Puitntna plat a na v pofovfai. jzSEUENSKI VEST •,.< DAFAEL IGLASILO RAFAELOVE DDV2BE V LI VB LI AN 1 LETO VII. LJUBLJANA, JANUAR 1937. IZHA.r> 1 VS.ii(EGA MESECA IREDNISTVO: LEONISCE UPRAVA: TYRSEVA C.52 ^ V LJUBLJANI m NAROČNINA: ZA JUGOSLAVIJO;™' IS. LETNO DIN 12'— ZA INOZEMSTVO LETNO DIN 24'- Wf, OGLASI PO DOGOVORU ŠTEV. 1 Državljanstvo naših izseljencev v Ameriki (Okrožnica notranjega ministra g. dr, Antona Korošca) \prašanje državljanstva naših ljudi, ki so se izselili v Ameriko, nam zadaja skrbi in ustvarja nezaželjene spore z ameriškimi oblastmi. Ameriške izseljenske oblasti se trudijo, da pošljejo domov vse nezaželene osebe, zlasti tiste, ki so jih ameriška sodišča obsodila na ječo zaradi kakšnih zločinov, ter se obračajo do naših diplomatskih in konzularnih zastopnikov, da takšnim osebam izdajo potne dokumente za vrnitev v domovino. Po drugi strani pa delajo naše oblasti prave zapreke tistim našim rojakom, ki so se bili izselili v Ameriko in si tam pridobili z naturalizacijo ameriško državljanstvo in so prišli k nam z ameriškimi potnimi listinami na obisk k svojim družinam. Takšne naše rojake jemljemo ali v našo vojsko; če so pa vojaški rok že prestali, ne vidiramo njihovih potnih dokumentov, ker jih imamo za naše državljane, saj niso prosili za črtanje iz državljanstva po določbah zakona o državljanstvu. Toda o državljanskem statusu teh naših rojakov je treba presojati ne samo po določbah našega zakona o državljanstvu, temveč je treba upoštevali tudi prejšnje zakonske določbe, mednarodne mirovne pogodbe. Zato je treba vprašanje državljanstva teh naših rojakov deliti v dve kategoriji, in sicer: 1. v osebe, ki so se izselile pred 1. decembrom 1918, 2. osebe, ki so se izselilo po tem roku. Osebe, ki so se izselile pred 1. decembrom I. 1918 s področja, kjer so veljale določbe o državljanstvu avstrijskega državljanskega zakonika in določbe o državljanstvu iz leta 1879, so izgubile državljanstvo bivše avstro-ogrske monarhije z izselitvijo in nedovoljeno odsotnostjo iz države na osnovi izseljenskega patenta od 24. marca 1852, ki se je raztegnil tudi na bivšo Hrvatsko in Slavonijo s patentom z dne 29. nov. 1852. Pozneje, ko je bivša avstro-ogrska monarhija sklenila konvencijo z USA, so 20. septembra 1870 državljani avstro-ogrske monarhije izgubili svoje državljanstvo, če so živeli 5 let na področju USA in si tam pridobili ameriiko državljanstvo. Zato vse osebe, ki so se izselile s področja bivše avstro-ogrske monarhije in si pridobile ameriško državljanstvo, bodisi z izselitvijo in nedovoljeno odsotnostjo, bodisi na podlagi konvencije dne 1. decembra 1918 niso bili avstro-ogrski državljani in se nanje sploh niso mogle izvajati določbe mirovnih pogodb in jih ne moremo imeti za svoje državljane ter nasproti njim izvajati naš zakon o državljanstvu ne glede na to, da so se rodili na področjih, ki so prišla v našo kraljevino. To se nanaša tudi na vse tiste osebe, katerih državljanstvo je derivatne-ga značaja, to je na njihove žene in mladoletne otroke za dobo njihove naturalizacije. Vse tiste osebe, ki so se izselile po I. decembru 1918 s področja, kjer so bili v veljavi vsi prej omenjeni zakoni, v kolikor si niso pridobile z opujo na>eea državljanstva in so se naturalizirale v Ameriki, preden je stopil v veljavo naš zakon o državljanstvu, se prav tako ne morejo smatrati za naše državljane, in nasproti njim ni moči izvajati današnjega zakona o državljanstvu. Osebe, ki so se izselile po navedenem roku kot naši državljani, čeprav so si pridobile tuje državljanstvo, se imajo po našem zakonu o državljanstvu tudi nadalje smatrati za naše državljane, razen če niso po redni poti izstopili iz našega državljanstva, ali pa ga izgubili po načinu, ki ga navaja zakon. Glede izseljencev v drugih državah je notranji minister izdal nalog podrejenim organom, da se imajo ravnati po določbah o izgubi državljanstva naše kraljevine, navedenih v čl. 28 in 31 zakona o državljanstvu. Naši diplomatski in konzularni zastopniki v Združenih državah se imajo, če zahtevajo ameriške oblasti potne izkaznice o emigrantih, za katere gre, ravnati po navodilih pod 1. in 2. l3anovinske uprave bodo odredile podrejenim občinskim uprava, da ne smejo izdajati domovnice izseljencem, za katere gre, dokler ne vprašajo banovinske uprave, ali se domovnica sme izdali ali ne; banovinske uprave imajo pa presoditi zadevo po navodilih pod 1. in 2. in izdati potrebne in smotrne naredbe. Naročnikom Rafaela v domovini! Tej številki Rafaela smo vsem cenjenim naročnikom priložili poštne položnice za poravnavo naročnine za 1. 