Revijo Kras podpirajo V NJENIH PRIZADEVANJIH ZA OHRANITEV NAŠE NARAVNE jžšs L| ppJ 8 i5>e Dunajska 5 1509 Ljubljana Tel.: +38661314346 1756 800,1756801 Fax: +386 61302 658 Vsak (reifutek na poli-minulq popolnosti 3 I ^ 'J 7 Aerodrom Ljubljana o d / s i n c e 19 6 3 Prava smer! Ob vsakem vzletu in pristanku. Duty&Tax FreeShop Prenovljeni J'kopinov skedenj v Škocjanu. V njem je etnološka zbirka "Bogastvo kraškega zrnja". Fotografija iz dokumentacije javnega zavoda Park Škocjanske jame, avtor Dušan Podgornik DECEMBER 1999, ST. 36 Telefoni revije Kras: 061/121-46-95 061/121-46-90 067/78-434 Fax: 061/121-46-95 Kras. revijo o Krasu in krasu, izdaja podjetje MediaCarso. d.o.o., Rimska cesta 8, 1000 Ljubljana Telefon: +386-61/121-46-95, +386-61/121-46-90; fax: +386-61-121-46-95 E-mail: mediacarso@eunet.si Glavni urednik: Lev Lisjak Odgovorna urednica: Ida Vodopivec-Rebolj Naslov: uredništvo revije Kras, p.p. 17, 6223 Komen; telefon: +386-67/78-434 Maloprodajna cena 600 SIT, 4.00 EUR, 5,00 $, 7,00 DEM in 6.500,00 Lit.; naročnina za šest zaporednih izdaj s poštno dostavo na naročnikov naslov v Sloveniji 4.000. 00 SIT. s poštno dostavo na naročnikov naslov v tujini 7.000. 00 SIT. 30,00 EUR, 60,00 $, 80,00 DEM ali 80.000 Lit Davčna št.: 36139327 Žiro račun: 50100-603-43117 Devizni račun pri NLB, podružnici Center: 900-27620-91455/0 Tisk: Delo-Tiskama, Ljubljana Fotografije: Fotoagencija MediaCarso Nenaročenih rokopisov in fotografij uredništvo ne vrača - Brez izdajateljevega pisnega dovoljenja ponatis ali kakršno koli povzemanje objavljenih prispevkov iz revije Kras ni dovoljeno Po mnenju Urada vlade R Slovenije za informiranje št. 23/142-92 od 27.5.1993 sodi revija Kras s prilogami med proizvode informativne narave, za katere se plačuje DDV po 8-odstotni stopnji Mednarodna standardna serijska številka: ISSN 1318-3257. Organizacija tiska: C Korotan Ljubljana d.o.o. Revijo Kras sofinancirata Uroš Slamič SMO DOVOLJ DALEČ IN OBENEM BLIZU VELIKIH CENTROV Dr. Peter Fister ZAMISLI IN NAČRTI ZA PRENOVO IN REVITALIZACIJO ŠTANJELA Dr Nataša Stupar Sumi ŠTANJEL - CASTRI SANCTI DANIELIS Agencija Kras Agencija Kras J'KOPlNOV SKEDENJ mpf SLOVENSKI TRŽAŠKI AVTORJI SO S POKAZALI EVROPSKO USTVARJALK Dr. Milko Matičetov VELIKI SKRŽADAR - SONCE ME SILI PETI HVALNICA SKRZADU Agencija Kras ZNANSTVENIK DR. MILKO MATIČETOV Dr. France Adamič I Jožko Žiberna MOJ NONO Boštjan Štolfa JANEZ KRSTNIK, BODI NAM VARUH IN POMOČNIK! Gabrijela KOVAČEVA TRISTOLETNA TRTA Rebec-Škrinjar V MERČAH Agencija Kras Zavod za ekologijo MEDVED KLIČE NA POMOČ Narava 2001 Matjaž Ledinek VODNJAK PRI MEVLICU BODO OŽIVILI 14 20 22 24 32 35 36 38 40 34 44 46 yM f J m Vsem sodelavcem v Sloveniji in v zamejstvu, naročnikom revije, vsem njenim bralcem ter somišljenikom in podpornikom revije Kras Izdajatelji revije Kras "T" vodna beseda in | vloga gostitelja ude-V-V ležencev okrogle mize revije Kras in Občine Komen z naslovom “Zamisli in načrti za prenovo in revita-litacijo Štanjela so. Kaj storiti?” pripada županu Občine Komen Urošu Slamiču, univ. dipl.radiologu, najmlajšemu županu v državi. Zato prostor za uvodni pogovor v tej izdaji revije namenjamo njemu... Z vprašanji smo ga usmerili odgovarjati tisto, kar je ta čas zagotovo zelo pomembno ne le za občane komenske občine, marveč je pomembno za vse prebivalce Krasa pa tudi za vse druge, ki sta jim Kras in kraška pokrajina pri srcu! Pogovor z Urošem Slamičem, županom Občine Komen SMO DOVOLJ DALEČ IN OBENEM BLIZU VELIKIH CENTROV Agencija Kras Kaj bi župan Uroš Slamič povedal o sebi, da bi se bralcem revije Kras predstavil? O svojem rojstnem domu, starših, otroških letih in šolanju, o svojem javnem udejstvovanju in strokovnem usposabljanju do dne, ko so Vam občani izkazali zaupanje in Vas izvolili za župana Občine Komen? Ne maram prav veliko govoriti o sebi, vem pa, da je to nujno. Se posebej sedaj, ko opravljam tako funkcijo... Izhajam iz tradicionalne krnske družine v Komnu na Krasu, ki je navajena delati in, lahko rečem, skromna v svojih zahtevah ter potrebah. Oče Ivan je sedaj upokojenec, sicer pa je bil bančni uslužbenec in tako poznan v širšem komenskem prostoru. Mama Sonja pa vsa leta pridno skrbi za dom in za naju z mlajšo sestro Petro. Sem sicer res najmlajši slovenski župan, spadam pa v tisto generacijo, ko sem na kmetiji doma kot otrok kar velikokrat poprijel za kmečko delo. Tako, da sem še pred nekaj več kot desetimi leti pasel krave - bil za pastirja. To mi je nudilo pravi stik s kraš-ko zemljo. Spoznal sem njene zahteve. Spoznal sem kraškega človeka - klenega in trdnega v svojih dejanjih. Takrat sem dojel, kako se človekov značaj oblikuje v okolju, v katerem živi. In kraški človek je podoben naravi, v katero je vpet... Se posebej sem to spozna- val v svojih stariš starših, ki sta prav v svoji skromnosti in razdajanju za druge kazala kvaliteto življenja. Na žalost sta že umrla; sicer v visoki starosti. linam ju za vzgled. Zame sta prava svetnika! Po končani osnovni šoli sem nadaljeval šolanje v Novi Godci v Naravoslovnem srednješolskem centru - stari Gimnaziji - smer zdravstveni tehnik. Po opravljeni moški dolžnosti, vojaščini, sem študiral na Visoki šoli za zdravstvo Univerze v Ljubljani - smer Radiologija, na kateri sem leta 1966 študij tudi uspešno končal. Študentska leta so bila zagotovo najbolj zanimiva, saj sem v tistih letih veliko časa namenil urejanju študentskih zadev. Tri mandate sem bil študentski minister za socialo in zdravstvo in se takrat resneje spoprijel z javnim udejstvovanjem. Pred tem sem bil aktiven v manjših skupinah civilne družbe; to pa je pomenilo prvi vstop v tako imenovano javno sfero. Moram povedati, da je bilo vse skupaj zelo poučno in zanimivo pa tudi zelo odgovorno. V letih po osamosvojitvi Slovenije smo postavljali novo študentsko organiziranost in se borili za boljši študentski standard. Projekti, kot so študentski boni za cenejšo prehrano, kreditno štipendiranje, ohranjanje študentovskega dela, bivanjske kapacitete v študentskih domovih in še drugi izhajajo iz tistega obdobja... Skratka, bilo je izredno zanimivo! te Otvoritve, proslave, slovesnosti in drugi dogodki sestavljajo delovni utrip tudi najmlajšega slovenskega župana Uroša Slamniča V vmesnem času sem pričel študirati še na Pravni fakulteti, na kateri sem še vedno študent, ker mi za študij sedaj zaradi vsemogočih obveznosti ostaja premalo časa. V letu 1966 sem pričel s pripravništvom na Mestni občini Ljubljana - Sekretariati Mestnega sveta na področju stanovanjskih zadev in socialnega varstva. Takrat sem pobliže spoznal naloge lokalne samouprave. Tam sem tudi doživljal, kaj pomeni nesodelovanje posameznih občinskih struktur, saj je bil to čas “vojne" med Ruplom in Kovačičem. In prav zaradi nemogočega delovnega vzdušja sem se v poklicu vrnil v zdravstvo ter postal strokovni sodelavec za radiološki program AGFA, katerega vodja sem sedaj. Ker pa sem vseskozi povezan z domačim krajem - Komnom, mi ni bilo vseeno, kaj se dogaja v komenski občini. V izraz ne-zadovoljst\>a s takratnimi raz>nerami sem se s pomočjo sodelavcev odločil kandidirati za Župana in uspel. Prav odgovornost do ljudi tega prostora me je vodila v tako odločitev! Dodati pa moram, da so tudi moji predniki globoko “vpleteni" v urejanje vaške politike. Moj prapranono je bil v drugi polovici 18. stoletja cerkveni ključar. Konec 19. stoletja pa je bil Valentin Slamič vaški starešina in leta 1885 financiral usposobitev kala med Komnom in zaselkom Divči v Cirju, ki je sedaj, na žalost, le njegova klavrna podoba. In razumljivo, da je tudi zaradi tega vzgiba moj program za ureditev podobe Komna z okolico usmerjen v obnovo kalov v občini in da prva dela za uresničitev tega programa že potekajo v spodnjem delu Komna, ob poti proti Voljčjemu Gradu. Upam, da bomo lahko že kmalu spet ponosni na obnovljeni kal, na to kraško posebnost! Ker bo pogovor z Vami objavljen v reviji Kras, ki je namenjena tudi Štanjelu in okrogli mizi o možnostih za njegovo prenovo ter oživitev, povejte svojo vizijo o tem zgodovinskem srednjeveškem naselju na griču nad Braniško dolino in ob cesti ter železnici Sežana-Gorica! Kaj bi Štanjel lahko postal za koristi Štanjelcev in okoliča- nov, za koristi občanov komenske občine, za koristi Kraševcev nasploh in za vse Slovence. In tudi, kaj bi bilo zanimivo za Evropejce, med katere se trudimo priti tudi v upravnem smislu čim prej? Štanjel je enkratno srednjeveško naselje - poudarjam naselje. Zato mora svojo vlogo naselja igrati še naprej! Vsa vizija o tem pa mora biti usklajena z njegovimi prebivalci. Zgornji Štanjel mora ostati naselje; kako to ohraniti, oziroma kako preprečiti izseljevanje, pa je vprašanje, na katero iščem odgovor! Če nekako shematično prikažem svojo zamisel, naj bi tretjino naselbine uporabljali domačini za svoje bivanje, tretjina naselbine naj bi služila različnim zanimivim programom - tudi komercialnim, tretjina naselbine pa naj bi bila namenjena ljudem, ki bodo v Štanjelu ustvarjali in delali, kot so umetniki, arhitekti, rokodelci, obrtniki in drugi. Takšna socialna sestava bi, po mojem mnenju, zagotavljala zgornjemu Štanjelu razvoj. Uresničitev zamisli o prenovi in oživitvi Štanjela vidim v turizmu, ki pa naj ne bi bil množičen, ampak namenjen tistim, ki znajo štanjelsko srednjeveško naselbino vrednotiti. Ljudem, ki poznajo kvalitete Štanjela in Krasa in ki v vsej kraškosti tega prostora vidijo tudi možnost za inspiracije in ustvarjanje. Kakor je Štanjel nekaj posebnega, naj bo tudi namenjen posebnim ljudem! Naj bo magnet za ljudi, njegova okolica oziroma komenska občina in sčasoma tudi vsa kraška regija pa naj bo njegov servis. Štanjel naj torej človeka privablja, njegova okolica pa naj človeka, ki pride v te kraje, nagovarja, naj obišče Štanjel. Le tako lahko obiskovalec zares občuti kras! Pri tem pa je tudi zelo pomembno, da se s takšnim konceptom za prenovo in oživitev Štanjela odpirajo velike možnosti za delo in kruh širšemu območju in ne samo Štanjelcem. Kajti, ko govorimo o zgornjem “... Kakor je Štanjel nekaj posebnega, naj bo tudi namenjen posebnim ljudem! Naj bo magnet za ljudi, njegova okolica oziroma komenska občina in sčasoma tudi vsa kraška regija pa naj bo njegov sei-vis. Štanjel naj torej človeka privablja, njegova okolica pa naj človeka, ki pride v te kraje, nagovarja, naj obišče Štanjel. Le tako lahko obiskovalec zares občuti kras..! Štanjelu, moramo misliti tudi na spodnji, novejši del štanjelske naselbine, za katere pravilen in kvaliteten razvoj je enako treba skrbeti. Prav tako pa tudi za razvoj širšega prostora, ki Štanjel obdaja. Za omizjem revije Kras in Občine Komen 10. decembra 1999 v Štanjelu boste v uvodnem nagovoru najbrž - da bi bili za zgled konkretni - tudi nakazali, kaj mora kdo storiti, da se bo resnična prenova in revitalizacija Štanjela začela. Zato Vas vprašujemo, kaj boste storili Vi, Uroš Slamič osebno, in kaj kot župan Občine Komen za uresničitev narejenih in nastajajočih načrtov? Kaj bo morala storiti občinska uprava? Kaj bodo naloge svetnikov Občine Komen? Kaj bo za uresničitev takih ciljev naloga prebivalcev Štanjela - tako na griču kot v novem naselju? Kaj morajo storiti vlada in ministrstva za kulturo, za okolje in prostor, za ekonomske odnose in razvoj, za znanost in tehnologijo ter Urad vlade RS za evropske zadeve? In kaj je naloga stroke oziroma strok? Vizijo v grobem imamo. Treba jo je le uresničiti! Glede na že povedano moramo najprej poskrbeti za ustrezno nastanitveno infrastrukturo, da bomo ljudem, ki še vztrajajo v zgornjem Štanjelu, omogočili kvalitetnejše življenje (voda, kanalizacija, oskrba z Življenjskimi potrebščinami ipd.). Že iz vprašanja izhaja, da se s Štanjelom ukvarja res množica različnih strok in izdelanih je bilo že na desetine raznih projektov. A, na žalost, pridemo ponavadi samo do papirja. Vse preveč se govori o programih, projektih in ne vem še, o čem, premalo pa je ljudi, ki bi stopili do domačinov in jih vprašali, kaj zares želijo! To je zagotovo ena izmed prvih faz, ki jih je treba izpeljati. Prav zaradi nepreglednosti programov in projektov prihaja do njihove neskladnosti, podvajanja in nato do premale učinkovitosti, ko bi s posameznim projektom lahko prodrli do njegove uresničitve. Zato nameravam v zelo kratkem času izoblikovati profesionalno jedro strokovnjakov - “tehničnopisarno”, ki bo lahko po svoji organizacijski sestavi zavod ali kaj podobnega. Njena naloga bo najprej ugotoviti potrebe v zvezi s prenovo Štanjela, strokovno in kakovosmo voditi vsa obnovitvena dela ter skrbeti za ustrezno umestitev sprejemljivih in sprejetih programov. Seveda pa bo njena naloga tudi iskati