Nekoliko črtic iz mojih mladih let.
(Spisal Matija Torkar.) (Dalje.)
Profesorji iz stare šole so nas tudi pridno vodili leto in dan k šolarski sv. maši. Ob nedeljah in praznikih smo hodili do retorike (VI.) k božji službi skupno v nunsko, gospodje iz logike in fizike (VII., VIII.) pa v Križansko cerkev. Po petkrat na leto smo opravljali izpoved. Pri božji službi so nas nadzirali dotični profesorji in še zlasti prefekt RebiČ, kateri nikdar ni izostal od svete maše.
Vsa tedanja šola je bila osnovana v nekaVem. — kaVor pravijo — jožefin-skem duhu; ostrost in natančnost se je kazala povsodi, slo-bode je bilo malo. Celo v veroznanstvu in v modroslovnih knjigah višjih treh razredov se je kazal ta duh. Tako je bilo do 1. 1848.
Vsaka doba ima svoje posebnosti in znake, in ti se opažajo tudi pri dijakih. Dijaki s kmetov smo nosili v onem Času celo do sintakse (IV.) domače, kratke o-prsnike ali ,pruštofe; in kape, le gosposki dečki so se razločevali od nas s suknji-	Martin Schleyer, cami. Tudi nobenemu profesorju ni padlo v glavo, da bi bil pred peto šolo koga vikal; a zgodilo se je pač, da je profesor celo sintaksista v kazen pognal v šoli klečat in se je iz njega norčeval, kako bodo sodni dan ti štirje šolski zidovi tožili, da je moral I. I. v Četrti latinski šoli pred vsemi svojimi učenci za kazen klečati. Šele v Četrti šoli smo torej vsi hodili v gosposkih suknjah, v peti (poeziji) pa smo morali tudi začeti nositi klobuke z visokimi štulami, kakor so nas šele v peti Šoli jeli profesorji — ne vikati, ampak
„DOM in SVET" 1895, št. 19.
— onikati. Sploh je bil v tej šoli popoln preobrat. Dobili smo novega razrednika, profesorja Petra Petruzzi-ja, ki nas je vodil zopet dve leti, v tako imenovani poeziji in retoriki. Njegov sovrstnik je bil Martinak, doma iz Šent-Jurija pri Kranju. Tega nisem sicer poznal iz izkušnje, a bil je na glasu kot poštenjak in narodnjak od nog do glave. To se je kazalo n. pr. v tem,
da so morali njegovi učenci že leta 1849. grške klasike prelagati ne le v nemščino, ampak tudi v slovenščino.
Naš razrednik Pe-truzzi je bil Dalma-tinec, sloveč jezi-koznanec in jeziko-koslovec, izvrsten govornik, ki je znal poleg klasičnih jezikov italijanski, francoski in angleški, ter je v vseh teh jezikih tudi zasebno poučeval. Veselje ga je bilo poslušati, ko je šolsko knjigo na mizo položivši po cele strani iz Hora-cijevih od ali iz Homerja, a ravno tako gladko tudi iz Danteja ali Shakespearja deklamoval na pa-izumitelj volapüka.	met. Znal je dobro
hrvaški, in češče nam je navajal iz hrvaških pesem, zlasti iz Gun-duličevega Osmana, lepe odlomke, primerjaje tako med seboj vzvišene icieje in njihove izraze. Pozneje se je tudi slovenščine priučil in večkrat je rekel, da Prešernova „Leonora" prekaša nemški Biirgerjev izvirnik. Kako pa se mu je tudi slovenščina primilila? Tu treba poseči nekoliko nazaj.
15. dan sušca leta 1848. je veleznamenit v avstrijski zgodovini. Jel je namreč kar mahoma prodirati po vseh kronovinah narodnostni
37
princip. Pričel pa se je s prevratom fevdalnega sistema; narodi so hoteli več slobode, kmetje so želeli otresti se hudega jarma grajščakov. Težko je res kmet opravljal grajščakom toliko in še več tlake, nego je dnij v letu, težko ga je tlačila desetina in robota. Vsak si je želel polaj-šave iz tega suženjstva; a grajska mogočnost je bila jako vplivna in ta štrena tako zamotana, da je radi njene kočljivosti nihče ni znal razvozlati, nihče se je ne dotakniti; „nam quis contra Jovem fulgura mittat.-'" mislili so si celo vladni bogovi. (Takrat pač ubogi tlaČan in desetinec ni slutil, da pride kdaj z odpravo desetine in tlake iz dežja pod kap, od trinoških palic pod oderuške kremplje krščenih in nekrščenih Židov.) Kar se razlegne glas: „Constitution! Freiheit! Gleichheit!" in ta glas pride tudi v Ljubljano. Menda dne 18. sušca 1. 1848. se jame zvečer z mrakom zbirati pri čevljarskem mostu tolpa rokodelskih pomočnikov in učencev, dijakov in postopačev pred prodajalnico na tranči s pri-šitimi belimi trakovi na prsih, kričoča : „Constitution! Freiheit! Gleichheit! Ven z Metter-nichom!" Imel je namreč tukajšen trgovec v izložbi pod steklom jako lepo Metternichovo podobo v naravni velikosti. To so zahtevali kri-čači; a trgovec si pomore s tem, da jim v mraku vrže na tlak drugo manj vredno — Metterni-chovi podobno — sliko. To zgrabijo napado-valci, raztrgajo jo na kosce in vržejo raz čevljarski most v Ljubljanico. Jedna želja se jim je izpolnila, tembolj, ker so se vsi stražniki poskrili, dasi bi bili z mokro cunjo lahko razpo-dili vse razgrajalce. Tako pa so drli naprej s krikom: „Freiheit! Gleichheit!" pred mestno hišo. Ondi se zopet ponovi krik in ropot; iz uličnega tlaka izrujejo nekaj kamenja, in kmalu so na mestni hiši vsa okna razdrobljena. Iskali so namreč mestnega župana R. Ko pa poči glas, da župana ni doma, ker je odšel v gledališče, zažene se čimdalje bolj narastla truma razsajalcev pred gledališče, razbije vrata in udere noter; župan pa zbeži iz lože in se skrije. V tistem hipu potrgajo napadniki vse drogove in sohe okrog Zvezde. Ko so tudi v gledališču razbili okna, zapode se po mestu v uradne hiše, razbijejo na njih cesarske orle in zunaj mesta na vseh cestah posekajo mitnice. Drugo jutro že nihče več ni maral plačati voznine ali mit-nine. Kakor blisek se je ta upor raznesel po mlekaricah in drugih došlecih po vsi ljubljanski okolici, rabuke in grožnje so postajale čimdalje hujše. Okoličani so se nekje zagnali v grad, zažgali in razbili po pisarnah stole, mize, table, podobe, urbarske knjige in uradne akte, sploh vse, karkoli so dosegli. Tako je zbegano ljudstvo razumevalo „prostost in jednakost", in tako ji razumeva še dandanes.
Misliti je bilo torej treba, kako bi se ustavili temu divjanju; zakaj sedaj je tu, sedaj tam poknil glas : „Pri tej in tej muti se zbirajo oboroženi kmetje in hočejo privreti v mesto, zapaliti je in vse razdejati." Regularna posadka vojakov se je zdela premajhna. Zato neutegoma pozo-vejo ulancev iz bližnjih posadek; med tempa so se veČ dnij v mestu snovale in oboroževale mestne in dijaške straže. Kdor ni imel sam orožja, dobil je v mestni hiši staro puško na kresalni kamen, in ko še teh ni bilo več, jemali so kole, drogove in ročaje od starih metel. Hiše so morale biti zvečer ob 8. uri zaprte, mladina in zlasti mlajši dijaki so morali biti doma. Tako so domači vojaki in mestna garda veČ večerov Čakali kmetov iz okolice, ulanci so bliskoma peketali na svojih vrancih s karabi-narji in sulicami na šiškarsko, dunajsko, dolenjsko, šempetersko in tržaško cesto do mut; naposled so vendar vsi skup spoznali, da so kme-tovske grožnje le prazen strah. Med tem pa se je čim dalje bolj urejala mestna straža, ki je menda narastla do šest kompanij. Vanjo privzeti so bili tudi večji dijaki iz V. in VI. šole; logikarji in fizikarji (VII. in VIII. šola) pa so imeli svojo posebno gardo s klobuki kalabrezarji, s kokar-dami in lastno uniformo, kakor svoje posebno načelništvo izmed doktorjev-profesorjev. Poveljnik pa je bil neki Sühnl. Vsa ta garda je potem za vrstjo oskrbovala navadne častne straže pred governerjem in pred cesarskimi blagajni-cami. Manjše šarže so bile razdeljene med imo-vitejŠe možake in med take, ki so drugim na „haubohtu" pred šolo (na sedanjem Valvazor-jevem trgu) ali pa v deželni hiši kupovali pijače. Da je šola ob tem dirindaju in ob tolikih zmešnjavah trpela veliko škode, misli si vsak lahko. Sedaj so gardiste klicali k vajam, sedaj na straže, sedaj k ordinancijam, in še tedaj, kadar so v šolo prišli in bili iz kakega predmeta poklicani, imeli so kopico izgovorov, ali pa so skrivši padali pod klop, in zadostoval je klic sosedov: „Ist auf der Wache — Straži." Najbolj pametno jo je pogodil tisti gorenjski oče, ki je v Ljubljano prišedši našel svojega sina pred governerjem na straži, od vsake strani mu dal gorko zaušnico in mu rekel: „Ali sem te zato v šolo dal, da boš tu-le igral vojake, kakor mali otroci r" Ni moči izreči, koliko so si nekateri previdni profesorji prizadevali, ne le z razlaganjem „ustave" in s pravicami „ustavnih držav" — saj živ krst ni imel o tem pravega pojma — temveč tudi z resnobnim svar-jenjem odvračati dijake od političnih vrtincev in homatij. Gotovo najbolj se je v tem oziru trudil v izbornih govorih in razlaganjih po cele dni dopoldne in popoldne prav naš profesor Petruzzi. „Sed nitimur in vetitum semper cu-
Anton Hribar: Mane, Tekel, Fares.
579
pimusque negata", hudo nagnjenje v človeku so spoznavali že stari modrijani. Narodnostni princip je pričel svoj tok in nobena moč ga ni veČ zadržala, in sicer v Avstriji s tem, da so nas vse poskušali priklopiti v Frankobrod. Nemška zveza je plapolala na zastavah, in še celo dijaki so pomagali velikansko zastavo z grbi vseh k nemški zvezi spadajočih dežel nesti na ljubljanski grad v sprevodu po Florijanskih ulicah. Gori prišedši jo obesijo na dolgem drogu proti glavnemu mestnemu trgu, in tesarski mojster Košir, možak velikan ter krepke postave, trobil je na vse štiri vetrove s stolpa na govorno trobilo: „Hoch lebe das vereinigte Deutschland!" in iz sto in sto grl je odmeval jednak vrišČ. Možje, kakor pokojni dr. Bleiweis, so se smehljaje muzali tem komedijam. Čez noč pa pride vihar in vsi skupaj skrpani grbi mogočne germanske zveze so bili zjutraj na kosce raztrgani in razpršeni, da je z grajskega stolpa molel le še drog. Na šolskem poslopju obešene tri jednake zastave so bile na jutro prav tako scunjane. Kaj ne —- slabo znamenje za zjedinjeno Germani jo !
V šolah je ostalo še 1. 1848. vse ob starem, ker v naglici in med letom nihče ni vedel sveta
s premembami; tembolj pa je šumela zavrelica za shod v Frankobrodu. Se naši Dolenjci so se vnemali zanj in tje poslali kmeta Gr. iz Mirne peči. Kaj je ta poslanec, nazaj prišedši, svojim sosedom in somišljenikom vse kvasil in tvezel, to je presmešno, da ne bi se zapisalo v trajen spomin. Pravil je med drugim, kako je bil na Dunaju v cesarski palači silno prijazno sprejet, kako so ga posadili na blazinast stol, prinesli mu iz omarice kranjskih mesenih klobas in poljič najboljšega dolenjca iz Gadove peči, in ga silili, naj vse to poje in izpije, da se bo v Frankobrodu dobro postavil za Avstrijo in prav opravil svoje velevažno poslanstvo. Se na pot so mu dali celo gnjat in hlebec belega kruha. Take in jednake je izpod pazduhe jemal in mirnopeški kmetje so vse te godČevske imeli za golo resnico in strmeli nad njim, da, kar zijali so, ko jim je za gotovo obečal, da je tlaka in desetina proč, le z malo krajcarji se bo odkupila, drugo bo pa cesar sam odplačal, jeden del pa grofje utrpeli. Tisti gospod kmet pa, ki je bil v cesarski palači tako elegantno sprejet in s klobasami in z gnjatjo pogoščen, spal je v Frankobrodu na otepu slame in v konjskem hlevu.	(Konec.)
Oi
'j Babilon, oj Babilon, Ki si sejal nezgode; Verig in spon nad milijon Skoval si za narode: Ozemlje tvoje in vode O solzah, krvi govore, Ki so jo lili todi Podjarmljeni narodi.
A zdaj je jenjal odrtnik, In davki so nehali; Zdrobljen zmešnjave je malik, In jarmi so razpali. Gospod mu palico je stri, Ki rod je mnog pod njimi mrl, Zdrobljen je meč in jeklo, Ki robom rane seklo.
Mane, Tekel, Fares.
Počiva zemlja vsa okrog, Molči in se raduje; Iz babilonskih stisk, nadlog Rešitve dan praznuje: Kako je Libanon vesel, Da mu sovrag ni ceder vzel; Prosti so vražje groze Polje, vrtovi, lože.
Glej, konec dnij je, Baltazar, Oholi Babilonec, Krvnik si bil in ne vladar, Sedaj je vlade konec: Seštel Gospod je tvoje dni. In stehtal te, prelahek si; Kraljestvo Medijanci Delijo s Perzijanci.
A pal z višave si višav, Prestole zgubil zlate, In pal v nižavo si nižav, Kjer ni več nade zate: In glejte, to je tisti mož, Ki je nad ljudstvi krhal nož, Pretresal je kraljestva, Zdaj sam je brez posestva.
Odpira, kralj, se že pekld, Budijo se pošasti, Ti, Baltazar, letiš na dnö V peklenskih sil oblasti: Že kralji teme vstajajo, Naproti ti prihajajo; Vse brezdno se ti čudi, Da ti sem prideš tudi.
Mogočen bil si, o vladar, In bičal si narode, Razsajal, rušil, kot vihar Po ložah dela Škode; Bogu jednak si biti htel, Češ, v zvezdah prestol bom imel; Prisegel si, obljubil, Da svet boš ves pogubil.
II. ZARJA ŽIVLJENJA.
(Tragedija v petih dejanjih.)
Drugo dejanje.
Grad. Sosed. Soba.
1. prizor.
Tahi. Dahi.
Tahi.
E, beži, beži! Ti in tvoja vest! Ne vem, kakovo vest ljudje imate, Od voska menda ali od snega. Daj pismo sem, Če je imaš pri sebi! Stoji golehna pač resnica v njem. In kdor resnico piše, ali kaže, Koga se mu je bati? Bodi moder!
Dahi.
Podpis sem vendar ponaredil jaz. Tahi.
Kaj to! Kdo mi na svetu sme braniti, Zapišem naj čegaveršno ime, Čeprav ime je kralja Ferdinanda? Resnično je, kar pisano stoji, Da bi se nam in činovnikom vam Godila slaba, ko bi Kacijanar Pri Oseku uničil turško vojsko. To mi je Kacijanar sam priznal. Razdražen bil je Ferdinand, začuvši O stranki Zäpolje v Hrvaški naši. In da imel je takrat večjo moč, Posekal bi nam glave, kakor racam. Povej, ni li to res?
Dahi.
Mogoče res. Todä, Če pride kdaj na dan, gospod, Da sem podpis posnemal kraljev v pismu ..
Tahi.
Kako si nedoumen! Rečem ti, Nikdar ne pride to na dan, nikdar. Jaz pismo Pastorju samo pokažem In svetnikom in precej je raztrgam Na drobne kosce na vse večne čase. Saj veš, da ni drugače nam mogoče Dobiti Zagrebčanov — brez sodnika. Daj pismo sem! Ne bodi vendar zajec!
Dahi.
In ve li Kacijanar kaj o pismu?
Tahi.
Povedal sem, da mi je sam razkril, Kar pisal ti si zdaj v imenu njega. Sicer i njemu ne povem ničesar. Ne boj se torej!
Dahi.
(Da pismo.)
Nate list. A rečem, Jaz nisem kriv jedini.
Tahi.
Bah! Modruj! Nihče ni kriv, ker krivde ni ob tem. Izborno! (Gleda pismo.)
Kakor bi ga pisal pravi. In Ferdinandov rokopis — njegov je. Zahvaljen bodi in plačila upaj, Plačila, vedi, zlatega. — Zdaj pojdi!
(Dahi odide.)
2. prizor.
Tahi. Kacijanar. Török.
Kacijanar. Kar Tahi izroči naj naš ukaz! Sodnikom je gotovo znan osobno.
Török.
Prav, prav! Zakaj ne! Tahi!
Tahi.
(V svoj list zamišljen.)
Tukaj sem
Kacijanar.
Ponesi, prosiva, sodniku v Zagreb To pismo ! (Da mu pismo.)
Tahi.
Jaz? Kaj pisano je notri? Török.
Saj veš, kaj smo v Kostajnici sklenili. Sodnik zabrani banoma uhod V prestolno mesto. Ta ukaz je pisan.
Tahi.
Da, dä! To vem. Ponesem rad, takoj. A nekaj Pastorju se preje zinem, Da bode manj ugovorov, izvinkov.
Kacijanar. Prikleni ga, pridobi nam ga, Tahi. (Tahi odide.)
3.	prizor.
Prejšnja. Török.
To pravim jaz. Tako se meni zdi. On vsako slovce, vsak korak premeri. Kar govori in kar stori za nas. Previden je, oprezen je, strašljiv je.
Kacijanar. O Nikolaju mislim isto jaz. A ne o Ivanu, njegovem bratu, On je iz cele duše nam udan, On vse žrtvuje, kar je v njega moči.
Török.
Resnično! Toda Ivan, dasi starji, Močij duševnih in telesnih nima Ni polovice z Nikolajem vkupe.
Kacijanar.
Ti sodiš ga pretrdo, Török moj. Oba poznam globoko. Meni zdi se, Da Nikolaj presega brata z umom, A ta pred njim se odlikuje s srcem.
Török.
Verjamem. Sicer bodi, kakor hoče. Svetujem, da pahnimo Nikolaja V vrtinec dela, da začnimo krepko Ravnati JanoŠu med nami tla. tDa bodi konec golih zborovanj In praznih marenj in mamečih sanj. Iz rok denar in svetel meč v roke, Vojake Čvrste stavimo v vrste Na svojem in na Janoševem domu, Pokorni njemu, drugemu nikomu!
Kacijanar.
Ti govoriš lepo iz zdušnega srca. Za delo vnetost vendar ni še delo. Prihaja Frankopan in Zrinjski sem. Pred njima ti razkrijem svojo misel.
4.	prizor.
Prejšnja. Frankopan. Nikolaj.
Frankopan. Storila zdaj sva viteško dolžnost Gospe in sinu sva se poklonila.
Junaka mali Baltazar obeta,
Ne bo v sramoto njega meč očetu.
Kacijanar.
Bog daj, da bil bi ljubi sin od mene Srečnejši le, če tudi manjše slave.
Nikolaj.
