Mojca Rudolf





	DOBRO JUTRO, HOLLYWOOD:



	NEPRIČAKOVANA VRNITEV





	Založba BoMa



	Murska Sobota





Sarah je globoko upala, da bo sčasoma prebolela. Sestrino smrt. Ameriko. Hollywood. Smrtno grozo, ki jo je doživela med snemanjem filma. Tudi Gina, moškega, ki ji je tako nepričakovano zlezel pod kožo. Pred odhodom iz Hollywooda je obljubil, da jo bo poiskal, a notranji čut ji je šepetal, da ga prav gotovo ne bo. Res se Gino ni pojavil. Zakaj?



	Morda je živel v meni, še preden sem ga zagledala? Kako bi sicer »prepoznala« popolnega neznanca? Tujca z osupljivo skrivnostnimi očmi. Saj sem ga vendar videla prvič v življenju …



	Sarahino neutolažljivo hrepenenje je tako pripotovalo z njo v domači Edinburgh. Tudi tu se je počutila ujetnico mnogih skrivnosti. V osamljenih večerih se je pritihotapilo vse preveč vprašanj. Bila je zmedena in povsem sama. Kaj lahko pričakuje?



	Ne, ne … Dovolj! Zmogla bom! Zaživela bom na novo, čeprav še sploh ne vem, kako. A zdaj to sploh ni pomembno. Preteklost moram pustiti za seboj. Ponovno opravljam delo, ki ga imam nadvse rada, nihče mi ne streže po življenju. Torej, zakaj bi se v nedogled obremenjevala? Ne bom …



	Novice o aretacijah v Italiji in v Ameriki so pricurljale tudi do nje. Drobci iz skritega mafijskega sveta so se razkrivali na časopisnih straneh. Začela se je prava gonja proti mafiji.



	Zavedala se je, da je njeno dejanje korenito vplivalo na potek dogodkov. Zaradi Gina ji ni bilo vseeno. Sestrinega pisma in priloženih fotokopij iz dnevnika, mu ni mogla pokazati. Izpuhtel je še preden je prejela Klarino pismo iz Italije. Ginova družina je bila pogosto glavna tema dnevnih informativnih oddaj. Mnogi so upali, da se bodo mafiji končno zamajala tla pod nogami. A tako je bilo le na videz …





	 	DEL





	SE VRH LEDENE GORE RES TOPI?





	Washington, 9. september



	Tokrat v črni kroniki govorimo o ledeni gori največjih razsežnosti: mafiji.



	Na včerajšnji novinarski konferenci, sklicani pozno zvečer, so nam končno potrdili tisto, kar je naše mesto do zdaj samo slutilo.

	Proti mafiji se je začela gonja. Zaprli so več pripadnikov mafijske združbe, ki se je v zadnjih nekaj letih največ ukvarjala s prekupčevanjem z mamili.



	Ker pregon poteka v največji tajnosti, so nam izdali le nekaj manjših podrobnost, da ne bi ogrozili preiskave in morebitnih nadaljnjih aretacij.



	Do zdaj so aretirali več oseb, vendar so njihova imena za sedaj še tajna.



	Povedali so nam še, da bodo več podatkov objavili čez dober teden dni in nam takrat razkrili tudi več podrobnosti.





	W.NEWS T.H.





	TOKRAT GRE ZARES!





	Palermo, 20. september





	Na sodišču v Palermu se je začelo sojenje osumljenim, kateri naj bi pripadali mafijski družini di Fabrio.



	Kot je tožilec napovedal, bo sojenje trajalo najmanj šest mesecev.



Na zatožno klop je sedlo 32 oseb, obtoženih sodelovanja v kriminalni združbi, podkupovanja, izsiljevanja, prekupčevanja z orožjem in še marsikaj, kar ni v skladu z zakonom, bi se našlo. Glavni osumljenec, ki je še na prostosti, glava združbe, je Juliano di Fabrio.



Italijanski notranji minister je povedal, da letni zaslužek familije znaša vsaj 60 milijard evrov, večina tega denarja je prisluženega s pobiranjem t.i. pizza, izsiljevanjem in odiranjem.



Minuli teden so zaradi domnevnega sodelovanja z združbo prijeli nekdanjega župana Giuseppeja Mali, in nekdanjega podžupana Luigija di Parma, bivšega ministra Fiorija, ter še nekaj bančnikov. Obtožnica jih bremeni soudeležbe v enem od najvplivnejših klanov di Fabrio.





1.



	»Skrivnost? Rhonda Byrne? Tista knjiga, ki je v zadnjem času dvignila toliko prahu? Veste, moram jo prebrati! Nujno. Moje življenje je v popolnem razsulu.«

	Ženska je za hip utihnila, a blagodejna tišina, ki je nastala v tem premoru, je bila vse preveč kratkotrajna. Ženska je blebetala kar naprej in naprej: »No ja, saj verjetno vas sploh ne zanimajo podrobnosti mojega ugaslega življenja, ampak lahko bi se vsaj toliko potrudili in mi odgovorili, se vam ne zdi?«

	Tista Skrivnost, ki njej razjeda živce, ker vsebuje instant duhovnost in hkrati obljublja čudeže? Knjiga zaradi katere naj bi se življenje obrnilo na glavo? Se spremenilo v pravljico sreče, ki se nikoli ne konča?

	Sarah je trdno stisnila ustnice in upala, da tole ni prišlo iz njenih ust na glas. Tega ji njena šefinja prav gotovo ne bi oprostila. Kupec je vendar kralj in v teh časih, ko se knjige tako slabo prodajajo…

	»Ne boste vendar rekli, da knjige ne poznate? In to vi, ki delate v knjigarni?«

	Ženska je vse bolj jezno strmela v Sarah, ki se je naposled le zavedla, da je prodajalka in to ena najboljših. A vendar si je morala na obraz naslikati prijazen nasmešek, da je zmogla prinesti knjigo.

	»Odlična knjiga. Resnično boste zadovoljni z njo. Spoznali boste, kdo ste v resnici in veste, naj bo tole samo za vas,« Sarah je nekoliko stišala glas, naredila kratek premolk in nato nadaljevala: »izvedeli boste skrivnost, da imate lahko v življenju vse, kar hočete. In da lahko počnete, kar si želite.«

	Sarah se je skoraj gnusila sama sebi, da je lahko tako preobračala besede. Slednje besede je pobrala iz ovitka knjige, v katero resnično ni mogla verjeti. Prebrati eno knjigo in spreobrniti življenje v čarobno pokrajino, na katero slikaš samo srečo, veselje in uspeh… Ne, v to nikoli ni verjela in tudi nikoli ne bo.

	Toda okusi so pač različni in ženska pred njo je bila njenih besed očitno vesela: »Odlično.«

	Morda pa z menoj kaj ni v redu, se je vprašala Sarah. Knjiga je nenavsezadnje zelo brana in je na vrhu vsemogočih lestvic branosti knjig. Pri tej knjigi se je očitno ona znašla v manjšini, si je morala priznati. Kljub vsemu knjigi ni verjela nič bolj. Zaradi nje ji lahko verjamejo prav vsi in svet lahko postane čudežen mehurček sreče, pa je to ne bo prepričalo!

	»Samo to knjigo potrebujem in moje življenje bo drugačno. Boste videli. Prišla bom in vam vse povedala. Ker, veste, zdaj sem na prelomnici. Zapustil me je mož, hčerka noče več spati ponoči in…«

	Nekateri ljudje resnično nimajo nobene meje, je pomislila Sarah, medtem ko so besede plavale mimo njenih ušes. Žal je bila vse preveč raztresena, da bi lahko igrala psihiatrinjo.

	Pravzaprav, če dobro premisli, bi jo potrebovala sama. A zakaj že?

	Sarah si zadnje čase ni hotela priznati veliko stvari. Vedela je, da zanika marsikaj v svojem življenju, toda breme je počasi postajalo pretežko. Včasih je bil dovolj samo preblisk nečesa znanega, pa je planila v jok. Lahko je vonjala vrtnice, pa se ji je utrl spomin na…

	Dovolj!

	»Da, gospa. Vas popolnoma razumem.«

	Sarah je pustila svoje misli in se ponovno posvetila stranki. Ženska si bo morda lahko pomagala s knjigo, a še bolj je potrebovala pristen človeški stik. Prijateljico. Zaupnico. Sestro, morda.

	Vse to, česar Sarah ni imela. Že nekaj časa ne več.

	Površna znanstva. Sošolke iz osnovne šole, katere včasih zaidejo v knjigarno in jo ponosno obveščajo o svojih uspehih. Sošolke iz srednje šole, ki so nadaljevale študij in ga počasi zaključujejo ali pa so ga že. Sosede iz bloka, katerim je dovolj dober dan in morda kakšen ja, a si v redu? No fino, nimam časa, a veš, imam pilates…

	Sestra?

	Nekoč jo je imela.

	Ponovno je odgnala vsiljive in otožne misli.

	»Resnično vam želim vso srečo in pridite zopet. Še nekaj takšnih knjig vam lahko priporočim,« se je Sarah na silo nasmehnila.

	Ko so se nihajna vrata počasi zaprla, je njen nasmešek zbledel. Odsotno je pospravljala knjige, ki so jih obiskovalci puščali vsepovsod, po tem, ko so jih prelistali, malo prebrali ali enostavno le prijemali v roke.

	Sarah je bila s svojim delom v knjigarni nadvse zadovoljna.

	Po tistem, ko se je vrnila iz Hollywooda, s snemanja westerna, je malce pričakovala, da bo lastnica knjigarne, torej njena šefinja, ki ji je pred njenim odhodom obljubila, da bo dobila službo v njeni knjigarni spet nazaj, požrla svojo obljubo in kar naenkrat ne bo vedela nič o tem. A gospa McKinny je držala besedo in Sarah je dobila delo, ki si ga je želela. Končno enkrat je v življenju začutila nekakšno gotovost. V tistem trenutku, po vseh dogajanjih, grožnjah s smrtjo, tistem z njeno sestro, je trdnost dojemala še toliko globlje.

	A ta dan ji gre vse narobe.

	Morda je bil kriv dež, ki se je vlil medtem, ko je bila Sarah na poti v službo.

	Ali pa je bila kriva nesreča, zaradi katere je bila prisiljena stati brez dežnika na dežju in čakati, da jo policisti spustijo naprej? Zaradi tega je seveda krepko zamudila. Čeprav je šefinja ni niti malo opomnila, se je počutila krivo navkljub dejstvu, da se je kaj takega zgodilo prvič. Točnost je bila njena vrlina. Tega se je zavedala in na to je bila ponosna.

	Nato je misli niso hotele več ubogati. Naravnost prisilile so jo, da je prepoznala vzrok, ki ga je tako trdno zavračala.

	Za njeno otožnost, malodušje, ponarejene nasmeške, hlinjeno prijaznost, ki ni imela nobene zveze z iskrenostjo; za vse to je ta dan obstajal en sam vzrok in to nikakor ni bil dež.

	Bil je spomin.

	Spomin na obraz, ki ga je videla nekaj mesecev nazaj.

	Na temne oči.

	Na črne lase.

	Na begav in rahlo zmeden nasmešek, ko sta se prvič spogledala.

	Gino.

	Prepoznavala ga je v mimoidočih, čeprav to ni bilo mogoče. Gino nikoli ne bi zašel v to mesto, v ta del Evrope, v to skrajno oddaljeno Škotsko, v Edinburgh.

	Le da Gina ni zadrževalo to, da je ne bi hotel videti. In da je pravzaprav sploh ni dobro poznal. Kaj dobro, skoraj komaj, da jo je videl. Dan, nekaj ur, če smo natančni. V tisti daljni Ameriki, sredi vročega peska, je izdavil en sam stavek.

	Prišel sem, da bi te ubil.

	In šele nekaj ur kasneje je izvedela zakaj je to izrekel. Šele takrat je spoznala kruto resnico o svoji lastni sestri in takrat je tudi izvedela, da Gino pripada mafijski združbi.

	Nikakršne možnosti nista imela, da bi obdržala stik, ki sta ga začutila oba. Dotik večnosti. Prepoznanje, kot bi obstajala že od davnine in se ponovno našla. A le za kratek trenutek in nič več.

	Čeprav si je Sarah še tako prizadevala, da ne bi mislila nanj, pa to ni bilo vedno mogoče.

	Na takšen dan, ko je ponovno videla znane poteze v obrazu popolnega neznanca, se je nanjo zvrnil teman oblak nejevere ob misli, da se usoda igra z njo kot bi se igrala z raztrgano ogrlico, katere biseri bi se razsuli vsepovsod. Kot bi držala le tanko verižico, ravno tako je lahko obdržala le spomine in nejasno misel o pravljici, ki se nikoli niti začela ni, pa se je njen konec že zgodil.

	Na srečo knjigarna po tistem, ko je ženska s Skrivnostjo odšla, ni ostala več dolgo prazna. Prav kmalu se je začela polniti in Sarah se je posvetila strankam. Precej turistov je zašlo v to ljubko, prijazno in predvsem kupcem nadvse toplo knjigarnico. Še vsakogar, ki se je tu ustavil, namenoma ali zgolj po kakšnem čudnem slučaju ali pa je sem samo zašel, je začarala preprosta, a skladna in svetla oprema. Vsepovsod polno nizkih omar, napolnjenih s tisočerimi knjigami. Tu si lahko preprosto našel marsikaj. Od nadvse starih knjig, ki so imele skoraj že zgodovinsko vrednost, do najnovejših uspešnic. Oddelek za otroke je bil majhen, a prepoln pisanih ovitkov, različnih velikosti in oblik. Mehki majhni stoli, na katera so lahko sedali otroci in se predajali čarobnemu svetu pravljic in zgodb, ki so samo čakale, da jih nekdo vsrka v svoje sanje. Veliki počivalniki, na katerih so sedeli odrasli in si ure in ure krajšali čas ob branju. Nihče jih ni preganjal in obiskovalci knjigarne so to prav dobro vedeli.

	Nekaj miz je bilo tudi na pločniku. Tu so ob toplih dneh ljudje ravno tako posedali in se predajali branju, klepetu ali le preprostemu uživanju ob pogledu na vrvečo množico . Širok, starodaven kostanj je dajal senco tudi ob redkih dneh, ko je nenadoma postalo vroče.

	Obiskovalci so bili tudi postreženi s čajem ali kakavom. Radi so prihajali in čeprav je bilo ogromno stalnih ljubiteljev, ki so prišli sem z namenom, da uživajo ob dobrem branju ali ob druženju s prijatelji, pa so vseeno veliko knjig tudi kupili. Knjigarna McKinny je živela sicer skromno, a bilo je za vse dovolj. Sarah se nad zaslužkom ni pritoževala, šefinja jo je več kot dobro nagradila za delo, ki ga je tako ali tako z veseljem opravljala.

	Poleg Sarah je v knjigarni delala le še eno dekle, s hecnim, bolj moškim imenom, Micky. S Sarah sta si delili izmene, a kadar je bila katera na dopustu ali pa je bila večja gneča kot navadno, je vskočila sama gospa McKinny. Ta je večkrat prišla na pomoč, ker je uživala v samem delu. Pravzaprav je bila ona tista, ki je vsak dan poskrbela za čaj, kakav in kavo. Včasih je tudi sama spekla kakšno pecivo in ga delila z obiskovalci.

	Skratka, Sarah je prvič v življenju lahko dihala s polnimi pljuči gotovosti. Nikoli poprej ni imela tako zanesljive službe, zato je še bolj cenila to, kar je imela.

	Po dogodkih, polnih preobratov, se ji je življenje nekako le uspelo povrniti v nekakšne stalnice, a žal je bila še vedno prepolna žalosti, da bi lahko zaprla vrata preteklosti in odprla okno prihodnosti.

	Ni šlo. Šok ob izgubi sestre je le bil prevelik. Kljub dejstvu, da sta se v letih odsotnosti in še prej v letih prepirov, nesporazumov in nerazumevanja oddaljili druga od druge, pa je bilo kruto spoznanje, da je po sestrini smrti ostala čisto sama na svetu, prehudo.

	Ali bolje, sestrinem umoru. Sestro Klaro je namreč ubila mafija.

	Sarah vseh podrobnosti še vedno ni poznala. Zgodba je še ostajala zavito v tančico skrivnostnosti in nejasnosti, a uspela je ugotoviti nekaj dejstev, s katerimi se je le počasi in težko sprijaznila.

	Vsa zgodba se je začela dogajati čisto v začetku tega leta. Sestra Klara, ki je že nekaj časa živela v Ameriki, kjer je študirala ples, je nenadoma spet prispela v Edinburgh k Sarah, ki je živela v stanovanju, ki je ostalo njima po tistem, ko sta starša umrla v prometni nesreči. Sarah je bila v času njune smrti stara dvajset let in je ostala sama s sestro, ki je štela tistih groznih petnajst let, zaradi katerih je življenje postajalo vse težje in težje. Nista se razumeli in nič, kar je storila Sarah, za Klaro ni bilo dovolj vredno. Nato je Klara po tistem, ko se je Sarah zaljubila v njenega fanta, zapustila Škotsko in se ni vrnila vse do tiste noči, ki je preobrnilo celotno Sarahino življenje. Popoln preobrat se je začel s trenutkom, ko je Klara pozvonila na vrata, le da se Sarah o tem takrat še sanjalo ni.

	Klara je prišla na dan z neko čudno zgodbico, ki pa ji je Sarah lahkoverno nasedla. Morda, ker je zvenela verjetno, morda zaradi občutka krivde, ki ga je imela zato, ker je Klari prevzela fanta. Ni vedela, a dejstvo je ostajalo, da je pristala na Klarin peklenski načrt.

	Sarah se je še danes zgrozila ob misli, v kakšen pekel jo je sestra namerno porinila. A kljub temu sestre ni mogla sovražiti. Za to je plačala s smrtjo in to je bila daleč najbolj kruta kazen, ki jo je mogla dobiti za prevaro.

	Klara je Sarah namreč natvezila, da je dobila vlogo v Hollywoodskem filmu. To je bila resnica. Vse ostalo je bila popolna laž. To, da se je zlagala, da sama ne more igrati v filmu, ker jo čaka sojenje za rop, v katerem naj bi sodelovala v najstniških dneh. Zaradi tega naj bi Sarah odšla na snemanje namesto nje, jo zamenjala in spremenila svojo identiteto v njeno.

	Kar je Sarah tudi storila. Se prelevila v sestro, s katero sta si bili dovolj podobni, da to ni predstavljalo nikakršnega problema. Odletela v Ameriko in snemala film.

	Vse je potekalo po načrtih, dokler ji neke noči niso začeli streči po življenju, Sarah pa se niti sanjalo ni zakaj. Poskus uboja se je ponovil, a medtem je bila Klara že mrtva. Sarah je tavala v uganki tega, kar se ji je dogajalo. Kdo jo je hotel ubiti in zakaj?

	Zgodba se je počasi razpletla in razkrila, da se je njena sestra zapletla s članom sicilijanske mafije. Ukradla je nek dnevnik, v katerem so bili dokazi o podkupovanju in delovanju mafije. Fotokopirane dele tega dnevnika je Sarah dobila po pošti v Ameriko. Poslala ji ga je Klara, ki je to naredila tik preden jo je mafija ubila. Sarah je pismo izročila pripadniku FBI, ki ga je spoznala po tistem, ko so ji prvič grozili s smrtjo in jo hoteli izriniti iz ceste v prepad.

	Zakaj so ubili njeno sestro, Sarah še vedno ni točno vedela. Zgodba je bila prezapletena in čudna. Gino je bil del mafijske družine in on je bil tisti, ki je imel v lasti dnevnik, katerega je Klara ukradla. To ji je povedal Gino sam po tistem, ko ji je sledil iz Italije misleč, da je ona Klara.

	A ni bila in zgodba se je malce le razpletala. Gino ji je povedal, da so Klaro umorili, a niti on ni vedel, zakaj mu je Klara ukradla dnevnik ali kdo je bil naročnik tega dejanja.

	Sarah je vso zgodbo prepustila FBI, sama pa dokončala snemanje filma in odletela nazaj na Škotsko.

	Od takrat je minilo nekaj mesecev, a Sarah je doživela zapozneli šok. Tisti hip, ko je izvedela, da je njena sestra Klara dejansko mrtva, je niti ni pretirano šokiralo, niti preveč prizadelo. Bolj se je počutila nekako otopela, nezmožna kakršnihkoli čustev.

	Mark, tisti agent FBI, ki ji je pomagal, je poskrbel, da je sestrino truplo dobila iz Italije na Škotsko.

	Pogreb je bil skromen. Le ona in nekaj stark se ga je udeležilo. Nihče od poznanih pravzaprav niti vedel ni, da je Klara mrtva. Sarah sama tega ni razglašala. Kaj naj bi sploh rekla? In komu?

	Še sama ni poznala resnice.

	A prava bolečina ob izgubi je prišla nekaj tednov kasneje. Sarah se je maja zlomila. Kako je dneve preživljala v knjigarni in doma, še sama ni vedela. Bolj ali manj je le vegetirala in se tega bolj malo zavedala.

	K sreči pregovor, da čas celi vse rane, le ni tako iz trte zvit. Dejansko se je bolečina z vsakim dnem, pomaknila nekam bolj globoko in na površje je prihajala prava Sarah. Takšna, kot je nekoč že bila. Čeprav jo je življenje po smrti staršev potiskalo v vse bolj resne vode, pa je bila pred tem zanimiva, iskriva in optimistična osebnost. Optimizem ji je ostal, a navzven je delovala tako prekleto resno, da se je včasih sama sebi studila. Krivo je bilo bržkone to, da je bila toliko let dolžna skrbeti za sestro, njena mladost pa je za medtem za dolgo časa skoraj popolnoma poniknila. Zdaj je bila stara sedemindvajset let, a včasih se je počutila mnogo starejšo. Ni imela družine, še sorodnikov ne. Fanta ni imela, ker ga trenutno niti potrebovala ni. Poleg tega je v vsakem obrazu iskala le določeno osebo, kar ji ni najbolj pomagalo pri iskanju morebitne nove zveze.

	Ostajala je sama, s tistimi nekaj znankami, ki jih je premogla. S humoristično Micky, ki ji je tisti del dneva, ko sta v knjigarni delali skupaj, popestrila s smehom. Z gospo McKinny, ki je materinsko delovala nanjo in jo ščitila. In s strankami, ki jih je imela rada, čeprav se je med njimi našlo marsikaj. Od sitnih, prepirljivih do boječih in nesamozavestnih, od nadutih do nesramnih. Toda imela je vsaj to in zaenkrat je bila zadovoljna tudi s tem. Ni dvomila, da bo njen čas še prišel. Tudi zanjo mora nekega dne posijati žarek sreče. Obraz, ki ga nosi v sebi, bo prej ko slej pozabila, saj to nikamor ne vodi. Resnično, tega moškega, Gina, je imela čas gledati tako malo uric in počasi se je spraševala, kako to, da ima še vedno takšno moč nad njo, da si ga nikakor ne more izbiti iz glave? Kako le je to lahko normalno? Je sploh možno, da se ji to dogaja ali pa je ona neka čudna izjema? Vsi ostali si lahko partnerje najdejo po čisto normalni poti, le ona ne. Sama si je doslej uspela najti le nekaj bežnih zvez, največ za nekaj tednov. Pa fanta svoje sestre, kot da bi hudobija bila nekje globoko v njej in se je le zato zaljubila vanj, da bi nagajala sestri. A ni bilo tako. Ljubezen je bila pristna in globoka. Erika je ljubila, medtem ko je bila Klara z njim le kratek čas. Tudi Erik jo je ljubil, a na koncu sta se njuni poti vendarle sporazumno razšli, pa čeprav Klare, ki bi motila njun odnos, ni bilo več na Škotskem.

	Sarah si nikoli ni upala vprašati Micky, če se je njej kdaj pripetilo kaj podobnega. Se je ona kdaj brezglavo in silovito spustila v čustva do popolnega neznanca?

	Kakšno butasto vprašanje, bi se najverjetneje zarežala Micky, Sarah pa bi to lahko prizadelo, zato raje ni vprašala. Čeprav… Gledala je nešteto filmov, v katerih je bilo to mogoče, a ona se ob tem počuti, kot da se to v resnici le ne dogaja drugim. Njej pa se je.

	Bodrila se je dan za dnem. Pravzaprav je dneve od maja do zdaj prebijala skozi bolečino ob izgubi, ob vprašanjih, zakaj jo je sestra tako sovražila, da jo je namerno spravila v težave, saj je dobro vedela, da bi se Sarah lahko znašla v nevarnosti, če se je ona pobratila z mafijo. Ukvarjala pa se je še z eno stvarjo; s prečudovitim obrazom, ki je bil v njej in ga ni mogla pozabiti.

	Nikakor pa se ni mogla pripraviti do tega, da bi na svet začela gledati realno. Nekoč tako stvarna ženska, ki je skrbela zase in še za sestro ter reševala na kupe težav, v katerih se je znašla najstniška Klara, pa je zdaj popolnoma odpovedala. Živela je v nekem čudnem svetu med sanjami in resničnostjo, ko je mineval dan za dnem enako brez pretresov, brez čudnih pripetljajev.

	Do neke mere ji je takšno mirno življenje popolnoma ustrezalo. Po vsem tem, kar je doživela, po vseh grožnjah, v katerih bi prav lahko izgubila življenje, čeprav so ji zagotavljali, da je bil edini namen mafije le ta, da jo malo prestrašijo in še to je naročil prav Gino, misleč, da je ona tista, ki mu je dejansko ukradla dnevnik; pa je vedela, da bi prav lahko prišlo tudi do minimalne napake v zastraševanju in kaj hitro bi bila mrtva prav ona. Družina McReyan bi tako izgubila še zadnjega člana, a svet bi ostajal enak in se tudi brez njih vrtel naprej.

	Življenje ji je k sreči ostalo. Prej nemirno, zdaj pusto, osamljeno in mirno.

	Toda Sarah se niti sanjalo ni, da se bo njeno življenje ponovno preobrnilo in jo potisnilo v čisto druge kolesnice. Niti vedela ni, da je to zadnji miren večer, ko bo posedala na balkonu in zrla v Edinburški grad, ki se je bohotil na griču.





2.

	 JE AMERIŠKA MAFIJA POVEZANA Z ITALIJANSKO?





	Washington, 23. september



	Kot smo že poročali, so prijeli nekaj pripadnikov mafije.



	V glavnem gre za prekupčevalce z mamili.



	Preiskava še vedno poteka v največji tajnosti, so nam povedali vodilni Policijske uprave in preiskovalci FBI, ki so ravno tako vpleteni v razsežne preiskave.



	Iz neuradnih virov nam je uspelo izvedeti, da naj bi menda bili aretirani pripadniki mafije podaljšek mafijske združbe, ki ima svoje korenine na Siciliji.



	Kolikšna je povezanost mafije in kakšna bo dejanska razsežnost aretacij? Bo afera spodkopala tudi najvišji ameriški politični vrh?



	Eden izmed aretiranih pripadnikov mafije naj bi menda, po neuradnih informacijah, izdal sojetniku, da gre za pri teh, navidez vsakdanjih prijetjih, za veliko več kot vemo oziroma slutimo.



	Menda naj bi bili vpleteni celo nekateri ameriški kongresniki!



	Kaj se dejansko dogaja? Smo priča razkolu mafije? Bo končno prišla resnica na dan?



	W.NEWS T.H.





	»Tole je Lottie,« je naslednji dan gospa McKinny predstavila mlado suhljato bitje, ki se je z motnimi sivimi očmi zazrla v Sarah.

	»Lepo. Pozdravljena Lottie,« je pozdravila Sarah in se za droben hip predala premišljevanju, kdo ta oseba sploh je. Še ne poznana sorodnica gospe Mckinny? Hči kakšne njene prijateljice? Odgovor je dobila prej, kot je pričakovala in ni bil prijeten.

	»To je študentka. Naravnost iz Slovenije prihaja. Sploh veste, kje to je?« se je šefinja zazrla v Sarah.

	»Verjetno vas bom razočarala, vendar vem kje se nahaja ta državica. Zanimivo. In…« Ni uspela dokončati svojega stavka, gospa je hitro nadaljevala: »Torej, tudi prav. Lottie sem najela, da vama bo z Micky pomagala pri delu v knjigarni. Pravi, da bi se rada še bolje naučila angleščine, pa čeprav jo po mojem mnenju že zdaj izvrstno obvlada.«

	Gospa McKinny se je iz neznanega razloga suho posmejala, nato pa pojasnjevala svojo odločitev naprej: »Poleg tega, da vama bo pomoč prišla prav, bo to dobro za turiste. Nekaj novega, svežega. Da jim bo stregla tudi turistka! Prava mednarodna izmenjava mnenj bo to. Fenomenalno!« Ponovno se je ozko nasmehnila. »Torej, zdaj veste. Spoznajta se torej.«

	Gospa McKinny se je obrnila in z dolgimi, hitrimi koraki odšla.

	Sarah je ostala polna vprašanj, ki so ostala brez odgovorov.

	Zakaj Lottie? Tole suho, čisto nič ženski podobno bitje z zvitimi in potuhnjenimi očmi naj jima bo v pomoč? Pomoč, ki je sploh ne potrebujeta? Kaj se vendar tukaj dogaja?

	Nedvomno se je tudi gospa McKinny obnašala nadvse presenetljivo in prav nič njej podobno. Malce zmedeno in skoraj kot bi ji bilo nerodno.

	Sarah nič ni bilo jasno, toda dekle je še vedno negibno stala poleg nje.

	»Akhm… Torej si iz Slovenije? Daleč si prišla, če si prispela le zato, da bi se naučila angleščine. Pa prav na Škotsko! Škoti res nismo znani po tem, da bi nas bilo lahko razumeti. Ravno nasprotno. Dvomim, da boš kaj veliko odnesla. Nekaj kletvic in pa čudno mešanico, ki ni čisto podobna angleščini.«

	»Ja.«

	To je bilo vse, kar je rekla Lottie, toda Sarah se ni vdala.

	»Krasna deželica. Še posebej Bled. Saj ga poznaš, kajne?«

	»Kako? Ja, jasno, seveda ga poznam.«

	»Nekaj posebnega je, kajne? S tisto svojo …«

	»Prav imate.«

	Kaj imam prav, saj še nič nisem rekla. Sploh še omenila nisem cerkvice na otočku sredi prekrasnega jezera, obdanega z gorami in gradom, in ti praviš prav imate?

	Sarah je bila rahlo zmedena. Nekaj ni bilo v redu, a težko bi rekla, kaj naj bi to bilo. Samo notranji instinkt, zaenkrat.

	»Nekoč sem bila tam na dopustu. S starši. Ko sem bila še otrok. Zelo malo se spominjam. Tega mesteca in to, da imate tudi morje.«

	»Morje? Ja, jasno.«

	»In iz katerega mesta praviš, da ti prihajaš?« je vztrajala Sarah, čeprav se je zelo dobro videlo, da Lottie niti najmanj ni do pogovora. Sarah je bilo vseeno. Če že bo njena sodelavka, katere pravzaprav sploh ne potrebuje, potem jo bo prevzgojila v vsaj malo prodajalki podobno bitje. Kako bo s takšnim pristopom dekle sploh koga postreglo? Vse stranke bodo izgubili z njo, pa naj bo še takšna znanka ali pa ljubljenka gospe McKinny. Tu ji niti izgovor, da ne razume običajno težko razumljivih Škotov, ne bo pomagal.

	»A iz mesta? Hm, ja, iz… Ljubljane.«

	Glavno mesto Slovenije, kolikor se je spominjala Sarah. Ja seveda, vse kar bi rekla drugega, bi jo kar nekako presenetilo.

	»Super. Eno od večjih mest, kajne?«

	»Ja.«

	Lottie se je počutila vse bolj neprijetno ob Sarahinih vprašanjih.

	»In zapomnila sem si nekaj besed. Pravzaprav le dve, ampak mi nikakor nočeta iz spomina. Venomer, kadar se spomnim na Bled, se spomnim tudi na tole. Mislim, da se pravilno reče: Dober dan. Kaj že točno to pomeni?«

	Sarah je vrtala, a tokrat ji Lottie ni odgovorila. Samo nekaj je zamomljala in se izmuznila mimo nje.

	Draga moja, če ti prihajaš iz Slovenije …

	»No, kakšna se ti zdi tale naša najnovejša pridobitev? Meni se zdi, da je tokrat gospa McKinny krepko ustrelila mimo. Ampak to je seveda moje mnenje. Kdo ve kaj ima za bregom, da najame takšno negostoljubno bitje,« se je prismejala vedno dobre volje Micky in pogledala na uro. Še kakšno urico bodo vse delale skupaj, nato bo lahko odšla, medtem ko bo Sarah delala tja do devete ure ali še dlje, saj je njihova knjigarna bila ena tistih, ki so nestandardno zapirale svoja vrata zelo pozno. Včasih, predvsem poleti, tudi po deseti uri zvečer.

