Zadnje pismo prijatelju Gledam fotografije, na katerih sva skupaj, in obujam spomine. Spomladi, pred petinsedemdesetimi leti, sva tedaj še gimnazij- ca na realki v Vegovi ulici v Ljubljani začela skupno pot v gore. Seveda v kamniške, ki sva jih štiri leta prej za bodečo žico le od daleč občudovala z Ljubljanskega gradu. Prvi vzponi na vrhove, še delno zasnežene, brez izkušenj in ustrezne opreme. Še da- nes sem hvaležen za nepozabno vrv, ki si mi jo vrgel na Konju, ko smo plezali po grebenu z Rink na Skuto. Tisti, za nas takrat fenomenalni plezalni tečaj na Kamniškem sedlu je vse spremenil, in začelo se je zares. Najprej gradnja bi- vaka pod Skuto, za katerega sva znosila kar zajeten kup grad- benega materiala. Potem pa prvi malo resnejši vzponi. Bili smo že člani AO Ljubljana - Matica, kjer smo dobili konopljene vrvi in nekaj klinov. Avgusta smo odšli v Vrata in prvič na Triglav, seve- da po Slovenski smeri čez Severno steno. Potem pa v lepi jeseni Kogel, Skuta in nekaj lažjih smeri. Kalili smo se za težke izzive, ki so kmalu sledili. Prve resne preizkušnje so se dogajale pozimi leta 1949 v Trigla- vski severni steni. Dva zimska poskusa. Iz Bavarske smeri smo se še uspeli srečno vrniti. V drugi pa sva bila s Francetom že nad najtežjimi mesti, ko sta naju zajela hladna zimska noč in sneženje. Bilo je konec februarja 1949 v Jugovem stebru. Brez kakršne koli zimske opreme sva prestala noč, zjutraj sva s sebe stresla kakšnih dvajset centimetrov novozapadlega snega in potem še do noči prišla v kočo na Doliču. Šele naslednji dan sva se lačna, premražena in dodobra prekaljena oddahnila pri Broja- nu v Mojstrani. To je bila zares peklenska noč. Najtežja od šest- najstih skupnih plezalnih vzponov. Povezana sva ostala tudi v zadnjih letih. Ko smo postali veterani in se vsako leto jeseni družili v eni izmed planinskih postojank, si našo skupnost nekaj časa zelo predano vodil. Organiziral si ra- zne izlete in na vsakem si pripravil kakšno presenečenje. Nekoč smo v Bolzanu obiskali Messnerjev muzej in Ötzija. Sprehajala sva se po mestu in mimo so pritekli rekreativci. Brez besed si se jim nenadoma priključil in nekaj časa tekel z njimi. Rad si kolesaril in smučal, in to naju je povezovalo tudi na sta- ra leta. Skupaj sva smučala na Višarjah in Kaninu ter očarana opazovala vršace, ki sva jih nekoč preplezala. Ko sva kolesarila v Glinščici, si se naenkrat ustavil, stopil s kolesa in se pognal v najbližjo steno. Za hip si se prelevil v plezalca in preizkusil ska- lo. V svojem značilno lepem slogu si preplezal za skok višine. Uspelo te mi je ujeti na film, za večen spomin. Kolesarjenje po Parenzani sva lepo obogatila, ko sva na tvojo pobudo z obiskom presenetila stara prijatelja, zakonca Blažina. V trenutku smo se vrnili nazaj v naša mladostna leta in skupaj obujali nepozabne spomine na našo prvo povojno generacijo. Rado Kočevar je znal pojasniti, "da je sicer v vsaki stvari vgrajena do­ ločena mera kretenizma, obstaja pa meja, ki je ni pa­ metno prekoračiti." Med dolgoletnim načelništvom je poskrbel za nova področja dejavnosti in vzgojo no­ vega roda gorskih reševalcev. S podporo Janeza Mil­ činskega je bil v Kranjski Gori opravljen pionirski po­ skus preživetja zasutega v plazu. Zasnoval in vodil je ambiciozno zastavljeno vajo reševanja iz velike ste­ ne, iz Aschenbrennerjeve smeri v Travniku. Po vre­ menskem obratu je vaja potekala v pravih reševalnih razmerah. Ugotovitev, ki je sledila: "Vse, razen vreme­ na, deluje, kot je treba." Ob dramatičnem zimskem vzponu v Severni steni Triglava leta 1968, ki se je kljub večdnevnemu sneženju srečno končal, je uspe­ šno vodil reševalno akcijo in koordiniral delo reševal­ nih skupin, ki so utrle rešilno gaz. V tistih razmerah se je pokazala potreba po helikopterskem reševanju in tudi tu je France zastavil besedo in zoral ledino. Lahko naštevamo, kje vse je v dolgih letih pustil svo­ je odtise. Njegove sledi vedno najdemo tam, kjer so France Zupan, Danica Blažina, Sandi Blažina, Rado Kočevar Arhiv Franceta Zupana Stara prijatelja, Rado in France Arhiv Franceta Zupana 20