Nemilosrden ti je Ferdinand. Celo tvoj rod njegovo jezo čuti, Da mu je dom odvzet. Resnično dem: Eliza se mi smili. S sinom mora Na ptujem varnega domu iskati.
Kacijanar.
Jaz sam sem jo povabil in pozval Iz bratovega Gornjega gradu, Kjer vedno mirno najde zavetišče. Z menoj naj tu deli življenje burno, Drug drugemu bodiva si v tolažbo! A to na stran! Izročil sem sedaj Ukaz na mestnega sodnika nujni, Da banoma pokornost odpove. Mi torej smo začeli svoje delo.
Frankopan.
In Zäpolja?
Kacijanar.
Ne ve o tem ničesar. V prerahli zvezi ž njim je naša družba. Nobenega glasu nam ne dopošlje, Ni svoje misli, ni načrta, sveta. Ta molk se meni zdi sumniv, nevaren.
Nikolaj.
Kaj more nam pomoči on. Sami Delujmo zanj! To hoče in želi.
Török.
A meni drugo vse vrši po glavi. Od trudov in od let je kralj potrt. Od dne do dne izgublja ono Čilost, Odpornost, ki ga je krasila preje. I Ferdinand se je navolil bojev. S peresom in slovesom se borita Ne toliko za pravo, kot za mir. Zato hitimo! Laski, Ferdinandov Poslanec in posrednik, dan na dan Prihaja k Zäpolji na dvor zgovoren, In zdi se mi, da ga nagiblje k miru.
Nikolaj.
A meni zdi se, da smo le prenaglo, Prelahkih mislij započeli boj.
Frankopan.
v
Ne! Se je Čas, Četudi kratek čas, Da Zapoljo priklenemo nase, Da ga oglušimo za vse pogodbe.
A treba mu razviti našo moc, Vsaditi vanj je treba trdni up, Da zmaga slavno on krepkejši z nami. Nabirajmo vojakov neprestano. In ne le jeden, temveč vsak po moči! Z vojaki vse storimo, kar želimo.
Kacijanar.
Pred vsem naj Török zopet se napoti In Zapolji izreČno naroči, Da kanimo Čim prej upor začeti. Kadar se vrne, precej in slovesno Odstavita se bana KegloviČ, Nadažd in v dežel&h vsak činovnik, Ki naših teženj javno ne prizna. Gradovi Ferdinanda se vzemo In vsa vlastinska prava do pozemelj." Gradove mejne omogö posadke. Kadar si osvojimo vso Hrvaško, Potem na drugo stopimo polje: Na Ogersko ovenčat Janoša. To hočemo, to moramo, to bomo.
Nikolaj.
Posadke okrepe gradove mejne.' Da, to želim, —- kaj pravim —- to
zahtevam.
Zarote kmalu bodem sit do grla, Ce meni bodo v škodo, drugim v hasen. Kdo mi je Dubico pred Turki branil, Kdo rešil grad Jesenovec? Nihče!
Török.
To baš je glavna krivda Zapolje, Da Turkov ni še z nami oprijaznil. Sicer gradova tä za vedno nista Oteta tvoji lasti. Trdno upaj! Se danes ti, Če hočeš, izročim Grad Corgo, kot nemajhno povračilo In kot zastavo, da gradove vse Ohraniš, izgubljene priboriš. Tu sezi v mojo roko, a obljubi, Da z nami složnega duha in rok Odločno stopiš k stranki Janoševi!
Nikolaj.
Mar nisem stopil še?
Török.
Tako je prav. Jaz idem k Zapolji, vso moč napnem, Da ga odvrnem od miru in naš NaČrt mu razjasnim z besedo živo. Se danes idem. Vi storite svoje!
(Odide. Drugi za njimi razven Kacijanarja.)
5.	prizor.
Kacijanar.
Nedvomno. Török meni čisto prav. Ta Zrinjski je samo na pol pri nas. Previdno zlasti on se dela loti, Kdor tiho se boji, da se ne zmoti.
Sicer pa--kam on more zdaj drugam.'
Nazaj.' Po kaki poti? Sam, on sam! Naredil je korak, naprej zdaj mora. Samo pri nas — nikjer ni zanj prostora. A ker si ti previden pred menoj, Zakaj bi jaz ne bil, o Zrinjski moj! (Hoče na levo.)
6.	prizor.
Prejšnji. Elizabeta.
Elizabeta
(ki vanj zadene.) Zamišljen zopet. . . O ne misli vedno!
Kacijanar. Eliza, ti . . .! Kaj dela Baltazar?
Elizabeta.
Igra se in pa toži, da je dolg čas.
Kacijanar. In tebir Tebi ni pri meni dolgčas? Pomladi se povrneš lahko k bratu. A zdaj pri meni bodi nekaj tednov. Saj ločena sva bila nekaj dnij. Privadiš kmalu se i temu kraju.
Elizabeta. O Ivan! Kaj so meni kraj in ptujci! Ce tebe varnega meniti smem, Ostanem tam, kjer mi velevaš ti.
Kacijanar.
Da bil bi varen jaz na svojih gradih, Pribežal ne bi sem, to lahko veš. Potrpi! Lepše dni čakajva srčno! Iz črne te noči za mano mora Zazoriti mi dan — ali razgrne Še globlja noč v temnö življenje moje. Jaz upam, upaj z mano tudi ti! Saj dvojih up usoda težje stre, In Če ga stre, dve srci manj potre. Privedem skoro ti družico tudi.
Elizabeta.
Družico.' Kdo . . .?
Kacijanar.
Grofinjo Salamanko. Elizabeta.
Kako? Odkod? Grofinja Beč ostavi?
Kacijanar.
Nedavno sem dobil nje pismo tukaj. Zakaj ostavi Beč, lahko uganeš. Pomogla mi je iz zapora.
Elizabeta.
(Vzdihne.)
Vem.
Kacijanar.
In kaj? Ti vzdihaš. Kaj te vznemiruje?
Elizabeta.
»Grofinja Salamanka, Ivan, ona . . .
Kacijanar.
V resnici te ne urnem. Dej, zakaj?
Elizabeta.
Lahko vprašanje, a težak odgovor. Ti pač ne slutiš, da jo vso poznam, Da vem, kaj skriva v srcu se Hispanke.
Kacijanar.
Cim dalje, tem temneje govoriš, Zakaj bi ti je ne poznala vse? Saj z nami je živela mnogo let. In kaj se skriva v njenem srcu — kaj?
Elizabeta.
Ponös hispanski, ogenj slavohlepja, Ki tebi več škoduje kakor nji.
Kacijanar.
Ne bodem te prekinjal. Le govori!
Elizabeta.
Poslušaj me z ljubečim srcem, Ivan, Ce jedenkrat ti ona govori, Kateri vendar si najbližji v srcu. Jaz duše nje ne vidim, niti nisem Besed usodnih vseh iz ust nje čula.
(S tresočim glasom.) Saj zapuščena sem tako v družini, Kot bila bi le ptujka, ne soproga, Ne mati, ne gospa, ne svetovalka, Ki često pravo govori, četudi Srce samo besede ji nareka.
Kacijanar.
Elizabeta, prosim, pametuj! Grofinja mi je bila druga mati, Vsekdar pripravljena vse zame dati. Rešila me je ječe in še zdaj Bogastvo nje za svoje lahko smatram.
Elizabeta.
Dejanje se presojaj po nagibih.
Kakov je njen namen ob vseh dobrotah?
Jaz vem, razkrila mi je vse Skolasta.
Uživati nekoč ob tebi hoče Vso bojno slavo in bodočo srečo, Ki z mečem svojim si jo priboriš. Peha te na bojišče, kterokoli, Ni skrb je kralja, tvojega vladarja, Ni skrb je vernosti, dolžnosti svete, Ki vrši jo podložnik vsak v državi. Ni skrb je sladkega miru v domovju. Nje geslo je le boj in tvoja slava. Upihala je v tebi večno iskro, Ki žene te za venci po deželah, Vzbudila ti zavest, da vse premoreš, Razdražila duha, ki čuti meje, O dalje naj molčim, ti veš, kaj mislim. (Pokrije čelo.)
Kacijanar.
Tako? In jaz sem le orodje nje? Jaz sam ne mislim niČ in nič ne vem? Vse delam slep . . ? Eliza, bodi modra! Ponižan sem — prenizko me ne sodi! Nesreče moje kriv je Ferdinand, In nihče drugi nego Ferdinand.
Elizabeta.
Toda, kako poslušam naj besede, Ki govore je zdaj ljudje o tebi: Da si umoril kmeta spremljevalca Na begu — jaz verjeti jim ne morem.
Kacijanar.
Ljudje naj govore o meni svoje! Kaj meni ljudsko mnenje, ljudska laž! Preprosti ljud je dete domišljije, Od vekov narod v njej živi brez spon. Živeč v vsakdanjosti, posebnost ljubi, Nov svet ustvarja z novimi ljudmi. V življenje mož slovečih vpleta bajke, Zdaj Čudesa dobrote, zdaj zločesti, In čudoma in strahoma jih gleda, Zabivši, da strmi v izrode svoje. Kdor govori, on bi zaslužil to, O čemer govori. Dovolj o tem!
Elizabeta.
Odpusti mi, ne vnemaj se mi, Ivan! Jaz tebe cenim vsaj tako visoko, Kakor grofinja, ali kteri drugi. Ne trdim, da si delal zanjo slep; Da nisi samostalen, samoveden. A tvoja mlada vzgoja že je njena. Ne morem kaj, jaz slutim v duše dnu, Da bila bi usoda tvoja druga, Ce nikdar ne bi nje poznal in slušal. Zato mi ne zameri! Žensko srce Od vekov tajni hram je pravih slutenj. In saj sem, Ivan, tvojega življenja Družica, ki te ljubi, dobro hoče . . . (Zaihti.)
Kacijanar.
Eliza, skrij solze! Solza ne morem. Povej, kaj hočeš" — Torej ne želiš, Da se grofinja v Sosedgrad preseli ? Tega me v pismu prosi. Kaj želiš r
Eliza.
Udana sem iz vsega ti srca. Usoda tvoja tudi mene peče. Ob tebi rada žijem vekomaj Kjer koli — toda, toda, ne zameri: Kadar grofinja prag gradu prestopi, Prestopim ga jaz tudi. — To želim. In ako kdaj je v tebi iskra tlela Ljubezni, posvečena meni, Ivan, Izpolniš rad mi skromno željo to.
Kacijanar. Razjasniti mi treba marsikaj, Zakaj ta želja zame skromna ni. Preti nam boj, za boj je treba vojske, Za vojsko pa železa in zlata.
Eliza.
Zlatä? — I moj imetek majhen ni. Vse, kar imam od rajnega soproga, Imej in rabi! Vse ti rada volim. Vse dragotine in spominke zlate Prelij v denar, prelij, Če hočeš, v meče, Da rešiš, osladiš življenje svoje! A vrzi strani list grofinje, Ivan, Ni za trenutek je ne slušaj, Ivan, Goreče prosim te, rotim te, Ivan!
Kacijanar.
Svetuje se lahko. Tu misliti velja.
(Odide.)
7.	prizor.
Elizabeta. Baltazar.
Baltazar.
(Pol jokaje.) Zakaj pustiš me samega?
Elizabeta.
(Prime dečka. Vzdihne.)
O Bog! —
(Odideta.)	6
Zavesa pade.
Grad Kostajnica. —- Dvor.
8.	prizor.
Martalozi. Uskoki. Banovci.
Trije martalozi.
(Držd se za rame pojoč.) Mi nismo na tlaki, Ne tepe nas bič,
Veseli vojaki Živimo, ko ptič.
Nihče nas ne vpraša: Kdo vaš je gospod. Vsa zemlja je naša, Doma smo povsod.
Mi suČe«mo v bojih Krvavi svoj meč, Doma smo pri svojih Kozarcih največ.
Od njega ne loči Nihče nas nikdar, Ki vince nam toči In sipi je denar.
(Pijö po vrsti iz majolike na klopi.) Prvi.
Bog živi našega gospoda! Premalo jih je takih, škoda!
Drugi.
(Tiho.)
Ti banovci nam v škodo gredo, Vsak dan jih nekaj sem privedo.
Tretji.
Ne boj, ne boj se, žejna kanja! Jaz vem že bolje to od vaji. Cim več vojakov se nabere, Tem boljše bodo vinske mere. Ker Kocijan še ni pri kraji In od srca se veseli Rastoče vojne te moči.
Prvi.
A vsa druhal je tukaj zbrana Od nas najvišjih do cigana.
9. prizor.
Prejšnja. Dva banovca. Prvi.
He, bratci moji, Bog vas živi! Vi niste baš na poti krivi. Zato pridruživa se k vam.
Jaz duham .
Drugi.
. blizu vinski hram.
Martaloz.
(Tiho drugemu.)
Ti! Vino skrij! Hudičev nos!
(Banovcu.) Ti pil si ga že dober kos. Od kod? Iz Zagreba, kajneda? Življenje pusto ti preseda.
Prvi banovec.
Uganil si. Življenje vražje! Trpeli smo za žive in mrtve, Dobili nikdar nie v zobe.
Martaloz.
Nö, tukaj bodeš živel lažje. Enkrät na dan orožje v roke, Da bodes znal prijeti mec. Zvečer mesa in vina, moke Dobodeš dosti in preveč. Preganjal bodeš polhe tudi Avstrijske z gradov in iz hiš. Izplačajo se dobro trudi, Če roko globlje pomoliš.
10.	prizor.
Prejšnji. Uskoki.
Drugi martaloz.
Odkod si ti? Neznana lica.
Banovec.
Izda jih morda govorica. Povejte nam svoj rodni kraj!
Prvi uskok.
Iz Kranjske vračamo se v Bosno, A trudni stopimo med vas. Pod gradom Čuli smo sedaj, Da Kocijan vojake zbira. Mordä vzprejame tudi nas. Mi gremo radi ž njim vsak Čas, Četudi nas na vrage tira.
Prvi martaloz.
(Po strani.)
Širokih ust so ti ljudje. Tretji.
Samo ciganov zdaj še ni. A morda pridejo — kdo ve.
(Obema martalozoma.) E, pojdimo od teh ljudij!
(Prvi izprazni majoliko.)
11.	prizor.
Prejšnji.
Banovec.
Težko ušli smo vendar banu.
Uskok.
Povsod on neki stavi mreže, In kogar more le, prestreže, Da ga v vojaški stan priveže.
Drugi uskok.
Prišla bi rada h Kocijanu!
Banovec.
Ne boj se brate, zdaj si tukaj. Sprejme te Kocijan — kar ukaj!
Uskok.
Tako se govori med kmeti, Da pojdemo na boj poleti.
Banovec.
(Pogleda v stran.)
Prijezdil je gospod od Zrinja. Kot veverka je s konja skočil.
Uskok.
Glej, vse na njem se izpreminja. Oprodi uzde je izročil.
Banovec.
Naproti, glejte, gre mu — kdo.' Gotovo Kocijan je to.
Uskok.
Kako je majhna ta gospoda!
Banovec.
A v žilah ji- ne teče voda. Tako ti v roki meČ vihti, Kot žlico, ali šibo — ti.
Uskok.
O vem. Kako bi ne? Križ božji! Od mlada uri se v orožji.
Drugi uskok.
Dva gresta k naši družbi. Kdo sta
Banovec. Najbrže spet dva nova gosta.
12. prizor.
Od leve drugi banovci. Od desne Grabež. Hojz
HojziČ.
(Tiho Grabežu, kažoč mu banovca.)
Poglej ga! Ali ga poznaš? Podil nas je nekoč pri Uni, Ko bil je banov še pristaš.
Grabež.
Ne pametim. Kdo vse bi vedel! In če je res, v hrbet ga suni! Nikjer ni, da bi Človek sedel.
(Ogleduje se, potem sede na klop.)
Banovec.
Kdo sta vidva? Povejta nam!
Hojzič.
Hm, ta je modra! Kdo si ti? To vem, da nisi modra kri.
Banovec.
Jaz ravno to o vaji znam. Vojak sem srčen, ne prevzeten.
Grabež.
In kakor veva, ne začeten. Pobegnil banu si mendä, In našel tu zavetna tlä.
Banovec.
In kdo sta vidva?
7	Hojzič.
Kaj ti mari!
Banovec.
Zakaj me dražita? Nikari!
Grabež.
Povej mu vendar, da sva vraga, Ce drugo vse mu ne pomaga.
Banovec.
Da vragu sta podobna, vem. Zato ne hodita k ljudem!
Hojzič.
Le molči, da ne skočim vate In ti premeljem vse kosti!
Banovec.
Kaj
ti, kaj ti, predrzni brate, Vojaka starega, oh ti . . .
(Zgrabita se s Hojzičem. Banovci priteko.)
Uskok.
(Banovcu.)
Le grabi, tepi in rahljaj, Da bode cunj po zemlji käj!
13. prizor.
Prejšnji. Kacijanar. Zrinjski Ivan.
(Šepet: Kocijan, Zrinjski!) (Hojzič in banovec se izpustita.)
Kacijanar.
Kaj tukaj se vrši? Kdo moti mir?
Banovec.
(Pokaže Grabeža in Hojziča.)
Ta dva!
HojziČ.
Gospod! Midva sva bila mirna.
Banovec.
Dražila sta me z lepega miru.
Več glasov. Da, da! On je nedolžen! Ona dva . . .
Kacijanar.
Molčite! (Zrinjskemu:)
Tvoja sta služabnika! Kaj hodita k vojakom? Reci jima!
Ivan.
Od tod! Takoj!
(Odideta.)
Grabež.
(Stisne pest. Zase.)
Prekleti Kocijan!
(Banovci se porazgube.)
14. prizor.
Prejšnja. Ivan.
Ves Zagreb je razburjen in po konci. Sodniku je pokazal bojda Tahi Nekakov list, v katerem Ferdinand Veleva tebi, da takoj obglavi Veljake vse hrvaške, ko premagaš Pri Oseku.
Kacijanar.
Takoi Jaz nisem nikdar Prejel od kralja tega pisma, nikdar. A Tahiju sem rekel, to priznavam, Da bilo bi nevarno za Erdöda In marsikoga, ko bi takrat zmagal.
Ivan.
To končno nič ne de. Resnica vendar Iz pisma sije, in sodnik in mesto Za nas gore, in banovi vojaki Prihajajo kar trumoma do nas. Poročala sta pre srdita bana Potanko vse na Dunaj Ferdinandu. Pomožnih čet ga prosita iz Stirske, Koroške, Kranjske. — Ferdinand vse ve.
Kacijanar.
In ti zdaj tudi veš, prijatelj Ivan, Kaj misli v srcu Ferdinand o meni. Pretrgana je vez na veke ž njim. Moj up je Zapolja in vi — drugovi. — In Török in poslanci, kaj reko?
Kralj Janoš je prijazno jih vzprejel. Vzdihaval, da je holen in starosten, Da je tem bolj močij potreben mladih, Netil, da zbirajmo vojakov pridno, A da varujmo vsega se nasilja, Ker v Carigradu lev še ni zaspal, In da brez njega ni začeti boja.
Kacijanar.
Besede! — A za nas je dobro vsaj, Da okrepimo se in sklenemo Tem ože. Stvar je namreč silno resna, Čim dalje jo premišljam.
Ivan.
Le pogum!
(V ozadji se čuje petje.)
Mi nismo na tlaki Ne tepe nas bič, Veseli vojaki Živimo, ko ptič.
Ivan.
