Rado Riha 
MARXOVA TEORIJA DENARJA V OČRTIH 
Ob Backhausovem poskusu rekonstrukcije Marxove teorije vrednosti 
2. del 
Problem analize forme 
V prvem delu1 smo skušali skozi daljši prikaz članka H.-G. Backhausa 
orisati nekatere znanstvenoteoretske, metodološke in praktične probleme, s 
katerimi nas danes sooča poskus rekonstrukcije Marxove teorije vrednosti. Na-
loga drugega dela2 je, da z nekega posebnega vidika pretrese podmeno, ki je 
tudi Backhausova, da je namreč treba specifičnost Marxove kritike politične 
ekonomije iskati v tem, da je zastavljena kot analiza forme. Podmena se lahko 
sklicuje na Marxovo svarilo pred »brutalno zainteresiranostjo za snov«, v prvi 
vrsti pa ji je seveda v oporo slovito mesto iz Kapitala I, da je 
»politična ekonomija sicer analizirala vrednost in velikost vrednosti, četudi nepopol-
no, ter odkrila vsebino, ki je skrita v teh oblikah. Nikdar pa se ni niti vprašala, zakaj 
privzema ta vsebina takšno obliko, zakaj se torej delo upodablja v vrednosti in mera 
dela s svojim časovnim trajanjem v velikosti vrednosti delovnega produkta« (K I, 
40/93).3 
Vidik, ki nas tu zanima, je prisvojitev te Marxove zastavitve v tistih inter-
pretacijah kritike politične ekonomije, ki jih zgledno predstavlja znano Reichel-
tovo delo Zur logischen Struktur des Kapitalbegriffs bei Marx: torej interpre-
tacijah, ki se bolj ali manj neposredno navezujejo na »frankfurtsko šolo« v 
ožjem smislu in na tradicijo »heglovskega marksizma« v širšem smislu. Pri tem 
se bomo omejili samo na tisto, v čemer vidimo njihovo temeljno pomanjkljivost, 
tako rekoč »laž njihovega principa«: po eni strani te interpretacije sicer pri-
znavajo, da nastopa Marxova analiza (vrednostne) forme kot materialističen 
teoretski novum, po drugi strani pa moment oblike, pojava, površine v njego-
vem razmerju do vsebine, bistva, globine vendarle še najprej dojemajo kot nekaj 
zgolj sekundarnega, izpeljanega. Heglovske recepcije kritike politične ekono-
1 Vestnik IMS ZRC SAZU, 1981, 1—2, Ljubljana 1982. 
2 Tu objavljeni rezultati raziskovalnega dela so rabili kot osnova za avtorjev pri-
spevka na simpoziju »Vloga in območje razlike v materialistični teoriji«, Ljubljana, 
november 1983. 
3 S prvo številko v oklepaju je označen prevod Marxovega Kapitala v Časopisu 
za kritiko znanosti, 41—42, Ljubljana 1980, z drugo pa ustrezno mesto v prevodu 
Kapitala iz 1. 1961. 
92 Vestnik IMS 1984/1—2 
mi je načelno priznavajo prelom s tradicionalnimi znanstvenoteoretskimi kon-
cepti in filozofskimi predstavami, vsebovan v Marxovi analizi forme, a če se 
njihovih materialnih analiz lotimo nekoliko podrobneje, se pokaže, da razu-
mejo kot materialistično specifičnost forme analize nekaj, kar je skupno tako 
Marxovi kot Heglovi metodološki refleksiji. Da sta namreč vsebina in oblika, 
bistvo in pojav, vselej posredovana, da obstaja vsebina le skozi svojo obliko, 
da ji oblika ni vnanja, ampak notranja, da je vselej že vsebinsko določena. 
Tudi zunanjost oblike nasproti vsebini, neustrezno prikazovanje bistva v 
pojavu je zato neko bistveno dejstvo — je neposreden kazalec za razcep v 
samem bistvu, indic notranje protislovnosti same vsebine. Dejstvo, da se 
marksistične interpretacije Marxove teorije vrednosti — ki so njena edina 
sodobna pojavna oblika — med seboj spodbijajo, ne govori denimo le o tem, 
da vsaka izmed njih neustrezno predstavlja svoj predmet,4 ampak je v prvi 
vrsti nedvomno znamenje protislovnosti, nejasnosti in notranje razcepljenosti 
izvirne Marxove vrednostne teorije, napeljuje pa k premisleku njenih teoretskih 
predpostavk. 
Minimalni konceptualni aparat, ki rabi »heglovskemu materializmu« za 
rekonstrukcijo Marxove analize forme, je zveza dveh konceptov: »struktura 
podvojitve« in »izpeljava geneze oblike«. Prvi pojem, s katerim operira že 
mladi Marx, znanstveni koncept pa postane s prikazom podvojitve blaga v 
blago in denar, nam pove, da je treba podvojeni nastop družbe oz. različnih 
družbenih pojavov, denimo razcep med bazo in nadzidavo, razložiti iz proti-
slovne, razcepljene strukture same družbene baze, drugi pojem pa nam po-
maga, da na podlagi vprašanja, zakaj in kako se določena vsebina prikazuje 
ravno v določeni obliki — npr. družbeno delo v sprevrnjeni obliki denarja — 
med seboj »povežemo« površinsko ločeni vsebino in obliko in tako rekon-
struiramo vsebino v njeni resnični podobi. Spoznanje vsebine poteka potem-
takem kot proces brezvrzelne izpeljave »odtujene« oblike iz protislovij same 
vsebine, takšna reintegracija oblike v vsebino pa je hkrati praktična rekon-
strukcija vsebine, pridobit je nove vsebine. 
S tega gledišča je znanstvenoteoretski domet analize vrednostne forme v 
tem, da je prebit samorasli, večnostni značaj, ki ga privzema vrednostna forma 
produktov dela v meščanskem produkcijskem načinu in ki je učinek »spon-
tane« vrednostne določitve delovnih produktov v vsakdanji zavesti neposrednih 
proizvajalcev-menjalcev in znanstvenega ubadanja s »skrivnostjo« vrednosti v 
meščanski politični ekonomiji. Če je politična ekonomija omagala pred denarno 
obliko, kapitalsko obliko, obliko profita in obresti, tako da so ji te nepojasnjene 
oblike nastopale kot nekaj Prvega, neizpeljivega, pa izpeljava nujne poveza-
nosti med delom in vrednostjo oz. delovnim časom in velikostjo vrednosti 
pokaže, da so te oblike družbene reprodukcije po svoji naravi nekaj nastalega, 
zgodovinsko proizvedenega. Historična razsežnost analize vrednostne forme, 
na katero opozarja že Marx, bi tako merila predvsem na prehodnost bla-
govne forme. 
Takšna minimalna opredelitev vsebine in dometa analize forme je sicer 
povsem konsistentna, vendar z ničemer ne sega čez Heglovo dialektično metodo 
4 Cf. glede tega Backhaus 1978, 21: »Določene dvoumnosti, ,večslojnosti' in ,tem-
nosti' nekaterih Marxovih tekstov danes ni več potrebno neposredno dokazovati s 
pomočjo samih tekstov. Prav nasprotno, ta dokaz je treba izpeljati skozi marksi-
stično sekundarno literaturo, ki je veliko prepričljiveje, kakor bi to kdajkoli uspelo 
kakemu kritiku Marxovih tekstov, vse to dokazala s svojo brezupno sprtostjo.« 
"Rado Riha: Marxova teorija denarja v Očrtih 93 
— razen če postavimo, da je pri Marxu vsebina nekaj materialnega, torej druž-
bena realnost kapitala, pri Heglu pa nekaj idealnega, namreč absolutna ideja. 
Vendar s takšno vnaprejšnjo, neizpeljano svetovnonazorsko odločitvijo dose-
žemo le to, da pademo pod udar marksovske kritike vsega samoraslega, ne-
izpelj anega. 
Od kod tedaj pripravljenost »heglovskega marksizma«, da pripozna ab-
straktno-obče določitve o vselejšnji posredovanosti vsebine in oblike, metode 
in predmeta kot že specifično materialistične? Če izključimo možnost miselne 
napake, nam kot odgovor ostane edino, da so te obče določitve v marksističnih 
interpretacijah dejansko že naddoločene z nekim posebnim poudarkom, ki pa ni 
toliko Heglov kakor »heglovski«. Ta poudarek je v tem, da jim zunanjost oblike 
glede na vsebino pomeni samo eno: da »bistveno razmerje« med vsebino in 
obliko sicer obstaja, a z »negativnim predznakom« (Reichelt 1970, 15), kot 
zanikano, nespoznano. Sleherna oblika, ki ji ne bi bilo mogoče najti ali pro-
izvesti ustrezne vsebine, sleherna zunanjost, ki bi se navsezadnje ne dala 
vključiti v neko notranjost ali izpeljati iz nje, je v »heglovskem marksizmu« 
slej ko prej dojeta kot znamenje odtujenosti, sprevrnjenosti vsebine. Moment 
heterogenosti pojava kot pojava, njegov presežek, nezvedljiv na prikazujoče-se-
bistvo, je pripoznan le kot delni moment razvojnega procesa vsebine, kot funk-
cija posredovalnega procesa, skratka, kot način, kako vsebina v svojem pri-
kazovanju razvija samo sebe. In narobe, razodtujitev, odprava tujosti oblike 
glede na njeno vsebino, pomeni idealiter, da postane vsebina sama sebi povsem 
transparentna — ker je to načeloma nemogoče, popolna transparentnost bi 
pomenila namreč ukinitev za samo vsebino bistvenega momenta posredovanosti 
s pojavom, je razodtujitev predstavljena kot neskončen, »odprt« proces posre-
dovanja vsebine in oblike: torej kot nekakšna prisila osvobajanja, razodtu-
jevanja. 
Zdi se, da heglovske interpretacije sicer doumejo posredovanost, »dialek-
tično enotnost« bistva in pojava, metode in predmeta itd., ne znajo pa zapopasti 
neke prav tako nujne konsekvence te vselejšnje posredovanosti: ne doumejo 
tega, da pojav prav zaradi svoje vselejšnje posredovanosti ni zvedljiv na bistvo 
in da bistvo umanjka v totalnosti, ki vključuje njegovo lastno pojavitev. Če 
velja, da se klasična politična ekonomija ni nikoli vprašala, »zakaj privzema 
ta vsebina to obliko«, pa za marksistične interpretacije velja, da tega Mako -
vega kritičnega in propedevtičnega vprašanja niso nikoli dojele kot zastavitev 
problema analize forme, ampak so v njem videle vedno le že zagotovljeno 
rešitev formne analize. Nikdar si niso postavile na videz »esencialističnega« 
vprašanja, kaj je pravzaprav ta vsebina, ki eksistira le skozi svojo obliko, 
kako je mogoče določiti bistvo, katerega edino resnično mesto je od njega 
odcepljeni pojav. Posledica tega izostanka je, da interpretacijo zaslepi na ravni 
njene znanstvenoteoretske refleksije fetiš vsebine, brutalna zainteresiranost za 
snov, njen koncept razodtujitve, ideal popolne posredovanosti vsebine in oblike, 
bistva in pojava pa potlači razsežnost notranje razlike bistva, deluje torej na 
način, ki je konstitutiven za odtujena družbeno-zgodovinska razmerja. 
V nadaljevanju bomo skušali pokazati, da orisana prisvojitev Marxove 
analize vrednostne forme, kjer je denar dojet zgolj kot najbolj čutno-oprijem-
ljivi izraz postvarelega značaja družbenih razmerij, ne uspe rekonstruirati 
vseh razsežnosti analize forme. Predvsem umanjka, če lahko tako rečemo, 
94 Vestnik IMS 1984/1—2 
pozitivna določitev denarne forme, odgovor na vprašanje, kje, v kateri mani-
festni potezi same denarne forme se že kaže »notranja bistvena jedrna podoba« 
(Marx) družbenosti, ki jo denarna oblika prikriva. 
Osnutek vrednostne in denarne teorije v Očrtih 
Našo trditev bomo skušali preveriti na konceptu vrednostne določitve, ki 
ga prinaša Marxov osnutek teorije vrednosti in denarja v Očrtih kritike poli-
tične ekonomije. Z navezovanjem na prvi Marxov poskus sistematičnega prikaza 
kritike politične ekonomije smo seveda zadeli ob vprašanje kontinuiranosti med 
različnimi besedili, skozi katera se je oblikovala kritika politične ekonomije. 
Na tem mestu ne moremo eksplicitno obravnavati osnovnega epistemološkega 
problema kontinuitete ali diskontinuitete v procesu znanstvenega spoznanja, 
zato samo povejmo, da sprejemamo že uhojeno in tudi dovolj argumentirano 
predstavo, da je mogoče Očrte brati le na konceptualnem ozadju Kapitala. 