finančna sredstva za prepotrebno prenovo... Rabimo torej varuha in upravnika Štanjela. Seveda, v različnih strokovnjakih. Arhitekt prof. dr. Pozzetto uporablja za to izraz “mestni arhitekt”, mišljeni pa so res arhitekt, restavrator in menedžer. Taka ekipa lahko uspešno udejanja vizije... Vse preveč se samo govori o Štanjelu, medtem ko se je kljub velikemu trudu posameznikov premalo naredilo. Čas je, da takšno stihijo končamo in da pričnemo siste- matično oživljati čudovito štanjelsko naselje na griču. Za to pa mora vsaka odgovorna struktura - posamezniki, skupine ljudi, ustanove in gospodarske družbe - temeljito opraviti svoje delo. Menim, da bo s pritiski “tehnične pisarne" to narejeno prej in boljše. Potem bodo tudi vse druge strukture videle, da mislimo z revitalizacijo Štanjela resno. In ocenjujem, da potem tudi finance oziroma denar ne bodo več takšen problem, kakršen so sedaj, kajti stvari moramo, preprosto povedano, pognati in zagonski ritem potem ohranjati. Na junijski predstavitvi Pharovih malih projektov za Štanjel ste napovedali, da se bo Občina Komen v letu 2000 potegovala v Evropski uniji za prestruk-turna sredstva, ki naj bi pripomogla k načrtovani prenovi in revitalizaciji Štanjela... Kako si pripravo in izdelavo prepričljivega in zares uporabnega načrta za tak korak zamišljate? Kdo vse naj bi sodeloval v njegovi pripravi, izdelavi in ovrednotenju, p redno ga bo obravnaval občinski svet? Kakor sem že povedal, imamo glede Štanjela pripravljenih veliko programov in projektov. Treba jih je pregledati in delno dopolniti ter jih, seveda, ustrezno pripraviti za konkuriranje pri prestruktumih skladih Evropske unije. Za takšno potegovanje je nujno širše sodelovanje kraške (sub)regije, saj so pogoji za sodelovanje na teh razpisih izredno zahtevni. Tu imam v mislih predvsem velikost sredstev in lastno udeležbo. In če bomo želeli pridobiti sredstva iz kmetijskega programa SAPARD za komunalno infrastrukturo, bomo morali pogledati tudi k našim kraškim sosedom onkraj meje z Italijo in se dogovoriti o sodelovanju. Poudariti moram, da imamo z občinami v Italijio navezano izjemno dobro sodelovanje. In prepričan sem, da bomo dosedanje sodelovanje še dopolnili ter ga poglobili. Poleg takih, res velikih in zajetnih projektov, ne smemo zanemariti najrazličnejših pobud privatnih tujih fundacij. Nedavno nas je obiskala delegacija kanadske fundacije za historična mesta. Pred nekaj dnevi sem že prejel odgovor, v katerem nam sporočajo, da so pripravljeni investirati v obnovo Ferrarijevega vrta in še posebej v obnovo tehnično zelo zanimivega Fabianijevega vodovodnega sistema v Štanjelu in okrog njega. Zato jim bomo poslali potreb- Ob obletnici izselitve Komencev in požiga Komna - Z leve proti desni Stanko Farčič, Uroš Slamnič, Robert Plan-Bob Pery, Yohn Earl z ženo Ano-Mario in Emil Švara Za vsakogar prijazna beseda in pozorno poslušanje ... no tehnično dokumentacijo. Upam, da bomo kmalu pričeli z obnavljanjem vzitodnega dela Štanjela, to je njegovega prekrasnega parka, ki naj bi spomladi prihodnje leto že zaživel v novih barvah. Kako osebno in v krogu svojih sodelavcev - tudi v občinski upravi -vidite, razumevate in vrednotite Komenski Kras ter prostor, ki ga zamejuje komenska občina, skupaj s širšim prostorom Krasa, po njegovem gospodarskem, socialnem, družbenem in kulturnem položaju na Primorskem in nasploh v Sloveniji? Kaj je dobro, uporabno in za spodbudno razvojno usmeritev? In kaj je v tem zaviralnega, kar bo treba umno premostiti, spremeniti ali tudi odpraviti? Od česa naj bi prebivalci občine Komen in širšega kraškega prostora živeli čez pet, deset, dvajset let? Kaj ponuja ta prostor s svojimi danostmi in z resursi, da bi jih tržili v Evopski uniji, v katero si želimo, pa tudi v širšem evropskem prostoru? In čemu se bo treba pri tem odreči? Komenska občina je zagotovo nesporno jedro Krasa. Je ena izmed redkih kraških občin, kjer njene prepoznavne krnske pojavnosti niso še močno prizadete. To zagotovo predstavlja prednost, ker lahko te posebnosti, ki jih ima to območje, uspešno vnovči. Smo dovolj daleč in obenem blizu velikih centrov. Smo lepo dostopni, še neokrnjeni, zanimivi v posebnostih, ki jih drugje ne najdete. In prav na razvijanju te posebnosti je možno razvijati Kras! Torej moramo to naše bogastvo zavarovati in na podlagi tega usmerjati njegov razvoj. Razvojne možnosti naše občine vidim predvsem v uveljavljanju drobnega gospodarstva in obrti, kvalitetnega turizma in gostinstva, ki si roke podaja skupaj z ekstenzivnim kmetovanjem kot odločujočim dejavnikom za ohranjanje kulturne krajine, tako zelo tipične za Kras. Brez uravnoteženega kmetijstva bodo sicer vse te posebnosti izginile! Z vse večjo zaraščenostjo Krasa namreč tudi trta ne bo več dajala kakovostrie-ga terana. In z vse manj burje bo tudi pršute vse težje posušiti. Zato ne smemo pozab- ljati na živinorejo in na njeno vlogo v zaustavitvi nekontroliranega zaraščanja. In z uveljavitvijo ustrezne zaščitne znamke “Pridelano na Krasu ” lahko z vsemi temi kvalitetami uspešno konkuriramo množičnemu trgu. Zato se mora nujno zgraditi in uveljaviti sistem posebnosti, kot sta, na primer, ekološko kmetijstvo, ekološki turizem, in še kaj! Kako Vam je do sedaj uspelo uresničevati županske dolžnosti? Kdo Vam pomaga oziroma stoji ob strani? Kdo ne sodeluje ali sodeluje le na papirju? Ker bo okroglo leto mojega županovanja že mimo, lahko povem določeno oceno o svojem delu.... Vsekakor je bil na začetku potreben določen čas, da sem lahko s sodelavci pripravil vse tisto, kar naj bi čez čas nastalo. Preteči mora kar prenekateri mesec, predno se prično posamezne zamisli uresničevati. Po tem navidenznem prostem teku pa menim, da smo že ujeli ritem aktivnosti, ki v zadnjem času že intenzivno potekajo v občini. V mislih imam predvsem kar nekaj večjih investicij, uresničevanje posam-neznih programov in dejavnosti, izdajanje glasila, večji poudarek komunalni urejenosti in tako naprej. Seveda pri svojem delu naletim včasih tudi na nerazumljivo oviranje, ki je zlonamerno. Človek bi pričakoval, da tega v manjših občinah ni. Pa je! A, dobro je, da sem skozi takšno šolo že šel, zato gledam na take oviralce s pomilovanjem. Naj navedem samo en primer! Na pobudo ene izmed strank v občinskem svetu, ki me je na volitvah tudi podprla, sem dobil pobudo za nabavo klimatske naprave v vrtcu, ki je bila po vseh strokovnih merilih tam že sicer nujna. To sem v predlogu občinskega proračuna tudi zapisal, doživel pa neverjeten odpor strank, ki so na volitvah podpirale protikandidata... Če nekdo noče videti več niti nečesa, kar koristi otrokom - saj v predlogu ni šlo za mojo pisarno, ampak je šlo za otroke v vrtcu - mislim, da je ne le pokvarjen, ampak še kaj drugega! Na Krasu bi rekli, da je zelo “žleht”... Kljub njihovemu nasprotovanju sem vztrajal in otroci v vrtcu imajo sedaj kvalitemo klimatsko napravo. In ker sem optimist, upam, da bo poslej takšnih izpadov manj. Se naprej bom namreč poskušal s pogovori in dogovori pridobivati čim večjo podporo za svoje predloge! Pripravljate prvo izdajo občinskega glasila, kar je neobhodno za dobro seznanjenost občanov o delu Občine. Prejemalo ga bo vsako gospodinjstvo m v občini... Kakšni so njegovi cilji Vsaka resna občina ima sedaj že svoje glasilo. Izkušnje kažejo, da občani radi berejo tako glasilo. Njegovi cilji so predvsem informirati ljudi o dejavnostih občinske uprave ter nuditi informacijski servis. V pogovorih z ljudmi spoznavam, kako najbolj pogrešajo prav verodostojne informaci-je o dogajanju na sejali občinskega sveta, o dogajanju v občini, o prireditvah, razpisih in o vsem drugem, kar jim omogoča sodelovati v upravljanju občine ter povečuje njihovo vedenje o svojih pravicah ter možnostih v občini. Zato ima tudi naše glasilo predvsem informativno vlogo, prepričan pa sem, da bodo bralci v njem našli še kaj drugega zanimivega, kot so zgodovina, reportaže, pogovori. Občani imajo pravico vedeti, kaj njihovi izvoljeni predstavniki počnejo. Zato bo glasilo tako tudi vez med politično strukturo in med občani-volilci. Tako bodo občani lahko preverjali, ali občinski politiki upravičujejo njihovo volilno podporo, in s tem v bistvu kontrolirali uresničevanje političnih odločitev. To pa zagotovo pomaga Uidi k bolj konstruktivnemu, ustvarjalnemu odločanju o vsaki občinski zadevi. S katerimi problemi ste se v dosedanjem mandatu kot župan že spopadli in se še spopadate? Katere ste uspeli razrešiti in kako, kateri pa ostajajo še nerazrešeni in zakaj? Problemov, s katerimi sem se do sedaj spopadal, je veliko. So veliki in so majhni. Ampak, ker so problemi, jih moram kot župan - kolikor je to v moji moči - tudi razrešiti! Najbolj sem ponosen na zgraditev nove podružnične šole in vrtca v Štanjelu in na ugoden razplet zapletov s šolskim okolišem. Enako velja za obnovitev vodovoda in odvodnjavanja ter vaškega jedra v Gorjanskem, za urejanje vaškega kala v Komnu, za pomoč pri urejanju vaškega jedra okrog cerkve v Kobjeglavi, za ustanovitev razvojne agencije, za priprave kopice projektov, za pripravo na sanacijo divjih odlagališč odpadkov, za pomoč raznim društvom, za organizacijo raznih prireditev, zaradi česar vsega je življenje v komenski občini bolj pestro in zanimivo, kot je bilo. Nerazrešeni pa ostajajo razni zemljiški primeri neurejenega katastrskega stanja. Zato bo treba na tem področju še veliko storiti, saj so zadeve v zvezi s katastrom zelo neurejene in zato povzročajo pri uresničevanju raznih programov velike težave ali celo ogrožajo njihovo uresničitev. Naštejte za občane komenske občine deset zanimivih, koristnih in uporabnih akcij, dejanj, ukrepov, itn., ki njih bo občinska uprava izpeljala še letos ali v letu 2000! Izpeljali smo postopek za izbor izvajalca gradbenih del, potrebnih za rekonstrukcijo zdravstvene postaje v Komnu. Tako bomo v letu 2000 imeli spet lepo in sodobno zdravstveno postajo, ki je v izredno zanimivi vili arhitekta Fabianija. Stavbo in okolico bodo ustrezno uredili, da bosta spet zaživeli v vsem svojem sijaju. Vodovod in kanalizacija s čistilno napravo bosta dobili vasi Brje in Škofi. Nadaljevali bomo obnovo kraških ka-lov. Obnovili bomo več stavb v zgornjem Štanjelu, uredili ustrezno bivalno infrastrukturo za potrebe turizma v Štanjelu ter razširili štanjelsko pokopališče. Pričeli bomo obnavljati divja odlagališča odpadkov. Uredili si bomo nove občinske prostore. Temeljiteje se bomo lotili urejanja vaških jeder. Izoblikovali bomo celostno grafično podobo Občine Komen. Ustanovili bomo posebno profesionalno enoto za obnovo Štanjela. Delovati bo pričel režijski obrat v okvirih občinske uprave za komunalno urejanje krajev, za čiščenje zaraščene krajine ter za ureditev več vaških domov. Izvedli bomo javni natečaj za ureditev vaškega jedra v Komnu. Z ustreznimi mehanizmi bomo spodbudili kmetijsko dejavnost. Posvetili bomo več skrbi izobraževanju občanov na različnih področjih. Več bomo storili za odpravljanje nezaposlenosti z ustanavljanjem novih delovnih mest. Zagotovili bomo pomoč gospodarstvu, saj so njegove potrebe velike... In prepričan sem, da nam bo vse zastavljeno uspelo uresničiti! Kako sodelujete z župani kraških in drugih, Krasu bližnjih občin? O katerih skupnih kraških “projektih” se dogovarjate in katere ste že začeli uresničevati? S kolegi župani smo v septembru podpisali listino bolj deklarativne narave, to je pismo o nameri za ustanovitev kraško-br-kinske regije. Naš namen je jasen. Opozoriti hočemo pristojne organe in širšo javnost, da ta prostor izkazuje na podlagi zgodovin- skih, geografskih, družbenih, kulturnih, socialnih in gospodarskih značilnosti jasen namen o bodočem skupnem delovanju. Ugotavljamo, da imamo na osnovi navedenih dejstev tudi zelo sorodne poglede na razvoj tega prostora in da smo odprti za pridruževanje ostalih občin, ki bi to želele. To je že izrazila Občina Ilirska Bistrica... Podpis tega dokumenta je tudi jasen glas proti nastajanju novih centrov moči - proti novi centralizaciji. Seveda pa je vsa usoda bodočih regij odvisna od parlamenta in od tega, za kateri model regionalne organiziranosti se bo odločil. Želimo si enotno primorsko regijo z več manjšimi subregijami, kar naj bi kraško-brkinska enota tudi bila! V primeru ustanovile dveh primorskih regij pa bi se do sedaj enovit kraški prostor razcepil. A takšen scenarij bi bil za enovit kraški prostor najslabši. So še predlogi za oblikovanje manjših regij, kar bi tudi z zadovoljstvom sprejeli, vandar menim, da takšen predlog nima stvarnih možnosti. Za konec povejte še, kako vrednotite v reviji Kras objavljene članke in kaj Vam osebno revija Kras pomeni? Z veseljem redno