	»Pst. Saj te lahko sliši,« je Sarah skušala umiriti preglasno Micky.

	»Ah, daj no. Zbežala je v stranišče, saj sem videla. Pa tudi če bi me slišala, kaj res misliš, da bi nas neka tujka lahko razumela, če takole po domače udarim našo škotščino?«

	»Hm, imaš prav. Vendar bi bila vseeno previdna. Nikoli ne veš, kaj je prava resnica.«

	»Filozofska in previdna Sarah. Kot vedno.«

	»Že imam izkušnje.«

	»Bi rekla. Če iz nekoga veje takšna opreznost, je to tipičen znak, da je človek doživel že marsikaj. Sicer mi o svojem življenju nikoli ne poveš kaj dosti, a vseeno lahko marsikaj sklepam.«

	Micky je imela prav. Sarah je bila res zagrenjena in polna strahov in to je prav gotovo bila posledica življenja, ki ga ni pred Micky nikoli izdala. Vsaj ne preveč. Samo dejstva, ki jih je vedel ves Edinburgh. Kot recimo to, da je ostala brez staršev. Velika tragedija je pred leti pretresla njen okoliš in takih stvari ljudje ne pozabijo zlahka. A ostalo resnico je malce zakrila. Recimo sestrino smrt, za katero je pojasnjevala, da je bila žrtev nesrečne utopitve, medtem ko je bila na počitnicah v Italiji. To je bilo celo do neke mere resnično. Klaro so našli v reki, a še prej jo je nekdo ustrelil. Najverjetneje mafija. Skoraj zagotovo je bil kriv dnevnik, ki ga je Klara ukradla Ginu, a vsa resnica se je še vedno skrivala. Od takrat dalje je Sarah tavala v temi, a je vseeno raje videla, da je tako, kot da bi se zaradi iskanja resnice še sama znašla v primežu kriminalcev. Dejstvo, da je tudi Gino pripadal njim, jo je od tega odvrnilo še malce bolj. Čeprav ji je še tako zatrjeval, da nikoli ni želel biti del mafije, je to bil. Vpleten do grla in še čez. Njegov oče je celo mafijski poglavar, medtem ko Gino igra vlogo nedolžnega odvetnika, ki z mafijo nima nič. Toda Sarah je videla dnevnik. Prebrala strani. Poznala dejstva in dokaze. Toda razen Marka, agenta FBI, kateremu je izročila fotokopije dnevnika in Gina, ki se je odločil oditi nazaj v Italijo in ki sploh ni vedel, da je Klara Sarah poslala po pošti ta dejstva, ni o njeni vpletenosti vedel nihče. Zaenkrat je bila varna. Če nič drugega, so ji to povedali naslovi v časopisih, katere članke je kdaj pa kdaj zasledila. Dejstvo, ki jo je pomirilo še najbolj pa je bilo, da je živela v miru. Niti sence dvoma ni bilo o tem, da bi bila v kakšni nevarnosti. In o vsem tem naj bi pravila Micky? Še sama sebi včasih ni mogla verjeti, da je preživela vse to in da se je vse skupaj v resnici tudi dogajalo. Če ne bi imela dokaza na pokopališču in pa številna pisma, ki so prihajala na njen naslov v imenu agencije, preko katere je snemala film, bi mislila, da je vse skupaj gola izmišljotina.

	»Po naravi sem že tako črnogleda, to bo tisto,« se je branila Sarah.

	»Ti že veš,« je skomignila Micky in govora o njenem značaju je bilo zaenkrat konec.

	»Je tebi kaj bolj jasen vzrok, zakaj je tale Lottie kar naenkrat tukaj? Gospa McKinny še nikoli ni niti namignila, da bi imela namen iskati pomoč,« je nadaljevala Sarah misleč, da ima morda Micky kaj več informacij.

	»Ničesar ne vem. Okoli desetih zjutraj je šefinja samo prišla s to preklo in mi povedala isto, kot tudi tebi. Da je najela pomoč, ker jo baje potrebujemo.«

	»Vse skupaj mi deluje tako čudno.«

	»Kaj veš, morda gre za kakšno temačno skrivnost naše direktorice. Morda gre za hčerko kakšnega njenega ljubimca iz tiste eksotične dežele?«

	»Prav gotovo, ja. Če bi bilo to res, misliš, da bi jo zaposlila? Če bi že imela ljubimca, bi zaposlila njega in ne njegove hčere. Pa še to ne v knjigarni, kvečjemu v spalnici.«

	»Uau, vrnil se ti je humor,« se je zarežala nazaj Micky.

	»Aha. Tole bo še zanimivo spremljati,« je odvrnila Sarah ne da bi se zmenila za pripombo.

	»Prav gotovo. Največ dela bom imela s tem, da bom razrešila uganko.«

	»Ne bo lahko.«

	»Vseeno, Prej ko slej jo bom strla.«

	Micky in škotski ponos.

	Sarah in sum, da dekle lahko prihaja od kjerkoli, le da to zagotovo ni Slovenija.



	Naslednji tedni so tekli mimo zlagoma, dan za dnem. Lottie je delala v izmeni enkrat z Sarah in drugič z Micky, kar je pomenilo, da je delala dva tedna dopoldan in dva popoldan.

	Ne Micky in ne Sarah se nikakor nista ujeli z njo, kar je najverjetneje pomenilo, da z njima najbrž ni nič narobe, to pa se ne bi dalo trditi za Lottie. Njena angleščina je bila milo rečeno, izvrstna. Brez naglasa, ki bi izdajal, da iz kjerkoli izhaja. Naučena, učbeniška, a perfektna. Prav tako ni bilo videti, da bi se kaj mučila s škotščino. Razumela je tako domačine, kot turiste, ki jih v teh dneh ni bilo več tako veliko, sploh ne v knjigarni. Kdo ve zakaj naj bi jo gospa McKinny najela za pomoč prav zdaj, ko prihaja mrtvo turistično obdobje? Razen okoli božiča in novega leta, ko prodaja drastično naraste, se zdaj ni dogajalo nič kaj zanimivega. Seveda so poskrbele, da so v knjigarni prirejali potopisna predavanja, obiske pisateljev, podpisovanje njihovih knjig, nekaj manjših specialnih koncertov; vendar so bili obiskovalci tovrstnih prireditev bolj ali manj stalni. Nekateri so striktno obiskovali le potopisna predavanja, spet drugi so prežali na pisatelje, da so jih lahko videli v živo.

	In Lottie?

	Videti je bilo nekako takole:

	Odlomek je iz precej hladnega septembrskega dne: Mickyina popoldanska izmena, prizorišče že poznamo, nastopajoči pa so Micky, nekaj stalnih obiskovalcev (eden izmed teh je Bob, ki strašansko rad vidi Micky) in seveda Lottie.

	»Ojla, Micky. Kaj praviš na svež čaj? Premražen sem. Piha, kot bi satan streljal na angelčke,« Bob se je zarežal in lopnil Micky po rami. Saj ne, da Bob ne bi bil simpatičen, bil je. Pravi škot, rdečkasti lasje, nekaj pegic, modre oči, dobra postava, humor za pet, toda Micky je bila že osvojena trdnjava in se za topovske krogle, ki so streljale okoli njenih oči, ni menila. Čeprav se včasih flirtu le ni mogla upreti…

	»Ja, ja, saj vem, da imaš svojega Kennedyja. Ne bom se te več dotikal. No, vsaj ne po ramenih,« se je na Mickyino očitno negodovanje odzval Bob in jo mirno potrepljal po ritnicah.

	»Če ne boš ti kmalu ene našel, ti bom prestrelila prste, da jih ne boš več dajal tja, kamor ne spadajo.« Micky se je bolj delala da je jezna kot bi to res bila. Boba je poznala že dolgo in dovolj dobro, da je vedela, da ji nikoli ne bi storil nič hudega, kvečjemu branil bi jo. Prav tako je tudi on vedel, da pri Micky nima šans.

	»Kako naj jo najdem, ko pa sem brezumno zaljubljen samo v tebe. Ti in samo ti, neskončna ti.« Bob je oponašal Elvisa Presleya in to je nekaj obiskovalcev spravilo v prikrit smeh. Po pravici povedano, so se hahljali vsi. Bobu se je bilo nemogoče upreti.

	Razen Lottie. Ta je mrko brisala prah s polic, na katerih že davno ni bilo niti mikrograma pršic ne več, kaj šele prahu, ki bi ga bilo treba odstraniti. A Lottie se ni dala motiti s svojim opravilom. Ne samo, da je ta dan že ves dan neumorno brisala prah, še celo stranke je naganjala stran od polic, če so ji bili napoti.

	»Mogoče pa imam rešitev zate,« Micky se je nenadoma domislila nečesa hudomušnega in pomignila proti Lottie in stišala glas. »Tale bi bila kot nalašč zate. Tiha, pridna, poštena ...«

	»Aha. Brezbarvna, hladnokrvna morilka. Ne bi se upal niti stati blizu nje, kaj šele spati pri njej.«

	»Ampak ne bi se ti upirala. Bila bi tiho in te ubogala,« se ni dala Micky.

	»Veš da. Ravno take ljubim,« Bob se je namrdnil. V tem se je Lottie obrnila in se zagledala vanj, kot bi slutila ali celo vedela, da je govora o njej. Iz njenih oči je prihajal tak hlad, da se je knjigarna v trenutku spremenila v ledeno dvorano. Smeh je potihnil. Micky je šla po čaj, Bob pa se je kljub mrazu raje odločil sedeti zunaj na stolčkih, pokritih s toplimi odejami, kot da bi bil le še trenutek notri, skupaj s prisotno Lottie.



	»Če se bo tole še nadaljevalo, bomo kmalu izgubili vse stranke,« je postokala Micky Sarah, ko sta sredi tretjega tedna Lottinega 'pomaganja' našli nekaj minutk, ko drugače vedno prisotne Lottie še ni bilo v službi.

	»Znorela bom. Kot bi imela vsepovsod zasledovalce, tako se počutim. Venomer me gleda in premerja z očmi. Nič ne govori, vsaj z mano ne, razen če ni res kaj hudo nujnega. Njen glas slišiš le takrat, ko jo kakšna stranka kaj vpraša, pa še to je nikdar ne ogovori od naših stalnih gostov. Samo novinci se trudijo z njo, pa še njim tako osorno odgovarja, da je čudno, da sploh še kdo kaj kupi.«

	»Saj, tega ne razumem. Ta ženska kljub svojemu arogantnemu in vzvišenemu nastopu, ki ga daje, še celo precej proda. Kakšne dneve več kot jaz. Kot bi jih začarala, da potem kupijo knjige.«

	»Kdo ve, če res ni kakšna čarovnica,« je skomignila Sarah.

	»Nekaj čudnega je na njej, zagotovo. Ni mi všeč in še vedno mi ni jasno, kako je šefinja lahko to naredila. Niti njej ni najbolj simpatična, sem lahko opazila. In še jaz nisem uspela ugotoviti, v kakšni zvezi sploh sta. Si predstavljaš, da je meni spodletelo?« Micky je bila zgrožena. Njej, ki je bila naravna detektivka, se zdaj zagonetka skriva pod mrko Lottieno osebnostjo in nepredirno gospo McKinny, iz katere ni spravila niti besedice, zaradi katere bi se lahko izdala.

	»Noro, res.«

	»No ja, se vsaj malo zabavam s tem uganjevanjem, kaj je in zakaj je tu,« se ni vdala Micky, »prej ko slej bom to že ugotovila. Nič ne more biti tako skrito, da ne bi prišlo na dan.«

	»Upam, da boš hitro ugotovila. Ni mi všeč. Vedno me zmrazi, kadar je v moji bližini. Kot bi res bilo nekaj čarovniškega v njej.« Sarah se ni mogla otresti slabega občutka.

	Z razlogom, kar se je pokazalo že zelo hitro.





	Internet O.B. Washington, 26. september





	NOVINAR NAJ BI IZDAL PREVEČ!





	Ameriški kongres je na nogah. Novinar, ki je pred nekaj dnevi namignil, da naj bi bili nekateri ameriški kongresniki povezani z mafijo, je svojo izjavo uradno preklical. Povedal naj bi, da priča ni bila zanesljiva in da gre tukaj za dezinformacijo.



	Kongresniki kljub temu negodujejo in zanikajo kakršnokoli vpletenost v dogodke zadnjega meseca.



	Javnost tako še vedno tava v temi. Preiskave so tajne. Aretacije se dogajajo daleč stran od oči javnosti. Kar nekaj znanih prekupčevalcev z mamili je nenadoma poniknilo.



	Dokazi se skrbno zbirajo in podatki ne prodirajo navzven. Kaj se v resnici dogaja, lahko samo ugibamo.

	Resnico so nam prikrili in le upamo lahko, da se bo kaj kmalu izvedelo kaj več. Naše ljudstvo si po vseh pretresih, ki jih doživlja, zasluži, da izve, kako razsežni so dogodki, ki se dogajajo, kakšna je prava resnica in kakšne bodo posledice.



	Javno apeliramo na odgovorne osebe in na FBI, da naj prenehajo s prikrivanjem resnice bolj, kot je to potrebno. Želimo vedeti, kakšne so povezave z ostalim svetom in kako bo to vplivalo na življenje pri nas.



	Podpisniki resnice





3.



	»Danes malce pazi nase,« je Micky prišepnila Sarah takoj, ko je ta vstopila skozi vrata. Videti je bilo skoraj tako, kot bi Micky samo čakala, da se Sarah prikaže in bi jo lahko besedno napadla.

	»Ej, počasi, še jope nisem slekla, pa me že strašiš!«

	»Pst. Ne bi rada, da me Lottie sliši.« Micky se je ozirala okoli sebe kot bi bila prestrašena.

	»Ni je videti. Verjetno spet čepi v čajni kuhinji in muli svojo travo. Drugega itak ne zna delati in bolje je, da se tega tudi drži. Že kar nekaj ljudi pogrešam, ki so prej redno prihajali. Ne verjamem, da sta vsega kriva ta vlaga in mraz. Ampak, kaj se sploh dogaja? Česa naj se torej pazim?«

	»Ne vem. Slab občutek imam. Gospa McKinny je bila danes strašno razjarjena, vendar ti ne znam povedati, kaj je bilo temu vzrok. Ampak pazi tole. Do Lottie je bila neznansko prijazna. Kar pa še ni vse. Iz ne vem kakšnega vzroka jo je prosila, če lahko danes dela ves dan in Lottie se je gladko strinjala! Morda ti veš, se kaj posebnega dogaja danes, da bi morala ostati? Načrtujemo večji obisk? Je kakšna predstavitev, za katero ne vem? In zakaj naj bi ostala ona in ne jaz, ki sem tu redno zaposlena? Zniževanje stroškov? Protest?«

	Sarah je odmajala z glavo. Niti sanjalo se ji ni, da bi bil dan kaj posebnega. »Popolnoma vsakdanji dan, kolikor jaz vem. Nobenega odgovora na tvoja vprašanja nimam. Tudi meni se ne sanja.«

	»Zato sem te opozorila. Bodi pozorna, kaj se bo dogajalo. Morda boš ti izvedela kaj, česar jaz nisem mogla.«

	Micky je bila še vedno slabe volje, ker je še naprej tavala v temi. Gospa McKinny se ni izdala, Lottie jasno tudi ne. Ne Micky ne Sarah nista vedeli, kdo in kaj v resnici Lottie je. Sarah je še naprej dvomila tudi o tem, da bi prihajala iz neke eksotične državice, katero le redko kdo pozna. Morda je bila prav zato izvrsten izgovor. Lottie bi prav lahko bila tudi čistokrvna Angležinja ali celo Škotinja, nič je ni izdajalo o kakšnem poreklu. Njene poteze so bile ravno tako brezbarvne kot njen naglas, ki ga ni bilo. Njeni rjavkasti lasje bi prav lahko izhajali iz juga kot iz severa. Čisto običajen človek pravzaprav. Nevpadljiv, nevsiljiv. Nekdo, ki ga pozabiš tako hitro, kot mine trenutek v katerem se je pojavil.

	Prav zaradi tega je bila skrivnost o njej toliko bolj razburljiva. Lottina molčečnost o vsem osebnem, kar si jo kdaj vprašal. Negodovanje, če si hotel vrtati malo dlje. Odmik od vseh čustev, ki so jih ponavadi izražali ljudje. Smeh strank, ki je včasih odmeval po knjigarni se Lottie ni niti dotaknil. Nasmešek se ni pojavil niti na njenem licu, še celo v njenih očeh ne. Kot bi bila čuden robot, ki pa je imel določen namen. In ta namen je bila skrivnost, ki sta jo odkrivali Sarah in Micky. Popolnoma brezuspešno.

	»Prav. Nadvse skrbno jo bom nadzorovala.«

	»In mi jutri o vsem poročala?«

	»Seveda, če bo le o čem.«

	Micky je močno olajšano zavzdihnila in se posvetila trem moškim, ki so sedeli v bralnem kotičku in se o nečem vneto pogovarjali. Prav kmalu se je iz tistega konca zaslišal sproščen smeh.

	Sarah je imela še dobre pol urice bolj ali manj malo dela. Micky je do konca svoje izmene poskrbela za vse stranke in Sarah je zložila knjige, ki so tisti dan prispele in so bile že popisane v računalnik, v police, kamor so spadale. Uredila je kotiček najbolj branih knjig tega meseca in mimogrede še pospravila nekaj knjig tja, kamor so dejansko sodile. Ves ta čas je budno spremljala dogajanje, toda Lottie sploh ni bilo videti. Do časa, ko se je Micky poslovila, se ni prikazala iz kuhinjice, kjer je dejansko bila.

	Sarah je zatem imela ogromno dela. Knjigarnica se je napolnila nekje po četrti uri. Kot bi ljudje iskali toplino, ki je zunaj ni bilo. Kramljali so z njo o novitetah in o dogodkih, ki jih pripravljajo. Brali so časnike in iskali naslove knjig, ki so jim jih priporočili znanci. Nekateri so prišli le na popoldanski čaj, drugi na kratek klepet.

	Sarah ni utegnila venomer oprezati za Lottie, a kadarkoli je to le lahko storila, ni videla nič presenetljivega. Lottie je bila prav takšna kot ponavadi. Dela vseeno ni bilo nič več kot kdaj prej in razloga, da je morala delati tudi Lottie ni bilo. Je bil to nek najnovejši izum njihove šefinje? Ali je za to vendarle obstajal razlog?

	Dogodki naslednjega dne so Sarah naravnost bodli v oči, da bi temu pritrdila. Vendar je bilo to, kar se je zgodilo, tako grozno, da bi se zdelo kot kruta hudobija, če bi bilo to namerno izpeljano. A vendar, nihče ni vedel, kakšna je prava resnica. Morda niti gospa McKinny ne, ki je drugo popoldne, ko je Sarah nastopila svojo izmeno, strogo rekla: »Prosim, stopite v mojo pisarno.«

	Sarah ni vedela, kaj lahko pričakuje, a se ni bala. Doslej je vedno delala dobro in pošteno. Ljudje so imeli radi njene odrezave, včasih malce satirične odgovore in radi so imeli iskren pogovor, ki so ga dobili, ko so ga potrebovali. Marsikdo si je prišel olajšat svojo dušo in ne samo kupiti knjigo.

	Ni bilo razloga za strah. Tako je vsaj mislila.

	»Sedite, Sarah,« je trdo rekla gospa McKinny.

	Sarah je sedla. Nekako ni bila več prepričana sama vase in v to, kam naj bi vodil pogovor. Sploh, ker je direktorica stala in se le rahlo naslanjala na pisalno mizo. Njen pogled je bil mešanica strogosti, nejevolje in razočaranosti.

	»Včeraj se delali popoldne, kajne?«

	Kot da tega sama ni dobro vedela, je razjarjeno pomislila Sarah, a samo pokimala.

	»Iz blagajne je izginil denar. Ves denar. Dnevni izkupiček. In ni bil majhen.«

	Gospa McKinny je malce pomolčala.

	Sarah je globoko zajela sapo. Kam to pelje?

	»Imam priče, ki so potrdile, da ste vi tista, ki je vzela denar. Ste si ga samo sposodili ali ukradli?«

	»Prosim? Ne, poslušajte, tukaj ne bo…«

	»Vaša razlaga me ne zanima. Imam očividce in to je dovolj. Njim moram verjeti in ne vam. Žal mi je le, ker sem vam tako slepo zaupala. In kam me je moje zaupanje pripeljalo?«

	Gospa McKinny je odkimavala in prikimavala kot bi bila lutka in bi jo nekdo vodil za vrvice.

	Sarah se je v sebi podirala. To je popolna laž! Nikoli ne bi vzela denarja, tudi če bi ga potrebovala, ne. Ne iz blagajne in sploh ne iz knjigarne. Za vraga, saj ni revna! Saj denarja sploh ne potrebuje! Vsaj ne toliko, da bi morala krasti! Le kaj je šinilo direktorici v glavo? Kdo pravzaprav ji je napolnil glavo z lažmi? Kakšni očividci? Kaj naj bi videli, če pa ničesar ni storila? Blagajno je samo zaklenila, ko je odhajala domov, točno tako kot vsak dan. Naredila je obračun, zaklenila, da bi lahko gospa McKinny to jutro pobrala denar in ga oddala na banko ali kamorkoli že. Nato je še vklopila alarm in zaklenila vrata za seboj. Medtem, ko je vse to počela, je bila popolnoma sama. Knjigarna je bila že zaprta in tudi Lottie je že odšla domov.

	Lottie?

	Je morda ona tisti očividec?

	»Upam, da razumete, da tukaj ne morete več ostati. Največ, kar bom naredila za vas in še to samo zato, ker sem do zdaj mislila, da ste pošteni in sem torej sama kriva, če sem se zmotila, bo to, da vas ne bom prijavila. Vendar vas nikoli več nočem videti blizu. Prosim, da takoj spakirate svoje stvari in zapustite naše prostore.«

	»Vendar, to sploh ni res. Nič ni bilo tako. Lahko razložim…«

	»Ni potrebno. Nikakršnih razlag ne bom poslušala. Žal mi je, da sem v vas videla nekaj, kar niste. In žal mi je, ker morate oditi.«

	To so bile zadnje besede, ki jih je izrekla gospa McKinny. Ko je Sarah dolgo zatem premišljevala o vsem skupaj, se ji je zdelo, da je bil zadnji stavek izrečen nekako čudno, s prizvokom obžalovanja, a prav gotovo se je zmotila in o tem ni več razmišljala.

	A do tistega časa je bila še dolga doba. V tem trenutku je bila neskončno razočarana. Sililo jo je na jok, a je zdržala. Vedela je, da nima smisla kogar koli prepričevati o njeni nedolžnosti, če so se odločili, da je kriva. Morda ima res še srečo, da ne roma kazenska prijava na policiji. A morda bi bilo to dobro. Morda bi se razjasnilo in bi izvedela, kdo so očividci, ki so jo videli krasti. Morda bi se izkazala njena nedolžnost. Morda….

	Če bi bili ljudje vedno pametni ob pravem trenutku, bi se usoda lahko marsikdaj obrnila v popolnoma drugo smer. Včasih je človek enostavno preveč presenečen in šokiran. Sarah se je zgodilo ravno to.

	Niti sanjalo se ji ni, kam jo vodijo koraki. Iz knjigarne je odšla, ne da bi se ozrla za nekaterimi pogledi, ki so se ozirali za njo. Nenadoma je bil varen občutek gotovosti le še preteklost. Pred njo se je temačno vila prihodnost.

	Usoda ni izbirala lahkih poti za Sarah. Čeprav je prestala že mnogo težkih preizkušenj, ji je življenje vedno znova nastavljalo nove pasti. Zakaj?

	Sarah se je znašla v mestnem parku. Sesedla se je na klopco in strmela v Edinburški grad, ki se je bočil nad njo. Veter je lahno poplesaval v krošnjah dreves, medtem ko je listje počasi odpadalo iz vrhov. Vonj morja je nekako našel pot do mesta. Dišalo je po svežem. Prihajajoča jesen je korakala vse bliže. Turistov je bilo vse manj. Nenadoma je okoli nje zavladal popoln mir.

	Rahlo je vzdrgetala, nato jo je zajel bes. Ni hotela biti več žrtev. Toliko je že prejokala, samo to leto, zdaj ne bo več. Jasno je bilo, da je žrtev zarote. Ni bila kriva za nič, kar jo je obtoževala gospa McKinny, a če se ta je odločila, da ne bo verjela njej, ampak nekomu drugemu ali drugim, potem jo več ne zanima. Ne bo raziskovala kdo dejansko stoji za tem in ali je denar sploh izginil. Nekaj čudnega je na vsem tem, a niti sanjalo se ji ni, kaj naj bi to bilo. Pravzaprav, če dobro premisli, tudi prav. Izgubila je službo. Nalagali so jo. Okrivili za krajo. To je v najboljšem primeru pomenilo, da lahko kar pozabi, da bo službo dobila kjerkoli drugje v Edinburghu. Take stvari se zelo hitro razvejo. Torej je zadeva še slabša, kot je mislila.

	Tudi tega, kako je vendarle prišla domov, ni vedela. Dan je bil nejasen in se je skrival v nekakšni kopreni čustev, besa, pritajene žalosti. Brezupa. Strahu pred prihodnostjo. Nič več ni bilo, kot je bilo. En sam hip in varnost se je zdrobila. Še ne dobro zaceljena rana ob izgubi sestre in zdaj ponovna izguba. Nepričakovana. Izdajalska.

	Sarah ni vedela, kaj naj si dejansko sploh misli. Bilo ji je jasno, da bi morala zadevo premisliti, prespati in se odločiti, kaj naj stori.

	Toda prvo stvar, ki jo je naredila, ko je prišla domov, je bila, da je v roke prijela telefon. In poklicala Micky.

	»Joj, Sarah, strašno mi je žal, ko sem izvedela, da si odšla. Kako to, da si se tako na hitro odločila? Niti namignila nisi, da ti ni všeč ali da nas misliš zapustiti! Če ti povem po pravici, sem malce jezna nate. Mislila sem, da sva prijateljici. Saj vem, da si mi marsikaj zamolčala in da je ogromno reči, ki mi jih nisi povedala, a nikoli nisem silila vate. Mislila sem, da mi boš prej ko slej povedala kaj več. Izdala, zakaj si včasih tako strahotno žalostna in spet drugič tako prešerno nasmejana. Ampak ne, daš odpoved in greš. Kar tako. Bumf.«

	Sarah je trdno prijela slušalko. To je bila uradna verzija? Ne to, da je ukradla denar?

	»Khm. Saj zato te kličem, pravzaprav. Težko to razložim. Nekaj se mi je tako hitro pokazalo, da sem to morala storiti. Ne skrbi, ne bom te pozabila.«

	Morala se je znajti in to hitro. Če bi povedala Micky pravi vzrok, zakaj je morala zapustiti službo, bi vedel ves Edinburgh. Očitno se je gospa McKinny odločila, da ne izda pravega vzroka o njenem odpustu.

	»Čeprav veš, Lottie je rekla nekaj čudnega. Nekaj o tem, da si pravzaprav morala iti. Da te je McKinnyjeva dala na čevelj. Jasno, da ji tega nisem verjela. V vsem mesecu ni spregovorila pet stavkov, zdaj pa te hoče očrniti?! Ha, kaj res misli, da te tako slabo poznam, da bi nasedla? Vem, da si šla sama, le da ne vem zakaj. In tako hitro. Se kam odpravljaš? Si bolna?«

	Micky je vrtala, medtem ko je Sarah neumorno brskala po možganih za pravo rešitvijo. Torej uradne verzije pravzaprav ni. Lottie prav lahko vsem pove, da je bila odpuščena in Micky lahko govori, da je dala odpoved sama. Vsak bo verjel, kar bo hotel verjeti. Tisti, ki so jo imeli radi, bodo verjeli Micky, ostali Lottie. Nekateri obema ali pa si bodo ustvarili novo verzijo. Njen odhod bo vedno veljal za skrivnostnega.

	»Pravzaprav ja. Res se mi je pokazala neka izjemna priložnost. Čimpreje moram oditi, tako da potrebujem še nekaj časa, da uredim vse stvari, zato sem prosila direktorico, da mi takoj dovoli oditi. Ker ima Lottie, ni bilo problema.«

	»A tako?« je zategnila Micky. Bilo je slišati, da ji ne verjame najbolje, a Sarah se s tem ni imela časa ukvarjati. Micky je bila super punca, a ni bila prijateljica. Ne v tem smislu. Zelo dobra sodelavka ja, tudi na pijačo sta šli kdaj pa kdaj, a nekako se ni mogla odpreti in se ji zaupati. Vse preveč je bila klepetava in Sarah si v tem trenutku še ni želela izdati svoje bolečine. Morda niti ni smela izdati svoje preteklosti. Kdo ve, mogoče jo bo morala za vedno obdržati zase. Veje kriminala so bile preširoke in pregloboke, da bi lahko tvegala. Morala je molčati in prijateljstva so bila lahko zanjo v tem času le bežna znanstva in nič drugega.

	Pravijo, da je vsak stvar za nekaj dobra. Očitno pa je za to, da se dokaže, kaj je dobrega na strašnih dogodkih, grožnjah s smrtjo, izgubah, ki se jih ne da nadomestiti, potreben čas, da se delčki sestavijo v celotno sliko.

	Sarah je trenutno še tavala v temi. Imela je koščke sestavljanke, a niti eden delec se ni skladal z drugim.





	PALERMO, 2. oktober





	IZPUSTILI GLAVNEGA ČLANA MAFIJSKE DRUŽINE!



	Danes so proti plačilu varščine nepričakovano iz zaporov izpustili sina poglavarja mafijske združbe, Alberta di Fabrio.



	Policija nam vzrokov za to, da so izpustili enega ključnih osumljencev mafijske afere, ki sega tudi v sam vrh italijanske vlade, ni izdala.



	Ostali člani iz političnega vrha in osumljenci, ki so bili aretirani zaradi suma sodelovanja z mafijo, še naprej ostajajo v priporu. Cilj preiskave ni znan.



	Sodišče še ni razglasilo nobene kazni. Tiste obravnave, ki že potekajo, so skrbno varovane in tajne.





	KDO JE DRUŽINA DI FABRIO?



	Mafijska združba pod vodstvom Juliana di Fabria je ena najvplivnejših in največjih mafijskih družin na Siciliji.

	Juliano di Fabrio je svoj pot začel iz nič. Član revne Palermske družine je že v svojih najstniških letih stopil na mafijske stopinje. Iz majhnega prekupčevalca je z leti in trdim delom uspešno prevzemal družino za družino in se povzpel na sam vrh.

	Ukvarjajo se z vsemi nečednimi posli, vendar sam Juliano di Fabrio zatrjuje, da je edino s čimer se ne bavijo, posli z mamili.

	Juliano je poročen in živi v vili predmestnega Palerma.

	Spomladi tega leta so v stanovanju v Palermu našli ubitega njegovega sina Pietra di Fabrio. Kdo je krivec, se nikoli ni izvedelo, sumijo pa, da je šlo za tipičen mafijski obračun.

	Poleg tega sina ima poglavar združbe še sina Alberta, ki velja za njegovo desno roko in hčerko Julijo, poročeno s članom ene izmed prav tako vplivnih družin na Siciliji.

	Redki pa vedo, da ima Juliano še enega sina, Gina. Juliano di Fabrio je prekinil vse stike s svojim sinom in ga izgnal iz družine, ko je le ta doštudiral pravo.

	Gino zdaj živi v Milanu in ima svojo pravno pisarno z nekaj deset zaposlenimi. Menda naj ne bi imel nobenega stika z mafijo.

	Vendar pa … le družina sama pozna pravo resnico. Uradna verzija pa je ta, ki ste jo pravkar prebrali.

	4.



	Sicilija.

	Rob Evrope, otok, del Italije. Razgibana narava, kot jo lahko najdemo le malo kje. Mešanica različnih kultur in zanimive zgodovine, kjer so svoje sledi pustili tako Grki, Rimljani, Arabci, Normani, Francozi, Španci in še kdo bi se našel vmes. Mediteranska vegetacija z neštetimi rožnato cvetočimi bugenvilijami; pokrajina, divja in prečudovita s strmimi pečinami. Slikovite obmorske vasice, samotne planote, neskončno dolge prekrasne peščene plaže, sinje modro morje. Vulkan Etna, eden izmed dveh še delujočih vulkanov v Evropi se vzpenja tri tisoč metrov nad morjem in je eden izmed simbolov Sicilije. Domačini, ki živijo svoje počasno življenje in plačujejo davek mafiji, da lahko mirno živijo, se ukvarjajo z vinogradništvom in poljedelstvom ter uživajo v mediteranski kulinariki, ki se je razvila v tem delu sveta.

	Vse to je Sicilija.

