•
Listek.                                                          507
za prazno, pogomueš (?) za pogamnež, motulj za metulj, s kem za navadni s kom, ščc za se i. t. d.; nekoliko označujejo njegovo pisavo že gori doslovno navedeni stavki . . . Učeni g. profesor naj pomisli, da ni nič lažje, nego si ustrojiti svojo teorijo ter na nje podlagi podirati obstoječo konvencionalno pisavo; toda pomisli naj tudi, kam bi prišli, ako bi si vsaki pisatelj privoščil svojo pi-savico. Hvala Bogu, da je zdravi instinkt narodov doslej še vselej prešel na dnevni  red  črez take pravopisne športe!
Tudi se mi zdi potrebno opomniti, da je g. prof. vvedel v slovnico nekoliko preveč ruskih izrazov; ali misli g. sestavljatelj, da se bodo ti izrazi bolj razumeli nego slovenski lokalizmi, katerih se tako ogibljc (gl. predgovor)? Mislim, da ne. Tudi ne vem, zakaj bi vvajali v slovnico nove ali zastarele tehniške izraze, ko so se vendar Janežičevi udomačili. Zato mislim, da bo boljše, če ostanemo pri svojem »sklonu«, »padež« pa prepustimo Latincem in Nemcem . . .
Toda to so malenkosti; splošno treba priznati, da sta Hostnikov slovar in njegova slovnica važen pojav, znamenito delo v naši literaturi. Do našega občinstva pa je, da seže z vsem zanimanjem po ti prekrasni knjigi, katera ne sme ostati brez uspehov . . .
Zunanja oblika dela vso čast našemu podjetnemu Gabrščeku, kateri sme biti ponosen na tako lično delo, kakršnega ne bi bila mogla menda natisniti nobena slovenska tiskarna. Tisk je jasen in razločen, cirilske črke so lepe in se lahko čitajo; vse tiskarsko delo se je jako posrečilo, in tudi tiskovnih napak ni preveč.                                                                        Semjon Semjonovič -\- B.
Nekaj o Prešernovi »Novi pisanji«. Vsaki izobraženi Slovenec pozna »Novo pisarijo«; posamezni izrazi in celi verzi te duhovito zasnovane in bistroumno razpeljane satire nam rabijo spričo splošne umljivosti že kot citati in za jako primerno orožje, če se je treba hitro odkrižati sitnega nasprotnika.
Kako prikladno se dajo citirati  krepki in značilni začetni verzi:
»Da zdaj, — ko že na Kranjskem vsak pisari,
Že bukve vsak šušmar daje med ljudi,
Ta v prozi, oni v verzih se slepari, —
Jaz tudi v trop, — ki se poti in trudi
Ledino orje naše poezije,  —
Želim se vriniti, se mi ne čudi.
Prijatel! uči mene pisarije!
Kako in kaj ušeč se Kranjcem poje,
Odkrij mi proze naše lepotije.« ')
Da so ti verzi čisto originalno Prešernovi, o tem doslej pač nihče ni dvomil; tem bolj ostrmimo, ko beremo čudno podobni začetek prve Goethejeve »poslanice«:2)
»Jetzt, da jeglicher liest und viele Leser das Buch  nur Ungeduldig durchblattern und, selbst die Feder ergreifend, Auf das Buchlein ein Buch mit seltner Fertigkeit propfen, Soil auch ich, du willst es, mein Freund, dir iiber das Schreiben Schreibend, die Menge vermehren  und meine Meinung" verkunden,
*) Po Jurčičevi-Stritarjevi izdaji.
3) Goethe's sammtliche lvrische Gedichte. Herausgegeben und mit Anmer-kungen begleitet von Fr. Strchlke (v zbirki; Hempel's Classiker-Ausgaben),
508
Listek.
Dass auch andere wieder dariiber meinen, und immer
So ins Unendliche fort die schvvankende Woge sich walze.«
Nihče ne more tajiti velike sličnosti Prešernovih in Goethejevih besed; ne more se pa tudi nihče dolgo oklepati misli, da bi bila ta sličnost slučajna; zdi se marveč, kakor da imamo tu pred seboj original in dobro prestavo, daje Prešeren vedoma ali nevedoma tu posnel nemškega pesnika. Vsaj o začetku »Nove pisarije« je to gotovo res, v nadaljnjem razvoju tega pesmotvora bi seveda tako ozke sorodnosti z nemško poslanico zaman iskali; Goethe razlaga doktrinarno — kakor je primerno poslanici — da zastonj izkušamo preobračati ljudi s knjigami in z lepimi nauki, češ, človek posluša in sliši vedno le to, kar mu ugaja, in se da pač v svojem prepričanju potrditi, ne da si pa tujih misli vsiljevati; Prešeren nam pa kaže v živahnem razgovoru in z zasoljeno ironijo napačne nazore o umetnosti.
