POD MLEČNIM  GOZDOM
»To je moja najljubša plošča« — je zapisal Observerjeo kritik — »ker imam na njej nekaj več kot samo prebrano Thomasovo pesem. Ti čudni poudarki na nepričakovanih mestih, neženirani periodični nihljaji tega mogočnega orgelskega glasu, nezanesljivi, nekoliko naglušni nastavki nam povedo, da je bil bralec, če že ne popolnoma, pa vsaj močno pijan. Tega ne pravim zato, ker je bil bralec Dvlan Thomas sam in ker je znano, da je bil Dylan Thomas rad in večkrat pijan, ampak zato, ker je to, če ploščo poslušamo, prav tako očito, kot če bi nam Thomas s pijansko sapo sam dahnil v obraz.«
Odstavek je tipičen za antikonformistični prijem moderne angleške kritike-demitizirati umetnika, poiskati njegove človeške slabosti in nato z njimi udariti zbeganega meščana, češ: kljub temu, ali ravno zaradi tega, je bil silen dečko.
Mi, ki imamo bolj naivno tradicijo v razumevanju in tolmačenju umetnika, bi lahko iz tega potegnili drugačno teorijo: da je moral pesnik, če je hotel navezati stik s poslušalcem, storiti silo lirični plašnosti svoje pisane besede in da je s tem, ko jo je govoril na glas, že izbiral pomen svojih verzov, zavračal vse neštete druge možnosti interpretacije in jo tako siromašil. Bolečine, ki jih je ob tem čutil njegov lirični duh, si je lajšal s steklenico.
Ce bi bil Thomas še živ, bi za tako romantično razlago pesniških tesnob in strahovanj imel samo prezir. Inebriranost, ki je tako udarjala na uho Angusu Wilsonu, je imela pri njem prej drug, manj pesniški vzrok: namreč ta, da je Thomasov močni, zdravi waleški želodec ljubil okus whiskyja in piva.
Kljub taki modni, morda ne popolnoma iskreni telesni orientiranosti njegovega zunanjega življenja, bi dolgo iskali modernega pesnika, ki nam govori s tako tihim, komornim notranjim glasom kot Thomas. Če je pisana beseda dejanje tišine, potem je ta tišina pri Thomasu še absolutnejša, še tišja.
Na tej plošči bi še nekaj lahko zbudilo Wilsonovo pozornost: notranje protislovje med tišino pesmi in hrupom govorečega človeškega glasu. Ne samo očitno protislovje med pesnikovim liričnim jedrom in njegovo lastno epsko zunanjostjo, ki se je odrazila tudi v basovski intonaciji njegovega glasu (Thomas je bil izvrsten interpret lastnih tekstov in si je velik del svojih precejšnjih dohodkov, zlasti zadnja leta, prislužil  z recitiranji in predavanji po
477
otočju in posebno po Ameriki), temveč protislovje med pesmijo in vsakim, še tako tihim človeškim glasom.
Verjetno je ta kvaliteta tišine vzrok, da njegovi teksti na poti, ki vodi iz ustvarjalne tišine do občinstva, vedno za korak zaostajajo. Njegovi dramski teksti se že odlično govorijo; gibanje, karakterizacija, gledališki elementi jih uničijo. Igralec, ki hoče instinktivno oblikovati posebnosti, ki v avtorjevem tekstu išče surovino, da jo bo umetniško preoblikoval, je pri Thomasu izven koncepta. Ce je gledališko besedilo, kot ga običajno razumemo, samo del gledališke predstave, samo okvirni zemljevid, v katerega bodo nato režiser, igralci, scenograf z lastno nadarjenostjo in s svojim načinom oblikovanja vnesli detajle, napolnili konstrukcijo s telesnostjo in gibanjem, je pri Thomasu besedilo že dogotovljena zgradba. Pesnikova snov je jezik in veliki mojster, kakršen je Thomas, je iz te svoje snovi izdelal celotno zgradbo. Igralec je pri njem zredu-ciran na recitatorja. Absolutni pesnik Thomas nima prostora za izvenjezikovna dogajanja. Ni odrskega dogajanja, ker je dogajanje že ujeto v bogato zaporedje besednih slik, njegova težka, razkošna besedna imaginerija se kot anestetik spusti na mašinerijo gledališča in ga ohromi. Zato je Thomas tako slab gledališki sodelavec.
Kdor si je ogledal ljubljansko predstavo Pod mlečnim gozdom, bo razumel, kolikšne zahteve samozatajevanja in diskretnosti nalaga Thomas gledališkemu ansamblu. Uprizoritev tako bogatega in privlačnega besedila, kakršno je Thoma-sovo, je za gledališče samomorilsko dejanje. Od njega zahteva namreč, da se odpove prav tistim osnovnim elementom, ki gledališče tvorijo: telesnosti, gibanju, dogajanju.
Sprejeti moramo igralčev glas, kakor moramo sprejeti instrument, če hočemo slišati  glasbo,  igralec sam s svojo telesno prisotnostjo pa  nas  moti.
Režiserka B. B. Baranoviceva je, kakor je napisala v gledališkem listu, te posebne avtorjeve zahtevke dobro občutila. Toda kot teatrski človek le ni mogla contra naturam suam in predstava v Križankah je nelagodna simbioza med aspiracijo in realizacijo. Posrečilo se ji je, da je nekatere igralce zvabila — ali pa so se zvabili sami — v vzorno odrsko diskretnost; primer je odlična Štefka Drolčeva, ki je svojo prisotnost skoraj idealno omejila na glasovno podajanje, večina ansambla in zlasti njegovi mlajši člani pa so ji ušli in Thomasu in gledalcem na ljubo niso marali žrtvovati svojih igralskih temperamentov. Posebno nethomasovsko dejanje je po mojem pripeljati igralca na sredo prizorišča, zato da zavpije dve, tri besede in nato v diru izgine na nasprotnem koncu. To je mogoče dobra odrska dinamika, je pa slab Dylan Thomas.
Takšna mozaično položena poetična fantazija o tem, kako se odpirajo in prepletajo življenjski tokovi malega ribiškega mesta v štiriindvajsetih urah, v časovnem roku, ko se konča in znova ponovi večni eksistenčni ritual, je seveda odprta najrazličnejšim odrskim interpretacijam. Ne bi hotel prekoračiti meje kritikove ingerence in režiserki sugerirati njenih stališč, toda neka stališča bi morala biti iz predstave očitna. Gotovo bi se dalo ta razkošni tok bogatih prispodob in idej kanalizirati v nekaj protagonističnih glasov, ki bi nam nakazovali njih notranji pomen in napetost.
Zakaj je tako dobesedno in premišljeno ostal ob robu odra kapitan Cat, ki je tu gotovo ena izmed ključnih figur, saj tvori vez med efemernostjo vsakdanjega dejanja in metafiziko večnega morja? Zakaj je ostala igralsko šibko
'                                                           478
zasedena in nerazumljena figura pastorja? Tudi njemu je Thomas prisodil večjo teža kot Baranovičeva.
Tako je ostala predstava uglašena na satirovsko-polteno dominanto, ki je gotovo važen element pri Dvlanu Thomasu, toda vsekakor ne edini in ne najvažnejši.
Aleksander  Čolnik
479