Poslušaj! Tu je naša moč. Vojaki. — Krog nas se zbirajo od dne do dne, Z vso dušo so udani nam in verni, Za nas prelijejo junaško kri. Jaz upam, Ivan moj, res mnogo upam. Ko svojega ovenčamo si kralja, Od bojev turških se naš rod oddahne, Od pustolovnih tolp počije zemlja; Naš grad jo bode branil in naš meč. Veselo zacveto vrtovi zopet, Bogato klasje ozlati puščavo, Vsa domovina premeni se v raj.
Kacijanar.
Od mene nisi mlajši, 111 starejši, A toliko izkušenj bridkih nimaš Za sabo, kakor jaz. Zato iz srca Tako veselo-upna vre ti misel. O le naj vre, o naj kipi ti, Ivan, In mene omladi in mene dvigne Iz te noči, ki je zijala vame! Ti upaš. Upaj! Najmočnejši meč V težavnih dobah bil je zmerom up. Zato si ti mi najmočnejši up In porok, da zašije lepša doba Omagani, nesrečni domovini.
Ivan.
Jaz svoje ti moči posvečam rad. Boriva se za narod, ne zase.
Kacijanar.
(Ogleda se.)
Poglej! Prijezdil nekdo je ves poten. Ivan.
Iz Zagreba je Dahi. — Sem hiti . . .
Kacijanar.
Za Boga! Kaj hiti! Jaz hudo slutim .
15. prizor.
Prejšnja. Dahi. Dahi.
Uklanjam vama se, gospoda.
Ivan.
Kaj je?
Dahi.
Zavetja prosim. Jaz sem izgubljen, In vsi smo izgubljeni — vsa zaveza.
Kacijanar.
Govori, kaj je!
Dahi.
Počil je razglas: Mir sta sklenila Ferdinand in Janoš.
Ivan.
Bog! Ktere so pogodbe? Kdo je kralj Dalii.
Zalesja kralj in Ogerske je Janoš, Hrvaške in Slavonske Ferdinand.
Kacijanar.
(Ivanu, ki molče povesi obraz.)
In mi smo, Ivan? Mi smo zdaj sami.
(Ivan mu da roko.)
Zavesa pade.
Lončar.
(Kratkočasna povest. — Spisal Podgoričan.)
(Konec.)
Andrejec je nekaj Časa gledal za razsrjenim možem in se mu posmehoval:
„Ej, ti si zrel za blaznico! Ako bi ne bil tak in bi se mi ne bil smilil, jaz bi te bil že ohladil, da bi me pomnil!"
In iskal je dalje zdravila za kola, toda brez uspeha. Zato se naposled uda v usodo in požene. Počasi je kimal lišček, počasi so se vrtela kolesa, pa s_9 vendar cvilila in stokala, kakor bi se peljalo na vozu pol Dolenje vasi.
Tako je šlo v Višnjo goro.
V Višnji gori je bilo vse po koncu, ko je pripihal^ mesto mož z dežnikom in je vpil temu ali onemu meščanu, katerega je srečal:
„Veste, preljubi sosedje, nekdo prihaja z lončeno robo, ki nam očita polža. Kaznujmo ga!"
Trebušnati županov oče so težko spravili iz njega, kaj se je zgodilo. Potem so šli lončarju naproti; za njim so šli mnogi radovedneži.
Ko jih Andrejec pred mestom ugleda, začudi se in pravi:
„Kaj pa je ljudem v tem kraju, ki ob belem dnevu pohajkujejo in postajajo ?
Andrejec ni slutil, kaj je vzrok, da mu gredo naproti in ga hočejo sprejeti v tolikem številu.
Ko pritira voziček do njih, spozna med njimi svojega čudnega znanca, ki ga je bil pozdravil z dežnikom in se prav prestraši, ko le-ta zavpije:
„Ta-le je! — Ta nas zaničuje!"
„Kaj bo, ako so vsi tako neumni, kakor je ta-le", misli si Andrejec in švrkne liščka, da bi hitreje prišel iz gneče. Toda v tistem hipu se ustavi lišček in voz, ker so ga ljudje obstopili okoli in okoli.
„Cesta mora biti prosta! Umaknite se!" vpije Andrejec in hoče razriniti ljudi, toda v tistem hipu se postavi predenj oče župan, prime ga za prsi in ga vpraša:
„Kaj si storil, ti božji Človek?"
„Jaz nič! Prav nič!"
„Ka-aj? zavpije mož z dežnikom. „Ali nisi iskal polža tam-le v gozdu? Ali nas nisi sramotil in očitno žalil, že veš, kako?"
Ljudje se Čimdalje bolj gnetejo okoli njega in nekateri stiskajo pesti, kakor bi hoteli planiti nanj.
„Zakaj si iskal polža?" vprašajo ga županov oče prav mogočno.
Andrejec je bil v škripcih, ker ni vedel, za kaj se gre in kaj še pride. Bal se je, zato začne:
„Ljudje božji in krščanski! Ali ne veste, da se morajo kolesa namazati, ako začno cviliti? Vidite, tam pri nas jih vselej namažemo. Zato ima vsak, ki premore le dve kolesi, tudi kolo-maz. In vidite vi, preljubi ljudje božji, duše krščanske, meni se je pa nesreča zgodila, grozna nesreča. Kolomaz sem pozabil doma, ali se mi je izgubil, ali ga je pa kaka dolga roka ukradla, in jaz nisem imel s čim namazati voza, četudi cvili in stoka, da se sliši pol ure naprej in pol ure nazaj. Le poglejte, kako so zlizana pesta! Pa sem dejal, ko sem prišel v gozd: Lej, Andrejec, tukaj bi lahko kakšnega polža našel, pa bi se namazala kolesa, da bi rajša tekla. Pa nakrat pride ta-le mož z dežnikom (Višnjanje se zaniČljivo zakrohotajo), pa me meni nič, tebi niČ oplazi in se nekaj znaša nad menoj, da sem mu že mislil vrniti z bičevnikom. Polža nisem našel, upam pa, da bom v vašem kraju dobil kaj mazila za svoja kolesa. Bog ve, da rad plačam, ali pa zamenim za posodo."
Županov oče se ozro po svojih podložnikih nekako v zadregi, ker niso vedeli, kako bi vso stvar izmotali, zakaj zdelo se jim je vendar, da lončar ni mislil tako hudo, kakor je pripovedoval oni mož.
„Ali nisi dejal, da smo mi polži?"
„O, Bog obvaruj, kdo je to dejal in kdo se je tako grdo zlagal o meni? Se nikoli mi ni na misel prišlo, da bi zmerjal kakšnega človeka s polžem. Verjemite mi, ljudje božji!"
„Naj ti bode odpuščeno za danes! Drugič pa bolje pazi, kadar še prideš v naše mesto."
"„Tem ljudem se meša", godrnja Andrejec na tihem, da ga nihče ne sliši.
„Ali je še daleč do Višnje gore?" vpraša potem, ko je videl, da ni nič veČ hudega.
„Vidiš, to-le je; tukaj si že v Višnji gori", pokažejo mu Višnjanje.
„Kaj? Ali ta-le vas je Višnja gora? To je višnjansko. mesto?"
„To ni nobena vas! Mesto je, nič se ne norčuj! Ako ti pa ni všeč, po kaj si pa prišel?"
In Andrejcu ni kazalo drugače, kakor molčati, da ne pride še v večje zadrege.
Mož z dežnikom je pa še vedno jezno pihal, da je lončar žalil Višnjane in da je zaslužil kazen zaradi tega.
Mnogi so potegnili ž njim in šele potem so umolknili, ko jim reče župan:
„Sejmarjev ne smemo preganjati! Kakšni sejmi bodo potem? Rajši malo potrpimo!"
Ko najde Andrejec prenočišče, izpreže lišČka, potem si pa kupi sala in dobro namaže kola.
Andrejec se je v Višnji gori najpreje oddahnil.
V.
Ni mesta lepšega, Kakor je Višnja gora.
Nar. pesem.
„Torej to je višnjansko mesto, kamor mi je svetoval Suhastran peljati lonce na prodaj! Zakaj mu Bog še jezika ni posušil prej, predno mi je to svetoval", modroval je Andrejec drugega dne, ko je pohajal po mestu in se oziral, kje bi zagledal kaj mestnega.
Seveda je bil nevoljen, ker ni našel mesta takega, kakor mu ga je slikala domišljija.
„O, blažena naša Dolenja vas! Trikrat je večja in dvakrat lepša kakor to preteto mesto! . . . In ti ljudje, kako so Čudni! Jeden hodi ob jasnem vremenu z dežnikom; drugi prestrezajo ptuje ljudi, da še v mesto ne morejo; nekateri so vsi raz sebe, če pošten človek pošteno govori: Oj, kaj bo to! — Jaz pa povem temu Jožetu Suhastranu, da naj sam hodi v to preteto vas sejmarit. I, kje se more v takem-le kraju kaj prida prodati r Pa še posodo za gospodo sem vzel s seboj! O, jaz in moj lišČek si bodeva zapomnila Višnjo goro do sodnjega dne."
Hodi gori in doli po mestu; — pa ne opazi ničesar. Ko se vrne k lišČku v hlev, stopi k njemu in pravi:
„Lišček moj, slabo sva zadela. Pravijo, da je mesto, pa nimajo ,rihte' ne ,fronkarije' ne druge takove gosposke hiše."
Dolgočasil se je Andrejec v Višnji gori prav močno, zlasti tudi zato, ker si ni upal ziniti nobene šaljive. Izprevidel je bil, da Višnjanje ne razumejo šale. Kjer se pa Andrejec ni smel po svoji volji in nagonu mnogo šaliti, tam ni bilo zanj, naj je bilo še tako kratkoČasno.
Težko je pričakoval semanjega dneva. Ker je bil v gostilni dokaj zajedel, obudila se je v njem zopet jezica na ženo, ker mu ni bila spekla ničesar.
Ko so pa začeli staviti po trgu tržne lope, upal je po številu lop, da semenj ne bode tako slab, kakor si je bil mislil.
In res, drugega dne na vse zgodaj so drli ljudje od vseh stranij skupaj, da se je Višnja gora kmalu napolnila. Višnjanje so stali na vežnih vratih, kadili tobak in Častitljivo od-zdravljali kmečkim znancem, ki so jih spoštljivo pozdravljali.
Andrejec zapelje voz na lončarski trg, izpreže konjiča in pusti, da se pase okoli, potem pa razloži posodo. Tekmeci njegovi so bili gorenjski lončarji, ki so se postavljali z dokaj čedno posodo, tako, da se je Andrejec bal, da ne bi mogel prodati svojega blaga, ker je z zvedenimi očmi spoznal precej, da je gorenjska roba boljša. V ceni Gorenjci seveda niso mogli tekmovati z Andrejcem, in zato je imel le-ta okoli sebe kmalu cel krog ženskih, ki ne gledajo toliko na blago kakor na ceno, katere so kupovale različno posodo. Prejšnja nezadovoljnost se je kmalu umaknila prešerni zadovoljnosti.
Izpraševal je višnjanske matere, koliko zibeli teče v hiši, kako je možu ime, trkal je na lonec ali skledo in vpil, da je prevpil vse:
„Kupite, kupite, poje ko zvon! Pol za denar, pol tako! Danes je ura; danes je čas: jutri se ne bode dobilo več take robe. Sam porcelan! Trdno blago in trpežno; če vam skledo zarinem v glavo, gotovo jo razbijem."
In ženske so veselo izbirale in kupovale. Seveda so se nekatere pogajale ž njim, pa Andrejec ni bil trd. Gorenjski lončarji so gledali pisano Andrejca in gnečo okoli njega, ker so imeli malo kupovalcev. Rotili so se in bentili Ribničana, ki jim je s svojo slabo robo izpridil vso kupčijo, da blaga ne morejo spraviti v denar.
Ob treh popoldne Andrejec ni imel črepinje na vozu, samo slamo: vse je poprodal do zadnjega kosca. Še jedenkrat prebrska vso slamo, in ko se prepriča, da nima nobene lončene stvarce več, pravi ženskim, ki bi bile še rade posode:
v
„Ljudje božji! Cast bodi Bogu in svetemu Roku! Vse sem prodal! In hvala tudi vam Višnjanke, ker ste vse pokupile. Koder bom hodil ali se vozil, povsodi bodem pravil, da v Višnji gori se proda, dobro proda, da ste Višnjanke res dobri dekliči. Bog daj zdravje vsem Višnje-gorkam in njihovim možem, da bi še drugikrat tako kupčevali, kakor smo danes."
Ko se ženske razidejo, pospravi, kar je imel, potem se pa spusti v mesto, da si nekoliko še ogleda semenj. Najprvo si privošči jedi, ker je imel že prazen želodec, potem pa še polič vina, od veselja, ker je bil napravil dobro kupčijo.
Prvič napije:
„Bog ti daj zdravje, ti moj ljubi Suhastran! Piti bi ti dal, ker vem, da si žejen kakor vsak mešetar, pa te ni semkaj, kakor si dejal. Bom pa jaz pil namestu tebe, ki ti to vino gotovo ne bo niČ teknilo."
Izpije.
„Nobena pratika ni tako učena, kakor si ti. Bog ti daj zdravje, da bi mi še dostikrat kaj tako pametnega povedal!"
Ko se okrepča, prešteje skupiček. Bil je prav zadovoljen, zakaj izkupil je bil več, kakor se je nadejal.
Potem hodi po semnju med lopami in ogleduje razobešeno blago. Ko ugleda žensko blago, tako lepo pisano, da ga je kar v oči bodlo, spomni se nečesa. Stopi bliže h kramarju in veli:
„Pokažite rute!"
Prodajalec jih naloži predenj cel kup, rekoč:
„Nate! Izberite!"
In Andrejec izbira dalj kakor ženske sklede. Naposled si izbere lepo židano ruto rdeče barve, z zlato-rmenimi križastimi progami. Rad bi jo bil primeril kaki ženski, da bi se bil prepričal, kako se bo podala ruta ženi, toda ni poznal nobene ženske.
„Koliko velja?"
„Trideset grošev kakor jeden krajcar. To je roba. Cista Žida! Potipljite, kako je mehko in potežkajte, kaka teža je to! To vam rečem: takega blaga še niste imeli, ne vaša žena in otroci! Take rute ni na vsem semnju!"
Bog ve, kdaj bi bil nehal prodajalec brbljati, Če bi ne bilo še drugih ljudij, ki so hoteli vsak kaj drugega.
Andrejec še nekaj Časa premišlja in ogleduje, ali bi jo, ali ne. Ker je bil pa naredil dobro kupčijo in je vedel, kako bo žena vesela, odloČi se.
„Devetindvajset grošev je ruta, ako jo kupite. Žena vas bode trikrat objela, hči pa gotovo dvakrat, ako ji podarite to ruto", nagovarja kramar, ki bi bil rad napravil kupčijo. Prodajalčeve besede so Andrejca še bolj vspodbodle. Misli si: „Z ruto bom ženo potolažil in razveselil najbolj."
„Pa jo zavijte! Osemindvajset grošev bo!"
„Vi, grča! Jaz bom moral lopo podreti, ako bom prodajal vedno v izgubo. Pa naj bo v imenu božjem. Bova pa še drugikrat naredila kaj kupčije!"
„I, kajpak!"
Prodajalec mu da zavito ruto in lončar mu odšteje denar.
Kamen se odvali Andrejcu od srca, zakaj ruta bo gotovo potolažila majko, ako bi se še kaj srdila.
Spravi jo v notranji žep.
Kmalu se izgubi s semnja, ujame lišČka, katerega so bili gorenjski nevošČljivci prepodili od voza, in se odpelje s praznim vozom, polno mošnjico in z židano ruto v žepu. Vleklo ga je domov.
„Vre, dobro sem opravil!" reče sam sebi, ko je imel Višnjo goro že za hrbtom.
Domov je vozil lišček hitreje, ker je bil voz prazen. Kjer je bilo navzdol, tam je celo stekel, da je zadnji konec vozička kar odskakoval.
Drugi večer se mu odpre ribniška dolina, kamor se je vračal tako rad. Kesal se je in sam nase je bil jezen, ker je očital ženi, da ne zna loncev delati in se je bil celo tako spozabil, da ji je bil glino zapodil v glavo.
„Nikoli veČ je ne bom!" ponovi stokrat sam zase.
Ves blažen in upa poln, da se pobota z ženo, zapoje, ko se pomika voz proti Dolenji vasi:
Mož le tisti je, Ki po svajtu gre; Kdor doma tiči, Ta nič vrajden ni.
Čez nekaj minut se ustavi pred domaČo hišo. Sinovi brž planejo iz hiše in za njimi stopi na prag mati.
„Dolgo te ni bilo", izpregovori ljubeznivo, in zadovoljnost ji je odsevala na obrazu.
„Ali si prodal r"
Andrejčevo srce je poskočilo od veselja, ker je videl ženo veselo in zadovoljno.
Vajeti vrže sinu in skobaca z voza. Sinovi odpeljejo liščka in voz, Andrejec se pa obrne v hišo.
„Dobro sem opravil. — Vse sem prodal!"
„Ali si hudo lačen? Kaj ti čem napraviti r"
Ona je hotela popraviti sedaj, kar je bila grešila. Odkar ni videla njega, pretrpela je mnogo. Vest ji ni dala miru, ne po noči, ne po dnevu. Nagledati se ga ni mogla.
„E, boš že napravila!"
V hiši izvleče on zavito ruto in ji da: „Na!"
Ona razvije, pa se skoro prestraši. Pogleda ruto, — pogleda njega, — solze radosti, — ke-sanja, — blaženosti ji zaiskre v očeh. —Ljubezen do moža vsplamti z vso silo, da se ne more premagovati in ga veselo objame.
Andrejcu zaigra kri po žilah. Vse je bilo pozabljeno, — odpuščeno.
„Ne bodi otročja, Marina!"
Izkuša se izviti prisrčnemu objemu ženinemu, ki ga je sedaj skesano ljubila še bolj.
Misli si:
„Zakon je kot travnov dan. Sedaj li je dež in divja vihra, da čez nekaj Časa toliko lepše in toplejše sije solnce."
Med tem priropotajo sosedje, da zvedo, kakšna je bila kupčija.
Marina skrije ruto in gre k ognjišču, da mu pripravi večerjo.
Vasovalci posedejo, in Andrejec jim pripoveduje, kako je vozil in prodajal. Mnogi so mu zavidali srečo.
In od takrat ne mine v Višnji gori semenj brez kakšnega ribniškega lončarja. Toda Andrejec vedno pravi, da takega semnja ni veČ, kakor je bil takrat.
Blazna žena.
(Slika. — Spisal V. S.)
V lepi planinski dolinici je stala Čedna hiša. Bila je last trdnega kmeta, da ne rečem imovi-tega. Seveda na kmetih in posebno v goratih krajih ni treba tisočakov šteti, da se pridobi ta prislov. Koprivnik je bil torej trden kmet, kateremu je tekla srečno življenja nit. Žena njegova je bila dobra duša, zraven pa še pridna in delavna. Vse je moralo biti v redu pri hiši. Ni torej Čudno, Če je njen sinek Martin po njej podedoval to lastnost. Martin je bil pa tudi v resnici lep in priden deček, pravo veselje materi, ki si ga je mislila kdaj kot gospoda. In res so poskusili, kako bi to šlo.