	In glavno mesto je Palermo, ki je kulturno, politično in gospodarsko središče tega sredozemskega otoka. Mesto z najbolj onesnaženim zrakom. Predeli revščine in bede, a tudi barvitost trgov, zgodovinskih znamenitosti, pristanišča, gostoljubnosti domačinov, dobre hrane. Nasadi oljk, agrumov in palm, a tudi grozljivih prometnih zamaškov.

	Cerkve, trgi, palače, katedrale, vodnjaki. Palermo je mešanica neizmernega siromaštva in hkrati nepredstavljivega bogastva.

	Mondeni in elitni predel Palerma Mondello, v svoji notranjosti skriva prekrasne vile in palače. Ena izmed teh je v lasti mafijskega šefa, Juliana di Fabria. Vila, zgrajena v baročnem stilu, ki daje pridih starinskosti, je skrita med veličastnimi drevesi. Ogromen in razsežen park skriva v sebi ribnike in vodnjake in ima enega najlepših razgledov na kristalno modro morje. V skalnatem previsu nad morjem so vklesane stopnice, ki vodijo do lastne plaže, ki jo je sicer zdaj redko kdo uporabljal. Ko pa so bili otroci Juliana di Fabria majhni, jih je mama Maria na njo velikokrat popeljala. Alberto, Pietro, Julia in Gino so uživali v vsakem trenutku družinske sreče, nad katero je venomer ležal meč mafijske usmerjenosti, v kateri so ves čas prežali tekmeci, bojevanje za prevlado in bitka za moč. Julianu je z lahkoto uspevalo, da je obdržal vse to. Vsa dolga leta njegovega prevladovanja med sicilijansko mafijo se je uspel obdržati trdno na vrhu. S trdo in neusmiljeno roko je diktiral članom svoje mafijske družine. Zaslužil in dobil si je spoštovanje na otoku in tudi čez lužo, kamor je razširil svoje posle.

	Do pred kratkim, ko se je vse začelo rušiti. Iz njemu neznanega razloga so se proti njegovim članom sprožale lovke policije. Vrstile so se aretacije, ki jih ni mogel preprečiti.

	Zelo dobro se je zavedal, da je prišlo do odločilnega trenutka v njegovi mafijski karieri. Ali se bo uspel obdržati na vrhu ali pa bo potonil, je bilo odvisno le od njega in najožjih članov njegove družine. Vedel je, da ima le majhno prednost pred organi pregona in poštenja. Če bi zrušili mafijo, bi ravno tako zrušili tudi oblast. Kot hiša iz kock bi se podrlo gospodarstvo v deželi. Banke, nepremičnine, turizem, gradbeništvo. Cilj mafije ni ubijati. Cilj mafije je obdržati gospodarstvo cvetoče in uspešno. Če je za to potrebna trda roka in nekaj podkupovanja; koga je kdaj to že zmotilo v zgodovini? Morda kje drugje, a Italija je bila drugačna. Vladali so zakoni, ki so jih poznali vsi, se jim tudi pokoravali in zaradi tega živeli bolje.

	V vili je vladalo napeto vzdušje. Žena Juliana di Fabria, Maria, se je pred njim umaknila v svoje sobane. Vedela je za dogajanje in bila zaradi tega napeta ravno tako kot vsi ostali. Morda še malce bolj. Spomladi je izgubila sina, ki ga je nadvse ljubila. Čeprav je imela rada vse svoje štiri otroke, pa je do Pietra gojila še globlje materinske občutke. Bil je mnogo bolj zmeden otrok kot vsi ostali in prav zaradi tega je bila najbolj zaščitniška ravno do njega.

	Alberto, ki je bil najstarejši sin je bil v popolni oblasti očeta. Podredil se mu je celo tako zelo, da je postal njegova desna roka, ga neizmerno spoštoval in dosledno ubogal.

	Julia je bila deklica in Maria je dobro vedela, da jo bo zelo zgodaj izgubila. V takšnih družinah, kot so bili oni, so hčere zelo hitro poročali. Največkrat je šlo za vnaprej dogovorjene poroke, pri katerih se je gledalo izključno na to, da se je poročalo z namenom razširiti svojo mafijsko družino. Pri Julii ni bilo nič drugače, le da so v današnjih dneh to znali narediti tako, da ni bilo videti kot dogovorjena poroka. Pari so se zaljubljali, a zaljubljala so se dekleta predvsem zato, ker so bili moški naučeni, kako jim dvoriti, da so prišli do želenih rezultatov. Ko si bil enkrat vpleten v mafijsko družino, izhoda ni bilo. Do smrti si bil mafijska žena in le če si imela srečo, je bil zakon kolikor toliko v redu. Vsi so vedeli, da so možje dostikrat imeli ljubice, a kdo bi si drznil in temu oporekal? Tudi Maria je vse svoje življenje molčala in Julia bo ravno tako.

	Gino je bil najmlajši sin. Njega so skozi otroštvo obvarovali vpletenosti v mafijske posle. Tega ni izvedel, dokler ni doštudiral na pravni fakulteti. Takrat mu je oče povedal, s čim se bavijo in od česa živijo. Žal Gino ni imel nikakršne izbire. Lahko je postal del njih. Sicer pod krinko poštenosti, a vendarle mafijski član. Za javnost je veljal kot izobčen član družine, v resnici pa je še kako dobro deloval za njih, ko je bilo to potrebno. Druga izbira je bila le smrt.

	Ravno to se je zgodilo Pietru, drugemu sinu. Maria nikoli ni točno izvedela, kako je umrl in čigava roka ga je usmrtila. Le slutila je lahko in to kar je bila zelo verjetna resnica, ji je nagnalo srh v kosti. Če je samo pomislila, da sta Pietra umorila prav njen mož in sin Alberto, se je zgrozila. Če bi mogla, bi pobegnila in se nikoli več ne vrnila, a lahko je pobegnila le v smrt. Tja pa ni mogla. Imela je še tri otroke, za katere je morala živeti in na poti je bil prvi vnuk, ki ga bo Julia rodila konec leta.

	Globoko v sebi je tako lahko le trpela. Zaničevala je mafijo, kot je to počela že vse življenje. Že kot otrok je bila vržena v grozljive posle samo s tem, ko je vedela, s čim se ukvarjajo. Nato se je morala poročiti z Julianom, ki je kmalu postal capo di banda. Morala je igrati skrbno ženo, ki si zatiska oči in ničesar ne ve. A je vedela.

	Nemo je jokala v sebi za otrokom, ki je padel pod streli zaradi krutosti. Čeprav si ni mogla misliti, kaj je prignalo njenega moža k tako strašnemu dejanju, če ne sinova izdaja, ki je bila nepredstavljiva kazen za mafijskega člana. Izdajstvo se je vedno kaznovalo s smrtjo. In po vsem, kar je slišala ali zaslutila, je vedela, da je Pietra doletela ista kazen. Ne Juliano ne Alberto nista komentirala, ko se je razvedelo, da so Pietra našli umorjenega v njegovem stanovanju, kar je zanjo pomenilo dokaz, da sta ga ubila prav onadva. Toda zakaj?

	Pietra je zadnjič videla živega, ko je prišel nekega večera v aprilu domov na večerjo, kar pravzaprav ni bila več njegova navada. Odkar si je pred dobrim letom kupil svoje stanovanje, je domov prihajal le redko. Tisti dan pa se je prav najavil, da bo večerjal doma in bil ves večer neskončno dobre volje. Ves čas se ji je nasmihal in dobrikal, medtem ko je očeta in Alberta zbadal z opazkami, ki jih ni razumela. Po večerji so, kot po navadi, vsi trije moški odšli na kavo in viski v Julianovo delovno sobo. Nikoli ni izvedela, kaj se je dogajalo za štirimi stenami tiste sobe. Pietra je takrat, ko je odvihral iz hiše, videla zadnjič v življenju. Naslednji dan je bil že umorjen.

	Zaman si je belila glavo, do rešitve ni prišla, niti vprašati ni mogla. Od tistega dneva dalje, se Pietrovega imena ni več omenjalo. Kot da ga nikoli ne bi niti bilo.

	Maria je v svoji sobi utrujeno legla na posteljo. Težave so se od takrat naprej samo še vrstile. Mir, ki je vladal v hiši, je bil le navidezen. Iz vsake pore je pronical strah pred prihodnostjo. Bo sploh še kdaj tako, kot je bilo nekoč?

	Don Juliano in Alberto pa sta se medtem nahajala v družinski knjižnici. Tu se je dogajalo že marsikaj. Tu so se odvijali sestanki in se odkrivale skrivnosti. Eno do teh je odkril tudi Gino nekega dne, ko se je predčasno vrnil iz šole. To mu je spremenilo življenje in to, kar se je dogajalo zdaj, je bila zelo daljnosežna posledica tega daljnega dne. A ne Juliano ne Alberto tega nista niti slutila.

	»Predaleč je že šlo vse skupaj.« Juliano di Fabrio je stal pri oknu, ki je segalo od tal do vrha in dajalo prekrasen pogled na bohoten vrt, poln cvetlic, okrasnih grmov in visokih dreves, skrbno negovan in obdelovan. Vendar Juliano vse te lepote ni videl. Zatopljen je bil v lastne misli in le strmel skozi steklo. Sem in tja je napravil kakšen korak, zastal in pogledal Alberta, ki je sedel v širokem usnjenem naslanjaču.

	Tudi Alberto je bil neskončno zamišljen. Grizel si je ustnice in sem ter tja nekontrolirano trznil. Poznalo se mu je, da je kar nekaj tednov prebil v zaporu. Dnevi brez prave dnevne svetlobe, zatohlost prostorov, ozke celice, svoboda, ki je ni bilo… vse to ga je potrlo, čeprav je bil navajen tudi hujših stvari. A o svoji usodi je vendarle odločal samostojno, medtem ko mu je bila v priporu ta pravica popolnoma odvzeta. Še tega, kaj bo jedel, si ni mogel sam izbrati.

	»Še vedno ne vem, kako je lahko prišlo tako daleč. Dnevnik je v naši lasti in je to vedno bil. Gino je povedal, da mu ga je Pietro ukradel lastnoročno in nimam razloga, da mu ne bi verjel. Od kod torej informacije o našem delovanju? Od kod vse te aretacije? Kdo nas je potunkal? Je izdajalec iz naših vrst?«

	»Morda se gredo igro na slepo. Poskušajo, če bo kdo kaj izdal,« je neprepričano odvrnil Alberto.

	»Brez dokazov ne moreš nikogar zapreti. Nekaj morajo imeti v rokah, a ne vem kaj. Vendar, verjemi, če bom ugotovil, od kod pronicajo informacije, bom ukrepal. Nihče, ki je kadarkoli skušal delovati proti meni, ni ostal živ. Tako bo tudi v bodoče. Krivec bo kaznovan!«

	Albertu tega ni bilo treba praviti. Držal se je istega pravila in bil očetova desna roka. Pod njuno roko je padel Pietro, ki ju je skušal ogoljufati in postati poglavar mafijske družine. Ukradel je dnevnik, ki ga je imel na skrbi Gino. Ta je v očeh vse svetovne javnosti veljal kot družinski izmeček, kateremu se je odpovedal Juliano in z njim vsa familija. V resnici pa je bilo popolnoma drugače. Pod zelo skrbno krinko, čez katero se ni prebil še nihče nepoznan, je Gino vodil marsikatero sojenje, ki se je izteklo mafiji v prid. S svojo odvetniško pisarno je deloval pod krinko pravice, a hkrati reševal tudi družino di Fabrio. Primere, ki jih nihče ne bi niti povezal z družino, je prevzemal Gino. Krinka je bila načrtovana tako do potankosti in tako zelo vestno, da je za Ginovo pravo zvezo s familijo vedelo le malo ljudi. Za vse ostale je bil Gino le izmeček svoje lastne družine, ki je rešil svoje življenje le zato, ker se je zanj zavzela mama. To je bila uradna resnica, ki je veljala vsepovsod.

	»Mene so zaprli z obtožnico, da sem podkupil lastnike banke L'Italia Nationale. Kar je resnica. Oni perejo naš denar. A kdo bi to lahko vedel, kdo dokazal? Nobeni uradni dokumenti ne obstajajo, razen tistih, ki jih skrivamo v dnevniku.«

	»Ki ga ima ponovno v rokah Gino. Tokrat v trezorju, katerega šifra je zavarovana tako, da ga lahko odpremo samo mi trije skupaj. Gino sploh ne more več sam do dnevnika.«

	»Torej je edina možnost, da je ta dnevnik videl še nekdo in to v času, ko ga je imel v lasti Pietro,« je nadaljeval Alberto.

	»Ki ga je imel v svojih rokah točno en dan in nič več. Potem je bil spet naš,« don Julianove obrvi so se dvigovale, medtem ko so njegovi možgani premlevali vse možnosti, ki bi lahko pripeljale do stanja, kakršno je bilo. Obtožbe, aretacije. Vse to podkrepljeno z nekimi dokazi, za katere nihče ni vedel, od kod so prišli. Alberto in don Juliano sta bila z razlogom zmedena. Vse skupaj je bilo zapleteno veliko bolj, kot sta si lahko v najbolj črnem scenariju samo predstavljala.

	»Najhuje je, da to sploh še ni vse,« je po kratkem premolku nadaljeval don Juliano, »aretacije se vrstijo tudi čez lužo, v Ameriki. Še huje, tam zapirajo prekupčevalce z mamili in ti naj bi bili člani naše veje družine! Vendar se nikoli nismo ukvarjali z drogo! Prav dobro veš, da sem strogo proti temu. Vse ostalo ja, to pa ni moj stil. Za kaj za vraga potem gre?«

	Don Juliano je pričel besneti. Vse je šlo hudo narobe. Nekoč dobro delujoča celica se zdaj sesuva na vseh področjih.

	»Tam je posle vodil Pietro,« je odvrnil Alberto, katerega živčnost se je še povečala. Z drhtečo roko si je prižgal novo cigareto, čeprav je prejšnjo komaj malo prej besno ugasnil v ogromnem pepelniku na mizi poleg njega.

	»Misliš da od tam prihaja vse zlo? Je morda Pietro le uspel nekako del dokazov spraviti čez lužo? Gre namreč zato,« don Juliano je malo postal, trdo premišljujoč, »da se glavnih zadev sploh niso dotaknili. Tiste, ki bi resnično lahko zamajale vso italijansko družbo in vse nas, so pustili čisto pri miru, kot da zanje sploh ne bi vedeli! Niti mene niso aretirali, čeprav bi me na podlagi nekaterih dokazov iz dnevnika lahko. Toda v tem primeru sem zavarovan z najvišjim političnim vrhom. Ne vem. Čudno je tole. Kot bi imeli v rokah le nekaj delcev iz dnevnika. Samo toliko dokazov, da zdaj majejo naše temelje, vendar pa nas s tem ne morejo uničiti. Seveda je tudi to preveč. Nekaj politikov lahko leti zaradi tega. Ameriška vlada je ravno tako nezadovoljna, če se njihovi kongresniki znajdejo na takšni listi. Nekako moramo odkriti, kaj je na stvari in moramo priti temu do dna. Predvsem pa je potrebno čimpreje začeti delati na tem, da vse skupaj prikrijemo. Podkupiti moramo prave ljudi in izničiti afero di Fabrio, kot da je nikoli ni bilo. In pa, preveriti stanje v Ameriki. Nujno je treba vzpostaviti red in preveriti, ali ta stvar z mamili drži ali ne. To se pod mojim vodstvom ne bo dogajalo.«

	»Prav imaš,« se je moral strinjati Alberto. Don Julianove besede so imele smisel. Treba je bilo ukrepati in to takoj. Začelo se je že s tem, da ga je don Juliano uspel spraviti iz zapora in zakriti še nekaj drugih sledi. Uradniki, tudi tisti na najvišjih položajih so bili tako zlahka podkupljivi!

	»Imaš že kaj v mislih?« Alberto je otresel cigareto in pogledal svojega očeta.

	»V bistvu ja. Tukaj bom jaz reševal zadeve. Povedal ti bom točno kako in na kakšen način. V Ameriki pa… Mislim, da je čas, da v boj pošljem svojega najmlajšega sina.«

	»Misliš Gina? Ampak…« Alberto je otrpnil. To je bilo nekaj popolno novega v strategiji mafijske družine. Don Juliano je Gina vpletel le takrat, ko je bilo to nujno potrebno in še to tako, da nihče ni mogel niti slutiti, da stoji mafijska družina za njim. Ves preostali čas pa je Gino imel svoje normalne poštene državljane, ki so potrebovali odvetnika za čisto druge stvari in ne za obrambo mafije pred zakonom. Ravno tako se Gino že leta dolgo ni videl z mamo in sestro. Don Juliano in Alberto sta Gina po nekaj letih videla to leto, ko so deponirali dnevnik v bančni trezor. Zdaj pa naj bi Gino v Ameriki prevzel posle?

	»Nekdo jih mora. Zakaj ne on? Ne samo, da bo dokazal, da je moj sin, dokazal bo tudi svojo poštenost in nevpletenost v krajo dnevnika. Če resnično ničesar nima s krajo dnevnika, potem se bo to tudi izkazalo. Takrat bom tudi vedel, kje iskati prave krivce za izdajo.«

	Alberto se je globoko zamislil. Prižgal si je nov cigaret, medtem ko se je don Juliano ponovno obrnil proti oknu in se zazrl skozenj. Njegove misli so bile še vedno daleč stran od lepote sredozemskega rastlinja. Ničesar drugega ni videl kot skupek misli, ki je vrvel po njegovi notranjosti in iskal rešitve zagonetke, ki je nenadoma zajela njegovo družino s tako silo, da je grozila, da ogrozi ves njihov obstoj.

	»Kot vedno imaš prav,« je končne le izrekel Alberto. Njegove besede so bile tihe in so obvisele v prostoru kot ključ, ki bo odprl vrata ugank.

	Klobčič se je začel odvijati.





5.



	Dan naj bi bil takšen, kot so bili vsi ostali v zadnjih mesecih. Moreč, poln skrbi, nejasnosti, ugank, neštetih vprašanj, problemov, zoprnih ljudi, miru v stanovanju, a trajne napetosti v pisarni, in pa, po drugi strani, prikritega hrepenenja, ki ga je vztrajno potiskal na rob spomina in ni skoraj nikoli dopustil, da bi se mu približal bolj, kot je hotel.

	Toda ta dan se je končal katastrofalno.

	A začel se je fantastično. Z zvoncem na vratih in najboljšim prijateljem, kar jih je kdaj imel.

	»Ne verjamem. Gotovo še sanjam,« je dejal Gino, ko je zagledal znan obraz na vratih svojega luksuznega milanskega stanovanja. »Zbudil se bom in dojel, da me je tlačila mora.«

	»Ha, ha, zelo smešno. Če sem že tvoja nočna mora, bom pa še dnevna. Pokvaril ti bom dneve s svojo prisotnostjo. Zaželel si boš, da bi imel samo sanje.«

	»Ok, resno, Romeo, kaj te je prineslo? Julia, ki te je zapustila? Se je v Veroni podrl balkon in si moral zbežati?«

	»Dolgočasen si. Kaj novega se spomni,« se je navidez naveličano nasmehnil Romeo in končno vstopil. Butnil je star, zdelan nahrbtnik na tla in se z velikim veseljem počil v usnjen fotelj. »Uau, kakšna mehkoba.«

	»Po toliko mesecih fakirstva ti čisto verjamem, da si začutil nebesa pod svojo ritjo. Sicer pa, kaj boš? Bova začela z whiskyjem? Ali te je življenje razvadilo in bi raje čaj?«

	»Ja, kar čaj mi prinesi, če ne bi rad, da ti ob desetih zjutraj pobruham stanovanja.«

	»Oh, ubogi vernik. Še piti ti več ne pustijo,« je odvrnil Gino in se spravil v kuhinjo, da bi skuhal čaj. »Lahko Playboy prebereš, da ti ne bo dolgčas. Gotovo si že pozabil, kako izgledajo ženske pod obleko,« je nato zavpil iz kuhinje.

	Medtem, ko je iskal čajnik, skodelice, sladkor in čaj, se je Gino prepustil spominom.

	Romeu je resnično ime Romeo. Očitno sta bila starša popolnoma nora na dva tragična ljubimca in zato svojega sina zaznamovala z imenom, zaradi katerega je kar dostikrat zardeval od sramu.

	Gino je Romea spoznal že v otroških letih. Nekaj je bilo na tistem pobalinskem obrazu, kar ga je nezadržno vleklo k njemu. Skozi leta sta postala najboljša prijatelja in Romeo je bil čisto edini človek, ki je poznal Ginove skrivnosti, vključno z vso resnico o mafijskem poreklu in o tančici prevar, spletenih okoli tega. Vendar Romeu nikoli ni bilo mar za to. Zelo dobro je poznal Gina in popolnoma je zaupal njegovemu poštenju. Vedel je, kako zelo rad bi se rešil iz pošastnih krempljev mafije, a mu to ni moglo uspeti in mu verjetno niti nikoli ne bo. Ni načina, da bi človek temu lahko ušel. Ne v Italiji in ne v tako mogočni familiji.

	Romeo ni izhajal iz bogate družine. Čeprav ravno tako iz Palerma, pa so bili njegovi starši pravzaprav delavska vrsta in zato ne ravno premožni, kar pa ni pomenilo, da bi Romeo kadarkoli ali kakorkoli zavidal Ginu za njegovo bogastvo. Ravno nasprotno, prej odbijalo ga je. Sploh, ker je bil bolj nagnjen k duhovnosti in to ni bil ravno kazalec moškosti v tem svetu. Vse to je bila posledica tega, da mu je oče umrl za rakom, ko je bil star dvajset let. Dve leti za njim je umrla tudi mati. Ostal je popolnoma sam na svetu. Bil je edinec, kar ni bilo običajno za italijansko družino. Ni poznal niti babic niti dedkov. Njegov oče in mama sta prebežala iz vasi, kjer so nasprotovali njuni poroki, v mesto in tam tudi ostala, ne da bi še kadarkoli odšla v rojstno vasico ali skušala ponovno navezati stike s sorodniki.

	Od tistega časa, ko sta starša umrla, je bil Romeo iskalec duhovnosti. Nič ga ni vezalo ne na Palermo, ne na Italijo. Vse več časa je preživel v Indiji in drugod po svetu, a kadar se je le vrnil v Italijo, je bil Ginov gost in to je bilo manjkrat, kot bi si Gino želel.

	Gino je, nasprotno, imel vse in ni imel nič. Imel je družino, a je zaradi višjega cilja pravzaprav ni smel imeti. Imel je denar, a ravno zaradi njega le malo prijateljev. Ženske, ki so se sukale okoli njega, so se običajno le zaradi denarja in tega ni trpel. Le enkrat samkrat v odrasli dobi je mislil, da je ženska vanj zaljubljena in zaljubil se je tudi sam. Toda izkazalo se je, da gre le še za eno prevaro. Ženski je bilo ime Klara, a z njim je bila le zato, da mu je lahko ukradla dnevnik, kar ji je naročil njen ljubimec. Gino je šele pozneje izvedel, da je bil ta ljubimec nihče drug kot njegov brat Pietro. Izkoristil je poznavanje običajev svojega brata, da je svojo ljubico naučil kako ga mora osvojiti in se s tem dokopati do dnevnika. Točno tako se je tudi zgodilo. Gino se je zaljubil in s tem izgubil dnevnik. A izgubil je tudi Klaro. Njo je ubil poklicni morilec, katerega je najel Pietro, kateremu ravno tako ni šlo za nič drugega kot za mafijski dosje. S tem je hotel prevzeti družinski posel in postati capo di banda. Toda mafija ne odpušča in zato je izgubil tudi Pietra. Ubila sta ga oče in Alberto. Družina je svoje izdajalce morala maščevati sama.

	Ginu je bilo prizanešeno. Zaenkrat. Dokler bo šel po njihovih načrtih. Če ne ...

	Vse to je prekleto dobro vedel. Izhoda ni bilo. Niti najmanjšega žarka upanja ni bilo, da bi se lahko izvlekel iz pekla mafije.

	Zadeva pa je bila še mnogo hujša. Ko je ugotovil, da mu je Klara ukradla dnevnik, jo je pričel iskati. Ni vedel, da ga je Pietro speljal na napačne sledi in ga vodil do Amerike, kjer naj bi se nahajala Klara. Tam naj bi snemala nek film in vsemu temu je Gino iz strahu pred maščevanjem svojega očeta, če bi odkril, da je dnevnik izginil, preprosto nasedel. Čeprav je še pred poletom v Ameriko videl v časopisu, da je Klara umorjena, je sedel na avion in slepo mislil, da jo bo našel.

	Našel je Klarino kopijo. Neka oseba je bila res v Hollywoodu in snemala film in bila strahotno podobna Klari. Z razlogom. Bila je Klarina sestra. Njena lepša in boljša polovica. Nekdo, katerega oči so dobrohotno žarele in strmele vanj, kot bi to počele že vekov veke. Ta je bila tista, ki je v zelo kratkem času razvnela njegovo srce. Prejšnja zaljubljenost v bledo kopijo se je sprevrgla v resnično ljubezen, ki pa mu ni bila usojena.

	Nikoli več je ne bo videl. Niti je ni smel. Pustiti ji mora, da živi svoje pošteno življenje. Nikogar, ki je tako dober in pošten nima pravice vplesti v svoje mafijske lovke in ga s tem uničiti.

	Ko je odkril, da je ta oseba Klarina sestra in razrešil uganko okoli dnevnika, se je, brez da bi jo še enkrat uspel videti, vrnil v Italijo. Od takrat je minilo nekaj mesecev, a si je ni mogel pregnati iz glave. Trudil se je, da bi pozabil. Ni šlo, vendar se je prisilil, da je zanikal njen obstoj vsakič, ko so mu njene poteze priplavale pred obraz.

	Nekega dne jo bo pozabil. Le še nekaj časa mora miniti. Nekaj tednov, mesecev, let. Morda pa bodo potrebna stoletja.

	Globoko je zavzdihnil in ponovno pregnal spomin. Voda je že sikala iz kotlička in skoraj si je opekel roko.

	Vrnil se je v sedanjost in v dnevno sobo, k Romeu.

	»Zdaj pa hitro povej, kaj je novega. Razganja me od radovednosti.« Gino je serviral čaj in ga postavil na klubsko mizico pred Romea. Nato je še sam sedel v mehko udobnost usnja in pogledal prijatelja s hudomušnim izrazom v očeh.

	»No ja, kako bi rekel, sloni v Indiji še vedno letijo. Kače se sprehajajo po dveh nogah in nebesa so v bližnjem gozdu. Vile ti izpolnijo vse želje in ne samo tri in peklenščki tam ne obstajajo. Sem ti dovolj povedal?«

	»Ja, jasno. Popoln svet. Le da ga mi zahodnjaki ne moremo videti. Kdo bi vedel, zakaj…« Gino se je zarežal. Z Romeom sta imela svojevrsten humor. Gino nikoli ni prenehal zbadati Romea zaradi njegovega iskanja tistega nekaj več, v kar je tako neomajno verjel. Takrat, ko je Romeo prvič izrazil željo, da bi odšel v Indijo iskat resnico obstoja, se mu je le smejal. V te reči ni verjel. Sploh ne po vsem, kar je preživel. Ni bila le družina tista, ki je požirala njegovo lastno osebnost in ga omejila nase. Čeprav takrat, ko sta z Romeom imela dvajset let in je Gino še hodil na pravno fakulteto, Romeo pa je že obesil šolo na klin, še ni uradno vedel, da je iz mafijske družine. Oče mu je to povedal šele, ko je končal študij, a Gino je že v srednji šoli izvedel za to kruto resnico, da pripada mafiji. Nekega dne je prišel prej iz šole in slišal pogovor, ki ga ne bi smel. Nikoli ni omenil očetu, da ve vse. Nikakršnega smisla ne bi imelo. Čeprav se je že takrat nekajkrat poigraval z mislijo, da bi kar izginil, a kam? Z Romeom v Indijo? Oče bi ga izsledil v trenutku. Veje, ki jih je po svetu razpredla mafija, so bile razsežne. Morda bi mu uspelo iztržiti nekaj mesecev svobode, a ko bi se očetu zazdelo, da ga potrebuje, bi ga pripeljal nazaj in dosegel svoje na takšen ali drugačen način.

	S tem se je nekako v tistih letih sprijaznil. Takrat je še mislil, da mu bo oče morda prizanesel in ga izpustil iz krempljev mafijskih uslug. Seveda mu ni, a ni mogel niti slutiti, kaj dejansko mu družina pripravlja.

	Tako se Romeu ni smejal le zato, ker bi vedel, da je usoda neizbežna in da je ne more ustaviti nikakršno globlje raziskovanje duha. Ne, v resnici je razlog ležal veliko globlje. Gino je v tistem obdobju v sebi vse preveč trpel, da bi verjel v čudeže. Ni mogel. Usoda mu je iztrgala edino, kar je v življenju imel in ljubil. Njegovo prvo dekle, v katero je bil neskončno zaljubljen, katero je ljubil in za katero je mislil, da bosta preživela svet, je zbolelo in izgubilo bitko z življenjem. Nikoli je ni mogel pozabiti. Bolelo je veliko dlje, kot si je priznaval. Sčasoma je potisnil spomin nanjo globoko vase, a le zato, da ne bi trpel. Romeovim razlagam, da gre v življenju za nekaj več, nikoli ni verjel. Do zdaj, ko ga je življenje ponovno pretreslo. Morda, je možno? Nikakor, je zanikal Gino, usode si ne moremo izbirati sami, ona izbere nas. Le zakaj mi drugače ne privošči košček sreče, ki jo nujno potrebujem? Svobodo, ki si jo tako vneto želim? Kakšne igrice se gredo bogovi z ljudmi? Preizkušajo, do katere mere zdržimo? Nastavljajo nam prepreke in se nam smejijo, ko se lomimo skozi njih in trpimo neznosne bolečine. Romeo, nima veze, ne govori mi, da ni tako.

	Gino vsega tega ni izrekel na glas. Le zakaj bi prizadel prijatelja? Naj verjame v dušo, boga, ali karkoli že.

	»Ker ga nočemo videti. Zanikamo, da je svet popoln, ker vidimo le napake. A na napakah se učimo. Iz njih se izvlečemo močnejši in boljši.«

	»In v to verjameš?« Gino je skoraj pomilovalno pogledal Romea, ki je vzel skodelico čaja v roke in jo zamišljeno pogledoval.

	»Ja, verjamem. Vedno so nasprotja. Je dan in je noč. Tema in svetloba. Kakšen bi bil svet, če bi bila prisotna le sreča? In kaj sreča sploh je? Zate zdravje, za nekoga denar, za drugega hazard. A za nekoga bolečina. Svet je večje razsežnosti, ne moremo videti vsega.«

	»Krasno. Daleč so te prignali. Za nekoga je sreča bolečina. Lepo te prosim! Saj si moj najboljši prijatelj, a včasih res dvomim, da je zate dobro, da se plaziš po ašramih in meditiraš.«

	»Si že slišal za bolezen, pri kateri človek ne čuti bolečine? Se udari in ne čuti ničesar? Krvavi, pa ga ne boli? Verjemi, tak človek si želi le to, da bi ga bolelo. Da bi vedel, kaj storiti, kdaj k zdravniku, je hudo ali ne? Madona, saj lahko umre, pa tega sploh ne čuti! In ti mi praviš, da to ni možno? Kar je za enega v redu, za drugega ni. Načrti pa so narejeni za vsakogar posebej. Vsak ima svojo pot in le tisti lahko hodi v svojih čevljih, da ve, kako je prav. Življenje je res mozaik in le sam lahko vidiš, kako se koščki sestavljajo v celoto. Počasi, a zanesljivo. Enkrat vtakneš del bolečine, drugič smeh. Resnico in strah. Razočaranja, zaljubljenosti, prevare. Modrost, učenje. Prijateljstvo, delo. Pogum, strahopetnost. Vse gre v okvir in vse je tvoje. Le da si ljudje vse prevečkrat zanikamo unikatne občutke. Vse, tudi slabe. Brez slabih pa ne more biti dobrih. Dve polovici, razumeš? Temno in svetlo. Skupaj je popolno in zato je prav, da je prisotno oboje.«

	»Lahko da. Precej si odnesel duhovnosti na svojih poteh, a ne moreš me prepričati. Enostavno ne verjamem. Ne more biti tako prekleto krivično! Nisem si izbral, da živim v mafiji in da moram spoštovati njihove zakone in ne svojih, zato mi nikar ne govori o tem.«

	»Ne veš, kako se bo končalo. Nimaš pojma, zakaj je to dobro. Morda boš šele leta kasneje spoznal, da je moralo biti točno tako, kot je. Tvoja pot je in morda moraš imeti ravno te izkušnje, da se bo življenje obrnilo v smer, katero boš naposled le razumel.«

	»Ok. Lahko nehava? Dovolj imam. Polno glavo imam teh modrosti. Ne bi šla raje ven?«

	»Jasno. Kaj si mislil, da bom samo težil? Rabim en prekleto dober žur in če misliš, da sem zaradi življenja v ašramih postal svetnik, se motiš. Potrebujem žensko. Rad bi dobil občutek tople ženske roke na mojem organu, razumeš? Pri duhovnosti ne gre za zanikovanje užitkov, le za razumevanje, da je vsak košček potreben. Nič ni odveč in ničesar se ni treba sramovati. Zdaj pa akcija. Za nekaj časa bom spet postal Romeo, potem pa itak spet letim. Tokrat malo v Ameriko. Najprej v Severno, kjer sem zmenjen z nekimi prijatelji, ki sem jih spoznal v Indoneziji. Skupaj gremo nato v Južno Ameriko, na nek indijanski shod. Saj te ne zanima, ne? Gotovo nima smisla, da te povabim s seboj, kajne?«

	»V Ameriko? Si nor?«

	Kar stresel se je. Niti na misel mu ni padlo. Preveč spominov je pustil tam. Tisti nasmeh, tisti pogled, tisti vonj… vse to je pustil, ko je moral nazaj v Italijo, kjer so se nakopičili problemi, ki so se širili vse bolj. Vedel je, kako zaskrbljen je njegov oče in tudi sam je bil. Toda o tem nima smisla praviti Romeu. Ne zdaj. Tudi sam potrebuje sprostitev in Romeo je tako dobra družba za smeh.