Poslušajmo Goetheja (v. 11. sled.):
»Edler Freund, du wunschest das Wohl des Menschengeschlechtes, Unserer Deutschen besonders und ganz vorzuglich des nachsten Biirgers und furehtest die Folgen gefahrlicher Bucher; wir haben Leider oft sie gesehen. Was solite man oder was konnten Biedere Manner vereint, was konnten die Herrscher bewirken?«
Vv. 22. sled.:
»Was man leichter entvvirft, ist leicht zu vcrloschen,
Und viel tiefer praget sich nicht der Eindruck der Lettern,
Die, so sagt man, der Evvigkeit trotzen. Freilich, an viele
Spricht die gedruckte Kolumne; doch bald, wie jeder sein Antlitz,
Das er im Spiegel gesehen, vergisst, die beiveglichen Zuge,
So vergisst er das Wort, wenn auch von Erze gestempelt. —
Reden schvvanken so leicht heriiber, hinuber, wenn viele
Sprechen und jeder nur sich im eigenen Worte, sogar auch
Nur sich selbst im Worte vernimmt, das der andere sagte.
Mit den Buchern ist es nicht anders. Liest doch nur jeder
Aus dem Buch sich heraus, und ist er gevvaltig, so liest er
In das Buch sich hinein, amalgamiert sich das Fremde.
Ganz vergebens strebst du daher, durch die Schriften   des Menschen
Schon entschiedenen Hang und seine Neigung zu vvenden« . . .
Na prvi pogled morda ne zapazimo v Prešernovi »Pisariji« nič takega, kar bi nas spominjalo tega Goethejevega modrovanja; toda ostreje motrecim, nam ne more ostati prikrito, da uči drugi del »Pisarije« vendarle isto resnico, katero poudarja Goethe v svoji poslanici, namreč resnico, da naravnost poučno, moralizovalno slovstvo, kakršnega si želita Prešernov »pisar« in naslovljenec (adresat) Goethejeve poslanice, je nesmiselno.
Ko pa slišimo Goetheja govoriti o različnem pomenu govorjene in tiskane besede (vv. 22. sled.), se še zlasti spomnimo nehote Prešernovih vrstic:
»To govori se, kar na jezik pride, Pogovor, ko na uho več ne bije, Ko zjutranja megla se v nič razide; Kar v bukvah je natisnjenega, vpije,
Listek.                                                          509
To bratec! med učene gre lingviste, In priča od jezika lepotije.«
Vendar ne smemo prezreti, da izkuša Goethe pomen tega razločka znižati ali celo ovreči, Prešeren pa ga naglasa kakor Schiller v znanem prologu k Wallensteinu:
»Denn schnell und spurlos geht des Mimen Kunst Die wunderbare, an dem Sinn voriiber, Wenn das Gebild des Meiftels, der   Gesang Des Dichters nach Jahrtausenden noch leben. Hier stirbt der Zauber mit dem Kiinstler ab, Und wie der Klang verhallet in dem Ohr, Verrauscht des Augenbliks geschwinde Schopfung, Und ihren Ruhm bewahrt kcin dauernd Werk.«
Ce se ne oziramo na »Nove pisarije« začetek, sorodnost med Goethe-jevim in Prešernovim umotvorom pač ni tako tesna, da bi smeli radi tega med njima že konstatovati zgodovinsko zvezo in odvisnost; saj se podobne misli v podobnih odnošajih lahko rodijo v različnih glavah; tako bi bilo samo ob sebi verjetno, da so slične slovstvene razmere in nakane Goetheju in (dobrih trideset let pozneje) Prešernu izvabile slično sodbo o našem slovstvu — toda začetek! Sličnost začetnih verzov se ne da umeti, če ne mislimo na zgodovinsko odvisnost.
Prešernovo »Pisarijo« smo imenovali satiro, in po vsi pravici: ridendo docet — ironija ji je sredstvo, in s tem sredstvom pobija učenec uspešno napačne nazore pisarjeve. Ironije pač vobče pogrešamo pri Goetheju; njegova poslanica se zdi človeku resen proizvod v resni obliki; ') le v vrstici 14. in 15. mahne pesnik, kakor se vidi, enkrat po nasprotnikih: »Was solite man oder was konnten Biedere Manner vereint, was konnten die Herrscher bewirken?«
Tem besedam pristavlja Strehlke: »Offenbar schwebten dem Dichter doch nur Vcrscharfung der Censur und ahnliche Mafiregeln vor.« Da se je Goethe taknil cenzure, ironski poudarjajoč nje pomen, nas živo spominja na razmerje med Prešernom in njegovim cenzorjem, ki nastopa v »Pisarij« kot oblasten »pisar«.
