UDK 911(035.3)(497.12) SNOVANJE NOVE GEOGRAFSKE MONOGRAFIJE SLOVENIJE IN VPRAŠANJE REGIONALIZACIJE ~ * Ivan Gams Slovenska javnost čuti vse večjo potrebo po novi geografski monografiji Slove- nije. Bile so pobude, da bi ponatisnili knjige Melikove geografske monografi- j e , ki so izhajale, tako kot prejšnje, pri Slovenski matici, v letih 1954-1963, nespremenjene, ali rahlo posodobljene. Po upokojitvi je prof. akad. Svetozar Ilešič gojil upanje, da bo sam v regionalne opise Slovenije prelil svoja do- življenjska spoznanja o geografiji naše domovine. Bil je nosilec v ta namen prilagojene raziskovalne teme, ki je bila v okviru Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU prvotno zamišljena kot načrtno zbiranje in analiza gradiva iz literature o imenih in obsegu regi j na Slovenskem. Žal mu je za to zmanjkalo zdravja in moči. Znanstveni svet tega inštituta je leta 1983 izvoli l redakcijski odbor za geografsko monografijo, ki jo je predvidel kot kolektivno delo. Do leta 1985 je uspel izdelati koncepcijo za prvo knjigo - splošno mono- grafijo Slovenije. V njej bodo pregledi o Sloveniji po panogah: lega, re l ie f , klima, vodovje, prst, rastlinstvo, pokrajinsko-ekološka sestava, zgodovinsko- geografski razvoj , dosedanje monografije in regionalne študije, gospodarstvo, turizem, promet, prebivalstvo, naselja, naravna in kulturna dediščina in njeno varstvo. Gradivo za prvo knjigo bo po predvidevanjih zbrano do konca leta 1988, nakar se bo začelo redakcijsko delo za objavo. Programiranje drugega, daljšega dela monografije, regionalno-geografskih opisov delov Slovenije, je leta 1984 prehitelo načrtovanje raziskav na petletno razdobje 1986-90 v okviru Raziskovalne skupnosti Slovenije. V okviru geograf- skega načrtovanja so po eno knjigo Regionalno geografske monografije Slove- nije (RGMS) V svoj petletni načrt sprejele štiri geografske institucije. Ob pi- sanju tega članka jeseni 1987 še niso bili za trdno določeni naslovi za sprejeti del Slovenije. Zato so alternativna imena v oklepaju. Geografi Pedagoške fa- kultete v Mariboru so prevzeli knjigo o Severovzhodni Sloveniji (Slovensko Podravje s Pomurjem), Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU bo pripra- vil'knjigo o Vzhodni in Jugovzhodni Sloveniji (Spodnjeposavska, Savinjska in Soteljska Slovenija). Geografski inštitut Univerze Edvarda Kardelja je prev- zel Jugozahodno Slovenijo (Visoki dinarski kras in Pr imor je ) , Oddelek za geo- grafi jo Filozofske fakultete pa Severozahodno Slovenijo. akademik d r . , red. univ. prof . , Oddelek za geografi jo, Filozofska fakulteta, Univerza Edvarda Kardelja, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, glej izvleček na koncu Obzornika 51 Obenem z razdelitvijo Slovenije na štiri dele so potekale živahne diskusije o osnovah regionalne geografije sploh. Tu navajam le glavne dileme. Al i je po- trebno deliti ozemlje po dveh vidikih, po tako imenovanem fiziognomskem (pokrajinskem), ali po nadaljnjem oziroma po gravitaciji prebivalstva, kakor je že postala praksa pri novejši delitvi Jugoslavije? Po zadnji Ilešičevi shemi (Geografski vestnik 1981) bi makroregije predstavljala ozemlja medobčinskih skupnosti, ki so se pre j imenovale razvojne oz . planske reg i je . Ilešič jih na- vaja šest: Osrednja (Zgornjeposavska) Slovenija, Savinjsko-sotelska Slove- nija, Severovzhodna (Spodnjepodravska) Slovenija, Jugovzhodna (Spodnjepo- savska) Slovenija, Zahodna (Primorska) Slovenija, Zamejska Slovenija. Po istem viru bi po uvodnem pregledu makroregija razpadla v mezoregije, ki bi obsegale po dve ali več upravnih občin. Vse mezoregije bi obravnavali po enot- ni shemi: po pregledu pokrajinskih prvin v okviru fiziognomskih pokrajin in po skupni funkciji v slovenskem prostoru bi sledila podrobnejša obravnava v okviru upravnih občin. Kot primer vključevanja fiziognomskih v funkcijske (ponekod jih Ilešič imenuje geografske) regi je navedimo mezoregije Ožja lju- bljanska reg i ja . Vsebovala bi tudi pregled visokogorskih A lp (v kamniški obči- n i ) , del Ljubljanske kotline z Barjem vred, del predalpskega hribovja in v občinah Ljubljana-Vič-Rudnik in Grosuplje še del nizkega in visokega dinarske- ga krasa s Krimom in delom Suhe krajine vred. Ob vprašanjih regionalizacije Slovenije se je odprlo vprašanje, o katerem