	»Vedel sem. Ni problema, vsaj nekaj dni imava. Malo te bom vseeno potegnil iz skrbi in ti pregnal črne misli. Precej bolje se boš počutil.«

	»Sploh potem, ko boš spet odšel.« Gino se je kislo nasmehnil.

	»Daj no, tebi je pa res grozno na tem svetu. Ubogi revček. Joj, kako se mi smiliš!« Romeo se je nakremžil in Gino se je moral nasmehniti. Ne bo mu dolgčas, teh nekaj dni že ne.

	A kot že tolikokrat, mu je oče ponovno enkrat pokvaril večer. Še preden sta z Romeom odšla ven, je pozvonil telefon. Besede so bile ostre, trde in neusmiljene.

	»Potrebujem te. Nujno.«





6.



	Sarah ni podlegla obupu. Ne tokrat. Za to leto je imela dovolj žalosti. Kaj za to leto, življenje ji ni prizanašalo že odkar so umrli starši! Ostala je sama z najstniško sestro, katero je premetavalo bolj, kot je njo kadarkoli! Jasno, bilo je razumljivo. Klaro je smrt njunih staršev prizadela še toliko bolj ravno zaradi tega, ker je bila v tako občutljivih letih. Nikoli ni dodobra razumela, zakaj se je to moralo zgoditi. V sebi je namesto žalosti in bolečine gojila mržnjo in globoko sovraštvo, ki pa je bilo v glavnem uperjeno ravno proti Sarah. Zato, ker je bila starejša. Zato, ker je služila denar. Zato, ker ji je kuhala in skrbela zanjo ter si zaradi vsega tega jemala pravico, da ji kroji življenje. Klara nikoli ni videla ali pa ni hotela videti, koliko rečem se je morala odpovedati Sarah, da je lahko skrbela za obe. Ni mogla študirati, venomer je praskala denar iz vseh možnih del in virov, da sta lahko preživeli.

	Vse, kar je želela Sarah, je bilo le nekaj razumevanja s Klarine strani, a ga nikoli ni dobila. Prav nasprotno, sestrino sovraštvo je vse bolj raslo, dokler ni naposled preraslo v pravo obsedenost, kar je Sarah dojela šele takrat, ko je bilo že davno prepozno.

	Nekako je bila sreča v nesreči vse to, kar se je nato zgodilo. Sarah se je zaljubila v sestrinega fanta, Erika. Ni hotela, a srce včasih odloča namesto nas. Na koncu se je celo izkazalo, da je bila ljubezen zelo kratkotrajna, a vse skupaj je bil vzrok, da je Klara odšla iz Škotske v Ameriko, kjer je živela po svoje. Študirala ples, igro in si naposled celo priskrbela igranje v filmu. Le da v njem nikoli ni nastopala. Vmes je spoznala moškega, zaradi katerega je storila vse in to jo je pripeljalo do lastne smrti. Toda še prej je prepričala Sarah, da je ona odšla na snemanje filma in s tem preobrnila tok dogodkov, ki je bil usoden za obe.

	Sarah je zdaj veliko lažje gledala na te dogodke. Svojo bolečino je preživela, čeprav je ni pozabila. Dvomila je, da bi bilo to mogoče. Človek izgub ne preživi zlahka in to je vzrok, da se zakopljejo daleč pod človeško dušo in tam tudi ostanejo, le da ne bolijo več toliko kot v tistih prvih dneh in tednih. Spomin sčasoma le nekoliko zbledi in prekrije tisto nevzdržnost Življenje gre nato naprej, a mi gledamo nanj z novimi očmi. Včasih človeka takšna bolečina otopi in postane bolj trd, a včasih ga zmehča in postavi nove smernice, ki so veliko bolj razumevajoče. Kot bi dojemal svet z očmi, ki vidijo, da človek lahko prenese marsikaj in zaradi tega ne obupa, temveč živi dalje.

	Tako se je Sarah tokrat popolnoma uprla obupovanju nad še enim udarcem usode. Niti se ni hotela ukvarjati kako in zakaj je do tega sploh prišlo. Sprejela je preprosto odločitev, ki ji je pomagala veliko bolj, kot vse odločitve do zdaj. Problem, ki se je pojavil s tem, ko je ostala brez službe in to s spletkami, ki jih lahko skuje le zelo hudobna oseba, je sprejela kot del poti, ki jo pripravlja življenje. Trdno je sklenila, da bo tokrat ona sama tista, ki bo izbirala svojo prihodnost. Lahko joka in stoka, se utaplja v solzah in išče krivca, preklinja, objokuje ali kuje maščevanje. To je ena pot, a to je zatrla. Hotela je pozitivno naravnano prihodnost, na katero bo ponosna. Niti sanjalo se ji ni, kako se ji bo zdaj obrnilo življenje, a ni dvomila, da bo nekako preživela. Nekaj dni si bo enostavno pustila, da bo uživala svobodo, katere ni imela že precej časa. Odkar je pomnila, je le delala. Še na pravi dopust ni šla že leta!

	Ko se je vrnila iz Amerike, je pokopala sestro, nato pa že pričela delati, še preden se je žalost lahko dobro zasidrala v njej. Najbrž je prav zaradi tega žalovanje trajalo še dlje, a zdaj je duševno bolečino ob izgubi le prekrila tančica časa.

	Ni dvomila, da ji bo usoda sama prinesla dogodke, ki so ji usojeni. Nekako se bo že obrnilo, da bo prav. Še vedno je bilo tako. Iz vsake reči se izcimi nekaj dobrega in Sarah je sklenila v to trdno verjeti. Ne le sklenila, verjela je in zaupala. Neskončno se je veselila oktobrskih dni, ki so še vedno krasni in dišeči ponosno prihajali, da bi jo razveselili s svojo prisotnostjo, čudovitostjo in čudežnostjo.

	Že takoj naslednji dan je sklenila, da se bo enkrat za spremembo igrala turistko v lastnem mestu. Tega se še nikoli ni šla. Le kako bi lahko bil nekdo tako trapast, da bi pohajkoval po mestu z nahrbtnikom na rami, se igral turista in navduševal nad znamenitostmi, ki jih je gledal vsak dan, znova in znova, vse življenje?

	Sarah se je zjutraj le nasmehnila ob tej misli. Krasno, čudakinja v poznih dvajsetih letih je ponovno odkrila otroške radosti in čudeže!

	Kar vrglo jo je iz postelje. Kot nalašč se je prikazalo krasno sonce, ki je prineslo indijansko jesen, s tem pa toploto, žareče liste na drevju in lahen vetrc, ki jih je sem in tja pomedel na tla in ustvarjal bogato raznobarvno preprogo mehkega puha.

	Pulover ni bil odveč. Še kavbojke in odporne superge in Sarah je bila na cesti. Iz njenega predela mesta je kaj kmalu prišla na Edinburški grad. Ta palača na skalni vzpetini je vidna iz vsakega zornega kota Edinburgha, pa vendar kot prebivalec mesta nisi bil ravno stalen obiskovalec. A Sarah je bila tokrat turistka. Vihravi rdeči lasje so se ji vili vzdolž vratu v bakrenem slapu in poželi nemalo pogledov. Sinje modre oči so se bleščale v na novo zraslemu pogumu, ki ga je nenadoma našla. Izbruh sreče, ki ga je čutila, ko je stopala po Crown Squaru, glavnem trgu gradu, je bil presunljiv, a ne presenetljiv. Globoko je vdihovala in nenadoma okušala svobodo, ki je že dolgo ni poznala. Vedno je bila nekomu ali nečemu zavezana, zdaj pa je vse to odpadlo z njenim ramen. Lahko bo začela znova. Sama bo našla svojo pot, po kateri bo korakala, kakor bo sama hotela. K sreči je imela dovolj denarja, ki ji je ostal od snemanja filma, da bi lahko mirno preživela kar precej mesecev, čeprav ne bi prvi hip dobila novega dela ali posla, ki bi se ga lotila. O podrobnostih ta dan še ni želela razmišljati. Samo uživati je hotela.

	Iz gradu se je po Royal mile spustila do palače Holyrood. Toplo ji je postalo pri srcu, ko je pomislila, kako so se ravno po tej ulici nekoč sprehajali člani kraljeve družine, a tudi berači in celo morilci. Na koncu ulice stoji kraljičina rezidenca na Škotskem. Sprehodila se je do Kraljevega parka, ob jezeru opazovala labode in šla na lahkotno kosilo v Sheep's Heid Inn. V druščini samih turistov se je počutila kot bi bila del njih. Nikomur ni bilo treba razlagati kam gre in zakaj. Kaj počne in zakaj česa ne dela. Ni bilo nepotrebnih vprašanj, le nasmehi in dobrodušne prošnje, ali bi nas lahko fotografirala, prosim?

	Ni se mogla premagati, da ne bi po zgodnjem kosilu odšla na Princess Street. Ni šla le občudovat igralcev na dude. Pasla si je oči na izložbah razkošnih trgovin. Zavila je v več kot sto let staro blagovnico Jenners, kjer prodajajo vse, od hrane do oblačil in spominkov. Morala si je dati duška in malo zapravljati. Za dušo si je kupila prekrasen negliže in ni se mogla upreti, ko ji je prodajalka ponujala spominke, misleč, da je turistka. Kako zelo dobro se je vživela v vlogo ji je bilo jasno tudi, ko ji je nek drug trgovec ponujal kilt.

	»Za vašega moža. Iz kje ste, iz Amerike?«

	»Hm, ja, seveda. Ga bom kar kupila. Mož bo neskončno vesel. Tukaj sem le na seminarju, za nekaj dni.«

	Trgovec je nasedel. Sarah je še premogla tisti naglas, za katerega se je trudila, da je lahko sploh igrala v filmu. Še dobro, da je naraven talent in nikoli ni tako zavijala po škotsko, kot se nekateri radi pačijo še bolj, kot bi bilo potrebno. Sploh če naletijo na turiste! Te zelo radi zmedejo, čeprav včasih tudi nevede.

	Otovorjena s kiltom in vrečkami je morala posedeti ob popoldanskem čaju v kavarni sredi parka. Precej utrujena si je oddahovala od dneva, ki je počasi pojenjal. Sončno žarki so se tepli s kraljico temo in se razpršili v oblak temno modre barve.

	Že precej pozno je bilo, ko je zavila na Charlotte Square proti New Townu, kjer je živela v petnadstropni stanovanjski zgradbi. Utrujeno se je povzpela v stanovanje. Vrgla je vrečke na kavč v sobi in se preoblekla v udobno trenerko. Bila je utrujena, a prijetno. Svet je bil nenadoma lepši in zanimivejši.

	Hm, kljub vsemu potrebujem še nekaj sprememb, je pomislila, ko se je s pogledom sprehajala po stenah štirisobnega stanovanja, ki je bil zdaj čisto in samo njen.

	Morda bi morala malce prenoviti pohištvo, prebarvati stene, obesiti nove slike, si kupiti rožnate zavese, položiti mehkejšo preprogo v barvi šampanjca… Vedela je, da ima dovolj časa in denarja za vse to. Še več, nujno potrebno bi bilo, da bi začela delati na sebi in na tistem, v čemer živi.

	Stanovanje je bilo, milo rečeno, prekrasno. Razporeditev prostorov je bila takšna, ki je omogočala svobodo vsem članom tudi takrat, ko so bili še štiričlanska družina in sta obe s sestro potrebovali prostor za svoje igrače in prijateljčke, ki so prihajali na obiske. Obe sta imeli svojo sobo, opremljeno tako kot sta želeli. Sarah v rožnati in Klara v sinje modri barvi. Dovolj prostosti sta imela tudi starša z ogromno spalnico na desni strani. Osrednji prostor je bila kuhinja z jedilnico, ki je venomer dišala po domačem pecivu, ki ga je nadvse rada pekla mama.

	Sarah je zavzdihnila, ko se je spomnila na starša. Tako čudovito življenje so imeli skupaj. Ničesar jim ni manjkalo. Oče je bil uradnik z zelo visoko plačo, da je mama lahko ostajala doma in skrbela zanj in za hčeri. Toplo kosilo je bilo vedno na mizi, večerja ravno tako. Prepirov je bilo malo, zato pa dosti več nedeljskih izletov po deželi. Le da se je vse skupaj tako tragično končalo v prometni nesreči in v trenutku izbrisalo mir in srečo ter jo zamenjalo z sivino vsakdanjega boja za preživetja.

	Od tega je minilo že sedem let. Življenje se je postavljalo na druge tirnice, popolnoma drugačne od takratnih.

	Tudi to je razlog, da nekaj spremenim. Ostajam v preteklosti, a treba je naprej. Potrebujem novo kuhinjo, ki bo bolj fleksibilna od te, ki je stara že več kot trideset let. Potrebujem sveže, svetle barve, ki me bodo spominjale, da gre življenje v vsakem primeru naprej, pa če se še tako upiramo.

	Sarah je bila navdušena. Plani so kar vreli iz nje. Kot bi čez noč izpuhtel ves pesimizem in bi se prejšnje življenje skrilo v spomin, kamor je dejansko tudi spadalo. Sarah je nujno potrebovala spremembe in te so se začele. S tem, ko si je postavila nove cilje in si začrtala svetlejšo prihodnost, je ta že začela delovati. Le da Sarah tega še ni vedela.





7.



	»Povej mi še kaj, preden pride oče in doživim živčni zlom.«

	Gino in Romeo sta sedela v eni izmed najbolj elitnih milanskih restavracij Da Giacomo. Gostilna, na zunaj nič posebnega ali opaznega, na popolnoma običajnem koncu mesta, na eni izmed najbolj navadnih ulic, je bila znotraj popolno nasprotje. Opremljena z dušo in roko najslavnejšega notranjega oblikovalca Renza Mongiardina, italijanske legende opremljanja prostorov, ki so pod njegovo taktirko zažareli v iluziji in umetnosti. Za vstop v to ekskluzivno restavracijo nisi potreboval le denarja. Potreboval si sloves in moč. Vse, kar je premogla familia di Fabrio. Gostilna je bila že nekajkrat krinka za Ginovo srečanje z očetom. Diskretnost je bila zagotovljena in preverjena.

	Oče je tudi tokrat organiziral sestanek v tej gostilni. Gino se je moral ukloniti. Romeo mu je služil za krinko. Na zunaj je delovalo kot brezskrbna večerja s starim prijateljem, a že čez slabo uro bo Gino zapustil omizje, prepustil Romea spremljevalkama, ki se bosta pridružili večerji in odšel v sosednjo, očem skrito sobico, kjer ga bo čakal oče. Kaj pa bo čakalo njega, Gino ni vedel. Zaradi tega je bil živčen kot vsakič, ko se je moral sestati z njim. Vedno je sledilo neko opravilo, ki mu ni bilo ljubo in vedno ga je moral opraviti. Le da bo tokrat mnogo huje. Vedel je to. Bral je časopise, zaslutil je v očetovem nestrpnem glasu. Kaj bo moral storiti tokrat?

	»Kaj bi rad, ti zapojem uspavanko, ti govorim vice, bi rad slišal še kakšno od mojih slavnih modrosti?«

	Romeo se je naslonil na umetelnem stolu, v roki pa vrtel kozarec z rdečim vinom. Zamišljeno je opazoval Gina. Vedel je, kako na trnih je njegov prijatelj in kako hude čase preživlja pravzaprav že od mladih nog naprej. Rad bi mu pomagal, a tu se ni dalo storiti nič, kar bi dejansko lahko pomagalo. Gino je bil ujet v zanke in škarij, ki bi te pajčevine lahko prerezale, še niso iznašli.

	Tudi Gino je opazoval Romea. Videl je njegov zamišljen izraz in se spraševal, kako zaskrbljen bi bil njegov prijatelj, če bi vedel še za ostale dogodke tega leta. Ni mu še uspel povedati za zgodbo o Klari, njeni sestri, dnevniku, bratu Pietru…Nekako še ni prišel pravi čas. Ko je Romeo zjutraj prišel, ga ni mogel kar takoj napasti z vsemi temi novicami, nato pa je Romeo zaspal od silne utrujenosti, ki jo je prinesla dolga pot iz Indonezije, od koder jo je tokrat primahal. Nato je prišel očetov klic in mu zagrenil večer. Nikakor se ni mogel pripraviti, da bi Romeu govoril o tem, kaj se dogaja. O aretacijah v Italiji in v Ameriki. O osumljenih, obtožbah, pretresu mafije. K sreči Romeo ni vrtal vanj. Skušal ga je raztresti in za nekaj časa mu je to tudi uspelo. A zdaj, ko se je čas sestanka z očetom nezadržno bližal, je bil vse bolj nestrpen, živčen in preplašen. Pijača mu ni pomagala, strmenje v krožnike in pribor še manj.

	»Nič ne pomaga, čisto nič.« Gino je zastokal in se z brezupnim pogledom zazrl v Romea.

	»Naj pripeljem Julijo? Ti bo ona zbrisala strah iz obraza?« Romeo se je skušal šaliti, čeprav je vedel, da je vse zaman. Gino bo takšen, dokler sestanek z očetom ne bo za njim. Da se bo potem še kako sprostil, je vedel in je vedel Gino. A do takrat … Ginovo srce je bila gmota tesnobe, telo kepa zadrževanega besa, ki je bil prekrit s strahom, ki je trenutno prevladoval bolj, kot si je priznaval. Nekje, nekoč, bo moral najti način in uiti temu mafijskemu vozlu. To ni bilo zanj in če bo hotel preživeti, bo moral brez nje ali pa sploh ne bo. Končal bo kot Pietro, a ne zato, ker bi storil karkoli napačnega, ne, mrtev bo zgolj zato, ker bi rad živel pravično in pošteno življenje brez pošastnega strahu pred familio. Predvsem pa, to kar živi, ni njegovo življenje. V pesti ga imajo in kadarkoli si zaželijo, se mora podrediti. Brez vprašanj, brez ugovorov. Tako je. Konec. Pika. Kaj si želi on, ni važno. Važno ni niti to, da mu je vseeno za denar, za slavo, za sloves. Rad bi preprosto življenje, bogu za hrbtom. Najraje v kakšni vasici, s kozo in kokošmi okoli sebe. Narava, divjina. In … ljubezen. Če bi z njim življenje in usodo delila ženska, ki se venomer skriva v njegovih mislih … Čeprav je dobro zakrita, da ne bi zavladala njegovi duši dokler to ne bo mogoče, kar ne bo nikoli, a vseeno. Gino je sanjal in sanje so bile dovoljene. Pravzaprav so bile sanje vse, kar je imel.

	»Ja, Julija.« Gino je zastokal proti Romeu. V nekaj kratkih sekundah je spet videl obraz živo pred seboj. Dolgi vihravi rdečkasti lasje. Osupljivo modre oči. Nasmeh boginje. Telo vile. O, bog!

	»Saj vem, da ni vse v redu s teboj zdajle, ta trenutek, a vendarle … Je začela obstajati kakšna Julija v tvojem življenju?«

	Romeo se ni mogel premagati, da ne bi vprašal. Zaznal je divjo strast, pomešano z bolečino v prijateljevem glasu.

	»Ha, ha. Kaj res misliš, da bi lahko? Da bi imel možnost doživeti pristno ljubezen? Takšno kot jo lahko imajo vsi drugi?«

	Bolečina je postala globlja.

	Romeo je utihnil. Gino je imel prav. Mafija, sploh vrh mafije, je krojil tudi ljubezen. Romeo se je nenadoma vprašal kako to, da prijatelju oče že ni našel primerne neveste, iz njihovih vrst, seveda. Je imel to morda danes v planu? Je Gino zato tako razkurjen?

	»Še marsikaj ne veš, dragi moj Romeo. A zdaj niti ni čas, da bi ti o tem govoril. Bodi raje čarovnik in me spremeni v žabo. Ali me prestavi na drug konec sveta. Lahko med ljudožerce, bolje bi jo odnesel.« Gino se je grenko nasmehnil.

	»Nekdo je nekoč rekel: tisto, kar se mora zgoditi, se bo zgodilo, pa če se še tako trudiš, da se ne bi. In obratno, tisto, kar se nima namena zgoditi, se ne bo zgodilo, ne glede na to, koliko truda vložiš, da bi se. Drži se tega. Če te kaj še posebej močno skrbi… Ne oklevaj. Pojdi naravnost v srž. Lažje bo. Minilo bo. Prej ko slej. Nič ne traja večno.«

	Romeo je izbiral med duhovitostjo in njegovo resnico. V tem trenutku je izbral slednjo. Z duhovičenjem bi le na silo razbijal mučno čakanje in Ginu to ne bi pomagalo. Najverjetneje mu tudi te modrosti ne bodo, a vsaj Romeo se je počutil bolje. Prijatelju je hotel dati tisto nekaj več, zaradi česar bi lažje prenesel bližnje srečanje z očetom, a nekako se je zdelo vse odveč. Gino je bil v mislih popolnoma drugje. Njegov strah je bil prevelik. Še bolj naveličanost nad usodo, ki mu je na pot nenehno postavljala mafijske grožnje.

	»Av, to boli!« Gino se je nakremžil. »To mi pronica v možgane in me zastruplja. To so puščice resnice in jaz jih trenutno ne morem dojemati.«

	»Jasno. Moral bi ti malo zamenjati možgane. Ali ti narediti lobotomijo. Te spremeniti v bebčka.«

	»A še takrat bi nagonsko začutil, da si mi bliža nevarnost, ko bi videl očeta. Tako je, kot bi se v meni zbudil preplašeni otrok, ki ga silijo gledati nekaj, česar noče videti. Ne želim takšnega življenja, pa ga moram živeti. Preklet dan, ko sem se rodil v to pošastno družino!« Gino je izpljunil te besede, kot bi se hotel rešiti prekletstva. Brezupno.

	»Takšno je življenje. Vzemi ali pusti. Ali spremeni,« je skomignil Romeo. Ni bilo tako preprosto. Lahko je govoriti, a z dejanji ne bi spremenil svojega življenja, le zaključil bi ga. To sta vedela oba.

	Gino je zvrnil kozarček konjaka, ki ga je že ves čas držal v rokah.

	»Moram nehati. Šel bom v tisto prekleto sobo, se srečal s hudičevim očetom in sprejel, kar mi bo naložil. Tole cmeranje mi res ne more pomagati. Sploh, ker se bližata lepotici.«

	Gino je, kot bi odrezal, spremenil ton iz bolečine v prisiljeno veselje. Ali pa tudi ne. Romeu so se zacedile sline ob pogledu na dva osebka, ki sta prihajala vse bližje.

	Gino in Romeo sta si spremljevalke privoščila kar nekajkrat. Natančneje, vsakič, ko je Romeo ponovno prišel v Milano. Romeo ni dvomil, da je to Ginova večkratna praksa tudi takrat, ko njega ni bilo v mestu. Za Gina je bilo tako najlažje. Sprostiti strast v objemu neznanke, katere mu nikoli več ni bilo treba gledati.

	Bilo je res. Gino je vse večkrat poklical številko Madam, ki je vodila dekleta, ki so imela slog, inteligenco in hkrati prelepo telo. Vse odkar je spoznal, da ženske hočejo le njegov denar in njegovo ime, je imel raje poklicne spremljevalke. Dekleta, s katerimi se je lahko pogovarjal, se z njimi izživel in jih nato brez sramu pustil, ne da bi karkoli zahtevale od njega. S to prakso je prekinil le to leto, ko je v njegovo življenje vstopila Klara, a še za to mu je bilo zdaj neskončno žal. Koliko gorja je naredila ta ženska! Ne, nikakor se ne bo več zapletal v čustvene vezi. Le ena oseba na svetu je obstajala, s katero bi si želel imeti nekaj več, a ta je bila nedosegljiva.

	»Gino? Romeo?«

	Dekleti sta prišli do mize.

	Čudovita blondinka je imela lase do sredine ramen. Diskretno namazana ni bila videti kot vrhunska kurba, kvečjemu kot zrela študentka. Ginu je bila všeč. Vedel je, da si bo za desert postregel z njo. Ko bo pogovor z očetom za njim.

	Romeo se je zagledal v črnolasko. Črni lasje so se zableščali v medli svetlobi sveč. Oči so se zaiskrile in nasmeh je postal večji, ko je sedla.

	»Mamljivo,« je rekla črnolaska. Ni se vedelo, ali misli na Romea, na Gina, ali na hrano, ki je puščala svoj vonj v prostoru. Drag, edinstven vonj po ekskluzivnih specialitetah, ki so jih ponujali v tej restavraciji.

	»Monica.« Svetlolaska je ravno tako sedla in se predstavila.

	»Sasha.« Tudi črnolaska je izdavila svoje ime, katerega je Gino že vedel. Sam ju je izbral. Vedel je, kako divji seks si hoče privoščiti v enem izmed hotelov, v katerem ima za to noč najeti dve sobi. Eno zanj in eno za Romea. Morda bo Romeov seks nežen in ljubeč kot včasih, ko mesece sanjaš žensko telo, a ga ne izkusiš in se nato vanj zagrizeš s slastjo in počasnostjo, ko želiš imeti vse, a ped za pedjo.

	Ne, on si tega ni želel. O tem je sanjal, a ženska je bila določena, ena sama in edinstvena. Ženska, ki je nikoli ne bo imel. Ženska, o kateri lahko le sanja, a bo zanj za vedno skrita. Še tega ne ve, na katerem delu sveta sploh se nahaja. Je še vedno v Hollywoodu? Je v Edinburghu? Kje drugje?

	Zavzdihnil je. Mora jo pregnati. Mešanica njenega privida z približujočo nevarnostjo, ki jo prinaša njegov oče, medtem ko je pred njim fantastična blondinka, tako drugačna od njegovega sna; mora se posvetiti sedanjosti. Le tako bo sploh zmogel slediti očetu, njegovim zahtevam, prikritim pretnjam, odkritim grožnjam.

	»Ne, študirala sem filozofijo.« Monica se je zvonko zasmejala. Očitno je Romeo uganjeval njen poklic, katerega bi opravljala, če se ne bi profesionalno ukvarjala s seksom, je pomislil Gino. Resnično se moram prisiliti, da bom sledil pogovoru. Dovolj je bilo sanjanja, resnično dovolj. Opravim pogovor, nato pa… Danes si bom privoščil, res si bom.

	Zazrl se je v oči blondinke. Še veš ne, kako divji bom danes. Marsikaj boš morala prestati, a meni je vseeno. Plačam te, da se bom lahko izživel in to bom storil.

	Obliznil si je ustnice. Uspel se je vrniti v resničnost in tokrat prvič pozabiti na strah. V hlačah je začutil trdost. To mu je bilo všeč. Bog, kako mu je bilo všeč! Natepaval bom to blond prasico, dokler je ne bom raztrgal! Moram pozabiti in tokrat bom pozabil na vse. Na to, kako znam biti nežen, če najdem ljubezen in na to, da življenje, ki ga živim, ni moje življenje. Prav, naj bom tokrat mafijska svinja.

	Oče bi bil ponosen na takšno razmišljanje.





8.



	Sarah se je prebudila v nevihtno jutro. Veter je divje zavijal okoli polknic. Zabliskalo se je in zagrmelo. Svetlobe skorajda ni bilo.

	Vstala je in šla pritrditi polknice, da jih veter ne bi odtrgal. Njen pogled je obstal na oblakih, ki so se podili po temačnem nebu.

	Pomislila je, da bo spet slab dan za knjigarno, a se hip zatem spomnila, da ne dela več tam. V trenutku jo je zajelo vse, kar je doživela. Ponižanje, obtožbe o kraji. Nič, kar bi bilo resnično, a ona je nemočno tavala na krilih resnice, katerih nihče ni ujel. Bila je kriva in nič, kar bi rekla ali storila, tega ne bi popravilo. Tudi če bi prišla prava resnica na dan, bi na njej za vedno ostal madež krivde.

	Pa čeprav nihče drug razen lastnice sploh ni vedel, zakaj ona ne dela več tam, je trpko pomislila Sarah. A to sploh ni važno. Ni več delala in to je to. Prepuščena je sami sebi. Spet. Kot že tolikokrat.

	Njen včerajšnji optimizem je ponovno poniknil neznano kam. Tako lahko se je bilo smiliti samemu sebi, se vdati samopomilovanju! Sarah je to že neštetokrat doživela, a si ni znala pomagati. Po naravi pač ni bila optimist. V vsaki stvari je videvala strahove, ni se znala prepustiti življenju samemu. Kako drugačna je bila Klara! A Klare ni bilo več, ona pa je začutila, da bi morala prevzeti nekaj njene brezskrbnosti na svoja pleča. Morda JE življenje potem nekako lažje. Če dopustiš, da teče s tabo, ne da pluješ venomer proti njemu. Morda se ne smeš le boriti z življenjem, iskati zmago v vsaki stvari. Včasih greš pač svojo pot in … komu mar, drugemu kot tebi? Kdo se le meni za to, da nimam več službe, ki sem jo ljubila? Prav tako nihče ni vedel, da sem igrala skrivnostno zamenjavo in bila igralka v nekem življenju, ki se zdi tako daleč stran od tu.

	Nihče ni vedel in nikomur ni bilo mar.

	Počutila se je tako zelo samo. Zanemarila je svoje družabno življenje veliko bolj, kot bi si smela dopustiti. Pri teh letih bo morala začeti znova, se boriti za koščke prijateljstva, gristi za svoj obstoj.

	Nekje obstaja silovita sila, ki nam pomaga. A kdo verjame v to? Kdo zna prepoznati znak, ki nam ga podarja?

	Malokdo, in niti Sarah ni bila izjema. Ko je na vratih pozvonilo in je pred njo stal poštar s priporočenim pismom, ni niti slutila, da prinaša preobrat njenega življenja in le malo je manjkalo, da znaka ne bi zavrgla kot nepomemben list papirja z novico, ki je ne bi hotela sprejeti in se ji predati.

	A tokrat je drobcen šepet, globoko v njeni notranjosti, prišepetaval prave odločitve. Odločitve, s katerimi se je njena pot podala na nove platnice knjige, ki jo piše življenje. Zapuščala je mirno življenje, ki ga je živela do zdaj, a tega ni niti slutila. Kdo ve, če bi se ji prihodnost odstrla le za hip in bi videla, kaj ji prinaša, bi se ravno tako odločila za isto pot? Nihče med nami ne ve, zakaj se v nekem trenutku odločimo tako in ne drugače in nam zaradi tega barka pluje po novih morjih, čisto drugačnih od sedanjih, a tako je. Življenje, tako zelo varno, pa čeprav samotno, se poslavlja od Sarah. Le da ona tega ne ve.

	»Tukaj podpišite, prosim.« Poštar je z zanimanjem strmel v lepo mladenko medtem, ko ji je kazal mesto za podpis.

	Sarah je za trenutek še oklevala, a nato podpisala.

	Prav lahko bi to pismo pristalo neprebrano v kakšnem kotu stanovanja. Ali v košu za smeti. Ravno tako bi lahko Sarah ob tiskanih besedah, ki bi jih prebrala, če bi odprla pismo, le skomignila, se nasmejala sama sebi in ga potem vrgla v koš. Morda besede nikoli ne bi grizle v njej in bi ji bilo popolnoma vseeno zanje.

	Toda Sarah je tokrat storila nekaj čisto drugega.

	Odprla je pismo in obstala pri prav vsaki od besedic, lepo natisnjenih v ravnih vrstah.

	V rokah je držala neverjetno prihodnost in nore preobrate v življenju. Samo odločiti se je še morala.





