K poročilom Pavla Diakona o Slovencih.

Milko Kos,  Ljubljana.

Odhod Langobardov iz Panonije v Italijo leta 568. je bil odločilnega
pomena za prodiranje Siovenov in Obrov v Vzhodne Alpe in preko
Krasa na meje Italije. O samem prodiranju Siovenov proti zahodu imamo
le pičlo število direktnih poročil. Tembolj se moramo posluževati indi-

rektnih. Med ta spadajo sicer že dolgo časa znani podatki o škofijskih
mestih, škofijah in škofih iz predslovenske dobe v Panoniji in Noriku.
Z ozirom na kasnejšo analizo poročil pri Pavlu Diakonu jih hočemo po¬
novno pregledati, upoštevajoč nekatere novejše izsledke zgodovinske
in arheološke vede. Zanimajo nas škofije , ki se imenujejo po mestih:
Celeia (Celje), Emona (Ljubljana), Virunum (na Gosposvetskem polju),
Teurnia (St. Peter im Holz) in Aguntum (Striebach pri Lienzu).

Med udeleženci-sopodpisniki zapisnika o sinodi na Gradežu z dne
3. novembra 579 se omenjata tudi »Joannes episcopus s. ecclesiae Ce-
lejanae« in »Patricius episcopus s. ecclesiae Emmensis.« 1 ) J. Friedrich
je dokazal, da moremo smatrati podpise škofov udeležencev te sinode za
avtentične, čeprav je akt sam interpoliran. 2 ) »Ecclesia Celejana« je stara
celjska škofija, »ecclesia Emonensis« pa škofija antične Emone, pred¬
nice Ljubljane. 3 ) Verjetno je, da emonski in celjski škof leta 579. nista
več bivala pri svojih škofijskih sedežih, marveč kot begunca pred pro¬
dirajočimi Obri in Sloveni v Jadranskem Primorju. Če pa nista že leta
579. zapustila za stalno svojih, ob veliki vpadni cesti severnih in vzhodnih
narodov v Italijo ležečih diecezanskih mest, zgodilo se je to gotovo že
v sledečih letih.

Poročila, ki jih imamo o takozvanem prepiru za tri poglavja, ki je
razvnemal takrat, neglede na langobardsko, obrsko in slovensko zuna¬
njo opasnost, z vso ostrino teoloških konfliktov 6. stoletja duhove na
ozemlju oglejskega patriarhata, nam to potrjujejo. Patriarhu Heliji, skli¬
catelju gradeške sinode leta 579., je leta 586. sledil patriarh Severus,
ki je, prav tako kot njegov prednik, priznaval veljavnost treh poglavij
in zato veljal v očeh rimskega škofa in ravennskega eksarha kot raz¬
kolnik. 4 ) Ravennski eksarh Smaragd ga je dal kmalu po nastopu na pa-
triarhovsko stolico odvesti v Ravenno in ga prisilil, da se je odrekel trem
poglavjem. 5 ) Med škofi, ki so se takrat tudi odrekli trem poglavjem,

1 ) Izdaje zapisnika in literatura o tej sinodi: Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slo¬
vencev, I, 85; P. F. Kehr, Regesta pontifieum Romanorum (Italia pontificia, VII, 2, n. 3,
Berolini 1923).

2 ) Die ecclesia Augustana, Sitzungsberichte der philos.-philolog. und hist. Klasse
der bayr. Akademie, 1906, 341 d. — Primerjaj tudi J. Zeiller, Les origines chretiennes
dans les provinces danubiennes de 1’Empire romain (1918), 135.

3 ) O staroeeljski in emonski škofiji na splošno: Gradivo, I, 95, op. 11; R. Egger,
Friihchristl. Kirchenbauten im siidlichen Norikum (1916), 133 di.; Zeiller, 139; Fr. Ko¬
vačič, Zgodovina Lavantinske škofije (1928), 11 d.