1937. Občni zbor Rafaelove družbe v Mariboru V ponedeljek 14. decembra se je vršil ob pol 4 popoldne v Mariboru občni zbor mariborske podružnice sv. Rafaela. Vršil se je v pevski sobi frančiškanskega samostana. Navzočih je bilo enajst oseb: štirje gospodje frančiškani, dr. Tominšek, duh. svetnik Drago Oberžan, ki je zastopal zastopnika škofijskega ordinarijata dr. Cukalo, ker je bil ta nujno zadržan, tajnik Prosvetne zveze kaplan Ivan Camplin, prevaljski kaplan Ivan Škafar in tri ženice. Zborovanje je otvoril p. Konstantin Uran-kar, ki je podal kratek pregled dosedanjega dela mariborskega Rafaela. Dosedanje delo. Iz Urankarjevega poročila, ki je bilo zelo jedrnato sestavljeno, je razvidno, da je mariborska podružnica Rafaelove družbe pomagala Ljubljani pri njenem delu za slovenske izseljence. Nastala je mariborska podružnica 1932. leta. Njen delokrog je obsegal ozemlje lavantinske škofije. Zadnje čase se je pokazala potreba po intenzivnejšem delu. Saj je to v duhu katoliške akcije, da se za izseljence škofije bolj briga, kajti ravno dušnopastirsko vprašanje slovenskih izseljencev je zelo važno škofijsko versko vprašanje in kot tako zelo močno spada v delokrog škofijske katoliške akcije. Pod modrini vodstvom prevzv. nadpastirja dr. Ivana Tomažiča in škofijskega izseljenskega referenta dr. Franca Cukalo, stolnim dekanom, smemo upati, da se bo izseljensko vprašanje lavantinske škofije čim lepše rešilo, ker sta oba velika prijatelja slovenskih izseljencev. Tajniško poročilo. Nato je p. Urankar poročal o sklepih in delu ter načrtih odbora na zadnjih odboro-vih sejah, ki so se vršile v preteklih mesecih. tako glede dela za škofijske izseljence, ki da naj bc bolj škofijsko in župnijsko usmerjeno, dalje glede škofijske in župnijske izseljenake kartoteke in glede vzgoje izseljenskih duhovnikov. Če si> hot e uspešno delali za izseljence, je treba najprej točne statistike izseljencev lavuntin-ske škofije: iz katerih župnij so, kje so. koliko jih je raztresenih po naši državi, koliko v Nemčiji, Franciji iu drugih za-padno evropskih državah, koliko v Severni m Južni Ameriki itd. Nato je treba poznati stanje in razmere, v katerih izseljenci žive. Zato je potrebno zasledovati po izseljenskih listih njihovo življenje. Vse to pa zahteva, da se nekdo nujno specialno posveti temu izseljenskemu vprašanju lavantinske škofije, dobi svoj lokal za škofijsko izseljensko kartoteko, za pisarno in za zbiranje raznega gradiva, ki se tiče življenja izseljencev. Dalje spada v delokrog lavan-tinske škofije dušna oskrba izseljencev v Avstriji: v Gradcu in na Dunaju. Tudi za izseljenske povratnike, ki prihajajo čez (jraclee, in za druge bo treba oskrbeti podporni fond. Najbolj pereče izselj. vprašanje v lavantinski škofiji pa je v Slovenski krajini, ki nujno kliče po posebni ustanovi v Slovenski krajini, da se bo moglo to prekmursko izseljensko vprašanje zadovoljivo reševati. Iz tega poročila je razvidno, da se je odbor zadnje čase zelo resno lotil tega važnega vprašanja lavantinske škofije. Blagajniško poročilo. Podal ga je tudi g. Urankar. Pred kratkim je bilo v blagajni 12 Din. Sedaj je v blagajni nad 300 Din; največ je prinesla zadnja prireditev na izseljensko nedeljo v Mariboru. Nekaj pa je prišlo iz-naročnine, ko je pristopilo 20 novih članov. Članov Rafaelove družbe na ozemlju lavantinske škofije je po podatkih iz Ljubljane 103. Volitve. Sledile so volitve, pri katerih je bil izvoljen sledeči odbor: predsednik duhovni svetnik Drago Oberžan. podpredsednik kaplan Ivan Škafar, tajnik duhovnik Ivan ( aniplin, blagajnik p. Konstantin Urankar, revizorja pa dr. Tominšek in prof. Prijatelj; odprta so ostala mesta: škofijskega zastopnika, poverjenika za izseljenski sklad in zastopnice društva za varstvo deklet. Novo izvoljeni predsednik se je zahvalil /a izkazano zaupanje in med drugim dejal: /iidnje čase se zelo brigamo za naše izseljence, vendar pa jih je že veliko šlo v izgubo, tako da tega niti popraviti več ne moremo, /lasti v Ameriki je nad 