DEL





	PRIKRITA RESNICA





	BLOG ITALIA

9. oktober



Valentino tokrat piše o MAFIJI:

Naša država je res katastrofalna! Skorumpirana do konca. Pa kot da tega nismo vedeli, kajne? Jasno, da je vsej normalni Italiji jasno, da pri nas vlada, je vladala in tudi bo vladala mafija. Kakršnokoli upanje na državo čiste demokracije bi bilo popolna utopija. Je še kje na tem ljubem svetu možno, da aretirajo, zaprejo cel kup mafije, ki je zagotovo pri samem vrhu, nato pa vse skupaj lepo mirno izpustijo? No ja, imajo zaprtih nekaj butastih kriminalcev, ki pa s pravo mafijo nimajo nobene zveze. Imajo jih le za krinko. Zato, da imajo izgovor. Zato, da prikrivajo sledi do pravih ljudi. Alberto di Fabrio? Se spominjate tega tipa? Familia di Fabrio naj bi bila ena od najmočnejših od vseh mafijskih družin v Italiji, ali vsaj na Siciliji. A tega tipčka zelo kmalu in po hitrem postopku izpustijo! Brez razlage, brez pojasnil! Nič, kar tako. Mi, ljudstvo pa naj to prenašamo do onemoglosti! Kot vem sam in povem vam, da imam zelo dobre vire, pri tej familiji res nekaj smrdi. Hudo smrdi. Naj se še tako trudijo zakrivati sledi o tem, kako močni so, vem, da so to res. Vam pa, ubogim človečkom, po časopisu tvezijo zgodbice o tem, da so oni vendarle samo hotelirji in da so pravzaprav njihove povezave z mafijo le čista izmišljotina ljudi, ki jim skušajo škodovati!

Ja, ja, nič od tega ne drži. Vse je še kako res. Nekega dne bom izdal pravo resnico, ki jo vem o njih in to bo kmalu! Zelo kmalu!





Komentarji:





Bepo:

He, he. Viva Italia skorumpata!



Grazia:

Ja, ja… Stare zgodbe. Mafija me ne zanima več. Prežvečeno. Ostanki zgodovine.





Paulo:

Se nikakor ne strinjam z Grazio. Verjetno kot ženska ne ve nič o razsežnosti tega problema. Ja, problema! To ni več idilična vasica z nekaj možakarji, ki te branijo pred vsiljivci in ti omogočajo, da poješ svoj pridelek. Ne, mafija je marsikaj in je še več. Tvoje udobno življenje, najbrž kot kakšna pisarniška miška kje sredi Bologne, ne prenese vznemirjenja in krvi, ki jo prinaša mafija. Blagor tebi!



Grazia:

Sprevrženec! Sovražnik žensk! Ti bom jaz dala pisarniško miš! Sem manekenka in to zelo dobra!



Mario:

Uf! Tvojo telefonsko prosim. In mere?





Bepo:

Halo? Kje je zdaj tema, ki jo je načel Valentino? In Valentino, javi se! Napiši, kar veš. Daj, razjasni skrivnostne vezi mafije. Če sploh kaj veš, he, he.





In še zadnji komentar na:



BLOG ITALIA

14. oktober





Claudio:

Če se ne bi prepirali prosim, ker:

telefonske številke si pišite kje drugje

kaj kdo dela ni stvar blogov!!!

Bepo, si blesav? Valentino nikoli več ne bo pisal sem gor. Valentino je MRTEV, KAPUT, KONEC!!!!! Vedel je preveč, mafija pa ne prenese izdaje. Niti na internetu ne!





9.



	Gino se je pretegnil. Svilene rjuhe so lahno zašumele in odkrile delček ženskega telesa.

	»Nenasiten, ni kaj.« Tudi Monica je pretegnila svoje telo. S kolenom se je rahlo podrgnila ob Ginove čvrste stegenske mišice.

	Kot dva največja zaljubljenca, je pomislil Gino, v resnici pa si le tešim nagon in čisto nič drugega.

	Vso noč je bil kot podivjan žrebec. Nasilen, bolj kot ne, a v resnici ga to ni brigalo. Do ženske, ki je ležala poleg njega ni čutil ničesar. Niti ni mogel. Plačal ji je in to zelo dobro. Plačal, da je klepetala z njim in njegovim prijateljem. Plačal, da je šla z njim v hotelsko sobo. Plačal, da je lahko z njenim telesom delal karkoli si je poželel. To zadnje je tudi počel. Vso dolgo noč. Brezbrižno jo je skoraj vrgel na posteljo takoj, ko sta prišla, in se brez vsake predigre zarinil v njeno notranjost. Nobene nežnosti ni bilo pri tem. Gino je bil brez možganov. Vse misli je pustil v tisti gostilni. Odšle so skupaj z njegovim očetom, ko je odhajal. Vso noč ni dopustil, da bi se spomnil karkoli od dolgega pogovora.

	»Zamišljen si postal.« Monica si je drznila prekiniti jutranjo tišino. Po celi noči, v kateri se je neštetokrat zarinil vanjo, si je vzela pravico do nekaj zaupnosti.

	»Moja stvar. Ja?« Ginu ni bilo niti najmanj do pogovora. Dovolj je imel besed in s plačanko, čeprav še tako lepo in razgledano, ni hotel deliti ničesar, kar je nosil le v sebi in delil le z redkimi.

	»Se opravičujem. Nisem hotela biti vsiljiva.«

	»Potem pač ne bodi. Plačam te, da počneš samo tisto, kar zahtevam in nič drugega.«

	Monica je utihnila. Slišala je nekaj govoric o tem moškem, ki si je v njihovi Agenciji že nekajkrat plačal spremljevalke, a nič slabega. Nekaj v slogu, da je bolj nežen kot grob in da nima posebnih in čudnih zahtev. Toda ta moški, ki jo je plačal za to noč, ni bil niti blizu nežnemu in nezahtevnemu moškemu. Prav nasprotno. Zdelo se ji je, kot da še vedno ni pokazal pravega obraza, čeprav je vso dolgo noč izkoriščal njeno telo, ki ga je plačal. In niti enkrat seks ni bil nežen. Le grobo prodiranje. Brez dotikov, brez poljubov, brez sence osnovne človeške prijaznosti. Kot bi jo nekdo vso dolgo noč le posiljeval. Ni se samo čustveno počutila tako; konec koncev bo plačal ogromno denarja, da si vzame pravico in dela, kar želi; ne, tudi telesno je bila popolnoma izžeta. Že dolgo se ni počutila tako prazno, tako brez vsakršnih čustev. Vsi moški, ki so jo ponavadi najemali, so pokazali čustva nečesa. Včasih strahu, ali sramežljivosti. Nekdo se je hotel igrati igrice sužnja in gospodarja, kdo drug obratno. A so govorili in bolj ali manj so bili vsaj nekoliko prijazni. Tale pa … kot bi bil robot, človek brez čustev.

	»Obrni se. Nisem še končal s tabo.«

	Gino jo je nasilno prevrnil, da je pristala na hrbtu.

	Od kje mu moč? Od kje energija? Kakšne misli mu švigajo skozi možgane, medtem ko se zabija vanjo?

	Zaprla je oči, nemočna, da bi se uprla in ga morda pripravila k kancu nežnosti. Ni šlo. Robot je nadaljeval svoje delo. Silovito in neskončno dolgo se je zaganjal vanjo. Spreminjal položaje, da jo je bolelo vsakič bolj. Bila je poražena in to dobesedno. Ni se le počutila tako, ampak jo je ta tip res porazil. Če je doslej ona vodila igro z moškimi, jih napeljevala in zapeljevala in izpolnjevala tisto, kar so zahtevali od nje, a je imela vedno občutek, da je ona gospodar. Tule pa je bila le lutka in ničesar ni mogla storiti, da ne bi bilo tako.

	Prepričana je bila, da k temu tipu ne bo šla nikoli več. Daleč prvi na njenem spisku osovraženih se je znašel s to nočjo, ko jo je izžel in izmučil do konca. Komaj je čakala, da se dodobra zdani in bo dokončno in za vedno lahko izginila iz njegovega življenja. Niti, če bi ji plačal milijon evrov, ne bi bila z njim niti sekunde več, kot je plačal do zdaj. Tudi če je tvegala delo pri Agenciji. Ni je brigalo. Imela je neko dostojanstvo in vsaj tega je hotela ohraniti za vsako ceno.

	Gino se je dobro zavedal, kaj dela ubogi punci. Vedel je, kako ji namenoma ruši vsako spoštovanje, toda čutil se je nemočnega. V tej noči ni premogel niti trohice čustev, razen sovraštva, ki je neizmerno raslo in raslo.

	Ura se je bližala sedmi. Po noči, skoraj brez sna in polni seksa brez vsakršnih čustev, je bilo Ginu naposled dovolj. Ne da bi izpraznil svoje seme v kondom, brez dokončne potešitve, katere tako ali tako ni več potreboval, se je sunkovito, brez opozorila, izvlekel iz ženskega telesa in se zvrnil na posteljo.

	»Dovolj te imam. Lahko greš.« Le zamrmral je te besede. Več moči ni premogel in niti pomislil ni na to, kako se ob vsem tem počuti ženska, ki jo je najel, da je lahko sproščal vanjo svoj bes, svojo nemoč.

	»Se lahko vsaj umijem?« Monica je bila osupla, a vse preveč utrujena, da bi premogla kaj več. Dokončno ji je uničil spoštovanje. Lahko bi ji vsaj rekel hvala, ker je zdržala to brezčutno mučenja, a od njega ni dobila ničesar več.

	Zdelo se je, kot da je zaspal, tam na ogromni postelji brezosebne hotelske sobe, sicer nadstandardno opremljene, a brez topline. Kot ta moški, je zagrenjeno pomislila Monica. Kdo ve, kaj se mu dogaja v življenju, a kar koli se že je, nič mu ni dajalo pravice, da se obnaša tako, kot se je on. Niti denar ne. A Monica je iz dolgoletnih izkušenj vedela marsikaj in tudi prestala že marsikaj. Bilo ji je jasno, da se v svetu prostitucije dogaja veliko grdega. Toda ona je delala v Agenciji za spremljevalke petičnežev. Vse stranke so preverjali in še nikoli se ji ni zgodilo, da bi nekdo z njo tako ravnal. O vseh moških se poda ocena, se skrbno zapiše njegove želje, navade. Tale je tokrat prekršil vsa pravila in to bo šefinji tudi zagotovo povedala.

	Komaj je prišla do kopalnice. Bolečina je bila res huda. Hujša, kot bi si kdaj koli lahko mislila, jo bo doživela pri seksu. A ko se je zelo dolgo tuširala, je bolečina pojenjala. Čeprav le tista telesna.

	Z omarice je pobrala ček, ki jo je čakal. Zelo velikodušen. Vsota na njem je bila še enkrat večja kot so bili dogovorjeni, a Monice to ni niti najmanj razveselilo.

	Nikoli več, si je še enkrat rekla in brez, da bi se sploh še ozrla na telo, ki je zvito ležalo na postelji, odšla iz hotelske sobe.

	Gino se ni menil za njen odhod. Izčrpanost, ki jo je čutil, je bila silovita, a ni niti najmanj pregnala spominov.

	Pošastna prihodnost je pred njim in on je popolnoma nemočen.

	Čeprav se je še tako trudil, da bi zaspal in pozabil, mu je nenadoma spomin spet preskočil na prejšnji večer. Ponovno se je znašel v gostilni, v trenutku, ko je k njihovi mizi diskretno pristopil natakar in mu zašepetal na ušesa neljubo novico, za katero je že ves čas vedel, da bo prišla. Neizbežno. Kot smrt.

	Že pred tem je vedel, da se neizprosno bliža trenutek, ko se bo moral soočiti z očetom. Videl je dva možakarja, ki sta prišla v gostilno in sedla, nedaleč stran od njihove mize. V sekundi ju je prepoznal. Telesna stražarja njegovega očeta. Delujeta kot poslovneža na večerji, v resnici pa samo skrbno pregledujeta prostor.

	Je varno? Bo šef lahko prišel brez nevarnosti, da bi se hotel kdo prav zdaj maščevati za karkoli iz preteklosti?

	Vedno je bilo tako. Procedura mafijskega dona je zahtevala, da se vse preverja. Vsak korak je skrbno načrtovan in izdelan do najmanjše podrobnosti. Nič ni prepuščeno naključju. Nešteto sovražnikov preži na vsako dejanje mafijskega šefa. Policija, nasprotniki mafije, druge mafijske družine… Vedno je bil kje kakšen prepir, zamera. Prav zato taka previdnost. Načrtovanje se je izplačalo. Don Juliano se je obdržal na vrhu mnogo dlje, kot je to kdorkoli pričakoval.

	Gino je možakarja zaznal takoj. A za tema dvema sta čez nekaj minut prišla še dva. Gino ni dvomil, da iz istega razloga, a tolikšna previdnost pri njunih sestankih nikoli ni bila potrebna. Vedno sta bila le dva opazovalca, zdaj štirje. Ginu je bilo jasno, da je vsa zadeva še bolj resna, kot je mislil.

	Eden od četverice se je čez deset minut dvignil in izginil. Gino je vedel, da je odšel poročat o stanju.

	Gino se je še bolj podrobno razgledal po restavraciji. Zdelo se mu je mirno in čisto. Medtem ko je Romeo klepetal s spremljevalkama, je sam le sem in tja prikimal ali rekel aha, ostali čas pa s kotičkom oči švigal po prostoru.

	Ničesar sumljivega ni bilo videti, a za varnost vedno skrbi oče. Sam ne bi prepoznal policaja ali drugega mafijca, še če se mu bi predstavil, ne. Ni imel tega čuta. Imel pa je oko za poštenost in pravico. Vedno je vedel, katera od njegovih strank je v resnici nedolžna in katera laže. Zato je bil odstotek njegovih zmag na sodišču tako velik. A kljub vsemu ni ločil slabega fanta od dobrega, ko je šlo za policaje in kriminalce. Neverjetno, toda resnično. Verjetno je to izhajalo iz njegovega odpora do mafije. Upiral se je vsakršnemu kontaktu in stežka požiral situacije, ko je le moral biti vpleten. A ljudje, ki so bili globoko v mafiji ga niso zanimali. Ni jih opazoval in ni vedel kako ugotoviti, kdo je kdo. Le takrat, ko se je moral sestati z očetom, kar je bilo morda v desetih letih le nekajkrat, je vedel. Takrat je zavohal kri okoli ljudi, ki so ga pravzaprav varovali s svojo navzočnostjo. Vedel je to. Tudi ti štirje bi se pustili ubiti, da bi ubranili njega. A če bi dobili ukaz, da ga ubijejo, ravno tako ne bi pomišljali. Brez vsakih vprašanj bi ga ustrelili v čelo, ali ga razrezali z motorno žago in odvrgli v reko.

	Takoj zatem, ko se je četrti možakar vrnil nazaj v restavracijo, je k njihovi mizi prišel natakar. Zelo diskretno se je nagnil k Ginu in mu zašepetal na uho.

	»Gospod Gino, sestanek vas čaka v sosednji sobi.«

	Gino je prikimal, da je razumel in natakar se je odmaknil.

	»Kar privoščite si, druščina. Naročite hrano. Mene čaka nujen telefonski pogovor. Posli, saj veste.« Narejeno očarljivo in ljubeznivo se je nasmehnil, medtem ko so se mu noge tresle, ko je vstajal.

	Zaznal je Romeov pogled na sebi. Kar zaslišal je njegove besede v sebi, čeprav jih dejansko ni izrekel.

	Drži se, stari! Ne pozabi, da sem s teboj!

	Gino je odmaknil stol, se še enkrat narejeno posmejal in odšel do sosednje sobe. Vrata vanjo so bila tako dobro prikrita, da se pravzaprav sploh ni videlo, da bi bila tukaj še kakšna soba. A je bila in to še kako varna. Le miza in štirje stoli okoli nje. Diskretna svetloba. Tišina. Izolacija je bila izvrstna, niti šum ni prodiral noter in nič ni odhajalo iz nje.

	Ko je Gino vstopil, se je njegovo srce ob pogledu na postarano postavo, skrčilo v kup strahu in groze.

	Oče ni sedel. Stal je. Z eno roke se je oprijemal naslona stola, kot bi potreboval oporo. A je ni. Gino je vedel, kako trden je bil oče v vseh teh letih in kako prav nikoli ni pokazal niti kanca strahu. Niti zdaj ga ni bilo, ko se mu je zazrl v oči. Povsem odkrito. Oči so vrtale vanj in iskale odgovore na vprašanja, ki si jih je zastavljal oče.

	Gino se je stresel. Poznal je ta pogled in te vrtajoče oči. Vedel je, kaj pomenijo. Si izdajalec? Pazi se, kajti če si … Gino ni hotel misliti naprej. Ni bilo niti potrebno. Vse, kar je videl pred seboj, je bil prizor o tem, kako njegovo truplo leži na mrzlih tleh. Raztreščeni možgani, okrvavljena glava.

	Vedno je vedel, da je to kazen za izdajo. Vedno.

	»Sedi.«

	Očetov glas je bil hladen. Gina je zmrazilo. Kaj se dogaja? Kaj namerava?

	Sedel je. Niti na misel mu ni prišlo, da ne bi ubogal, da bi kaj rekel, preden mu oče ne zastavi vprašanj. Pravila so bila jasna in eno izmed teh je bilo, da govoriš takrat, ko si vprašan.

	Oče je še vedno stal. Dobra stara taktika zastraševanja. Medtem, ko ti sediš, lahko on zviška gleda nate, hodi okoli tvojega preplašenega telesa kot ptica roparica, ki na vsake toliko časa useka z vso silo. Sam pa si primoran sedeti, gledati v tla in prestajati mučenje. Ob vsaki besedi se streseš in prav vsaka se zajede globoko v tvojo notranjost.

	»Situacija je resna. Zelo resna.«

	Julian je nehal meriti korake okoli sedečega Gina, se ustavil in ga pogledal.

	Ginu tega ne bi bilo treba niti povedati. Ni bil nor, da tega ne bi vedel.

	Zastrmel se je nazaj v očeta. Ga pogledal naravnost v oči, a jih takoj nato umaknil. Ni zmogel gledati dlje časa v jekleno sive oči, ki so ga nepremično motrile. Raje se je skoncentriral na tenko belo nitko, ki je očetu ležala na suknjiču.

	Kako nenavadno, da tega oče ni opazil, je pomislil Gino. Oče je bil vedno urejen do zadnje podrobnosti. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Skrbno zlikana srajca, čisto bela. Siv suknjič, krojen po meri, je izgledal tako, kot bi ga ravno prinesel iz trgovine. Hlače na rob.

	Nato pa ta kiks, nitka na suknjiču! Gino bi se zasmejal, če bi si upal. A si ni in vedel je, da v sebi le kupuje čas. Ukvarja se s stvarmi, ki so nepomembne in to le zato, da bi oddaljil trenutek, ko se bo treba zazreti očetu v oči in mu povedati… Kaj? Kaj je oče dejansko sploh vedel? Kaj je hotel od njega?

	»Aretacije se vrstijo. Stanje je nevzdržno. To veš, kajne?«

	Gino ni odgovoril. Vprašanje je bilo retorično. Jasno, da je Gino zelo dobro vedel, kaj se dogaja, kako so se jih lotili.

	»Ni mi jasno. Mafija dela v korist države. Le takšni kot bi bil rad ti, kvazi poštenjakarji, bi radi spremenili svet in ga iztrebili dobrote mafije.«

	Julian je še vedno le stal, z rokami oprtimi na stol in ga gledal. Preučeval je njegov obraz, iskal trzanje mišice, ki bi mu povedala, da za vsem tem stoji njegov sin.

	Potrditve ni dobil. Ginu se niti sanjalo ni, kdo bi stal za vsemi temi priprtji, za dejanji policije in sodstva, pa čeprav je bil sam odvetnik. Operacije so se izvrševale na višjem nivoju, potihoma, a so kljub trudu, da bi ostale tajne, pronicale v časopise in druge medije.

	»Se strinjaš?« Oče je hotel odgovor.

	Gino je prikimal, čeprav sta se srce in njegov čut za pravičnost temu upirala. Zakaj že je mafija dobra? Za državo morda res. Polna je denarja na račun vsega tega, kar imajo mafijske familije, toda kje imajo od tega korist mali ljudje? Le še bolj tonejo v socialnem nemiru, v dolgovih mafijskih izterjevalcev, v zasvojenosti od iger na srečo, v prostituciji… Kje je tu darilo mafije ljudstvu? Le za njihov žep gre in za njihovo udobje. Gino bi raje imel malo denarja in mir, toda svojega življenja ni vodil sam.

	»Zelo čudne informacije imajo kriminalisti. Le delčke. Drobce tistega, kar v resnici smo in delamo. Kot bi imeli le izseke iz mojega dosjeja.«

	Oče se je skoraj potopil v Ginov obraz. Puščico je izstrelil in zdaj je le še čakal na Ginov odziv.

	Gino se trudil nadeti brezizrazno masko, a očetove besede so presekale njegovo notranjost. Dnevnik? Kaj ni zgodbe o tem že konec? Pietro je ukradel dnevnik in z njim hotel izsiliti od očeta, da bi postal mafijski šef. Toda oče ga je dobil nazaj, še preden bi zašel kamorkoli. Pietro je za izdajo dobil svojo kazen. Smrt. Za družino je kazalo, da je zgodba končana in zaključena za vedno. Dnevnik je bil v varnem trezorju banke in do njega ni mogel nihče, razen njih treh. Skupaj. In zdaj je oče dnevnik ponovno povlekel na dan.

	»Še vedno ne razumem dobro. Tvoja razlaga takrat me ni zadovoljiva in glede na dogodke, ki potekajo…«

	»Povedal sem ti, kako je bilo. Vse sem ti povedal.«

	Gino je po prihodu iz Amerike izvedel, kaj se je dogajalo in takrat je bil očetu prisiljen povedati, na kakšen način so mu ukradli zvezek. Le nečesa mu ni izdal. Tega, da je ženska, ki je dnevnik ukradla, imela sestro, ki ji je na las podobna. Samo to dejstvo je prikril. Niti ni vedel, zakaj bi to povedal, kajti Sarah z vsem skupaj ni imela nič. Bila je le oseba, ki jo je sestra izkoristila za svoje namene. Namesto nje je snemala film v Ameriki, medtem ko je Klara v Italiji osvajala Gina in mu ukradla dnevnik. Pietro, Klarin dejanski ljubimec, ki je naročil krajo dosjeja, je v hipu, ko je bil črni zvezek v njegovih rokah, dal ubiti Klaro. Tudi ona je dobila kazen, a dobil jo je tudi Pietro. Oba sta bila mrtva. Oba, ki sta v rokah držala dnevnik, sta za vekomaj izginila. Od njiju informacije niso mogle k kriminalistom. Od Sarah, ki je bila od dogajanja v Italiji daleč stran, tudi ne. Ona je za dnevnik vedela le iz Ginovega pripovedovanja takrat, ko jo je našel, ko je sledil poti, kamor naj bi domnevno šla Klara. A v Ameriki ni našel Klare, Našel je njeno neskončno bolj privlačno sestro, ki je za nagrado morala izvedeti, da je njena izdajalska sestra v resnici mrtva. O dnevniku pa ji je povedal le malo, samo tisto, kar je bilo nujno potrebno, da bi jo prepričal, da je njegova zgodba resnica.

	In zdaj oče vlači na dan dnevnik?

	»Povej mi še enkrat. Iz tvojih ust bi rad slišal ponovno tisto, kar si mi povedal takrat.« Očetove besede so bile trde, neusmiljene.

	»Nimam kaj dodati. Neka ženska me je osvajala in me osvojila. Celo tako, da sem se hotel s njo poročiti. A ona je bila v resnici Pietrova ljubimka. On je bil tisti, v katerega je bila neskončno zaljubljena in zaradi njega je storila to, kar je. Ukradla mi je dnevnik in ga dala Pietru. On jo je dal ubiti. Zgodbo naprej veš.« Ni hotel dodati: in ti si ubil Pietra. Ne, to se v družini ni govorilo. VEDELO se je. Izdaja pomeni smrt. Pietro je imel le to srečo, da je lahko umrl hitro, pod streli. Mafija je navadno za izdajo imela močnejša orožja. Razna mučenja pred smrtjo. Počasna, mučna smrt v neskončnih mukah je bila poslastica, ki se jo je posluževala mafija že od nekdaj. Najbrž zato, da bi bil strah še večji in izdaje redkejše.

	»Torej je dnevnik v rokah imela on. In Pietro. In oba sta mrtva.«

	Spet le razmišljanje, ki ni zahtevalo odgovorov.

	»In ti si na vrat na nos odletel v Ameriko. Zakaj?«

	Gino je zavzdihnil. Vse skupaj je že neštetokrat povedal.

	»Ženska me je ves čas napeljevala na misel, da je igralka. Da mora snemati film v Hollywoodu. Toda, da bi se zaradi mene odpovedala tudi temu. Ni bila bolj določna in jaz se s tem nisem ukvarjal. Bil sem zaljubljen in niti na misel mi ni padlo, da bi Klara res odšla snemat filma, če je nameravala svoje življenje deliti z mano.«

	Premolknil je. Čustva so bila še vedno globoka in bolečina premočna.

	Oče je le čakal.

	Gino se je zbral in nadaljeval. »Ko sem opazil, da je izginila in da je izginil tudi dnevnik, nisem vedel kaj bi. Receptor mojega bloka mi je povedal, da je naročila taksi do letališča in da je mrmrala nekaj o tem, kako se veseli snemanja.«

	»In ti bebec si temu nasedel? Če ti je ukradla dnevnik, ne bi nato izblebetala nekemu varnostniku kakšne načrte ima, se ti ne zdi?« Oče je povzdignil glas.

	Gino je vedel, kako trapasto se je vedel in kako je nasedel nečemu, kar je bilo načrtovano le zanj. Ujel se je v zanko, ker je bil preplašen in zaljubljen. Smrtonosna kombinacija za možgane.

	»Vem, kako se sliši, a tako je bilo. Popustil sem čustvom. Žal. Mislil sem, da je to res storila. Da je odšla v Ameriko in da bo tam snemala film, ker so bile to njene sanje od nekdaj. Nisem razmišljal niti o temu, zakaj bi ukradla dnevnik in zbežala. Edino, kar mi je prišlo na misel je bilo, da ga je vzela pomotoma. V resnici sem bil prepričan, da ni bila zadovoljna z … no ja, z najino nočjo, z mojim ljubljenjem, in je raje odšla in vzela dnevnik, ker je mislila, da so.. kaj pa vem…moji spomini. Morda me je hotela prizadeti.«

	»Nisem mislil, da sem vzgojil tako popolnega idiota. Nagrado bi moral dobiti za tole. Ni bila zadovoljna z najino nočjo. Bog se te usmili, jaz se te ne morem. Kakšno samopomilovanje! S čim se ukvarjajo tvoji možgani! S tvojo moškostjo!«

	Oče je izpljuval te besede in prav vsaka je zadela Gina naravnost v srce. Saj je bilo res. Takrat ni razmišljal nič, prav nič.

	»In potem si še videl sliko te ženske v časopisu, v rubriki nesreče? Vedel si, da je mrtva, a si vseeno odletel v Ameriko?«

	»Prvo, kar sem storil, sem poklical našo zvezo tam gori. Oni so mi povedali, da je tam. Kako naj bi dvomil o tem, kako?«

	Gino je hotel dobiti vsaj malo spoštovanja. Resnično se je pozanimal o njej. Ko je izvedel, da naj bi na vrat na nos odletela v Ameriko, se je pozanimal pri njihovi tamkajšnji veji. Povedali so mu, da je tam. Povedali njeno ime in nekoliko spremenjen priimek, verjetno zaradi filma. Kako naj temu ne bi verjel? Slika v časopisu vendarle lahko laže. Kdo bi prepoznal utopljenko, pa če je bila še tako videti kot njegova ljubezen?

	»Lepo so te naplahtalo, lepo. Za vse to bi mu moral dati čisto petico.«

	Oče ni povedal imena. Gino je vedel, da je mislil Pietra. Pietro je vso stvar, skupaj s Klaro, odlično načrtoval. Skoraj predobro, če pomisli, da je potem tako brez pameti odšel v lasno smrt, ker dnevnika ni nekje zavaroval, ampak ga malomarno odnesel k sebi domov.

	»In tam nisi našel tiste ženske, je tako?«

	»Da.«

	»In si se vrnil nazaj v Italijo.«

	»Da.«

	Stavki so bile le trditve. Vsaj tako je mislil Gino.

	»Lažeš!«

	Oče je nenadoma zarjovel. Gino se je prestrašeno zdrznil. Tega ni pričakoval.

	»Koga si našel tam? Neka ženska je morala biti, je tako? Naša zveza ti ni lagala!«

	Kako je vedel?

	Gino je napeto razmišljal. Oče je moral nekje izvedeti, kaj je Gino tam počel. In izvedel je za Sarah.

	»Ja. Bila je neka ženska. Njena sestra. A o vsem tem ni imela pojma. JAZ sem ji povedal, da je ostala sama na svetu. Da so njeno sestro našli utopljeno v Italiji.«

	»Kolikor te poznam, si ji izblebetal še kaj drugega. Najbrž o tem, da si mafijski sin, kajne?«

	Bilo je nekako res, a tega Gino ne bo nikoli izdal. To bi bila smrtna obsodba ne samo zanj, temveč tudi za Sarah, ki ničesar ni bila kriva.

	»Nisem. In tej ženski se ničesar ni sanjalo o tem. Povedala mi je, kako jo je Klara prosila, naj jo zamenja na snemanju, ker naj bi ona imela neke težave v svoji domovini. V resnici jo je izdala. Brez čustev.«

	»Tako kot Pietro tebe.«

	Gino ni odgovoril. Bila je resnica.

	»Pozorni bomo na to žensko. Spremljamo vsak njen korak. Kdo ve, morda je ona kriva za to, kar se dogaja.«

	»Nemogoče.« Ginu se je ustavilo srce. Ne nje. Ničesar ni kriva.

	»Nikoli ne veš. Ne vemo, od kje prihajajo ti napadi. Niti sanja se nam ne in to je prvikrat, da so se nas lotili na tak način. Poleg tega se ne dogaja le v Italiji, temveč tudi v Ameriki. Tudi tam zapirajo naše člane. FBI se je vpletla zelo globoko in vrta tam, kjer ne smela. Zanimivo naključje, kajne?«

	Gino je skomignil. Ni vedel. Amerika je bila Pietrovo področje in oče bi moral resno razmisliti o temu. Če ga je Pietro hotel izpodriniti iz položaja, kdo ve, kaj je počel tam doli, očetu za hrbtom. Vendar ni dvomil, da oče o tem razmišlja.

	»Toda tudi ta oreh bomo strli. Kot družina smo močni. Eni najmočnejših. Odkrili bomo, kdo stoji za tem in ukrepali. Nihče je ne bo odnesel, dokler sem jaz don, že ne. In zato sem se odločil …«

	Tu je oče obmolknil in se ponovno zagledal v Gina.

	Gina je streslo. Pogled, ki mu je bil namenjen, je bil mrzel in skoraj sovražen.

	»Ti boš prevzel posle v Ameriki. Dovolj imaš tega skrivanja pod krinko poštenosti. Odločili smo se, da ti damo možnost, da popraviš tisto, kar si storil. Ne bom vrtal dalje v krajo dnevnika. Ta je zdaj na varnem in tako bo ostalo. Z njim bom dosegel, da se bodo aretacije nehale, vsaj tu pri nas, a tudi v Ameriki, če bo sreča na moji strani. Ti pa prevzemaš posle v Ameriki. Poročaš meni. Vsakodnevno. Za javnost boš postal vrnjeni sin. Vsi bodo izvedeli, da ti ponovno zaupam in v roke dajem posle. Zgodba o poštenem odvetniku je za vedno končana. Tega položaja ne potrebujemo več. Imamo več kot dovolj sodstva na svoji strani, ti pa moraš dokazati, da si sin iz pravega testa. »

	»Toda…«

	Gino si je prvikrat drznil spregovoriti, čeprav je vedel, da bi bilo mnogo bolje, da bi bil tiho.

	»Nobenega toda ni tukaj. Ali si z nami, ali nisi. Odloči se, ja? Lahko končava zgodbo kar tukaj. Dovolj ljudi imam zunaj, da bodo poskrbeli za to. Čeprav ti bodo samo odtrgali noge, dokončal bom pa sam. Je to jasno?«

	Gino ni niti pisnil. Kaj naj bi rekel? Ne, nočem, pusti me? Ja, pustil bi ga, kot psa na cesti z odrezanimi prav vsemi udi in srcem.

	»Imaš štirinajst dni časa. V tem obdobju dokončaj tisto najnujnejše, predaj posle, zapri pisarno, odpusti ljudi, prodaj licenco … Kar hočeš. Ne briga me. Ampak točno čez štirinajst dni boš na letalu za Ameriko.«

	In takrat se bo začelo moje novo življenje, čudovit obet kriminala, proti kateremu sem se ves čas boril. Moral bom …



	Gino se je skrčil v položaj zarodka. Rjuha je padla na njega in zazeblo ga je. A hlad hotelske sobe je bil nežen v primerjavi s tem, kar bo sledilo.