4 ) W. Meyer, Die Spaltung des Patriarchats Aquileja (Abhandlungen der konigl.

Gesellschaft der Wissensdh. zu Gottingen, phil.-hist. KI., N. F., II, 1898, 7); L. M. Iiart-
mann, Geschichte Italiens im Mittelalter, II/l, 87 d. (

5 ) Paulus Diaconus, III, 26 (uporabljam izdajo Scriptores rerum germanicarum in
usum scholarum, ponatis 1930); Gradivo, I, 96.

imenuje Pavel Diakon (Ilist, Lang., III, 26) tri iz Istre (»Ex Histria epi-
scopi«): »Johannes Parentinus« (Poreč), »Severus« (z ozirom na isto
ime v gradeškem sinodalnem aktu iz leta 579. tržaški škof) in »Vinde-
mius« (iz istega vzroka kot pri tržaškem Severu »Cenetensis«, to je
škof iz istrske Cisse pri Rovinju, ne iz Cenede na Beneškem, Siska ali
celo Sežane na Krasu). 0 ) Poleg teh treh pa se omenjata še dva, brez
vsake oznake dieceze ali province: »Patricius« in »Johannes«. Z ozirom
na skoraj popolno soglasnost imen v. zapisniku gradeške sinode iz 1.
579. in pri Pavlu Diakonu, Histor. Lang., III, 26, ter z ozirom na to, da
»Patricius« in »Johannes« nista omenjena med škofi iz Istre (»ex tfi-
stria«), ni težko prisoditi Patriciju staro emonsko), Johannesu pa stare
celjsko škofijo kot prvotno domačo. Emonski in celjski škof bivata torej
že na ozemlju oglejskega patriarhata, se vmešavata v konflikt radi treh
poglavij in se nauku o treh poglavjih obenem s patriarhom Severom in
tremi istrskimi škofi — verjetno v Ravenni — odrečeta. Ker se je to
zgodilo najbrž v letih 557—588/) lahko zaključimo, da so brez dvoma
takrat proti zapadu prodirajoči Sloveni in Obri onemogočili bivanje Šr o¬
toma v Celeji, oziroma Emoni. Verjetno že 1. 579., gotovo pa v letih
587—588 so do nekdanje Celeje, oziroma Emone prodrli Obri in Sloveni.

Nadaljnja usoda naših škofov beguncev nas v tej zvezi ne zanima.
Omenjam le, da je bila nekemu škofu Johannesu, prišedšemu iz Pano¬
nije (»episcopus quidam Johannes nomine de Pannomiis veniens«) med 1.
589 ali 590 (sinoda v Maranu) pa najkasneje 599 (pismo papeža Gre¬
gorja, datirano maja tega leta) podeljena škofija v kastelu »Novas«, to
je Cittanovi v Istri, odkoder ga je s silo pregnal njegov nasprotnik pa¬
triarh Sever/) Nedvomno je ta Johannes nekdanji celjski škof/) Oznaka
»de Pannoniis« nas ne sme motiti. Celeia ni bila panonsko mesto; toda
take zamenjave nas v dobi, ko Rim že ni imel več kontakta z zunanjimi
provincami, ne smejo preveč motiti. Saj se tudi Poetovio imenuje pol sto¬
letja poprej »polis Norikon«, čeprav je ležalo v Panoniji/ 0 ) Sled celjskega,
v Istro prebeglega in odtod zopet pregnanega škofa Johannesa se iz¬
gubi leta 599. v Siciliji. 11 )

6 ) Gradivo 1 , I, 96, 100 (Paulus Diaconus, III, 26). — Ceneda: Gradivo, I, str. 95,
op. 9, str. 115, op. 2. — Sisak: Zeiller, 140 (s starejšo literaturo). Cissa: Fr. Babudii,
Atti e memorie della Societa Istriamia, 26 (1919), 33. d.; Archeografo Triestino, 41 (1926),
141.

')  Datiranje: Gradivo 1 , I, str. 116, op. 2, str. 120, op, 2.

