236 PREVODI Marko Ker{evan OB JUBILEJNEM LETU PHILIPPA MELANCHTHONA Letos se protestantski in še posebej luteranski svet spominja 450. obletnice smrti Philippa Melanchthona (16. 2. 1497–19. 4. 1560). Ne samo na slikah tistega časa smo ga navajeni videti skupaj z Luthrom, res da ne v enakopravnem paru, ampak bolj v njegovi senci. Melanch- thon je sam poudarjal, da se je pri Luthru »naučil evangelija«: Luth- rovo novo doživetje evangelija in vrnitev k »čisti evangeljski veri« so bili odločujoči za reformacijo in vse velike reformatorje, tudi za Zwinglija in Calvina. Toda za uspešen preboj v intelektualno elito svojega časa je Luther – drugače kot Zwingli in Calvin – potreboval podporo univerzitetnega humanističnega izobraženstva tiste dobe. In prav tu je našel v Philippu Melanchthonu tako rekoč idealnega pomočnika, zvestega in hkrati kritičnega sodelavca za življenja in nadaljevalca po smrti. Po študiju sedmih klasičnih artes v Heidelbergu in Tübingenu je Melanchthon leta 1518, kot 21-letni diplomant, napisal učbenik gršči ne (ta je doživel 40 izdaj in bil v uporabi celih sto let) in postal profe sor za grški jezik v Luthrovem Wittenbergu, eno leto po zname- nitih Luthrovih 95 tezah. V slogu in duhu vsestranskih humanistov svojega časa je pozneje napisal še različne učbenike za druga področja, sode loval pri reformi univerze v Wittenbergu in ustanovil višjo šolo v Nürn bergu, ki je postala zgled poznejše humanistične gimnazije. Po smrti je zato dobil časten naslov praeceptor Germaniae (učitelj Nemčije). Tudi po značaju naj bi se z Luthrom pri skupnem delu izvrstno dopolnjevala: ob Luthrovi vehemenci, življenjski moči, borbenosti in prodornosti, a tudi vihravosti in nepredvidljivosti je Melanchthon že z zunanjostjo izražal asketsko zadržanost, distanco, premišljenost in 237 vztrajnost visoko izobraže ne- ga humanista, ustvarjenega za dialog, a tudi za intelektual no polemiko z drugače misle či mi. Ne po na ključ ju mu je zato ob Luthrovem soglasju pripadla odgovorna naloga, da pripravi za državni zbor v Augsburgu leta 1530 prvo in odločilno for - mu lacijo nove ve ro izpovedi, znamenito Con fes sio Augustana, nato pa tudi zavrnitev njenih kritikov, to je razpravo Apolo- gia Con fessionis Augustanae. Obe deli sta do da nes ob veljali za temeljni bese dili lute rantske vero izpovedi. Leta 1551 je po Luthrovi smrti napi sal Saško veroizpoved, ki naj bi jo prote- stantska stran predložila v raz - pravljanje tri den tinskemu kon- cilu. Njegovo glavno teološko de lo so sicer Loci communes, v številnih verzijah in prede la- vah od leta 1521 do zadnje leta 1559 (kasneje pod naslovom Loci theologici), torej »glavne toč - ke«, »glavna mesta« krščan- ske, evangeljske teologije (Bog, stvarjenje, greh, svobodna vo- lja, Postava, evangelij, vera, do- bra dela, cerkev, zakramenti, predestinacija, vstajenje). Kot vemo, so bili Loci glavni vir in opora tudi Trubarju v te- Lucas Cranach: Philipp Melanchthon (tisk iz 1561) MARKO KER[EVAN PREVODI 238 meljnem teološkem spisu Ena dolga predguvor (prim. rubriko Bilo je povedano v tej številki revije). Kakor koli je po svojem prepričanju in prizadevanju v teologiji zvesto stal za Luthrom, pa je že za Luthrovega življenja in pozneje drugače razmišljal med drugim o dveh vprašanjih, v katerih je bil Lu- ther izjemno občutljiv in nepopustljiv: o nauku o (ne)svobodni volji in o zakramentu obhajila. Nasproti Luthrovemu in Calvinovemu vztrajanju in zaostrovanju stališča