	Nobene rešitve ni videl, prav nobene.





10.



	Draga Klara



	Oprosti mi, ker sem si dovolil, da bi te na tak način prisilil k branju mojega pisma (upam, da ga res bereš!). Vem, da že mesece dolgo vsa moja pisma in ravno tako pisma agencije, lepo mečeš naravnost v koš.

	Kako vem?

	Ker niti enkrat nisi odgovorila, poznam pa te ravno dovolj, da mi je kristalno jasno, da si ne bi dovolila ne odgovoriti na vprašanja, ki sem ti jih zastavljal v pismih.

	No ja, saj če sem čisto pošten, sem ti sam pisal le enkrat, toda odgovora nisem dobil. Tako sem se pač poslužil tako imenovane priporočene pošte z namenom, da bi pismo prišlo naravnost v tvoje roke.

	Kako dolg uvod, kajne? Nenavadno za starega, zoprnega režiserja, kot sem. Toda ravno zato, ker sem tak, kakršen sem, si ne bom dovolil, da bi si drznila moje OSEBNO povabilo raztrgati in vreči v smeti.

	Kajti, film je zmontiran. Premiera je najavljena v vseh medijih. Tvoja udeležba je OBVEZNA.

	Kot si najbrž že opazila, v rokah držiš tudi letalsko karto. Odhod imaš triindvajsetega oktobra (mislim, da imaš časa ravno dovolj, da si spakiraš kovček). Sedež imaš rezerviran v poslovnem razredu (malo darilo od naše družbe, drugače nismo tako potratni, a te na nek način pač moramo izbezati iz podeželja). S seboj prinesi tudi svečana oblačila.

	Sobo v hotelu imaš rezervirano. Žal tukaj moramo varčevati (ko bomo nominirani za Oskarja ti obljubim, da dobiš predsedniški apartma!) in boš sobo morala deliti.

	Pričakujemo te v Los Angelesu štiriindvajsetega oktobra. V primeru, da te ne bi bilo z omenjenim letalom, te pridem iskat osebno. To ti obljubljam in zagotavljam,





	Roger





	Sarah so črke poplesovale pred očmi.

	Da ji je Roger pisal osebno?! Skoraj se ji je zdelo nemogoče. Kakor dobro ga je poznala, in drznila si je priznati, da je to dovolj dobro, mu ne bi pripisala takšnega dejanja. Edina možnost je, da mu teče voda v grlo. No ja, saj brez glavne igralke res težko izvedeš premiero nekega filma.

	Sarah v normalnih razmerah (beri: še nekaj slabih dni nazaj) to sploh ne bi zanimalo in pismo bi resnično romalo v koš, najbrž še neprebrano.

	Premiera je Rogerjev projekt. Ona je sodelovala, ker je morala. Ker jo je v to prisilila sestra.

	V filmu je bila Klara Reya, zaradi umetniškega vtisa. Za Rogerja je bila Klara McReyan, kar je ime njene sestre. Nikoli nihče ni izvedel, da Klara nikoli ni bila v resnici Klara, ampak jo je ves čas igrala ona, Sarah. In tega prav gotovo tudi nikoli nihče ne bo izvedel, pa če se bo udeležila premiere ali ne.

	Sarah se je počila v naslanjač. Bila je zmedena. Njen trdni in dokončni sklep tisti dan, ko je končala snemanje in odhajala iz Amerike je bil, da se nikoli več ne vrne tja. Ne kot nekdo, ki nikoli ni bila. Ne kot Klara Reya.

	Bila je prepričana, da je zgodba zaključena za vedno. Saj je vedela, da jo bodo iskali. Agencija ji je že tako pošiljala pisma, a jih ni odpirala, ker je niso zanimala. Imela je službo in dokaj urejeno življenje. No ja, vsaj po delovni plati. Ni imela ljubezni, a kaj zato? Koliko ljudi je brez nje? Nobena izjema ni v tem krutem svetu, kjer so čustva bolj ali manj razvrednotena, kjer denar pomeni več ali celo vse.

	Nikoli več ni hotela igrati tuje vloge. Zdaj, ko je sestra mrtva, se ji je to zdelo skoraj bogoskrunsko. Predstavljati se pod tujim imenom, a vedeti, da je ta človek mrtev? Da je bilo to sestra, ki je padla pod mafijskimi rokami?

	Čeprav ji je Klara storila marsikaj hudega, je bila mrtva. Svojo zlobo je preplačala in mrtve ljudi je potrebno spoštovati.

	Sarah si je stavke trpala v prenapolnjeno glavo. Neštetokrat je vstala, s pismom v eni roki, in korakala po stanovanju. Gor, dol, levo, desno. Skozi ena vrata v sobo, pa v spalnico. V kopalnici se je vsakič pogledala v ogledalo, a hitro odvrnila oči. Njen pogled ji ni prinašal trdnosti. Nekje v sebi je omahovala. Kljub vsemu temu, kar naj bi bilo prav, jo je sem ter tja stresel val osupljivih spominov. Kljub vsej grozi, ki jo je doživela proti koncu snemanja, ko so ji grozili, je to izpuhtelo v razumevanju, da je bilo vse zastraševanje le pomota. Bolje rečeno, pomota Gina, ki je svojim mafijskim lovkam naročil, naj jo malo prestrašijo, misleč da je ona tista, ki mu je ukradla dnevnik. Klara. A ona ni bila Klara in Gino je to takoj prepoznal. Prinesel ji je novice o smrti njene sestre, ji izpovedal delček njegove zgodbe, povezane z dobro organizirano organizacijo, ki kroji svet in se imenuje mafija. Nekako ni mogla razumeti, da moški ne želi biti del nje, a da to mora biti. Toda, življenje jo je naučilo že kar nekaj stvari in ena od teh je bila, da je težko vedeti, kaj je prav in kaj ne, če nisi v koži človeka, ki trdi nekaj, kar sam ne sprejemaš najbolje. Na koncu jo je nekako prepričal, da se ne da izstopiti iz mafije kar tako, a ji je obljubil, da jo obišče na snemanju in ji pove kaj več. Nikoli ga ni bilo in le stežka se je sprijaznila s tem. Tako zelo ji je sedel v srce v teh nekaj kratkih uricah … Njegov pogled, nasmeh, privlačne poteze, ki jih je vpijala vase …

	Spomnila se je, kako se je počutila takrat. Kot bi se v njej raztreščil meteor z tisočerimi koščki, ki so pustili večno sled v vsaki njeni celici. Neizbrisno se je zapisal v njenem spominu. ČE bi kdaj obstajala možnost, da bi se ponovno srečala … Če bi življenje ponudilo novo možnost… Sarah ne bi oklevala niti za hip. Vedela je, da bi pustila svoje življenje, kakršno koli bi že v tistem hipu bilo, za seboj. Njena prihodnost BI morala biti z njim.

	A Sarah je brala časopise. Tudi do Škotske so prišle novičke v časopise. Sicer le kratke novičke, skoraj obrobne, a zanjo dovolj zgovorne. Ginova družina se je znašla v peklu, ki so ga zamesili kriminalisti in FBI. Vedela je, da ima pri tem ona sama odločilno vlogo. Sama je bila tista, ki je agentu FBI izročila kopirane liste, ki ji jih je poslala sestra tik preden so jo ubili. Ginu o tem nikoli ni povedala ničesar. Niti ni mogla. Gino je izginil, šele potem je Sarah prejela Klarino pismo iz daljne Italije.

	Da, Sarah je tista, ki je pomagala FBI, da se lahko spopadajo z mafijo. Če jim bo uspelo, ni vedela. Vendar pa bi morda s tem rešila Gina, kdo ve? Upala je, da bi se zanka okoli njegove družine zategnila tako zelo, da bi sam kot zelo malo aktiven in vpleten član (vsaj tako ji je Gino povedal) le lahko umaknil. Morda jo bo poiskal in …

	Sarah je vstala in se živčno prestopala, dokler se ni namenoma z glavo butnila v zid. Zavpila je, tako jo je zabolela, a bilo ji je vseeno. Kako prekleto butaste misli ji rojijo po glavi? Koliko je stara? Deset? Petnajst let? Kdo na tem svetu je še tako neumen, da verjame v pravljice? Samo ona. Osamljenost ji je skisala možgane. Še malo, pa bo od zasanjanosti v nerealno prihodnost pozabila na sedanjost in kar naenkrat bodo sosedi poklicali policijo, ker bo začela zaudarjati od idiotizma!

	Prekleto, ženska, če se ne misliš takoj spraviti k sebi!

	Sarah je preklinjala. Iz prebranega pisma je zajadrala v čisto drugo stran!

	Živčno si je naročila kozarec konjaka. K vragu z vsem skupaj! Kdo ji kaj more, če igra nekoga, ki ga več ni? Klara ji nikoli ni želela nič dobrega, še v poslovilnem pismu ji je to priznala, ona pa naj se skriva za krinko poštenosti in zaigra svoje življenje? Kaj hudiča jo še drži na ta smrdljivi, zdolgočaseni Edinburgh, kjer turistke lahko domačinkam ukradejo službo?

	Ja, seveda, šele zdaj ji je kapnilo tudi ta malenkost v glavo! Jasno, kdo jo je zbrcal iz službe! Tista neumna in nema Lottie vendar. Sama je zrežirala krajo denarja, medtem pa igrala kraljico nevednosti in nedolžnosti.

	Sarah ni bilo jasno samo to, kako da bi šefinja takim stvarem lahko nasedla? Nekaj je še moralo biti na tej zgodbi. Že samo dejstvo, da je šefinja tako na čuden način pripeljala Lottie, ne da bi sploh razložila kaj več. Niti sama niti Micky nista ugotovili, kaj se dogaja. Res neverjetno!

	Toda, tudi to zgodbo mora pustiti za seboj. Končano je. Vrata so se zaprla, toda kot vsi pravijo, se potem odprejo okna. Če se bo skrivala med štirimi stenami svojega stanovanja, lahko še tako odpira okna, pa bo vedno imela le razgled na Edinburški grad, medtem ko bo njeno življenje ujeto v ječi, ki si jo bo sama zgradila.

	Sarah je ponovno pogledala v pismo, ki je še vedno ležalo v njeni roki. Rešitev je na dlani in to dobesedno. Če sprejme, kar se ji ponuja, ne bo igrala svoje sestre. Ne, igrala bo vlogo ženske, ki ima ime Klara Reya in ta ni ne njena sestra in ne ona. Če se uspe vživeti v to in pozabiti, kaj je bila sestra in kakšno je bilo njeno življenje doslej, bo lahko obrnila nov list v svoji prihodnosti.

	Vedela je, da bi bila popolna neumnost oklevati. Le kaj jo drži tukaj, v tem mestu? Nič, popolnoma nič. Medtem ko jo v mestu slavnih čaka marsikaj.

	Preplavil jo je spomin na snemanje. Naporno, utrudljivo ponavljanje prizorov, a vsak večer znova zadovoljstvo nad tem, kar je že dosegla. Film je nastajal z njeno pomočjo in občutek, ki ga je imela takrat, je bil nekaj posebnega. Nekaj, česar do takrat ni poznala.

	Nenadoma je vedela, da hoče točno to in še več tega.

	Vznemirjenje.

	Vedenje, da strmijo vanjo, medtem ko igra.

	Občutek, da zmore.

	Veselje nad izvrstno izvedenim prizorom.

	Ploskanje ob koncu dneva, ko je bilo snemanje končano.

	Pijača in sproščeni klepet dolgo v noč z soigralci prve tedne, dokler še niso bili preutrujeni in so večkrat raje hitro odšlo domov, da bi zgodaj zjutraj lahko nadaljevali snemanje.

	Smeh, ki ga nikoli ni manjkalo sploh, kadar se je kakšen od igralcev tako zmotil, da se nihče ni mogel premagovati, da ni izbruhnil v krohot in s tem vsa ekipa.

	Drugačni ljudje.

	Sproščenost.

	Bog, kako pogreša vse to. Kako je zanikala te občutke v veri, da dela le uslugo sestri. Ja, le zato, ker je ves čas samo mislila, da nadomešča svojo sestro, ki bo potem, ko bo ona odigrala to vlogo, priskakljala nazaj, kot bi bila tista, ki je dejansko igrala. Le zato si ni dovolila priznati, da ob snemanju pravzaprav zelo uživa. Mislila je, da je to nadležna usluga sestri, v resnici pa je šlo za veliko uslugo njej sami. Odkrila je, da v igranju uživa, toda šele zdaj, po vseh teh mesecih, si je to dovolila priznati na ves glas.

	Šla bom! Prekleto, da bom šla in uživala vsako sekundo na premieri filma, čeprav gre le za nizko proračunski film, ki ni ne prve in ne druge kategorije. Najverjetneje si ga bo v kinematografih ogledala le peščica ljudi. Tistih, ki še vedno prisegajo na vesterne in so njihovi zvesti privrženci. Do Evrope film sploh prišel ne bo. Najverjetneje ga bodo vrteli v tistih nekaj dvoranah, kjer že tako vrtijo le vesterne in pa na tisti ameriški televiziji, ki ravno tako živi le od ameriške zgodovine kavbojev in indijancev.

	A koga to briga? Zanjo osebno je to še veliko bolje. Težko bi razložila, če bi nekako prišlo do Škotske, da v filmu igra Klara Reya in bi tisti, ki jo poznajo vedeli, da jo igra ona, Sarah McReyan. Sicer pa, koga zanima in komu bi morala karkoli razlagati? Njeno življenje je in izgovor lahko najde, kolikor jih le želi. Njene sestre Klare ni več in zdaj ne gre več za to, da igra njo. Morda bo zdaj zbrala pogum in priznala tudi Rogerju, kdo v resnici je. Če je zadovoljen z njenim igranjem in očitno je, drugače je niti na premiero ne bi povabil, da ne govorimo o tem, da bi jo že na snemanju zbrcal ven, ni dvoma, da mu je prekleto vseeno, ali je Klara, ali Sarah ali Opica. Samo, da zna igrati. In samo, da pride v Los Angeles.





11.



	Usoda deluje na zelo čudne načine, tudi takšne, ki jih sploh ne razumemo. Zelo težko bi bilo verjeti, da bi Sarah lahko prepoznala, da se je v tistem trenutku, ko se je zatrdno odločila, da vzame življenje v svoje roke in se udeleži zaslužene premiere filma, ki ga je snemala, nekaj korenito spremenilo. Kdo ve, morda gre le za slučaj ali morda za igro usodo, toda ko je Sarah sama sebi nazdravila s kozarcem konjaka in si čestitala, da je končno zmogla toliko poguma, da se je soočila sama s seboj in si priznala, da je igranje nekaj, kar ji ni le v veselje, ampak gre za čisto strast, je pozvonilo.

	Sarah se je zdrznila. Zvok telefonskega zvonca je bil nekaj, kar je že skoraj pozabila. Le redko se je oglasil. Največkrat, ko je klicala Micky. Za vse ostale je imela mobilni telefon, ki je bil v današnjem času veliko bolj sredstvo sporazumevanja kot zastareli aparat, ki je deloval le v stanovanju in nikjer drugje.

	Pogledala je na uro. Deset dopoldne. Kliče Micky? Najbrž že, kdo drug? A pozvonilo je še nekajkrat, preden se je Sarah odločila, da se ga usmili in dvigne slušalko.

	V življenju so obdobja, ko se nam tudi po nekaj let ne zgodi nič pretresljivega ali neobičajnega, nato pa v enem samem dnevu, ali še bolje, v nekaj pičlih minutah, eden ali celo več dogodkov preobrne na glavo ves dosedanji svet. Tudi pri Sarah je veljalo slednje, le da ni niti slutila, da gre za odločilen preobrat. Ni bilo le pismo tisto, ki je prineslo spremembo, tudi telefonski zvonec ji ga bo. A Sarah tega ni vedela. Kajti, ko se je oglasila na telefon, je bil popolnoma gluh.

	»Halo? Prosim? Micky, si ti?«

	Tišina. Ni se slišalo zvokov prekinjene zveze. Sarah je lahko začutila dih na drugi strani. Koža se ji je naježila in preplavil jo je strah. A hip nato se je že zaslišal nezmotljiv tututu.

	Sarah je odložila slušalko in obstala.

	Kaj hudiča je bilo to? Kot bi mi nekdo prisluškoval. Je bila Lottie, ki je morda hotela izvedeti, ali Sarah doma kriči od besa ali se utaplja v solzah?

	Je bila zgolj pomota?

	Ni imela časa, da bi se ukvarjala s tem, kajti malo zatem je ponovno pozvonilo. Čeprav je kar malo prestrašeno dvignila telefon, je bila le Micky.

	»Hej, dolgčas mi je. Pojma nimaš, kako prazna je knjigarna. Po moje vsi štrajkajo, ker te ni. A si ne bi premislila in prišla nazaj?«

	Micky je tako zategnila glas, da je Sarah planila v krohot.

	Ha, kakšna igra usode. Še nekaj dni nazaj je Micky razlagala, da se ji je pokazala neka šansa, ki jo mora izkoristiti in odpotovati. Neverjetno, kot bi bila čarovnica! Tisto, kar ji je takrat rekla, je pravzaprav zdaj čista resnica! Res se je pokazala priložnost in res potuje!

	»Ni variante. Poglej, res ti moram povedati, kam grem. Potrebujem tvojo pomoč, če bi bila mogoče pripravljena. Kdaj delaš jutri?«

	»Res? Uau, neverjetno. Nuna z zaukazanim molkom se je odločila odvezati svojo gofljo in spregovoriti. Zapovrh vsega pa potrebuje mojo pomoč? Si mogoče preveč spila danes?«

	Micky je nejeverno zevala v slušalko. Sarah ni začudilo. Res je bila ves čas kot nuna. Malo bo tudi še ostala. Seveda ni imela povedati Micky prav vsega, ampak neko verzijo ji lahko natvezi. Če pomisli, da potrebuje kup novih oblačil, sama pa nima smisla za stilske preobrazbe, medtem ko je Micky mojstrica za to … Ja, res potrebuje Micky, ni kaj. Za sproščene nakupe je ravno prava. Za smeh tudi.

	Namerno je odrinila misel, da pogreša svojo bivšo sodelavko, ker pogreša tudi svojo bivšo službo. Toda… življenje jo vleče na drugo stran. Mirna prodajalka knjig se bo prelevila v strastno igralko vesternov. Aja, to je že bila. Zdaj se lahko globoko oddahne in začne uživati v tistem, kar je počela in razmišlja o tem, kar bo še sledilo. Premiera. Banketi. Požrtije. Gore koktajlov. Znani obrazi. Soigralci. Soigralke. Režiser Roger.

	V misli ji je priplul Mickyiin glas in jo zmotil: »Hej, si še živa, saj mi sploh ne odgovoriš? Da si nisi morda premislila?«

	»Ne, kje pa. Resna sem.«

	»Ja, ja, to pa zelo dobro vem.«

	»V tem, kar rečem. Ampak povem ti, počutim se krasno.«

	»No ja, če je to res, potem te je moral nekdo totalno preobrniti. Ali si nora ali pa zatrapana do ušes, drugega ni. Sploh veš, kako drugačna zveniš?«

	Ja, če bi Micky vedela, da sem še celo odšla iz službe, ker sem MORALA, potem mi res ne bi verjela čisto nič!

	»Super se tudi počutim. Kdaj se potem dobila jutri, popoldan?«

	»Če boš izdala, zakaj potrebuješ prav mojo pomoč …«

	»Za šoping, draga moja. Podrobnosti pa še izveš.«

	»Prava sem. Ne vem, kaj potrebuješ, ampak tudi če si srečala kakšnega lorda, te bom spremenila v princeso, ne skrbi.«

	»Saj, zato sem ti pa rekla.«

	»To! Polepšala si mi dan. Se vidiva jutri, pred Jennersom. Zdaj moram iti. En starec me tako bulji v rit, da se bojim, da bo moral na nujno operacijo oči, da mu jih bodo prišili nazaj.«

	Sarah je butnila v smeh ob tem prizoru. Uživala je ob Mickyiinem humorju. Le zakaj ni tega izkoristila že prej, namesto da je res skoraj postala nuna po lastni želji?





	12.



	»Krasna si! Čisto drugačna izgledaš! Uau, noro, res!«

	Micky se ni mogla nagledati Sarah. Najraje bi jo kar obrnila in si jo ogledala iz vseh strani, a tega na glavni ulici pač ni tvegala.

	Sarah je bila res spremenjena. Medtem, ko je prej vedno navlekla kavbojke in kakšno majico ali pulover, je zdaj pred Micky stala v brezhibnem kostimu bež barve. Dolge, vitke noge so tičale v salonarjih z visoko petko. Lila bluza je naredila svojevrsten kontrast in osvežila Sarahino bledo polt. Rdečkasti lasje so kot slap valovili po vratu.

	»To morava proslaviti! Kakšna preobrazba! In ti potem praviš, da se ne znaš urediti? In jaz, uboga reva, ti lepo nasedem. Ves čas sem se veselila, kako te bom iz grde račke spremenila v labodko, ti pa me takole grdo potegneš.«

	Micky je še vedno zaprepadeno buljila v Sarah, kakršne še ni videla.

	»Hvala. Počutim se booožansko!« Sarah se je nasmejala iz srca.

	»Kako … Mislim … takšna sprememba?«

	»Ne bi raje zavili na kavo, kakor vedno? Vse ti bom razložila, obljubim!«

	No ja, vsaj nekaj od tega, je pomislila Sarah in se pri tem počutila noro razposajeno. Bila je vesela Mickyiinega odziva, ko je pred Jennersom odkrila spremenjen izgled svoje bivše sodelavke.

	»Jasno. Tega si ne bi pustila vzeti, pa če bi pet Brad Pittov čakalo name!2 Tudi Micky se je zarežala. Njen že tako prikupen obraz čiste Škotinje je postal še bolj prisrčen. Resda Škotinje ne slovijo ravno po lepoti, a pri Micky se je skupaj nabralo toliko čednih podrobnosti, da je delovala kot popolna Škotinja, a nekako svojevrstno lepa. Sploh, ko je naokoli trosila svoj neverjetni smeh, ki nikoli ni presahnil.

	Odrinili sta vrata v veleblagovnico.

	»Naša posebna ponudba danes je …«

	Ne Micky ne Sarah nista poslušali demonstratorke, ki se je trudila, da bi obiskovalcem predstavila najnovejše dosežke mode ali kozmetike. Popolnoma sta jo ignorirali, medtem ko sta se, še vedno smeje, povzpeli v tretje nadstropje, ki je slovelo tudi po izvrstni kavarni s prekrasnim pogledom na glavno Edinburško ulico Princess Street in pogledom na eno izmed največjih znamenitosti tega mesta, veličasten grad, ki se je bočil na pobočju.

	»Povej zdaj. Vse povej.«

	Sedli sta na barčke stolčke.

	»Nestrpna Micky.«

	»Ja, daj, povej. Ker, če ti povem po pravici, sem bila prepričana, da mi nikoli ne boš izdala, zakaj si nehala delati in kam greš. »

	»Zajebana Sarah, ki nikoli ne izda ničesar o sebi.«

	»Bereš moje misli? Ja, točno to si. Zajebana, vase zaprta mladenka, okoli katere bi se moralo vrteti sto tipov. Ti pa jim seveda tega ne pustiš. Igraš nuno. Ko bi vsaj meniha. Stavim, da si ga ti vržejo kdaj pa kdaj na roke, da jim je lažje, medtem ko pri nunah nikoli ne veš.«

	»Ne, te so lahko lezbijke. Lahko si prepričana, da jaz to nisem.«

	»Le kako? Do zdaj me res nisi prepričala v nasprotno.«

	»Danes pa streljaš zlobne puščice. Če boš še malo takole nadaljevala, ti ne povem ničesar, potem pa se delaj norca iz bivših sodelavk, ki neskončno trpijo.«

	»So trpele. Če te zdajle pogledam … Tolikšnega žara še nisem videla v tebi. Očitno ti tale sprememba dobro dene.«

	Ja, če bi ti vedela, Micky, zakaj pri vsej stvari sploh gre. A ne boš. Izvedela ne boš niti tega, kaj bom dejansko počela tam, kamor grem. Ne še zdaj. Morda, ko se vrnem …

	»Ja. Prišla sem do sklepa, da moram pustiti preteklost za seboj. Imela si prav, vse preveč sem se ukvarjala z vsem tistim, kar se mi je dogajalo. Kaj, sicer zdajle ni važno, a dejstvo je, da sem živela v preteklosti. Končno sem se dokopala do tega, da mi to razjeda dušo in da s takšnim odnosom ne bom prišla daleč. Nekako moram živeti še za kaj drugega, ne le tekati za spomini in se jih oklepati.«

	»Imaš prav.« Micky je za hip postala zamišljena. »Vsi se kdaj pa kdaj preveč ukvarjamo s tem, kar je že bilo in česar ni več moč spremeniti. Namesto tega bi morali postati arhitekti svoje prihodnosti. Toliko možnosti imamo, mi pa živimo za včeraj! Ja, Sarah, prav si storila, ko si tole stuhtala. In kaj boš torej naredila?

	Hm, zanimivo vprašanje. O tem je Sarah razmišljala prejšnji dan skoraj ves čas. Kaj povedati Micky, da bo vsaj malo imelo smisel?

	»Se spomniš, ko sem ti govorila, da bi rada študirala? Kako sem si to vedno želela, pa tega nisem mogla?«

	»Mhm.. ja …« Micky ni bila prepričana, a Sarah se ni dala. Jasno, da ji tega ni nikoli rekla, saj tega niti ni mislila, a komu mar?

	»No ja, tako je. Zdaj se mi je ponudila res enkratna prilika. Veš, ena moja sošolka iz osnovne šole se je že davno nazaj preselila v Ameriko. Ima precej bogatega moža, pa tudi sama je precej na visokem položaju. Nekakšna direktorica nekega podjetja. No, pisala mi je, ker je rodila hčerkico. »

	»In?«

	»In bi šla rada nazaj v službo. Ponudila mi je, če bi ji šla za varuško, zraven pa bi mi plačala študij na fakulteti.«

	»Ti me hecaš.« Micky je samo strmela. »A veš, da bi to pa tudi jaz sprejela. A ona ti to vse plača? Resno?«

	Tudi jaz bi bila vesela takšne šanse, a žal je to le izmišljotina. Očitno dobra. Micky je kar lepo nasedla. Upam, da bo to prenesla tudi naprej. Na šefinjo. Na Lottie. Ko bom izginila v Ameriko, bodo morda celo vsi verjeli, da je to res. Prav rada bi videla njihova odprta usta po tem, ko mislijo, kako so me lepo nasrali … Sarah se je zarežala sama pri sebi. Micky je to sprejela kot smeh čiste sreče.

	»Kakšen srečko si! Sicer je pa čisto prav. Vse je bolje, kot da gniješ tukaj. Sploh, ker ti očitno še naši Škoti ne ustrezajo, če si nobenega ne moreš najti. To očitno zato, ker niti malo nisi podobna tipični Škotinji. Deluješ bolj… svetovljansko, razumeš?«

	Kar je bilo res. Sarah ni imela rdečkastih las, pegic in tipičnih višavskih potez. Mirno bi jo lahko uvrstili med Francozinje, Italijanske ali Američanke.

	»Ja, sem že opazila.«

	»Torej moraš ujeti kakšnega bogataškega starega Američana s tresočimi nogami in širokimi hlačnicami. Od polne denarnice, jasno.«

	»Ha, ha. Ne, jaz si bom raje omislila kakšnega črnca in potem vsa srečna hodila naokoli.«

	»Zaradi njegove velikosti, kajne? Pa ne telesne, ha?«

	Micky je imela vsaj zdravo žensko pamet in odprte oči za priložnosti. Vse to, česar Sarah ni imela. Micky je prav zadela tudi bistvo. Škoti, rdečelasi in pegasti, Sarah res niso privlačili. Kdo ve, odkod sta prišla njena starša in kakšna kri se je mešala v njenih žilah, a očitno je padala na južne tipe. Črne, zagorele, strastne.

	»Jasno. Komaj čakam, da poskusim to črnsko nabreklost.« Sarah se je prepustila Mickyini rahli vulgarnosti in se z užitkom predala tovrstnemu čvekanju. Končno malo zraka, malo naravnosti, malo predaha od joka, osamljenosti. Življenje je vendar lahko tako nekomplicirano, le prepustiti se mu moramo.

	»Saj, poglej samo tole natakarico tukaj. Kaj misliš, da uživa ob naših belčkih?«

	Sarah se je previdno ozrla. Za šankom je stala črnka in pomivala posodo. Kako primerno za tale pogovorček, ni kaj.

	»Ja, seveda uživa. Ti povem, zakaj se je znašla na Škotskem?«

	»Daj?« Micky se je približala Sarahinemu obrazu.

	»Ker jo je vse življenje zanimalo, kakšne imajo naši moški pod kilti. Po moje je že ugotovila, da ne nosijo spodnjic. A mislim, da jo to neskončno privlači. Ta negotovost. Kaj skrivajo? Če pomisliš, da so v njeni vasi hodili nagi in bingljali s tistimi otepači kar tako. Hudiča, kaj pa je privlačnega na temu, da vse vidiš?«

	»Prav imaš. Na to nisem niti pomislila. A zato hodijo črnke k nam, a?«

	»Khm. Morava prekiniti. Kava gre.«

	Še ena natakarica, ta je bila visoka in blond in tako vzvišena kot bi delala v najstarejši veleblagovnici v Edinburghu. No, saj to je, a Sarah bi jo najraje spotaknila, da bi se njen nos znašel v skodelici vroče, dišeče, črne tekočine. Če ji le ne bi bilo žal za prečudovito dišečim latte machiateem in še bolj božanskim cookiem, ki ga je ta coprnica nosila na pladnju.

	»Mhm. Nebeško. Neponovljivo. Nikjer na svetu ne boš dobila tega, niti v Ameriki ne.« Micky se je skoraj stopila od zadovoljstva, ko je v rokah držala skodelico in vonjala kavo, ki je strahovito dobro dišala.

	»Se strinjam. V Ameriki nimajo kave, imajo brozgo. Instant packarijo.«

	Ups! Sarah bi se skoraj zagovorila. Micky ni vedela, da je bila Sarah v Ameriki in to še celo to leto. Nihče ni vedel.

	K sreči se Micky na to ni ozirala ali pa sploh ni opazila, kaj je Sarah rekla.

	»In kaj boš študirala? Na katero univerzo torej greš?«

	Ha, Sarah je bila pripravljena tudi na ta vprašanja. Vrtala je po internetu prejšnji dan dolgo v noč in izbrskala podrobnosti o izmišljenem življenju, kakršnega naj bi imela. Hotela je biti pripravljena na vsa morebitna vprašanja. Zavarovana, da se ne bo kje izdala. Vedela je, da nima pojma, kako se ji bo dejansko obrnilo življenje. Morda bo po dveh tednih, za kolikor ima plačano bivanje v Los Angelesu zaradi premiere filma, tam tudi ostala. Prav mogoče si bo našla službo in nenazadnje res študirala. Zakaj ne?

	»Grem na CSULA, na College za umetnost. Študirala bom medije ali komunikologijo. Nekaj v tem smislu. To je še odprto. Ostalo je že urejeno. Malo predavanj sem že zamudila, a sem prepričana, da bom vse nadoknadila.«

	»Seveda boš, saj si pametna punca.«

	»Jasno. Najpametnejša. Zato pa imam vedno probleme. Zdajle recimo, lahko preštejem le do ena. Ne vem, zakaj mi ne gre šteti do več.«

	»Ha, ha. Saj vem, ker sem jaz edina pametna, pa samo mene prešteješ.«

	»Napačen odgovor. Edina pametna v tem prostoru sem jaz.«

	»Ti priznam to točko. Tvoja odločitev je res pametna. Tudi sama moram poštudirati kaj podobnega. Če le ne bi imela Kennedyja…«

	»Tebi pa hudo, ker imaš resnega tipa, kajne?« Sarah je vedela, kako zelo je bila Micky zaljubljena v svojega Kennedyja.

	»No, ja, če bi prišlo kaj bolj privlačnega mimo …«

	»Kot recimo črnc, a ne?«

	»Ah ne, to me pa res ne zanima. Kakšen Matthew Mcconaughey recimo…«

	»A tako? A ta ti je všeč?«

	»Hja, je privlačen, ni kaj. Če bi ga prineslo mimo, ne bi oklevala. En skok v posteljo bi si privoščila brez razmišljanja in brez slabe vesti.«

	»V bistvu … Ni slaba ideja.«

	»Vem, da ne. Vem.«

	»Daj, vsaj obriši se. Sline ti že tečejo.«

	Sarah je pomežiknila proti Micky. Takšnale zafrkancija ji je bila všeč. V svoji resnosti je pogrešala vse to, čeprav je včasih, davno tega, še v njenih srednješolskih letih, premogla tako humor, kot naravnost in spontanost. Z skrbjo za Klaro pa je to odšlo. Postala je zagrenjena stoletnica, pa še vedela ni, kdaj.