8 ) Paulus Diaconus, III, 26 (Gradivo, I, 100); Mon. Germ., Epist., II, 155; Kehr,
Italia pontificia, VII/1, 7, n. 30.

9 ) Zeiller, 135, 404.

10 ) Moje opazke v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, X (1929), 27.

”) Mon. Germ., Epist., II., 151, 152.

V Notranjem Noriku so Slovenci in Obri zasedli ozemlje treh starti:
krščanskih diecez: Aguntum, Teurnia in Virunum. Za časa, ko so Franki
gospodovali v Notranjem Noriku, vladajo' tu »galski«, to so frankovski
škofje. Pismo beneških in recijskih škofov do grškega cesarja iz leta
591. omenja tri cerkve, kjer so »pred leti« (ante annos), v davnini ob¬
stajali (constituerant) trije galski škofje(»Galliarum episcopi«) s sedeži
»Beconensis«, »Tiburniensis« in »Augustana« (namreč »ecclesia«). 12 ) Čr¬
tanje »Beconensis«, kot imajo dosedanje izdaje našega teksta, je napačno.
Edini rokopisni tekst naše listine (cod. lat. Pariš. 1682) ima »Breonensis«,
kar razlaga J. Friedrich kot pogrešno za »Virunensis«, to je škofija, ki se
je nahajala v mestu Virunum. Tudi vrstni red od vzhoda proti zahodu
govori za lokalizacijo »Becouensis«-Yirunum. »Ecclesia Tiburniensis < je
škofija v Tiburniji ali Teurniji, mestu, ki je ležalo tam, kjer se danes na¬
haja St. Peter im Holz pri Spittalu na Zgornjem Koroškem. »Ecclesia
Augustana«, ki so jo tudi zelo različno lokalizirali, je škofija v Aguntu
(okolica kraja Striebach pri Lienzu), kraj, ki ga pesnik Venantius For-
tunatus na svojem potu iz Italije v Galijo leta 565. omenja z bese¬
dami »hic montana sedens in colle superbit Aguontus«. 13 ) V vseh treh
krajih potrjujejo arheološke najdbe obstoj večjih cerkvenih središč v
predslovenski dobi. 14 )

»Galske«, to je frankovske so postale omenjene tri škofije Aguntum,
Teurnia in Virunum mogoče že po letu 537., ko so Franki prejeli od got¬
skega kralja del Galije, Alamanijo in »mnogo drugih pokrajin«. Mogoče
je med zadnjimi mišljen že Norik, ki je po Agatiju Alamanom sosednja
pokrajina. 15 ) »Galske« so bile škofije za časa frankovskega kralja Teo-
deberta (umrl 548), ki je raztegnil meje svoje države proti vzhodu do
meja Panonije. 10 ) Bile pa so »galske« verjetno še do ok. I. 562., ko so Bi¬
zantinci uničili frankovsko oblast v Benečiji 16 ) in s tem omajali tudi levo
krilo frankovske predstraže na vzhodu, to je pozicije v Notranjem No¬
riku, ki se brez Benečije gotovo niso dale dalje držati. Frankovska
oblast v Noriku propada in je po odhodu Langobardov iz Panonije v Ita¬
lijo, ko začno pritiskati najprej v Panonijo in za tem tudi v Norik Obri
in Slovenci, propadla popolnoma. Od treh notranje-noriških škofov, vi-

12 ) O teh škofijah Egger, Kirchenbauten, 136 d., Zeiller, 394—395, 403—404 iti
moje opazke v Glasniku Muzej, društva, X, 277. — O pomenu »constituerant« (obsta¬
jati v davnini), Zeiller, 135, op. 4.

13 ) M on, Germ., Auct. antiq., IV, 1, 368.

14 ) O lokalizacijah s starejšo literaturo: Gradivo, I, str. 125; Egger, Kirchenbau¬
ten, 12 d., 61 d., 109, 136 d.; Zeiller, 133 d.