90 odstotkov izgubljenega, Lavantinska škofija ima več izseljencev kot ljubljanska. Zato je delo in potreba tu večja. Poznam razmere v Prekmurju, kjer sem bil pet let kaplan. Dekleta, sploh mladina, kako se izgublja, posebno v Franciji. Mi smo pošiljali naše l judi v Francijo, toda brez načrta. Tu nam morajo biti Poljaki za zgled. Ti svojim ljudem zasigurajo teritorije in obenem z njimi pošljejo duhovnike in učitelje. Kar se tiče Prekmureev, se mora v Soboti ustano-\ iti zanje posebna ustanova, ki bo reševala to, kar se še rešiti da. Dr. Tominšek je dejal nato, da je po neki notranji težnji prišel na ta občni zbor v prepričanju, da bo tu našel polno dvorano l judi. Našel pa je tu le malo ljudi, a ti so res kakor kaka družina. Vesel je bil posebno blagajniškega poročila. Pomembno je dejal, dn bi se slovenski izseljenci po svetu po tem morali spoznati, da imajo in gradijo cerkvice na vidnih točkah svojega kraja, (iospod podpredsednik se je g. lominšku zahvalil za njegove lepe misli in obenem povedal svoja osebna doživetja: kako izseljenec ljubi svojo lepo slovensko domovino in kako težko jo zapušča. Pri slučajnostih je g. Škafar govoril o izseljenskem vprašanju Slovenske krajine: o duhovniški oskrbi in o socialnih krivicah, ki se gode izseljencem. Če bi hoteli zadostno zadovoljiti prekmurske izseljence v dušnopastirskem oziru, bi jim morali poslati kar pet duhovnikov. V Franciji je nad ()U00 prekmurskih izseljencev. Lanski izseljenski kongres v Ljubljani pravi, da bi morali poslati na 2000 izseljencev enega duhovnika. V Francijo bi morali iti med prekmurske izseljence torej kar — trije. Kljub V domovini si je pač težko predstavljati slovenski živelj v Argetini v taki sliki, kot je v resnici. Znano je, da je Argentina desetkrat več ja kakor vsa Jugoslaviju, in če smo Slovenci raztreseni po štirih petinah te zemlje, kdo nas bo našel, kdo združil in kdo nam govoril v našem milem slovenskem jeziku. Argentinci, vsaj nižji sloji, sploh ne vedo. da obstoja slovenski narod, ker jim še Jugoslavija ni dosti znana. Gotovo pa je tudi velik del izobraženih ljudi, ki svoj živ dan niso slišali o Slovencih ali pa vsaj zapomnili si'niso. Pravijo, da nas je v Argentini dvajset tisoč, vendar smo med tukajšnjimi prebivalci ter ostalimi tujci vred kot kaplja v morju. Dasi smo s kulturne strani na precej visoki stopnji ter vzdržujemo tri tedensko izhajajoče liste, vendar je vse to le kakor žarek v daljavi. Človek, ki pozna razmere naših kolonij po drugih mestih Argentine, ali posameznike, ki so razkropljeni po vseh kotih te dežele, bo sprevidel, da komaj polovica naših ljudi sploh kdaj čita slovensko besedo. Ostali pa iz tega ali onega vzroka po prihodu v Argentino niso več videli naše tiskane besede — mnogi tudi ne slišali izgovorjene. Človeku v tujini se zdi, da je naša tiskana beseda kakor odmev, ki udarja z gore v goro. \ domovini ali kjerkoli se poraja udarja do nas v Argentino, Uruguay ter v druge države Južne in Severne Amerike in spet v druge evropske države, kjer prebivajo naši ljudje. Na vprašanje, kje najti zdravila za to slovensko bolezen, bi bilo zelo težko odgovoriti ter bi s svojim mišljenjem človek mogel pretiravati ali celo delati komu krivico, kajti vzrokov je več. Za bodoče pa naj bi veljale besede: Če je slovenska mati rodila take može, ki so nas iz nič tako visoko dvignili, da sc lahko merimo z vsakim velikim in kulturnim narodom, naj tudi mi gojimo zavest iu dolžnost, da slovenski jezik vsaj branimo in ohranimo, če ga že širiti ne moremo. Tudi domovina je dolžna, da podpira akcijo za ohranitev našega materinega jezika v tujini — vsaj toliko, kolikor je v njeni moči. Seveda ona sama ne more nič napraviti. Le mi, ki živimo na tujih tleh in ki smo glavni temu prosimo zaenkrat le enegn, ki naj bi vsaj v glavnem vse obiskal in potem povedal svoje vtise. V Slavonijo bi tudi moral vsako leto iti k prekmurskim sezoncem en duhovnik. V Južno Ameriko še posebno vabi g. Hladnik k prekmurskim izseljencem kakega duhovnika, ker sam ne zmore vsega. Tudi za socialno zaščito prekmurskih izseljencev je treba nujno poskrbeti, To hoče biti ravno podružnica sv. Rafaela za Slovensko krajino, ki se pravkar ustanavlja. Treba je določiti le še njeno razmerje do mariborskega in ljubljanskega Rafaela, kar naj bi se