146 Kjer je sloga, blagor tam prebiva. Naša ljuba Avstrija je zložena iz več narodov; med njimi najimenitnejši narodi so: Slovani, Nemci, Madjari in Lahi. Vsi ti narodi imajo med seboj biti kot udje enega telesa, otroci ene matere, saj vsem je eni cesar kuce gazda — vsem je Avstrija njih mati. Vsak pa zna, da se otroci ene hiše imajo med seboj ljubiti, eden drugemu pomagati, in seboj v slogi živeti. Kjer se družina tako zaderžava, tam se hišni gospodar mora srečen imenovati; tam blagor prebiva, tam je mir. Kjer pa ljubezni in sloge med družino ni, je vse zastonj. Hišni gospodar more najmodrejše postave družini dajati, jo svariti in z dobrim izgledom izgled biti, pa vendar vse ne bo veliko pomagalo. Na videz se bode morebiti marsikter pošteno obnašal, posebno če ga gospodar vidi; kakor berž pa ta svoje pete odmakne, je že vse narobe. Posebno hudo pa je, ako je gospodar kakemu sebičnemu podložniku, kteremu le za lastni blagor serce kuca, izpolnjenje svojih postav izročil, — on je izročil mački špeh varovati. Takošni ljudje, ki sami sebe preveč ljubijo, in mislijo, da „propter meum ego nihil aliud existit", občno koristne zapovedi največkrat v svoj prid obračajo, in le po svojih termah razlagajo, in ne gledajo veliko na to, ako se njih sohlapcom prav godi ali ne. Takošni ljudje se tudi radi v ovčje oblačila ogrinjajo, čeravno znotraj volčje serce imajo. Svojemu gospodarju se laskajo, in za blagor družine se prav unete in verne skazujejo; gospodar njih vernost hvali in jih visoko čisla, — al ko bi slišal večkrat prepir, kletve in grajanja, ki jih hlapci zavolj neumnega ravnanja svojega sohlapca očitujejo, gotovo bi si mislil: ta človek je sovražnik moje hiše in moje družine, s tem proč, ali saj odvzel bom mu oblast, da svojih sohlapcov gnjel ne bo. — Prav, prav mu se godi, bo vsaki rekel na pametno tako gospodarjevo ravnanje! Saj ni vreden, da poštenega gospodarja služi, kteri svoje sodruge podkopuje, zakaj kjer je mir, sloga, ljubezen, le tam je blagor doma. Kar velja od hiše posamesnih gospodarjev, to se tudi more reči od celih narodov, kteri so pod eno krono, pod enim žezlom. Vsi narodi imajo pod solncom ene naravne — pravice, vsi so bratje med seboj, in so ena velika družina. Ta velika družina pa je več deželnim poglavarjem podložna. Ako se tedaj primeri, da več različnih narodov pod krilo enega visokega poglavarja pride, ali se sme med njimi kak razloček delati? Ali se sme reči: jaz seru Cefov, jaz Apolov, jaz pa Pavlov? Bog nas vari teh razločkov! Ne mislim pa s tem reči, da Nemec ne bi smel reči: jaz sem Nemec ali pa Madjar: jaz sem Madjar itd.; naj vsacemu narodu svoj narodni ponos ostane, zakaj tako je prav pred Bogom in pred ljudmi. Prepovej narodu s svojo narodnostjo se ponošati in za nje ponos skerbeti, prepovedal si naroda biti narod. Ampak jaz mislim, da nobeden, kadar se s svojo narodnostjo ponaša, drugih zametavati in zaničevati ne sme. In kdor tako ne rnisli, ni pravi otrok svojega očeta, on ni pravi hlapec svojega gospodarja, ta je nasprotnik domačega blagra, pri nas bi se pa slobodno reklo, ta je puhli in beršljivi Avstrijan. Kaj bi nam rekli drugi narodi, ki so nas v omiki prehiteli, ako bi jim mi zavoljo njih napredovanja nevoš-ljivi bili, da, celo njih obrekovali? Kaj drugega, kakor da smo neprijatli človeštva in njegove kulture. Kdor pa je človeštva in njegovega napredovanja neprijatel, ta ni vreden, da se človek imenuje, ker zapoved naravska, ktero vsako otroče zna, vsem enako pravi, „kar ti hočeš, da bi drugi tebi ne storili, tega tudi ti drugim ne stori". Ker bi tedaj gotove graje vredni bili, ako bi omiki tujih narodov se zo-perstavljali, in jo obrekovali; kaj pa bomo mi Slovenci rekli od tistih naših nasprotnikov, kterim je vsaka pest napredovanja v naši kulturi tern v peti? — vsako pravično terjanje, panslavizem? Kaj