Pokorščina. ii. Perva vlastnost pokorščine je prostost. Pokoršcina v Gospodu je prosta, ker izhaja iz notranjega prepričanja in se zveršuje brez kake vnanje sile. Spolnuje se tukaj Gospodova beseda: nDal jim bom postavo, ter jo zapisal v njihovo serco". Oii prisiljenja se tukaj ne more govoriti. Nasilstvo je le tam, kjer si dvoja volja nasproti stoji, kjei* pa postane volja, mi poprej tuja, moja vlastna volja, tam neha nasilstvo in nastopi prostost. Druga bistvena vlastuost take pokorščine je, da je neprestana. Pokorščina si ostane zinirom eimka ali vpričo ljudi, ali v tihi sobi, v vsakem času in pri vsakteri priliki je ena in ista, ker tisti, zarad katerega srao pokorni, je pbvsod, in njegovo oko spremlja naše pota; v Gospodu pokoren spolnuje njegove zapovedi, naj ga že ljudje bvalijo ali grajajo, ali mu je priležno ali nepriležno, kor vzvišena ljubezen, katera kraljuje v njegovem sercu, vnema ga in rau moč daje, da si odreče tudi to, kar mu je naj bolj drago, ako Gospod zaliteva. Taka pokorščina je pa tudi vesela. Zakaj bi ne? Ker izhaja iz proste volje, in se skazuje temu, katcrega duša ljubi, napolnuje serce s sladkim mirom. Tako pokoren Čuti v sebi rast dušnc moči, in to čutstvo vliva v serce notranji inir. Pokoren pa še živi veselega zaupanja, da tisti, kateri je delo začel, ga bode tudi speljal, tedaj pričakuje blažene prihodnjosti. Ali ne zasluži taka pokorščina, da se imenuje popolnoma doveršena pokorščina? Vendar pri vseh ljudeh ne pridc pokorščina do te doveršenosti, menda je nikdo ne doseže ali vsaj tnalokateri. Pri večini ljudi ostane pokorščina le na pervi stopnji svojega razvoja. — Pokorni so unanji oblasti, katero pred sabo imajo, ta oblast se pa v raznih dobah življenja meDJuje. V mladosti so starši in učitelji, katerim so pokorni, ker se boje zažugane kazni, v poznejšili letih jih pa priganja k pokorščini kazen, katero napoveduje deržavna postava. Ves čas svojega življenja ne ravnajo drugače, kakor da se vklanjajo oblasti, katera jim po zunanje meje stavi. — Pri blažjih dušah se pa povzdignc pokorščina do druge stopnje. Ljubezen vodi njih djanje in nebanje; v mladosti ljubijo očeta in mater, poznejo ženo, otroke, sorodovince in prijatelje. Na višji stopnji duševne omike povzdignejo taki se do spoštovanje, ter ljubijo svoj narod, svojo domovino, in sploh človečanstvo, in to jih priganja v djanje, katero sovreraeniki spoznajo, potomci pa občudujejo. A le malo jih je, kateri bi se povzdignili še eno stopnjo višcj, da bi iz pokorščine do Boga, izviralo vse njili življenje, ker le malo njih se izroča božji delalni moči, iz katere pride taka pokorščina. A vendar ostane cilj, katerega doseči si gojitelj mora prizadevati, ta, da napeljuje gojenca k tej naj višji stopnji pokorščine. Nastane pa vprašanje, kakšni so pogoji, da se doscže cilj; poglejmo pa tukaj naj pervo, kakšen mora biti gojitelj, kateri napeljuje k pokorščini, in kakšna raora biti zapoved, katera pelje k pokorščini. Iz tega, kar smo pripovedovali od raznih stopinj pokoršČine, vidi se samo po sebi, kar se tirja od gojitelja. Da se povzdigne otrok do perve stopnje je treba, da ima gojitelj po unanje neornejeno in popolao oblast nad gojencem. Sreča je takrat, ako ima gojitelj vso to t.blast v svoji osebi, to se namreč kaže v besedi in djanji, v doslednjem ravnanji gojencu nasprot. Ako pa ni tako, in tam kjer primankuje teh viastnosti, mora kdo drugi braniti gojiteljevo veljavo, tedaj vidimo da pridejo premehki gojitelji, ali taki, ki nimajo vso oblast čez otroke, k staižem, da bi jim pomagali otroke krotiti; premehki stariši, kateri si ne vedo pokorščine pridobiti, pridejo pa do učenikov, da bi oni posvarili otroke. — Kedar pa otrok ve, da najde potuho pri stariših, ali kje drugej, tedaj pa z bogom pokorščina. Kdor otroke ne more pripeljati do te stopnje v pokorščini, jih bo javolne pripeljal do druge stopnje, še manj pa do tretje. Da se otrok povzdigne na drugo stopnjo, na kateri uboga iz ljubezni, mora učitelj razen vlastnosti, katere pripomorejo k unanji veljavi, imeti tudi take, katere zbujajo ljubezen pri gojencih. Tem se prišteva poterpežljivost in postrežljivost; ljudomilost in pravičnost. To se pa najde le v tistih. sercih, kjer Ijubezen kraljuje. Ako ima gojitelj še izverstne dušne darove in zinožnosti tako, da ga more spoštovati odraščen gojenec, povzdigne se v srečnih okolistavah pokorščina do te stopnje, da se gojenec vda iz spoštovanja volji svojega predsednika. Do pokorščine v' Gospodu pa napeljuje le tisti, ki sam živi v tej pokorščini, kdor strah Gospodov vsaki dan sam skuša v svojem sercu, in to kar čuti, tudi drugeru kaže s besedo in djanjem. Brez božje pomoči to ne gre — a kaj pa se vendar na svetu zgodi brez tiste — a treba je pa tudi tukaj, gorečnosti, resnega prizadevanja in posebne zmožnosti. Kakor zgoraj rečeno, vprašati se lrioramc tudi, kakšna mora biti zapoved, da od njej smemo pričakovati, da jo gojenec spolnuje. Troje se tu zahteva. Zapoved mora biti pametna, kratka, in z ozirom na enake reči enotera. Pametna je zapoved, ako je taka, da se lahko spolnuje. Misliti bi sicer imeli, da gojitelji in utitelji kaj diugačnega oe morejo tirjati od otrok, vendar pa ne mara ni oilveč, ako vselej preden kaj otrokom ukažemo, prav premislimo je li mogoče otrokom spolnovati, kar od njih tirjamo. Kar se tiče oblike, je to, da more zapoved kratka biti v malo besedah, kar je mogoče, izražena. Očetovo povelje se navadno bolj na tanko spolnuje, kakor materno; očetnva zapoved je navadno kratka, kakor vojaška zapoved. Na dolgo raztegnjena zapoved otrokoiu daje priliko, vmes jezikati; pri kratkem povelji ni mogoče. Enotorost, tretjo vlastnost zapovedi razuruemo tako, da mora biti v soglasji in zvezi z zapovedi, katere namreč kdo drugi daje otroku. Te enoterosti ni, kedar oče prepoveduje, kar mati zapoveduje, kedar šola zahteva, kar dom odrekuje. Očividno je, da tak otrok nima jasnosti in miru, to pa je vendar neogibljiv pogoj pokorščine. Obžalovati je, ako je tako razpertije v družini, kedar si pa šola iii doni tako nasprotujeta, je pa naj bolje, da se tudi po unanje ločita.