v kratkem uravnalo, da bo mogla podružnica čim prej poslovati. Nekaj pred 5. uro je predsednik Drago Oberžan zaključil občni zbor. Res je bil podoben majhnemu gorčičnemu zrnu in upamo, da bo iz njega zrastlo z božjo pomočjo mogočno drevo. činitelji, se moramo boriti, da ne bo preveč trpel naš ponos, ponos našega jezika. Pravijo, da se staro drevo ne skrivi, a nagne se pa vendarle. Ni pa tako z našo mladino, ki se izgublja tako hitro, da se tega niti ne zavedamo. To seme slovenstva raste na tuji rodovitni zemlji in se napaja s tujo roso. Samo za nas in med nas bi bilo treba enega Stritarja, da bi kratkočasil našo mla-dež z »Zimskimi večeri«, nam dajal »Drobtinic« ter posipal »Lešnikov«. O, ko bi slovenska mati še za nas rodila takega sina! Edino slovenska knjiga, ki bi morala biti zanimiva in privlačna za mladino, bi bilo najuspešnejše sredstvo proti po-tujčevanju, ki danes vidno napreduje. Naše časopisje, ki se samo bori za življenje v današnjih razmerah, nikdar ne bo moglo in ne more tega nuditi. Zato ni čudno, če beračimo in prosimo domovino za knjige in še enkrat za knjige, kako pa tudi ne, saj je to najučinkovitejše zdravilo. Anton Podlogar, Buenos Aires. Izseljenske novice Osebna vest. — Postavljen je Miloš Mili a j 1 o v i c, svetnik 3. skupine II. stopnje a zunanjem ministrstvu, za izrednega poslanika in opolnoniočenega ministra 2, skupine II. stopnje na kr. poslaništvu v Moskvi. Ker Jugoslavija z Rusijo nima upostavljenili tliplomutskili ounošajev, bo upravljal Mihajlovič svoje posle v zunanjem ministrstvu v Beigradu, Holandci, ki se posebno zanimajo za naše kraje, so povabili g. Golobica Petra, učitelja na Jesenicah, naj pride k njim predavat o Jugoslaviji. G. Golobic se je vabilu odzval in pojde v Holandijo meseca aprila 1937. Tam bo v esperantskem jeziku predaval o svoji slovenski domovini. Slike v Rafaelu. Za januarsko številko Rafaela je prišlo v uredništvo nad deset slik s prošnjo, da bi jih priobčili. Tej prošnji nismo inogli ugoditi, kar naj nam naši dragi izseljenci ne zamerijo, ker bi nas priobčitev slik precej stala. Od zdaj naprej bomo priobčevali v Rafaelu le one slike, za katere nam bodo poslali izseljenci potrebni denar. Priobčitev vsake slike stane 100.— Din. Družba sv. Rafaela bo izdala za 1. 1937 prvič izseljenski koledar, ki je obenem letopis vsega slovenskega izseljenstva po vseh delih sveta in bo obsegal do 150 strani. Delo je v tisku in izide okoli 20. januarja. — Dragi izseljenci, naročite si ga pri Rafaelovi družbi v Ljubljani! Izvod stane 20.— Din. Nekaj misli o slovenski besedi Gospodarska slika Slovenske krajine Najsevernejši del Slovenije, ki se razprostira na levi strani Mure in je znan pod imenom Slovenska krajina, meri 1000 km' in šteje 100.000 prebivalcev. Dve tretjini gričevnatega in ena ravninskega sveta, na katerem prebiva teh 100 tisoč ljudi, ima v marsičem posebno obeležje in svojevrstne prilike, ki so različne od prilik v ostali Sloveniji. Gradovi, po katerih še danes bivajo potomci mogočnih grofovskih rodovin, pričajo, da se je tu fevdalni sistem ohranil najdalje časa. Prav do prevrata so imeli grofje 70% vsega ozemlja v svojih rokah. Razlastitev njihovih posestev v smislu agrarne reforme ni prinesla kmetu mnogo izboljšanja. Pomnožilo se je le število malih posestnikov s 4 do 5 orali zemlje, velike komplekse zemlje pa so dobili primorski emigranti, solunski do-brovoljci, banovinska šola, semenogoj-ska postaja, križevniška imovna občina in nekateri privatniki. Prebivalstvo se deli na kmete, trgovce in uradnike. Kmetje se bavijo predvsem s poljedelstvom, živinorejo in svinje-rejo. Manj je razvito perutninarstvo, čebelarstvo, vinarstvo in sadjarstvo. Obrtniki so po večini tudi posestniki, ker od same obrti ne more jo živeti. Trgovski stan je stan »boljših slojev« in je. lastnik kapitala. Uradništvo na splošno nima stika s kmeti in vrši le ekse-kutivne dolžnosti svojega poklica. Po veri je okrog 70.000 katoličanov, 25.000 luteranov, nekaj kalvincev in Židov. Katoličani imajo družine s 5 do 10 otroci, dočim je pri luteranih razvit sistem 1 do dveh otrok. Iz tega razloga so katoličani gospodarsko šibkejši in vlada pri njih sistem malih posestnikov od 5 do 10 oralov. Najboljši trgovci so židje in luterani. Katoličani so manj podjetni. Židje imajo