drugo neprijatli so človeštva, neprijatli so miru in domačega blagra, — niso ljudje. Dovelj smo se že večkrat prepričali, koliko je pri sercu nekterim našim sosedom blagor slovanskega naroda. Povest-nica vseh časov nam to najbolj razjasnuje, zato poje učeni Krempl v svoji dogodivšini štajarske zemlje: Kak svoj porop razmesari Divja zver si z groznostjo, Tak so Nemci in Madjari Nam razderli našostvo. Ne zamerite mi, ljubi bratje Madjari, da sem vaš aari greh tukaj opomnil; saj vem, da ste svojo zmoto spoznali in ste svojim sosedom Slovanom serčno in prijatelsko v roko segniii. Kar je bilo, ni več; hvala Bogu! Al lani smo od druge strani vidili, kako je lektere slovanska zarja precej začela peči, bolj kot najžarkejše poldnevno solnce. — Ko so svitli Cesar svojim neaemškim , narodom 8. avgusta ravno v tisto rano, ktera jih je že dolgo časa zlo bolela, olja vlili; — kot vihar so se vzdignili nekteri, in so jeli krohotati zoper ta ukaz. Vse smeti so vkup pograbljali, in so je v nekterih nemških časnikih svojim bravcom razposlali. Celo Laibacher in Triester Ztg. ste se prederznile zoper cesarski ukaz z glavo kimati. Za res se ni toliko čuditi, ako nam tuja kri nasprotuje, a! veliko več jeze je vredno, kadar iz domačih gajev listie neče gnojiti svoje zemlje, ampak še si prizadeva nje sok izpiti, in jo nerodovitno storiti! Kaj je mar temu največ vzrok? Nič drugo, kakor neumna misel vladi se s tem prikupiti. Zato vse prezirajo, na vsako domorodno reč imajo kaj pregovoriti, — da, zlo v cesarske postave se gojetejo, in nje po svojih termah razlagajo, kakor da bi cesarska postava ne bila razumljiva in bi potrebovala komentarov, ali pa da je z egiptovskimi hieroglifi naznarnovana, kterih vsaki ne razume. Za tako vernost visoka vlada piškovega boba ne da, in tudi take ne more in dati ne sme, ker je nasprotna občni koristi. To vse dobro vejo takošne prebrisane — ali da bolje rečem — zbrisane glavice; za to so svoj plajš po vetru obernili, in so rekli, „da še slovenski jezik ni tak zrel, da bi se narod v njem izobraževati mogel". Da, da, slovanski jezik ni še dovelj dozorel, da bi se narod v njem mogel izobraževati? Ta je prava; zadeli ste jo; nas tožite, sami sebe pa obsodujete; saj sem že pred opomnil, kaj o teh zadevah slovanska povest vseh časov govori, zato le tiho s tem! Ako pa bode slovanstvo po vaši skerbi v omiki napredovalo, gotovo naš jezik še za 200 let ne bo dovelj otesan, 147 narodovo kulturo v njem vpeljati. Res je, da še sedaj nimamo ravno celo vsega pri rokah, kar je za to važno reč potrebno, in dosti so nam slovanski časniki zavolj tega godli, zakaj da ne? Al upamo se vse v kratkem imeti, česar pogrešamo; saj so, hvala Bogu, minuli časi, ko so Slovani na tujem polji urno delali in potili se, na svojem pa so pustili ternje in koprive rasti. Prišel je čas, da ne samo narod, ampak drugi duševni — zapovedniki, in sama visoka vlada je pripoznala potrebo vpeljanja slovenskemu narodu, kar mu je najbolj potrebno, namreč vpeljanje slovenske literature ne le po imenu, ampak v djanji. Zato proč z dokazi, proč z prevdarjanjem; Vienna locuta est, causa finita est! Ukaz je izdala kronana glava, gotovo ne brez premiselka, ampak ga je dobro pred prevdarila, in se tudi z drugimi modrimi glavami v tej zadevi posvetovala. Ni torej potrebno, da se cesarski ukaz še lOOkrat pred pretresuje. Tisti pa, ki imajo s slovenskim slovstvom opraviti, in kterim so od visoke vlade ključi k slovenski omiki izročeni, naj bi opustili enkrat svojo termo, naj bi dali cesarski postavi brez ovinka veljati, kar ona veleva. Takrat bode cvetela ljubezen med dvema največjima narodoma junaške Avstrije. Avstrija bo se mogla takrat izveličana zvati; mir, sloga, ljubezen bodo prebivavci krasne naše carevine; takrat bo se izpolnila poslovica wviribus unitis". Spisal na Reki. O. A. Grajenski.