15 ) Prokopii De bello Gothico, I, 13, ed. Haury; Agathias, Histor., I, 4, ed. Nie-
btfhr, 20.

16 ) Hartmann, Geschichte Italiens im Mittelalter, I, 348.

rimskega, teurnijskega in aguntskega, manjka na listi škofov-udeležen-
cev sinode na Gradežu iz 1. 579. podpis prvega, to je virunskega, ki je
stoloval najbolj na vzhodu in zato bil navalom od vzhoda najbolj izpo¬
stavljen, medtem ko teurnijski (Leonianus Tiborniensis) in aguntski
(Aaron Avoriciensis) fungirata med podpisniki sinodalnega zapisnika.
Neomenjanje virunskega škofa v sicer tako popolni listi oglejskih su-
fraganov na gradeški sinodi me potrjuje v mnenju, da njego-va soseda,
celjski in emonski škof. leta 579. nista prišla na Gradež iz svojih dieccz,
marveč bivala tamkaj že kot begunca. Kot begunca ju najdemo, tako smo
videli, tudi kasneje v okolici patriarhovi in v Istri. Drugače je pa bilo z
notranje-noriškimi škofi. Virunskemu so mogoče že leta 579, onemogo¬
čili navali Slovencev in Obrov prihod na Gradež in so okoliš Viruna ta¬
krat že zasedli novi doseljenci. Teurnijska in aguntska škofija ste se pa
vzdržali še nekaj časa. Dohod iz Teurnije, oziroma Agunta na Gradež
je bil leta 579., verjetno preko današnjega Gailbergsattela in Plocken-
passa, še mogoč; 17 ) do obeh proti zapadu v gorskih zatišjih ležečih mest
takrat še niso prodrle obrsko-slovenske trume. Teurnijski in aguntski
škof sta se po končani sinodi vrnila po vsej priliki zopet v svoji diecezi.
Kot begunca, kakor celjskega in emonskega, ju viri ne omenjajo. Ali
zapisnik sinode s podpisi Leonijana iz Tiburnije in Arona iz Agunta je
tudi zadnji vir, ki omenja škofe obeh mest z imeni. Poročilo o sinodi v
Maranu (589—590) imen teurnijskega, oziroma aguntskega škofa že več
nima, čeravno pozna in našteva imena skoraj vseh ostalih škofov, ki so
bili pred desetimi leti navzoči na Gradežu, V pismu beneških in recijskih
škofov iz leta 591. tudi zastonj iščemo imen virunskega, teurnijskega ali
aguntskega škofa, njihove škofije se v pismu pač omenjajo, toda le kot
nekaj, kar je nekdaj obstajalo, glede sedanjosti treh škofij nas pa pušča
vir popolnoma v nejasnem. Lahko trdimo, da ste okolo leta 590. že pro¬
padli tudi teurnijska in aguntska škofija, in to pod dvojnim pritiskom,
obrsko-slovenskim od vzhoda in bavarskim od zahoda.

Podatki o škofih in škofijskih mestih v Panoniji in Noriku iz druge
polovice 6. stoletja nam za prodiranje Slovencev proti zapadu dovolju¬
jejo sledeče zaključke: po odhodu Langobardov v Italijo (568) so okoli
leta 580. Slovenci verjetno dospeli že v okoliše škofijskih mest Ceieje.
Emone in Virunuma, okoli leta 590. pa tudi že Teurnije in Agunta, v ko¬
likor niso okoliš zadnjega takrat že zasedli Bavarci. Podatki, ki nam jih
nudijo drugi viri, te zaključke potrjujejo.