skoraj vso trgovino v svojih rokah. (Žid Berger ima edini kontingent za izvoz žita, dočim je lute-ran Benko, lastnik tovarne mesnih izdelkov, neomejeni gospod nad prodajo živine.) Preobljudenost, parcelacija posestev, previsok davčni količnik, samovlada denarnih mogotcev, ki neorganiziranemu kmetu samovoljno diktirajo cene njegovih pridelkov, to so vzroki, ki so uničili gospodarsko blagostanje prekmurskega kmeta. Tu tiči vzrok, da leto za letom bežijo tisoči naših delavcev v Francijo, v Slavonijo in drugam po svetu reševat domove, ki jim grozi propad. Tu je vzrok, da so naši delavci — po kvaliteti najboljši — največkrat sužnji izkoriščevalcev, ki jim izsesajo zadnjo kapljico krvi za smešno nizko mezdo. Ljudje, ki nimajo najpotrebnejših sredstev za življenje. ne morejo biti drugo kot sužnji. Na čem naj temelji njihova stanovska samozavest, če ob največji marljivosti njihovi otroci stradajo in žive v bednih razmerah? Zato se dogaja, da hodijo poljski delavci po dve uri daleč v Soboto na delo, kjer ob svoji hrani za 12-urno delo prejmejo 8 Din plače. Kljub zavesti, da je to sramotna plača za njihovo pošteno opravljeno delo, so prisi- ljeni k temu. Živeti morajo! Brez obleke, brez soli, vžigalic in tisoč drugih stvari ne morejo živeti. Davke je treba plačati, saj ima država tudi pravico zahtevati svoje. In tega se naši kmetje predobro zavedajo. Vidite jih, kako ob koncu mlatitve vaškega trgovca naravnost obsipljejo z žitom, ker jih k temu silijo neplačane položnice. Nisem videl vernejšega davkoplačevalca kakor je prekmurski kmet! Brez pomisleka plača vse, kar ga terjajo in se čuti srečnega, če le more poravnati, kar je dolžan državi. Zgodi se pa, premnogokrat, da mora na primer od koščka zemlje, na katerega je navržen 1 Din davka, plačati prihodnje leto 10.50 eksekucijskih stroškov samo zato, ker je prejšnje leto plačal 18. avgusta mesto ka- kor to zahteva zakon. Uspeh tako natančnega pobiranja davkov je na eni strani ta, da se samo v lendavskem srezu pobere letno 120.000 Din Posledice neurejenih gospodarskih razmer so neizogibne in se opažajo na vseh področjih kmetskega življenja. Delavci v Franciji, ki so sorazmerno najbolje plačani, plačujejo s svojim zaslužkom davke in rešu jejo dolgove, v katere so vsled nerentabilnosti posestva zabredli domači. Tako se mnogi delavci po par letih brez denarja vračajo na svoje domove, ki so jih s svojimi žulji v tujini rešili le nujne propasti. C) trajnem gospodarskem izboljšanju pa ni sledu. Vse se obrne na stari položaj: pomanjkanje in preteči dolgovi zopet trkajo na vrata. Ljudje pri nas pričakujejo in si želijo samo to. naj se cene njihovim pridelkom in živini dvignejo, da bodo svoje žulje spravili v denar. Veliko vprašanje pa je, če bo kdo željam naših kmetov ugodil. Zdi se, da bo treba preiti od prošenj in želja na zahteve in k borbi za osnovne pravice človeka, ki jih jc po božji in človeški postavi vreden tudi kmet. Mladi ljudje ne bodo smeli iti mimo vprašanja: Na kakšen način bomo izboljšali gospodarsko stanje prekmurskega kmeta in s tem skušali reševati izsel jensko vprašanje. Življenjska dolžnost inteligence je, da svojemu narodu pribori osnovne pravice, če so mu odvzete, potem mu pa nudi vsestranski duhovni in kulturni podvig. Veliko premalo storimo za naše ljudi, ki se ubijajo po svetu, če se od časa do časa v besedi ali v mislih spomnimo njihove težke borbe. Smotrno, po svojih najboljših močeh moramo delati za to, da dvignemo nivo narodovega blagostanja in priborimo mlajšim rodovom kruha ne na tuji, temveč na rodni grudi. Domačin iz Slovenske krajine. Desetletnica „Pevskega zbora" društva sv. Barbare v Bruayu Zbrali smo sc 27. decembra 1936 iz vse okolice in tudi nekaj častnih gostov smo privabili, da čim lepše proslavimo jubilej našega petja. Med sv. mašo, h kateri so prispeli naši rojaki z vsemi zastavami, isto Bratovščine živ. rožnegu venca, je lepe božične pesmi spremljal naš orkester. V pridigi nam je č. g. Kolednik. ki je za ta dan prispel iz Pariza, pojasnjeval važnost cerkvcnega petja ter vzpodbujal pevce k nadaljnjemu delu. Po tretji uri se je nadaljevala proslava v dvorani Dibione. Pri otvoritvenem nagovoru je predsednik društva Fran Simonič pozdravil vse navzoče ter nekoliko orisal težave, katere je prebil zbor tekom desetih let, in