Naše vzvratno branje se pri tem ravna po dveh vsebinskih kriterijih: 
— da je tudi v Očrtih temeljna figura, s katero Marx operira pri razvijanju 
vrednostne in denarne teorije, podvojitev blaga v blago in denar. Marxova 
formulacija o »dvojnem postavljanju, nanašanju na samega sebe kot na tuje« 
(G 359), je veljavna tudi zunaj konteksta obravnave kapitala vobče, kamor 
neposredno sodi; 
— da dominantni interes Marxovega raziskovanja, tista edina in stalna 
težava, ki ji ustreza napredek njegove misli, tudi v Očrtih ni v vprašanju, kaj je 
substanca vrednosti, pač pa prvi zaris nastanka denarja že odgovarja na pozneje 
eksplicitno zastavljeno vprašanje, »zakaj privzema ta vsebina to obliko«. 
Takšno vzvratno branje pa dopolnjuje še neko vnaprejšnje pričakovanje, 
ki ga lahko tu prav tako le naznačimo:5 od denarne teorije v Očrtih priča-
kujemo, da nas o Marxovi teoriji vrednostne določitve nauči tisto, kar nas 
ne moreta naučiti ne Kapital sam ne Očrti, kolikor jih preprosto jemljemo 
kot prvo obliko Kapitala. Mislimo na vprašanje, ali se je Marxu posrečilo, 
da prehod od substance vrednosti v vrednostno formo prikaže kot nujen prehod, 
ali in kako je torej razvojni niz: menjalna vrednost — vrednost — vrednostna 
forma, ki ji sledi prikaz v Kapitalu, (še) dojemljiv kot dialektično gibanje od 
neposredne biti preko bistva k posredovani eksistenci.6 
Uvodni del Očrtov prinaša obširni spoprijem s proudhonistično denarno 
in bančno teorijo in doseže svoj vrh v kritiki socialistične delovne teorije 
denarja. Marx zavrača na podlagi dveh argumentov zamisel, da bi bilo treba 
vrednost izraziti v delovnem času samem, ne pa v določenem upredmetenju 
delovnega časa, npr. v zlatu ali srebru. Proudhonistična predpostavka, da je 
mogoče »notranje načelo vrednosti« (G 74) in njen (cenovni) izraz izenačiti, 
da je torej vsako blago neposredno zamenljivo, kolikor je svoj lasten denar, 
tj. predpostavka, ki hkrati priznava in ukinja razliko med substanco vrednosti 
in njenim izrazom, je napačna, prvič, kolikor spregleduje zakon naraščajoče 
produktivnosti dela in njegovo posledico, nenehno razvrednotenje blaga na-
3 Razdelava in morebitna potrditev tega pričakovanja bi zahtevala seveda 
izčrpno analizo besedila H kritiki politične ekonomije (1859) in različnih inačic prvega 
poglavja Kapitala I. 
c Vprašanje zastavlja Backhaus v svojem članku K dialektiki vrednostne forme, 
cf. Backhaus 1969, 131. 
Miaden Dolar: Hegel all Spinoza? (Ob Machereyevi knjigi) 95 
sproti delovnemu denarju. In drugič, odprava nominalne različnosti med 
(realno menjalno) vrednostjo7 in njenim denarnim izrazom, ceno, po Marxu ni 
možna zato, ker je ta razlika pač realna, ne pa zgolj nominalna, ker je nujno, 
da vrednost in cena ne sovpadata. 
Prav v razdelavi te sprva bolj ali manj samo zatrjevane realnosti razlike 
med vrednostjo in ceno, v dokazovanju nujnosti, da se element, v katerem se 
menjalna vrednost blaga izraža in meri, kvalitativno razlikuje od elementa, 
ki določa vrednost blaga, se izoblikuje specifičnost Marxove vrednostne in 
denarne teorije. Razdelava poteka v obliki izpeljave geneze denarja iz določitve 
blaga — produkta dela, postavljenega v določitvi vrednosti — prikaz nastanka 
denarja pa se nato razširi in konceptualno zaostri v analizi treh funkcijskih 
določitev denarja v enostavni cirkulaciji. 
Specifično potezo Marxovega prikaza vidimo v njegovem poskusu, da bi 
iz pojma vrednosti in hkrati s tem iz substance vrednosti — natančneje, da bi 
iz določitve vrednosti blaga z delovnim časom, upredmetenem v blagu — 
»logično«, znotrajteoretsko izpeljal in utemeljil, da je za to določitev kot 
določitev konstitutivna njena materialna pojavitev, neki moment, ki eksistira 
oposebljeno in ločeno od nje. Na tak način razumemo Marxovo prizadevanje, 
da bi izpeljal materialnost denarja, to se pravi, od blag samih ločeno in v 
nekem posebnem blagu upredmeteno menjalno vrednost, kot moment, ki je v 
tej svoji neizvedljivi zunanjosti, materialnosti, notranji pogoj, predpostavka 
vrednostne določitve: denar, kot pravi Marx, samo ustreza težnji menjalne 
vrednosti, da se postavi čista (cf. G 92). Marxova teorija vrednosti bi se tako 
od vseh drugih poskusov dojetja vrednostne substance blag razmejevala z 
znotrajteoretsko izpeljanim dokazom za materialno eksistenco denarja. Ker 
se sama izoblikuje skozi kritiko predmonetarnih vrednostnih teorij, za katere 
je denar zgolj arbitraren znak, simbol, bi na koncu, ob morebitni uspešni 
sklenitvi dokaznega postopka za materialnost denarja, tudi samo kritično 
dokazovanje vzniknilo ne le kot »zgolj teoretsko«, pač pa kot nekaj ma-
terialnega. 
Ključni moment takšne Marxove zastavitve je v Očrtih pojem ideelne 
podvojitve produkta dela v vrednosti oz. pojem ideelne vrednostne določitve 
produkta: v Očrtih stoji na mestu izdelanega koncepta notranje razcepljenosti 
blaga, koncepta blaga kot enotnosti nasprotujočih si določitev. 
K fenomenologi j i vrednostne določitve 
Naša interpretacija pojma ideelne podvojitve se ne ujema neposredno s 
tistim njegovim pomenom, h kateremu nas usmerja samo besedilo Očrtov. 
Preden nadaljujemo z njegovo nadrobnejšo obravnavo, dodajmo zato še nekaj 
pripomb, ki zadevajo predpostavke našega branja. 
Vrednostna določitev produkta dela v Marxovi delovni teoriji vrednosti 
ni nekakšen — nemara zgodovinsko — specificirani miselni izraz stanja stvari, 
da je delo »večni naravni pogoj človeškega življenja«, ni torej — čeprav samo 
»sprevrnjeni« — izraz ustvarjalnega bistva človeškega subjekta, ki se uteleša 
7 V Očrtih Marx še terminološko in konceptualno neenotno uporablja termine 
vrednost, menjalna vrednost, cene, realna vrednost, tržna cena, realna menjalna 
vrednost, tržna vrednost. 
96 Vestnik IMS 1984/1—2 
v svojih produktih. Vrednostna določitev tudi ni— čeprav je z njo za skupno 
substanco blag dejansko prepoznana kvantiteta delovnega časa, realiziranega v 
blagu — neka začetna ali enostavna oblika spoznanja o resnični naravi dela kot 
družbene substance blag, začetno spoznanje, ki bi potrebovalo samo še dodatno 
konkretizacijo in izčiščevanje. Pač pa vrednostna določitev v svoji neposredni 
obliki, ki se izraža v spontani zavesti producentov in v pojmih politične 
ekonomije, takšno spoznanje — in s tem tudi sklepanje iz vrednostne določitve 
z delom na delo samo — ravno sistematično, tj. sama s seboj onemogoča. Se 
več, to zaprečevanje je v Marxovi teoriji spoznano kot konstitutivni moment 
same substance vrednosti, skozenj sama substanca vrednosti šele nastopi v svoji 
konkretni, praktično-družbeni dejanskosti vrednostne določitve. 
Upoštevajoč, da gre za opredelitev v nekem prvem približku, bomo rekli, 
da je vrednostna določitev v Marxovi zastavitvi v sebi podvojena kategorija, 
ki meri tako na to, da je delovni čas, upredmeten v produktu, substanca vred-
nosti, kakor na to, da je delovni čas mera oz. izraz vrednosti. Ta podvojenost 
pa ima en sam razlog, ta, da je delo postalo edina substanca produktov kot 
vrednosti: 
»Delo edino producira, ono je edina substanca produktov kot vrednosti... samo zato, 
ker produkti so delo, jih je mogoče meriti z mero dela, z delovnim časom ali s 
kvantumom v njih potrošenega dela . . . kajti kot menjalne vrednosti blaga nimajo 
nobene druge substance, nobene naravne takšnosti« (G 500, 100). 
Da je delo v trenutku, ko je kot čisti delovni čas postalo edina substanca 
produkta, hkrati tudi svoja lastna mera, svoj lastni izraz, da se torej delovni 
čas nanaša sam nase, da je kot »absolutna vrednost« hkrati »relativna vrednost«, 
vse to seveda vnaša vanj neko razliko, ki za vselej razgradi enost njegove 
substancialnosti, vrednostni določitvi pa zamaje trdnost njenega pomena. 
Delovni čas, ki se pojavi kot (imanentna) mera vrednosti le, ker in kolikor 
so produkti po svoji naravi docela postali delo, je torej nujna pojavna oblika 
substance vrednosti, »posredovalna oblika«, v kateri se kaže in uveljavlja 
(družbeni) delovni čas kot element, ki določa vrednost. Toda delovni čas kot 
imanentna mera vrednosti zahteva ravno neko mero, ki se razlikuje od njega 
— zahteva neko zunanjo mero, ki je glede na blagovni svet individualizirana, 
ki se ravna po lastnih zakonih, ki je »odtujena«, skratka, zahteva denar. Po-
sredovanost delovnega časa kot »inherentne mere« in kot substance menjalnih 
vrednosti ravno preprečuje, da bi se delovni čas pojavil tudi kot zunanja mera 
in medij za primerjavo vrednosti različnih blag. Koncizna formulacija iz 
Kapitala I, da je denar kot mera vrednosti nujna pojavna oblika imanetne 
mere vrednosti blag, delovnega časa, je zares že »napovedana« v Očrtih, tudi 
če jo samo besedilo sprva še spregleduje. Najdemo jo, denimo, če povežemo 
naslednji izjavi: 
»Ker je blago menjalna vrednost, je zamenljivo za denar = izenačena z denarjem . . . 
kot udejanjenje določenega delovnega časa je blago menjalna vrednost« (G 99) — 
blago je torej izenačeno z denarjem kot udejanjenje določenega delovnega časa. 
Ugotovitev je nemara samoumevna, vendar nas opozarja, da imamo šele z 
vpotegnitvijo denarja, nujne, a sprevrnjene pojavne oblike vrednosti, pred 
seboj, če lahko tako rečemo, fenomenologi j o Marxove delovne teorije vrednosti. 
"Rado Riha: Marxova teorija denarja v Očrtih 97 
Iz konteksta obeh navedenih izjav lahko razberemo še nekaj elementov 
fenomenologi je vrednostne določitve: za Marxovo vrednostno teorijo značilno 
krožno dokazovanje, koncept dvocepega značaja dela kot bistveno izhodiščno 
točko, razen tega pa še nominalistično paradigmo, skozi katero se razvija 
Marxova teorija vrednostne določitve in denarja. 
Marxova ugotovitev, da je v denarju kvantum delovnega časa, upred-
metenega v blagu, 
»tako izmerjen kot vsebovan v svoji obči, pojmu ustrezajoči, zamenljivi obliki« 
(podčrtal RR), da je denar »delovni čas kot obči predmet ali upredmetenje občega 
delovnega časa, delovni čas kot obče blago« (G 99), 
zapogne namreč prikaz nastanka denarja iz blaga nazaj k izhodiščni točki. 
Opredeliti je treba specifični značaj tistega dela, ki pride do svojega pojma 
šele v denarju. V tem krožnem gibanju od dela k denarju in od denarja nazaj 
k delu, pa Marx produkt dela, postavljen v določitvi vrednosti, že zariše kot 
točko neposrednega križanja določenega, posebnega delovnega časa in občega 
delovnega časa. Vendar ostane Marxov prikaz sprva še nedovzeten za zarisujoči 
se koncept dvojnega značaja dela. Nujnost, da produkt nastopi kot vrednost, 
kot neposredno sovpadanje posebnega in občega delovnega časa, posebnega in 
občega blaga, na začetku Očrtov še ni dojeta kot protislovno bistvo vredno-
tvornega dela, ampak nastopa prej kot delu vnanje najstvo. Temu ustrezno tudi 
pojasnitev geneze denarja ni navezana na paradoksno dejstvo, da posebni in 
obči delovni čas sovpadata v produktu. Pač pa se Marx opre na nominalistično 
razlago, da delovni čas ne more rabiti kot izraz za mero vrednosti zato, ker 
je vselej upredmeten le v posebnih produktih; kot obča mera vrednosti ima 
lahko torej zgolj idealno, simbolično, skratka nematerialno eksistenco, ki se 
mora še adekvatno utelesiti — 
»menjalna vrednost ko taka lahko. . . eksistira le simbolično, čeprav poseduje ta 
simbol, da bi ga bilo mogoče uporabiti kot stvar — ne zgolj kot predstavno formo 
— stvarno bivanje, ni le idealna predstava, marveč je dejansko predstavljen na 
predmeten način (G 87 ) . . . delovni čas ne more biti neposredno sam denar.. . prav 
zato, ker faktično vedno eksistira le v posebnih produktih (kot predmet): kot obči 
predmet lahko eksistira le simbolično, ravno spet v posebnem blagu, ki je postav-
ljeno kot denar (G 95)«. 