vzamem v roke vašo, lahko rečem kar našo revijo Kras! Saj prav revija Kras s svojo izredno kvaliteto ustvarja v nas, Kraševcih, še prav poseben odnos ali kar ponos. Šele z branjem revije Kras spoznavam, koliko smo Kraševci in pokrajina Kras vredni. Šele izdajatelji revije ste nas začeli načrtno opozarjati, kakšno neprecenljivo bogastvo je pri nas in v nas -tu, na Krasu. In da je Kras res krasen. Ker imam revijo Kras za svojo revijo, ji želim še veliko dobrega in da bi njeni ustvarjalci s svojo tankočutnostjo še veliko pripomogli za ozaveščanje ljudi v njihovem odnosu do našega Krasa in krasa nasploh! Zt ZAMISLI IN NAČRTI v Štanjelu 10. decembra 1999 PRENOVO IN REVITALIZACIJO ŠTANJELA Peter Fister V zvezi s prenovo in revitalizacijo Štanjela in z vizijo ter načrti zanju se v tem prispevku osredotočam na probleme njene uresničljivosti in na primerjavo z drugimi izkušnjami. Problemi Štanjel je bil doslej vedno znova označevan kot spomenik kulturne dediščine najvišjega ranga in hkrati kot značilen primer odmirajočega kraškega naselja. Vedno znova so se zlasti kulturno osveščeni strokovnjaki in prebivalci spraševali, zakaj je tako in zakaj ni mogoče zbrati dovolj denarja, da bi ohranili ta izjemni spomenik kot splošno veljavno vrednoto, vsi pa so se spraševali, zakaj nekoč cvetoče naselje ne more več oživeti kot eno izmed najpomembnejših na Krasu. Odgovor na to je treba poiskati tako v spreminjajočih se različnih družbenih, gospodarskih, kulturnih, političnih in še mnogih ciljih, s katerimi so odgovorni in prebivalci obe nalogi vedno znova drugače razlagali, cilji sami pa so si največkrat vse preveč nasprotovali, da bi bili tudi uresničljivi. Zato kljub še tako poglobljenim študijam in načrtom ter strogim varstvenim ukrepom naselje še naprej propada. In to se bo še nadaljevalo, dokler ne bo doseženega dovolj širokega soglasja o pomenu naselja in vseh njegovih delov kot kulturne dediščine, o ci- ljih in možnostih za prihodnost in o vlogi vseh, ki kakorkoli sodelujejo v nalogi, da se Štanjel ohrani, oživi in razvija. Doslej so bili vsi ti različni pogledi že prevečkrat razlagani in razloženi. Brez pomena bi jih bilo zato “pogrevati”. Ugotoviti pa je treba predvsem današnje izhodišče in sprejeti dosedanja prizadevanja kot bogato izkušnjo, iz nje pa uporabiti mnoge dragocene podatke za čim bolj realen pristop k prenovi. Da bi to dosegli, je (bilo) treba na eni strani posodobiti strokoven pristop in na drugi strani posodobiti način izvajanja procesa prenove. Ker je bila naša zadnja naloga okvirjena predvsem v postavitev novih strokovnih izhodišč ob upoštevanju dosedanjih spoznanj in ker so istočasno nasta(ja)li novi pogoji za uresničitev zadane naloge, je tokratna sinteza usmerjena zlasti v tiste možne organizacijske oblike, ki naj postanejo izhodišče za bodoče dogovore. Pri tem razlage strokovnih izhodišč samih ni treba ponavljati, ampak j e treba le navesti razloge zanje! Pogled na štanjelsko naselbino z zahodne strani - december 1( Novosti v načrtovanju in izvajanju prenove kulturne dediščine -izkušnje Pojem “prenova” je od svojega začetka ozkih okvirov likovnega varovanja najkvalitetnejše kulturne dediščine v zadnjih dveh desetletjih prerasel v široko nalogo urejanja in načrtovanja razvoja naselij, v katerih je mogoče na eni strani z ohranjeva- njem že zgrajene kvalitetne stavbne ali naselbinske dediščine in na drugi strani s ponovno uporabo ter s posodabljanjem razvrednotene (degradirane) stavbne in urbane sestave (strukture) zagotoviti kvaliteten razvoj naselbinskega prostora in življenja prebivalcev. Značilno je, da so kljub različnosti ciljev vse stroke, ki so v nalogi sodelovale, izhajale iz skupnega prostora naselja, le da so v njem praviloma iskale lastne, ozke možnosti za reševanje različnih sestavin - ki Izvedenci Sveta Evrope so obiskali Štanjel v oktobru 1994 in predlagali za njegovo prenovo in revitalizacijo projekt. "Ko boste v Sloveniji naredili ta projekt, se bomo dogovarjali in vse uskladili z našimi pogledi, predlogi. Tudi mi bomo naredili svoje. Zelo ekspeditivni in konkretni smo lahko, kar pomeni, da ni izključena naša finančna pomoč pri pripravi projektov in finančna pomoč pozneje. Vse je stvar dogovora in vaše pripravljenosti za sodelovanje! Projekt, ki ga pričakujemo, pa ne sme obravnavati samo Štanjela. Mora biti širši; obseči mora prostor Krasa, ki smo ga spoznali te dni". Tako je izjavil Mikhael de Thyse, programski koordinator Sveta Evrope za tehnično pomoč in sodelovanje na področju varstva kulturne dediščine (Revija Kras, št. 11, december 1995). Fotografiji na levi: D. Grča so se največkrat medsebojno celo prekrivale. To medsebojno prekrivanje je oteževalo uresničitve in nemalokrat je nastalo nepotrebno medsebojno tekmovanje z izločevanjem drugih rešitev, namesto da bi s skupnimi končnimi cilji in s postopnim usklajevanjem dosegli svoje in skupne cilje - to je večjo kvaliteto bivalnega okolja, ohranitev pomembne kulturne in naravne dediščine ter možnost hkratnega razvoja. Ker je novi vseobsežni pojem prenove v resnici še vedno novost, ker mnogo varstvenikov, načrtovalcev, planeijev in raz-vojnikov (investitoijev, manageijev, politikov) še vedno vztraja pri izključenosti svojega ločenega pristopa, bo prenova kot pozitivna in nujna metoda razvoja naselij postala smotrna šele z uzakonitvijo ustreznih metod dela in z njeno vključitvijo v osnovne nacionalne programe razvoja. Pri tem je večina dosedanjih slovenskih izkušenj dokaj nespodbudnih; posebej v smeri sodelovanja med strokami in sodelovanja s prebivalci. Če bi kot okvir vzeli le naloge “urbanizma” v okvirih državne ali občinske uprave, bi razširili izhodišča za prenovo na vse sestavine urejanja, oblikovanja, planiranja ali celo političnega usmerjanja razvoja, nove gradnje in prenove naselbinskih stiuk-tur. Arhitekti urbanisti pa si istočasno želijo predvsem čim večjo svobodo v avtorskem (pre)oblikovanju stavb in tudi celih naselij (Fabianijevi načrti...). Vzporeden primer, ki je značilen za slovenski prostor v zadnjih desetletjih, je ločevanje med nalogami, ki jih ima današnja "uprava” za kulturno dediščino (nekdaj: zavodi za spomeniško varstvo), in teorijo, ki jo razvija konzervatorska stroka. Prva je zadolžena za povsem konkreten izbor (v register vpisanih) kulturnih spomenikov, druga (naj bi bila zadolžena) za raziskovanje, strokovno obdelavo in razvoj teorije varstva spomenikov. Ker je na Slovenskem še vedno mnenje, da je to ista naloga, je tudi v novem zakonu o varstvu kulturne dediščine (1999) prišlo do vrste nelogičnosti in do pričakovanega zastoja v posodabljanju pojma varovanje kulturne dediščine (kot "integralnega varstva”) in s tem najbrž celo do zmanjševanja možnosti, da bi varstvo nepremične kulturne dediščine vključevali v celovit razvoj naselij in ji s tem dali tudi realno možnost za nadaljnji obstoj. Primer: v 27. členu zakona je določeno, da le javni zavodi za varstvo dediščine “smejo oblikovati pobude ter programe za oživljanje spomenikov na območju lokalne skupnosti in za njihovo vključitev v gospodarske in druge dejavnosti”. Ker pa ti zavodi ne razpolagajo niti z investicijskimi sredstvi, niti niso lastniki teh spomenikov, niti nimajo strokovne “licence” za izdelavo prostorskih dokumentov, je taka zahteva praktično nesprejemljiva. Če bi se oprh na tuje izkušnje in priporočila, lahko najdemo zlasti v priporočilu, ki gaje pripravil ICOMOS (Mednarodni svet za spomenike in kraje/naselja pri Unescu) opisanih 15 strokovnih skupin v okvira 14 različnih nalog za prenovo in za vsako skupino je določen poseben izbor pristojnosti. Brez posebne razlage je to dokaz za izjemno zapletenost in hkrati za bogate strokovne izkušnje. In na teh izkušnjah je bila grajena tudi zadnja študija. Razlika in nerešeno izhodišče pa pri načrtovanju prenove Štanjela, podobno kot pri večini slovenskih sorodnih nalog, izvira še vedno v nepovezanem načinu dela. Ta veriga nepovezanosti izhaja iz nepovezane zakonodaje; izhaja iz dejstva, daje v načelu še vedno bolj pomembno varstvo kot razvoj kulturne dediščine, predvsem pa, da so to oblikovno, vsebinsko in prostorsko ločene enote s posebnim nadzorom, za katerega je odgovorna le država (seveda le formal- no in skoraj nič realno), in - ne nazadnje - iz načina nastajanja varstvenih in razvojnih načrtov, v katerih prebivalci sami skoraj ne sodelujejo. Tako se tisti, za katere je prenova načrtovana, ne znajo ali ne morejo (morda tudi nočejo) vključevati v načrtovanje in izvajanje prenove, čeprav so izkušnje iz bližnje Evrope pokazale, da prav s tem pridobijo največ. Končni načrt prenove je po merilih in izkušnjah uspešnih vzornikov (Avstrija, Nemčija, Francija, Danska itn.) oblikovan kot strateški “plan prenove” (=’master plan ). Načrt prenove torej ni izvedbeni ali “zazidalni” načrt, ampak je dovolj podrobno dogovorjena strategija, ki za posamezne dejavnosti, območja, probleme določa usmeritve, cilje in okvire razvojnega varstva. Posamezni problemi se nato, glede na zahteve in možnosti investitorjev (od države, regije, občine do zasebnikov), načrtujejo kot “izvedbeni akti” (= prostorski in arhitekturni načrti) vsak posebej. Najpomembneje pri takem načinu pa je, da tako s strateškimi odločitvami kot z detajlnimi rešitvami soglašajo tudi prebivalci in ne le strokovnjaki. Možnosti in potrebne novosti za prenovo Štanjela Ker je iz predloženega gradiva že mogoče dovolj enostavno izluščiti te splošne (strateške) usmeritve z mnogimi podrobnimi sestavinami, je treba v nadaljevanju ugotoviti, kje je mogoče bodočemu načrtu za prenovo Štanjela dodati še tiste sestavine, ki naj bi omogočile njegovo uresničitev. 1. Kot prvo in najnujnejše izhodišče je, da je treba nadomestiti dosedanjo premajhno aktivnost prebivalcev in možnih bodočih vlagateljev v prenovo. Za to je nujno predhodno opraviti še nekatere dejavnosti, ki bodo po eni strani podale resnične možnosti in pripravljenost lastnikov ter prebivalcev, da se organizirano vključijo v prenovo, po drugi strani pa ugotoviti sedanja, čim bolj realna razmaja za ohranitev in posebno vlogo kulturne dediščine. Ker je to mogoče doseči le v lokalnih okvirih, naj bi bila to tudi ena med prvimi nalogami “samoorganiziranja”. Odnosi lastnikov in uporabnikov do varovanja dediščine morajo biti vrednoteni s stališča sprejemljivosti varstva “njihove” dediščine, sposobnosti aktivnega sodelovanja v prenovi (vsebinsko in finančno) ter z možnostjo uveljavljanja individualnih želja (v okviru prvih dveh vprašanj). Dejanske možnosti za ohranitev dediščine pa morajo izhajati iz ugotovitve tehničnega stanja (in s tem možnosti fizične ohranitve), še zlasti pa iz usklajenosti javnega in zasebnega interesa (drža-va+regija+lokalna skupnost na eni strani strani in lastniki+investitorji na drugi strani). Pri tem je treba opozoriti na nujno večjo aktivnost vseh pristojnih služb in njihovega medsebojnega usklajevanja. Če tega ne bo, postane lahko neusklajenost med njimi nepremostljiva ovira; še posebej tedaj, ko se prevetja pomen vlaganja v prenovo Štanjela in okolice hkrati z razvojnimi načrti regije oziroma subregije ali občine. 