Z očetom se mati pomeni, ko je bil sinek sedem let star, da bi bilo dobro sinka poslati v šolo. OČe se nekoliko Časa protivi, potem se pa le uda prošnjam svoje žene. Nekako prazničen je bil tisti večer, ko so vsi trije pri večerji sedeli in. začne oče sinku pripovedovati, kaj se ima ž njim zgoditi. Mati je pazila na vso moč, kako sprejme sinek očetove besede. Vzradostil se je na prvi hip, ko je čul, da bo lahko še kedaj imeniten gospod; toda bridka žalost ga je zopet prešinila, ko je pomislil, da se mora ločiti od ljube mamice in od dobrega očeta, ki tako zanj skrbita. Tudi psička in ovce ni pozabil, saj sta tudi ta dva bila njemu ljuba kot prijatelja v najbolj nežni dobi. Solze so mu začele kapati raz lice, in včasih mu je ušel kak vzdih. Mati ga tolaži, da se mu bo dobro godilo v mestu, ker mu ne bo potreba delati, ampak samo učiti se in vaditi v potrebnih znanostih. Vrh tega pa mu obljubi, da ga prideta z očetom večkrat obiskat. Sinek se polagoma da pregovoriti in odslej vedno misli na mesto in učenje.
Doma se je pa pričelo sedaj pripravljanje za odhod. Jeseni je bilo namreč treba odriniti v Kamnik, kjer so gospodje frančiškani poučevali v ljudskih šolah. Kako kratek je bil Martinu ta Čas, kar ga je mogel prebiti še v domaČem kraju.
Dan za dnevom je ginil, in bil je že predvečer odhoda tu, predno se je prav zavedal. Koliko je imel tedaj opravka! Po slovo je moral iti k vsem sosedom; tudi ovco je objel in peska pogladil. Bil je takrat ves nov in to mu je še nekoliko poguma dalo ob bridkem slovesu.
Drugo jutro še solnce ni izšlo izza gora, ko je oče že stal s konjem pred hišo. Sinek se ni mogel ločiti od matere, kakor bi se nikoli veČ ne videla. Vendar je bilo treba odriniti.
Popolne, neskaljene sreče Pod solncem ne včaka zemljän.
S. Gregorčič.
OČe je držal bič v roki, in sedaj je bilo potrebno slovo končati. PresrČno stisne mati še jedenkrat sinku roko, oče udari z bičem, in voz oddrdra. Z objokanimi očmi je mati stala na pragu in z roko migala za odhajajočima.
Kako se je od tega dne hudo godilo materi! Povsodi ji je nečesa nedostajalo, vse se ji je zdelo prazno. „Poglej", dejala je včasih očetu, „kako je sedaj pri nas vse mrtvo, kar je Martinek odšel! Bog daj, da le ne bi zbolel; kake skrbi bi imela!" Tako je govorila Martinova mati; Če je pa bila tiha, mislila je gotovo na Martina v Kamniku.
Leta so tekla. Martin se je dobro učil. Ko je bil oče zadnjič v Kamniku, pohvalil je učitelj njegovo pridnost in lepo vedenje. Kako je bilo tega poročila materino srce veselo!
Ko je dovršil ljudske šole, dali so ga v Ljubljano v latinske šole. Sedaj je bilo sicer treba veČ denarja izdajati, vendar se je to že še prebilo, saj je hiša trdno stala, in Koprivnik se ni tresel za vsak krajcar.
Toda kmalu se je grozna nesreča pripetila v dosehmal srečni družini. OČe je imel v gorah mnogo opravka. Po gorah so pa slaba in nevarna pota, kakor znano. Ce človek dobro ne pazi, pade lahko v prepad in se ubije. Pota v planinah so bila očetu dobro znana, saj je bil sin planin, in morebiti ni bilo steze dve uri okrog, da ne bi bil že večkrat hodil po njej, zlasti ko je bil še mlajši; da bi zašel, ni bilo nobene nevarnosti.
Nekega dne je imel opravek pri drvarjih, ki so visoko v gorah drva cepili. Ker je bilo mnogo opravila, zamudil se je nekoliko, da je solnce že svoje zadnje žarke pošiljalo na zemljo, ko je začel korakati proti domu. Dež je bil prejšnji dan tla zmočil, da so bila polzka. Ko Martinov oče pride do majhnega ovinka, zdrsne mu noga, in on pade v neznansko globino. Tedaj je zašumelo v tihem gozdu, in iz prepada se je Čul silen udarec, kakor bi se skala utrgala in pala na trda tla. Sova je zaukala na pol strohneli bukvi, in zopet je zavladala krog in krog nočna tišina.
Kako je s strahom mati doma pričakovala svojega moža! Lučica je jela pojemati in — vse tiho. Nikogar ni bilo, da bi potrkal na zaprte duri; nikogar, da bi materi poročal o možu; nikogar, da bi potolažil prestrašeno srce. Kolikokrat je šla k oknu, da bi zagledala priha-
>
Zidarski donašalki. (Risal J. Germ.)
jajočega moža; koliko očenašev je zmolila, da bi se oče srečno vrnil, toda — vse tiho! Začelo se je že daniti, in mati še ni zatisnila očesa.
Takoj gre k sosedom povpraševat, ali kdo kaj ve, kje je ostal oče. Toda nihče ne ve kaj trdnega. Nekateri pravijo, da je morebiti pre-
nočil pri kakem ovčarju v gorah, ali pri katerem drvarju. V strahu in upu je pretekel prvi dan, v obupu drugi, in še ni bilo nobenega poročila.
„DOM in SVET" 1895, št. 19.
Brez dvojbe se je zgodila grozna nesreča. Mnogo ljudi j je bilo na vse strani razposlanih, da bi iskali truplo ponesrečenega moža. Tretji dan
3«
na večer dobe sled in pridejo do nesrečnika. Z veliko težavo prineso truplo iz brezdna na dom. Koliko je v teh dneh nesrečna žena pretrpela, ne da se popisati. Ko pa sedaj zagleda
truplo svojega moža, pade v nezavest.
* *
*
Kako tožno so peli zvonovi, ko so pokopavali očeta Martinovega! Nikomur pa se niso zdeli glasovi tako silno žalostni, kakor Martinu, ki ga je zadela tako bridka izguba. Matere ni bilo pri pogrebu, ker je zbolela zaradi prestanih skrbij in velike žalosti. Ko se je Martin vračal od pogreba, tolažili so ga sosedje in znanci, pa potolažiti ga vendar nihče ni mogel; saj pravijo, da je za užaljeno srce mir in molitev najboljši lek. Najbolj pa je vendar ugajalo Martinu, kar je Čul o očetu. Vse ga je hvalilo kot dobrega, poštenega in pobožnega moža.
Žalostni dnevi so se sedaj vrstili v malo dnij prej tako zadovoljni družini. Mati je polagoma okrevala, a prejšnje živahnosti in vese-losti ni več ohranila. Martinu ni drugega kazalo, kakor ostati doma in šole pustiti. Silno težko je bilo to Martinu, vendar se je tolažil, da bo materi njegova prisotnost gotovo koristila in da bo slednjič, če tudi kmet, vendar lahko svojim vaščanom kaj koristil, ker se je več učil kakor oni.
Mirno življenje je bilo na Martinovem domu. Očetove smrti se z materjo nista, vsaj v pogovorih ne, nič veČ spominjala, razven zvečer, kadar sta molila za njegovo dušo.
Martin je rastel in dorastel v krepkega mladeniča. Nova skrb je pričela mater vznemirjati. „Kaj, ko bi našega Martina v vojake vzeli?" vprašala se je mati včasih, kadar ga je videla korakajočega od doma in je na pragu za njim zrla. Njena slutnja se je obistinila. Na pomlad je bil Martin potrjen in nekaj mesecev pozneje je moral odriniti v Ljubljano, ker se je pričela vojska v Bosni. Kako hud udarec je bil ta dogodek za ubogo mater! Rajša bi bila dala vse, da le ne bi bilo treba sinu iti v vojsko. Pa postava je postava, nikdo se jej ne sme ustavljati. Martin je moral oditi. Ce je bil materi že njegov prvi odhod težaven in tožen, koliko bolj šele odhod morebiti za vselej!
Da je bila ločitev tudi sinu bridka, kdo bi se čudil? Vsakdo je rajši doma pri ljubi materi, kakor v krvavem boju, kjer ne ve ne ure ne dneva, kdaj ga zadene smrtna krogla. Pri slovesu je obesila mati sinu okrog vratu srebrno svetinjo Matere Božje, in sin je odšel.
Bosna je zahtevala mnogo žrtev. Marsikatera slovenska rodbina je v tej vojski izgubila sina, ki je v junaškem boju slavno končal življenje. In vendar ni na njegovem grobu niti spominika niti cvetic, morebiti še celo križa ne; jedini spominik mu je kako ljubeče srce v domovju, ki se ga pogosto spominja in za njegovo dušo moli k Stvarniku.
Martin je bil med prvimi, ki so prekoračili Savo in se spoprijeli s sovražniki, krogla mu je ustavila srce. Njegov tovariš je žalostno usodo svojega prijatelja brzojavno dal naznaniti materi. Kakor pa cvetka, ki je bila poškodovana in zopet okreva, Če ji prijazno pomladansko solnce svoje žarke pošilja, zvene, ko zopet rano dobi, tako se je zgodilo tudi Martinovi materi. Od hude izgube svojega moža je okrevala, ker je imela še pridnega sina v tolažbo : ko je pa Čula, da je tudi ta mrtev, bila je strta. Vročinska bolezen se je lotila ubožice, in umrla bi bila, ako bi ne bila trdne narave. Zgodila se je pa še hujša nesreča. Ko je telesno zopet ozdravela, duševno ni bila več zdrava. Telesna bolezen je vplivala na dušo, da je žena zblaznela. Čudno se ji je govorica pletla; govorila je, kakor bi se ji sanjalo, in njeno oko je bilo mrklo. — In naj še konec povem: kratek je, pa žalosten.
V bolezni se je ubogi ženi vrinila misel, da njen sin ni mrtev, temveč da je zašel v gorah. Na vsak način ga je hotela poiskati. Seveda ji je na vso moč branila dekla, ki je sedaj zanjo skrbela, pa vedno ni mogla paziti nanjo. Ko je dekla nekoč šla iz doma, da bi nakupila potrebnih reČij, uide ji žena iz hiše. Večer je bil. Bleda luna je žalostno zrla z višine na uboge zemljane. Po skalnati poti pa so se čuli hitri koraki, ki so votlo odmevali iz gozda. Nobenega človeka ni bilo, da bi videl, kaj se godi v tem kraju. Odslej nihče ni veČ videl blazne žene, nihče ni o njej nič slišal. Samo luna bi nam mogla našo radovednost utolažiti, ker ona je nepremično zrla na ubogo ženo. „Po skalnatem robu", tako bi luna pripovedovala, „lezla je ženica vedno dalje. Ni se bala prepada, kjer bi se bila divja koza plašno ozrla, da ne bi padla v prepad. Kar stopi na preperelo skalo: ta se utrga in ž njo vred pade ženica v globočino, iz katere nikdo živ ne pride." Tako bi luna pravila in kakor bi jej bilo hudo, skrila bi se za oblak, da bi je človek ne videl žalujoče.
Človek na svetu mnogo trpi,
Da si nebeški raj prisvoji.
Boginski Martin.
(Črtica. — Spisal —e.)
Zares, brez križa ni bil nikdar Boginski Martin. Komaj je počel dobro kobacati po stari, raztrgani koči svojih starišev in se igrati z malo, nekoliko starejšo sestrico, že je izgubil očeta. Prinesli so ga nekega zimskega dne mrtvega iz gozda domov; hrast, katerega je podsekaval, podrl se je nerodno nanj, zlomil mu kosti in mu vzel borno življenje. Ubožno je životarila odslej vdova z dvema sirotama; ne vem, kako bi bilo, da ni bilo dobrih ljudij. Hodila je v dnino, zaslužil se je tako vendar kak novčič in dobil kak založaj. Nu, stara, ki je že dolgo po-kašljevala, oslabela je kar nakrat, morala torej v postelj, a čez dobrih deset dnij so jo odnesli štirje sosedi na vaško pokopališče. Martin, kateri je bil sedaj dorastel že za pastirja, nosil je spredaj križ, sestrica je pa zadaj za pogrebci plakala.
Ostala sta sedaj on in sestrica sama na tem božjem svetu. Živela sta siromašno življenje. Sestrica je pomagala sosedom pri delu, a on je pasel ptujo živino. Zaslužila sta si za obleko in pa smela sta sesti k sosedovi mizi: sirotama je bilo co dosti. Zvečer sta se zopet vračala na svoj siromašni dom in ondi odpočila svoje trudne ude. Tako je bilo dan za dnevom, leto za letom; ubožca pač nista vedela za dobro in navadila sta se nositi težki križ siromaštva.
Kar sem ga poznal, bil je Martin vedno jednak: niti mlad, niti star, ponižen kakor vijolica, marljiv kakor mravljinec in pobožen tako, da si je mislil vsakdo: ako ne sprejmo Martina v nebesa, ne bodo nobenega. Rojenice, katere mu niso namenile ob njegovem rojstvu bogastva, niso ga obdarile niti z lepoto. Bil je majhen, sključen, imel velike oči globoko notri v jamicah, razrovano in nagubančeno čelo, široka usta in tenäk, naprej upognjen vrat. Zato mu je pa bila lepa duša; ne bi ga bil našel jednakega niti v deveti župniji. Da vam ga je bilo le videti v cerkvi! Njegov križ je bil za tri druge, ako je izvlekel iz velikega žepa svoje suknje molit-venik z velikimi, debelimi črkami in si oborožil očesi z velikimi naočniki, čulo se je prav glasno odpiranje in pa zapiranje njegovih ustnic, katere so prebirale pobožne molitve. Klečal je vedno blizu žrtvenika in glasno odgovarjal gospodu župniku molitve. Rad je tudi postregel cerkveniku, ako je le mogel. Ako je bil križev pot ali pa kaka procesija, tedaj je nosil spredaj pred vsemi ponosno križ naš Martin. Te Časti ne bi bil prepustil niti največjemu prijatelju,
niti je prodal za drage novce. Saj se pa tudi ni nobenemu tako podal križ, kakor siromašnemu Boginskemu Martinu.
Martin sedaj ni več pasel živine, hodil je le v delo. Tudi njemu se je jedenkrat sreča nasmejala, dobri sosed mu je odstopil košček gozda, katerega je on s sestro premenil v njivico in pridelal ondi kak krompirček ali kak drug pridelek. Ob žetvi in pa v jeseni se je še tudi kaj malega pri sosedih nabralo, saj je svet dober, tako, da je bilo sčasoma zopet bolj prijazno v Martinovi koči. Da, ali kdo bi sreči verjel! Nasmeje se siromaku, da napravi še nižjo pot svoji družici — nesreči. Bolezen, katera se je pritepla jedne hude zime v našo vas, vzela je Martinu dobro sestro, s katero je preživel toliko dolgih let, dasi v siromaštvu, vendar zložno in prav po bratovsko. Črne koze so mu spravile sestro pod zemljo, a ko so nosili mrtvo truplo nekega mrzlega zimskega dne na pokopališče, nosil je Martin zopet križ. Stiskal ga je krčevito v onem mrazu s svojimi koščenimi rokami, a nanj so mu padale gorke, gorke solze.
Ostal je sam samcat na svetu. Usoda ni mu vzela imetka, — njega ni nikdar imel, ali vzela mu je drage, katere je srčno ljubil; saj cvete ljubezen tudi v srcu siromakovem. In Če se je do sedaj malo brigal za posvetne stvari, brigal se je odslej še manje. Kak grižljaj je vedno dobil pri dobrih sosedih, a tudi za obleko si je zaslužil. Kadar je pa utegnil, takrat se je odpravil na pot in bil jedenkrat na Žalostni gori, ali na Bistrici, da, še celo na Zaplato in na Brezje je romal pobožni Martin. Vzel je v roke palico in molek in korakal dalje v pobožni molitvi. In tam na božjih potih je pomolil obilno za drage pokojnike in za dobrotnike, zahvalil se je Bogu za prejete dobrote. V domaČi cerkvici je pa zopet nosil križ, saj ga ni umel nobeden tako nositi kot Martin. In nosil je križ mnogo let.
Prišlo je naposled vendar tudi njegovo odrešenje. Oslabel je že Martin, mnogo jih je že imel na ramenih, in neke pomladi je moral kar v postelj. Oj, bila je mučna ona njegova bolezen. Onako sam je moral ležati v svoji siromašni koči; ljudje so mu pač prinašali potrebne hrane, ali pri njem ostati pa vendar niso mogli. Potrpežljivo je trpel bolezen in šepetal molitev na molitev. Vendar je še želel ozdraveti. Bližal se je namreč križev teden in tedaj je nosil vselej pri procesijah Martin križ; rad bi ga bil še nosil
Boginski Martin. Vendar ni se mu izpolnila želja. Nekoliko dnij prezgodaj je izdihnil.
Zvonili so mu z vsemi zvonovi, a sprevod mu je bil iz koče na pokopališče. Tako je odredil gospod župnik, saj ga je tudi on zelo cenil. In bilo je za čuda mnogo pogrebcev, — ljubili so ga.
Mnogo let je že od tega. Mirno leži vaško pokopališče in križec stoji pri križcu, jeden večji, dragi manjši — vendar lep spomin pokojnikom. Nu, zaman iščeš križa na prerastenem grobu siromaka Martina. Pa kaj bi tudi njemu križ, saj se ga je že dosti nanosil v svojem življenju.
P r e d a j a
„Hej, raduj se, Soliman mogočni! Tebi Alah je podelil zmago; Glej, nad Rodom bel se prapor vije In od Roda dolg sprevöd se vije Preko polja k tvojemu šotoru: Dolga vrsta vitezov junaških, A pred njimi najhrabrejši vitez, Njihov vodja — vitez L'Isle-Adam!" A vesel ni Soliman mogočni. Prišel je pred njega L' Isle-Adam, A upognil ni pred njim kolena, A poljubil ni mu roba plašča — Krepko hodi, govori ponosno: „Kar prihaja z mano jih k šotoru, Ne-bi tebi se nikdar udali, Niti tebi, ni junakom tvojim; A udali so se joku dece, Uklonili so se ženskim solzam, Omečile so jih starcev prošnje. Teh se smili, nam ne prizanašaj!"
Roda.
To mu pravi, pa si meč odpaše, Položi ga carju na koleno. Sluša njega Soliman mogočni, Gleda njega in njegove druge Pa se čudi slavi in junaštvu; A v odgovor te besede reče: „Meč junaku vzeti je sramotno. Prosto hodi s svojimi junaki, Prosto hodi, kamor ti je drago. Jaz dam brode, Bog ti daj vetrove, Da po širnem poneso te morju, Kamor-koli vlečejo te želje. Meni Alah je podelil zmago, Vendar čuj me, kaj ti dem junaku: Da so moji ti sodrugi tvoji, Zä-nje dal bi celo svoje carstvo, Kajti ž njimi spet bi je pridobil."
Gojko.
Celje in okolica.
(Povestne in mestopisne črtice. — Poleg „Celjske Kronike" i. dr. sestavil Andrej Fekonja.)
(Dalje.)
Elementarne sile.
I udi v zadnji dobi je imelo Celje z okolico vred mnogo trpeti po raznih prirodnih nezgodah in nadlogah.1)
Leta 1474., 1542., 1782. so bile priletele kobilice ter vse požrle. Za njimi so bile slabe letine, draginja in lakota, kakor leta 1474., 1479., 1570. „črno leto", 1590., 1757., 1813. do 1817. i. dr.
Leta 1348. dne 25. prosinca je bil tak silovit potres po vseh naših deželah, da so se razsula cela mesta, vasi in nad 40 gradov, da, celo gore so se prekucnile in doline zasule.
x) Vid. Orožen, C. Kr. dot. letn.