S stališča poznejše izoblikovane teorije seveda ni težko pojasniti8 nomi-
nalistične razlage nujnosti denarja ter jo »popraviti« glede na njen resnični 
smisel. A zanazajska korekcija začetnih pasaž Očrtov ničesar ne spremeni na 
tem, da je spontani nominalizem logika tistega mesta, na katerem se Marxu 
prvič, kot sam zapiše, »posveti«, zakaj se delo, upredmeteno v blagu, ne more 
neposredno izraziti v delovnem času kot svoji meri, zakaj mora biti torej izraz 
8 Če se omejimo na bolj ali manj nesistematično naštevanje: Marx ostaja 
najprej še na kvantitativni ravni problema vrednostne določitve, giblje se v pro-
blemskem obzorju določitve velikosti vrednosti, kvalitativna razsežnost redukcije 
dela na družbeno nujno, enostavno povprečno delo še ni postavljena za konceptualno 
izhodišče teoretskega prikaza; izpeljava geneze denarja je pisana še s stališča 
»opazovalca«, ne govori še »blagovnega jezika«, nejasen je še pojem »dejanske 
menjave«, proces tvorbe denarja, v katerem se blago ne le »za nas«, ampak tudi 
za druga blaga prikaže kot obči ekvivalent; šele postopoma razvija Marx metodološko 
vodilo zanazajšnjega pojasnjevanja oz. postopne konkretizacije tega, kar je najprej 
le »begrifflos dumpfe Vorstellung«, skratka, metaforo »klicne oblike«. 
7 Vestnik IMŠ 
98 Vestnik IMS 1984/1—2 
vrednosti blaga, kot se glasi kritika časovnih bonov v pozitivni obliki, neko 
tretje blago. Po Marxovi ugotovitvi, da delovni čas ne more rabiti kot materija 
za primerjanje cen, ker obstaja »samo idealno« (G 75), se njegov prikaz sicer 
res usmeri, če uporabimo Tuschscheererjev izraz, v »kvalitativno analizo razlike 
med vrednostjo in ceno«, torej v analizo, ki raziskuje, zakaj se mora vrednost 
razviti naprej v izraz vrednosti in ceno. Toda samoumevnost rešitve, da lahko 
nekaj »idealnega« eksistira samo v posamičnem snovnem bivanju, hkrati 
zakrije, da je z zahtevo po tretjem blagu kot določenem upredmetenju delov-
nega časa problem izražanja vrednosti šele natančno zastavljen, nikakor pa 
ne že rešen. Kolikor je tudi tretje blago po svojem »inherentnem načelu« 
le določen kvantum upredmetenega delovnega časa, kolikor torej blago nima 
drugega izraza za mero vrednosti razen svoje lastne vrednostne mere, ta 
zahteva samo pripelje k osnovnemu dejstvu, da obstoj ene same, »lastne« mere 
vrednosti blaga sovpada z nemožnostjo, da bi ta »lastna« mera rabila kot mera, 
v kateri se izraža dejanska menjalna vrednost blaga (cf. G 75). To sovpadanje 
pa je zopet le drugačen izraz za koncept univerzalnosti blagovne funkcije, ki 
določa, da obstaja en sam predmetni svet, blagovni svet, da pa njegova pred-
metna, realna eksistenca zahteva kot svoj notranji pogoj neko paradoksno 
blago, ki sicer deluje v blagovnem svetu, a je iz njega izključeno. 
Marxov nominalizem9 bi nemara lahko opredelili kot nekakšen prvi, 
samorasli odgovor, h kateremu se Marx zateče, kadar trči ob svojevrstno 
potezo krožnega značaja tako lastnega teoretskega prikaza kot »stvari same«, 
tj. samonanašajoče se refleksivne blagovne realnosti: na to, da je za sklenitev 
kroga konstitutivna zgrešitev izhodišča v rezultatu. 
Če velja, da je 
»razmerje, v katerem je (blago) izenačeno z denarjem, tj. določenost njegove menjalne 
vrednosti..., predpostavljeno njegovi premenjavi v denar«, /pri čemer je to raz-
merje/ »določeno z delovnim časom, ki je upredmeten v blagu« (G 99, podčrtal RR), 
tedaj pri tej predstavljenosti vrednostne določitve blaga njegovi dejanski 
menjavi ne gre le za t. i. »izvorno razmerje« (G 132) med blagom in zlatom, 
ki je postavljeno s kvantumom delovnega časa, tiste »dejanske skupnostne 
substance menjalnih vrednosti« (G 132), realiziranega v obeh. Vnaprejšnja 
vrednostna določenost blaga pomeni tudi, da je mogoče produkt dela vobče 
določiti z delovnim časom in ga v menjavi zamenjati za denar le, ker in kolikor 
že neposredno je denar, tj. ekvivalent za vsa druga blaga. V Marxovem »občem 
zakonu« vrednosti je treba razpoznati značilnosti heglovskega dojetja občega:83 
vrednost kot taka ima, strogo vzeto, eno samo vrsto, denar, vrstna razlika pade 
v sämo vrednost: nastop dveh vrst, blaga in denarja pomeni že izriv protislov-
nega značaja vrednosti kot take. Temeljno razsežnost predpostavljenosti vred-
nostne določitve moramo torej iskati v tem, da je denar, torej tisto, kar je 
treba šele izpeljati, vselej že dan, v pravem circulus vitiosus, ki je v Marxovem 
prikazu geneze denarja v Očrtih še povsem očitno navzoč. Kot je znano, izhaja 
poskus izpeljave denarja iz blaga v začetnem poglavju Očrtov še iz cenovno 
določenega blaga, to se pravi, da je to, kar je treba dokazati, denar, že od vsega 
začetka predpostavljeno, saj cenovna oblika že predpostavlja podvojitev blaga. 
9 Na ozadju tega Marxovega »spontanega nominalizma« bi bilo treba pojasniti 
tudi njegovo nagnjenje, da v Kapitalu probleme dialektičnega prikaza »popularizira« 
z naravoslovnimi primeri. 
«a Cf. Žižek 1980, 118 ss. 
"Rado Riha: Marxova teorija denarja v Očrtih 99 
Ta »cirkel prikaza« ni nemara Marxova začetna napaka, ki bi jo pozneje, v 
Kapitalu, odstranila abstrakcija od cenovne določitve, slovita faktorska analiza 
blaga in razvitje vrednostnih form — vse prej je analiza v Kapitalu ravno 
sistematična vsebinska in metodološka izpeljava paradoksne predpostavke 
vselej že cenovno določenega blaga. Predmonetarno blago, dobljeno z abstrak-
cijo od cenovne oblike, je dejansko, kot pravi Backhaus, »ein Unding«, nestvor. 
Krožno sklepanje je temeljna in vztrajajoča podoba Marxovih analiz, uteme-
ljena v stvari sami: v osnovi vzeto v tem, da se vrednost sicer kaže in eksistira 
le v vrednostnem razmerju dveh blag, da pa je to razmerje dveh uporabnih 
vrednosti vselej že izraz vrednosti enega blaga — 
»najprej je treba spomniti na to, da so uporabne vrednosti vselej že postavljene v 
cenovni obliki. V toliko izraz, da izenačitev uporabnih vrednosti vzpostavlja ,raz-
mer je', zavaja v zmoto: suknjič in platno se ne izenačujeta, ampak sta vselej že 
izenačena« (Backhaus 1969, 136). 
Zahteva, ki jo postavljajo nekateri marksistični interpreti Očrtov, da je treba 
ta krog rezultata in predpostavke prekiniti,10 je čisto preprosto nesmiselna, 
saj spregleduje ravno specifično potezo krožnega značaja pri Marxu: da je 
notranji pogoj sklenjenega krožnega gibanja (implicirane) predpostavke in 
(ekspliciranega) rezultata nesklad med obema, da je pogoj končne sklenitve 
kroga zgrešitev izhodišča.11 (Ta zgrešitev pa se prikazuje v sprevrnitvi, lastni, 
denimo, cenovni formi, v kateri se blago nanaša na denar, na svojo lastno 
vrednostno določenost kot na nekaj neposredo zunanjega, tujega.) 
Ideelna podvojitev produktov dela 
Vrnimo se zdaj k pojmu ideelne podvojitve, ki povzema naš grobi oris 
fenomenologi je delovne teorije vrednosti in hkrati artikulira njen konceptualni 
zastavek. Idealna podvojitev je ključni moment tistega argumentacijskega niza, 
v katerem skuša Marx dokazati nujnost denarnega blaga kot izraza vrednosti 
na podlagi razlike med (posebnimi) naravnimi lastnostmi blaga kot produkta 
in (občimi) družbenimi lastnostmi blaga kot vrednosti. Vrednostna lastnost 
blaga je njegova družbena, ekonomska kvaliteta, ki vsako blago izenačuje z 
vsemi drugimi blagi glede na delovni čas, upredmeten v njem, vsako blago 
postavlja za ekvivalent — za občo mero, občega reprezentanta, obče menjalno 
sredstvo, skratka za denar (G 76) — hkrati pa ga ločuje od naravne določenosti 
njegove substance. V produktu kot vrednosti so njegove posebne naravne 
lastnosti izbrisane, blaga se med seboj razlikujejo le kvantitativno, v tej svoji 
enakosti in enotnosti pa se zopet razlikujejo od svoje naravne različnosti. Vred-
nost mora torej imeti neko eksistenco, ki je kvalitativno ločljiva od naravne 
eksistence blag. V dejanski menjavi postane to protislovje med naravnimi in 
vrednostnimi lastnostmi produkta kot blaga očitno, 
10 Cf. Projektgruppe Entwicklung des Marxschen Systems, Berlin 1973, 33. 
11 Res se vrednost, ki je predpostavljena menjavi, hkrati šele skozi menjavo 
realizira, se pravi, ohranja in množi, tako da lahko rečemo, da se vrednost prek 
menjave nanaša sama nase. Vendar vrednost ni zaobsegajoči subjekt tega procesa, 
menjavi, nujnemu pogoju svoje realizacije je hkrati vselej zunanja. Gre za tisto 
paradoksno pozicijo, ki jo Marx v Kapitalu pri obravnavi cirkulacijske oblike D — 
B — D kot prve pojavne oblike kapitala izrazi s koncizno formulacijo, da kapital 
ne more nastati iz cirkulacije in da ne more ne nastati iz cirkulacije. 
100 Vestnik IMS 1984/1—2 
»ločljivost mora postati dejanska ločitev, ker mora naravna različnost blag zaiti v 
protislovje z njihovo ekonomsko ekvivalentnostjo in ker lahko obe obstajata druga 
poleg druge samo tako, da zadobi blago dvojno eksistenco, poleg svoje naravne 
še neko čisto ekonomsko, v kateri je goli znak, črka, za produkcijsko razmerje goli 
znak za svojo lastno vrednost« (G 76). 
Ločitev naravnih in družbenih kvalitet blaga pa poteka preko procesa ideelne 
podvojitve. Pri tem je ideelna podvojitev sama podvojena: v pojmu vrednosti 
nastopa kot podvojitev »v glavi«, kot »gola abstrakcija« (cf. G 77), v (pred-
stavljeni) denarni materiji oz. ceni pa kot dejanska podvojitev. Zvezo med 
obema oblikama Marx predstavlja takole: blaga, namenjena menjavi, preobli-
kujemo z abstrakcijo od njihovih naravnih lastnosti sprva v znak vrednosti, 
v njihovo skupno Tretje, ki eksistira »najprej v glavi, v predstavi« — gre za 
»upredmetenje delovnega časa vobče, ki eksistira le v predstavi« (G 78). Nato 
sledi drugi korak: medtem ko za medsebojno primerjanje oz. cenitev blag ta 
gola abstrakcija zadošča, se mora pri dejanski menjavi prvotna abstrakcija nujno 
zopet »upredmetiti, treba jo je simbolizirati, realizirati z znakom« (ibid.). 
Upredmetenje ima cenovno obliko, menjalna vrednost se izraža v ceni kot 
predstavljeni denarni materiji. 