smo doslej premalo razpravljal i : ali je za regionalno geografijo važnejše, kam hodijo zaposleni na delo in kam hodijo ljudje po nakupih, v urade, bolnišnice in podobno, ali pa so važnejše lokalne razmere za življenje, v katerih so za- posleni in ostali krajani večino dneva, imajo tam svoj dom, vrt ali celo po- sestvo. Odgovori na ta vprašanja nakazujejo, ali naj se homogenost ozemlja določuje predvsem z gravitacijo (gravitaci jami) , ali s homogenostjo pokrajin- skih razmer. A l i predstavljajo Slovenske gorice eno geografsko regi jo , ali pa so deljene na šest upravno-političnih občin, ki segajo vanje (od teh je le ena, lenarška, vsa v njih)? Al i naj pri vseh ponavljamo skupne značilnosti vino- gradniških terciarnih goric? Pri regionalizaciji se take dileme pogosto poeno- stavijo v vprašanje, kaj je osnovna za regionalnogeografsko raziskovanje, pokrajina ali družba (č lovek) . Druga dilema, ki se je odpirala, je bila, ali dajati prioriteto razmeroma sta- tičnim, fizičnogeografskim prvinam, ali pa inovacijskim in družbenim proce- som. Zagovorniki slednjih so poudarjali, da je napredek družbe povezan z družbenimi procesi, ki jih lahko naravne razmere samo modificirajo, ne pa generirajo. Naravne razmere lahko postanejo ugodni pogoji šele, če jih zna izrabiti človek. Zakaj gibalo razvoja naše sodobne družbe so predvsem indu- strija in nekmetijske dejavnosti, ki so manj povezane z naravo. Takemu raz- mišljanju so nekateri nasprotovali, češ da sta za proučevanje vzrokov teh procesov poklicani prvenstveno sociologija in ekonomika. Regionalno geogra- f i jo zanimajo predvsem pokrajinska podoba in vplivi na ostale njene prvine. Večina snovalcev se je po takih diskusijah strinjala, da je poglavitna naloga 52 regionalne geografije v proučevanju regionalne strukture, ki je splet naravnih in družbenih prvin. Trditev, da pristanemo na geografski dualizem, če družbeno strukturo regije razpolovimo na fizično in na družbenogeografsko, le ni našlo polne realizaci- je v sprejeti regionalizaciji, ki je kompromisna. To ne velja v toliki meri za delitev Slovenije na štiri dele oziroma knjige. Ker zanima kupca predvsem bližnje ozemlje, je odpadla delitev Slovenije na visokogorske Alpe, Predalpe, subpanonsko, dinarsko-kraško in primorsko Slovenijo. Tudi je teh delov več kot knjig, oziroma inštitucij-prevzemnikov. Ozemlje vsake knjige smo omeji- li tako, da bi v čim večji meri lahko upoštevali princip prirodnogeografske homogenosti in nodalnosti. Brez večjih težav se je dalo mejo med Severovzhod- no in Savinjsko-Posoteljsko Slovenijo potegniti po Vzhodnih Karavankah, po katerih poteka meja med upravnimi občinami in tudi katastrskimi občinami. Le Slovensko-konjiško smo morali prevreči iz celjskega gravitacijskega območ- ja v mariborskega, da ne bi razbili tradicionalne regije Pohorja. Tudi pri ome- jitvi Severozahodne Slovenije ni bilo bistvenih težav, ker ima izrazito središče v Ljubljanski kotlini. Zaradi nodalnosti ji pripada del predalpskega hribovja in robnega dolenjskega krasa, pa seveda večina visokogorskih A lp. Da bi sled- nje obravnavali v eni knjigi in ker so v njem visokogorske poteze nad primor- skimi gravitacijskimi, smo Zgornje Posočje pridali severozahodni in ne Jugo- zahodni Sloveniji, Kot vsi kompromisi so tudi naši prinesli nekatere nedosled- nosti. Pri Solčavskem je odločala gravitacija za pripadnost k Savinjsko-Poso- teljski Sloveniji, ista gravitacija v prav tako visokogorskem Zgornjem Posočju pa je prezrta. Ker smo v Jugozahodno Slovenijo vključili visoko dinarsko Slovenijo na severu do Turjaka in Logatca , razpada knjiga na dve močno različni makroregij i , visoko dinarsko-kraško in submediteransko (pr imorsko) . Osnovna celica geografske obdelave v RGMS je mezoregija. Njene meje pogo- sto odstopajo od občinskih meja tudi zaradi spoznanja, da osnovna naloga GMS ni nizanje statističnih podatkov. Te najdemo v štirih knjigah Krajevnega leksi- kona Slovenije, statističnih priročnikih in letos se je tej faktografski literatu- ri pridružila kot prva knjiga tudi Enciklopedija Slovenije. V središču bodo iskanja teritorialnih povezav med regionalnimi prvinami. Te povezave pa so od regije do regije različne. Da bi bile razmere po'regijah primerl j ive, smo v okviru Programskega sveta, ki je vodil načrtovanje, določili