Ljudje so rekli, da je to bila božja kazen, ker so bili groß in plemenitaši tako hudobni, raz-bojski in nečlovečje grozoviti.
Nadalje je razsajal v naših krajih pomor (človečja kuga) silno grozno v letih 1 349., tako-zvana „Črna smrt", ki je pobrala tretji del ljudij, pa zatem 1. 1449., 15 4-3-, 1600., 1644., 1647. dvakrat ter je v celjski župniji pomrlo 400 ljudij za kugo. A posebno hudo je bilo meseca grudna 1. 1679. in prosinca 1. 1680., ko je zopet kuga pomorila mnogo ljudij v Celju in po sosednih krajih. Mesto je bilo tedaj, kakor se zdi, povse zaprto. V zahvalo, da je ponehal pomor, sezidali so Celjani cerkev sv. Jožefa na griču zunaj mesta, kakor so bili obljubili.
Poleg tega so bile v Savinjski dolini velike povodni; n. pr. leta 1550. tako nagla,*.da je
potopila tudi mnogo živine; 1. 1672. med vsemi največja, zaznamljena še na mestnem stolpu za starim špitalom; 1. 1687. je podrla voda v Celju Savinjski most; zatem 1. 1770., pa nadalje mnogokrat poČetkom tega stoletja, posebno velika 1. 1824. in tako zaporedoma več ali manje skoro vsako leto Savinja poplavlja in oškoduje okolico.
Se strašneje je v Celju divjal ogenj v pogostnih in hudih požarih. L. 1448. sta pogoreli dve ulici, kakor je bilo preje omenjeno; 1. 1502. je pogorel večji del mesta; 1. 1534. je zopet mesto pogorelo; 1. 1687. je pogorelo vse mesto razven župne cerkve; 1. 1783. je pogorelo deset hiš; 1. 1794. zopet trinajst hiš. Najhujši požar pa je bil v Celju na veliki Četrtek 1. 1798., ko se je bil užgal minoritski samostan, v katerem je tedaj bila vojaška bolnica, ter so se smodniške patrone razletele goreče po največ lesenih strehah, da je pogorelo razven trinajst z opeko kritih novih hiš (1. 1794. pogorelih) celo mesto, deloma tudi župna in minoritska cerkev, pa se je zadušila tudi jedna družina (čevljarja Mart. Sandorja, vkup šest oseb).
Recimo sedaj še katero o celjskih obrazu-joČih zavodih, o državnih ustavih in raznih društvih itd.1)
Učilišča v Celju.
Prvo šolo v Celju so osnovali redovniki minoriti, ki so poučevali otroke v zasebnih hišah. L. 1763. je sporočil Andrej Paumgartner, tajnik pri komisiji milih uklad, 1000 gld. za celjskega učitelja, ki bo brez druge plače učil šest otrok, katere mu bodo odkazali mestni načelniki.
Cesarica Marija Terezija je dne 9. rožnika leta 1777. ono jednorazredno samostansko šolo razširila na tri razrede ter jo zajedno povikšala za glavno šolo. Podarila je tudi 50 cekinov za šolsko pripravo, katerega dara je zahvalno spomenjal letopis v 3. razredu te šole:
SVpeLLeCtILIa aVgVstlssIMa Theresia nobis Dona Vit. Ta šola je bila tedaj v Fiihrenbergovi hiši v Gosposki ulici sedaj št. 119. Prvi ravnatelj te glavne šole je bil minorit p. Mansuet Zanggerl, katehet je bil tedaj minorit p. Magnus Pechinger, minorit p. Edmund Haak in Benedikt Sluga pa sta bila tedaj učitelja te glavne šole.
Istega leta 1777. so tudi popravljali in obnavljali staro šolsko hišo ; in dne 9. listopada istega leta se je začela šola že v obnovljeni učilnici na cerkvenem trgu nasproti velikim vratom mestnožupne cerkve. Leta 1821. so hišo glavne
x) O letu 1848 .— ^849. oziroma tedanjih dogodkih v Celju, kakor o narodni straži, o volitvah v frankfurtski parlament, pa v začasni deželni in za dunajski državni zbor, o „slobodi" i. d. pripoveduje Ig. Orožen v svoji „Celjski kroniki" str. 203 isl.
šole pozidali večjo ter jo podaljšali tje do mestnega obzidja. Jeseni 1. 1827. se je začel v tej glavni šoli še četrti razred in to prvi tečaj, drugo jesen pa drugi tečaj Četrtega razreda; a Četrtega razreda drugi tečaj je dovolila dvorna komisija nauka šele z dopisom dne 20. listopada 1. 1830. Tedaj pa je bil s prizadevanjem ravnatelja in kateheta Sim. Rudmaša od glavne šole odločen dekliški oddelek ter je bila osnovana posebna dekliška šola z dvema razredoma. Prvi učitelj dekliške šole je bil Rupert Kapun.
Na tej c. kr. glavni šoli je bila 1. 1848. ustanovljena tudi učiteljska pripravnica z jednoletnim tečajem, v kateri so poučevali učitelji iste glavne šole. In leta 1850. je bila utemeljena še c kr. mala realka, v kateri sta poučevala dva učitelja in jeden pomožni učitelj v dveh razredih. Naslov temu učilišču se je tedaj glasil službeno: „K. k. Unterreal- und Hauptschule und Lehrerbildungsanstalt." Ravnatelj je bil tedaj Janez Vošnjak, dr. teologije, duhovni sovetnik, nemški propovednik, zajedno učitelj na pripravnici; katehet pa Anton Vrečko, mestni kapelan, in učitelja na realki: Anton Weisser in Josip Zangger.
Razven teh učnih zavodov je bila še šola po-navljalnica za rokodelske učence in od 1.1828. slovenska nedeljska šola za mladeniče in dekleta.1)
Do 1. r 868. in 1869. so veljale stare šolske postave, takozvana „Politische Schulverfassung" tudi za Štajersko. V teh letih in l. 1870. so prišle v Štajerski in v Avstriji sploh nove državne in deželne šolske postave. Na podlagi teh se je začelo novo šolsko življenje, na jedni strani na korist narodnemu in duševnemu razvijanju štajerskih Slovencev, na drugi strani so pa hoteli vladni šolniki na podlagi teh postav in s pomočjo šol prav v obilni meri razširjati nemščino.2) V tej novi šolski dobi so pa bile v Celju odpravljene: c. kr. mala realka in učiteljska pripravnica, pa ponavljalna in nedeljska šola; a bila je ustanovljena nova meščanska šola za dečke s tremirazredi, „Landes-Bürgerschule", prejšnja glavna šola pa je postala tedaj „Volksschule" ter je razširjena sedaj deška ljudska šola na pet razredov in dekliška tudi na pet. Za meščansko šolo plačuje upravne troške dežela, obe ljudski šoli pa vzdržuje mesto. Občina mestna je 1. 1872. kupila od grofa Thurna hišo poleg Savinje, takozvano „grofijo" 3), katero je
*) Orožen, C. Kron., Lapajne 244, Diöc. Schemat., Slomšek IV. 39.
a) Iv. Lapajne: Zgodov. štajerskih Slovencev 242.
3) V tej „grofiji" se je vršilo v posebni za to pripravljeni dvorani 1. 1850. in 1851. pet porotnih sodeb, kakoršne so bile v Avstriji najpreje uvedene v Celju (Orožen, C. Kr.).
dala v njenem severnem delu popraviti in pre-narediti, ter so sedaj nameščene v onih prostorih te-le tri celjske šole: meščanska, mestno-deška in dekliška. Ravnatelj meščanske šole je Eulogius Dirmhirn, roj. v avstr. Scheerdingu.
Ker se je torej nekdanja cesarska glavna šola prekrstila v nemško mestno šolo, za katero je celjska mestna občina kot njena vzdrže-valka si pridržala tudi slobodo pri imenovanju učiteljev, določevanju učnega jezika itd., zato je morala pa slovenščina, katera je imela preie v šolski sobi vendar še vsaj pohleven kotiček, sedaj popolnoma se posloviti od te učilnice, ter slovenska deca ni več slišala od učiteljev svojega materinega glasa. No, vrli celjski Slovenci v okolici so si pomogli. Po vsakovrstnih zaprekah in ovirah od raznih stranij so si osnovali in ustanovili 1. 1875. svojo lastno učilnico s precejšnjimi žrtvami. Prvo leto so pošiljali svoje otroke v zasebne hiše; a naslednje leto, 1. [876., so kupili za 14.500 gld. Tappeinerjevo hišo blizu železnice v novi ulici, priredili jo za šolske sobe ter v njej početkom vinotoka istega leta 1876. otvorili trirazredno ljudsko šolo celjske okolice. Prvi nadučitelj v njej je bil Jakop Lopan (še sedaj), pa Seb. Kregar, učitelj, in J. Lever, podučitelj. Sedaj je ta šola štirirazredna.
No, veliko število učencev in učenk slovenskih je zahtevalo, da se šola celjske okolice ali razširi na štiri razrede, ali pa se ustanovi še posebna dekliška šola. Taka je bila tudi dovoljena z dopisom deželnega šolskega sveta v Gradcu dnč 24. prosinca 1. 1878., in to pod vodstvom šolskih sester iz Maribora. Sobe so začasno najeli v hiši občine celjske okolice na Grabnu št. 172, ter se je že dne 16. kimovca istega leta 1878. začela dvorazredna dekliška šola šolskih sester. Predstojnica je tedaj bila s. Nepomucena Ziggal, učiteljici pa s. Antonija Beranič in s. Angelina Križanič. V letu 1880. do 1881, je bila, mnogo po trudu mestnega ka-pelana Jožefa ŽiČkarja, postavljena nova hiša šolskih sester, h kateri je bil poklonil lavantinski knezoškof J. M. Stepischnegg 14.000 gld., in okoli 2000 gld. se je nabralo drugih darov. Sedaj je ta zasebna šola, s pravom javnosti, petrazredna.
Razven teh učilišč je v Celju tudi c. kr. državna gimnazija.
Latinske šole je bil Celjanom dovolil cesar Franc I. z dopisom štajerske vlade dne 10. kimovca 1. 1808. Prva latinska šola se je začela meseca listopada istega leta. Dobili so zatem vsako leto jedno šolo več, tako, da se je začela jeseni leta 181 2. peta šola latinska; vendar šesta šola se je na tukajšnjem gimnaziju začela šele jeseni 1. 1819. Tako je imela celjska gimnazija šest latinskih šol ali šest razredov po-
največ z latinskim učnim jezikom, in to celih trideset let. Meseca vinotoka 1. 1849. pa se je začel v Celju tudi sedmi razred, in 15. kimovca leta 1851., početkom novega šolskega leta, še osmi razred.
Da postoji v Celju c. kr. velika gimnazija, o tem imajo posebnih zaslug zlasti trije možje Slovenci. Janez Pavel Ješenak (roj. v Slovenskem Gradcu), ravnatelj lavantske konzistorijalne kan-celarije, delal je na to, da so bile celjske latinske šole v obče utemeljene, kakor se v nekem životopisu imenuje: „a Francisco Imperatore Austriae An. 1808 noviter fundati Caes. Regii Gymnasii Celejensis Promotor." Nikolaj Ignacij Lipič (roj. v Ljubljani), kriminalni sodnik, je potoval po deželi in nesebično v kratkem nabral nad 150.000 gold, ter tako gmotno omogočil prvotno podlago temu zavodu. Anton Martin Slomšek (roj. na Ponikvi), lavantski knezoškof, pa je ministru nauka dokazal potrebo višjega gimnazija v Celju in je še tudi podaril 1000 gld. srebra za šolske priprave. „Tudi Celjani so očitali, da spoznajo korist vikših šol v Celju, ter so obljubili novo hišo za te šole pozidati, zraven pa še 1000 gld. srebra za znotranje potrebe dati." ')
Ginmazijalno hišo v Celju so bili začeli staviti po dovoljenju c. kr. dvorne kancelarije od 22. svečana 1. 1811., ter jo naslednje leto 1812. zgotovili. Za zgradbo te hiše so zlagali potrebne denarje Celjani in ostali prebivalci celjskega okrožja. Leta 1820. so gimnazijalno hišo povečali ter jo pozidali gori do kapelanije, od katere so prevzeli vrt za stavišče. Leta 1851. naposled je mestna občina o svojem trošku to poslopje povišala v nadstropje in še nekaj pri-zidala. Zato so upotrebili tudi kamenje savinjskih mestnih vrat, katera je bil postavil cesar Friderik III. (IV.), a so jih sedaj podrli. Na to še spominja kamen, vzidan na novi gimnazijalni hiši, s cesarskim orlom, med katerim so Črke:
F. I. A. E. I. O. V.
(Fridericus Imperator. Austria Erit in Orbe Vitima) in spodaj letnica 1466.
Prvi učitelj latinske šole v Celju je bil Joanes Anger, ki je prišel iz Linea sem in je tu umrl 65 let star dne 24. kimovca 1. 1813. Prvi prefekt celjske gimnazije pa je bil Tomas Rudolf Hirsch, duhovnik minoritskega reda, ki je umrl v Celju 74 let star dne 15. malega srpana leta 1829. Za njim so bili: P. Hartnid Dorfman, duhovnik benediktinec (roj. vBriksenu), prefekt do 1. 1850; P. Theodor Gassner, duhovnik benediktinec, prov. ravnatelj 1. 1850.; P. Ehrenbert Fettinger,
') Ig. Orožen, Dek. Drachenburg 529; Südst. Post 1894. 90; Cel. Kronika str. 216.
duhovnik benediktinec (rojen v avstr. Ebers-dorfu), ravnatelj (dol. i855-prov.) do 1. i86o(r). Nadalje Jožef Premru (roj. na Vrhpolju pri Vipavi) , ravnatelj leta 1862.—1874.; dr. Franz Z. Svoboda (rodom Ceh?), c. kr. ravnatelj; in sedaj Peter Končnik, c. kr. šolski svetnik, ravnatelj.
Oblastva in uradi.
V Celju je c. kr. o k r o ž n o sodišče kot prva instancija za Mariborski okrog in to od i. mal. srp. 1. 1850.
L. 1850. so odpravili pri nas grajščinske gosposke ter ustanovili okrajna glavarstva in sodišča. Tedaj je bila tudi v Celju uvedena nova uprava in so bila utemeljena nova oblastva.
Dne 31. prosinca 1. 1850. sta jenjala celjski okrožni urad in okrajna gosposka celjskega magistrata.1) — Celjski krog je do tedaj segal gori do Vuzenice, Ribnice, Frajhama in Majšberga. Pod okrajno gosposko celjskega magistrata so pa spadale okolice" Celje, Lava, Ložnica, Medlog, Ostrožno, Lokrovec, Dobrova, Gor. Hudinja, Spod. Hudinja, Gaberje, Cret, Bu-kovžlak, Kresnike, Teharje, Slance, Lipa, Pe-čevje, Vrhi, Ovsenica, Zvoden, Zavodna, Grad, Pristava, Pečevnik, Košnica, Lisce, Miklavški hrib, Polule in Breg.
Na mesto okrožnega urada in magistrata celjskega sta torej nastopila: novo okrajno glavarstvo celjsko in celjska mestna župani ja. Celjsko c. kr. okrajno glavarstvo obsega šest sodiških okrajev: Celjski, Konjiški, Smarijski, Laški, Vranski in Gornjegrajski; to je ves jugozapadni del štajerske dežele, na ozemlju 200.077-575 hektarov (33*8 H} milj) v 83 občinah, izvzemši celjsko m e s t o , ki je samoupravno in meri 166-473 hektarov (289 oralov 828 Q Sodiški okraj celjski obsega 42.472-098 hektarov (bi.7-4Q milj) in2i občin, ki so: Celje (mesto) pa celjska okolica, PetrovČe, Žalec, Griže, Sv. Pavel pri Preboldu, Sv. Peter v Savinjski dolini, Gotovlje, Velika Pirešica, Sv. Martin v Rožni dolini, Doberna, Nova cerkev, Frankolovo, Višnja ves, Vojnik, Škofija ves, Teharje, Sv. Lovrenc pod Prežinom, Sveti Jurij ob Južni železnici, Sv. Primož, Svetina in Kostrivnica. Župnije v celjskem okraju so: Celje, Žalec, Griže, Sv. Pavel, Sv. Peter, Gotovlje, Galicija, Gornja Ponikva, Sv. Jošt, Doberna, Sv. Martin, Nova cerkev, Frankolovo, Vojnik, Teharje in Sv. Jurij cele, deloma še Kälobje celjskega, Sv. Rupert laškega, Sv. IIj šoštanjskega, Crešnica in Dramlje konjiškega in Sv. Vid šmarijskega okraja.
x) Okrožni poglavarji celjski so znani od leta 1750.; organizovani magistrat pa se je bil začel 1. listopada
1. 1815.
V cerkvenem obziru spadajo Celjani z okolico vred pod mestno župnijo Svetega Danijela, katera je bila 1. 1850. razdeljena v dve občini ali županiji: Celje in Breg. Celjska županija obsega mesto in predmestja: graško, ljubljansko in vodno; k županiji na Bregu, ali sedaj Celjska okolica imenovani, pa spadajo kraji: Gaberje, Spodnja Hudinja, Gornja Hudinja, Dobrova, Lokrovec, Ostrožno, Medlog, Babno, Ložnica, Lava, Breg, Miklavški hrib, Lisce, Košnica, Polule, Pečevnik, Pristava, Za-gradom in Sovodno. — Vsak mestni župnik je zajedno infuliran opat (od leta 1761. sem) in dekan celjske dekani je, pod katero dohajajo sedaj župnije : Sv. Danijela v Celju, Sv. Nikolaja v Žalcu, Sv. Jurija v Gotovljah, Sv. Martina na Teharjih, Sv. Pankracija v Grižah, Svetega Petra pri Savinji, Sv. Jakopa v Galiciji in Sv. Marjete pri Polzeli.
Za šolstvo je v Celju mestni šolski svet in okrajni šolski svet. Pod mestnim šolskim svetom sta obe ljudski šoli: deška petrazredna in dekliška petrazredna, o katerih je bil preje govor. V celjskem šolskem okraju pa so ljudske šole te-le: Že omenjena šola Celjske okolice štirirazredna in šola šolskih sester petrazredna; nadalje pri Sv. Juriju ob Južni železnici deška in dekliška, v Vojniku, v Žalcu in pri Sv. Pavlu pri Preb. vse štiriraz-redne; na Dobrni, pri Novi cerkvi, na Teharjih in v Petrovčah trorazredne; v Grižah, pri Svetem Petru v Savinjski dolini, v Galiciji, na Frankolovem, v Dramljah in pri Sv. Lovrencu pod Prežinom dvorazredne; v Libojah, pri Svetem Martinu v Rožni dolini, na Gornji Ponikvi, na Blagovni, na Kalobju in v Svetini jednorazredna; pri Sv. Joštu na Kozjaku ne-ustroj., in v Štoreh dvorazredna privatna.1)
Ostali uradi so v Celju: C. kr. okrajni rudarski urad, pa vsi drugi potrebni in v mestih navadni uradi, namreč: c. kr. davkarija, pošta, telegrafska postaja, okrajni zastop, orožniška in finančna straža, sodomerski urad. Nadalje imajo tu sedišča: okrajni zdravnik, okrajni inženir, finančni nadzornik in okrajni živinozdravnik. Zdravnikov je navadno po pet, padarja dva; advokatov po pet (pa tudi že več) in c. kr. notarja dva. Vojaška posadka obstoji sedaj od oddelka c. in kr. pehotnega polka štev. 87; razven tega je brambovski strelski bataljon št. 20.