2. Oblike organiziranosti prebivalcev in uporabnikov ter vseh nivojev upravnih organov, ki naj zagotovijo uresničljivo izhodišče za planiranje, načrtovanje in izvajanje prenove, morajo povezovati splošne (javne) interese in interese posameznikov ali skupin. Ker pa je to tudi po tujih izkušnjah nemogoče doseči v eni sami skupini, naj bi se oblikovali dve skupini: a) Organizirana skupina iz lokalne ali državne uprave, ki sodeluje pri uveljavljanju pomena, ciljev in strategije prenove kot varovanja javne dobrine (delovanje: okrepljene občinske službe, sodelovanje z državno in regionalno upravo za varstvo dediščine, za prostorsko planiranje, itn. - vse do povezav v mednarodni prostor: Evropo, Unesco, itn.) b) “Svetovalni odbor”, ki je neprofitna, lahko tudi “samo”-organizirana skupina strokovnjakov, organizatorjev, angažiranih posameznikov, potencialnih investitorjev, itn. (za razvojno in izvedbeno svetovanje v pripravi na prenovo in med uresničevanjem prenove). Obe skupini se medsebojno dopolnjujeta, delujeta javno in s tem uveljavljata iniciativo ter nadzor po zakonsko določenih merilih in nadzor javnega ali zasebnega interesa. V tujih izkušnjah so lahko oblikovane tudi drugačne interesne skupine! "Neprofitno združenje zasebnikov” - za sodelovanje z oblastmi v usmeijanju varstva in uporabe kulturne dediščine mora imeti sebi nasprotno “profitno zdmženje zasebnikov” - za vlaganje in uporabo bogastva kulturne dediščine. Taka organiziranost je za naš prostor še nepreizkušena novost, medtem ko je drugod povsem običajna. Neprofitna “fundacija” (ustanova) navadno deluje v okvim lokalnih oblasti (občine) in je zadolžena za organiziranje in uresničevanje finančne pomoči ali strokovnega svetovanja. “Družba za prenovo” je organizirana ponavadi kot profitna skupina za določen problem. Poleg navedenih so mnogokrat oblikovane tudi različne skupine kot strokovna, gospodarska, kulturna, vzgojna in drugačna iniciativa; še posebej, če je treba poudarjeno reševati posebne probleme! Vse te možnosti so ponujene kot že znane oblike, njihov izbor in njihovo delovanje pa je pogoj, da bodo cilji, ki so bili predhodno postavljeni, in ki naj bi bili dopolnjeni z opisanim nadomestilom za dosedanje preslabo sodelovanje prebivalcev, lastnikov in investitorjev, tudi resnično doseženi. Ker je Štanjel številčno majhna skupnost, je mogoče svetovati, naj se iz opisanih skupin in njihovih delovnih ciljev izbere le tiste najpomembnejše sestavine, ki bodo v največji meri pospešile njegovo prenovo. Čeprav že večkrat ponovljena ostaja najbolj pomembna ugotovitev: Uspeh prenove Štanjela je na koncu odvisen vedno le od volje in prizadevnosti prebivalcev in lastnikov samih -in šele tedaj k njej prispevajo tudi vsi ostali..! Za povzetek je mogoče skleniti oceno sedanje stopnje prenove Štanjela v naslednje ugotovitve: 1. Štanjel ima poglobljeno in z ustrezno širino obdelano strokovno osnovo za dokument, ki bi bil oblikovan kot "strateški plan prenove" s cilji in določili za podrobne dogovore o izvedbi. Ker se zakon o urejanju prostora še sprejema, naj bi se formalno obliko določilo ali dopolnilo po njegovem sprejetju. 2. Pred začetkom uresničevanja prenove je treba organizirati upravne in strokovne službe ter prebivalce in investitorje v ustrezne neprofitne ali profitne skupine, ki bodo neposredno sodelovale v izvedbi in v pobudah za uresničitev ohranitve Štanjela. 3. Posamezne posege naj se usklajuje s celovito strategijo prenove (kar usmerjajo nove skupine) načrtuje kot posege v prostor, kot del razvoja in varstva celote; in to šele potem, ko se zanje izkažeta resničen interes in možnost za uresničitev. 4. Prenova Štanjela naj postane del ciljev za celovito varstvo in razvoj kraške regije ali subregije. Prof.dr. Peter Fister, univ.dipl.inž.arh. - prodekan Univerze v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Zoisova 12, 1000 Ljubljana Ker je Štanjel številčno majhna skupnost, je mogoče svetovati, naj se iz opisanih skupin in njihovih delovnih ciljev izbere le tiste najpomembnejše sestavine, ki bodo v največji meri pospešile njegovo prenovo. Čeprav že večkrat ponovljena ostaja najbolj pomembna ugotovitev: Uspeh prenove Štanjela je na koncu odvisen vedno le od volje in prizadevnosti prebivalcev in lastnikov samih - in šele tedaj k njej prispevajo tudi vsi ostali..! Povzetek iz še neobjavljenega besedila Pogled na štanjelsko naselbino na griču. CASTRI SANCTI IANIELIS Nataša Štupar-Šumi Med številnimi primorskimi naselji, ki se odlikujejo z neprekinjeno historično poseljenostjo od prazgodovine do danes, z izjemnimi urbanimi zasnovami in z utrjenimi obzidji ter z več kot tisočletno kulturo arhitekturnega oblikovanja v kamnu je posebej zanimiv Štanjel na Krasu. m ot značilna krajinska domi- ■ nanta Štanjel obvladuje raz-gibano arhaično kraško po- ■ krajino z ograjenimni polji -J**. -SL. in vionogradi v vrtačah in na terastatih brežinah. Medtem, ko prastara kulturna krajina naglo izgublja svojo podobo, so ostali pretežno neokrnjeni pogledi na staro štanjelsko naselje, ki ga uzremo kot magično podobo zastrte izginjajoče preteklosti, ko se mu približujemo po sežanski cesti. Posebno privlačna pa je naselbinska slika Štanjela s cerkvenim zvonikom, z baročno grajsko fasado in z utrjenim vhodom, ki se nam razkriva s komenske ceste. Nekaj zgodovinskih zanimivosti... Štanjelska okolica kaže sledove življenja v kraških jamah, kar dokazujejo arheološke najdbe v Štanjelski jami, v Podganji jami pri Coljavi, v jami Brezno na Češ-kovem vrhu, v Sveti jami in še v drugih jamah. > cv$(t s .. ,V> \^e A * . s ' ne/.- & ft Copellorisova grafika Štanjela iz leta 1 752 ,4*110** Prazgodovinsko podobo Štanjela je predstavljalo halštatsko gradišče na strateško pomembni točki, kjer so se že tedaj prepletale poti in steze, ki so med seboj povezovale gradišča, in tiste, ki so vodile k morju in v celino. Iz primerjalnega arheološkega gradiva sklepamo, da je bilo štanjelsko gradišče utrjeno s širokim kamnitim obzidjem brez veziva. Domnevamo tudi, da so bile terase “piese” (koščki - op. ur.) že takrat posebna mikavnost poselitvenega prostora v gradišču. Utrjena gradišča na Krasu so bila bivališča rodovnih skupnosti, ki so bile se- stavljene iz družinskih skupnosti. Te so vsebinsko-organizacijske poteze tako urejene družbe ohranile tudi po njihovem razpadu. Leta 1878 je tržaški arheolog Car-lo de Marchesetti odkril v pristavskem vinogradu pod Štanjelom del prazgodovinske nekropole z dragocenimi najdbami, kije pripadala prazgodovinskemu gradišču. Rimski vojaški oddelki so zasedli ozemlje Krasa v bojevitem vojnem pohodu leta 222 pred našim štetjem. Tedaj je postalo utijeno prazgodovinsko naselje na štanjelski vzpetini “rimsko gradišče”. Iz dosegljive literature je znano, da so Rimljani poselili Štanjel z rimskimi koloni. Navzočnost Rimljanov potrjujejo številne arheološke najdbe. Za Štanjel se ni ohranilo antično ime, kot poznamo antična imena za posamezne kraške vasi. Kljub temu lahko trdimo, daje bil Štanjel v antiki pomembna vojaška in trgovska točka ob križišču pomembnih cestnih povezav. Domnevno je bil utijen vhod v rimski Štanjel na skrajni zahodni strani naselja. Gotovo pa je podkvasta oblika nekdanjega stolpa - srednjeveške Gledance - na vrhu vzpetine v osnovi še rimska. V srednjeveškem obdobju je bil mogočen posestnik Krasa oglejski patriarhat. Ozemlje Krasa je podelil v letih med 1075 in 1077 oglejskemu patriarhu Siccardu Eppensteinskemu cesar Henrik IV., iz česar sklepamo, da je bil Štanjel že tedaj v lasti oglejske Cerkve. V tistem času so ponovno utrdili in nadzidali nekdanji rimski stolp Gledanca na vrhu štanjeske vzpetine, ki je v taki obliki predstavljal za to obdobje značilen stolpast grad. Domneva se, da je bil tedaj obdan z obzidjem, za katerega so se v času nevarnosti zatekali Štanjelci in okoličani. To je posebej razvidno iz Rutarjeve razlage, ki omenja prostor ob Gledanci kot Tabor. Vse kaže, da je bila Gledanca najstarejša srednjeveška obrambna arhitektura v Štanjelu. Ves srednji vek je služila kot utijena opazovalna in signalna postaja. Okrog leta 1200 naj bi nastala na mestu sedanje Hočevaijeve domačije utijena rezidenca oglejskih patriarhov, ki so jo podelili v fevd goriškim grofom. Od takrat se poimenuje “Antiquorum Goritianum Co-mitum Residentis” (stara rezidenca goriških grofov). Grad je imel svoj poseben utijen vhod na zahodni strani naselja, kar je vidno še danes. Pozneje se omenjajo kot fevdalni posestniki v Štanjelu Tomani in Ellacherji. Cerkev sv. Danijela se omenja leta 1443 kot farna cerkev. Nastala je v poznogotskem obdobju domnevno na mestu starejše cerkve. V 17. stoletju soji dodali zvonik z značilnim limonastim sklepom. Historična zasnova in razvoj naselja Štanjel je utijeno naselje, ki se je razvilo na osončenih pobočjih hriba, saj ta nudijo naravno zaščito pred kraško burjo. Nad povprečje kraške vasi s podobno lego in obliko ga dviga velikost in hierarhična simbolnost zasnove s cerkvenim in grajskim kompleksom, s kolonskim naseljem in s številnimi stolpi okrepljen obzidni pas. Po strukturi naselbinskega tlorisa se “vaško” naselje jasno loči od grajskega in cerkvenega naselja. Kmečko naselje se je razvilo pod vrhom griča, pod nekdanjim Taborom, s prvotnim stolpastim gradom Gle- Pogled na terasasto zazidavo štanjelskega naselja. danco, spodaj pri utrjenih vratih, ki so vodila v naselje, pa sta na terasastem terenu nastala grad in farna cerkev sv. Danijela. Grajski in cerkveni kompleks sta vsak zase obzidana, povezuje pa ju obsežni trg z vodnjakom, na katerega vodi procesijanska cesta in razgibano kamnito stopnišče z južne in severne strani. Naštete tri enote - grad, cerkev in trg - so predstavljale nekdanje fevdalno središče naselja. V času med obema svetovnima vojnama je nastal zunaj obrambnega obzidja na severozahodni strani naselja po zamisli arhitekta Fabianija znameniti rekreacijski pas z romantično zasnovanim ambientom -bazen z vodometi in beneškim mostičem, kar predstavlja na poseben način oblikovano parkovno dopolnilo k vili Ferrari. To vse je sčasoma preraslo v naselbinsko in regionalno znamenitost. stropjih pa enocelična prebivališča. Kletne prostore so osvetljevala okna v obliki strelnih lin, kar kaže na čas, ko je bila vsaka hiša hkrati tudi trdnjava, ali na uveljavljanje estetike trdnjavskega videza. Nadstropje je bilo dostopno z ulice po stopnišču s polnozi-danim podstavkom, prislonjenim ob fasadno steno. Dostop v nadstropni prostorje us-tvaijal kamnit podest v obliki monolitne plošče, ki so jo nosile kamnite konzole. Na hišah je opaziti kamnoseške detajle iz porušenih starejših štanjelskih arhitektur. Stanjelski tip enocelične hiše je med naj starejšimi ohranjenimi. Predstavlja model enoprostorskih bivališč, ujetih v obliko rubustnih kamnitih kubusov. Raziskave uličnih fasad enoceličnih hiš kljub predelavam luščijo prvotno podobo, ki jo je dajalo stopnišče, monumentalni element štanjel-ske ulice in posameznih poslopij. Stanjelske hiše so imele kamnito kritino, s katero sta bila prvotno krita tudi srednjeveški grad in cerkev. Ob razcvetu kraškega kamnoseštva so se ob koncu 18. stoletja in v 19. stoletju pojavili ob strešnih napuščih kamniti žlebovi za polnjenje novih nastalih vodnjakov v naselju s kapnico. Obogatitev strešnih napuščev z dodatnimi kamnoseškimi detajli je dopolnila ulične fasade. Te z izbranimi arhitekturnimi sestavinami in posebej z zunanjimi stopnišči us-tvaijajo ulično ubranost, ki je lastna gradnji in oblikovanju v kamnu. Ko so prenehali turški vpadi, bene-čanske vojne in druge grožnje, so se hkrati s temeljito prezidavo gradu in farne cerkve pojavile tudi vidne spremembe v podložniškem naselju. Obzidje z obrambnim jarkom in s stolpi je izgubljalo svojo prvotno funkcijo. Notranji prostor ob obrambnih hodnikih, ki je služil za dostavo orožja in za gibanje obrambne posadke med vojnim vrvežem, je postal funkcionalno razbremenjen. To je naglo izkoristila stanovanjska gradnja. V nove stanovanjske zasnove so se vključevali nekdanji obrambni stolpi ob degradaciji pri mirnih obrambnih oblik in detajlov. Sočasno so se v naselju uveljavile spahnjence ob začetku ali koncu stavbnih nizov povsod tam, kjer je to omogočal ulični prostor. Z bogato oblikovanimi dimniki je naselje dobilo likovno zanimive vertikalne poudarke. Štanjelsko obzidje Nekateri avtorji menijo, da je bil Štanjel obzidan v antiki in v srednjem veku. Gotovo je bilo obzidje na novo okrepljeno v času turških vpadov in benečanskih vojnih pohodov na Kras. V Štanjel je vodilo dvoje s stolpi utrjenih vrat, ki so bila posebej branjena z jarkom in z dvižnim mostom. Obzidje je bilo speljano po raščenem terenu okrog naselja, okrepljeno s stolpi in z notranje strani še z obrambnim hodnikom, ki je potekal pod cinastimi zaključki. Nenehno ga je varovalo šest grajskih hlapcev. Kadar je pretila nevarnost, se je število varovalcev pomnožilo. Za varnost obzidja je skrbel šta-njelski župan. Srednjeveška ureditev prostora pod Štanjelom Značilne srednjeveške prostorske ureditve ne zajemajo le utrjenih fevdalnih grajskih arhitektur in podložniškega naselja v obzidju. Znane in dokumentirane so prostorske ureditve tudi v neposredni okolici "Vaško naselje" Prototip kraške bivalne hiše seje v prvotni obliki in v pretežnem številu ohranil v štanjelskem naselju, ki se je uveljavilo v nizasti zidavi pod vznožjem nekdanjega Tabora. Tu se kaže, v arhaičnem delu Štanjela, tip hiše, značilen po enocelični zasnovi, grajeni v kamnu, s kamnito streho in s kamnoseškimi detajli, kar vse izraža oblikovne posebnosti, značilne za srednji vek. Hiše so postavljene na terase, ki potekajo po pobočju hriba tako, daje glavna fasada na spodnji strani nadstropna, ponekod celo dvonadstropna, hrbtna fasada pa je pritlična, nadstropna ali vkopana v teren do strehe. Po svoji zasnovi kaže taka zidava načrtno fevdalno gradnjo, ki je uveljavila enoten tloris in fasadni modul ter enotne konstrukcijske principe. Mnenja o nastanku enoceličnih hiš so različna. Kljub temu pa se zdi utemeljeno postaviti talno stavbno zasnovo v čas, ko je bil Štanjel v posesti goriških grofov. Nekatere sestavine teh hiš kažejo detajle, da so nastale že v