tudi uspehe, kaiere je že dosegel. K daljšemu govoru sta se nato oglasila izseljenski komisar iz Pariza g. D. Bukovac in zvezni predsednik Blaž Zupančič. Povabili smo k proslavi tudi poslanika iz Pariza ministra dr. Božidara Puriča, ki osebno ni prispel, pač pa je takoj po prejemu vabila poslal 200 frankov na ime pomoči pri proslavi. Vabljen je bil nadalje tudi naš najbližji generalni konzul g. Ilič iz Lille, ki pa je svojo odsotnost zaradi resnega zadržka v daljšem pismu opravičil in ga je pri proslavi zastopal njegov tajnik. Izražena je bila ob tej priliki zahvalu banki Baruch za prispevek 100 frankov za nov harmonij. Nato je sledilo poročilo o desetletnem delovanju, ki ga je iz tajniških in blaga jniških zapiskov podal tajnik Alojzij Oce-pek in ga podajamo v celoti. Omenjeni pevski zbor je ustanovil v 1. 1926. č. g. Franc Gornik, prvi slovenski duhovnik v Severni Franciji. Sestanek zaradi petja se je vršil meseca oktobra na stanovanju tov. Ivana Divjaka, prvega predsednika pred dvema letoma ustanovljenega društva sv. Barbare v Bruayu. Določilo se je. da se prične najprej s cerkvenim in nato z narodnim petjem. Prvi prostor za poučevanje petja je bil določen pri rotiskovi družini. Tako je bil prvi nastop že v istem letu, na božični dan leta 1926. z zborom dvajsetih pevcev. Kot prvo pomoč pri petju si je želel č. g. Gornik postaviti za pevovodjo zbornega tenorista Krista Bigleza in ga takoj pričel poučevati na harmoniju. Iz neznanega vzroka je pa kmalu nato g. Biglez prepustil vodstvo petja tov. Jerneju Kacinu. Ko pa je bilo šele zasilno urejeno petje, se je vrnil č. g. Gornik niiz.uj v domovino in tuko je že februarju naslednjega leta prispel na njegovo mesto naš sedan ji msgr. Valentin Zupančič. Imenovani se je takoj z vso vnemo lotil začetega dela. I.e nekaj ur mu je v vsakem tednu dopuščal čas za poučevanje petja v Bruayu. Vendar je kljub temu zraven cerkvenega petja poučeval narodne pesmi, katere so običajno zapeli pevci po drumatičnih predstavah. Precejšnje izdatke za pevske potrebščine je prvotno trpel voditelj skoraj sam. Njegovega dela se spomni zbor ob 10 letnici s pesmima •»Tam na vrtni gredic in »Gor čez izaro«. Koncem leta 1930. se je naselil v Bruayu poklicni organist in pevovodja tov. Ivan Zupančič. Prispel je sicer v Francijo že leto dni prej v eno izmed bližnjih naših naselbin in je nato na intervencijo bruavskih pevcev Konrada in Nin-ke Jeršin prišel nu delo na dozdevno primernejši kraj v Bruav, Vztrajal je ob svojem zamišljenem načrtu ter skozi vsa štiri leta bivanja med uaini posvetil ob napornem delu vsako prosto uro našemu cerkvenemu, predvsem pa narodnemu petju. Z veliko naglico je ob zelo lepih cerkvenih pesmih naučil zbor tudi latinsko >Missa Salve Uegina«, katero smo že naslednjega leta peli v Bruayu. Še lepši spomin na njegovo delo so pa naši rojaki ohranili v krasnem narodnem petju. Pi-večal se je prejšnji zbor, tako da je pozneje ob igrah in raznih koncertih nastopalo nad 'Vi odraslih pevcev. Tudi ko so skoraj nato pričeli delavci pogosto praznovati, ga pri njegovem delu ni oviralo. Nasprotno: čim več so imeli rudarji prostih ur, tem bolj s pridom so jih porabili. Da pu to njegovo delo ni ostalo brez uspeha, so posebno dokazali večji koncerti, katere smo prirejali po naših okoliških naselbinah in za katere smo prejemali veliko priznanja. Med istočasne zanimivejše nastope prištevamo: sodelovanje izven konkurence pri tekmi poljskih pevskih zborov, kjer so gostovali tudi F rancozi. S pesmima »V Korotan« in »Le skupaj prijatelji« smo želi med tisočero množico Poljakov in Francozov največje priznanje. Za nastope pri čeških slavnostih smo prejeli od češkega konzula posebno polivalo. Nadalje smo vzbudili veliko pozornost med tujci z liagrob-nicaina »Usliši nas, Gospod« in »Vigred se povrne« na Loreti sredi ogromnega vojaškega pokopališča. Ob priliki gostovanja nam je č. g. I'ensundern omenil: »Med vami se človek počuti, kakor du je prispel zopet v Slovenijo.