tako imenovane minimalne kazalce, večinoma tabelarno in kartografsko gradivo, s katerim naj bo opremljena vsaka mezoregija. Podrobnejši opisi se prenašajo na mikro- regije (submikroregi je) . Ker sega več mezoregij praviloma v skupno makroregijo in da ne bi bilo po- trebno pri vsaki od njih ponavljati osnovnih potez makroregije, se del snovi prenaša na makroregije. Večina makroregionalne snoVi bo iz fizične geogra- f i j e . Vendar bo nanje neposredno navezano tudi nekaj družbe no geografske snovi, če je zanjo odločilna. Vzemimo primer makroregije Pohorsko Podravje 53 T (Podravsko hribovje) . Nastanek dolgih prečnih dolin in podolij bo povezan s potekom in historičnim razvojem daljnovodnih poti. Nekatere hidrografske poteze Podravja bomo povezali z izrabo voda za hidroelektrarne. Ob taki me- todi se bo del snovi iz makroregije razšir i l na ozemlje mezoregij (Dravska, Mislinjska in Mežiška dolina). Obravnavo delovne sile v okviru dolinske in- dustrije pa bi kazalo povezati s poklicno sestavo prebivalstva tudi na delu Podravskega hribovja. Taka metoda, ki bolj upošteva geografsko kompleksnost kot ostro omejene reg i je , zahteva seveda pretehtano načrtovanje. Pobude za ta članek so bile izrečene tudi iz že l je , da bi se šolniki pri pouku geografije lahko naslonili na regionalizacijo iz načrtovane RGMS. Bojim se, da jim naša regionalizacija ne bo mnogo koristila. Našo delitev na štiri dele Slovenije ni narekovala geografska podoba Slovenije, temveč organizacija izvedbe. Mezoregije smo omejevali kompromisno, z vidika naravnogeografske homogenosti in nodalnosti. Verjetno potrebuje šola bolj enovito regionalizacijo, narejeno na manjšem številu dejavnikov. Ob tem nastane načelno vprašanje o upravičenosti zahtev, da bi dobili dokončno, za vselej veljavno regionalizacijo Slovenije. Vsaka regionalizacija sloni na izbranih postavkah, ki jih različno vrednotimo in ki se spreminjajo s časom in razvojem geografije. Potrebno je l e , da se osnove regionalizacije uvodoma obrazložijo in da se jih dosledno držimo. To je po mojem mnenju potrebno povedati tudi učencem, ki so dotlej ali bodo kasneje spoznavali različne regionalizacije Slovenije. Tudi to, da je vsaka regionalizacija samo sredstvo za poenostavljeno posredovanje geograf- ske podobe Slovenije. Prav j e , da so regije na karti omejene, ni pa smotrno zahtevati od učencev tudi poznavanje meja, ki so dejansko pasovi prehodnosti. S svojo vsebino bo GMS seveda zelo uporabno čtivo za pouk o geografiji Slo- venije in lokalno geografijo. Potem, ko je uradna raba zavrgla ime Zamejska Slovenija in ga nadomestila s pojmom slovenski kulturni prostor, je pri načrtovanju GMS nastalo vpraša- nje, kako obravnavati s Slovenci poseljeno ozemlje v zamejstvu in do'katerih meja. A l i ga prikazati v posebni knjigi (in s kakšnim naslovom)? Al i ga sploh opustiti? A l i zamejske dele priključiti knjigi, ki obravnava sosednje ozemlje v SR Sloveniji? Vsaka od teh variant ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Varianta omejitve na SRS bi bila najlažje izvedlj iva, saj števne enote na obeh straneh državne meje niso enako velike in opravljena štetja ne istodobna. Poleg tega bi se s to varianto obranili pred morebitnimi očitki o slovenskem hegemonizmu. Zaradi njih je bila predlagana sprememba naslova cele mono- graf i je v : Geografska monografija SR Slovenije in s Slovenci poseljenega za- mejstva. Programski svet je jeseni 1987 vztrajal pri mnenju, da prikaza ozemlja, čeprav manj intenzivnega, onstran državnih meja, ne moremo opu- stiti. Ena od osnovnih potez za nas je kulturna pokrajina. To pa so Slovenci v preteklih stoletjih oblikovali tudi tam, kjer se je do danes etnična sestava spremenila. Drug razlog je naslednji. Če v manj spremenjenih pokrajinah r e - gijo omejujemo pretežno po naravnogeografskih značilnostih, obravnave ob- mejnih regi j ne moremo zaključiti ob državni mej i , Goričkega ne brez Porab- Tolminsko-beneškoslovenskega hribovja, Brd, Soške ravnine in Krasa ter istrskega flišnega ozemlja, Gorjancev, Posotelja in Slovenskih goric. Končno nam je poznavanje zamejstva potrebno, saj v te kraje vedno več potujemo. Daleč smo seveda od žel ja, da bi s tako omejitvijo obravnavanega ozemlja želeli kršiti sklepe helsinške listine o nedotakljivosti državnih meja. 55