romanski dobi, kar v kraških razmerah pomeni časovno podaljšanje v 15. in celo v 16. stoletje. Hiše imajo v pritličnih prostorih hrame ali hleve, v nad- Grajsko dvorišče iz leta 1930 - Fotografija je iz arhiva Tržaške spomeniške službe. ' -X srednjeveškega Štanjela. V program urejanja širšega prostora so sodile ceste z obcestnimi prostori, ki so v srednjem veku bolj kot v preživelih obdobjih izražale okrutnost in strahote dobe, ki se je potijevala v neprestanih grožnjah in v nasilju. V srednjem veku so bila cestna razpotja kraji prekletstva, saj so tam obešali hudodelce in pokopavali samomorilce. Takšna temačnost srednjeveškega časa se izraža v štanjelski okolici z ohranjenimi ledinskimi imeni, kot sta Zagauge, kjer so stale “gauge” - vislice, in Stočavnik, kjer se je slišalo ječanje obešencev. Ohranjeno ledinsko ime Merea pa označuje polja med Štanjelom in Kobdiljem, kjer so biriči merili podložniško desetino. Nedaleč od opisanih srednjeveških obeležij je stal skrivnosten samostan s cerkvico sv. Magdalene. Morda je samostan blizu štanjelske naselbine predstavljal neke vrste hospicij (hospic = gostišče, op. ur.), ki je nudil prenočišča popotnikom, trgovcem, krošnjarjem, potujočim pevcem, sholaijem in vagantom (potujočim srednjeveškim študentom in dijakom). Zlasti, če jih je prehitela noč in so bila zato vrata v utrjenem Štanjelu že zaprta in dvižni most čez jarek dvignjen. Mitnica Štanjel je bil pomembna strateška in trgovska točka ob križišču cest, ki so vodile k morju in v celino. To je med drugim razvidno iz obračunov rihemberškega gos-podstva, ki leta 1402 omenja mitnico v Štanjelu. V osemdesetih letih 16. stoletja se ponovno omenja poseben mitniški urad “Aufschlagambt zu S. Danieli”, kije spadal pod posebno deželnoknežjo upravo. Če gledamo Štanjel v luči pestre zgodovinske dinamike, na katero je vplivalo tudi mitničarstvo, sklepamo, da je bilo prebivalstvo vključeno v različne mitničarske posle, kot so oborožena spremstva trgovcev in posojanje konjske vprege v klance. Ugodne trgovske in prometne razmere so privabile pregnane tržaške Žide, da so se leta 1564 naselili v Štanjelu. Štanjelski grad -Castel Sant' Angel -Castello Sant' Angelo Ko seje leta 1508 za štanjelskim obzidjem hrabno, a neuspešno zoperstavil Benečanom Krištof Cobenzl, je naselje za eno leto prišlo pod beneško zasedbo. Tedaj so se Cobenzli pojavili kot fevdalni gospodje Štanjela. Zgodovinarji menijo, da izhaja plemiška družina tega imena s Koroške, kjer se v virih izpričuje okrog leta 1209. In Krištof Cobenzl je bil prvi fevdalec iz te plemiške družine, ki nastopa kot “kraški vitez iz Proseka”. Stara rezidenca goriških grofov v Štanjelu je sčasoma izgubljala nekdanji pomen in prešla v kmečko posest, kajti težišče poznogotskega, renesančnega in baročnega gradu, ki se pojavlja z imenom Castel Sant’ Angel, se v nadaljnjem časovnem zaporedju intenzivno pomika proti vzhodni strani naselja do utrjenih “mestnih” vrat. Prostorska analiza grajske zasnove Prostorsko jedro vse grajske zasnove je bilo v spodnjem dvorišču z bogato oblikovanim portalnim dostopom, z vodnjakom, s slavnostnim stopniščem in z atraktivno fasadno kuliso vzhodnega dela palacija. Gornji del dvorišča sta krasila manjši vodnjak in rozarij vzdolž terase ob zgornjem grajskem traktu. Portalni zaključek, ki je na skrajnem zahodnem delu zamejil grajski areal od naselja, je sklepni motiv zgornjega dvorišča. Grajsko dvorišče je bilo prava dvorana na prostem, neke vrste “cour d’ ho-neur” (slavnostno dvorišče). Posebno veljavo je dajala dvorišču arhitekturno poudarjena vzdolžna os, značilna za njegov nastanek v baročnem obdobju. V tej osi se vrstijo na-glašeni motivi dvoriščne arhitekturne kompozicije - glavni portal, spodnje dvorišče, slavnostno stopnišče, zgornje dvorišče in zgornji portal, kjer se os sklepa. Za poglede od daleč sta nad gradom kraljevala Gledan- Najstarejša štanjelska ulica pod rimsko utrdbo Gledanco.7 Fabianijev park (vila Ferarri) s pogledom na bazen in beneški mostiček. ca in srednjeveški stolp ob zgornjem palaciju, medtem ko je osrednji grajski stolp spodnjega palacija presegal gmote grajskih traktov samo za mezanin. Grajska celota, ki je bila večkrat prezidana in sestavljena iz časovno različno nastalih elementov, se kljub temu predstavlja kot kompozicijsko uravnotežena arhitektura. Gornji del gradu je vklenjen v dve stol-pasti dominanti pravokotnega tlorisa, gmote spodnjega palacija pa obvladujeta osrednji okrogli stolp in stolp v naselje. Opisane lastnosti, posebej še velikost zasnove, dvigajo štanjelski grad med prvorazredne fevdalne palačne arhitekture 17. stoletja na Krasu. Grajske gmote so prilagojene terasam in s tem odlično sodelujejo v oblikovanju vsega naselja kot monumentalna verzija v vasi z značilno strnjeno, enocelično pozidavo. Grad z osrednjim štanjel-skim trgom in s cerkvijo je odlična sestavina gosposkega ali “mestnega” dela Štanjela. Štanjelski grad po Cobenzlih Ko so ob koncu 18. stoletja Co-benzli izumrli, so postali lastniki štanjelske-ga gradu plemiči Coronini - Kromberk. Po njih so se lastniki gradu naglo menjavali in med njimi se omenjajo Krištof de Zahony, grof Ritter, vitez Jožef Fabiani, plemiči Col-loredo, grof Melis, kapitan Parisia in grof de Moraitti. Med prvo svetovno vojno je grad služil za vojašnico. V taki neustrezni rabi so ga povsem zanemarili in prepustili propadanju. Po zaslugi arhitekta Fabianija, ki je prepričal vrhovno državno oblast, daje grad odkupila in ga prepustila občini, je grad doživel obnovo in revitalizacijo. A ne za dolgo, saj je v drugi svetovni vojni doživel tako obsežno uničenje, da še do sedaj ni dočakal celovite obnove. Pravno življenje v štanjelski občini v času Cobenzljev -v 17. stoletju Poleg uprave, ki jo je vodila zemljiška gospoda, je bila v Štanjelu močno navzoča uprava, ki sojo vodili kmetje v županstvu. Na čelu županstva je bil župan, ki se je imenoval dekan. Skrbel je, da so se v njegovi županiji izpolnjevale odredbe zemljiške gosposke, zlasti plačevanje davkov, dajatev in opravljanje tlake. V Štanjelu so bili tedaj trije letni sejmi, in sicer za sv. Tri kralje, ob sv. Primožu in ob prazniku sv. Marije Magdalene. Na sejem je prišel oskrbnik z biriči, daje sejem stražil in na njem sodil, če je bilo treba. Županje oskrbnika in biriče moral gostiti z jedjo in s pijačo. Visoke uradnike gosposke, upravnika, desetinarja, biriča, sodnega sla, lovca, orlonošo, hlapce, služabnike in spremstvo gosposkih uslužbencev je bil župan dolžan pogostiti z jedjo in s pijačo ob proščenju, pojezdih, pobiranju činža (obveznih dajatev fevdalcem) in pri vseh drugih poslih, ko so se mudili v štanjelski županiji. Ob proščenju in drugih praznikih je župan prodajal prvi ples. Leta 1848 je bil v Štanjelu znani kmečki upor, ko je bil grad v posesti grofa Kaj se nekaj je zgodilo v starem mesti Štanjeli; dost ljudi je skupaj bilo, Švaro so preganjeli. Mi smo se bili, skupaj zbrali, da bi Švara bli pregnali; ker ni tel denarcev štet, smo začeli vince pet. Štanjevci so skup se zbrali, da bi Švara varovali, z mahom možnarje krgali, da bi dol na nas streljali. Švari vse kričalo je: “Dajte bog’mu, kar mu gre: Vse fotografije so iz dokumentacije Uprave RS za varstvo kulturne dediščine Ritteija. Kakor pripoveduje neznani vaški kronist, seje na štanjelskem trgu takrat zbrala tisočglava množica. To niso bili le Štanjel-ci; pridružili so se jim tudi Kobjeglave!, Kobdiljci in nezadovoljni kmetje iz okoli-šnih vasi, ki so najprej začeli metati kamenje v grajska poslopja. Nato so razjarjeni uporniki, oboroženi s palicami in koli, udarili v grad in ga oplenili. Potem so planili v grajsko pristavo, kjer je bila shranjena vinska desetina. Odprli so sode, da je vino teklo v potokih, obenem pa kričali: “Le pinto ga, saj to je naše!” Punta so se udeležila tudi grabežljive vaščanke, ki so iz grajske kuhinje in shramb odnašale “gnado Božjo”. Grof Ritter se je pred temi dogodki umaknil v Gorico, grajski oskrbnik pa je pravočasno pobegnil pred razbesnelo mnno-žico. Spomin na te dogodke je ostal v stari štanjelski puntarski pesmi: Maselc vina, kos mesa, da bo rekel Hopsasa! ” Mi smo se v pristavo v rili, najprej vrata smo vlomili, vsak sebi je nabral, kar je njemu prišlo prav. Tontov je bilo štirdeseti, zdaj pa koščkov ni prešteti, vse je šlo po hiši v krog, Švara vpiu: “Pomagaj Bog!” Buč smo nesli na sejmišče, en zapoje, drug zavrišče, bil je velik direndaj, znan ostane vekomaj. Dr. Nataša Štupar-Šumi, univ.dipl.inž.arh. -Pri bi nova 2/a, 1000 Ljubljana Salzburžcin Robert Oedl 3. junija 1924 Park Škocjanske jame PRVI DOKTORAT O REKI IN ŠKOCJANSKIH JAMAH Agencija Kras Dvanajstega novembra 1999 so v javnem zavodu Park Škocjanske jame predstavili prvo doktorsko znanstveno delo o Reki in Škocjanskih jamah, ki je pred poldrugim desetletjem med drugimi dokumenti utemeljevalo tudi predlog Republike Slovenije za vpis Škocjanskih jam v Unescov Seznam svetovne dediščine 28. novembra 1986. Disertacijo z naslovom "Podzemni tok Reke -kraško hidrografska študija z območja jam in dolin pri Škocjanu in Divači" je pred petinsedemdesetimi leti (3. junija 1924) ubranil na Tehniški visoki šoli v Munchnu inženir Robert Oedl iz Salzburga. Robert Oedl med geodetskimi meritvami kanjona Reke (posneto pred njegovim doktoratom). Škocjan, slikan iz Betanja v začetku tridesetih let 20. stoletja. Fotografije so iz albuma dr. Roberta Oedla o je bistvo pozdravnega nago-* vora direktorja javnega zavoda Park Škocjanske jame Albina Debevca na slovesnosti. Pred--JL- stavitvi doktorske disertacije so prisostvovali tudi Oedlova hči Erika, Friedrich Oedl, sin Oedlovega brata speleologa Friedricha, in drugi sorodniki, prijatelji dr. Roberta Oedla. Na slovesnost je prišel tudi dolgoletni generalni sekretar svetovne Speleološke unije dr. Hubert Trimmel, ki je pred poldrugim desetletjem prvi tudi uradno soglašal s predlogom za vpis Škocjanskih jam v Unescov Seznam svetovne dediščine. Doktor tehniških znanosti Robert Oedl, dipl. inženir, seje rodil 27. septembra 1898 v Salzburgu na Bavarskem. Mladega inženirja je življenjska pot pripeljala po tehniški inženirski diplomi na službovanje v mornarico na Reko. Od tod so ga službeno poslali v Trst, od koder seje seznanjal z vodnimi viri na Krasu ter tako začel spoznavati svet kraškega podzemlja in Škocjanski jam. Zanimale so ga hidrologija krasa in vse, kar je povezano s podzemnimi jamami. Pri proučevanju krasa in meritvah je uporabljal nove metode, izboljšane merilne naprave in fotografsko tehniko. Robert Oedl se je kmalu po prihodu na Kras začel z veliko vnemo pripravljati na doktorsko nalogo. Zbiral in študiral je do takrat znanih kakšnih sto študij različnih avtoijev v slovenskem, nemškem, francoskem in italijanskem jeziku, ki so obravnavali hidrografijo jam in dolin v okolici Škocjana in Divače in širše na Tržaškokraški vi- soki planoti. Pri njegovem raziskovalnem delu mu je veliko pomagal brat Friedrich Oedel. speleolog na Salzburškem. Njegovi nepogrešljivi spremljevalci pa so bili domači jamski vodniki Cerkveniki, Gombači in dingi. Brata Oedl sta med raziskovanji Škocjanskih jam veliko časa prebila v Škocjanu in se pogosto prehranjevala v Gombačevi gostilni v Matavunu. Veliki poznavalec Škocjanskih jam in njihove okolice dr. Robert Oedl je umrl leta 1977. S svojimi raziskovalnimi pisnimi izsledki, zbranimi v predstavljeni doktorski disertaciji, ki obsega več kot 250 tip- kanih strani besedila, 41 slik, 61 skic in 8 planskih načrtov, je zapustil slovenski in svetovni speleologiji izjemno dediščino. Po mnenju domačih in tujih strokovnjakov seje s svojim delom uvrstil v veliko skupino prvih raziskovalcev jam pri nas, domačinov ter domačih in tujih strokovnjakov, ki so ponesli v svet krasoslovno znanje ter mu predstavili Kras in njegov pomen, saj je danes pojem “kras” svetovni geološki in geografski pojem. Na koncu svojega nagovora se je direktor javnega zavoda Park Škocjanske jame Albin Debevec sorodnikom dr. Roberta Oedla zahvalil za izročeno kopijo pokojnikove doktorske disertacije in za skrbno hranjenje njegove dokumentacije o Reki in Škocjanskih jamah. Vsem raziskovalcem krasa, prijeteljem in znancem pa se je zahvalil za tradicionalno speleološko sodelovanje na področju krasoslovja. Mladostno veselje bratov Oedl pri malici - levo Friedrich in desno Robert. Park Škocjanske jame Nove razstavne in muzejske zbirke J'KOPINOV SKEDENJ Agencija Kras Konec oktobra 1999 je javni zavod Park Škocjanske jame predal svojemu namenu prenovljen J'kopinov skedenj, slamnato hišico na vrhu Škocjana, nedaleč od zavodove upravne zgradbe. Po zamislih kustodinje Pokrajinskega muzeja Koper Zvone