Dobrodelni zavodi
so: Gizelina bolnica s postrežbo sester milo-srČnic (od 1. 1876.), ubožnica za onemogle meščane, vojaška bolnica, dve lekarni, društvo v
*) J. A. Janisch s. v. Cilli, Personalstand , Schematismus.
podporo ubožcev, hranilnica mestne občine celjske, južno-štajerska hranilnica in posojilnica.
Društva
se nahajajo v Celju vsakovrstna in v obilnem številu; vendar nijedno ne kaže posebnega življenja. Za Slovence sta „Čitalnica", jedna izmed prvih (1. 1862), ki so bile pri nas ustanovljene, in pa „Celjski Sokol". V vseh drugih društvih prevladuje nemški duh; taka so na primer Casino, pevsko društvo, telovadno društvo, prostovoljna požarna bramba, c. kr. kmetijska podružnica, napredno društvo itd. Ptujci, ki prihajajo po letu v Savinjske kopeli, zabavajo se rajši po krasni okolici, nego li v tesnih prostorih raznih društev, po zimi pa jih je premalo za živo društveno življenje.1) V malem gledališču predstavljajo se včasih po zimi nemške gledališke igre; in tudi slovenska čitalnica priredi kako pozimsko zabavo. Najnovejše je „Obče-slovensko obrtno društvo v Celju".
x) .clov. Gospodar 187S. 14.
Trgovino in promet v Celju najbolje pospešuje
železnica,
in to južna železnica, katero so tukaj bili začeli delati dne 21. prosinca 1. 1845. Dne 27. malega travna leta 1846. se je pripeljal v Celje prvikrat parovoz iz Maribora in dne 2. rožnika istega leta se je začela vožnja po železnici od Gradca do Celja. Dne 3. prosinca 1. 1849. pa so vozili prvikrat s parovozom od Celja do Laškega, dne 30. malega srpana i. 1. do Zidanega mosta in 18. vel. srpana istega leta do Ljubljane ; redna vožnja od Celja do Ljubljane pa se je začela dne 16. kim. 1. 1849. z veliko slovesnostjo. — Stranska proga iz Celja v Šaleško dolino do Velenja je bila dodelana leta 1891. ter se je začela vožnja tukaj dne 26. grudna istega leta. Po telegrafu občuje Celje počenši dne 14. grudna 1. 1847. na (Dunaj), in na Ljubljano od 3 1. prosinca 1. 184.9.1) (Dalje.)
*) Orožen, C. Kron.
Plastika v pesništvu.
(Spisal J. S.) (Konec.)
1 )a besedno plastiko še natančneje razložimo in jasneje določimo, oglejmo si nekatere vrste besed in sicer samostavnik, pridevnik in glagol, ker so te s plastičnega ozira najvažnejše. ')
Pri samostavniku se ne borno dolgo mudili. Povemo le toliko, da samostavnik je večinoma nekaka za sebe ograjena celota, kakor se izraža Gottschall, torej omejuje prostost domišljije, ter ni ugoden v plastičnem oziru. Največ plastike imajo še oni samostavniki, kateri izražajo neko delavnost, n. pr.:
Bil Nala knez je slavnoznan Virazin sin imenovan . . . Duhovnih mož je bil prijatelj, In svetih pisem poznavatelj, Dišav darilnih zažigatelj.2)
Ali pa:
Ples vidiš v njem temotnega oblaka.
(Jos. Cimperman.)
Nekaj več nam je povedati o pridevniku.
Glede na pridevnik je sploh važno, kakšen pridevnik pridružimo samostavniku, ker ta mora
1)	Primeri o tem Gottschall, Poetik I. 198. — Tudi Aristotel, poetika c. 20.
2)	Po Rückertu, „Nal und Damajanti" str. 5. Zadnji verz ima Rückert „Weihduftopferverbrenner".
podajati določene predstave, da označi lastnosti ali položaj dotiČnega predmeta. Tako imamo celo določene predstave, ako rečemo: viharna noč, valovito morje, zelen gaj itd. Še večji utisek napravijo taki pridevniki, kateri izražajo ob jednem neko sliČno podobo, n. pr. lenivi «oblaki, gluha noč, molčeča cvetka i. dr. V teh se nekako poleg izraža tudi misel pesnikova ali opazovalčeva o znaku stvari same. Posebnega pomena so taki pridevniki tedaj, ako se pesnik ne more ogniti abstraktnim besedam. V tem slučaju zveže z besedo pridevnik, ter abstraktni izraz, rekel bi, odene s čutno podobo, n. pr.: plamteča strast, mrzla beseda i. dr. Omenimo tudi lahko še sestave pridevnikov, katere dostikrat nazornost zelo pospešujejo in povečajo, n. pr.:
mokrocvetoče rož'ce poezije.
(Prešeren.)
Tukaj slika pojasnjuje sliko. Take in jednake sestave kratko in živo označujejo svoj predmet in imajo dosti plastične vrednosti.
Kar se slednjič glagola tiče, velja o njem vse to, kar smo rekli o pridevniku, Še v višji meri, ker je moči z glagolom izražati tudi dejanje. Posebej nam zatorej ni treba še tega razpravljati. Le to bi opomnili, da se tudi pri
glagolih prav skrbno treba izogibati takim, kateri izražajo več ali manj le duševno stanje, kateri so torej bolj abstraktnega pomena, a z druge strani treba vezati z abstraktnimi samostavniki plastične glagole.
Kako dolgočasno in prazno je reči v pesmi: Besedam samim sveti domovini Pomagati nikdar ne bode moči; a nasprotno, kako lepo in živo se glasi: Ti tudi veš, da mi sladko-besedno Golčanje v duše ne zveni praznino.
(Jos. Cimperman.)
Omenimo tukaj lahko še one onomatopoe-tiČne glagole, ki tudi z glasom ali z besednim
Stritar '), ampak -treba mu je tudi „notranjega in iskrenega Čustva ter zmisla za besedno melo-dijoznost", kakor uči Gottschall.2) A ravno isti Gottschall dostavlja tudi, da je liriku potrebna „navdušenost, ki vse te tri momente druži v jedno". Torej ne brez tega in ne brez onega ne more biti pesnik pravi lirik.
Ako razpravljamo o besedni plastiki, moramo tukaj nekaj govoriti tudi o raznovrstnih tropih, seveda le toliko, kolikor so plastične važnosti za poezijo. Ob jednem se bode tudi
Glej Stritar V. 24.
2) Glej Gottschall, Poetik II. 28.
zvokom, slikajo to, kar izražajo, in katerih plastičnost je torej tudi zunanje Čutna.
Iz navedenih primerov se torej vidi, da je beseda tudi sama na sebi za plastiko važna. Kakor tipka pri glasoviru udari svoj glas, tako vzbudi tudi konkretna beseda v domišljiji svojo predstavo in v tem je njen plastični pomen. Na to se je treba v pesništvu sploh ozirati, a posebno v liriki, ker tej nedostaje do cela dejanja, bistva plastike. Zato mora lirični pesnik tem izdatneje rabiti čutne besede, da v Čutno ozadje začara svoje Čustvo, da se isto iz njega zrcali. Seveda to ni že vse, kar pesnika dela lirika ali liričnega poeta, če ve najti „bleščečih podob, predrznih tropov in figur", kakor pravi
pokazalo, da ti tropi nikakor niso kaka pesniška igrača, kakor bi se morebiti marsikomu zdelo, ki ne pozna bistva pesniške umetnosti.
V prvi vrsti pa nam je nekaj veČ reči o pomenu prispodob in metafor, ker posebno o teh bi lahko kdo rekel, da so nepotrebne ali posiljene. Podobe nikakor niso odveč in nikakor niso le igrača, kakor so nekateri ritmi; tudi niso nikak lišp, izmišljen od pesnikov samo za to, da bi se poetiški govor umetno ločil od navadne govorice, ampak so utemeljene v umetniški nazornosti. Kdor ne ljubi metafor, ta ne ume umetnosti, ker iz njenega bistva so raz-rastle, kakor iz semena cvet.
Notranjščina Pantheona v Rimu.
Oglejmo si imenovana dva tropa približneje. Pri prispodobi se primerjata med seboj dva predmeta, ki sta si drug drugemu v nekem oziru podobna. Na ta način se v domišljiji vzbudi še druga predstava ter se ž njenimi določenimi in razvidnimi znaki Čutno pojasni to, kar je na prvem predmetu nejasnega ali tudi nečutnega. Ker se torej po prispodobah Čutna nazornost poveča in okrepča, iz tega vzroka so te prispodobe umetniški utemeljene in potrebne. S plastičnega stališča so seveda še ugodnejše one, v katerih se kaže tudi kako dejanje. Nahajajo se prispodobe ponajveČ v epskem pesništvu, kjer se prispodobljeni predmet ne popisuje le v sliČnih točkah, ampak se predstavlja ves, tako, da postane celotna slika zase in je nekaka mala epizoda. In prav v popolnih slikah takih prispodob je največ mikavnosti, ker imajo zraven tega, da dotični predmet čutno in plastično razjasnijo, še dostikrat tudi ta tehnični pomen, da dejanje ovirajo in čustva mirijo. Tako nam n. pr. Homer mnogokrat sredi krvavega in bes-nečega boja prav mirno in neskrbno na dolgo in široko popisuje kak idiličen prizor iz kmečkega življenja, a nam podaje poleg tega nove predstave ter oživi domišljijo. Ob jednem lahko omenimo, da imajo one prispodobe, katere nam rišejo kulturno življenje, še tudi to važnost za epskega pesnika, da so mu pomoček za opisovanje in označevanje kulturnega stanja dotične dobe. Naravno pa je, da se take na dolgo in široko razpletene prispodobe ne morejo vpletati v dramo, ker bi ovirale dejanje, ki je tukaj poglavitna reč. Zato pa morajo biti prispodobe, ako se rabijo v drami, zelo kratke in precizne.
Kar je prispodoba v velikem, to je metafora v malem, zakaj tudi tukaj se primerjata dva predmeta. Razloček je le ta, da se pri metafori sliČni znak prispodobljenega predmeta takoj zveže s predmetom, ne da bi se prvi imenoval ali vsaj ne opisal. Iz tega pa se vidi, da so metafore istega plastičnega pomena kakor prispodobe, da, še krepkejšega utiska so, ker nenadno zablisnejo ter z jedno Črto ves položaj čutno razjasnijo. Te metafore so zato pravi cvet umetniškega pesništva, in v tem, kako zna pesnik zmerno in somerno rabiti te podobe, v tem — pravim — se kaže njegov pesniški talent, zakaj, kakor trdi že Aristotel1), „jedino tega se pesnik ne more od drugega naučiti, ampak je to znamenje srečne nadarjenosti". Poudarjati pa je treba to zato, ker se pri nas Slovencih metaforični govor vse premalo goji in smo navajeni vse tako suhoparno, neumetno in trivi-jalno izražati. In vender bi se ta metaforični govor pri nas jako lepo glasil, ker slovenske
*) Aristotel, poetika c. 22, § 9.
besede še niso izgubile svoje prvotne plastike. Ako vzamemo n. pr. nemško besedo „entfalten" ter jo primerimo slovenski besedi „razgrinjati", čutimo takoj, da ima slovenska beseda še svojo prvotno Čutno predstavo, a v nemškem jeziku se je že izbrusila.
Ker je metafora posebno pesniško važna, hočemo navesti še nekaj primerov tistih metafor, ki so posebnega plastičnega pomena. V prvo vrsto J) takih metafor štejejo one, pri katerih se zamenjujeta dva Čutna, seveda sliČna predmeta. N. pr.:
Potihnil ti vihar ni v prsih boja.
(„Krst pri Savici."J
Pogleda tvoj'ga pil sem žarke mile.
(Prešeren, So n eti.J
Drugi način metafor je, da se pridevajo stvarem nižje vrste lastnosti Človeške, da se torej oni Čutni predmeti nekako poduševljajo. N. pr.: Viharjev jeznih mrzle domačije.
(Prešeren.)
Ta vrsta metafor se posebno v sv. pismu pogosto nahaja, n. pr.: „Kuga je hodila pred njim; vode so ga videle in se ga prestrašile, bregovi so ga zagledali in so trepetali." (Izajija.)
V	tretjo vrsto metafor spadajo one, pri katerih se duševnost nekako utelesi, da se namreč misli ali pojmi, afekti, občutki itd. zagrinjajo v Čutno podobo. N. pr.:
Le redko upa solnce je sijalo.
(Prešeren.)
Ali:
Mladost poganjajoča nade j brste, Kako je kratka tvoja doba.
(Jos. Cimperman.)
V	četrto vrsto se štejejo slednjič one metafore, pri katerih se zamenjujeta dva duševna predmeta. Te metafore seveda s plastičnega stališča niso posebno važne.
Dostaviti še moramo tukaj glede na metafore, da velja tudi o teh: „omnenimium nocet". Ako bi namreč kdo nagromadil na jeden kup preveč metafor, dosegel bi s tem prav nasprotni učinek, kakor ga je namerjal, ker se s premnogimi podobami predmet lahko tako zakrije, da postane nejasen ali pa dolgočasen, domišljija pa zbegana. Za primer bodi Viktor Hugo, ki peva v svojih „Večernih pesmih":
O demain8) c'est la grande chose.
De quoi demain sera-t-il fait!
1)	Primeri Gottschall, Poetik I. 241.
2)	Primeri Gottschall, Poetik I. 294. — Tukaj po-
dajemo še besedni prevod:
O jutri, to je velika reč,
Cesar bomo jutri doživeli!
L'homme aujourd'hui seme la cause, Demain, Dieu fait mürir 1'effect. Demain, c'est 1'eclair dans la voile C'est le nuage sur l'etoile, C'est un traitre qui se devoile, C'est le belier qui bat les tours, C'est l'arbre qui change de zone, C'est Paris qui suit Babylone. Demain c'est le sapin du trone, Aujourd'hui, e'en est le velours. Demain c'est le cheval, qui s'abat blanc d'ecume, Demain, o conquerant, c'est Moscou qui s'allume
La nuit comme un flambeau. C' est votre vieille garde au loin penchant la plaine, Demain c'est Waterloo, demain c'est Saint-Helene, Demain, c'est le tombeau!
Tako nakopičiti celo vrsto podob je že igrača. Ne bi pa bila igrača, ako bi pesnik hotel z večjimi podobami od raznih stranij razjasniti svoj predmet.
Toliko je dosti o teh tropih. Razven prispodobe in metafore sta še dva tropa plastične važnosti, t. j. metonimija in personifikacija ali poosebitev. Toda o teh le nekaj kratkega.
Metonimija je tisti trop, v katerem se zamenjujeta dve reči, ki sta si v neki tesni dotiki. Na ta način vzbudi ta podoba dve predstavi v naši domišljiji in v tem je njen plastični pomen. Ker gledamo dva predmeta ob jednem, zato je čutna nazornost krepkejša Tako imam dve predstavi, ako rečem. „zmagal je avstrijski meč", ker mislim na meč in na vojaštvo. Take metonimije delajo pesniški govor prav krepek in živ in so utemeljene v našem čutnem spoznavanju.
Iz istega nagnjenja do čutne nazornosti, iz katerega so nastali vsi ti tropi, prav iz istega je nastala tudi poosebitev. Ni nam namreč zadosti, da samo gledamo v domišljiji čutni predmet, ampak hočemo tudi, da samostojno deluje. Prav to samostojno delavnost pa daje poosebitev onim stvarem, ki nimajo v sebi vidne delavnosti, t. j. neživim stvarem. Vidi se torej,
Človek zaseje danes vzrok, Jutri Bog stori, da dozori učinek. Jutri, to je blisek v jadro, To je oblak nad zvezdo, To je izdajalec, ki ga zasačijo, To je tolkač, ki podira stolpe, To je drevo, ki spreminja zemlje pas, To je Paris, ki sledi Babilonu, Jutri, to je rakev tronu, Danes, to je njegov baržun. Jutri, to je konj, ki se zgrudi ves peneč se, Jutri, o plenitelj, to je Moskva, ki se uplameni
Po noči kakor plamenica. To je vaša stara straža, ki daleko leži na planjavi, Jutri, to je Waterloo, jutri to je Sv. Helena Jutri, to je grob.
da je poosebitev za nazorno predstavljanje važna, ker dobivajo po njej nežive stvari oni znak, ki je bistveno plastičen in tudi bistveno lep. Zlasti lepa in poetična je metaforična poosebitev, na primer:
Kjer vsa v pogledu tvojem skrb umira.
(Prešeren.)
Ko zgodnja roža raste zapeljana Od mlad'ga solnca kopnega svečana, Ak' smeje nekaj dnij se ji veselo.
(Prešeren.)
Za vzgled in pojasnilo bodi nam še Homer. V začetku Ilijade govori o kugi, ki mori Ahajce. Ali to morjenje nam popisuje dejansko in prav plastično s pomočjo poosebitve. Pripoveduje namreč, kako meče Apolon svoje strele med Ahajce, kakor da bi vse to sam videl, in kako Ahajci, zadeti od Apolonovih pušic, kar trumoma padajo in umirajo. Ta način predstavljanja je eminentno plastičen in nazoren, a ker ga ni lahko zadeti, ne najdemo ga pogosto.
O drugih tropih ne govorimo tukaj, ker s plastičnega stališča niso posebnega pomena. A kolikor smo besedno plastiko razmotrivali, pokazala je, da je res prav izvrsten pomoček za nazorno predstavljanje in da je celo neobhodno potrebna, ako hoče pesnik biti umetnik. Vendar še nekaj lahko dodamo glede na besedno plastiko.
Do sedaj smo namreč govorili o notranji Čutnosti besede. Toda beseda ima tudi nekaj zunanje Čutnosti t. j. besedni glas ali zvok. Tudi tega izkorišča poezija v svoje umetniške namene, da pospešuje ž njim čutno nazornost.
Tukaj se srečata godbena umetnost in poezija. Kakor nam vzbuja godbena umetnost s pomočjo umerjenega preminjanja zvokov občutke, tako jo posnema poezija z umerjenim preminjanjem besednega zvoka. Seveda je v tem poezija zelo omejena in zato v tem oziru ne more tekmovati z godbeno umetnostjo, ampak jo posnema le približno in to se ji tudi posreči.
Podlaga muzikaličnega utiska v poeziji so dolgi in kratki, ali, bolje je reči, naglašeni in nenaglašeni zlogi besed. Urejeno vrstenje takih naglašenih in nenaglašenih zlogov, ki ga imenujemo ritem ali mero, daje čustvom pesniškega umotvora neki zunanji izraz. Ta zunanji, čutni izraz je ob jednem tudi znak ritmiške plastike. Čim krepkejši in izrazovitejši je ritem, tembolj je tudi plastičen. Glavni moment plastičnega ritma je torej določeni naglas. Staro-klasiški jeziki so imeli celo natančna pravila, po katerih so merili dolgost in kratkost besednih zlogov v ritmu. Dandanes pa tega nimamo in zato naši metri niso več tako plastični in izra-
zoviti kakor stari, in zato tudi staroklasiški metri, kakor Safin, Alkejev verz itd. v novejših jezikih niso tako krepki in Čutni kakor v grškem in latinskem jeziku. Nekoliko si pomore pesnik s srokom ali z rimo, ker dobe zlogi krepkejši naglas, ako se ponavljajo. Srok je torej v poeziji umetniški utemeljen ter ni morebiti kaka pesniška igrača, in nevedno ravna, kdor ga za-metuje ali odpravlja. Vendar mora biti srok Čist in blagoglasen, ako naj okrepča naglas. Vsak nepopoln in nečist srok je brez pomena in je odveč.