Marx navaja dva razloga za nujnost utelešenja ideelne vrednosti določitve 
v denarni materiji, ali če opredelimo isto stanje stvari z nekega drugega gledišča, 
na dva načina določa nujnost povezave dveh oblik ideelne podvojitve. Prvič, 
abstrakcija se mora utelesiti zaradi naravne različnosti produktov (blaga so v 
svoji naravni bivanjski obliki nekaj kvalitativno različnega, neprimerljivega, 
omejeno deljivega itd.), ki ovira njihovo urejeno menjavo. V tej razlagi je 
denar dojet kot tehnično sredstvo menjave, ki ima neko družbeno pripoznano 
denominacijo. In drugič, utelešenje Tretjega je nujna konsekvenca vrednostne 
določitve blaga, kolikor je z njo vsako posamično blago »na mah« postavljeno 
kot obči ekvivalent. Da pa bi 
»neko blago na mah realizirali kot menjalno vrednost in mu dali obči učinek me-
njalne vrednosti, zato ne zadošča menjava z nekim posebnim blagom« G 79), 
pač pa mora biti blago neposredno izenačeno z nečem Tretjim, ki reprezentira 
menjalno vrednost blaga samega, torej delovni čas kot tak (ibid.). 
Obe razlagi še zdaleč nista tako samoumevno povezani, kakor ju podaja 
Marx. Še več, njun preprosti soobstoj prav zamegljuje dojetje nujne zveze 
ideelne in dejanske podvojitve, ki odloča o pomenu tako obeh oblik kot tudi 
sestavljene celote same. Medtem ko je namreč v prvi razlagi denarno upred-
metenje vrednostne določitve dojeto zgolj instrumentalno, kot nevtralno sred-
stvo12 menjave različnih blag, ki ostaja samemu menjalnemu procesu zunanje, 
je v drugem primeru denar konstitutivni moment realizacije blaga. To reali-
zacijo moramo strogo razumeti kot vznik blaga v njegovi dejanskosti: ne 
gre za uspešno zamenjavo blag, ampak za menjavi predhodni vznik blagovne 
realnosti, ki menjavo samo še omogoča, tj. za pretvorbo blaga v njega samega. 
Produkt dela postane prek te realizacije tisto, kar po svoji vrednostni določe-
nosti je, blago, tako kot tudi sama določenost v tem procesu tako rekoč šele 
doseže samo sebe, svojo celovitost. In šele na podlagi vzpostavljene blagovne 
realnosti lahko sploh primerjamo in medsebojno menjamo različna blaga — 
12 Že Rosdolsky je opozoril, da je mogoče v Marxovem prikazu nastanka denarja 
v Očrtih na številnih mestih najti nastavke simbolne teorije denarja, ki jo je Marx 
tako ostro kritiziral pri Lassallu (Marx Engelsu, 25. 2. 1859); cf. Rosdolsky i960, 142. 
"Rado Riha: Marxova teorija denarja v Očrtih 101 
»produkt (ali dejavnosti) se menjajo le kot blaga; blaga obstajajo v menjavi sami 
le kot vrednosti; samo kot takšne se primerjajo« (G 77). 
Če so v prvi razlagi gonilni moment podvojitve vrednostne določitve različnost 
naravnih lastnosti blag in praktične potrebe menjave, pa druga razlaga vlogo 
naravnih lastnosti in praktičnih potreb najprej še postavlja v oklepaj, kot edini 
razlog za nujnost upredmetenja se v njej kaže vrednostna določitev sama: 
»nujni nasledek določitve produkta v menjalni vrednosti je torej, da zadobi menjalna 
vrednost od produkta ločeno, odlepljeno eksistenco. Menjalna vrednost, ločena od 
samih blag in obstajajoča kot blago poleg njih, je — denar;... menjalna vrednost 
produkta ustvarja torej denar poleg produkta« (G 79, ). 
Druga razlaga je po našem mnenju tista, ki ji ustreza resnična intenca 
Marxove vrednostne teorije. Povzamemo jo lahko takole: ideelna podvojitev 
blaga je celota v sebi podvojenega procesa ločitve blaga v blago in denar, 
v katerem rezultat, denarno upredmetenje, zanazaj predpostavi svoje izhodišče, 
vrednostno določitev. Še drugače, ideelna podvojitev je celota nujnega prehoda 
notranje ločljivosti »naravnih« in »ekonomskih« lastnosti blaga v resnično 
zunanjo ločitev, prehoda, s katerim je blago sploh šele »postavljeno« — raz-
poznano in potrjeno — kot ono samo. Navedimo daljši odlomek iz Očrtov: 
»s tem, da postane produkt blago, blago pa menjalna vrednost, zadobi najprej v glavi 
neko dvojno eksistenco. Ta ideelna podvojitev se nadaljuje (in se mora nadaljevati) 
tako, da se prikazuje blago v dejanski menjavi dvojno: kot naravni produkt na 
eni strani, kot menjalna vrednost na drugi. . . produkt postane blago; blago postane 
menjalna vrednost; menjalna vrednost blaga je njegova imanentna denarna lastnost; 
ta njegova denarna lastnost se oddvoji od njega kot denar, dobi občo, od vseh 
posebnih blag in njihovega naravnega eksistenčnega načina ločeno socialno eksi-
stenco; razmerje produktov do samega sebe kot menjalne vrednosti postane njegovo 
razmerje do denarja, eksistirajočega poleg njega ali (arzmerje) vseh produktov 
do zunaj vseh njih eksistirajočega denarja. Tako kot ustvarja dejanska menjava 
produktom njihovo menjalno vrednost, tako ustvarja njihova menjalna vrednost 
denar« (K 79, 81). 
Če vzamemo te Marxove izpeljave dobesedno, se zdi, da moramo pristati 
tudi na marksistične interpretacije Očrtov, ki opozarjajo na skrito idealistično 
čer procesa ideelne podvojitve. Problematičen prehod iz ideelne v dejansko 
podvojitev reši Marx tako, da konstruira vrednost kot subjekt, pri čemer je, 
tako se glasi, denimo, Schraderjeva radikalna anti-heglovska interpretacija,13 
ideelna podvojitev v denarju trenutek utelešenja idealne vrednostne določitve 
v naravi. Marx sicer pridobi pojem vrednosti materialistično iz menjalnega 
razmerja blag, vendar postane v poznejših formulacijah pojmovna določitev 
vrednosti nekaj nadrejenega, obliki ideelne in dejanske podvojitve se kažeta 
kot momenta samorazvoja vrednosti kot subjekta. Od idealistične zastavitve se 
Marxov prikaz razlikuje le po zagotavljanju, da ne gre za idealizem — Schräder 
meri na znano mesto iz Očrtov, kjer pravi Marx, da je denar produkt same 
menjave, ne pa izpeljava apriori dojete ideje (cf. G 79). 
Dvom o tem, ali je prikaz nastanka denarja po svojem značaju zares 
materialističen, pa je navzoč že pri samem Marxu, ki se previdno razmejuje 
od možnega napačnega vtisa lastne zastavitve: 
13 Cf. Schräder 1980, 117 ss. Medtem ko vidi Schräder vir idealizma kar v 
Marxovi aplikaciji Heglove dialektike, veže Projektgruppe, kar se nam zdi ustrezneje, 
idealistično potezo Marxove razlage denarja na njegovo mešanje različnih funkcij 
denarja. 
102 Vestnik IMS 1984/1—2 
»pozneje bo treba, preden zapustimo to vprašanje, popraviti idealistično maniro 
prikaza, ki ustvarja videz, kot da gre za pojmovne določitve in za dialektiko teh 
pojmov. Torej predvsem frazo: produkt (ali dejavnost) postane blago; blago menjalna 
vrednost; menjalna vrednost denar« (G 85). 
Vprašanju o morebitnem idealističnem odklonu Marxove prve teorije vrednosti 
in denarja se torej ne moremo izogniti — a če že nevarnost idealizma zares 
obstaja, kje pravzaprav tiči, in seveda, kako se ji je mogoče izogniti? Da je 
idealizem nauk o pojmu, ki se uteleša, še več, ki tako rekoč ustvarja materialni 
svet, je predpostavka, ki je nemara le nekoliko preokorna. Koristneje je, če si 
ogledamo, kako je pri Marxu vpeljana ideelna podvojitev. Vpeljava se opira 
na tri oporne točke: na opozicijo naravno/družbeno oz. posebno/obče, ki je 
postavljena kot gonilna sila podvojitve produkta dela; na linearnost zveze 
dveh oblik podvojitve: najprej abstrakcija v glavi, nato njeno adekvatno 
utelešenje v simbolu; na nujnost upredmetenja, ki izhaja iz same abstrakcije. 
Neposredna povezanost teh treh opornih točk je tisto, kar po našem mnenju 
omogoča tako vulgarno-materialistično kot idealistično razlago ideelne podvo-
jitve. Natančno rečeno: Marxov prikaz se po svoji notranji logiki sam v sebi 
nenehno sprevrača iz »materialistične« pozicije v idealistično, iz pozicije čistega 
objektivizma v pozicijo čistega subjektivizma. Dve posebni uporabni dobrini, 
denimo, kot bo pozneje povzel realnosocialistični del marksistične tradicije, 
kamena sekira in ovca, se menjata in postaneta tako poleg svoje uporabnosti 
»še nekaj več«, nosilec in znamenje družbene vezi — kot pravi Marx, »blago 
zadobi dvojno eksistenco, poleg svoje naravne še neko čisto ekonomsko«. Ta 
družbena lastnost se izraža v določitvi vrednosti, vrednostna določitev, ki je 
sprva zgolj miselna, pa se zaradi priročnosti menjave zopet utelesi v neki reči, 
ki postane denarni simbol. Tako kot je pri tej razlagi družbena lastnost v 
zunanjem, indifirentnem razmerju do naravne substance, tako je tudi znak za 
družbeno v zunanjem razmerju do tega družbenega samega. A prav zaradi tega 
zunanjega razmerja je ekonomska eksistenca blaga, njegova vrednost, nekaj 
čisto subjektivnega, arbitrarnega, zgolj konvencionalnega. Dejstvo, da je nuj-
nost upredmetenja vrednostne določitve utemeljena v njej sami, ta videz samo-
gibanja vrednosti deluje v Marxovi vpeljavi vrednostne določitve, ki operira 
z opozicijo naravno/družbeno, prej kot presežek, kot naknadno razmejevanje 
od lastnega subjektivizma Baileyevega kova, kakor pa kot sistematična kon-
strukcija, analogna logičnemu razvoju heglovskega pojma. 
Prav zaradi tega nenehnega sprevračanja »materialističnih« postavk Mar-
xove teorije denarja v čisti subjektivizem, tudi ni mogoče v imenu boja proti 
idealističnemu odklonu neposredno staviti na momente, kakršni so snovna 
eksistenca blaga, dejanskost menjave v nasprotju do miselne cenitve blag ali 
nemara celo zgodovinska podprtost Marxovega prikaza — vsi ti momenti so, 
neposredno vzeto, že idealistično obeleženi. 
Kaj nam torej, materialistično gledano, preostane? Nič drugega, kakor da 
— naj zveni še tako dogmatsko — Marxu verjamemo na besedo, ko zatrjuje, 
da gre le na videz za »pojmovne določitve in za dialektiko teh pojmov«, 
da sta potemtakem ideelna in dejanska podvojitev le navidez dva momenta 
v procesu samorazvoja vrednosti kot zaobsegajočega subjekta. 
Da pa bi ta videz lahko tudi zares spoznali kot videz, se moramo vrniti 
k izhodišču, ko Marx poskuša realnost razlike med vrednostjo in ceno izpeljati 
na podlagi nasprotja med naravnimi in družbenimi lastnostmi blaga. 
"Rado Riha: Marxova teorija denarja v Očrtih 103 
Na prvi pogled nekoliko presenetljivo začenja Marx svoje dokazovanje, 
ravno s predpostavko o sovpadanju vrednosti in cene: najprej »abstrahira« 
od cenovne oblike in določi vrednost kot ceno v trenutku ujemanja ponudbe in 
povpraševanja. Vendar ima takšen postopek glede na Marxovo osnovno teoretsko 
namero, če smemo tako reči, vrednost krucialnega eksperimenta. Kaj lahko 
namreč učinkoviteje dokaže neko realno jedro razlike, če ne to, da se razlika 
povrne ravno v trenutku, ko je odpravljena, ko je cena tako rekoč proudho-
nistično dojeta kot zgolj drugačen izraz, kot povsem arbitrarna pojavna oblika 
vrednosti: obravnava vrednosti same v njeni čisti obliki nas znova pripelje k 
razliki, soočeni smo z razliko med vrednostjo, to inherentno kvaliteto blaga, 
in med samim blagom — »vrednost blaga se razlikuje od blaga samega« (G 74). 
In ta razlika je zdaj res kar se da realna, saj sodi očitno k eksistenci 
vrednosti same, le skoznjo vrednost sploh obstaja — dodajmo še, da Marx to 
notranjo razliko vrednosti takoj obravnava v obliki zunanjega nasprotja med 
naravnimi in vrednostnimi lastnostmi blaga oz., v strožji teoretski izpeljavi, 
nasprotja med blagom in denarjem. 