« V oktobru 1934 je zadel sredi največjega razvoja pevski zbor nepričakovano močan udarec. Zaradi pomanjkanja delu so nam hkrati odpustili skoraj polovico naselbine. Za pevski zbor je bila ta čas nujobčutnejša izguba solistinje sopranistke Ninke Jeršinove in baritona solista kristija Bigleza. Kur pa je bilo še najohčut-uejše, je to, da je ostal zbor brez vodstva. Društvo kakor tudi vsi posamezniki so se s težkim srcem ločili od odhajajočega pevovodje Ivana Zupančiča. Z veseljem smo kmalu nato prejeli vest, du se mu je posrečilo dobiti službo organism na Prečni, kjer še danes službuje, Med nami se je po tem dogodku pričelo neznosno dolgočasje. Vendar se je razkosanega pevskega.zbora lotil pevec tov. Franc Per, ki je poleg svojih zmožnosti hotel še s precejšnjimi gmotnimi sredstvi nadomestiti izgubo pevovodje. Cerkvenega petju tedaj nismo niti prenehali in smo knr kmalu pričeli zopet z narodnim. Precej dobro se je priučil igranja na harmoniju izvrstni pevec Jože Kolenc, ki sedaj sam poučuje fante v kvartetu in kar je še večjega priznanju vredno: ob vsaki odsotnosti pevovodje poučuje pevce brez kake zavisti. Naselbina je lahko ponosna, da si vzgaja sredi tujine iz mladih funtov dobre pevovodje. Du pu se je moglo v muli naselbini tako močno razviti naše petje, gre v širšem pogledu vsekako največje pniznunje Društvu sv. Barbari', predvsem preudarnemu predsedniku Fr. Simoniču. 1'od vodstvom msgr. Valetina Zupančiču je torej nastopil zbor z narodnimi pesmimi petkrat v Bruayu in enkrat v Lievinu. Pozneje pod vodstvom pevovodje Ivana Zupančiča pa 33 krat v Bruayu, štirikrat v Lievinu. dvakrat v Sallau-iniinesu in enkrat v Vendin le Viol. Pod vodstvom sedanjega pevovodje Franca Pera pu 11 krat v Bruayu. enkrat v Lievinu in enkrat v Sallauminesu. Na vseh teh nastopili se je zapelo tekom let 117 narodnih pesmi, 5 venčki ter razni kupleti in otroške pesmice ter spevoigra »Kovačev študent«. Zelo bogato izbiro imu zbor tudi v cerkvenih pesmih. Nabavlja si vedno najnovejše ter je tekom desetih let zapel skupno 125 cerkvenih pesmi, Za vzdrževanje petju je društvo tekom let imelo tudi že velike izdatke in sicer skupno 1.456.90 frankov. Med posamezniki je največ žrtvoval za petje msgr. Valentin Zupančič s harmonijem, ki je stal 900 frankov, skupno nad 1.500 frankov. Nadalje to\. Franc Per nad 250 frankov, tov. Fran Simonič 170 frankov. A. Ocepek 54 frankov ter Veronu Kolenc 40 frankov. Skupni izdatki za pevski zbor se torej cenijo nu 5.470.90 frankov. Tako smo torej ob pesmi preživeli prvih 10 let v tujini. Le še pet pevcev imamo v zboru, ki pojejo od ustanovitve do danes. Ostali zbor smo pa morali dokaj nadomeščati z mladimi močmi in tako lahko danes ob 10 letnem jubileju nastopi 30 pevcev s skupno "H pesmimi, katere želi društvo veselo prepevati še vnaprej, da skupno proslavimo še — dvajsetletnico. Po končanem poročilu se je takoj dvignil /astor in iz kroga naših narodnih noš se je oglasila dr/avna himna. Sledilo je še 7 pesmi, nakar je pred prvim odmorom stopil na oder uied pevce msgr, Valentin Zupančič. Preskrbe! je vsem pevcem v spomin nn 10 letni ju- bilej slike sv. Cecilije, katere je želel izročiti pri petju. Zahvaljeval se je najprej vsem, posebno še tistim, ki so vseh 10 let vztrajali, in sicer: Najbolj se pa še zahvalim vam, ki ste celih 10 let vztrajali. Še se spominjate, kakšne težkoče imate za seboj od takrat, ko smo se pri gostoljubni družini Potiskovi začeli dvakrat v tednu zbirati, da smo si na tej pusti zemlji, kamor smo prispeli iz zemlje, po kateri nad žuborenjem gostih studenčkov in potokov prepevajo ptički, ob harmoniju preganjali dolg čas. Gotovo oi bil že tudi jaz odšel kot moj prednik, ko bi tudi tega ne bilo. Danes je že bolje. Dorasla je že mladina, katero smo se trudili vzgojiti v veri in zvestobi do domovine. Zvesti pevci, ne moremo vaui danes za vuše vztrajno delo dati plačila. Ne morem vam dati odlikovanj. Ali kličem danes, delali ste. delali in ste bili tiho. Ljudje pa. ki nič ne delajo, se hvalijo in kričijo, da prejemajo priznanja. Vi pa. moji zvesti pevci, sprejmite le-te slike v spomin in v plačilo za vaše tlelo ter vas prosim: vztrajajte naprej pri svojem petju v božjo čast in korist narodu, za kar naj vam da Bog plačilo.