	»Neskončno ti pristoji, ko se takole smehljaš. Ko si sproščena. Bodi takšna še naprej. Življenje ti bo utiralo drugačne poti, če ga boš jemala s svetejše strani.«

	Micky se je nenadoma zresnila. Bila je čista resnica. Sarah JE bila drugačna. Kot bi nekaj odpadlo iz njenih težkih ramen in bi postala lahka kot peresce. Če bi bila le ves čas takšnale … Morda bi postali boljši prijateljici. Micky ni dvomila, da je Sarah prikrila dobršen del svojega življenja pred njo in da ga pravzaprav nikoli niti ni odkrivala pred nikomer. Vedno tako skrivnostna in tiha. Zamišljena in zagrenjena. Do zdaj. Takšna sprememba in to le zaradi odločitve, da svoje življenje nadaljuje v Ameriki? Ha, če je to res, bi morala na Sarah vplivati že prej in jo vzpodbujati, da spremeni svojo žalost v veselje. A nikoli ni prepozno. Micky se je veselila skupaj z Sarah veliko bolj, kot bo Sarah to kdaj vedela.





13.



	»Torej, kje bova začeli? Kaj moraš pravzaprav kupiti?« Micky je dvomeče pogledovala Sarah, ki je končevala s pitjem velikanske kave.

	»Ne glej me tako zabodeno. To, da sem danes urejena, nima nobene zveze z mojim stilom. Slučajno mi je ostal tale kostimček iz pradavnine, pa sem ga navlekla nase. Še dobro, da se nisem preveč zredila, drugače bi me itak videla v kavbojkah.«

	»Že res, ampak ne reci, da ne premoreš elegantnega sloga. Pojma nimaš, kako dobro izgledaš. Nekako tako kot vrhunska manekenka. Res ne vem, zakaj potrebuješ mojo malenkost pri nakupih.«

	Sarah je skomignila. »Nikoli nisem bila dobra pri kombiniranju oblačil. Verjemi ali ne. Menda imam predpotopen okus. Takšen za stare mame.«

	Sarah se je malce grenko nasmehnila. TO ji je venomer govorila Klara. Da nima okusa, da je kot strašilo na njivah. Da otroci preplašeno kričijo in so njihove mame enkrat za spremembo vesele, ker pridejo tako zgodaj doma, a ne vedo, da je kriva Sarah, ki jih prestraši s svojo pojavo čudne gospodične.

	»Če ti je tole kdo rekel, si lahko prepričana, da se je prekleto motil. Ampak jasno, ti si nasedla, kako ne bi. Saj zato pa si bila venomer v starih kavbojkah in preperelih majicah. Vendar ne skrbi. Uživam v nakupih in dala si bom duška pri svetovanju, pa če ga potrebuješ ali ne. Zdaj me boš že morala poslušati in se podrejati.« Micky je spremenila glas v strogo profesorico, ki ne trpi ugovarjanja.

	Sarah se je morala ponovno zarežati. »Da, šefica. Popolnoma razumem in se prepuščam v vaše skrbne roke.«

	»Ok, dosti hecanja. Kaj potrebuješ? Dres za telovadbo? Seksi spalno srajčko z odprtim zadnjim delom za ritnice? Tangice z Miki Miško ali tiste z Daj, pohiti že, čakam te?«

	»Eh, to že vse imam. Imam tudi modrce, na katerim piše: Ne odpni, ker lahko spuščajo.«

	»Že v redu, samo da si nisi nabavila deviškega pasu. Vse ostalo kar imej. Vedno prav pride. Nikoli ne veš, kakšnega tipčka dobiš v posteljo. Saj veš, eni imajo radi kosmate, drugi kosti, tretji zavaljen trebuh.«

	»Aha, in so presenečeni, ker tega ne dobijo. Ja, ja, Micky, domišljija ti je ušla izpod nadzora.«

	»Dobro. Sem nehala. Čisto sem se zresnila. Saj, ne briga me, koga boš dobila v posteljo. Ti kar bodi zapeta do vratu, to pomaga, boš videla. Moški hrepenijo po tem, da celo noč odpenjajo gumbe na prastarih pižamah.«

	»Kot bi šla v Ameriko iskat moža, ravno tako mi deluje.« Sarah je nekoliko očitajoče pogledala Micky.

	»Kaj ne greš?« Micky si je nadela nedolžen izraz in trepnila z očesi, »res ne? Joj, saj sem vedela. Stara devica bo samo gledala moške ritke v napetih kratkih hlačkah, ki se podijo po igriščih.«

	Hja, če se postavi v vlogo študentke, nekoliko starejše sicer, a vendar, ni ji videti, da bi bila kaj dosti starejša kot kakšnih dvaindvajset let, torej bi lahko študentko kar dobro igrala. Ja, v tem primeru razume Micky, da jo hoče na vsak način spariti že kar takoj. Najraje že tisti trenutek, ko bi pristala na letališču. Že tam bi jo moral pričakati kakšen mladenič z napetimi hlačami in jo odpeljati v hotelsko sobo in je ne izpustiti kar nekaj dni, če ne več. Mmmm, saj ni slaba misel, res ne. Po vsem tem času samevanja…

	Sarah je trdo postavila skodelico na krožniček. Težava je le v tem, da je na letališču ne bo pričakal bog seksa. Kdove, če jo bo sploh kdo pričakal. Najbrž se bo morala znajti kar sama in najti hotel, v katerega so jo namestili.

	Podoba, ki se ji je prikazala ni bila tako privlačna kot tista, ki si jo je zamislila zase. Ha, če bi res lahko bila študentka. Če bi lahko prestavila čas nazaj …

	Toda, študentov res ne bo imela. Bodo pa igralci, režiserji, scenaristi …

	Sarah je bila ponovno prevzeta nad tem, kar jo je čakalo v bližnji prihodnosti. Če se res prisili, da ne misli na preteklost … Če hoče, da življenje teče naprej tudi zanjo … Potem bo to tudi storila. Uživala v trenutkih in pozabila na vse, kar je bilo.

	Če bo zmogla.

	»Potrebujem nekaj oblek. Svečanih. Saj veš, nikoli ne vem, kaj me čaka. Plesi, najbrž. Ne morem se tam pojaviti kot Pepelka, ki se ni imela časa preobleči. Ostalo pa imam. To veš. Petdeset tisoč kavbojk, milijon majic, še celo dve bluzi… No ja, morda ne bi bilo slabo, če bi si kupila tudi kakšne elegantne hlače. Pa čevlje …«

	Sarah se je čisto vživela v to, kar mora kupiti. Iz nje je kar vrelo. Koliko stvari mora vendarle imeti, če se hoče gibati v svetu filma! Na snemanju je že lahko hodila oblečena preprosto in vsakdanje, vsi so, toda zdaj gre za drugačne stvari. Zdaj se bodo vrstile zabave in sprejemi. Mora biti pripravljena. Hoče blesteti in tudi bo. Da ne bodo Američani slučajno mislili, da so Škotinje sive miške, ki se ne znajo niti dobro obleči!

	»Super. Torej naju čaka ogromno dela.«

	Micky je kar vlila vase vodo, ki sta jo dobili zraven kav. Bila je nestrpna. Končno bo lahko delala nekaj, kar jo grozno veseli, pa čeprav ne bo nakupovala zase, temveč za kolegico. Pa kaj! Važna je zabava, pomerjanje, gledanje, užitek.

	»Se strinjam.«

	»Torej se zabava lahko začne. Tararara.« Micky je vstala. Z svojo razposajenostjo je bila deležna grajajočih pogledov skrbno polikanih prodajalk, toda ne Micky ne Sarah se zato nista menili.

	Tako blagovnica Jenners, kot celotna Princess Street, sta bili prava meka ne samo za oči, lačne nakupovanja, temveč se je tam dalo kupiti prav vse.

	»Poglej to,« Micky je zavriskala ob pogledu na v izložbi razstavljeno fantastično rdečo obleko. »To moraš pomeriti!« Micky je vlekla Sarah za seboj.

	Uživali sta. Prav vsako minuto tega popoldneva sta izkoristili za smeh in sproščenost. Ter za ogromne vrečke, ki so se kar vrstile v rokah obeh.

	Nekdo, ki je moral biti zelo pameten in je zelo dobro poznal ženski svet, je nekoč dejal, da je nakupovanje isto kot uživanje čokolade. Gre za čisti užitek, ki se lahko primerja z moškimi igrami na stavnicah. Morda je bil to vzrok, da Sarah na dogodke tega dne ni reagirala tako tragično, kot bi sicer. Čeprav ji kasneje nikakor ni bilo vseeno.

	»Dovolj imam. Ne morem več!« Sarah se je ustavila sredi ceste. Odložila je prenapolnjene vrečke in si masirala meča, ne da bi se menila za razjarjene poglede mimoidočih, ki niso mogli mimo nje drugače, kot da so šli po cesti.

	»Kratka pavza?« Micky je imela tako volje kot moči za še kar nekaj ur. Ona se nikoli ne bi naveličala stikanja po trgovinah.

	»Pa saj imam vse.«

	»Ja, seveda. Brez tiste obleke te ne bom spustila naprej.«

	»Katere obleke?«

	»Tiste, ki si jo pomerila v GAPu in je nisi hotela kupiti, ker je bila preveč svečana, se spomniš? No, tista je bila do zdaj najboljša, kar si jih pomerila in brez nje te ne bom spustila čez lužo. Kupila jo boš, pa čeprav jo boš oblekla samo enkrat, ali pa boš imela za ples v kopalnici!«

	Še dobro, da se Sarah ni bilo treba ozirati na denar. Zdaj, ko se je odločila, da gre na premiero, je vedela, da bo dobila še preostali denar, ki ji ga še niso izplačali od snemanja filma. Kar ne bo ravno malo. Dovolj, da bo leto dni mirno živela, ne da bi mignila s prstom.

	»Če tako misliš … Samo res. Moram sesti, ali pa boš imela opravka z rešilci. Namesto v Ameriki bom pristala v sanatoriju. Ko bodo tam videli, koliko sem nakupila, me bodo obdržali za kakšnih šest mesecev na zdravljenju zaradi odvisnosti od šopingiranja.«

	»Pravo bodo obdržali, ja. Če bom jaz prišla in jim povedala, da je to prvič v tvojem nunskem življenju … Da sem te prisilila, da nakupuješ …«

	»Potem bodo obdržali tebe. Ne, je že bolje, da si malo odpočijeva.«

	Micky je skomignila. »Meni je prav. Dam ti pet minut, ampak s temi vrečkami ne greva na še eno kavo. Kar lepo na klopco se bova usedli in počakali, da te trenutna šibkost mine in se ti ponovno povrne strast do lepih oblek.«

	Oktobra na Škotskem ni ravno toplo, da bi človek posedal na klopcah, a Sarah ni ugovarjala. Veter je zavijal okoli njunih ušes, toda Sarah je nujno potrebovala počitek. Njene noge so bile sicer navajene, da stojijo in se sprehajajo, a le po knjigarni, ne pa maratonske hoje po trgovinah.

	Na Princess Street se nahajajo tudi parki. Tam poleti, v tistih nekaj vročih dneh, ljudje ležijo po travi, ali sedijo na klopci in si umirjajo misli. Tokrat ni bilo nobenega, ki bi sedel. Razen seveda Sarah in Micky.

	»Ko bi vedela, da je tako strupeno mraz…«

	»Kot bi ne bila rojena Edinburčanka. Kot, da ne bi vedela, kako grozljivo mrzel je lahko veter, ki ga prinaša Atlantik.« Micky se je posmejala. Tudi njo je zeblo, a ona je hotela hitro naprej. Samo še po tisto obleko, pa čevlje, ki so bili strupeno rdeče barve, pa morda… Padla je v nakupovanje in se veselila, kot bi šlo zanjo! A to sploh nima nobene zveze. Gre za čisti morfij naravnost v žilo! Nikoli ni razumela žensk, ki tega ne počnejo rade. Če bi njen Kennedy vsaj malo rad hodil po trgovinah, bi bilo njeno življenje takoj lepše, a on je vedno le stokal in ji grozil, da se bo odselil, če ga misli mučiti. Mučiti! Lepo vas prosim, kaj pa JE narobe s tem, da rad ogleduješ lepe stvari? Nekateri pač raje gledajo lepe slike po galerijah, in?

	Zamežikala je. Veter ji je silil v oči in jih dražil. Medtem, ko je Sarah res sedla na klop, posvečeno Moji dragi ženi in materi, živeči v naših srcih za vekomaj, je sama raje stala. Ni bila utrujena in ni čutila nobene potrebe po sedenju ali počitku. Čeprav bo zvečer verjetno le čutila težino v nogah, a pretehtalo bo dejstvo, da je za njo božanski dan. Saj se niti sama ni mogla upreti. Kupila si je komplet spodnjega perila, tako seksi, da bo Kennedyju razneslo jajca, ko jo bo videl v njem.

	»Khm … Sarah …«

	»Ha? Kaj je?« Sarah je trznila. Micky je bila videti tako … čudna? Nekam se je zagledala in svojega pogleda ni spustila.

	»Pst.. Ne deri se tako. Samo povej mi, imaš ti kakšnega skritega oboževalca, za katerega ne veš? Ali pa veš in ne trzaš na njega?«

	»Ne da bi vedela.« Sarah se je prilagodila Mickyinemu šepetanju. »Zakaj?«

	»Nisem čisto prepričana, a se mi zdi, da sem tega tipa že dvakrat videla za nama. Kot bi nama sledil. In zdaj je spet tam. Zdi se mi, da zre naravnost vame. No, saj lahko sem mu pa jaz všeč, a imam občutek, da si ti tista, ki je zanimiva zanj.«

	»Res? Kje? Pokaži.«

	Micky je pokazala na oddaljeno točko. Sarah se je trudila, da bi izostrila pogled na postavo, a je bilo preveč temno, da bi karkoli lahko opazila. Vse, kar je videla, je bila čepica, ki je čemela možakarju na glavi. Drugih podrobnosti ni zaznala.

	»Poglej, če nama res sledi, bova opazili. Malo bolj bova popazili nanj,« je mirno dejala Sarah. Bolj verjetno gre za slučaj. Le kdo bi ji sledil? In zakaj?

	»Prav. Bom pozorna, če ga bom še kje opazila,« je odvrnila Micky. »Greva zdaj po tisto obleko? Preden nama zaprejo trgovine, naju čaka še kar nekaj dela!«

	»Diktator! Hujša si kot sam Hitler!«

	»Hočeš biti lepa ali ne? Boš branila ponos Škotske ali boš vsem dala vedeti, da smo kmetje brez okusa? Ne pozabi, VSI naši predniki izhajajo iz modre krvi kraljev in graščakov, torej … Bodi ponosna, da si Škotinja.«

	»Vsi ja. Ha, moji predniki so bili Višavski kmetje. Gojili so ovce in grad so gledali samo od daleč.«

	»Seveda, zato pa si ti ovca. Daj, dvigni svoj leni trup, lepotica. Greva!«

	»Saj že vstajam, kaj ne vidiš?«

	Sarah je zastokala, ko je stopila na utrujene noge, ki se v teh nekaj kratkih minutah niso spočile, le mrzle so postale od ledenega mraza. Kje je tista lepa jesen, ki vlada v južnih krajih? Le zakaj ta veter venomer tako zavija? Kje je toplo sonce?

	Tega ji kmalu ne bo več manjkalo. Še ena prednost Los Angelesa. Kalifornija, prihajam naravnost v tvoj topli objem!

	»Daj no. Saj stane samo 100 funtov. Kje boš še našla tako fantastično obleko za tako malo denarja? Nihče ti ne bo verjel, da si jo kupila v neki no name trgovini sredi Edinburgha. Videti boš, kot bi jo prav zate zašil Christian Audigier.«

	Micky je Sarah skoraj moledovala.

	Obleka je bila res noro lepa. Rdeča, dolga, skoraj do tal. Preprosta, a hkrati nadvse elegantna. V njej se je tudi počutila odlična.

	»Sami jih šivamo,« je dodala prodajalka, ko je opazila Mickyin trud.

	Sarah se je končno le odločila. Obleka gre z njo!

	Spet eno oblačilo več je romalo v vrečko. Teh je bilo zdaj res že kar precej.

	»Zelo sem zadovoljna. Tako s tvojo družbo, kot z nakupi.«

	Ura je bila že osem zvečer. Nekaj trgovin je že zaprlo svoja vrata, nekatere so še vztrajale in čakale na pozne kupce.

	Sarah je imela dovolj. Kupila je veliko več, kot je nameravala. Če bi šla nakupovat sama, ne bi kupila niti četrtine tega, kar ima v rokah zdaj.

	»Hvala. Pogrešala te bom.«

	Micky se je zresnila. Spomnila se je, da je to nakup, ki pomeni Sarahino slovo za nekaj časa. Zdaj, ko je tudi Sarah postala nekoliko bolj sproščena, ji ni bilo najbolj vseeno. Pravkar dobljeno dobro znanstvo bi se lahko sprevrglo v prijateljstvo, a Sarah zdaj odhaja. Ko bo prišla nazaj, če sploh bo, ne bo nikoli več tako. Odtujenost bo naredila svoje, oddaljenost še bolj.

	»Ne zmrduj se. Če boš kdaj pustila svojega Kennedyja, se mi lahko pridružiš.« Sarah se je skušala šaliti, a tudi njej ni bilo vseeno. Čutila je, kako dobro srce ima Micky, sama pa jo pravzaprav le izigrava. Laže ji o tem, kaj in kdo je in o tem, po kaj v Ameriko sploh gre. Kaj, ko bo čez dva tedna prišla nazaj? Ji bo rekla, da jo je sošolka vrgla na cesto in se je morala vrniti? Najbrž bo rekla kaj takega, seveda, če se bo vrnila. Trdno se je odločila, da vzame vsako priložnost, ki se ji bo morda ponudila, da živi svoje življenje v Ameriki, kjer bo lahko začela znova. Nihče je ne pozna. Nihče ni poznal njene družine. Nihče ne ve, kaj je. Skrivala bo svoje pravo ime pod psevdonimom Klare Reya. Njeno filmsko ime bo postalo njeno pravo.

	Micky se je namrščila. Nenadoma se je zastrmela v neko točko in silovito stiskala ustnice.

	»No, no, ni treba jokati, res ne. Obljubim, da ti bom pisala. Te klicala na mobitel. Se javljala na internet. Prijateljici bova na Facebooku. Ej, Micky, kaj ti hudiča je?«

	Micky je še naprej nepremično strmela.

	Sarah se je obrnila in pogledala, kam zre tako silovito.

	In nato je zagledala. Isto čepico, kakršno je v temi danes že videla. Zdaj je lahko možakarja malce bolje videla. Stal je daleč proč, a Sarah se je zdrznila. Stremel je naravnost vanjo. Ko je opazil, da ga je zaznala, je hitro švignil med množico ljudi na cesti in izginil.

	»Kaj hudiča je bilo to?« se je prva ovedla Micky. »Res nimaš oboževalca?«

	»Ne da bi vedela. Tipa prvič vidim. Skoraj sem prepričana, da mi doslej še nikoli ni sledil. V življenju ga še nisem videla.«

	»Ni naš. Vsaj ne bi rekla. Deluje mi tuje.«

	Sarah je pomislila. Moški je bil temnejše polti. Majhen. Velika glava. Čudne oči. Čepica na glavi. Delavska obleka. Ne bi si ga zapomnila, če bi ga videla v množici.

	Več podrobnosti si ni utegnila zapomniti. Dvomila je, da bi ga prepoznala med ljudmi, razen seveda, če bi na glavi še vedno imel čepico. Če bi jo snel… Kdo ve.

	»Smešno. Kot bi te opazoval, res. A ni nobene logike, razen če si mu padla v srce.«

	Sarah ni odgovorila. Ni bilo logike za Micky. Bila je logika zanjo.





14.



	»Katerega smo danes? Dvaindvajsetega?«

	Romeo se je počohal po glavi, kot da ne bi mogel verjeti, da čas tako hitro teče. »Ja, tako je to v zahodnem svetu. Čas te posrka vate. Mnogo hitreje teče kot recimo v Indiji. Tam gre vse tako počasi. Nihče ne hiti, nihče se z ničemer ne obremenjuje, razen s tistim, kar je nujno potrebno. Z uživanjem hrane, recimo. Vi zahodnjaki pa se pehate za dobičkom in potem ne veste, kam z njim.«

	»Vi, zahodnjaki? Kaj si ti spremenil tudi narodnost?« Gino si ni mogel kaj, da ne bi strupeno zbodel Romea.

	Od tiste noči, ko je mučil najeto spremljevalko, je minilo le dva dni. Dovolj, da bi Gino moral že kaj ukreniti v zvezi z očetovo grožnjo. A ni. Odlašal je, ker se ni zmogel soočiti z nečim tako krutim, kot je bil njegov predlog.

	»Morilski si, veš to? Do kdaj te bo še držala ta togota?«

	Romeo si je drznil izzvati Gina. Dva dni ga je pustil popolnoma na miru. Ni ga vprašal, kaj sta imela z očetom in kaj je zahteval od njega in Gino ni rekel niti besedice. Kot da srečanja z očetom sploh ne bi nikdar bilo. Toda Romeo je bil marsikaj, a prav gotovo ni bil slep. Poleg tega je prijatelja poznal že tako dolgo in tako dobro, da je vedel, da v njemu buči strahovita nevihta. A je čakal, da bo Gino morda začel sam in povedal, kaj več.

	»Nehaj. Pojdi v sobo, prepusti se meditaciji, delaj kar hočeš, samo pusti me, prav?«

	Romeo je skomignil. Umaknil se je v sobo, ki mu jo je prepustil Gino vsakokrat, ko je Romeo iz dolgih popotovanj ponovno prišel v Milano. Svojega stanovanja že dolgo ni imel več. Pravzaprav Romeo ni imel nobene lastnine več razen nekaj oblačil in starega, zdelanega nahrbtnika, s katerim je popotoval po svetu. Nekaj let je preživel v Indiji, se učil v ašramih in niti enkrat samkrat ga ni vleklo nazaj v Evropo. Nato se je nekajkrat podal v Južno Ameriko med indijance. Bil je tudi v Avstraliji pri aboriginih. Srkal je starodavno znanje, a miru še vedno ni našel. Iskal je … ja, tudi sam se je spraševal, kaj pravzaprav išče? Družino, svojo vest? Bi rad prikril sledove preteklosti, ki mu sledijo po vsem svetu ne glede na to, kam gre? Grehov se ne da izbrisati, ne pozabiti. Mir, tišina, meditacija in stik s samim seboj so pomagali, a ne dovolj. Romeo je skrival marsikaj, pred vsemi. Tudi pred Ginom.

	Spravil se je za računalnik in brskal po internetu. Njegovi dnevi v Italiji se bodo počasi zaključili. Odšel bo v Južno Ameriko in nato.. kdo ve, kam ga ponese pot? Bo kdaj našel tisto, kar išče? Kaj sploh je to, kar bi rad? Odpuščanje? Potrditev, da lahko živi kljub vsemu naprej? Vedenje, da si lahko ustvari svojo družino in ima otroke in ob tem pozabi na vse hudo, kar je kdaj storil v življenju?

	Romeo je globoko zavzdihnil in odmislil črne misli, ki so venomer znova prišle na dan kljub temu, da jih je odvračal. Včasih mu je uspelo in je preteklost spala zelo dolgo. Mesece, tudi leta. Nato je ponovno izbruhnila in včasih je za to zadostoval le gib, kretnja, opazka. Karkoli in vse se je vrnilo.

	Tokrat je vedel, da so bile krive Ginove oči. Tisti brezupni strah v njih. Videl ga je tisto jutro, ko sta prišla iz hotelskih sob in jo mahnila proti domu. On dobre volje, razpoložen in potešen. Sasha je bila prava krasotica in migati je znala bolje kot vse tiste, ki so bile vanj zaljubljene in so se mu zato prepustile. A on ni čutil do nobene ničesar. Le jemal si jih je in jih zapuščal. Vedno znova in znova.

	Še najbolj je užival v teh nočeh, ko je plačan seks zameglil resnična čustva. Ni se mu bilo potrebno pretvarjati, da čuti nekaj, kar v resnici ni. Ni mu bilo treba govoriti ljubim te in si šele s temi besedami, ki naj bi bile kot nagrada za zaljubljene trape, utreti pot do telesnih užitkov.

	Pri teh prostitutkah pa je bilo čisto drugače. Bile so vrhunski razred. Včasih res ni vedel, zakaj se razdajajo za denar, a jih o tem ni spraševal. Kakršne razloge so že imele, bil je vesel, da obstajajo in mu prinašajo čisti užitek. Lahko je počel, karkoli je hotel. Nič ni bilo narobe in z nobeno stvarjo jih ni mogel užaliti. Pa kaj potem, če ni bilo ljubezni? Ni je potreboval in ni si je želel. Hotel je le sprostitev in to je tudi dobil.

	Vedel je, da je tudi Gina veselilo dejstvo, da mu ni potrebno trositi ljubezni, če je lahko za denar dobil zadovoljitev. Toda, ko ga je videl tisto dopoldne … Bil je zgrožen ob pogledu na prijatelja. Videl je že marsikaj. Uboštvo, siromaštvo, kakršnemu ni para na svetu. Poznal je bedo, pomanjkanje. Toda kljub takšni ali drugačni usodi je še vedno tlelo nekakšno upanje po tem, da bo nekoč morda bolje. V Ginovih očeh je upanje tisti dan zamrlo. Romeo ga ni našel. Gino je potlačil vse, kar je kdaj bil in se odzival kot lutka. Na vprašanja je odgovarjal z da ali ne, sam vprašanj sploh ni postavljal. Izginjal je vsako jutro, najbrž v pisarno in se vračal pozno večer. Verjetno zato, da mu ne bi bilo treba srečati se z Romeovim preiskujočim pogledom in se predati izpovedi resnice.

	Tudi ta dan, tretji od tiste noči, je bilo tako. Gino je prišel domov šele ob devetih zvečer. Ni jedel, spil je le gin in tonic in se zvrnil v naslanjač.

	Romeo ga je opazoval, a samo to. Uro dolgo ga je pustil, da je Gino poležaval in se ni niti premaknil.

	Nato mu je prekipelo. Nekaj je moral reči. Traparijo o času, na katero je Gino vsaj reagiral. Kljub temu se ni odprl. Napodil ga je! Ja, svojega prijatelja je napodil kot psa v sobo, namesto da bi z njim delil tisto, kar ga teži.

	Romeo je pozabil na dejstvo, da sam skriva pred prijateljem ogromno in še več. Gino ni nikoli skrival ničesar. Vedno je povedal vse in Romeo se je tega navadil. Zdaj pa … Že vse, odkar je prišel tokrat k Ginu, mu ni povedal ničesar.

	Toda Romeo ni bil slep. Časopisi so obstajali in on je še celo znal brati. Videl je, kaj se dogaja in molče sprejemal dejstvo, da Gino ne pove ničesar. Toda, kaj ni tega molčanja dovolj?

	»Ne bom pustil, da me takole odrivaš!« Romeo je planil iz svoje sobe naravnost k Ginu, ki se je še vedno nahajal v istem položaju kot ga je bil pustil.

	Gino ni niti trepnil. Izpod čela je pogledal prijatelja, ki se je razkoračil pred njim. Vedel je, da terja obrazložitev. Gino ni imel navade, da bi se obnašal tako, kot se je zdaj. Očitno je imel tokrat breme preveliko.

	»Zakaj me raje ne pustiš? Zakaj predčasno ne odideš in me prepustiš, da tuhtam o rešitvah, ki jih ni in jih niti nikoli ne bo?«

	Romeo je preiskujoče gledal Ginov obraz. »Bi to rad? Bi res rad, da odidem? Poglej, če si prepričan, da te bo to pomirilo, lahko spakiram v slabi minuti in ne boš me več videl. Samo reci.«

	Gino je molčal. Ni želel tega, a ni se mogel odpreti. Toliko stvari se je nabralo! Toliko bi mu moral povedati! Kje naj bi začel, pri Klari? Ali pri očetovi zahtevi, da v Ameriki prevzame posel in si roke umaže s krvjo? Kaj je bolj strašno?

	»Ničesar ne boš rešil s trpanjem vase.« Romeo je to prekleto dobro vedel. Nič ni pomagalo, da bi kdaj uspel za dolgo pozabiti na preteklost, a on je iz drugega testa in iz drugačne družine. Nad njim kljub vsemu ne leži mafijski meč in ničesar ni, kar bi ga lahko prisililo v življenje, ki ga ne želi, razen njegove lastne vesti.

	Romeo je sedel nasproti prijatelja. Molče je čakal na Ginov odziv. Le dve možnosti sta. Ali se bo Gino odprl, ali pa bo sam odšel. Druge variante ni. Ne bo pustil, da prijatelj v sebi trpi še dlje. Vedno je svojo bolečino, in te ni bilo malo, delil z njim in delil jo bo tudi tokrat. Romeo je bil odločen, da se ne premakne iz kavča, dokler se ne premakne Gino. K njemu ali od njega.

	»Si prepričan, da bi res rad slišal grdo zgodbo?«

	Gino je spregovoril, a šele po dobre pol ure, ko sta oba molčala, vsak na svojem fotelju in strmela v tla, čakajoč na vzpodbudo, ki je ni bilo. Dokler Ginu ni bilo zadosti. MORAL je spraviti iz sebe žalost in bes. Če kdo, ga je Romeo lahko razumel. Morda mu bo ponudil rešitev.

	Gino se je trpko nasmehnil, a nasmeh ni dosegel oči, še manj srca. Bil je to nasmeh, ki omogoča, da se dostojanstveno upiramo svoji neizbežni usodi. Romeo mu nikakor ne more pomagati. Na tem svetu ni človeka, ki bi ga lahko izvlekel iz tega. Reši ga lahko le smrt, te pa kljub vsemu ni želel. Hotel je živeti, a živeti življenje, ki bi ga lahko izbral sam. Vse bi bilo bolje kakor to, kar je pred njim. Še celo njegovo dosedanje življenje je bila pravljica v nasprotju z njegovo prihodnostjo! Do zdaj je lahko vsaj opravljal delo, ki ga je na nek način veselilo. Zdelo se mu je, da lahko vsaj pomaga drugim z svojim prispevkom branilca nedolžnih. Mnogo katerim je izboril svobodo, ko se je že zdelo, da so jo za dolgo izgubili. Sam si je ne more povrniti, ker je niti nikoli ni imel. Ves čas je bil v pasti družine in ta past je lahko tako smrtonosna kot je mreža pajkovke črne vdove. Ne izpljune te, temveč te celega požre in ti se ji moraš prepustiti. Prostovoljno.

	»Počakaj. Prinesel bom pijačo.« Romeo je vstal kljub temu, da je bil prijatelj zdaj pripravljen spregovoriti. A Romeo je vedel, da bo Gino zdaj iz sebe izpljunil tisto, kar mu leži na duši. Ni dvomil, da bo pogovor potekal dolgo v noč. Požirek brandyja bo samo pripomogel, da bo beseda lažje stekla in da bo trpkost za malenkost milejša.

	Toda Romeo vsega tega, kar je slišal, vseeno ni pričakoval. Zgodba je bila moreča veliko bolj, kot si je mislil.

	»Veš, bil sem zaljubljen. Noro zaljubljen.«

	Gino je začel svojo zgodbo, takoj ko se je Romeo vrnil in se namestil v položaj poslušalca. Kozarca s temno tekočino sta stala na nizki mizici. Led je rahlo požvenketaval v kristalu, ko sej zelo počasi topil.

	Romeu se je zaletelo, vendar je uspel skriti močno presenečenje. Takšnega začetka se ni nadejal.

	Gino zaljubljen? In on tega ni vedel? Kljub mailom, ki so vsake toliko krožila med njima? Niti z besedico ni nikoli omenil, da je v njegovem življenju kakšna ženska, še manj, da bi bil zaljubljen. Gino? On, ki je tako previden pri svojih čustvih? Ki je bil že nekajkrat žrtev lažnega prizadevanja žensk, ki so mu spele priti nekoliko bližje? On, ki je že imel pravo ljubezen v mladosti, katere dolgo, dolgo ni pozabil? Gino, ki se je z ranjenim srcem pred nekaj leti zatrdno odločil, da vrata svojega srca zaklene za vekomaj?

	Toda življenje vendarle ni kamrica, ki bi jo lahko zaklenil. Niti Romeo ni bil varen pred že nekajkrat dobro razburkanimi čustvi, ki so ga skoraj premagala. Kdo smo, mi ljudje, da bi si lahko postavili pogoje in pregrade in nato upali, da jih nihče ne podre? Mi varujemo svojo štalco, toda nimamo garancije, da nam nekdo ne pride blizu dovolj, da se predamo in upamo, da smo tokrat storili prav.