Takšno Marxovo zastavitev lahko opredelimo — z določeno omejitvijo — 
z ustaljeno formulacijo, ki je na voljo v marksistični teoriji in ki je povzeta v 
bistvu po analizi blaga v Kapitalu: Marx dokazuje realnost razlike med vred-
nostjo in ceno tako, da prodira od njune vnanje razlike k notranjemu proti-
slovju blaga, ki žene k tej vnanji razliki in nasploh k podvojitvi blaga v blago 
in denar.14 Omejitev je tu v tem, da pride v formulaciji do premestitve, da se 
v njej spremeni predmet preiskovanja: namesto vrednosti je zdaj izhodišče 
blago v svoji protislovni določenosti kot enotnost uporabne vrednosti in vred-
nosti. Gre torej za premik, s katerim se sistematični prikaz teorije vrednosti in 
denarja v H kritiki politične ekonomije in v Kapitalu loči od prvega orisa v 
Očrtih. Očrti na ravni svojih materialnih analiz še ne prinašajo izdelane analize 
blaga, ki bi bila izhodišče za kritiko ekonomskih kategorij, ampak vse prej 
do konca vztrajajo pri vrednosti kot prvi kategoriji, načrtovani so kot sistema-
tični razvojni proces od vrednosti preko denarja k občemu pojmu kapitala. 
Prav zato za Marxov postopek v Očrtih tudi ne moremo neposredno uporabiti 
metafore o prodoru k notranji razliki blaga — tiha predpostavka tega »prodora«, 
celo njegov pogoj možnosti in implicitno samoupravičenje je namreč natančna 
analiza blaga. A kolikor analiza blaga sama nujno že predpostavlja vsaj osnovno 
spoznanje vrednosti — začetek z blagom bi bil v tem pomenu nemara le kon-
sekventna izpeljava postavke o vrednosti kot prvi kategoriji — metafora »pro-
dora« z ustrezno preformulacijo vseeno velja tudi za Očrte. 
Notranja razlika vrednosti 
Rečemo lahko, da Marx v Očrtih obravnava vrednost v njeni čisti obliki 
in da izstavi razliko med vrednostjo in blagom kot notranjo razliko v vrednosti 
sami, pri čemer je blago najprej še neposredno izenačeno z denarjem, torej ima 
samo še neposredno funkcijo občega ekvivalenta. K bistvu vrednosti kot obče 
lastnosti različnih blag sodi neka svojevrstna značilnost: kot prava občost, kot 
tisto, kar drži skupaj blagovni svet, kar mu daje njegovo konsistentnost, vznikne 
vrednost le, če je materializirana v nekem posebnem blagu. To denarno blago 
14 Formulacija je Tuchscheererjeva; cf. Tuchscheerer 1968, 350. 
104 Vestnik IMS 1984/1—2 
ima le eno samo nalogo, da uteleša občost vseh blag in je zato izključeno iz 
drugega sveta blag, ki imajo pač poleg svoje vrednostne lastnosti še to funkcijo, 
da zadovoljujejo človeške potrebe. Denarno blago, ki uteleša občost vrednosti, 
šele naredi, da je vrednostni univerzum »cel«, in s tem zagotavlja, da je vred-
nost na ravni svoje naloge, da nastopa kot zaobsegajoče, popolno obče, ki mu nič 
ne manjka. Hkrati pa je denarno blago ravno kolikor jamči za celoto vrednosti, 
izključeno iz vrednostnega univerzuma, je z ozirom nanj povsem ločeno, 
osamosvojeno. 
Vrednost doseže svojo edino pravo, univerzalno obliko — postane torej 
edina substanca produkta dela — šele preko tistega, kar iz nje izpade, kar je 
prav kot vselej izpadlo konstitutivni del univerzalnosti vrednosti. Vrednost v 
svoji čisti obliki, se pravi, kot notranja razlika med vrednostjo in (denarnim) 
blagom, je tako prav nenehno pulziranje, neposredno sprevračanje iz občosti, 
ki zaobsega vsa blaga, ves blagovni svet, v blago-denar, ki je materializacija 
občosti in ki kot tako v blagovno-vrednostnem svetu ne šteje nič, ki je iz njega 
konstitutivno izključeno. Denar je za razliko od čiste abstrakcije vrednostne 
določitve res nekaj materialnega, a pomen te materialnosti je strogo vezan 
na moment notranje zunanjosti vrednostne določitve, na to, da sodi v vrednost 
kot notranji pogoj njene univerzalnosti nekaj, kar iz nje vselej še izpade. 
Skratka, materialnost denarja ne zaznamuje, da imamo opraviti z nečim, kar 
je čutno-oprijemljivo, ampak zastopa v prvi vrsti ločenost, izpad nekega 
momenta kot sestavni del celote vrednostne določitve. Je torej izraz za to, da 
je vrednost vselej drugo od same sebe — ko postane popolna abstrakcija, je 
že nekaj materialnega — materialnost denarja-blaga je zastopnik notranjega 
razcepa vrednosti. 
Prav ta paradoksna vključena izključenost (denarne) materialnosti vred-
nostne abstrakcije je tisto, kar zakriva vrednostna forma produkta dela, in 
kar se v njeni najrazvitejši obliki, v denarni formi, izraža sprevrnjeno, »od-
tujeno«. Da bi to sprevračanje lahko razložili, moramo navezati na zgornjo 
ugotovitev, da Marx to bistveno notranjo razliko vrednosti takoj zopet obrav-
nava v obliki zunanjega nasprotja med blagom in denarjem. S tem se Marx 
nedvomno giblje znotraj heglovskega spoznanja, da se mora bistvo nujno 
pojavljati, seveda pa nujnosti te pojavitve še nismo materialistično pojasnili, 
če smo kot denimo Reichelt trdili, da bistvo za Marxa ni neKaj transcen-
dentnega. 
Sami bi nujnost prehoda od bistva k njegovi pojavitvi skušali razložiti s 
tole konstrukcijo: vrednostna abstrakcija kot taka, tj. kot čista abstrakcija 
obstaja, kot smo dejali, le, kolikor je upredmetena, denarno blago je njej lastna 
materialna pojavitev. Vendar pa ta materializacija vrednostne abstrakcije v 
blagovnem svetu ne šteje nič: je točka, v kateri pride vrednost k sebi tako, da 
se izraža, da se reflektira, a izraža, reflektira se zopet tako, da v svoji mate-
rialni refleksiji kot mestu svoje polne prisotnosti umanjka. Celota vrednostne 
določitve je dejansko nemožna celota, saj vključuje svoj denarni izraz kot svoj 
lastni manko, in edini ustrezen način izražanja te nemožne celote — torej tudi 
izražanja denarnega izraza kot resnice vrednosti, ki manjka na svojem mestu, 
saj sodi k tej nemožni celoti njen denarni izraz — je potemtakem ravno ne-
ustrezno, sprevrnjeno izražanje. In edino, kar bistvo vrednosti žene k pojav-
ljanju, je to, kar pač sodi k njenemu bistvu, da je namreč vrednost v pojav-
ljanju vselej »zgrešena«, neustrezno prikazana, to pa jo žene v vselej nova 
"Rado Riha: Marxova teorija denarja v Očrtih 105 
prikazovanja. Neustrezno izražanje celote vrednosti, ki je njen notranji pogoj, 
se za nazaj postavi kot tisto, kar žene proces naprej. 
Notranji razcep vrednosti se torej nujno prikazuje, in to sprevrnjeno: 
v obliki zunanjega nasprotja med blagom in denarjem. Da stoji blagu nasproti 
denar, za katerega se mora nujno zamenjati, če hoče realizirati svojo uporabno 
vrednost, pomeni, da stopa blago v cirkulacijo vselej že kot cenovno določeno 
blago, s cenovnim listkom na sebi. Je določen predstavljeni kvantum neke 
(zlate ali srebrne) denarne materije, ki obstaja zunaj njega. Razmerje notranje 
zunanjosti, ki opredeljuje denarno blago, se sedaj sprevrnjeno15 prikazuje tako, 
da blago enostavno izraža neko naravno materijo, ki mu je popolnoma vnanja, 
na kateri ni več niti sledu bistvene blagovne družbenosti. Šele njegova družbena 
kvaliteta pa postavlja produkt dela za blago, pri čemer je družbenost za blago 
v tem, da se določa v razmerju do nekega drugega blaga16, v zadnji instanci 
v razmerju do denarnega blaga, ki je na ta način izključeno iz vrednostnega 
sveta. Denar pa se ne določa v razmerju do nobenega drugega blaga, je le 
določen kvantum samega sebe, svoje naravne substance: 
»na njem se sploh ne vidi, da je določitev biti denar zgolj rezultat družbenega pro-
cesa; denar je denar« (G 162). 
Nekaj, kar je po svojem bistvu družbeno, se neposredno prikazuje kot 
naravno: gre za fenomen »blagovnega fetišizma«. Na začetni abstraktni ravni 
analize vrednostne določitve17 ga lahko še enostavno opredelimo kot »neodvis-
nost družbenega značaja stvari od oseb« (G 93): zdi se, da je menjalna vrednost, 
lastnost, zaradi katere stopajo blaga kot reči v medsebojni odnos, neka druž-
bena lastnost, ki pripada rečem tako rekoč po naturi, neodvisno od njihovega 
odnosa z ljudmi. Ljudje jemljejo denar, ki je kot individualizacija menjalne 
vrednosti sicer rezultat in izraz družbenega procesa, kot čisto telesno stvar, 
ki obstaja zunaj njih, kot nekaj naravnega. Eksistenca različnih denarnih 
funkcij sicer zahteva eksistenco ustreznih abstraktnih zavestnih form in 
intelektualnih dejavnosti (trgovski izračun, računovodstvo, špekulacijo), toda 
produkcijski agentje sprejemajo, kot poudarja Projektgruppe, odnos blago — 
denar kot dano predpostavko, ki jo produkcijska razmerja stalno reprodu-
cirajo. 
»Za produkcijskega agenta se kaže denar kot stvar, s katero lahko rokuje, pri čemer 
pa mu ni treba vedeti, zakaj lahko z njim na tak način rokuje. Pri cenitvi blaga 
nanaša blago na denar; ta odnos se mu prikazuje kot razmerje, kot abstrakcija, toda 
kot enostavno razmerje samoumevno eksistirajočih predmetov.« (Projektgruppe, 
39/40). 
15 »Če je torej denar prvotno izražal menjalno vrednost, izraža sedaj blago kot 
cena, kot idealno postavljena, v glavi realizirana menjalna vrednost neko vsoto 
denarja: denar v določenem proporcu. Kot cene so vsa blaga v različnih oblikah 
reprezentanti denarja, medtem ko je bil poprej denar kot osamosvojena menjalna 
vrednost reprezentant vseh blag« (G 121). 
16 »Produkt, postavljen kot menjalna vrednost, bistveno ni več določen kot 
enostaven; ...postavljen je kot razmerje in sicer to razmerje vobče, ne razmerje do 
enega blaga, ampak do vsakega blaga, do vsakega možnega produkta« (G 134). 
17 Na tej stopnji prikaza vrednostne določitve še ne moremo vključiti razvitejše 
določitve blagovnega fetišizma, ki pravi, da se v menjalni vrednosti družbena raz-
merja med ljudmi sprevrnjeno prikazujejo kot družbena razmerja stvari. 
106 Vestnik IMS 1984/1—2 
Heglovski marksizem se loteva fenomena naturalizacije, postvarelosti druž-
benega značaja s pomočjo modela, ki ga ponuja Heglova kritika Kantove stvari 
na sebi: tako kot je neopredeljenost stvari na sebi le izraz za spregledanost 
moči subjektivnega, natančneje, izraz za njegovo pomanjkljivo samoposredo-
vanje, tako je stvarnost denarja — dejstvo, da je njegova eksistenca samo-
umevna, refleksijsko neposredovana — znamenje presežka konstitutivne družbe-
nosti, kos družbenega, ki še ni transparentno samo sebi. Blagovni fetišizem je 
zato tudi mogoče opredeliti kot nezmožnost individuov, vpetih v blagovno-
denarna razmerja, da bi od slepeče denarne površine prodrli k bistvenim raz-
merjem za njo. Omejenost na območje videza pri tem ni plod subjektivnih 
momentov, ampak je nekaj objektivnega: skratka, ni nekega bistva, ki bi ostalo 
zaradi subjektivnih napak nespoznano, ampak se bistvo prav šele skozi spo-
znanje konstituira kot nekaj nedoumljivega. Povsem jasno je to razvidno pri 
Reicheltu, ki pravi, da meščanski ekonomi 
»ne slutijo, da kategorije, ki jih jemljejo iz vsakdanjega življenja, niso le nepri-
merna sredstva za dojetje bistva celokupnega procesa, ampak da že vnaprej obsojajo 
na neuspeh vsak subtilnejši poskus prodora v notranjo strukturo kapitala, saj je 
bistvo, ki ga je treba dojeti, v poskusu dojetja vselej že postavljeno kot nekaj, 
kar ni mogoče dojeti« (Reichelt 1970, 94). 
