M-l: Srce — knjiga.
237
vsaj nekoliko pobudi in poživi, nas, sinove boginje Atene, ki s praznim tistim, čemur se po grški pravi <no\i.oc/oq, študiramo „carmen fratrum arvalium" .. .
Končno, dragi oče, Vam moram zaupati še to — nikar se ne ustrašite — da sem se na Dunaju že grozno pohujšal. Začel sem prebirati — prepovedane knjige. Kako so nas na gimnaziji svarili pred Freundom! Slikali so nam ga kot pravo pogubo, naravnost kot grob za dijaka. — In v svetem strahu — ker sem bil pozabil tisti dobri rek: non iurare in verba magistri! — sem revež verjel in se skrbno ogibal Freunda in njegovih prevodov. A moj prijatelj Ivan Ivančič, ki je morda najboljši filolog na vseučilišču, mi je dal ta-le svet: „Fant, bodi pameten, pa začni pridno citati klasike; pri izpitu g!edajo največ na to, da je kandidat mnoge bral. Citaj pa s Freundom!" In tako sem dobil v knjižnici „Slovenije" cel kup starih Freundov, in sedaj čitam kar od konca, začenši s Cezarjem „de bello Gallico". Pričel sem z drugo knjigo.
V  eni uri prečitam 10 — 15 poglavij, sčasoma pa jih bodem gotovo še več. In kako se to prijetno čita s Freundom! To gre izpod rok, kakor bi lešnike tri. In česar sam ne bi zapazil glede sloga, slovnice itd., na to me opozori Freund. — Sedaj šele vidim, kako krasno piše Cezar, sedaj umevam namen, ki ga je imel pri opisovanju svojih „Spominov".
V  četrti šoli je, po mojih mislih, dijak še premalo zrel, da bi umeval tendenco pisate-
V  srca sem  našega prodrl globino,
v nji tajnih Črk zasledil sem skrivnost. Ko me v slovo vzljubila je mladost, v srca sem  našega prodrl globino in skritih slov razrešujoč modrost skelečo  v  prsih  Čutil bolečino  .  .  .
V   srca sem  našega prodrl globino,
v nji tajnih črk zasledil sem skrivnost.
ove    ljevo; zato je škoda, da ga dobi tedaj v roke. r se    A še nekaj spoznavam sedaj: da je moral biti men    namreč W. Freund, ki je komentiral vse grške in latinske klasike, vkolikor se čitajo na pati    gimnaziji, naravnost ženialen človek. S kakšno a se    lahkoto in sigurnostjo razloži najtežja mesta; sem     koliko ve; kako vidi vse finoče sloga — to nas    je občudovanja vredno. In profesorji ga prekali    ganjajo! To je naravnost herostratsko po-kot    četje! Sedaj obžalujem, zakaj ga nisem v ker    gimnaziji rabil. Ako bi ga bil vzel v roke e in     potem, ko sem z veliko težavo .prepariral i se    samostojno dotično poglavje, bi se bil ognil iov.     marsikakšni veliki zmoti v umevanju mest, )rda    in prevajanje bi bilo šlo v toli glaje, elegant-
dal    neje. Najprej samostojno, s slovarjem, potem
ačni    ženialnega  Freunda  v  roko  — to  bi   bilo
naj-     pravo! In tako vidim sedaj, da moram izbiti
^itaj     iz  glave   marsikak   predsodek,  ki  sem  ga
rjiž-    prinesel z gimnazije. Ce je predsodek zoper
ir, in     Freunda najnevarnejši, je pa še — nerešeno
•jem     vprašanje. Sicer pa bom sedaj še bolj pripo-
jigo.     ročal vsakemu:   „Non, non  iurare in verba
orna    magistri!"
;e to          Tako,  dragi  oče,   vsaj   nekoliko   vidite,
rok,    kako se nam godi v tem velikanskem hramu
e bi    modric.    „Brešna",   ki   ste   mi   ga   dali   na
me    pot, je še za dober mesec; kaj potem, vpra-
:ako    šuje s skrbjo
-, ki                               vse domače pozdravljaje
ov"-                                               Vaš
knjiga.
Srce je naše,  bratje — božja knjiga,
v  njo  Stvarnik je zapisal zakon  svoj  —
Kako strmel le-tu je pogled moj!
Srce je naše, bratje —  božja knjiga,
iz srca  človek brisati se boj,
kar od Boga je,  da nas k Bogu dviga ! . . .
Srce je nase, bratje —  božja knjiga,
v njo Stvarnik je zapisal zakon svoj.
M-l.