o človekovi (ne)svobodni volji v razmerju do Boga je zavzel stališče: ker Bog ni povzročitelj greha in greha noče, pomeni, da obstaja kontingenca (nenujnost, možnost, slučajnost) in da ni vse, kar se dogaja, nujno. Temelj te nenujnosti pa je svobodna volja (ki lahko odkloni, zavrne Božjo besedo, ki nar- ekuje dobro). Nasproti Luthrovemu vztrajanju, da je pri obhajilu Jezus realno navzoč »v kruhu in vinu« (kar je bliže katoliškemu pojmo vanju), je Melanchthon dajal prednost formulaciji, da se v obhajilu Jezus ljudem daje »s kruhom in vinom«. Ta formulacija je odprla pot k iskanju soglasja s Calvinom in kalvinisti, (ki so že prej dosegli soglasje s zwinglijanci) in je po Heidelberškem katekizmu našla svoje mesto tudi v končnem Leuenberškem soglasju reformiranih in luteran skih cerkva leta 1973 (gl. prevod v Stati inu obstati, 5-6, 2007). Že iz tega se da razbrati, da je Melanchthon predstavnik tiste usmeritve v protestantizmu, ki vidi odliko reformacije in protestan- tizma v tem, da teži k osredotočenju – celo omejitvi – na bistveno, temeljno v evangeljski krščanski veri (nasproti drugim usmeritvam v krščanstvu, kot sta katolištvo in pravoslavje, ki se razbohotijo prav v nebistve nem, v posebnem, ne nazadnje v bolj zunanjem, ritualnem in sim bolnem). Taka pozicija je lahko dvorezna, če/ker pomeni popuščanje pri nebistvenem, obrobnem, različnem. V času šibkosti, po porazu prote- stantske schmalkaldske zveze 1547 in uvedbi interima, ki ga je vsilil cesar, je zato Melanhthon lahko zagovarjal pristajanje na vseh sedem zakramentov, čaščenje svetnikov in podobne adiafore (nevtralne, nebistvene zadeve). S tem je izzval nasprotovanje gnesioluteranov z Vlačićem v prvih vrstah. Spor se je, kot je znano, nadaljeval v poz- nejših razhajanjih in konfliktih med f lacijanci in filipisti. V sporih o adiaforah so bili flacijanci močnejši (kot je samokritično priznal tudi 239 Melanchthon), saj so uspešneje branili in ubranili tudi na zunaj vidne protestantske posebnosti, ki so bile nujno potrebne za mobilizacijo protestantskih vernikov v kritičnih trenutkih. V razmerah iskanja soglasja ali vsaj medsebojne pomiritve zaradi skupne ogroženosti od zunaj, od zunanjega sovražnika ali zunanjih neprijaznih okoliščin, pa je bolj življenjska Melanchthonova usmeritev k osredotočenju na bistveno in ohranitev tega bistvenega in skupnega, ki omogoča soglasje kljub ohranjanju siceršnjih razlik in raznolikosti. Ne gre pa prezreti – in biografska dela o Melanchthonu, ki so sveže nastala ob letošnji obletnici, tega ne pozabijo poudariti – da v bistvenih zadevah reformacijskega evangeljskega nauka nikakor ni bil popustljiv. O tem priča tudi Apologija. V krščanskih Cerkvah v začetku 21. stoletja ni soglasja o tem, v kakšnih časih pravzaprav žive, kakšne so glavne nevarnosti in mož- nosti za krščanstvo danes (zlasti v modernem evropskem in severno- ameriškem okolju). Ali se morajo prav danes, v času vsesplošne in medijsko posredovane konkurence, zaradi preživetja v taki konku- renci posamezne Cerkve čedalje jasneje profilirati in medijsko uve- ljavljati svoje specifične profile, po logiki medijev in trga? Ali pa nasprotno, prav v času globalne konkurence že samih religij in drugih vrednostnih in duhovnih usmeritev iskati možnosti za skupno nasto- panje, zbliževanje ali celo združevanje vsaj tradicionalnih krščanskih Cerkva in temu primerno potisniti v drugi plan medsebojne razlike in nasprotja? Pohvale, celo zahvale, ki