Ciglič je v skednju oblikovalec Dušan Podgornik postavil etnološko zbirko, ki jo je avtorica naslovila "Bogastvo kraškega zrnja". Zbirka kaže način nekdanje obdelave zemlje na tem delu krasa, setev in mlatev žita ter pripravo moke in njeno peko v kruh. Prenova skednja z vso potrebno dokumentacijo je stala 13 milijonov tolaijev, je povedal direktor javnega zavoda Park Škocjanske jame Albin Debevec, ki je s sodelavci tudi njen pobudnik. Največji delež sredstev za prenovo je prispevalo Ministrstvo za prehrano, kmetijstvo in gozdarstvo Svobodne dežele Bavarske iz Nemčije, preostala sredstva pa so primaknila slovenska ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, za kulturo in za okolje in prostor, točneje javni zavod Park Škocjanske jame. Obnovitvena dela je po javnem razpisu prevzel na ključ konec aprila 1999 samostojni podjetnik Viljem Perčič - Gradbeništvo iz Sežane in jih kakovostno dokončal v oktobru. J'kopinov skedenj V zloženki Parka Škocjanske jame iz zbirke Etnologija piše, da je bil obnovljeni skedenj do prenove gospodarski pomožni objekt J’kopinove domačije s hišno št. 7 v Škocjanu. Postavili so ga v bližino njiv in travnikov pred vhodom v vas na stalnem prepihu in hkrati odmaknjeno zaradi požarne nevarnosti, ki je bila tiste čase zaradi slamnate kritine velika. Na sedanjem mestu je skedenj označen že v katastru iz leta 1819 kot enocelični pritlični objekt s pravokotnim tlorisom. Temeni zatrepnih kamnitih zidov sta pokriti s skrlami; leseno dvokapno podstrešje je nosilo kritino iz ržene slame. V skednju so nekdaj mlatili žito z okoliških njiv, pod streho pa so na položene plohe - žagance spravljali seno. V skednju so shranjevali tudi poljedelske naprave in orodja. Bogastvo zrnja V Tkopinovem skednju je predstavljen postopek pridelovanja žita in njegove uporabe v času omega poljedelstva. Preprosto ralo seje pri nas uveljavljalo po naselitvi Slovanov v 6. stoletju. S simetričnim le-mežem - ralnikom se je zemljo le razrilo, zrahljalo in zdrobilo. Mlajši plug - drevu je popolnejše orodje, ki je v 10. stoletju začelo spodrivati ralo. Plug se v stoletjih ni bistveno spreminjal vse do 19. stoletja, ko so izoblikovali posebne pluge za različna poljska dela: osipal ni, podzemni, železni cugmaijev plug... Osnovne značilnosti pluga so nesimetrični lemei in deska, ki obrača in drobi zemljo, ter plužna kolesca - kulca, v katera so zapregah živino. Za vprego je rabil leseni, enojni jarem - komat ali dvojni jarem, sestavljen iz usločenega vrhnjega dela in iz kambe za živalsko glavo. Vlačenje ali brananje je sodilo v pripravo zemlje pred oranjem in po njem, ko so seme zagrebli. Najstarejša brana je bila narejena iz tesno povezanih trnovih vej in obtežena s kamni. Nasledila jo je lesena brana, najprej z lesenimi in nato z železnimi klini. Od pravilne setve, enakomernega sejanja, sta bila odvisna rast in pridelek žita. Do uvedbe mehanizacije je žetev sodila med težja in več dni trajajoča dela. S srpom so žele ženske - žanjice; redkejša žetev s koso, posebej opremljeno s platnom, je bila moško opravilo. Nažeto žito so povezovali v snope in jih zlagali v kope - stoge, postavljene v bližini domačije, da so se posušili. Za ogrodje stoga so uporabljali visok drog, okoli katerega so zložili snope. Posušene snope so odvažali na vozovih - lojtmikih in jih shranjevali na skednju, kjer so počakali do mla-tve. Ročno mlatenje je veljalo za težko opra- vilo, pri katerem je bilo treba loviti pravilen ritem mlatenja, kije pozimi največkrat zaposlovalo kar vso dmžino. Za ročno ločevanje zrnja od klasja so uporabljali cepec, dvodelno palico, povezano z jermenom in gožem, kije v srednjem veku izpodrinil navadno palico. Omlateno žito so očistili - vejali, kar so delali v velikem rešetu - rehti ali s posebno ročno lopato - vejanico, s katero so zajemali žito in ga metali v ponjavo, veter pa je odnašal pleve. Vetrovnica ali pajke I - bare ta za čiščenje žita ter mlatilnica na gempelj, to je na pogon vprežene živine, in slamoreznica, so se začeli uveljavljati šele v 19. stoletju, so pa kmetom močno olajšali delo. Za pripravo kruha sta bili potrebni raznovrstna oprema in orodje, kar se zadnje čase zaradi kakovosti kruha pa tudi zaradi nostalgije spet bolj uporablja. Testo so mesili v posebnih lesenih koritih, nečkah ali lem- uf; purjih, in pozneje v mizi - mentrgi. Seveda je sama priprava kruha, od izdelave kvasa do končnega izdelka, zahtevala veliko pozornosti vse do zadnjega, najslajšega opravila -peke kruha v umetelno sezidani krušni pači. Javni zavod Park Škocjanske jame širi in bogati razstavne in muzejske zbirke V javnem zavodu Park Škocjanske jame so tako uspeli v kratkem času njegovega delovanja postaviti na ogled nekaj zanimivih zbirk, ki prikazujejo značilnosti in posebnosti Škocjanskih jam in njihove okolice. V zavodovi upravni zgradbi v Gambočevi domačiji s hišno številko 2 v Škocjanu je na ogled geološka zbirka s fosili iz obdobja krede. V Tkopinovem skednju je etnološka razstava o bogastvu kraškega zrnja. V Jurje-vi domačiji - gospodarskem poslopju na vrhu Škocjana ob robu brezna Okroglica z devetdesetmetrskimi navpičnimi stenami bo speleološki muzej z raznimi zbirkami jamarske opreme. V zgradbi nasproti upravne stavbe javnega zavoda pa bo na ogled arheološka zbirka iz Škocjanskih jam z okolico. Na ogled bodo kopije opreme, orožja in nakita iz bakrene in železne dobe, kar so tod odkrili in izkopali v letih od 1875 do 1918 in še pozneje, izkopani material pa je razstavljen v muzejih na Dunaju, v Budimpešti, Miinchnu, Trstu in drugod. Razstavljene pa bodo tudi izkopanine slovenskih arheologov z območja Škocjanskih jam in okolice. Za ogled že razstavljenih zbirk priporočamo, da pokličete po telefonu na št. 067/60-090 javni zavod Park Škocjanske jame, in njihov ogled združite še z obiskom Škocjanskih jam oziroma Parka Škocjanske jame! Pogovor s pisateljem in publicistom Borisom Pahorjem SLOVENSKI TRŽAŠKI AVTORJI SO S SVOJIMI DELI POKAZALI EVROPSKO USTVARJALNO RAVEN Marijan Zlobec BORIS PAHO JE POJEM SLOVENSK ZAMEJSKE KULTURE Pisatelj Boris Pahor je pojem slovenske zamejske kulture, dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, mednarodno uveljavljen prozaist, v zadnjih letih tudi vse bolj prevajan, zlasti v Franciji in Nemčiji ter seveda Italiji, kjer živi v predmestju Trsta. Pahorje bil borec antifašist in je dodobra spoznal fašistično nasilje, kot tudi povojna ideološka zavračanja vseh Slovencev, ki so bili pogumni v svojem izražanju intelektualne in politične avtonomije in se kritično izrekali o komunizmu in enostranski jugoslovanski oziroma slovenski podpori manjšine po ideoloških, ne pa etničnih načelih. Zato je bil večkrat v politični nemilosti, o čemer pa v tem pogovoru ne govori. Tako bomo probleme njegove literarne ustvarjalnosti in urednikovanja - dolga leta je bil odgovorni urednik in glavni pisec v reviji Zaliv - ter življenjske, bivanjske povezanosti s Krasom, oživili v našem naslednjem pogovoru. Sedaj so namreč aktualnejši nekateri dmgi problemi, o katerih je septembra spregovoril na letošnjem že štirinajstem srečanju srednjeevropskih pisateljev v Vilenici, ali pa se navezujejo na sprejemanje zakona o globalni zaščiti Slovencev v rimskem parlamentu. Boris Pahor in nekdanji tržaški župan Manlio Cecovini v Danah septembra 1999 Na okrogli mizi o Trstu v okviru Vilenice 1999 ste za razliko od v zborniku Dosje Trst objavljenega teksta ponudili nov in drugačen nagovor z naslovom Mesto v nastajanju. S tem pa ste, ne glede na temo 20. stoletja, ponudili vizijo mesta v 21. stoletju; na katerih in kakšnih temeljih jo vidite, v ekonomskem, političnem, kulturnem, upravnem, etničnem, socialnem, razvojnem, znanstveno-univerzitet-nem, ekološkem, trgovsko-promet-nem...smislu? Je taka vizija sploh možna? V svojem prispevku za zbornik sem Želel prikazati tujemu bralcu problem sožitja med italijansko večino in slovensko manjšino v Trstu, obenem pa poudariti raven naše kulture. Referat z naslovom Mesto v nastajanju pa je imel namen posredovati podobo tržaškega zla dvajsetega stoletja, od let pne svetovne vojske do početja revolucionarnega jugoslovanskega vodstva 1945. leta na Tržaškem. To se pravi, da sem predo-čil, kako je bilo dvajseto stoletje negativno in kako je edino mogoče, da postane v novem stoletju drugačno, če se spremeni razmerje italijanskega dela do slovenske identitete. Zame je to bistvena postavka sožitja, ki je možno, pne zJtake tega novega ozračja pa odkrivamo v doslej docela odsotnem, a zdaj zelo poudarjenem cenjenju naše književnosti. Trst namreč lahko spet zaživi samo v povezavi z zaledjem, z njim pa ga povezu- jemo mi in Kras. Zato nima nikakršnega smisla ponavljati že izrabljene fraze o multi-narodnem Trstu, ne tiste o literarnem čudežu z Joyceom, Svevom in Sabom, ko pa ima Trst še drugo, temno stran medalje; poleg tega pa so slovenski tržaški avtorji s svojimi deli pokazali evropsko ustvarjalno raven, kar pomeni konec enostranskega poudarjanja. Predpostaljam, da je moč demokratične Evrope tako velika, da na tem območju niso več možni temeljni konflikti, kot so zaznamovali dvajseto stoletje, toda ali lahko verjamem, da so izbrisani iz spomina in ne morejo več vplivati na sprejemanje določenih strategij, na primer v smislu globalne zaščite slovenske manjšine, državnih podpor regiji, različnih restriktivnih zakonov, izsiljevanj EU pri sprejemanju Slovenije v zvezo...? Ne bi preveč veroval v demokratičnost Evrope, dokler ne vidim uspeha pri priznanju ogroženih jezikov tudi v praksi, ne samo v listinah Evropskega sveta in parlamenta. Zal Evropa še ne misli evropsko, glede spomina pa je na eni strani površna, na dnigi pa se nima česa spominjati, ker ni dogodkov registrirala s svojo zavestjo in participacijo. Tako je, na primer, bila premalo prizadeta ob odkritju nemškega taboriščnega pokončevanja; glede početja fašizma pri nas in potem v Sloveniji ter drugod pa je evropski človek absolutno nepoučen. To sem, če lahko dodam svoje izkustvo, odkril te dni, ko je na francoskem radiu Michel Pollack dobro ocenil moje novele, ki obravnavajo fašistično dobo, hkrati pa priznal, da je to novo poglavje evropske zgodovine, za katero ni vedel. No, in jaz sem že večkrat poudaril in pisal, da bi se - ko bi slovenska oblast seznanila evropsko javnost z usodo primorskega prebivalstva med prvo in drugo svetovno vojsko ter z vojnimi zločini v tako imenovani Provincia di Lubiana - razgovori z italijansko sosedo razvijali drugače, kot so se. Saj so tudi Združene ditave Amerike, ki zaradi protikomunistične fronte niso marale sojenja italijanskih vojnih zločincev, ob porazu komunizma spremenile svoje stališče. Pri bombardiranju NATO Srbije se je pokazala precejšnja šibkost EU, tako rekoč popolna odvisnost od Amerike, skoraj kot orodje njene politične volje; otrok bi lahko videl, da Evropa nima lastne avtonomije, ne da bi bila odvisna od ZDA ? Ne samo ob bombardiranju Srbije, tudi že poprej, ko je šlo za Bosno, je Evropa slepomišila, češ, naj se razita plemena uničujejo med sabo, medtem ko je francoski predsednik Mitterrand odkrito podpiral Beograd. Francoski filozof Andre Gluck-smann pa je v dnevniku Figaro takrat o evropski družbi sodil, da je une societe de cochons, cochon pa je po slovensko prašič. Ne gre torej za to, da Evropa nima svoje armade, ampak da je, če izvzamemo ekonomijo, brez duhovne perspektive. Na okrogli mizi je ameriški pesnik Andrevv Wachtel lepo povedal, da Evropa z angleščino kot skupnim sporazumevalnim jezikom sprejema model nekdanje latinščine kot skupnega jezika intelektualcev, posredno pa tujo imperialistično voljo. Spomnimo se upora celo Nemčije spričo zapostavljanja nemščine. Toda jezikov je v Evropi nekaj deset. Se bodo v prihodnjih desetletjih izoblikovale določene hierarhije v smislu A, B, in C »jezikovne lige«? Boris Pahor v družbi s pesnikom, publicistom in igralcem Aleksijem Pregarcem Primerjava angleščine z latinščino kot jezikom kulturnega sporazumevanja drži le deloma, ker™ srednjem veku za trgovino ni bila latinščina lingua franca, kot to danes velja za angleščino, ki je v bistvu izraz prevlade močnejšega, kar ni v nikakršni zvezi s prevladujočimi jeziki evropske kulture. Kako bo rešeno vprašanje rabe jezikov v Združeni Evropi, je seveda še neznanka, vendar je vsaj doslej to pozitivno, da so načelno jeziki enakopravni. V zvezi s tem je značilno, da je Umberto Eco v eni izmed svojih tedenskih glos v Espressu poudaril, kako bodo Slovenci v evropskem parlamentu o sebi povedali drugače, kot če bi spregovorili v tujem jeziku. Zato ne bi smelo biti jezikovnih kategorij. Ko govorimo o Italiji, v kateri vendarle živite, in