Naravno je tudi, da je srok krepkejši, ako se veČ zlogov ponavlja. Zato je ženski srok veliko lepši in krepkejši in bolj plastičen kakor moški srok, ker se ponavljata v prvem dva, v drugem pa jeden zlog. Krepkejše se glasi n. pr : „cenil — premenil" kakor cenil — premenil, in jednako je tudi krepkejše „cenimo — pre-menimo", nego cenimo — premenfmo. Iz poslednjega se tudi vidi, da kranjski naglas, ki teži bolj proti koncu, ni tako ugoden kakor štajerski, ki ostaja bolj na deblu. Pesnikom je
Kraška kuhinja. (Narisal M. Str\en.)
treba na to paziti in iz arhitektoniČnih in plastičnih ozirov rabiti bolj štajerski naglas, ne pa nagibati h kranjskemu, ker je — lažji. Zaradi poudarka, katerega dobe rime po sroku, je pesniku paziti tudi na to, da stoje na rimanih mestih le važne besede, t. j. besede, na katerih sloni misel celega verza ali stavka, ne pa kake nepomenljive besede ali celo prazne partikule n. pr.: „je", „se", „ne", „tudi" in dr. Da pesniki v tem oziru radi greše, znano je dovolj. Vendar ni tukaj umestno, segati dalje v ta predmet. Tako smo dospeli do konca te razprave.
Iz vsega, kar smo premišljevali, razvidimo, da je plastika v poeziji bistvene važnosti in da poezija brez plastike ne more doseči nikoli svojega visokega umetniškega namena. Priča za to je, da se pri dobrih pesnikih obilno nahaja, zlasti pri Homerju, čegar poezija je prav zaradi čutnega in plastičnega značaja še vedno tako lepa in živahna kakor pomladansko jutro, sveža in blesteča kakor jutranja rosa, in krepka in čvrsta kakor mladost. Ako smo vsaj nekoliko ustregli pesnikom in njihovim prijateljem, dovolj nam je to plačila.
Knjiž<
Slovenska književnost.
Materin blagoslov. Igra v treh dejanjih. Spisal Anton Klodič-Sabladoski. Stranij 80. Cena 18 kr. (Slovanske knjižnice snopič 40.) — Tu imate preprosto igro brez živahnega dejanja in zanimive spletke. Na odru utegne goriškim domačinom ugajati, za bralca je pač premalo mična. Tudi beseda je nekoliko trda. Jako hvalevredno pa je, da je predmet povzet iz narodnega življenja.
Posavček. Slika življenja v polpretekli dobi. Spisal Anton Sušnik. Str. 83. Cena 18 kr. (Slovanske knjižnice snopič 41.) — Nesrečna deklica Rezika vrže otroka v Savo (zato Posavček); otmo ga, ona ga najde, skrbi zanj, njen poskušeni detomor pride na dan, ona pride pred porotnike, oproste jo; med tem umrje njenemu ljubimcu žena in Rezika ga sedaj vzame. — V tej sliki je mnogo dejanja, preveč, da bi je bil pisatelj obvladal in umno obdelal. Takoj čutiš, ko bereš to delce, da tej tvarini pisatelj ni bil kos; tehnika je okorna. Prav v tej sliki vidi bralec vse vrline in slabosti pokojnega Sušnika. Četudi ni kaka stvar prav verjetna, pisatelj jo potlači v svoj načrt brez hudih pomislkov. Pokojnik je vedno delal hitro, prehitro, zato je bilo urednikom treba piliti njegove spise, da so bili sposobni za objavo. Ostre pile pogrešamo tudi v tem delcu jako.
Bele noči. Sentimentalen roman. (1% spominov sanjalca.) Ruski spisal Th. M. Dostojevskij. Poslovenil J. J. Kogej. i2°. Str. 72. Cena 25 kr. — ,Bele noči' dobro kažejo značaj Dostojevskega, a dvomimo, da bi bilo naše slovstvo mnogo pridobilo po tej nenavadni povesti. Značaji oseb so povsem čudaški — razven jednega, dasi dobri in dokaj lepi. Prevod je gladek; prelagalcu se vidi, da je že vajen svojega dela. —■ Jako čudno je, da A. G. na platnicah tega delca piše: „Svoje ime je pa (D.) proslavil šele z romanom ,Mrtve Duše' (v slovenskem prevodu izdala Mat. Slov."). Mrtvih Duš ni spisal D., ampak Gogolj.
Antona Martina Slomšeka spisi, zbrani
za mladino. Urejuje in izdaja Slomšekov odsek „Zavede slovenskih učiteljskih društev". I. Pesmi, i. Sn. za srednjo stopnjo. Zbral in uredil Dr. Janko Beljak. (Knjižnice mladino 8. snopič.) 8 Str. 77. Cena 20 kr. — Tukaj je 39 Slomšek o vih pesmij. Misel, ki je tu uresničena, je jako umna in lepa. Naj bi se knjižica pridno dajala otrokom v roko.
Vse tu-le doslej navedene knjige je tiskala in založila „Goriška tiskarna" v Gorici.
J. Giontini je založil dve knjižici, jedno v 2. natis ku :
Robinzon. Povest ^a slovensko mladino. Sestavljena po najboljših izdajah. V Ljubljani, l8g5.
v n o s t.
8°. Str. i 10. Cena 50 kr. — To knjižico lahko priporočamo mladini. Zabave in pouka ponuja veliko, pa tudi v jezikovnem oziru je hvale vredna. Zastran slik bi pa rekli, da za knjižico in za bralca nimajo tolike cene, kolikor so morda stale založnika.
v	v
Krištofa Smida sto malih pripovedek za mladino. Poslovenil f Ivan Tomšič, učitelj na c. kr. vadnici v Ljubljani. Z nekaterimi podobami. Drugi popravljeni natisek. V Ljubljani i8g5. V Založbi in na prodaji pri Janezu Giontiniju, knji-garji. i 6 Str. 120. Cena 40 kr. — Ta knjižica je res vredna, da se je v drugič natisnila. Ni boljše šole za lepo in nedolžno življenje, kakor je ta knjižica —: nauk v vzgledih. Tudi ta knjižica ima poleg dobre vsebine lepo jezikovno obliko.
Povesti, slovenskemu ljudstvu v poduk in nabavo. Zbral in uredil Andrej Kalan, urednik Domoljuba. Ponatis iz Domoljuba. VII. zvezek. Str. 136. VIII. zvezek. Str. 1 12. Vsak zvezek po 20. kr. Dobivata se v Katoliški Bukvami. — V obeh zvezkih je 23 povestij, Jako primernih za slovensko ljudstvo. Kakor smo rekli o drugih zvezkih, tako rečemo tudi o teh: Jako želimo, da bi se razširili in pridno čitali po slovenskih hišah. Kako hvaležni smo gospodu izdajatelju vsi, ki želimo dajati ljudem dobrega berila v roke!
Ogled po bolgarski književnosti.
(Spisal Fr. Kovačič.)
(Dalje.)
III. Narodno bolgarsko pesništvo.
Ako hočemo vsaj v glavnih potezah spoznati razvoj bolgarskega slovstva, moramo se posebej ozreti na narodno pesništvo, ki je — kakor pri drugih Slovanih — tudi pri Bolgarjih jako važno v narodni književnosti. — Kakor Srb, tako, in morda še bolj, rad poje tudi Bolgar. Ne. samo pri zabavah, ampak tudi pri delu, doma in na polju, zlasti pri žetvi in na paši mnogo poje; na jednem bregu pojejo žanjice, na drugem jim pastirji odgovarjajo. Vsako znamenitejše delo konča Bolgar s pesmijo. Zlasti ob večernem mraku in pa v šumi radi pojo; šumski mir in večerna tihota daje neki poseben čar njihovi pesmi.
Tudi vojaki na potu si pojo, tako, da jim skoro ne bi trebalo bobnov in trobent. Ravno tako meščani ne opravijo nobene pojedine brez pesmi; da, še celo ljudski učitelji in pisatelji začenjajo in končavajo svoje skupščine s pesmijo.3)
Kakor Srbi, tako imajo tudi Bolgarji svoje slepce, ki opevajo slavo starih junakov. Zlasti ženske vedo pri Bolgarjih mnogo pesmij in rade pojo (pesnopojke). Kakor Srbi „gosle", tako imajo tudi
J) Jireček, Das . Fürstenthum Bulgarien 87.
Bolgarji svoja narodna glasbila. Najnavadnejše glasbeno orodje pri Bolgarjih so dude ali gojde in pa „gadülka" ali „cigülka" z dvema strunama. Narodno glasbilo je tudi bulgarina ali tamburica (tur. tambura).
Bolgarske narodne pesmi so jako različne; zbi-anih jih je že precej, vendar jih še mnogo tiči med ljudstvom. Prvi je Vuk Karadžič zapisal in izdal nekatere bolgarske narodne pesmi v „Pesmarici Srpski" (Dunaj 1815) in v „Dodatku k S. pe-terburškim sravnit. rječnicima". —• Leta 1842. je izdal Ivan A. Bogoev ali Bogorov v Pešti zbirko narodno bolgarskih pesmij. Nekoliko pozneje jih je ruski pisatelj V. Grigorovič precej nabral in priobčil v zagrebškem Vrazovem „Kolu" (leta 1847., zv. 4—5). — Tudi S. Palavzov in Najden Gerov sta izdala svoje zbirke. — L. 1855. je P. R. Slavejkov izdal v Petrogradu „Bolgarske Pesni" in Hadži Najden Jovanovič 1. 1851.
Mnogo pesmij in drugega narodnega blaga je raztresenega po raznih časnikih. — Tudi Rakovskij, Lj. Karavelov, arhimandrit Vasil Čolakov in Rusa Bezsonov in Kačanovski so izdali večje zbirke narodnih pesmij.
Najznamenitejša zbirka narodnih bolgarskih pesmij je pa bratov Miladinov. Brata Konstantin in Dimitrije Miladin sta bila doma iz Struge pri Ohridi v Macedoniji. Starejši, Dimitrij, je bil goreč buditelj Bolgarjev v Macedoniji, kjer se je narodno življenje mnogo počasneje razvijalo. Izprva je uči-teljeval v Prilčpu, pozneje pa v Kukošu, majhnem bolgarskem mestecu blizo Soluna. Po njegovem prizadevanju so ondi uvedli iznova slovansko bogoslužje, toda s svojim delovanjem si je nakopal strašno sovraštvo grških škofov. Očrnili so ga pri turški vladi kot veleizdajalca in 1. 186 r. so ga v njegovem rojstvenem kraju iznenada ujeli in odpeljali v Carigrad. Njegov brat Konstantin je med tem dovršil nauke v Moskvi in je ravno takrat v Zagrebu tiskal zbirko narodnih pesmij s podporo škofa Strossmajerja. Ko je zvedel za nesrečo svojega brata, pohitel je v Carigrad, da bi ga rešil. Navzlic opominjevanju je šel k njemu v ječo, ali ni se več vrnil nikdar iz nje. — Škof Strossmajer se je po avstrijskem poslaništvu potegnil za brata in tudi ruska vlada je storila svoje, pa zastonj. Porta je sicer ukazala, da ju izpuste, a bilo je prepozno. Sovražni Grki so ju bili že zastrupili v ječi.
Njuna zbirka je izšla v Zagrebu 1. 1861. pod naslovom: „ B'lgarski narodni pčsni, sobrani ot bratja Miladinovci, Dimitrija in Konstantina. Obsega VIII + 538 stranij, aposvečena je škofu Stross-majerju. Dodana so tudi kratka pojasnila, popis nekaterih narodnih običajev in pa bolgarsko-hrvaški slovarček. — V tej zbirki so največ pesmi mace-donskih Bolgarjev. Celo Francoz August Dozon je zbral več bolgarskih narodnih pesmij ter jih izdal v Parizu 1. 1875. pod naslovom: „B'lgarski na-
rodni pesni" s prevodom „Chansons populaires bulgares" in slovarjem.
V	najnovejšem času (1889) sta izšla v Sredcu dva zvezka narodnega blaga. Prvi je zbirka narodnih pesmij A. T. Ilieva, drugi pa I. zv. „Sbor-nika" za narodne proizvode, ki ga izdaje učno ministerstvo.
V	teh in drugih zbirkah se ponuja obilo tva-rine za raziskavanje slovanskim jezikoslovcem, na-rodopiscem in zgodovinarjem. Marsikaj se je že v tem oziru storilo, vendar je še mnogo dela. Prvi je bolgarsko narodno pesništvo pretresoval Venelin, ki je v obče prvi Bolgarje opozoril na bogati zaklad njihovega narodnega pesništva. — Tudi Rakovskij in drugi pisatelji so pretresovali narodno blago. Večjega pomena so spisi ruskega pisatelja Bezso-nova. V novejšem času tudi Bolgarji sami marljivo preiskujejo narodno blago, zlasti so dobri spisi G. Popova v „Sborniku za narodni umotvo-renija" III. zv. 247 — 282 in IV. zv. 270 — 279.
Bolgarsko narodno pesništvo je v ozki zvezi s srbskim; kdor hoče dobro proučiti jedno, mora se ozirati na oboje. To je tudi čisto naravno, ker oba naroda sta si jako sorodna, bila sta skozi stoletja v tesni dotiki, deloma kot prijatelja, deloma kot sovražnika; imata jako slično zemljepisno lego, njuni zgodovinski dogodki so jako slični, oba sta ječala dolgo pod istim jarmom. Zatorej je tudi vsebina njunih pesmij precej jednaka.
Kakor srbske, tako so tudi bolgarske narodne pesmi ženske ali lirične, slavnostne in junaške (epos). — Brata Miladina delita svoje pesmi v „samovilske", cerkvene, junaške, pastirske, žalobne, smešne, ljubavne, ženitvanjske in pesmi o žetvi. V „samovilskih" pesmih nastopajo samovile (in samo-divi), čudežna ženska bitja, liki srbske vile. Te pesmi so jako stare in v njih so se ohranili ostanki poganskega bajeslovja.
Predmet cerkvenih pesmij so razne legende, vzete večinoma iz apokrifnih grških in staroslo-venskih knjig. Glavne osebe so: Mati Božja, „stari sv. Ilija", sv. Jurij, sv. Petka in sv. Nedelja, sveti Nikolaj in sv. Peter.
Junaške pesmi so slične srbskim, njih vsebina je jako sorodna, da, včasih popolnoma jednaka. Od 15.—17. veka so se po Srbiji in Dalmaciji vse junaške pesmi imenovale „bugarkinje", „bugarštice".
V	razvoju srbskega narodnega eposa se' razlikujejo tri dobe: 1. najstarejša doba, doba srbske samostalnosti do bitve na Kosovem; 2. neposredno za bitvo na Kosovem in 3. doba turškega gospostva in narodnega hajduštva (od 15.—19. veka). — Ako presojamo bolgarski epos po teh treh dobah, spoznamo kmalu, da se je slabeje ohranil kakor srbski. — Pod neznosnim turškim in še hujšim grškim duhovnim jarmom, katerega so Srbi bili prosti, je bolgarsko ljudstvo skoro popolnoma pozabilo svoje preteklosti, svojih slavnih cesarjev in
patrijarhov. Dočim je srbski epos v prvi in drugi dobi v najlepšem cvetu, nahajajo se v bolgarskem pesništvu komaj še sledovi starega eposa. V srbskem eposu se večkrat opevajo celo bolgarski dogodki, bolgarski epos pa ne pozna prve in druge dobe, ampak le tretjo, hajduško dobo. Brezdvomno se je ohranilo nekoliko odlomkov starega eposa, ali narodova domišljija je dogodke starega časa prenesla na poznejše hajduke. Treba bo še natančnega preiskovanja, da se določi, koliko se je ohranilo starega eposa. Le nekatere najstarejše pesmi se še spominjajo Sišmana, zadnjega carja bolgarske države (v Miladinovi zbirki str. 73.).
Najvažnejša oseba v bolgarskem eposu, kakor v srbskem, je Marko Kraljevič, in ne bi se dalo lahko določiti, pripada li bolj Srbom ali Bolgarjem. Kolikor se iz zgodovine ve o tem zanimivem junaku, bil je res v zvezi z obema narodoma. Kne-ževal je v Macedoniji, v kotu med bolgarsko in srbsko mejo. Pesmi o Kraljeviču Marku so nekak prehod med drugo in tretjo dobo.
Dasi bolgarski epos zaostaja za srbskim glede na starost in popolnost zgodovinskih dogodkov, vendar v epičnih motivih in v obliki ne zaostaja za njim. — V srbskem eposu tretje dobe se že kažejo sledovi propadanja, bolgarski epos je pa v tej dobi še krepek in v popolnem cvetu. Vendar je tudi glede na epično lepoto razloček med njima. V srbskem eposu opažamo neko živahnost, nežnost, milobo, v bolgarskem eposu tega ni. Tukaj je vse preprosto, včasih robato, kratko, toda globoko in krepko. Veščaki trde, da je razmerje med čisto bolgarskim in čisto srbskim eposom po priliki tisto, kakor med Homerjevo Ilijado in Odisejo.1) Kakor pri srbskih, tako tudi pri bolgarskih junakih mož-beseda mnogo velja. Proslavlja se tudi njih stanovitnost v veri; junaki rajši vse muke pretrpe, kakor da bi zatajili vero. Mnogokrat kliče narodna pesem nad mrtvim junakom: „Duša dade a ne vSrä."2) Kakor srbske, tako imajo tudi bolgarske pesmi svoje Judite, ki se ne boje puške in sablje.
Kar se tiče pesniškega merila, imajo tudi bolgarske junaške pesmi določeno število zlogov v vsaki vrstici. Kakor je deseterec tipičen za hrvaško-srbske narodne pesmi, tako je osmerec za bolgarske. (Bezenšek str. 1 2).
V ženskih ali liričnih pesmih zavzema prvo mesto ljubezen, saj je bolgarski pregovor: „Gdešto ima mir i ljubov, tam je i Bog." Opeva se ljubezen starišev do otrok in nasprotno, pa bratovska ljubezen. Ljubezen med možem in ženo presega vezi sorodstva, kakor uči tudi sv. pismo. — Lepo se opeva skrivnostni začetek ljubezni: svoj vir ima ljubezen v očeh. — Vnanje znamenje ljubezni je
*) Pypin u. Spasovič I, 176.
2) Str. 45. zanimivega spisa našega rojaka A. Be-zenšeka: „Ocenenie na b'lgarskite narodni pesni po formata i sadržanieto." Sofija, 1881.
poljub. Hvali se pogostoma stanovitnost in zvestoba dekliška. — Mično se opisuje lepota človeška, zlasti ženska, iz česar moremo sklepati na estetični vkus naroda. Pogoji za žensko lepoto so: tanka, visoka rast, med bojami ima največjo ceno bela boja (belo lice, bele roke, bele noge . . . „bela in crvena"). Najlepše oči so črne. — Dete je „ zlatnokoso". (Bezenšek 53.)
Razven tega opeva lirična pesem razne dogodke v človeškem življenju, vesele in žalostne. Ni važnejšega dogodka v človeškem življenju, ki bi ne bil izražen v narodni pesmi. „V narodnih pesmih se vidi različnost, globočina in plemenitost čustev naroda bolgarskega." Rekli smo že prej, kako radi Bolgarji pojo, in „dokler narod rad poje pred delom, pri delu in po delu, tako dolgo ostane
krepek in zdrav fizično in duševno." (Bezenšek.)