	»Ne glej me. Vidim te, kaj se ti podi po glavi.«

	»Oprosti, Res si me presenetil.«

	»Že kar takoj, s prvo izjavo, kajne?« Gino je ponovno premogel trpek nasmešek. Oči mu je zalila žalost.

	Romeo se je stresel. Zadeva je bila mnogo globlja. Še celo bolj, kot je mislil. In neskončno bolj zmedena, kot je pričakoval.

	Gino je počasi, stavek za stavkom, razkrival neverjetno usodo o ženski, ki mu je uspela priti do srca. In o njeni izdaji. Ter nato o njeni skoraj popolni kopiji, njeni sestri.

	Ko je končal, je bila ura že krepko čez polnoč. Vse je prišlo na dan. Kraja dnevnika. Pietrova smrt pod streli lastnega očeta.

	Romeo je za kratek čas obsedel. Vso pripoved je poslušal brez besed, brez pripomb. Vase je srkal pomene zgodbe. Vpijal je čustva, s katerimi je razpolagal Gino. Razbiral je pomene njegovih komaj slišnih odtenkov.

	»Hočeš reči, da si zaljubljen še zdaj? Vendar ne v tisto, ki ti je ukradla srce in dnevnik, temveč v njeno sestro? Sem razumel prav?«

	Gino je skrušeno pokimal. Vedel je, kako trapasto se sliši vse skupaj. Toda bilo je resnično. Zgodba se ni končala s Klarino in Pietrovo smrtjo, temveč se je nadaljevala z njegovo ljubeznijo do Sarah. In te ljubezni nikoli ne bo imel. Lahko jo pozabi in čim preje bi to storil, bolje bi bilo zanj. A ni mogel. Bila je edino dobro, na kar se je lahko opiral v teh temačnih dneh. Edino, na kar je lahko razmišljal v dolgih nočeh, ki so se vlekle brez konca in kraja.

	»Ne moreš je pozabiti in zaman bi bilo, ko bi ti povedal, da gojiš čustva, ki te ne bodo pripeljala nikamor?«

	Gino je le pokimal. Kaj naj bi rekel? Vse to je vedel sam. Morda je tudi zaradi tega razmišljal drugače, kot sicer bi. Morda mu pomeni le osamljeno rešilno bilko, na katero se lahko nasloni, ko ničesar drugega več ni. Ne bo si je pustil vzeti. Kakorkoli že in kar mu že usoda prinaša nasproti, skril jo bo v svoj kotiček in jo prav potihoma zalival, da nikoli ne bo ovenela. Ne glede na to, kako romantično se sliši, pa čustva ni mogel, ne hotel izbrisati.

	»Kaj je narobe s tem? Vsaj nekaj imam, ni tako? Ne vem, kako sva se skupaj znašla moška, ki sta oba osamljena in nezmožna najti ljubezen in se ustaliti, kot vsi normalni. Verjetno zato, ker podobno skupaj vleče. Ne vem, a ne najdem ničesar, kar bi me odneslo v realnost.« Gino je segel po kozarcu in srknil požirek pekoče tekočine. Takoj je začutil blagodejno toplino v žilah in počutil se je nekoliko bolj pri sebi.

	»Nisva edina. V tej družbi je to že skoraj praksa, da si sam. Družino si ljudje ustvarjajo vedno kasneje ali sploh ne. Ženske rojevajo pri štiridesetih. Nekaj je narobe s tem svetom, a to nisi ti, niti tvoja ljubezen, katere smisla sicer ni videti. Je pa bolje imeti nekaj kot ničesar. Lahko, da te to varuje pred preostalo grdobijo.«

	Romeo je verjetno zadel bistvo. Morda je prav ljubezen, ki ne bo nikoli našla skupne poti, ravno zato lahko utopična in idealna, a Ginu zaenkrat pomaga. Vsaj neko upanje v tem svetu mafijskih morij mu daje, če drugega ne. A vendar je včasih, ko si je to dovolil, skoraj izkričal njeno ime v svilene rjuhe. Si želel, da bi ji lahko bil blizu. Hotel poljubiti tisto materino znamenje nad ustnico. Se potopiti v njen objem. Pa čeprav jo je poznal le nekaj ur. Če bi mu kdo kdaj to pravil, da je to možno, bi ga z enim udarcem položil na tla. Ne, take stvari niso možne in se ne dogajajo. Dokler se niso njemu osebno.

	»Poleg vsega je vse skupaj zelo sveže. Če je od tega minilo, koliko praviš, nekaj dobrih mesecev, pol leta … Potem je res še zelo zgodaj, da bi lahko to pozabil. Sčasoma bo drugače. Imel boš druge možnosti. Življenje ti bo ponudilo drugačne stvari in morda boš eno izmed teh tudi pograbil, se ustalil. Imel otroke, vnuke. Morda tudi jaz in bodo najini vnučki najboljši prijatelji. Midva pa bova kadila pipo in jih opazovala z starimi očmi, ki bodo komaj kaj videle in se nasmihala z brezzobimi usti. Kaj veš?«

	Misel na to je bila dobrodejna. Nekje še obstaja prihodnost.

	»Star sem petintrideset let, hudiča. Misliš, da bodo moji spermiji večno živahni kot so zdaj?«

	»Nikoli ne veš. Kakšen se bo že našel, ki bo prevzel jajčece v svoj objem in ti podaril naslednika.«

	Gino se je zdrznil. Kakšne pregrešne misli! Kako lepe, pravzaprav! A popolnoma nemogoče. Njemu se to ne more zgoditi. On bo moral po drugih stopinjah, ne po teh, katerih bi se z lahkoto lahko podredil.

	»Ne bo šlo. Moje življenje, mirno, kolikor je le lahko bilo glede na to, iz katere družine sem, se nepreklicno zaključuje.«

	»Kako to misliš?« Romeo ga je začudeno pogledal. Zgodbe še ni konec?

	»Ne veš se vsega. Ne, še precej je tega, kar ti nisem povedal.«

	Romeo je čakal. Romantična zgodba o ljubezni je bila lepa, toda Romeo je zdaj vedel, da ni moglo biti samo to vzrok, da se je Gino obnašal tako nemogoče, kot se je te dni. Od tiste večerje, kjer se je moral sestati z očetom, je prišla sprememba. In to je bilo tisto, kar je tako grenilo Gina. Ljubezen do Sarah je bila le povod, kraja dnevnika in umor brata le krinka.

	Kaj je torej pravi vzrok?

	Gino je povzel besedo. Romeo se je prepustil tihim, a nevarnim besedam, ki so vrele iz prijateljevih ust.

	Resnica je bila skrajno boleča, a tu se je skrivala Ginova prihodnost. V njej ni bilo prostora ne za ljubezen, ne za otroke, in ne za vnuke.





15.



	Manjkal je le še en dan do odhoda. Sarah je imela pripravljeno že skoraj vse. Oblek je, s pomočjo Micky, nakupila toliko, da ne bo imela nobenih težav, pa kjerkoli že se bo znašla. Ima obleke za svečanosti in ima le navadna elegantna oblačila za morebitne sestanke. Ravno tako pa ji ne manjka oblačil za prosti čas, če ga bo sploh kaj imela.

	Pravzaprav si ni mogla niti predstavljati, v kaj se spušča. Zakaj gre pri premierah takšnih filmov? Razumljivo je, da prvovrstni filmi prinašajo prvovrstne dogodke, smetano od smetane. Za igralce teh filmov se tepejo ljudje in paparaci.

	Film pa, ki ga je posnela sama, je spadal … Hm, kam že? Take filme je pravzaprav zelo težko spraviti v katerokoli kategorijo. Nekoč so bili cenjeni in so bili neprecenljivi, a to je bilo v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Vesterni so nato počasi, a zanesljivo izumirali. Filmi, ki so predstavljali srž ameriške zgodovine, večen boj med ameriškimi kavboji in indijanskimi poglavarji in plemeni, je skoraj popolnoma zamrl. Nekoliko ga je oživel film iz leta 1990, Pleše z volkovi. Ta film je bil pravzaprav antipropaganda ameriškemu vesternu. Kavboji niso bili dobri in indijanci ne slabi. Pravzaprav so bili indijanci tisti, ki so belemu človeku, v tem konkretnem primeru vojaku, pokazali pravi smisel življenja. Film je pobral kar sedem Oskarjev in glavnega igralca, Kevina Costnerja, pognal naravnost med zvezde.

	Sarah se nikakor ni zdelo, da bi Rogerjev film, v katerem je igrala, požel kakšen delček te slave. Dvomila je, da se bo o njem sploh kaj govorilo ali izvedelo. Morda bo peščica novinarjev napisala nekaj kratkih notic in to bo lahko vse. A tudi to je bolje kot nič. Bolje kot sedeti v nekem stanovanju sredi Edinburgha in tuhtati o samotnem življenju brez prave perspektive. Še huje, brez vsakršne ljubezni.

	Sarah je takoj odgnala črne misli. Ponovno se je osredotočila na film. Zahajajoče rdeče sonce. To je bil naslov filma in Sarah se je zdel zelo primeren za tisto, kar je predstavljal. Vestern ni le zahajal, bil je že v skoraj popolnem zatonu. In rdeče sonce? Če vzame to kot nekakšno povezanost, prispodobo z indijanci … No, tudi teh ni več v takšni varianti, kot so to prikazali v filmu.

	Pravzaprav pa je bil film ne samo boj med belim in rdečim človekom. Ne, v filmu je šlo tudi za ljubezen. Dva moška sta se borila za srce ene ženske in to je bila ona. Poleg nje je nastopalo v filmu še precej ženskih likov. Prijateljica, ki to v resnici ni bila, ampak ji je šlo le za enega izmed teh dveh moških. Indijanka, ki se je poročila z belcem, navkljub kljubovanju celega mesteca. Njena mati in ljubica njenega očeta.

	Če dobro premisli, zgodba niti ni bila tako za lase privlečena. Malo pocukrana, to je res, a do neke mere je šlo v filmu za zmes čustev in akcije. Vestern je bil le okvir za celotno pripoved, nič drugega. Tiste nekaj indijanske krvi in nekaj belcev z obveznimi starodavnimi klobuki ni zavzelo filma v celoti. Čustva so ga mnogo bolj.

	Sarah si je v mislih, glede na scenarij, ki ga je predelala, ustvarila svojo zgodbo, kakšen bi moral biti film. Videla je večino snemanja, saj je bila glavna igralka. Kljub temu pa si ni znala predstavljati, kako bo film v resnici deloval nanjo. Bo takšen, kot si ga je zamislila? Je Roger uspel ujeti tisto najvažnejše, za kar naj bi pri filmu šlo? Za boj med dobrim in slabim, za iskanje neprecenljive vrednosti ljubezni, za čustva glavne junakinje, za njen boj med iskanjem prave in ne ponarejene strasti.

	Sarah je begalo še kar nekaj vprašanj. Kakšna bo videti na velikem platnu v kinematografu? Vedela je, da je fotogenična in da jo kamera ljubi, toda ko se bo v resnici videla, kako bo to prenesla? Bo ponosna, da je imela priložnost biti del te velike igre?

	Nešteto deklet se vsak dan vali v mesto filma z enim samim upanjem v srcu, in to je, da bo ravno ona izbranka kamer. Uspeti in to v velikem slogu, so bile sanje mnogih. Sarah se je uresničil delček tega in to brez vsakršnega truda. Če gleda v tej smeri, ji je Klara naredila ogromno uslugo s tem, da ji je pravzaprav hotela škodovati. Čeprav je bilo Sarah kristalno jasno: v primeru, da bi Klara živela, bi bila ona tista, ki bi zdaj požela smetano vsega tega. Klara bi z velikim slogom nezmotljive samozavesti vkorakala v Los Angeles, se postavila prav pred režiserja Rogerja in izjavila:

	»Hoj, stari, tale film pa je bomba, kaj? Bo padel Oskar, ha?«

	Pri vsem tem bi ga mirno gledala v oči vedoč, da ni posnela niti enega samega kadra in da je ves čas, ko je Sarah potila krvavi pot pod vročimi kamerami, ona izvajala neke drugačne načrte. Ti so ji na koncu prinesli smrt, toda če bi se vse izteklo po njenim načrtih …

	Sarah se je trpko nasmehnila.

	Klare ni več. Jaz pa sem še kako živa in tu. Jaz sem snemala film in jaz bom samozavestno vkorakala pred Rogerja z zavestjo, da sem opravila izredno dobro delo. Garala sem zanj in zase in za film. Prav zato bom izcedila vsak delček vseh ugodnosti, kakršne bo prinesla premiera, pa kakršne koli že bodo.

	Zamišljeno je polagala popolnoma nova oblačila v kovček. K sreči je Kalifornija poletna dežela. Ne bo potrebovala dolgih plaščev in toplih puloverjev. Nežno podnebje ji bo po tem vetru, ki venomer zavija v Edinburghu, nedvomno prijalo.

	Skrbno je zlagala pastelno spodnje perilo. Pobožala svilene lahne oblekice. Še s posebno pozornostjo je odložila najbolj svečano obleko, kar jih je imela. Tisto rdečo, za katero je Micky tako navijala in Sarah na koncu popustila.

	Nato je spakirala še čevlje. Toaletne potrebščine. Make up. Parfum. Ne samo enega. Pospravila je tri. To je bila njena slabost. Parfum je uporabljala glede na počutje. I love love, kadar je potrebovala samozavest. Cool Water, kadar jo je imela dovolj in je želela biti le seksi. All about Eve, kadar se je počutila nežno in hkrati ženstveno, in je hotela ta občutek še poudariti.

	Kovček, največji kar jih je premogla, je bil prehitro poln in komaj ga je uspela zapreti. Morala bo vzeti s seboj še enega, malo manjšega, če bo hotela vzeti vse, kar je nameravala. In tudi bo. Le zakaj bi karkoli puščala tu? Morda bo ostala tam, preko luže. Se vrnila le toliko, da poskrbi za stanovanje, da ne bo samevalo in nato odšla nazaj. Kdo ve, kaj ji prinaša prihodnost?

	Sarah ni vedela, a ko se je spomnila še ne tako daljne preteklosti, jo je v trenutku zvilo.

	Ponovno se je skušala zbrati.

	Vzela je še drugi kovček, vanj položila še nekaj nujno potrebnih stvari, nato pa ga pustila kar tam, v sobi, na tleh, odprtega. Za vsak slučaj, da ga napolni še z vsem, kar se bo še uspela spomniti.

	Nato si je šla skuhat čaj.

	Zamišljeno je opazovala vodo, ki je tekla v lonček, ki ga je postavila pod pipo. Odsotno je pristavila lonec na plin, ga prižgala in čakala, da voda zavre.

	Kako je minilo tistih nekaj minut, da je voda zavrelo, ni vedela, a zdelo se ji je, da se je zgodilo takoj.

	Filter vrečko čaja je prelila z vročo vodo in nato skodelico odnesla v dnevno sobo. Sesedla se je v najljubši naslanjač. V tistega, v katerem je venomer počivala njena mama, ko je še živela. Sarah je preplavil spomin na prijetno žensko, kakšna je bila in na dobrodušnega možakarja. Njena mama in oče. Kako ju je včasih pogrešala! Ne glede na to, koliko časa je že minilo od njune smrti, ju je včasih še vedno živo videla pred seboj. Začutila je mamino prisotnost, ko je sedela v fotelju. Bilo ji je prijetno. Z vročo skodelico v rokah in s toplo odejo na kolenih je skoraj zaspala.

	A spomin ji tega ni dopustil.

	In hrepenenje.

	Odneslo jo je v puščavo. V trenutek, ko je bila omamljena od strahu, ki ga je prestajala zaradi groženj s smrtjo. Nekdo jo je poskušal izriniti iz ceste in naslednji dan je eden od soigralcev streljal vanjo in ne proti drugemu igralcu. S pravimi naboji. Ki so jo k sreči zgrešili. Pomotoma ali namerno? Takrat ni vedela odgovorov na ta vprašanja in je bila samo zelo pretresena.

	Dokler se ji ni približal obraz, ki ga še nikoli ni videla, a katerega je njeno srce v trenutku prepoznalo.

	Želela si je podaljšati trenutek. Hotela si je vtisniti v spomin vsako potezo. Njegove jekleno sive oči, ki se nekako niso ujemale z črnimi lasmi. Izrazite moške poteze, ki pa so delovale nekoliko deško. Rahel begavi nasmešek.

	A najbolj jo je presunila resnica v njegovih očeh. Kot bi oba v hipu prepoznala usodnost tega trenutka.

	Žal trenutkov ni bilo veliko. Raztegnili so se na nekaj ur, ko ji je Gino razlagal o sebi in o njeni sestri Klari. O mafiji in njihovih obračunih.

	Kar ji je govoril, se je nekako izgubilo v pretresih bolečine in žalosti.

	A še do danes ni pozabila svojega silnega hrepenenja.

	Bog, kako si je včasih želela, da bi ga takrat podrla na tla. Zaobjela njegov obraz. Se mu zazrla v oči in mu nežno zašepetala besede srca.

	Neznosno si je predstavljala v neskončnost, kako se njene ustnice kot nežen dih približujejo njegovim in se jih počasi, čisto počasi dotaknejo. Kot vetrc v vrhovih dreves. Čisto na lahko in boječe nežno. Da bi poskušala okus, odtenek njegove topline.

	Nato bi se počasi zagrizla vanj. Začutila bi njegovo toplo slino in jezika bi se stopila eden z drugim. Nežno. Še vedno nežno. Kar bi trajalo in trajalo. Brez, da bi se jima kamorkoli mudilo, bi okušala drug drugega.

	A ko bi kri zalila prav vse telo … Ko bi vročina našla svojo pot v vsako poro njunih teles… Takrat bi se prebudila strast.

	Trdno je zamižala in slišala sopenje same sebe.

	Ugriznila bi v njegove ustnice in surovo prepletla jezik z jezikom. Okušala bi njegovo telo, se spustila niže. On bi jo vroče objemal in se dotikal vsakega dela njenega telesa. Ustnice bi našle pot do srža njene ženskosti, ki bi utripala in utripala. V nemočnem hotenju po potešitvi bi oba podaljševala trenutke na večnost. Poljub tam, ugriz tukaj. Ne še prodiranja. Ne še dokončnega užitka. Še malo. Samo še malo. Še poljubov. Strastnih, da ti zameglijo um.

	Dokler ne bi nemočno vpila in prosila, naj se usmili njene žgoče želje. A še takrat bi vstopal čisto počasi in jo mučil do nevzdržnosti.

	Daj, prosim, prosim, daj. Potisni bolj močno. Daj, da dokončam, kar moram, da mi ne zmeša možganov od goreče želje.

	A on ne bi poslušal. Še bi dražil. Jemal in dajal. Počasi, nato močno. Vedno bolj. Vmes poljubljal vršičke mojih prsi in nato žgoče poljubljal moja potna, vroča usta. Slina, ki se meša z drugo. Okus po dragocenem vinu, po vanilijevi kremi.

	In potem … po zelo dolgem ljubljenju … Končno! Usmiljenje in vroči, dolgi krči.

	In še in še. Vso, dolgo noč. Brez prestanka.

	Počasi bi telesi le zajela lahna utrujenost. A še to, ko bi se zunaj že delale meglice dneva, ki bi se počasi rojeval, čisto nov, čisto drugačen.

	Čaj v skodelici je bil že hladen. Takrat, ko je Gina spoznala, ni vedela, da bo tako pogrešala to hrepenenje, to ljubezen. Tisto noč ji te stvari niso padle niti na kraj pameti. Niti spomnila se ni na kaj takega. Vse, kar je takrat videla pred seboj, je bila slika mrtve sestre in nepovezani stavki, s katerimi je vso zadevo hotel obrazložiti Gino.

	To sanjarjenje je prišlo dosti, dosti kasneje.

	Vedela je, da mora v svoje življenje spustiti ljubezen. Grozljivo se je zavedala njene nekajletne popolne odsotnosti, ko ni hotela na to niti pomisliti. Ne le ona, niti ljubezen je ni šla. Kot bi bila zakleta kraljična, le da princi niso prihajali. Nihče je ni našel.

	Do Gina. In zdaj bi hotela imeti le njega.

	A bilo je utopično misliti na kaj takšnega. Tega moškega ne bo videla nikoli več. Kdo ve, ali sploh še kdaj pomisli nanjo? Dvomila je. Po tako kratkem času, kar sta bila skupaj, ne bi bil normalen, če bi mislil nanjo. Le zakaj bi? Moški niso romantični in oni si glav ne polnijo z sanjarijami.

	Sarah pa si je pustila košček sanj. Ker jih ne bo več dolgo imela. Nekega dne in to bo moralo biti prav kmalu, bo morala nanj popolnoma pozabiti. Si ga izbiti iz glave. Zgodba je imela le začetek in prav ta začetek je bil tudi konec. Ne, tukaj ni nobenega upanja in bila je stara dovolj, da bi to morala vedeti. A žal ni in je sanjala še naprej.

	Le do Amerike. Le do Los Angelesa. Nato bodo prišle nove priložnosti. Novi moški, katere bom spustila v svoje življenje kot morebitne možnosti. Moram se odpreti, moram poskusiti. Tudi kaj drugačnega.

	Usodna zaljubljenost na prvi pogled je sicer krasna in neverjetna. Kaj takšnega ne bi verjela nikoli, če tega ne bi doživela. A, ker ni upanja, ne more biti sanj.

	Sarah, Hollywood čaka na tvoj prihod. Nove možnosti. Novi ljudje. In nove ljubezni.

	Sarah ni dvomila, da bo nekega dne lahko sprejela druge priložnosti v svoje življenje. Ko bodo prišle, bo pripravljena.

	Toda, ali bo res?





16.



	Zvečer je zazvonil telefon. Micky.

	»Hej stara! Še vedno mi je žal, ker te juti ne morem pospremiti na letališču. A rekla sem ti že, da moram delati ves dan. Tista idiotska Lottie si je vzela dopust! Si moreš misliti? Pride na priložnostno delo iz neke eksotične socialistične mini državice, dela nekaj tednov, nato pa gre kar na dopust? In šefinja to dopušča!«

	»Hja, težko doumljivo, res,« se je strinjala Sarah in nadaljevala: »Sploh če pomisliš, da je prišla le za nekaj mesecev. Dopust ti pri tem sploh ne pripada!«

	»Menda ima tam doli v tistem žepku, kjer živi, neke težave. Kar spakirala je in pride šele čez en teden. Katastrofa! Jaz pa moram delati sama! Kje je tu pravica, povej?«

	»Je ni.« Še dobro, da Micky ni vedela tega, da Lottie dela izključno zato, ker so njo spravili na cesto. Sarah ni več dvomila, da ima pri vsem tem prste vmes prav Lottie. Ne bo le priložnostno tu, o ne! Gotovo je šla nazaj v Slovenijo ali kamorkoli že. Sarah je dvomila tudi o tem, od kje to dekle v resnici prihaja. Morda res prihaja iz tam, morda ne. Prav mogoče bi bila lahko tudi Irka, ali celo Škotinja! Vseeno, tam bo do konca uredila stvari, se vrnila in za večno delala v knjigarni, kjer bi pravzaprav morala dati sama!

	Kljub vsemu pa ji je Lottie naredila uslugo, ne da bi sploh vedela za to. Ponudila ji je priložnost, ki jo je Sarah sprejela. Vedela je, da je v nasprotnem primeru ne bi. Tako to je. Dejstvo, da se nesreča praviloma vedno na koncu izkaže za srečo, očitno drži. Stari modreci imajo prav, le da si je takrat, ko se nam podre svet, to zelo težko priznati. Sarah si je spet enkrat priznala, da imajo prav. Njej se odpira popolnoma nov svet, ki čaka nanjo. Ona pa ga bo sprejela z odprtimi očmi.

	»Grozljivo je delati z njo, tudi sicer. Nimaš pojma, koliko strank se pritožuje nad njo. K sreči še vedno hodijo k nam. Verjetno zaradi lastnice.«

	»Ali zaradi tvojega šarma. Temu se ne da upreti.«

	»Ja, saj vem. Čutim prav vse poglede na moji riti. Proti koncu dneva mi žari kot razbeljena peč.«

	»Samo da polepšaš dneve ubogim Škotom.«

	»Ja, saj to delam. Zaslužim si medaljo za domovinsko skrb.«

	Micky se je zahihitala v slušalko. Sarah si je ponovno rekla, da jo bo še kako pogrešala.

	»Nedvomno. Rešila si nešteto izgubljenih moških možganov.«

	»Ne drži. Izgubljeni postanejo ravno zaradi mene. Preden vstopijo v knjigarno, se vsi še nekako držijo, potem pa … ko me zagledajo …«

	»Je z njimi konec. Ja, saj vem. Strup si. Zmešaš jim glavo.«

	»In potem doma seksajo kot nori.«

	»He, he, lepa misel.« Sarah se je zarežala ob tej misli, »hočeš reči, da je polovica Edinburga v postelji s tabo, ženskam pa se o tem niti sanja ne?«

	»Ja, seveda. Vsi tisti, ki hodijo k nam, ima nenormalno gužvo v zakonski postelji. Vedno so trije. Mmmm, lepa misel. Sarah, ti pa znaš razvedriti človeka. Čeprav… veš, ni mi vseeno. Zdaj, ko ne delaš več pri nas, si kar nekako spremenjena. Bolj si dostopna in neskončno se zabavam v tvoji družbi. Zelo te bom pogrešala, veš to?«

	Bilo je čutiti pristno žalost v Mickyinemu glasu. Sarah se ni hotela predati malodušju. Če se zdaj prepusti, jo bo spet odneslo v spomine, v žalost, v neskončno tuhtanje o nekoč in danes. Tega si ne sme dovoliti. Ima zastavljen načrt in cilj. Vsaj zaenkrat. Tisto, kar bo prišlo, bo sprejemala optimistično in z navdušenjem. Vsaj tako geslo zase si je zastavila. Micky je ne sme spraviti v obžalovanje za življenjem, ki ga je imela.

	»Saj ne bom večno tam. Še prehitro se me boš spet naveličala, ne skrbi. Mogoče pridem delat nazaj in ti bom delala konkurenco. Potem ne bodo v postelji več trije, ampak kar štirje. Če te ne bom zbrcala iz nje, seveda.«

	»Ha, ha, to ti pa ne bo uspelo. Meni se ne more upreti nihče.«

	Micky je nagonsko začutila, čemu bi se Sarah rada izognila. Prepustila se je igri in optimizmu, čeprav je bil narejen.

	»Prav, potem bom držala pesti, da se hitro vrneš. Medtem pa uživaj maksimalno. Najdi si enega ljubimca in ga imej v postelji samo zame. Ves čas misli name, tako da bo posvečen meni. Prav? Obljubiš?«

	»Obljubim. Če bo kakšen zelo rdeč po glavi, zelo pegast po obrazu, potem bom šla v posteljo z njim. Samo zate.«

	»Ha, ha!« Sarah je skoraj lahko videla, kako se je Micky spačila. A kaj, ko je bilo to res. Micky so bili Škoti pač všeč. In zakaj tudi ne? Saj so nekaj posebnega. Prav gotovo. Samo zanjo ravno ne. Pa čeprav premorejo velikodušnost in široko srce, kot le malo katera druga moška populacija. A so zanjo nekoliko preveč zaprti in malce premalo ljubeči. Ali pa je imela vsaj takšen občutek, ker do zdaj ni imela sreče z njimi.

	»Torej, kdaj potem odpotuješ?« Micky se je vrnila k odhodu.

	»Takoj zjutraj. In ne skrbi zame. Vzela si bom taksi, jo mahnila na letališče. Vse bo v redu z mano.«

	»Si te kar predstavljam. Sarah in ogromni kovčki. Ja, še enkrat. Res mi je žal. Vsaj malo bi ti lahko pomagala pri vlačenju teh težkih kovčkov.«

	»Samo dva imam. Nekako se bom že znašla.«

	»Samo dva? Pa za tako dolgo časa greš?«

	Sarah se je zaletelo. Jasno, Micky misli, da gre tja najmanj za leto dni. No ja, saj mogoče gre res, a dokler bo obstajal denar, ne bo nobenih težav.

	»Tam je vseskozi toplo. Si lahko predstavljaš, kako veliko stvari lahko napokaš v kovček, če to niso težki puloverji.«

	»Hm, ja seveda. Bo držalo. To popolnoma spremeni zgodbo o prtljagi. Ja, srečnica si. Ne, samo da greš čez lužo. Za to ti bodo še plačali. Delala boš, kar boš želela in za poslastico, boš lahko imela še seks na plaži, v toplem pesku in z vročimi Kalifornijci na sebi. Ne vem, če te ne bom nekega dne obiskala.«

	Ojoj, samo tega ne!

	Sarah je skoraj zavpila. Ja, samo še ta zmeda bi se manjkala. Kako ji razložiti, da ne dela tistega, kar ji je rekla in da bo tam čisto druga oseba, kot je tu? Z drugim imenom, z drugačno vlogo?

	»Samo, ne verjamem, da bi me Kennedy pustil tako daleč. Boš že morala ti priti in mi vse povedati. Obljubiš?«

	Sarah si je oddahnila. Mora se navaditi, da se bo s takšnimi in drugačnimi težavami spoprijemala šele takrat, ko bodo prišle in ne že kar v domišljiji. Ničesar ne rešiš, če razmišljaš o stvareh, ki jih morda nikoli ne bo. A je nikoli ni izučilo, da ne bi videla črno tudi tam, kjer vlada popolna belina.

	»Jasno. Če ne prej, si bom za Božič vzela čas in jo primahala v Edinburgh. Le glej, da boš skuhala prvovrstno božično večerjo in mi postregla z njo.«

	Pa čeprav Micky ni znala kuhati. To sta vedeli obe. Sarah se je nasmehnila ob misli na to, kaj bi nastalo iz neke božične večerje. Gos z melono? Pašteta iz ananasa in kurjih krilc?

	»Dobiš! Samo pridi!«

	»Ti javim, kdaj bom spet nazaj. Pišem ti na mail vsak dan. Ne bom te tako hitro pozabila. Okupirala si moje srce in to uspešno.«

	»Hvala bogu za to. Če si mislila, da boš tam zamenjala svoje življenje, ti ne bo uspelo. Nekje bo vedno tvoj dom in tam te bom čakala.«

	»Za to ti res ni treba skrbeti. Ne grem zato, da bi pozabila na Škotsko!«

	Ne, kje pa!

	Sarah se je namrgodila. Laži so vedno tako težke in nesmiselne, a nekatere so pač nujno potrebne. Nekega dne bo Micky povedala vso resnico. Samo ne še zdaj. Premalo časa je in preveč negotova prihodnost je pred njo.

	»Okej Sarah. Zaupam ti. Lepo potuj in kmalu se vrni. Jaz pa te bom obveščala o vsem, kar se dogaja pri nas.«

	»Zmenjeno. In … Micky … Res, hvala ti. Za prijateljstvo in vse to … Saj veš …« Sarah je bilo nekoliko nerodno. Ni vedela, kako bi ji izkazala hvaležnost za vse, kar je pravzaprav Micky storila zanjo. Če ne drugega, ji je dajala svoj optimizem, svoje veselje, svoje navdušenje. Vse, česar je Sarah imela premalo.

	»Že v redu. Nič ne stane. Zdaj. Boš plačala potem, ko se vrneš.«

	»Si bom zapomnila.«

	»In Sarah, pazi nase. Boš? In spusti mi sms takoj, ko prideš na cilj, ne glede na to, katera ura bo. Ne pozabi, prav?«

	»Zveniš kot moja mama, ampak prav.«

	»Super. Krasno vožnjo in adijo, bejba!«

	Micky je izginila.

	Sarah je počasi položila slušalko na telefonsko postajo.

	Seveda bom pazila nase. Pa saj mi nič ne grozi, kajne?

	A Sarah je le mirila samo sebe. Nenadoma se je spomnila na telefon, ki je zazvonil prejšnji dan in ostal nem. Nihče se ni predstavil in nihče ni odložil slušalke, dokler je ni ona. Pomota? Naključje?

	In tisti neznanec s čudno kapico, ki ga je opazila Micky, ko sta nakupovali.

	Ji je sledil? Jo zalezoval?

	Sarah se je še dolgo v noč premetavala po postelji. Malo zaradi potovalne mrzlice. A še bolj ji je po glavi rojilo eno samo vprašanje.

	Bi jo moralo skrbeti?





Mojca Rudolf: Nepričakovana vrnitev





	Avtor: Mojca Rudolf

	Uredil: Založba BoMa

	Oblikovanje naslovnice: Založba BoMa

	Naslovnica: canva.com

	Oblikovanje in priprava knjige: Založba BoMa

	Zbirka: Romani

	Kraj: Murska Sobota

	Tiskana izdaja: 2012

	 	elektronska izdaja, leto izida: 2021





	Dosegljivost: https://www.biblos.si/



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani

	COBISS.SI – ID = 71439875

ISBN 978-961-95413-5-7 (ePUB)