odnosu Amerike do nje, kot se je pokazal ob nesreči, ki jo je vojaško letalo povzročilo s presekom jeklene vrvi z gondolo, se lepo pokaže vsa njena nemoč. Pilotu so sodili v Ameriki in ga oprostili krivde za smrt dvajset ljudi in uničenje črne skrinjice. To razmerje ni nemogoče prenesti na odnos Italije do slovenske manjšine. Zdi se, da bo tudi v prihodnje obveljal večni odnos močnejšega do šibkejšega, kar pomeni, da tudi od demokracije ne moremo pričakovati kaj boljših rezultatov, zlasti pa ne temeljnih vrednot, izraženih že v francoski revoluciji, a očitno še ne doseženih. Kakšna so vaša razmišljanja o tem? O Evropi sem že nekaj pripomnil. Ne gre za vojaško premoč Amerike, ampak gre za odsotnost duha. Evropa se je uprla (nepripravljena) fašizmu in nacizmu šele takrat, ko ni imela druge variante; prej se je bala bolj rdečih kot črnih in rjavih, tako da jo je pogube rešila moč Združenih držav Amerike v sodelovanju s Sovjetsko zvezo, kar je bil nekakšen svojevrsten absurd glede na predvojni čas, ko sta bili, na primer, Francija in Anglija do Mussolinija, Hitlerja in generala Franca bolj popustljivi, kot bi človek pričakoval od razgledanih demokratov, katerim je mar za prihodnost demokracije. Primerjava z italijanskim razmerjem do slovenske manjšine drži, kolikor gre spet za pomanjkanje slovenskega pravilnega stališča. Kot zmagovalka v drugi svetovni vojski bi se Slovenija ne smela čutiti nemočno ob Italiji, saj gre za pravice, ki niso odvisne od vojaške premoči. In če vzamemo v poštev vprašanje manjšine, potem je vprašanje isto, saj je bil dogovor o statusu manjšine mednarodnega značaja, vendar se ni povojna jugoslovanska oblast nikdar poslu- Žila pravice, ki jo je imela, da pred Združenimi državami Amerike (kot je to storila Avstrija) terja od Italije spoštovanje podpisanega londonskega sporazuma iz 1954. leta. Prav tako se danes umika slovenska vlada, kot sem to omenil že poprej. Tukaj smo v političnem močvirju, kjer zaudarja vonj po gnili vodi. Zahtevati pri tem, da bo manjšina bolj odločna, je dokaz nepoznavanja poteka povojnega razvoja, kjer so imeli matično politično podporo predvsem tisti manjšinski Takratni predsednik Vilenice Veno Taufer bere utemeljitev nagrade Vilenica 1993 nemški pisateljici češkega rodu Libuši Monikovi Srbski pisatelj Danilo Kiš na Vilenici 1988 v Trstu predstavniki, ki so zavračali v razmerju do Rima, etnični, to je narodnostni princip, ter zagovarjali (in zagovarjajo) strankarskega, to je levičarskega. slovenskemu življu v okviru fašizma okupirani Sloveniji moralno in materialno opravičilo ter zadoščenje. Ali pa se motim? vzamemo kroge, ki so pod vplivom levih zgodovinarjev. Zato ni pričakovati razločnih potez; to toliko manj, ker je zelo poudarjen poskus nekakšnega pobotanja med ekstremi, za kar je bil zadosten dokaz srečanje med predsednikom parlamenta Vivantejem ter voditeljem skrajne desnice Finijem. Ta se je pojavil v Trstu tudi zdaj, to je 8. oktobra 1999, ko je šlo v Rimu za diskusijo o zaščitnem zakonu, z odločnim stališčem proti samemu zakonu in proti tako imenovanemu bi-lingvizmu, v prid kateremu, žal, v zakonskem predlogu ni nikakršne podlage. Glede pasivnosti Slovenije sem že povedal, kako mislim. In če bi šlo samo za pasivnost, ne bi bilo tako hudo; mrtvilo se da tudi odpraviti. A gre, kot slutim, za klonitev, ki je dvomljive narave; kako drugače razložiti, da ni nobenega odziva tudi na neposredne očitke, kako tolmačiti zamolčevanje žrtev fašizma, kako soditi o odsotnosti vidnega, zgodovinsko poudarjenega odziva na odkritje spomenika dr. Lavu Čermelju, ki je 1936. in 1938. leta v angleščini in francoščini evropske politike seznanjal s početjem fašizma na primorskih tleh ? Je Italija razčistila s svojim fašizmom? Je odprla vse probleme, na primer kaznovanja zločincev, povrnitve škode... S slovenskega vidika se, žal, zdi to skorajda kot »pravljica«. Italija ne bo nikoli poravnala vojne škode oziroma dala Kot sem že omenil, je bil po zaslugi ameriške in angleške teze, da bi omenjanje fašističnih zločinov škodilo protikomunistični fronti v Italiji, večidel naše preteklosti zamolčan. Tako italijanska javnost ni poučena o tem, kar se je dogajalo pri nas, če iz- Na Vilenici ste govorili o žrtvah v Rižarni, a tudi o revolucionarnem početju takoj po vojni, ko je v jugoslovanski armadi prevladoval revolucionarni duh njenega vodstva, tako da se to ni zadovoljilo samo z uničevanjem oboroženih sovražnikov, ampak eleminiralo tudi nemalo političnih, kar se je seveda zgodilo po koncu druge svetovne vojne tudi drugod po Italiji in Evropi. A zdi se, da so sedaj za vse, za ves fašizem in nacizem krivi prav Slovenci. Kako vidite problem fojb, zlasti pa njegovega odpravljanja v sedanjem času vi? Izrekli ste namreč trditev, da je pri tem zavrženem početju naše ljudstvo docela brez krivde. Na podlagi ugotovitev in tudi slovenskih izkušenj ob pokolu vrnjenih razoro-Ženih domobranskih čet je revolucionarna oblast 1945. leta na Tržaškem nastopala tako proti sovražnikom kakor tudi proti tistim, ki se niso strinjali z njeno ideologijo ali pa so bili proti priključitvi Trsta k Jugoslaviji. V tem je bil razloček z. drugimi likvidacijami po koncu vojske v Evropi. Če izključimo tu pa tam kakšno samovoljno maščevanje pri revolucionarni strasti ljudstvo ni sodelovalo, saj so naši ljudje, ko so italijanske čete septembra 1943. leta bežale pred Nem- Nagrajenec Vilenice 1989 Jan Skači daje avtograme kraškim občudovalkam bi, preskrbeli italijanskim vojakom civilne obleke, da so se peoblekli in se rešili. Zato je obsojanje Slovencev, kot se to še zmeraj dogaja, krivično in sad politične kalkulacije; preden pa dosledno obsodimo revolucionarno vodstvo, je naravno, za sporazumno premostitev preteklosti, vzeti v poštev žrtve fašizma v predvojnem in v medvojnem obdobju. O teh pa italijanska javnost, kot sem že omenil, ni poučena; celo Umberto Eco, ki sicer priznava, da fašizem ni bil toleranten in omenja umor Matteotija in druge zapornike, začuda pozabi na Primorje in na Slovenijo. Boris Pahor bere na literarnem večeru v tržaškem Teatra Verdi ob Fulviu Tomizzi, Rudiju Šeligu in Venu Tauferju O dogajanjih med vojno obstaja še en poblem; italijanskih koncentracijskih taborišč za slovenske mladoletnike, o katerih piše na primer Ciril Zlobec v svojem romanu Moška leta našega otroštva. Je Italija te svoje zločine nad mladoletniki kdaj priznala in prizadetim škodo povrnila? TU ni šlo za »politične deportacije« iz Ljubljanske pokrajine, ampak za odvzem prostosti na roparski ali ugrabi-tveni oboroženi način, brez zaslišanj in dokazovanj krivde, saj je pri otrokih tudi ni moglo biti ? Seveda je tudi to tabu, vendar bi za nepoučenega zadoščale številke: iz okupirane Provincia di Lubiana je bilo deportiranih 33.000 oseb, od teh jih je v italijanskih taboriščih umrlo 7.000, ki, pridruženi k drugim ubitim, dajo skupaj 13.100 žrtev. V obeh svojih referatih na Vile-nici ste omenili vlogo in pomen tržaških škofov, med katerimi sta bila dva znana Slovenca, Matevž Ravnikar in Jurij Japelj. V času fašizma je tržaški škof Barto-lomasi zapustil Trst, ker da je položaj slabši kot v koloniji, kjer domačinom jemljejo jezika. In zaradi tega jezika > potem Vatikan odstavil nadškofa v Gorici Sedeja, upokojil, na Mussolinijevo zahtevo, tržaškega Fogarja. Glede cerkve v Trstu ste bili bolj optimistični; rajnki tržaški škof Bellomi je nastopal v dostojni slovenščini, sedanji Ravignani nastopa v skoraj neoporečni. Iz tega ste zaključili, da je cerkvena oblast v soglasju s časom. Je to res? Mediji nikoli ne poročajo o srečanju med slovenskimi in tržaškim škofom. Zdi se, kot da stikov ni in s tem tudi ne izmenjave mnenj o položaju slovenskih vernikov v Italiji. Ne vem, meni se zdi, da bi na primer ljubljanski nadškof dr. Rode že zdavnaj moral imeti mašo za slovenske vernike v Trstu ali kje drugod v zamejstvu, saj velja načelo skupnega slovenskega kulturnega prostora tudi zanj, mar ne? V svojih dveh spisih omenjam škofe zato, da podčrtam, kako je šel Vatikan na roko fašistični oblasti, kar omenja tudi Msgr. dr. Rudolf Klinc v svoji knjigi o primorski duhovščini pod fašizmom: vendar to svojo napako Vatikan popravlja, škofje, ta bolj, drugi manj, dobro uporabljajo tudi slovenščino. Videmski nadškof Battisti je celo prosil odpuščanja za preteklost. Prav je, da se to poudari, medtem ko se v Trstu in Gorici sloven- Litovski pesnik Tomas Venclova, dobitnik nagrade Vilenica 1990, daje avtogram najmlajšemu udeležencu pesniškega srečanja ščina v raznih svetih pojavlja samo kot kratek pozdrav. Nič ne bi mogel reči o stikih med slovenskimi in tržaškim škofom. Najbrž še ni pravega ozračja za to ali pa je, verjetno, vse bolj odvisno od značajskih lastnosti. Manj optimizma ste izrazili glede odnosa italijanske oblasti do slovenske manjšine v vsebini zaščitnega zakona v parlamentarni razpravi, a za katerega trdite, da bo po njem imel slovenski jezik v Trstu kolikor je mogoče postranski položaj. Zal v medijih tega zakona ni, niti ni njegove podrobne vsebinske analize, kaj šele javnih razprav, v katere bi bili pritegnjeni pravniki in zgodovinarji iz Slovenije; ne nazadnje kot pomoč manjšini in kot dokaz, da jih ta tema v resnici zanima. Koliko v podrobnostih zakonski os- nutek poznate vi in kakšna je vaša analiza v kontekstu italijanske ustave in drugih zakonov o manjšinah, na primer Nemcev na Južnem Tirolskem? Seveda se strinjam z ugotovit\’ijo, da se pravniki in zgodovinarji v Sloveniji, kolikor sem na tekočem, bolj malo uk\>arja-jo z vsebino predloga za zaščitni zakon, a to je nekako odsev ne prevelike zavzetosti za problem tako vlade kot poslanske zbornice Slovenije. Ta je, za primer, pripravila neko izjavo le na pobudo iz zamejstva. Glede primerjave z Južnim Tiro-lom bi rekel, da je v celoti neprimerna, in to ne zato, ker je tam Tirolcev za četrt milijona in so v bistvu večina, ampak zaradi neomaj-nosti zahteve po spoštovanju dogovora De Gasperi-Gruber ter zaradi vztrajne podpore Dunaja. Bistveno je spet vprašanje duha, ponosa, če hočete, medtem ko smo mi objekt izigravanja. Zadošča že podatek, da je določitev o krajih, kjer naj bi zakon prišel v poštev, prepuščena »paritetnim« komisijam na zahtevo tretjine svetovalcev posamezne občine, odobri pa ga vlada«. To je komplicirana formula, ki je manjšini v škodo. Zdaj bi, na primer, na podlagi takega ukrepanja izpadla Gorica. Seveda gre za politično špekulacijo, saj vlada dobro ve, kje prebivajo Slovenci. Zakaj bi potem odločala večina v neki občini o njihovi zaščiti! Zakon upošteva tudi Slovence v Videmski pokrajini; Benečiji in Kanalski dolini, česar prej ni bilo? Zakon upošteva tudi Slovence v Videmski pokrajini. To je res in je, seveda, pozitivno; vendar je stanje v Beneški Sloveniji in v Kanalski dolini tako obupno, da je malo ostalo, kar bi lahko reševali. Po zaslugi beneških mašnikov se je ohranil jezik pri ljudeh, ki so še ostali, vprašanje je, ali bodo odkrili zavest pripadnosti ter jo predali otrokom. Benečija je najgloblji problem slovenske asimilacije, vendar je v zadnjem času močna asimilacija tudi v Trstu, ki se kaže z nizkim vpisom otrok v slovenske šole in v izginjanju večinskega značaja nekaterih mestnih predelov in naselij v okolici? Prav gotovo je tudi Trst problem; nekaj zaradi skromnega prirastka, nekaj zaradi mešanih zakonov, nekaj pa zaradi povojne matične politike, ki jo je podpirala tudi pri nas, to se pravi z dajanjem prednosti levičarskim državnim strankam, za katere naj se odločajo naši ljudje. Ta odločitev je padla 1953. in 1954. leta, ko se je uradno Italija spet vrnila v Trst. Ta delitev, to pomanjkanje enotnega slovenskega foruma, je bistveno zlo narodne skupnosti. Južni Tirolci te usodne napake niso storili. Seveda živimo v demokratični državi in vsakdo ima pravico, da si izbere stranko po svoji politični opredelitvi, a manjšina bi potemtakem, če že je v večini z levico, morala imeti slovensko levo stranko. S pripadnostjo italijanski (na Koroškem avstrijski) predvsem škodi duhovni in jezikovni strnjenosti, potem se pa še vede po odločitvi tuje centrale. Madžarski dobitnik nagrade Viienica, pisatelj Peter Esterhazy, med nagovorom v jami PCI To je razvidno tudi pri razmerju do predloga za zaščitni zakon. Slovenci, vključeni v italijanske levičarske stranke, sprejemajo načrt zakona, medtem ko je Slovenska skupnost do njega kritična in skuša prepričati Ljubljano, naj posreduje v Rimu za dostojno zaščito. Kaj se torej dogaja? Namesto da bi narodna skupnost v Italiji enotno vztrajala pri tem, kar je za skupnost nujno, se en del zadovoljuje s predlaganim. To se pravi, da Že vnaprej pristaja; ne čaka, da bo