Vendar pa Reichelt problem konstitutivnosti zavestnih form za tisto, kar 
izražajo, in problem sovpadanja konstitutivnosti zavesti in njene vselejšnje 
napačnosti zaobide prav nemarksovsko, in sicer s tem, ko reče, da za same 
meščanske subjekte razlika med bistvom in pojavom pravzaprav ne obstaja 
(ibid.) Spregledovanje bistvenih razmerij je zdaj dojeto samo še negativno, je 
znamenje za zgodovinsko prehodno nerazvito stopnjo zavesti: razmerje med 
meščansko politično ekonomijo in Marxovo kritiko politične ekonomije je ana-
logno razmerju med razumsko dejavnostjo, ki ni sposobna vzpostaviti sistema-
tičnih povezav, in med totalizirajočim umom — navsezadnje imamo opraviti z 
razmerjem med vzgojiteljem in vzgajanim, ki oporeka Marxovi tretji tezi o 
Feuerbachu. 
Vendar pa bi bila možna tudi drugačna razlaga blagovnega fetišizma. Upra-
vičeno lahko rečemo, da je s pojavitvijo vrednosti v nasprotju blago-denar, 
se pravi, z nastopom blaga kot ideelnega kvantuma zlate substance, ki realno 
obstaja zunaj njega, hkrati izrinjena razsežnost materialnosti denarnega blaga 
kot zastopnika notranje zunanjosti vrednosti. »Neodtujeno« pojavljanje vred-
nosti, natančneje, izražanje bistva vrednosti, ki bistva ne konstituira kot od-
tujeno, bi bilo v tem primeru tisto pojavljanje in izražanje, v katerem bi bil 
presežek denarja, ki je konstitutiven za vrednostno abstrakcijo, a hkrati nanjo 
nezvedljiv — njegova materialnost torej — refleksivno posredovan in vendar 
ohranjen v tej svoji zunanjosti, heterogenosti. Vrednostno določen produkt, 
postavljen v cenovni obliki, se odtuji v prvi vrsti temu, da materialnost denarja 
zastopa paradoksno razliko v vrednosti sami, tj. da je notranji pogoj eksistence 
vrednostne določitve, eksistence produkta kot blaga, neka od blaga povsem 
ločena eksistenca menjalne vrednosti: 
»V teku našega prikaza se je pokazalo, kako je vrednost, ki se je prikazovala kot 
abstrakcija, možna kot takšna abstrakcija le, brž ko je postavljen denar« (G 646). 
Upredmetenost in osamosvojenost menjalne vrednosti nista že sami na 
sebi znamenje za odtujeni značaj družbene povezanosti, ki se izraža v vrednosti, 
"Rado Riha: Marxova teorija denarja v Očrtih 107 
znamenje za gospostvo postvarelih družbenih razmerij nad individui, pač pa 
priča o odtujenem družbenem značaju šele specifični pomen te osamosvojenosti 
in upredmetenosti: da zadobi materialnost denarja, ki zastopa notranjo zu, 
nanjost vrednosti, značaj neposred(ova)ne zunanjosti, zunanjosti torej, ki se 
kaže kot nekaj družbeno in refleksijsko neposredovanega. 
Ni dvoma, da je celoten proces prikazovanja bistva vrednosti, proces izra-
žanja notranjega protislovja v obliki zunanjega nasprotja, dejansko proces s 
subjektom, saj je vrednost tisto, kar se izraža, kaže, povnanja. A funkcija sub-
jekta ni izčrpana s tem, da vrednost določimo kot nekaj, kar se razvija in ohranja 
prek svojega samorazlikovanja18. Značilnost procesuirajoče vrednosti, vrednosti 
kot subjekta je prej v tem, »da se razcep med bistvom in pojavom, ali točneje, 
razcep v pojavu, prikazujoči-se-razcep« (v našem primeru nasprotje blago-
denar), »ne ujema z razcepom sredi samega bistva, marveč ga nasprotno 
strukturalno nujno šiva, reprezentira potvorjeno«, v tem torej, da je izrinjena 
»razlika med razcepom sredi samega bistva, bistvom kot razcepom in med 
površinsko (zgolj vrstno) razliko, ki oni razcep reprezentira potvorjeno« (Žižek 
1980, 119). 
Subjektna funkcija vrednosti ne zajema le njenega izražanja skozi njeni 
pojavni obliki (ideelna podvojitev — dejanska podvojitev, vrednost — cena, 
blago — denar), ampak prav toliko radikalno asimetričnost med vrednostjo in 
njenim lastnim izrazom. Vrednost tako rekoč po svojem pojmu ne more nikdar 
zaobseči svojega upredmetenja kot svoje drugo-biti, nasprotja blago-denar ni 
mogoče brezvrzelno izpeljati iz notranjega razcepa bistva vrednosti. V Marxovi 
razlagi geneze denarja nimamo opraviti z nobenim začetnim vrednostnim 
subjektom, ki bi se izražal, utelešal, ampak se vrednost kot subjekt, kot tisto, 
kar žene naprej proces razvoja vrednosti v denar in kapital, vzpostavlja za nazaj 
kot učinek neustreznega prikazovanja vrednosti, ki sodi k samemu njenemu 
bistvu. 
Poglejmo si zdaj podrobneje, kako se v »bistvo« denarja umešča njegova 
materialna eksistenca. To »bistvo« pri tem ni drugega kot zveza med seboj 
oporekajočih si funkcijskih oblik oz. pojmovnih določitev denarja v enostavni 
blagovni cirkulaciji. 
Tri funkcije denarja 
Na prvo funkcijsko odločitev denarja v enostavni cirkulaciji kar nekako 
naletimo. Denar kot mera vrednosti je, kot pravi Marx, »določitev, ki izhaja 
sama na sebi« (G 120). Predpostavka blagovne cirkulacije — poteza, ki jo loči 
od naturalne menjave, bar ter j a — je namreč, da je neko blago že izključeno iz 
blagovnega sveta kot specifično ekvivalentsko blago, denar kot mera vrednosti 
pa na specifičen način izraža to vselejšnjo predpostavljenost eksistence osamo-
svojene menjalne vrednosti. Denar kot čista menjalna vrednost, ki obstaja poleg 
blaga in zunaj njega, je najprej obča materija, v kateri vsa druga blaga izražajo 
in merijo svojo menjalno vrednost. Tako je za denar kot mero vrednosti po 
eni strani bistvena materialna substanca, v kateri je utelešen, saj je postavljen 
kot enostavni kvantum neke naravne materije (zlata, srebra). Po drugi strani 
pa je edina realna eksistenca denarja kot mere vrednosti cenovna določenost 
18 Pri takšni določitvi ostane tudi še Backhaus, cf. Backhaus 1969, 146. 
108 Vestnik IMS 1984/1—2 
blaga, se pravi, v glavi potekajoča realizacija blaga kot menjalne vrednosti, 
za katero sta dejanska eksistenca in kvantiteta denarne materije nepomembni. 
Denar kot mera vrednosti je potreben le kot »kategorija, mišljeno razmerje« 
(G 122) oz. kot »predstavljena, neeksistirajoča enota« (G 132). 
Kmalu po začetku obravnave različnih funkcijskih določitev denarja Marx 
prvič konceptualno razloči med menjalno vrednostjo in ceno: medtem ko je 
menjalna vrednost neposredna določenost blaga, je cena njegova »reflektirana 
določitev«, »blago je menjalna vrednost, a ima ceno« (G 120). Šele s tem, da 
se neko posebno blago izenačuje z denarjem kot menjalno vrednostjo, ločeno 
od blaga in samostojno glede nanj, da se izraža v denarju, se pravzaprav šele 
zares nanaša na vsa druga blaga; šele skozi cenovno obliko blago zares postane 
blago, udejanji se kot to, kar po svojem pojmu je, kot »obče razmerje ne do 
enega blaga, ampak do vsakega blaga, vsakega možnega produkta« (G 133/134). 
Cena je kot refleksijska določitev blaga sestavni del njegove eksistence, kar 
pomeni, da blago zares eksistira takrat, ko ne eksistira le za opazovalca, ampak 
samo zase. Cenovna oblika pa ni le moment, ko postane blago refleksivno, 
ampak pride z njo še do neke sprevrnitve: udejanjenje blaga kot razmerja, 
vzpostavitev blagovne intersubjektivnosti, kjer ima denar dejansko vlogo 
refleksijske določitve blaga, je hkrati razdejanjenje blaga. Prvotno razmerje 
med blagom in denarjem je notranje, saj je denar blago, postavljeno v skladu 
z lastno vrednostno določenostjo, blago naleti v njem na samega sebe, tj. šele 
postane ono samo, 
»blago, postavljeno kot denar, je šele blago kot čista menjalna vrednost, ali blago kot 
čista menjalna vrednost je denar« (G 119), 
cenovna oblika pa vzpostavlja razmerje podrejanja, subsumpcije blaga pod 
osamosvojeno menjalno vrednost, pod denar, ki stoji blagu nasproti »kot 
subjekt« (ibid.) Denar se sprevrnjeno prikazuje kot nekaj blagu zunanjega 
in nastopa v tej svoji zunanjosti kot točka za blago nedosegljivega najstva, ki 
okrni blago v njegovi realnosti. 
Za nas je tu zanimiv naslednji problemski splet, ki ga vsebuje cenovna 
določitev: konstitutivni del eksistence blaga, tako rekoč njegov bivanjski način 
je njegova »refleksija«: cena, v kateri se blago sebi in drugim blagom predstavlja 
kot denar. Prek refleksijske cenovne določitve, šele zares eksistirata tako vred-
nostno določen produkt dela kakor materializirana menjalna vrednost, denar, 
a ta refleksijska določitev ima obliko neprepoznanja, eksistenčna oblika, za 
katero je konstitutivna, je že od vsega začetka sprevrnjena, napačna. Za cenovno 
določitev je tako na eni strani značilno, da refleksivno prepoznanje sebe-v-
drugem spremlja moment zaslepitve, neprepoznanja, da sprevrnjena oblika 
predhodi svoji »resnični«, nesprevrnjeni podobi. Čeprav je namreč za denar 
kot mero vrednosti, kot smo videli, njegova materialna substanca nekaj bistve-
nega, pa je faktično materialna pojavitev denarja za njegovo merilno funkcijo 
nekaj zunanjega, v svoji prvi pojavitvi nastopa denar zgolj kot pasivna tvarina, 
mrtev naravni predmet. In čeprav ima denar le kot rezultat samoposredovanja 
blaga neko od blaga neodvisno, »v lastnem materialu, v specifičnem blagu 
osamosvojeno eksistenco« (G 119), blago v vzpostavljeni zunanjosti, v material-
nosti denarja ne more več prepoznati rezultata svojega samoposredovanja. 
Po drugi strani pa cenovna določitev zakriva svojo lastno bistveno raz-
sežnost, samo sebe kot mesto križanja spoznanja in sprevida, kot moment 
"Rado Riha: Marxova teorija denarja v Očrtih 109 
sovpadanja sprevrnjenosti in prve pojavne oblike: v indiferentni zunanji mate-
rialnosti denarja kot mere vrednosti je zakrit ravno moment nezvedljive zuna-
njosti, ki je lastna denarju, kolikor v njem blago naleti na samo sebe. To 
protislovno značilnost cenovne določitve lahko ustrezno dojamemo, če raz-
delamo marksistične interpretacije, ki ugotavljajo, da je denar »nujno neza-
veden produkt«, da nastaja tako rekoč skozi glave individuov, kot nekaj, 
kar je za njih hkrati zavestno in nezavedno (cf. Projektgruppe, 40). Seveda 
pri tem ne moremo več razumeti nezavednega kot »samo sebi nejasno refleksijo« 
(1. c. 39) ali kot nekaj še-ne-zavestnega. Nezavedno nam tu pomeni eksistenco 
nekega védenja, ki se ne ve, tako da lahko rečemo, da je refleksijska cenovna 
določitev v temelju nezavedna. 
Cenovna določitev je sicer preobrazba blaga v denar, ki poteka v »glavi 
posameznika« oz. širše, »v predstavi družbe« (G 118), vendar v tem ideelnem 
procesu ne moremo videti le »zavestne rfleksije delujočih subjektov«. Če 
pravi Marx, da je pojem cene predpostavljen pojmu cirkulacije, potem to ne 
pomeni samo, da si lahko individui predstavljajo blago le, kolikor je na njem 
cenovni listek, ampak je ta »refleksija« nujna za eksistenco samega blaga, 
je moment samega bazičnega ekonomskega produkcijskega razmerja. Blagovno-
denarna razmerja so zares, kot pravi Krahl, »pojmovno strukturirana«, iz česar 
izhaja, da te temeljne ekonomske refleksije ravno ne moremo opredeliti 
kot (zavestne) ideologije.18 Zato ne moremo reči, da se družbena povezanost 
individuov prezentira v denarju le še kot razmerje stvari, da je torej v osamo-
svojeni menjalni vrednosti spregledana njena vselejšnja posredovanost, proces 
njenega nastanka. Kar se s cenovno obliko zakriva, kar se skozi golo zunanjost 
denarja kot mere vrednosti prikazuje na »odtujen« način — in kar ostane 
zakrito tudi zahtevi, da je treba razložiti proces nastanka denarja, odkriti 
njegovo družbeno posredovanost — je cenovna oblika sama, se pravi, refleksijska 
določitev kot nekaj zunanjega, ne-prisebnega, materialnega. 