sta jih bila v evropskem pro- storu v zadnjih dveh letih ob obletnicah deležna Trubar in Calvin prav zaradi svoje zmožnosti preseči razlike zaradi višjih/skupnih ciljev, bi govorile za to, da danes vendarle prevladuje zavest o skupni ogroženosti protestantizma in/ali krščanstva sploh. Če je temu tako, potem je lahko Melanchthon, ta »najbolj moderni reformator«, re- formator-humanist ali humanist-reformator, še posebej vzor in izziv za sodelovanje krščanskih Cerkva v skupni skrbi za preživetje. Seveda pa ob tem ne gre pozabiti evangeljskega opozorila tudi Cerkvam: »Kdor bo iskal svoje življenje, ga bo izgubil …« Cerkev, ki bi zaradi preživetja ali celo zaradi moči in slave v tem življenju pozabila – ali postavila v drugi plan – bistveno oznanilo evangelija in naloge, ki iz njega izhajajo, ne bo preživela kot oznanjevalka in pričevalka tistega MARKO KER[EVAN PREVODI 240 Luther polaga roko na Melanchthona (skrajno desni, zgoraj) Melanchthon (levi) in Luther v domačem okolju (spodaj) 241 evangelija, po katerem in zaradi katerega je nastala. Takšno vsaj bi bilo tudi sporočilo/opozorilo Philippa Melanchthona, kakrš nega spoznavamo ob njegovi obletnici. Pojasnilo k prevodu Melanchthonove Apologije Melanchthonova Apologija – obramba, zagovor – Augsburške veroiz- po vedi je nastala kot odgovor na spis Confutatio, tj. izpodbijanje, za- vrnitev te veroizpovedi. Tak zavrnitveni spis so po naročilu konserva- tivnega dela državnih stanov pripravili katoliški teologi Eck, Faber, Cochläus in drugi. Cesar Karel V. je prvi osnutek spisa Confutatio zavrnil, češ da je preveč polemičen. Ustrezno predelana je bila Zavr- nitev nato prebrana na državnem zboru v Augsburgu že 3. avgusta 1530 (Augsburška veroizpoved je bila prebrana 25. junija 1530). Ce- sar je štel, da je s tem Augsburška veroizpoved ovržena, in zahteval od evangeličanov, da se ji odrečejo. Evangeličani so to odklonili in zaprosili za besedilo Zavrnitve, da bi lahko pripravili odgovor. Ker besedila niso dobili, je Melanchthon pripravil odgovor oziroma prvo različico Apologije na podlagi tega, kar so »slišali in zapisali pri branju« v državnem zboru. Zagovor je bil 22. septembra 1530 poslan zboru. Cesar ga je najprej sicer nameraval sprejeti, pod vplivom brata Ferdi- nanda pa je sprejem odklonil. Melanchthon je potem izdelal izbolj- šano in razširjeno različico na temelju tedaj že dostopnega besedila Zavrnitve. Dopolnjena Apologija je bila objavljena aprila ali maja 1531. Schmalkaldski zbor evangeličanskih državnih stanov jo je leta 1537 uradno razglasil za veroizpovedno besedilo, čeprav na državnem zboru ni bila nikdar prebrana. Apologija sledi razčlenitvi Augsburške veroizpovedi (AV), saj naj bi bila njen komentar. Je štirikrat obsežnejša od AV; večjo pozornost posveča členom, ki so bili v Zavrnitvi posebej napadeni, na kratko pa komentira tiste, ki so bili deležni soglasja. Posebej obsežen je člen 4 o opravičenju, ki obsega skoraj tretjino vsega besedila. Obsežno je tudi poglavje o pokori in maši. Nauk o opravičenju ni v nobenem od luteranskih veroizpovednih tekstov tako poudarjeno v ospredju kot v Apologiji. Pri nauku o opravičenju gre po Melanchthonu navse zad nje MARKO KER[EVAN PREVODI 242 za »Kristusovo čast in slavo«. Apologija je kot izvorna interpretacija AV nujna za ustrezno razlago same AV. Apologiji pri tem ne gre predvsem – kot sicer pogosto trdijo – za razmejitev od nasprotnih stališč, temveč prav tako kot sami AV predvsem za