pač parlament dal manj od zahtevanega, ampak se strinja že zdaj, da da manj, češ da zaradi nasprotovanja desnice pač ne more dati več! V zadnji analizi so oni z levosredinsko vlado sklenili, koliko lahko dobimo in kako bomo tudi za naprej odvisni od predstavnikov levice, ko pa jim ne gre za etnično, to je za narodnostno politiko. Je zakon mejnik za novo pričakovanje v skladu z demokratičnim razvojem Evrope in Evropske unije v najširšem smislu (s članicami, ki jih še ni, a vemo, katere trkajo na vrata EU)? Veste, to o demokratičnem razvoju Boris Pahor v pogovoru z Jolko Milič v Trstu Evrope v zvezi z manjšinskimi skupnostmi in jeziki je še velika neznanka, saj že dve evrop- Fulvio Tomizza, Ciril Zlobec in Peter Handke v kraški |armi Vilenici ski listini o tem vprašanju dopuščata vladam precej svobode, da odločajo o stopnji priznanja in državne podpore manjšinskim skupnostim in njihovim jezikom. Za zdaj lahko pohvalimo španske avtonomne dežele, belgijski de facto federalno-jezikovni sporazum in nemško-dansko rešitev. Vse drugo je še v gestaciji. Nas zaščitni zakon ne bo dal na zeleno vejo. Mi se rešujemo, ker nam je angloameriška oblast priznala šole in radio. Ko bi do tega takrat ne bilo prišlo, je vprašanje, kaj in kdaj bi nam Rim dal. Koliko pa v Trstu ne gre le za asimilacijo, ampak za splošne demografske procese; poznavalci namreč trdijo, da izumira tudi italijanski Trst? Da gre za asimilacijo, ni nobenega dvoma, res pa je tudi, da postaja Trst zmeraj bolj mesto ostarelih. Več je namreč tistih, ki odidejo v večnost kot novorojenih. Vse fotografije je posnel Marijan Zlobec Kako se vam kaže kulturno-jezi-kovni problem mladih družin in asimilacija? Slovenija ni dovolj trdna vez? Malo študentov iz Trsta, na primer, prihaja v Ljubljano; raje študirajo v Italiji ali drugod po Evropi in v ZDA ? Bolj kot sama italijanščina, torej vpliv večine, so mladi pod vplivom parole o multikulturnosti, ki jo poudarja levica (zdaj je troje levih strank na izbiro), multikulturnosti, ki v bistvu za dvojezično slovensko narodno skupnost ne prihaja v poštev, ampak je argument proti tako imenovanemu nacionalizmu in v prid levi usmeritvi. Kateri strahovi mučijo Italijane ob globalni zaščiti Slovencev? Je to izraz volilne špekulacije desnice, ki je igrala na strune panslovanske nevarnosti? Brat in sestra, literarna zgodovinarka in prevajalka Katarina Šalamun Biedrzycka in pesnik Tomaž Šalamun v Trstu Nikakršnih strahov ni, ampak gre za volilni argument desnice, ki pa je, na Tržaškem in Goriškem, zgrajen na tradicionalnem omalovaževanju Slovencev in slovenskega jezika. Dobršen del italijanskega pre-bivalst\’a je ta status, ki ima svoje korenine v prejšnjem stoletju, presegel; ne pošiljajo nas več na Kras, ker je ta kulturno na ravni mesta. Predstavniki italijanske kulture pa ne skrivajo svojega priznanja dosegom naše ustvarjalnosti. Ace Mermolja je v odgovoru na poročanje z Vilenice med drugim dal zelo žalostno izjavo, češ da Slovenije manjšina v bistvu ne zanima, oziroma da bi najraje videla, da je ne bi bilo. Vi imate s Slovenijo toliko izkušenj, da namesto odgovora na to vprašanje lahko napišete še eno knjigo. A raje povejte, kaj mislite o trenutnem stanju in kakšna so vaša pričakovanja v prihodnje? Manjšina je zdaj v precepu. Po koncu vojne, od Kominfonna naprej, je doživela samo negativne šoke, tako da zdaj gradi nekako od začetka. Seveda ne bo mogla brez odločnega stališča matične države, ki se zdaj poteguje za vstop v Združeno Evropo; neglede na to, koliko jo bo to stalo. V tem ima Ace Mermolja prav, čeprav je sam apostol multikulture in politike levice ter se ima v bistvu za nekakšnega novega človeka, ki bo slovensko govoreči Italijan, kot je razvidno iz tez, ki jih zagovarja v knjigi, napisani v ta namen. Zato imam njegovo stališče za bolj smrtonosno, kot je škodljiva slovenska, predvsem centralna, kranjska mlačnost do naše usode... Sledi nadaljevanje! Marijan Zlobec - novinar-komentator v kulturni redakciji časnika Delo, Dunajska 5, 1000 Ljubljana Veliki Škržadar SONCE ME SILI PETI (Namesto vpisa v Gogalovo spominsko knjigo) Milko Matičetov Na cesarskem dvom v daljni Kini ministra-mojstra zmerom so imeli, ki dmge ni poznal skrbi nobene kot bdeti, da ob julijskih pripekah v vrtovih Prepovedanega mesta vse živo bi bilo škržadjih pevcev. Ta človek - pričajo nam misjonaiji -imenoval se je LE GRANDE CIGALISTE. Tile kitajski risbici (Slovenske novice, 14.10.1999) sta menda starejši od Homerjeve omembe škržada v Iliadi 3,151. Veliki naš “škržadji mojster”, naravoslovec Gogala Matjaž, se bolj privlačnega je dela lotil: poslušati in snemati škržade, kako se “pogovaijajo” med sabo, kako se s petjem bližajo nevesti, nevarnost slutijo, kličejo k preplahu... Že lani osorej nam je podaril mikavno študijo o škržadjem petju, ki se mu vneto še naprej posveča. Da bi živalcam svojim bil čim bliže, za lastno bivališče in deLOVIŠČE si našel idealen je kotiček na Krasu Dolenjem pod Bijami, kjer pravi: “Na svojih tleh - »V Doleh« -kar sedem vrst škržadov sem že srečal!” Ni kaj, sekira možu v med je pala. K uspehom, ki doživljajih na Krasu, na svojem drugem, adoptivnem domu, jaz zanj imam dodatno sporočilo, poslano po škržadjem internetu, na valu, ki ne ujame uho ga vsako. Tako je to: doma sem iz Koprive, Koprivci že od nekdaj smo “uhači”, simbol naš vaški - “uosle” - celo riga: “I-HA-HA! - SAMO UHO, - NEČ MESA!” Za tiste, ki smo rojeni v Koprivi, v veljavi je akustična izjema: sprejem utripov tonskih P^j- normalnih brez vsakršne posebne aparature. Škržadi kraški, ki to dobro vejo, so izkoristili koprivsko “Uho” in tudi svojo pošto za Matjaža Matičku iz Koprive odposlali. Takrat nikomur ne bi mogel ustreči, ker sem bil nujno odpeljan od doma. Spet zdrav, zdaj rad sprejemam posredništvo, ki zanj so me škržadi naprosili tik preden so utihnili za letos, pod zemljo odšli prezimovat na gorko. v Provansi narisal znameniti slikar Vincent Van Gogh. Škržadogram, na sveže dekodiran, v prepisu zvestem se glasi takole: Rojak naš dragi, ki v Ljubljani bivaš, v zadregi nam le ti lahko pomagaš: prijateljstvo med tabo in našim rodom, nastalo že pred tričetrt stoletja v Prgivščeni, kjer dedek tvoj Matiče učil te je, kaj žvižg nam vaš pomeni, obnavlja se, utrjuje iz leta v leto. Kot veš, na Kras je prišel iz Ljubljane bradat gospod, med nami se nastanil, prodrl v življenje in navade naše kot prej nihče; razložil je stvari, do zdaj izbrancem strašno redkim znane. Za nas zelo zaslužen mož - ni dvoma, vendar... (povsod pritakne se kak “vendar”!) v glavico nekaj nam ne gre in ne gre: zakaj se učenjak - odprt, mehak -glede imenovanja nas, škržadov, sosedom svojim kraškim ne pridruži, ne opusti opletanja s “škržati”! Tu niso samo Brje pri Gorjanskem, za sto in več vasi gre, na ozemlju širšem: Veliki & Mali Dol, Sveto, Škrbina, Zagrdjec, Tublje, Komen, Volčji Grad, Vojščica, Lipa, Kobjeglava, Štanjel, Kras Gorenji, Dolenjega več ko pol, do stika z brati našimi škrž.aki (po njih naš rod Slovencem znan je od 1607). Matiček naš, kar povej ti Gogali, da mu zamerimo, ker ne upošteva, kar mož njegove stroke, biolog, profesor na gimnaziji goriški, pisatelj, ki nam Mravljo je približal, spoznal, da Ni vse z.lato, kar se sveti, in sklenil: “Škržad je okoli Gorice, po Krasu in dolini ipavski (!) ” to, kar je “Cicada orni” po latinsko (ERJAVEC v Letopisu Matice Slovenske, zarodku Univerze in SAZU, 1875). In še dodaj: pri ŠTREKLJEVIH v Gorjanskem prijokal KAREL je na svet, profesor na graški univerzi; na Dunaju pri Franu Miklošiču usposobljen ŠKRŽADOG Mistralovo škržadje geslo: "Lou souleu me fai canta" (Sonce me sili peti.) k pouku slovanske filologije s posebnim ozirom na slovenski jezik; habilitacija - Oblikoslovje goriško-sredniekraškega narečja -izšla je v “poročilih sej razreda historično-filološkega”, Dunaj 1886, Avstrijska akademija znanosti; tik za nom. “škržat” stoji na belem črno: “gen. škrždda ” - torej, knjižno, nom. škržad. Vse to upošteval je profesor LEVEC, “okrajni šolski nadzornik v Ljubljani”; zato v Slovenskem pravopisu 1899, vodilu prvem vašega jezika je tudi nam prostorček lep odmeril: škržad na prvem mestu - polkrepko; za njim škržak. starina - svetli tisk; Fran Levec, gospod, kot danes ni jih dosti, škržata vtaknil je na zadnje mesto: nič drugega pritiče ne brezdomcu in kabinetni kreaturi umetni! Če po zaslugi Levca v Pravopisu njegovem smo kar v redu jo zvozili, let šestintrideset sedeli v miru, zdaj antida pogrevali ne bomo, zakaj smo leta petintrideset prav mi - otroci sonca - morali udar s strani osojne doživeti. Za nas odtlej navzdol stvari so tekle pod Breznikom, Ramovšem in možmi s severovzhoda in osrednjih krajev, kjer nas, primorskih pevcev, ne poznajo, vede al ne nam delajo krivico! ” %r' Škržadogram ta ni končan, se zdi mi, saj nit se tukaj ne izteče, le pretrga. Zadrega - škržadi jo omenjajo v zaupanem mi “skrivnem” sporočilu -nazadnje niti ni nerazrešljiva, skrivnosti ni, ki v javnost ne bi smele. Nasprotno, mislim, marsikaj od tega v predal bi škoda bilo zapreti. Glede izbire, kam bi s tem pisanjem, pa misel brž na Kras je preskočila, k reviji KRAS, dvoživki s podružnico v Svetem. Prav blizu - proti jugu - leži vas Brje, kjer stan svoj ima al vsaj poletno bazo škržadar imenitni naš Matijaž; te vrste mu posveča drug škržadar, (jaz sitni pravim mu), ki - gost nevabljen vserod deli pripombe jezikovne, namenjene ne samo Gogali, a legiji slovenskih biologov: z besedo živo al tiskano aktivni, gr* V* £ Škržad (tu slonova kost) je bil simbol mesta Lokri, Magna Graecia Kristalna posodica za dišave v obliki škržada. Oglej/Aquileia, I. stoletje n.št. Risbi: S. Reinach. odraslim in mladini odstirajo skrivnosti iz narave - vsak dan več, da skoraj ni moč spremljati jih sproti. Blagor se tebi, škržad! V vrhu krošnje drevesne kanec rose popiješ, peti začneš, po kraljevsko, kakor da tvoje je vse, kar po polju ugledaš, kar gozdovi rede. Kmetje - med njimi živiš -Žalega ti nič ne store; smrtnikom v časteh si, prerok sladkega poletja, Muze te ljubijo, Fojbos sam te ima rad -dali so glas ti srebrn. Med mojimi je željami še tale: da zvesti bi prijatelji škržadov se ne razhajali že pri imenu predmeta naših skupnih raziskavanj. Vprašujem se, zakaj bi biologi (če stik z ljudmi želijo poglobiti) občasno nam kaj več ne dali: v podporo jeziku ljudstva tuintam besedo, vsaj drobno kockico za mozaik, ki zablestel naj bi v lepoti čisti, ko prav nazadnje strnejo se v eno izsledki vseh poštenih del dozdajšnjih. V Trnovem, oktobra 1999 Dr. Milko Matičetov, dopisni član SAZU, doktor etnoloških znanosti -Langusova 19, 1000 Ljubljana Starost sploh te ne tare, zemlje umni sin, za petje vnet, brez krvi, za bol neobčutljiv, skoraj bogovom enak. (Prevod: Milko Matičetov) * Primorska srečanja, 222-223/1999 V Brjah pri Gorjanskem z leve: prof Matjaž Gogala, Milkn Mntirptnv in ki i P*/y e Okolju prijazne barve. HELIOS D.C.Stui s profesionalnim delom smo dosegli dobre poslovne rezultate, pridobili zaupanje evropskih sosedov ter obogatili tako Goriško kot državo. Prepričani smo, da mora imeti uspeh dobrih gospodarjev tudi človeški obraz, zato podpiramo tudi nekomercialna prizadevanja za lepše in duhovno bogatejše življenje. Verjamemo v uspeh slovenskega poslovnega optimizma, zaupamo ljudem, s katerimi sodelujemo, spoštujemo gosta - sodobnega človeka, obremenjenega z intenzivnim delom. igri je več kot igra. = HiT Hoteli Igralnice Turizem = Zelo drugačno. Zelo Mobi. Mobi plavček. Mobipaket, ki vam ponuja vse, kar potrebujete za dober telefonski pogovor. Razen telefona. Od n«fcembra torej telefoniranje po čisto vaši izbiri. Mobinadzor porabe. Po vsakem končanem pogovoru se na zaslonu mobija izpiše stanje na vašem mobiračunu. Od decembra torej vse pod samokontrolo. Mobibonus. Mobikartica bo stala enako => na mobiračun bo stanje višje: 1.000 => 1.100, 2.500 => 2.750, 5.000 => 5.G00 SIT, 10.000 => 11.300. Z novim letom se torej za isto ceno pove več. Skupni mobiračun. Družinski člani, dobri prijatelji, morda celo sodelavci lahko uporabljate isti mobiračun. Seveda dokler je stanje pozitivno. Od januarja torej vsi za enega eden za vse. Mobipredal. Govorna sporočila sprejemate, poslušate in shranjujete podobno kot pri avtomatskem odzivniku običajnega telefona. V začetku leta 2000 torej tajnica za vsak žep. M □ B I G □ STO VAN J E. Za tiste, ki želite klicati in biti dosegljivi v tujini, bo možno gostovanje v tujini za določen čas brez predhodnega naročila. Od marca torej mobiji brez meja. WWW.MDBITEL.SI Informacije na brezplačni TELEFONSKI ŠTEVILKI mobitel SLOVENSKI OPERATER NMT & OSM D B D 7D 70 041 za vsak žep svoboden kot ptica