V analizi prve funkcijske določitve denarja sicer ne pridemo do odgovora 
na vprašanje, kaj je materialnost denarja, vendar dobimo glede njega vsaj 
neki napotek: materialnost denarja je bistveno povezana s sprevrnitvijo. Druga 
funkcijska določitev denarja — denar kot cirkulacijsko sredstvo in realizator 
cen oz. menjalne vrednosti — je nujen nasledek prve, pri čemer je prav 
materialnost denarja tisto, kar žene proces naprej. 
Tako kot se mora produkt kot vrednost menjati, da bi se potrdil in ohranil 
kot produkt, tako mora ideelni preobrazbi blaga v denar slediti realna pre-
obrazba, blago se mora v dejanski menjavi realno zamenjati za denar. Denar, 
ki zdaj deluje kot cirkulacijsko sredstvo, kot posrednik blagovne menjave, 
realizira ceno prvega blaga (posebna menjalna vrednost se menja z občo), da 
bi bilo mogoče z denarjem realizirati ceno drugega blaga, ki nastopa kot smoter 
celotnega procesa. Denar je popolnoma določen s tem kroženjem, za katerega je 
pomembna le njegova kvantiteta. Čeprav se blago v realizaciji svoje cene 
19 Tu bi bilo seveda potrebno nadaljevati v tisti smeri, ki jo je zastavil M. Dolar; 
v navezavi na Krahla in na Korscha, ki ugotavlja, da Marx ekonomske temeljne 
ideologije meščanske družbe nikoli ne označi za ideologijo, razvije Dolar, »da 
deluje zavest tako v bazi kot v nadstavbi, toda na obeh koncih po drugačni logiki. 
Grobo bi lahko rekli, da je zavest v bazi nezavedna, v nadstavbi pa imaginarna...«. 
Cf. M. Dolar, O nekaterih vprašanjih in protislovjih v marksističnih analizah fa-
šizma, Problemi 177—180, Ljubljana 1978, in isti, Struktura fašističnega gospostva, 
Ljubljana 1972, 147 ss. 
110 Vestnik IMS 1984/1—2 
zamenja za svoj realni ekvivalent v zlatu ali srebru — čeprav je torej za 
denar, ki realizira ceno blaga, bistvena njegova materialna eksistenca, je 
namreč smoter celotnega procesa ponovna preobrazba denarja v blago. Reali-
zacija cene je v celoti blagovne cirkulacije D-B-D zgolj nekaj izginevajočega, 
in vsa substanca denarja kot cirkulacijskega sredstva je v tem, da se kaže kot 
izginjanje (G 137). Denar v vlogi cirkulacijskega sredstva je subjekt, narava 
materiala, v kateri se upodablja, pa se kaže kot akcidenca, ki v menjavi sami 
izgine. 
Denar, ki se zamenja za blago, je realizirana, dejanska cena blaga, tako 
da zdaj cena obstaja na dva načina: ideelno na blagu samem in hkrati zunaj 
blaga in neodvisno poleg njega. V nenehnem toku cirkulacijskega procesa pa 
je denar, glede na to, da obstaja moment realizacije cene v totalnosti cirkulacije 
le kot nenehno izginjajoč moment, goli reprezentant cen, predstavlja ceno 
enega blaga nasproti drugim blagom oz. ceno vseh blag nasproti enemu. 
Denar izpolnjuje tako v svoji drugi funkciji dve navidez protislovni dolo-
čitvi: reprezentira ceno in obenem je cena. Protislovje je navidezno, saj mo-
ramo upoštevati, da je cena že sama nekaj reprezentirajočega, da je že sama 
znak denarja. Z drugo funkcijo denarja se torej samo podvoji reprezentacija, 
a če je bil referent cene nekaj vnanjega, denar kot osamosvojena, zunaj blaga 
eksistirajoča menjalna vrednost, je za denar kot reprezentanta cene referent 
reprezentacija sama, s tem pa nekaj, kar je lastno samemu denarju. Denar je 
kot cirkulacijsko sredstvo svoj lasten znak, znak znaka, za katerega je bistveno 
le njegovo število, ne pa njegova materialna substanca. A če je njegova sub-
stanca čisto predstavna, »simbolna«, pa še zdaleč ni nekaj imaginarnega. Prav 
narobe: dokler denar ne deluje v cirkulaciji kot golo cirkulacijsko sredstvo, 
ki je samo na sebi brez pomena, ki je zgolj in edino znak denarja, denar še 
ni dosegel lastne materialnosti, se pravi, še ne uteleša obče menjalne vrednosti. 
Drugače rečeno, šele v zgolj reprezentativni, znakovni substanci denarja — 
kjer lahko zlat ali srebrn denar nadomešča vsak drugi znak, ki izraža določen 
kvantum njegove enote (G 140), kjer je torej vsak znak že pozlačen, posrebren, 
že znak denarja — šele tu je cena zares realizirana, obstaja kot dejanski denar. 
Brez te podvojene reprezentacije, te čisto znakovne eksistence denarja v med-
sebojni menjavi blag ne bi odzvanjal trdni denar. Da je šele povsem predstavna 
realnost denarja njegova čutnooprijemljiva realnost, da šele z njo denar doseže 
sebi lastno materialnost, postane očitno v trenutku, ko stopi denar kot »pred-
metni znak«20 samega sebe iz cirkulacije: v tem trenutku postane denar reali-
zirana cena, se pravi, da zdaj ni več potreben kot znak, ampak kot določena 
količina zlata ali srebra. 
Če povzamemo: za denar kot mero vrednosti je bistvena njegova materialna 
substanca, njegovo dejanstvo in njegovo število pa sta irelevantna — toda ta 
bistvena vloga materialne substance je ekonomski funkciji denarja kot meri 
vrednosti zunanja, v resnici deluje tu denar le kot predstavljena enota. Za 
denar kot cirkulacijsko sredstvo pa je irelevantna njegova materialna substanca, 
bistvena je samo njegova kvantiteta — toda ravno v tej svoji ravnodušnosti je 
materialna substanca denarja bistveni, notranji pogoj njegove cirkulacijske 
naloge. Kot nasledek druge denarne funkcije, zgolj simbolnega denarja, vznikne 
20 Marx daje v Očrtih pri določitvi druge funkcije denarja osnovni poudarek 
prav temu simbolnemu, predstavnemu značaju denarja. Takšen poudarek lahko 
razumemo tudi kot znamenje za to, da Marx še nima izoblikovanega koncepta novca, 
ki že v H kritiki politične ekonomije precizira negotov pojem »predmetni znak«. 
"Rado Riha: Marxova teorija denarja v Očrtih 111 
tako neka nenavadna materialnost, ki ostaja strogo zunaj cirkulacijskega pro-
cesa, a je v tej zunanjosti še kako bistvena, notranja opora ekonomske funk-
cije denarja kot golega cirkulacijskega sredstva. V tem protislovju se očitno 
že nakazuje prisotnost neke nove, tretje funkcije denarja. 
Marx izpeljuje v Očrtih tretjo denarno funkcijo, v kateri je denar negacija 
cirkulacijskega sredstva kot negacije mere vrednosti (G 158), še iz cirkulacijske 
oblike D-B-D. V njej je denar posredovan prek blaga s samim seboj in se pri-
kazuje kot »enotnost, ki se sklene s samo seboj v njegovem obtoku« (G 130), 
kot samosmoter, ki kot tak izstopa iz cirkulacije in ima samostojno eksistenco 
zunaj nje. Dokler se nahajamo na področju ekvivalentske menjave, je videti 
sicer cirkulacijska oblika denar-blago-denar kot »poljubna in nesmiselna ab-
strakcija« (G 131) saj je razlika med denarjem in denarjem lahko le kvanti-
tativna. A čeprav še ni razdelana kategorija profita, je po Marxu potrebno 
razviti kvalitativno obliko tega kvantitativnega gibanja. Pri tem postopa Marx 
na način, ki bi v svoji enostavnosti skoraj lahko veljal za zgled materialističnega 
logičnega razvijanja pojmov: prav zato, ker je krožni tok denar-blago-denar 
sklenjen, denar iz tega toka izstopi, postane samostojen (G 131). Za denar kot 
denar je v njegovi samostojni eksistenci značilno ravno ta »notranja zunanjost« 
glede na cirkulacijski proces kot na »prvo totalnost med ekonomskimi katego-
rijami« (G 126) — z Marxovimi besedami, kolikor prihaja denar v svoji samo-
stojni eksistenci iz cirkulacije, se kaže v njej sami kot njen rezultat, produkt 
(G 143). Njegova samostojnost torej ni prekinitev odnosa do cirkulacije, ampak 
je negativni odnos do nje: brez te posredovanosti bi bil denar navaden naravni 
predmet, ne pa denar. 
V svoji nepopolni obliki obstaja denar kot denar kot posebno blago v obliki 
luksuznih predmetov, zlatnine, srebrnine, ali pa ga je mogoče kot denar ko-
pičiti, eksistira torej kot zaklad, natančneje, kot proces tvorbe zaklada. Obči 
pogoj njegove samostojnosti pa je 
»njegova posebna telesnost ali substanca, zlato in srebro... kajti tisto, kar eksistira 
le na drugem, kot določitev ali odnos drugih, ni samostojno« (G 144). 
Denar kot denar ni več gola, izginevajoča realizacije cene blaga zaradi 
polastitve drugega blaga, ampak je »v sebi realizirana cena« (G 153): njegova 
samostojnost je potemtakem cena, ki je dosegla sebi ustrezno substanco. Sub-
stanca cene pa je bogastvo samo, tako v abstrakciji od njegovih posebnih eksi-
stenčnih načinov kot v njegovi totalnosti, bogastvo, ki je popolnoma ravno-
dušno do vsakega posebnega bogastva in zato izrazljivo, prevedljivo v vsako 
posebno vsebino — skratka menjalna vrednost. Pri denarju, kolikor ga obrav-
navamo samostojno, samega zase, je njegova substancialnost bistveno določena 
z neposredno istovetnostjo forme in vsebine bogastva v njem, s tem, da je vse-
bina kot taka čista forma, da je forma kot taka bogastvo vse vsebine. Denar 
kot denar je samostojen le v specifični povezavi s totalnostjo vseh posebnih 
blag, v izključitvi te totalnosti — torej kot obča forma bogastva. Kot obča forma 
pa je zopet absolutno individualiziran, obstaja kot materialni reprezentant 
občega bogastva: 
»bogastvo... eksistira torej šele z izključitvijo vseh drugih blag, individualizirano 
kot tako v zlatu in srebru kot posamičen čutni predmet« (G 146). 
112 Vestnik IMS 1984/1—2 
V materialnosti denarja kot denarja, v njegovi zlati ali srebrni substanci, 
je, kot se zdi, končno vzpostavljena vrednostni določitvi lastna materialnost, 
se pravi, materialnost, ki ni več nekaj neposredno zunanjega (denar kot mera 
vrednosti) niti ni v svoji irelevantni zunanjosti nekaj neposredno notranjega 
(denar kot cirkulacijsko sredstvo), pač pa je prav s svojo čutno oprijemljivo 
materialnostjo zunanjostjo notranji, konstitutivni del ekonomskega delovanja 
denarja. V denarju kot denarju se je naposled realizirala »tendenca menjalne 
vrednosti, da se postavi čista« (G 92), denar kot denar je »adekvatna dejanskost 
menjalne vrednosti in menjalna vrednost sama v svojem kovinskem bivanju« 
(G 133). 
Vendar pa so z denarjem kot materialnim reprezentantom občega bogastva 
povezane določene težave — omenimo vsaj dve. Videli smo, da denar kot tak, 
v svoji materialni, čutno oprijemljivi obliki eksistira le zunaj in ločeno od 
sveta blagovnega bogastva — to pa tudi pomeni, da eksistira kot obče boga-
stvo le v moji glavi, fiksiran v svoji telesnosti se mi pod roko razblini v golo 
utvaro dejanskega bogastva, v mrtev naravni predmet: kot obče bogastvo ga 
lahko ohranim edino tako, da ga izgubim, da ga vržem v cirkulacijo: ko ga 
izročim kot golo »bit-za-druge« je postavljen kot »bit-za-mene« (G 157). 
Na samem denarju se ta njegov zunanji odnos do sveta dejanskega bogastva 
kaže kot njegov notranji razcep. Določitev mere je zdaj postavljen na njem 
samem, denar kot denar je svoja lastna enota, edina razlika na njem je zgolj 
kvantitativna: kot obče bogastvo je vselej več ali manj občega bogastva, vedno 
ga je, glede na druga blaga, ali preveč ali premalo: 
»po svojem pojmu je skupek vseh uporabnih vrednosti; toda /ker je/ vse le določen 
kvantum denarja (tu kapitala) je njegova kvantitativna pregrada v protislovju 
z njegovo kvaliteto. Zato je v njegovi naravi, da nenehno žene čez svojo lastno 
pregrado« (G 194). 