Že zgoraj smo navedli besede Strehlkejeve, da se ne sme prezreti ironija »in dem folgenden Gedicht«, to je v drugi Goethejevi poslanici, ki je s prvo v ozki zvezi; oni prijatelj, kateremu je Goethe v prvi poslanici razodel svoje misli o poučnem slovstvu, bi bil sicer s  tem odgovorom že zadovoljen:
Str. 262.:
». . . so moehte
Meinetwegen die Mengc sich halten im Leben und Lesen
l) Strehlke pravi sicer (str. 257.): »Die Ironie, die sich in der Behandlung det ganzen Stoffes in diesem und namentlich in dem folgenden Gedicht zeigt, ist nicht immer erkannt worden.« Vendar oporekajo temu drugi razlagatelji, glej M. W. Gotzingcrja »Deutsche Dichter« L, str. 644: »Der verstandige Leser wird bald herausfuhlen, dass das, was der Dichter dem wiirdigcn Frcund schreibt, im vollkommenen Ernste seine durch Erfahrung und Reflexion gewonnenen An-sichten und Empfindungen anspreche.«
510
Listek.
Wie sie komite; doch denke dir nur die Tochter im Hause, Die mir der kuppelnde Dichter mit allem Bosen bekannt mecht.«
Kdo bi v tem »prijatelju« Goethejevem, ki tako nežno skrbi »fur die Tochter im Hause«, ne spoznal brž Prešernovega pisarja, boječega se balad in tragedij, češ:
»Da bi Kranjice strupa 'z njih ne pile, Ljubezni sladke, ki srce zapelje, Bi z Romejevo Juljo ne čutile.
Toda Goethe svojega prijatelja hitro potolaži; dekletom naj se namreč knjige sploh ne dajejo v roke, za dekleta je dovolj drugih opravil -- naj opravljajo klet, kuhinjo:
»Wunscht sie dann endlich zu lesen, so wahlt sie gcwisslich   ein Kochbuch, Deren Hunderte schon die cifrigen Pressen uns geben.«
Vkljub Gotzingerju in Viehoftu (Goethc's Gedichte, L, str. 369.) se ne morem sprijazniti z mislijo, da bi to bilo resno in pravo prepričanje Goethejevo in ne ironija; potemtakem se pa ta druga poslanica po glavni misli in ne po nje ironski smeri dodobra sklada s Prešernovo »Pisarijo«; vendar bi pričalo o neosnovani samovoljnosti, če bi hoteli samo spričo te splošne podobnosti dalje sklepati; opravičevati se da tako primerjanje le z ozirom  na začetne verze.
(Konec prih.)
Kopitarjeva knjižnica. Hvaležno delo bi bilo pregledati vse knjige Kopitarjeve, ki so prišle v ljubljansko liccalno knjižnico, pred vsem pa določiti natančno njih število, omeniti važnejša dela in iztiskc. Pred dražbo Kopitarjeve knjižnice je izšel na Dunaju poseben katalog njegovih knjig, ki je doslej neznan, vsaj nihče ga še ni omenil. Najbrže so njegovi iztiski jako redki; enega hrani arhiv »Slovenske Matice« v Ljubljani z napisom: »Verzeichniss der in der Ver-lassenschaft des Herrn Bartholm. Kopitar, k. k. wirklichen Hofrathes, crsten Custos der k. k. Hofbibliothck, k. k. Bucher-Censors, Rittcrs des konigl. preuss. Vcrdienst - Ordens und Mitgliedes mehrerer gelehrten Gesellschaften, gehorigen werthvollen Biicher und Handschriften, grosstentheils sprachwissenschaftlich, vorzuglich in allen slavisehen Sprachen, welche den                                        1845
Vormittags in den gewohnlichen Licitations-Stunden, und an den darauf fol-genden Tagen, in der Stadt Nr. 1100 (Biirgerspital), 1. Hof, 6. Stiege, im 3. Stock rechts, gegen baare Bezahlung offentlich versteigert werden.
Wien 1845. Zu haben a. kr. bei Jakob Bader in der Strobelgasse, und Math. Kuppitsch in der Augustinergasse.« — Knjižica obsega 51 str. in štev. knjig (nekatere v več iztiskih) 932 + 146. Poleg tega iztiska se nahaja v arhivu »Matice Slovenske« najbrže od prof. Marna popisan list, na katerem se med drugim bere: . . . »der gesammte Kopitarsche Biichervorrath betragt Nr. 932 »     146
1078 Werke 199 Duplicate
nur    979 Werke — mit Einschluss der Manuscripte.«