154
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
222.
Poraba opija v Evropi; kako strašni so mu nasledki.
Drugi Anglež, De Quincey, popisal je svojo nesrečo v posebnej Knjižici, kjer  je z   groznimi   bojami   narisal
155
svoje make od 17 let. Grozne so in strašne bile borbe, dokler nm naposled ni se posrečilo, da raztrga lance, v katere je bil vkovan. „Bilo je 24. junija 1822. 1." pri-poveda nam, „ko sem poskušal, da se otresem svoje grozne navade. Zbral sem vse, kar mi je še ostalo od moje moževske moči, da izvedem s kakoršno koli ceno ono, kar sem bil sklenil. Več mescev sem jemal na dan po 160 do 180 kapljic, in naposled sem prišel do 300 kapljic, enkrat celo do 700. S silo sem prišel do tega, da sem začel jemati samo po 100 kapljic, ali to J9 trajalo samo tri dni. Četrtega dne nisem mogel več se premagati, in sem naslednje tri dni jemal po 130 kapljic. Četrtega dne sem vzel samo 80 kapljic, ali muke, ki sem jih sedaj pretrpel, ne dado se popisati. Cel mesec sem se držal te množine, tako da sem enega dne vzel malo več, drugega toliko manje. Potem sem prišel do 60 kapljic, in naslednjega dne nisem čisto nič pokusil opija. V desetih letih je bil to prvi dan, ki sem ga brez opija prebil, in tako sem se premagal celih 90 ur, potem pa sem zopet vzel9 opija, ali ne vprašujte, koliko sem ga vzel. Nisem se mogel premagati, in tudi nobeden drug bi se ne bil. Potem sem ga zopet pustil, a na to popil samo 25 kapljic, potem zopet nič, in tako je šlo dalje." Nesrečnik je naposled zmagal svojo slabost in se je povrnil k navadnemu življenju „Stavil sem zmago," je pisal potem, „ali ne mislite, da so se s tem moje muke dokončale. Štirje meseci so prešli, a jaz sem bil še vedno grozno razdražen. Ni me hotel pustiti ne trepet, ne tolčenje srca, ne nesrečna raztresenost. Jaz sem bil mučenik, kateremu ni meglo pomoči nobeno sredstvo današnjega zdravilstva." Grozen je ta nauk, ki nam ga ponujata ta dva izgleda, a vender se ne morejo otresti te strasti neštete tisočine ljudij v Aziji.
Tudi v Evropi gledajo ljudje dosta pogosto za opijem. V Angleškej je bilo mnogo ljudij, kateri brez opija niso mogli živeti. Bilo je odličnih ljudij, kateri so se opiju privadili, ko so zdravili trebušne bolezni, a bilo je tudi kukavnih delavcev po velikih mestih, kateri so hoteli z opijem pozabiti glad in nadloge. Cesto se je pokazalo, da je opij mej preprostim svetom dobro poznan-Dogodilo se je, da je jedno delavsko dete umrlo, ker mu je mati dala kosec opija, in ko so začeli to reč preiskavati, prišli so na sled, da cela obitel opij jemlje in od svojega malega zaslužka vsak teden čez dva gold. za opij izdaje. V tvorniških krajih, kjer matere izročajo svojo deco drugim na pažojo, da morejo same v tvor-nici delati, pogosto se je dogajalo, da so brezdušni čuvarji dajali deci opij, da je bila mirna in da je spala. Službeno se je pokazalo, da je v tvorniškem mestu Prestonu bilo 1843. 1. čez 1600 obiteli , kjer so opij deci dajali. Zato je pa tudi deca strašno mrla. Srce človeka zboli, kedar vidi tako nesrečno dete. Detetu od opija oslabi in se omehča mozeg, in napadajo je razno bolečine. Dete otopi, strašno shujša, samo trebuh mu ostane napet. Ono vedno dremlje, ni nikdar lačno in ne kriči, a kedar mu glava oteče,  potem umerje.   Prav je,
da se dandanes po evropskih državah ne sme opij prodajati razen z dovoljenjem zdravnikovim. Kultura sama ne bi tudi naobraženega Evropca mogla vedno obvarovati te grozne nesreče.   Tu  mora tudi državna oblast
pomagati.
(Dalje prihodnjič.)