Če je materialnost denarja v njegovi prvi funkciji nastopala kot blagu 
vnanja eksistenca, je zdaj v zunanjem odnosu do materialnosti denarja denar 
sam. Prav kot konkretni, čutno oprijemljivi kvantum zlate ali srebrne substance 
denar ni utelešeno obče bogastvo, ampak more to vselej še postati — prava 
materializacija občega bogastva se kaže kot nedosegljivi, vedno znova izmikajoči 
se denarni ideal. Denar kot zaklad je v resnici tvorba zaklada, neskončen proces, 
ki pomeni tudi neskončen proces odlaganja resnične materialnosti denarja kot 
denarja. Samemu denarju je njegova materialnost za vselej odtegnjena, trans-
cendentna stvar na sebi — stanje, ki se izraža v vsakdanjem izkustvu, da se 
vsak doseženi kvantum materialnega reprezentanta občega bogastva, ki je pred-
met, smoter in produkt občega dela, dela vseh posameznikov (G 148), spremeni 
v »to ni tisto«, v drvenje za »večnim zakladom« (G 155). 
Očitno je, da v okviru prikaza »bistva« denarja ni možna pozitivna določitev 
denarne materije — to manjkajoče dojetje materialnosti denarja pa spodbija, 
kot se zdi, našo začetno trditev, da je za Marxovo teorijo vrednosti značilen 
prav znotrajteoretski dokaz za materialno eksistenco denarja. Nasploh bi se 
tu lahko vprašali, ali smo s tem, da se osredotočamo na problem materialnosti 
denarja, naše raziskovanje zastavili tako, da še ustreza vsebini Marxovega pri-
kaza. Ali ni naša zastavitev enostranska, saj izgublja izpred oči celoto razvoj-
nega procesa od menjalne vrednosti kot denarja do menjalne vrednosti kot 
kapitala, pozablja torej, da je denar kot denar že prva pojavna oblika kapitala? 
"Rado Riha: Marxova teorija denarja v Očrtih 113 
V okviru naše teme lahko odgovor na to vprašanje samo naznačimo. Kot 
smo že omenili, je po Marxu v določenosti denarja kot denarja že latentno vse-
bovan prvi pojem in prva pojavna oblika kapitala — denar kot kapital, ki pre-
sega enostavno določenost denarja kot denarja. V svoji tretji določitvi je denar 
»dovršena, realizirana menjalna vrednost« (G 158), kot takšen pa je samo še 
prehodni moment na razvojni poti vrednosti v kapital, je samo še podrejeni 
moment zaobsegajočega procesa kapitalizacije vrednostne določitve. 
Ko torej Marx sklene oris denarja v njegovi »zadnji dovršeni določenosti« 
(G 157), tudi že razpolaga z — začasno — razrešitvijo problema, kako je prav-
zaprav potrebno razumeti paradoks, da je denar v svoji samostojnosti, zuna-
njosti glede na cirkulacijo, njen nujni rezultat in kot tak njena predpostavka, 
skratka, njen notranji moment. Marxova rešitev je v tem, da poudari moment 
istovetnosti v tej posredovanosti zunanjosti in notranjosti cirkulacije:21 če cir-
kulacijski proces proizvaja zunanjo eksistenco denarja, hkrati pa se nanjo 
opira kot na svojo predpostavko, tedaj denar v svoji samostojni eksistenci očitno 
ni drugega kot proces cirkulacije sam na sebi: 
»cirkulaciji stoji samostojen nasproti, a ta njegova samostojnost je le njen lastni 
proces« (G 144). 
Za denar kot kapital je tako značilno naslednje: kot obča oblika bogastva 
vstopa v cirkulacijo in se s svojim udejanjanjem v posebnih substancah dejan-
skega bogastva, se pravi, v menjavi za njega, potrjuje kot materialni reprezen-
tant občega bogastva. A potrjuje se tako, da se v cirkulaciji ne izgublja, ampak 
ohranja kot obča oblika bogastva. Šele s tem, da menjalna vrednost ni nekaj 
brezsubstančnega,22 ampak da se udejanja vselej v drugi substanci, v njihovi 
totalnosti, hkrati pa v različnih substancah ohranja svojo formno določitev, 
svojo istovetnost s samo seboj, da ostane vedno denar in vedno blago in da je 
v vsakem trenutku tako eden kot drugi obeh momentov, da je nenehno obnav-
ljajoči se krožni tok zamenjav, skratka, da se ohranja in ovekoveča v cirkulaciji 
in skozi njo, šele s tem torej, ko postane kapital, je menjalna vrednost postav-
ljena kot menjalna vrednost (G 184). 
Menjalna vrednost v denarju kot kapitalu ni več določena kot enostavna 
reč, ampak kot proces, v katerem se realizira kot menjalna vrednost, pri čemer 
je kot obča oblika bogastva zmožna enega samega gibanja, kvantitativnega.23 
V tem pa je tudi proces enostavne cirkulacije pravzaprav šele postal prava 
blagovno-denarna cirkulacija. Z Marxovimi besedami: enostavna cirkulacija je 
v resnici cirkulacija le s stališča opazovalca, na sebi, ni pa še kot takšna po-
stavljena. Krožnost je v njej le enostavno spreminjanje določitev blaga in de-
narja, v resnici še ne gre za sklenjen proces, saj izhodišče ni tudi že točka 
vrnitve (G 184). S pravo, tj. univerzalno menjavo, ki zaobsega (potencialno) 
21 V tem Marxovem postopku izenačevanja notranjosti in zunanjosti cirkulacije 
ostane tako rekoč v prelogu problem same zunanjosti kot take, nezvedljivosti denarja 
na cirkulacij ski proces. Neopredeljenost tega problema prinaša s seboj nevarnost, 
da začne samostojno nastopati zgolj kot podrejeni moment, kot funkcija procesa 
cirkulacije. 
22 Kot denimo v vlogi denarja kot golega cirkulacijskega sredstva. 
23 »Za vrednost, ki vstraja pri sebi kot vrednosti, že zaradi tega sovpada 
množenje s samoohranitvijo, ohranja pa se pač samo tako, da nenehno žene čez 
lastno kvantitativno pregrado, ki je v protislovju z njeno formno določenostjo, z 
njeno notranjo občostjo« (G 194). 
8 Vestnik IMS 
114 Vestnik IMS 1984/1—2 
vse produkte dela, imamo torej opraviti šele takrat, ko se pojavi menjava kot 
proces produkcije menjalne vrednosti, ko je hkrati akt produkcije. Univerzalna 
menjava je produkcija kot menjava, produkcija, ki že predpostavlja v svojem 
procesu razvito cirkulacijo, ki poteka le z ozirom na cirkulacijo in katere iz-
ključena vsebina je menjalna vrednost (G 179). 
To, kar denar kot kapital, »postavljeno menjalno vrednost« (G 194) loči 
od denarja kot denarja, ni golo akumuliranje, pač pa odnos menjalne vrednosti 
do njene vsebine — uporabne vrednosti, do njenega izhodišča in njene pred-
postavke — dela. Cirkulacija je postala dejanski krožni proces, kolikor gre 
v njej za vrnitev menjalne vrednosti v delo in denarja v menjalno vrednost, 
za to, da se cirkulacija vrača v svoj temelj, v dejavnost, ki postavlja in producirá 
menjalno vrednost. In če je bila menjalna vrednost prvotno po svoji vsebini neki 
upredmeten kvantum dela in se je kot tak delovni kvantum razvijala v cir-
kulaciji do svoje čutno oprijemljive denarne podobe, more zdaj, v obliki denarja 
kot kapitala sama postaviti izhodišče cirkulacije, delo. Toda dela zdaj ne po-
stavlja več kot enostavnega upredmetenja dela, ampak kot osamosvojena me-
njalna vrednost, ki se predaja delu samo zato, da bi obnovila samo sebe in iz 
sebe začela cirkulacijo. Menjalna vrednost se postavlja kot menjalna vrednost 
le tako, da se uvrednotuje, da torej veča svojo vrednost: denar kot kapital se 
je iz oprijemljive reči spremenil v proces (G 187). Hkrati se je spremenil značaj 
dela: prvotno se je kazala menjalna vrednost samo kot produkt dela, zdaj pa 
delo, upredmeteno v menjalni vrednosti postavlja živo delo kot sredstvo za 
svojo reprodukcijo. 
V obravnavi enostavne blagovne cirkulacije sta se kazali tako vsebina kot 
predpostavka blaga, uporabna vrednost in ustvarjanje menjalne vrednosti, kot 
nekaj, kar je zunanje ekonomskim oblikovnim določitvam. Z denarjem kot 
kapitalom pa predpostavka in vsebina cirkulacije nujno vstopata v ekonomsko 
razmerje samo. Ta njun vstop sovpada s tem, da se s sklenitvijo krožnega toka 
cirkulacije, v trenutku torej, ko menjalna vrednost šele zares postane menjalna 
vrednost, kapital kot postavljena menjalna vrednost izstopi24 — in to ne le 
formalno, ampak dejansko, kot poudarja Marx (G 186) — iz cirkulacije. Tako 
uporabna vrednost kot delo sta zdaj postavljena kot plat ekonomskega razmerja, 
se pravi, postavljeno je, 
»da postaja uporabna vrednost kot taka skozi menjalno vrednost in da se posreduje 
menjalna vrednost s seboj skozi uporabno vrednost« (G 193). 
V tej svoji postavljenosti pa sta uporabna vrednost in delo samo še podrejena 
izrazna momenta menjalne vrednosti, ki se kaže kot zaobsegajoči subjekt. S 
kapitalom kot denarjem se torej problem materialnosti denarja samo še zaostri. 
Ponavlja se kot vprašanje, kako je treba določiti predpostavko in vsebino bla-
govno-denarne cirkulacije, delo in uporabno vrednost, da je ohranjena in po-
udarjena tista njuna poteza, zaradi katere sta kljub svoji vselejšnji vpetosti 
24 Uporabna vrednost, potrošnja menjalne vrednosti, dejavnost, ki postavlja 
menjalno vrednost, stojijo na mestu tega izstopa menjalne vrednosti iz cirkulacije, ki 
sodi k njeni cirkulacijski realizaciji. Znova se srečujemo z materialističnim značajem 
Marxovega pojmovnega postopka, v katerem sklenjenost kroga, doseganje zastav-
ljenega smotra, sovpada z izpadom, umanjkanjem tega smotra celotnega procesa, 
pri čemer na mestu tega manka vznikne neki novi moment. Da je izstop menjalne 
vrednosti iz cirkulacije dejanski, ne pa formalen, naznačuje pač, da je cirkulacija po 
svoji vsebini nekaj drugega od same sebe, proces produkcije menjalne vrednosti. 
Rado Riha: Marxova teorija denarja v Očrtih 115 
v kapitalsko produkcijsko razmerje nanj neizvedljiva — saj tudi že od vsega 
začetka zaznamujeta moment notranje zunanjosti (družbenoekonomske) vred-
nostne določitve. 
Strog teoretski koncept za materialnost denarja, se pravi, določitev denarne 
funkcije v njeni pozitivni razsežnosti, je torej mogoče razdelati šele na osnovi 
analize razmerja med kapitalom in mezdnim delom. Pretres »bistva« denarja, 
analiza treh denarnih funkcij pa lahko k temu konceptu prispeva opozorilo, 
da za dojetje svojevrstnega značaja materialnosti denarja ne zadošča paradigma 
Heglove kritike kantovske stvari na sebi. 
UPORABLJENA LITERATURA 
Marx, Karl, Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie, (G), v: MEGA2 II. 1.1, 
II. 1.2, Berlin 1976, 1981; 
Marx, Karl: Kapital, Kritika politične ekonomije, 1. zvezek, (K I), Ljubljana 1961; 
Kapital, Kritika politične ekonomije, Časopis za kritiko znanosti 41—42, Ljub-
ljana 1980; 
Backhaus, Hans-Georg, Zur Dialektik der Wertform, v: A. Schmidt (ed.), Beiträge 
zur marxistischen Erkenntnistheorie; Gesellschaft, Beiträge zur Marxistischen 
Theorie, 1, 3, 11, Frankfurt/M 1974, 1975, 1978; 
Projektgruppe Entwicklung des Marxschen Systems, Das Kapital von Geld, West-
berlin 1973; 
Reichelt, Helmut, Zur logischen Struktur des Kapitalbegriffs bei Karl Marx, Frank-
furt/M 1970; 
Rosdolsky, Roman, Zur Entstehungsgeschichte des Marxschen »Kapital«, Der Rohent-
wurf des »Kapital« 1857—1858, Frankfurt/M 19692; 
Schräder, Fred E., Restauration und Revolution. Die Vorarbeiten zum »Kapital« von 
Karl Marx in seinen Studienenheften 1850—1858, Hildesheim 1980; 
Žižek Slavoj, Hegel in označevalec, Ljubljana 1980. 
8*