« Nato so podali gostje, pevci društva sv. Barbare iz Lievinu. zelo lepo kuplet »Čevljar in njegova žena«. V nadaljnjem sporedu so zopet nastopali pevci jubilejnega zbora z raznimi so-lospevi, dvospevi, kupleti. ženski, moški in nato mešani zbor. Napolnjena dvorana zbranih rojakov je z zanimanjem sledila sporedu. Izseljenski komisar g. Bukovac se je zelo dobre volje oglasil k besedi. Očividno so inu uajtolj prijali kvarteti naših mladih fantov, ki so poleg določenega sporeda zapeli še nam že dobro znano krasno hrvatsko pesem ?U boj«. Omenjeni gospod ie imel gotovo že priliko gledati marsikatero slavnost — obsuto z zastavami in morda tudi množico ljudi, ali nekaj pa še ni doživel, in sicer: da bi slišal iz grl fantov, ki so kot mali otročiči zapustili domovino, tako lepo doneti našo himno, Na dan Slovan, U boj, Triglav, moj dom in tako dalje. Vse se menda more napraviti pri Jcoristolovcih z velikimi podporami, ali vzgojiti tako mladino, to je mogoče le v društvu in naselbinah, ki imajo za seboj leta trajnega, tihega in nesebičnega dela. Ded drugim je v daljšem govoru gospod komisar pripomnil: »Čuje se ikuda, da ima u kakvim krujevimu i slabih ljudi i komunista i svega, a ja bi kazao, da ovdie neka svaki sam dolazi, da vidi!« in »Ima krajeve, kudn ima puno više naših ljudi, a nema išto ova-koga.« Nadalje je obširneje priporočal našim ljudem, naj se ne vmešavajo v tujo politiko. Prispeval je tudi 60 frankov k proslavi, katere smo z zgoraj navedenimi prispevki in čistim dobičkom od proslave skupno všteli v vsoto za nabavo novega hramonija, ki bo veljal 500 frankov. Na željo občinstva so bili poslani pozdravi Nj. Vel. kralju Petru II. in banu dravske ba novine g. dr. Marku Natlačcnu. Vsa slovesnost je potekla v najlepšem redu in so se tudi naši gostje, ki so prispeli iz precej oddaljenih naselbin, veseli in zadovoljni v racali. Kaj delajo naši po svetu Nemčija Vsem društvom sv. Barbare! Gotovo je marsikateremu znano, da med društvi sv. Barbare ni več take skupnosti in edinosti, kakor je bila in kakor bi morula biti zn plodonosno in koristno delo. Mogoče, da bo pripomoglo k zopetni slogi med katoliškimi društvi, nko Vam razložim svoje mnenje, Če hočemo spoznati pravi duh društev svete Barbare, se moramo spomniti onih duhovnikov in mož, ki so ustanovili društva sv. Barbare. Od duhovnikov omenim samo nadškofa Jegliča, dr. Kreka in župnika Kiisterja. Glad-beški Slovenci so leta 1909 pri Materi božji v Kevelaerju na pobudo prevzvišenega gospoda škofa Jegliča sklenili, da bodo ustanovili slovensko društvo sv. Barbare. Od laikov ne omenim nobenega, ker bi bilo preveč imen vrlih Slovencev, ki so \ duhu gg. nadškofa Jegliča, dr. Kreka in župnika Kiisterja ustanovili in vodili društva sv. Barbare. Vsak od Vas pozna dobro take vzorne može. V tem trenutku, ko to pišem, se jih spominjam z največjim spoštovanjem in s trajno hvaležnostjo. Marsikateri od njih že počiva tukaj v grobu; prepričan pa sem, da jim je ljubi Bog obilno poplačal, kar so oni dragi iu vzorni možje molili, delali, žrtvovali po društvih sv. Burbare zu Boga, za sveto Cerkev in za slovenski narod. Moja dolžnost je — in to jim obetam — da ohranim njihovo dediščino s svojimi skromnimi močmi. Vsi, ki so delali v teku 20 do 30 let v društvih sv. Barbare, vedo, da so Slovenci v Nemčiji nu zelo dobrem glasu in uživajo povsod visok ugled, zlasti tudi pri duhovnikih zaradi svojega vze-stega cerkvenega življenja in globokega verskega prepričanja. Kot priče omenim g. konz. svetniku Knlana, ki je bival več let med tukajšnjimi Slovenci, vse redovnike in duhovnike, ki so pastorirali tukaj svoje rojake, kakor: frančiškani. kapucini, jezuiti, lazaristi, salezijanci, dva zadnja gospoda Premrov in Žagar-Sanaval; vsi lahko in radi potrjujejo tudi, da so bili vedno prijazno in srčno sprejeti v župnišrih in da so jim šli župniki rudevolje na roko pri pa-storaeiji Slovencev. Bodi mi dovoljeno, da še omenim, kako sta Škofa Jeglič in Tomažič večkrat izrazila svoje veselje o srčnem sprejemu po nemški katoliški duhovščini. V zadnjem času pa se opaža dejstvo, da niso več povsod odno-šaji med društvi sv. Barbare in duhovniki tako prisrčni, kakor so bili. Vzrok je, da nekateri možje hočejo duhovnika odstaviti kot predsed- nika. En slučaj: V nekem društvu se je zgodilo, da je gospod župnik, ki ie bil že 20 let predsednik tega društva, ko je bil obveščen pri zborovanju o svoji odstavitvi, žalostno vstal, vzel klobuk, zapustil društveno dvorano in šel domov. — Po mnenju miinsterskega škofa izgubi društvo svoj cerkveni značaj, če nima več predsednika, ki je od škofa imenovan. 25 let in več so bili predsedniki; zakaj pa zdaj naenkrat