enotnost Cerkve. Kljub večkrat ostremu polemičnemu tonu prihaja Apologija bolj kot katerikoli drugi reformatorski veroizpovedni spis svojim nasprot nikom naproti, na primer v formulacijah o evharistiji/obhajilu oz. Gospodovi večerji in daritvi, Cerkvi, zakramentih, veri in delih, milosti, opravičenju kot razglašeni in udejanjeni pravičnosti (Gerecht spre chung in Gerechtma- chung). Čeprav pride po eni strani v Apologiji specifični reformatorski pristop bolj do izraza kot v sami AV, pa je po drugi strani bolj kot v drugih luterantskih veroizpovednih spisih pou darjena skupna katoliška dediščina. Apologija je nov tip veroizpo vednega besedila, ima prej značaj teološke razprave kot pa strnjenih izrekov (členov) krščanskega verovanja, kakršna je Apostolska vero izpoved (pa tudi poznejša Augsburška veroizpoved ali Schmalkaldski členi, tudi kratki povzetek Formule concordiae). Melanchthon je Apologijo napisal v latinščini. Nemško različico je pripravil Luthrov učenec Justus Jonas, vendar pa ni bila prevod v strogem pomenu besede, ampak prej komentirajoči opis (parafraza) latinskega besedila . Naš prevod odlomkov Apologije v slovenščino je pripravljen po sodobnem nemškem prevodu latinskega izvirnika, ki je objavljen v zborniku Unser Glaube. Die Bekenntnisschriften der Evangelisch-Lutheri- schen Kirche (Naša vera. Veroizpovedni spisi Evangeličansko-luteranske cerkve) iz leta 1991. Iz tega vira so tudi opombe k besedilu in zgornji prikaz nastanka in mesta Apologije v evangeličansko-luteranskih Cerkvah. Izbrani in prevedeni so značilni odlomki ključnega 4. člena (nauk o opravičenju) in celoten 13. člen (število in uporaba zakra- mentov). Navedki iz Svetega pisma so prevzeti po Slovenskem stan- dardnem prevodu (SSP), razen kadar Melanchthonov prevod/nava- janje izraziteje odstopa od sodobnega slovenskega prevoda. Na pri mer pri odlomku iz Pavlovega Pisma Rimljanom (Rim 4,16): Melanch thon navaja »Zato je pravičnost iz vere […]«, SSP pa »Potemtakem posta- jamo dediči po veri […]«; Pavlova trditev je namreč posledica njegovega prejšnjega poudarka, da je Božja »obljuba« bila dana ne po Postavi, 243 temveč »po pravičnosti, ki izvira iz vere« (SSP, Rim 6,13). Ali pri navedku (Jer 31, 33): Melanchthon piše »Zapisal bom svojo Postavo v njihova srca«, v SSP pa je »Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal«. Pri izreku (Rim 10,17): Melanchthon uporabi »vera je iz poslušanja«, v SSP je »iz ozna njevanja«. Tudi pri besedah psalmista (Ps 68,19): pri Melanch thonu je »ujel je ječo in obdaril ljudi«, v SSP pa »ujete peljal ujetnike, od ljudi si sprejel darove« in v opombi opozorilo »si sprejel darove sir. in aram. si poklonil darove ljudem (namigovanje na dar postave na Si naju)«. Mednaslove in pojasnila v kurzivi (oboje v oglatih oklepajih) so v besedilo Apologije vnesli nemški uredniki navedene izdaje. VIRI, LITERATURA Za prevod besedila v slovenščino, pojasnilo in opombe: Lutherische Kirchenamt der VELKD (Hrsg.), Unser Glaube: die Bekentnisschriften der evangelisch-lutheischen Kirche, Gütersloher Verlagshaus Gerd Mohn, Gü ters loh 1991, str. 125–128, 154–163, 172–177, 315–321. Ob Melanchthonovi obletnici: Martin Greschat, Philipp Melanchthon: Theologe, Pädagoge und Humanist, Güters- loher Verlagshaus, Gütersloh 2010 Martin H. Jung, Philipp Melanchthon und seine Zeit, Vandenhoeck& Ruprecht, Göttingen 2010 Günther Frank, Albert Käuflein (ur.), Ökumene heute, Herder, Freiburg 2010. MARKO KER[EVAN