* *
*
Predno končamo ta članek o narodnem pesništvu, moramo se še dotakniti jedne zbirke, ki je bila nekaj časa predmet živahnega razpravljanja med slovanskimi učenjaki. To je: „Veda Slovena. Blgarski narodni pesni ot pi-edistorično i predchri-stiansko doba. Otkril v Trakija i Makedonija i izdal Stefan I. Venkovič." Belgrad 1874. Stranij XVIII -)- 545-, s francoskim prevodom. To je le manjši del ogromne zbirke, ki šteje kakih 250.000 vrstic. Drugi, večji del hrani v rokopisu jugoslovanska akademija v Zagrebu.
Po vsebini sodeč, rekel bi, da so te pesmi iz davne starine, kakor jih nima noben drug narod. V njih nahajamo očividne spomine na indijsko pradomovino, bajeslovne podatke o raznih bogovih, sporočila o najstarejši zgodovini Bolgarjev in njih prihodu na Balkan ter o poznejših zgodbah do propasti bolgarske države. Orfej in Aleksander V. (Olesander) se tudi v njih omenjata.
Zdelo se je, da bodo te pesmi prevrgle vso dotedanjo slovansko prazgodovino in bajeslovje. Na učenjake je ta pojav napravil različen vtisek: nekateri so zmajevali z glavami in jih zavrgli kot ponarejene, drugi so branili njihovo pristnost. Že nad samim naslovom so se spotikali, katerega je Venkovič v resnici nerodno izbral.
Celo francosko ministerstvo je poslalo že omenjenega A. Dozona v Macedonijo, da bi preiskal to stvar. Dozon sicer ne pripisuje posebne znamenitosti tej zbirki, vendar priznava, da je pristna. Tudi Poljak Aleksander Chodžko, takrat profesor slov. jezikov v Parizu, je branil pravotnost „Vede". Prvi jo je Josip Jireček odločno zavrgel in označil kot „ mistifikacijo" v seji kralj, češkega učenega društva dne 17. grudna 1. 1874. in za njim njegov sin Konstantin Josip Jireček v svoji „Zgodovini Bolgarjev".1)
') Geschichte der Bulgaren 568.
Jireček pravi, da je „a priori" nemogoče, da bi se v Rodopskih planinah ohranile take stare pesmi, ker so ondi neprenehoma besneli boji med Bizantinci, Bolgarji, Srbi in Turki. Rodopske planine so tudi že precej znane, pa nikdo ne ve o tem nič. Drugi razlog je ta, da v teh pesmih ni nikakšnega stalnega merila. — Iz tega sklepajo, da je ta zbirka delo narodnega šovinizma. Bolgarski zanesenjaki da so posneli iz narodnega pes-
ništva nekoliko izrazov in rekov, prestrojili imena, hoteč pokazati, da je bolgarski narod najstarejši, da je prvi med indoevropskimi narodi, ker so jim sovražni Grki očitali, da so hunskega rodu in nesposobni za kulturo. — To trditev podpira še čudna sličnost teh pesmij s sanjarijami Rakovskega, ki je nekaj let poprej v svojem „Pokazalcu" ali „R'kovodstvu" načrtal celi vspored, kako so Bolgarji šli iz Indije.	(Konec.)
Razne stvari.
Naše slike.
Mnogim našim čitateljem je vsaj po imenu znan izumitelj svetovnega jezika ali volaptika. Danes po-dajemo njegovo sliko na prvem mestu in tukaj-le nekaj črtic iz njegovega življenja.
Ivan Martin Schleyer se je rodil dne i 8.malega srpana 1. 1831. Njegov oče je bil učitelj. Deček je kazal že zgodaj veliko nadarjenost. Tudi v gimnaziji je bil vedno prvak in večkrat preskočil kak razred. Na vseučilišču je poslušal bogoslovje, jezikoslovje in modroslovje. L. 1856. so ga posvetili za mašnika. Kot dušni pastir je bil jako delaven in si s tem celö izpodkopal zdravje. Bil je radodaren ubožcem, odkritosrčen vsakomur. Pisateljeval je po malem in se bavil z jeziki. L. 1867. je postal župnik, a užil v tej službi mnogo bridkostij, celo štirimesečni zapor. Jezikoslovje je gojil neprestano, zlasti še od 1. 1875. nadalje. Naučil se je več ali manj teh-le jezikov: švedskega, ogerskega, kitajskega, ramenskega, retoromanskega, holandskega, danskega, laškega, poljskega, češkega, hrvaškega, slovenskega, vendskega, lužiško-srbskega, španskega, portugalskega, turškega, sirskega, grškega, latinskega, hebrejskega, arabskega, norveškega, štirih zamorskih jezikov, anamskega, dajaškega, sanskrita, siamskega, prakrita, jezika zendskega, kuan-hoa, holontala in drugih. S tem obširnim znanjem jezikov se je lotil posebnega dela, da bi sestavil svetovni jezik. Leta 1877. je sestavil neko mešanico iz šestih jezikov, leto potem je izumil svetovni splošni alfabet, 1. 1878. je že sestavljal slovnico svetovnega jezika volapüka. Ko je bila slovnica natisnjena, takoj je zaslovelo Schleyerjevo ime, in ,volapük' je postal svetovna znamenitost. Urno so se ga poprijeli po raznih deželah, časopisi so jeli izhajati v tem jeziku, katerega se uči tisoč in tisoč privržencev. Schleyer živi, odkar je doživel toliko uspeha, največ za svoj svetovni jezik. — Volapiik je jako preprost jezik, v 8—10 urah se naučiš cele slovnice. Besede so tudi preproste in izbrane iz različnih jezikov. — Seveda ne more tak umeten jezik nikdar seči globoko med ljudi, a gotovo je velik napredek za človeštvo in dober pomoček za kupčijstvo, da je
občevanje tako lahko. Zato štejemo po pravici Schleyerja med velike može sedanje dobe. —Ob samostanskih vratih. Ljubezniv prizor in krasen zagovor samostanov! Razlagati nam te slike pač ni treba. — Zidarski donašalki ali „maltarici", kakor bi rekli po navadi, sta narejeni po neki stari fotografiji. Kako istinito je vse narisano! Tipus obrazov je laški. — Notranjščina „Pantheon a" v Rimu. Kaj je Pantheon, to nam je razkladal lani pisatelj rimskih spominikov. Bil je nekdaj poganski tempel, potem katoliška cerkev, dandanes je to znamenito stavbo laška vlada onesvetila in v njej pokopala Viktorja Emanuela. Prav te dni so v Pantheonu obhajali Lahi svojo slavnost v spomin, da šo pred 25 leti oropali sv. očeta Rima in svetne ■ oblasti. Prežalostni spomini! — Kraška kuhinja spada k našemu spisu „Izprehod na Notranjsko", ki tudi v tej številki ni mogel na vrsto.
Dva grobova. Smrt je pred kratkim vzela Slovencem dva vrla moža in pisatelja. Dne 17. ki-movca je umrl na Šmarni gori pri Ljubljani duhovnik France Štrukelj, jako plodovit pisatelj. Rojen je bil 29. listopada 1. 1841., v mašnika posvečen je bil 1. 1865. Pisal je za Matico, družbo sv. Mohorja in za Novice. Najbolj se je bavil z zemljepisjem in rad čital potopise. Z imenom Ja-r o si a v je izdal marsikak sad svojega truda med svet. Poslednja leta je jako bolehal. Mož je vreden, da mu postavimo dostojen spominik, in lepo prosimo vse njegove znance, da bi nam poročali o njegovem življenju in delovanju. — Josip Lendovšek je drugi mož, za katerim žaluje „Dom in Svet", dejal bi, tudi zaradi osebnega prijateljstva. Bil je profesor v Beljaku in se mnogo pečal z jezikoslovjem slovenskim. L. i 890. je izdal: „Slov. Elementarbuch" in „Kurze method. Anleitung zum Unterrichte in der slov. Sprache". Dne 19. kimovca mu je pre-strigla smrt mlado življenje; bil je star šele 42 let. Za njim žaluje vdova s čvetero otroki. Našemu listu je bil prijatelj od njegovega početka in se je vedno pripravljal, da tudi zanj kaj spiše. Bil je vernega katoliškega srca, zato upamo, da mu sedaj sveti večna luč.
Reki sedmerih modrijanov.
Fvwp.ai ;5v stutcc cocojv. (Podaje p. L. H.) (Dalje.)
IV. Pitakus iz Mitilene.
1.	Težko je na vse strani vrlemu biti.
2.	Nie ni zanesljivo.
3.	Težavno je dobro spoznati.
4.	Nič preveč (nobene reči nezmerno).
5.	Ko je nekdo rekel, da mora iskati marljivega človeka, pravi: Če še tako iščeš, ne najdeš ga.
6.	Pred vsem boj se Boga.
7.	Vadi se v pobožnosti.
8.	Spoštuj stariše.
9.	Ne zamujaj starišem prikupovati se' (ugajati).
10.	Ne prepiraj se s stariši, Če tudi prav govoriš. •
11.	Ko je bil poklican, naj razsodi med sinom in očetom, rekel je sinu: Ce boš govoril krivičneje kakor oče, boš obsojen; Če pa pravičneje, vreden si prav zato, da te obsodijo (ker sin ne sme tožiti očeta).
12.	Razumnih mož dolžnost je, predno se zgodi nezgoda, previdno odvrniti, da se ne zgodi; hrabrih mož pa, kar se je zgodilo, prav obrniti.
13.	Ko je nekdo vprašal, kaj je neznano, reče: Prihodnjost.
14.	Kar hočeš delati, ne govori preje; zakaj če ti izpodleti, boš zasmehovan.
15.	Ko je nekoč izgubil malenkost, reče: Polovica je več vredna mimo celote.
16.	Bodi sluhoželjen (rad poslušaj).
17.	Uči in uči se boljšega (kar je boljše).
18.	Imej pravičnost, zvestobo, izkušnjo, spretnost, družbo, skrbljivost.
19.	Vprašan, kaj je najbolje, odgovori: Sedanje najbolje opraviti. (Kar imaš storiti sedaj, stori dobro.)
20.	Zanesljiva je zemlja, nezanesljiva stvar je morje.
21.	Ne sprejemaj zlobne stvari.
22.	Ne verjemi vsem.
23.	Zmage se morajo dobiti brez krvi.
24.	Sporočene stvari vrni pošteno.
25.	Poroštvo, zraven pa sitnost. (Ce si porok, boš imel sitnosti.)
26.	Ne govori prenaglo.
27.	Na vprašanje, kaj je najugodnejše, odgovori: Čas.
28.	O prijatelju ne govori slabo, pa še o sovražniku ne.
29.	Nedelavnost je nadloga, nezmernost hudobija, neomikanost težava.
30.	Ne bodi len.
31.	Ko je Alkaja, morilca Hijevega, v roke dobil, izpustil ga je, čeravno je imel pravico kaznovati ga, rekoč: Odpuščanje je bolje nego maščevanje, zakaj ono je znamenje krotke narave, ta pa divjosti.
32.	Ljubi trezno razumnost.
33.	Prenesi, Če si od bližnjega malo ponižan.
34.	Ko mu je Kroisos denar ponujal, odgovori : Ne vsprejmem, zakaj imam že, kar sem želel, po dvojno, ker je brat umrl brez otrok.
35.	Nesreče ne kolni, boječ se osvete. Sreče ne skrivaj, tudi ne, Če si bogat, zaradi zavisti.
36.	Pijancu naj bode dvojna kazen, Če greši, da se ne upijanijo (drugi), kadar je veliko vina zrastlo.
37.	Ne bodi sodnik prijateljev.
38.	Vladanje kaže moža.
39.	Z usodo (s silo) se niti bogovi ne borijo.
40.	Vprašan od Kroisa, katera oblast je največja, rekel je: Pisane deske (table), kažoč na postavo.
41.	Najbolj srečna država je tista država, kjer hudobni ne smejo vladati. (Cf. Solon 35.)
42.	Najbolj slaven bi bil menda tisti vladar, ki pripravi podložnike, da se bojijo ne njega, marveč za njega.
43.	Najboljša je hiša, katera nič nepotrebnega ne potrebuje, in ji nič potrebnega ne primanjkuje.
44.	Glede na prijatelje bodi neomahljiv, glede na sovražnike nepremenljiv.
V. Tales iz Mileta.
1.	Najstarejše izmed bitij je Bog; brez začetka je (ne rojen).
2.	Vprašan, kaj je Bog, pravi: Ono, ki niti začetka nima, niti konca.
3.	Vprašan, Če je Bogu prikrit Človek, kadar kaj dela, reče: In kako, kadar misli? (Niti kadar kaj misli.)
4.	Vprašan, kaj je težko, pravi: Samega sebe spoznati; vprašan, kaj je lahko, reče: drugemu svetovati.
5.	Bridko je zavedati se (poznati) prihod-njosti.
6.	Vprašan, kako daleč je laž od resničnosti, pravi: Kolikor so oči od ušes.
7.	Kakoršno hrano si dajal starišem, ta-košno dobivaj v starosti od otrok.
8.	Vprašan, kdo je srečen? — Kdor je zdrav na telesu, in izobražen na duhu.
9.	Najmodrejši je čas; on vse najde.
10.	Najmočnejša je sila; ona vse obvlada.
11.	Največji je prostor; on vse oklepa.
12.	Najhitrejša je pamet; ona vse preleti.
i 3. Najlepši je svet; on je delo Boga (božje).
14.	Ljubi omiko, gospodarstvo, umetnost, pobožnost.
15.	Pridobi si vrlost (krepost).
16.	Skrbi za življenje.
17.	Nikar ne obetaj vsakomur. — Ne bahaj se z ničemer.
18.	Vprašan, kako bi najbolje in najpravič-neje živeli, pravi: Ce ne delamo tega, kar grajamo nad mnogimi.
19.	Poskušaj prijatelje.
20.	Spominjaj se prijateljev navzočih in ne-navzoČih.
21.	Vprašan, kako bi kdo nesrečo lože prenašal, pravi: Ce gleda na sovražnike, ki se jim slabeje godi.
22.	Kdor delati ne more, ne ga zaničevati; zarad teh je kazen božja nastavljena.
23.	Zaradi treh rečij sem hvaležen usodi: Prvič, da sem rojen človek, ne žival; drugič, da sem mož, ne ženska; tretjič, da sem He-lenec, ne barbar.
24.	Ljubi bližnjega.
25.	Nič ni razlike med smrtjo in življenjem. Ko je na to nekdo rekel: Zakaj pa ti ne umrješ? odgovori: Ker ni razločka.
26.	Zdrži se hudobije.
27.	Kar zaradi bližnjega sovražiš, ne stori sam.
28.	Priliko spoznaj.
29.	Bodi sam sebi jednak.
30.	Ne lepšaj obraza, ampak v delovanju bodi lep.
31.	Spoštovanja išči.
32.	Mir ljubi.
33.	Nikar ne podpihuj meščanov.
34.	Bodi zadovoljen s potrebnimi rečmi.
35.	Vprašan, kaj je najbolj občno, odgovori: Upanje, zakaj katerim nič ne ostane, tisti imajo upanje.
36.	Srečnega imenuj vladarja, ki bo umrl v starosti naravno.
37.	Vprašan, kaj je videl čemernega, odgovori: Starca samosilnika.
38.	Mogotca (poveljnika) spoštuj.
39.	Najbolj srečna je država, katera nima niti prebogatih državljanov, niti beračev.
40.	Najboljša hiša je videti, kjer sme imeti gospodar največ prostega časa.
41.	Ko ga je mati silila, naj se oženi, rekel je: Ni še Čas. Pozneje, ko se je postaral, in ga je mati s prošnjami nadlegovala, odvrnil je:
^^veČ čas (za to).	'
,, R .	Podpihovalca vrzi iz svoje hiše.
.__'o
I. Bias Prijenejec (iz Prijene).
O Bogu govori povsodi, da je. Karkoli dobrega delaš, obrni na Boga. . Izprememba kraja ne izpremeni neumnosti.
4.	Pomisli, in potem delaj.
5.	Poslušaj mnogo, govori malo.
6.	Ko je nekoč jadral z brezbožnimi ljudmi in so oni bogove klicali na pomoč, ker je nevihta premetavala ladijo, rekel je: Molčite, da vas bogovi ne zapazijo, da tukaj jadrate.
7.	Vprašan od brezbožnega človeka, kaj je pobožnost, omolkne. Ko pa ta vpraša po vzroku molčanja, pravi: Molčim, ker poprašuješ o stvareh, ki tebi ne pristojajo.
8.	Ko je Hijej odhajal v Egipet in njega vprašal, s kakšnim delovanjem bi mu najbolj ugodil, pravi: Ce si popotnico za starost pripraviš, namreč krepost, ki je očitno najboljša popotnica.
9.	Za popotnico iz mladosti v starost vzemi si modrost; to je najstanovitejše bogastvo.
10. Ljubi previdnost in razumnost.
i i. Pridobi si v mladosti dobrodelnost, v starosti modrost.
12.	Ogleduj kakor v zrcalu svoja dejanja, da boš lepa olepšal, grda pa prikril.
13.	Vprašan, kaj bi bilo komu skozi življenje brez strahu, rekel je: Poštena zavest.
14.	Drži se vrline (kreposti).
15.	Ljudje so po veČini hudobni.
16.	Ljubi, kakor bi hotel biti sovražnik.
17.	Ne bodi niti premehkodušen, niti pre-trdodušen.
18.	Dobri se dado goljufati.
19.	Vzemi, če si prepričal, ne pa, če si posilil.
20.	Počasi prični, kar imaš delati; ko pa si pričel, delaj stanovitno.
21.	Blažje (ugodneje) je soditi med sovražniki nego med prijatelji; zakaj če med prijatelji kdo postane drugačen, tedaj je Čisto sovražen; če pa med sovražniki postane drug, tedaj je prijatelj.
22.	Nevrednega moža nikar ne hvali.
23.	Dušna bolezen je, hrepeneti po nemogočih rečeh, ptujih nadlog pa ne spominjati se.
24.	Močnemu postati, to je delo narave; moči pa govoriti, kar koristi domovini, to je last duše in razumnosti; lahki dohodki bogastva dohajajo mnogim tudi po sreči.
25.	Ne govori hitro; to kaže neumnost.
26.	Vprašan, kaj je ljudem sladko, odgovori: Upanje.
27.	Vprašan, kakega dejanja se človek veseli, odvrne: Če dobiček dela.
28.	Ko je zagledal zavržen meč, pravi: Kdo je tebe izgubil, ali koga si ti pogubilr
29.	Vprašan, kakšna smrt je huda, reče: Tista, ki je od postav prizadeta.
30.	Vprašan, kaj je težavno, reče: Izpre-membo na slabše veledušno prenašati.
31.	Nesrečen je, kdor nesreče ne prenaša.
32.	Ce si ubožec, ne grajaj bogatinov, da ne boš veliko dolžan.
33.	Brezumnosti ne sprejemaj pod streho.
34.	Življenje meri tako, kakor bi imel živeti dolgo časa in pa malo časa.
35.	Ko je imel obsoditi nekoga na smrt, razjokal se je; in ko nekdo reče: Iz kakega vzroka (zakaj vendar) obsojaš in pa jokaš ob jednem, odvrne: Zato, ker je treba dati naravi sočutje, postavi pa glas.
36.	Najbolj slaven postane kralj, Če je on prvi pokoren postavam domovine.
37.	Najboljša hiša je tista, v kateri je gospodar doma tak sam iz sebe, kakoršen je zunaj doma po postavi.	(Konec.)