Langobardi so se po letu 568. utrdili ob severovzhodnih mejah Ita¬
lije. Mir, ki so ga pred svojim odhodom iz Panonije sklenili z Obri, jih

17 ) Venantius Fortunatus potuje leta 565. tudi preko Plockenpassa v Agutum
(gl. op. 13).

je kolikortoliko varoval pred navali iz furlanskega zaledja. Mirni odnosi
med Langobardi in Obri so po letu 5C8. nedvomno pospeševali slovensko
prodiranje proti zapadu. Sklepali smo iz posrednih podatkov, da so okoli
leta 590. Slovenci dospeli že na teritorij nekdanje škofije Teurnije in vsaj
deloma tudi Agunta. Neposredni viri nam to potrjujejo. Pavel Diakon nam
v svoji zgodovini Langobardov (IV, 7) poroča: »His diebus Tassilo a
Childeberto rege Francorum aput Baioariam rex ordinatus est. Qui mux
cum exercitu in Sclaborum provinciam introiens, patrata victoria, ad so-
lum proprium cum maxima praeda remeavit«. To prvo poročilo o stikih
Slovencev z Bavarci datirajo zgodovinarji kaj različno, domnevni da¬
tum sega od leta 590. pa do leta 597. w ) Oglejmo si, da-li nam nudi Pavel
Diakon sam kako oporo za pravilno datiranje. Pavel poroča v sledečem
poglavju (IV, 8), da je takrat (ko se je Tasilo bojeval s Slovenci) poto¬
val ravennski eksarh Romanus v Rim. po svojem povratku iz Rima je
pa zopet prišel v posest mest, ki so jih zavzeli Langobardi. Vemo, da
se je to zgodilo spomladi in poleti leta 593. 19 ) Glede na to pri Pavlu na¬
vedeno poročilo smemo staviti vpad Bavarcev v deželo Slovencev v
leto 593. Ali temu bi nasprotovalo poročilo dveh virov iz 11. stoletja, kro¬
nike Hermana iz Reichenaua (Mon. Germ, SS, V, 90) in kronografije
Sigiberta iz Gemblouxa (Mon. Germ., VI, 320), ki oba poročata k letu
595., da je takrat postavil frankovski kralj Hildebert Tasila za bavar¬
skega vojvodo, tako, da bi glede na to vest moglo priti do prvega zna¬
nega sovražnega stika med Bavarci in Slovenci najprej še-le leta 595.
Tasila je frankovski kralj mogel postaviti za vojvodo po 28, marcu 593.,
ko je nastopil vlado, in pred inkluzivno letom 596., ko je umrl. 20 ) Po mo¬
jem mnenju je prej verjeti kronološkemu redu dogodkov, kakor jih opi¬
suje Pavel Diakon, kakor pa kasnim kronikam kompilatoričnega zna¬
čaja iz 11. stoletja. Pavel je pa črpal nasprotno svoje vesti o bavarsko-
slovenskih stikih, kot vse kaže, iz izgubljenega zgodovinskega dela opa¬
ta Sekunda iz Nana (Val di Non) pri Trentu, ki je umrl leta 612., bil torej

ls ) M. Biidinger, Oesterreichische Geschichte, 72 (592); R. Jacobi, Die Ouellen
der Langobardengeschichte des Paulus Diaconus (1877'), 68 (c. 591); A. Dirnitz, Ge¬
schichte Krains, I, 100 (596); S. Riezler, Geschichte Baierns, I, 75 (ok. 592); S. Rutar
v Letopisu Matice Slovenske, 1885, 307 (594); F. Krones, Die deutsche Besiedlung
der osti. Alpenlander, 324 (595—7); F. Kos, Gradivo, I, 112 (najbrž že 595); M. Doe-
bler, Entwickelungsgeschichte Bayerns, I, 7 (ok. 595); R. Egger, Kirchenbauten, 12
(595); H. Pirchegger, Geschichte der Steiermark, I, 87 (595); F. Šišič, Povijest Hrvata,
I, 298 (ok. 595); A. Jaksch, Geschichte Karntens, I, 50 (590—6); L. Hauptmann, By-
zantion, IV (1929), 167 (ok. 595).

19 ) Hartmanu, Geschichte Italiens, II/l, 105, 122.

20 ) Fredegarii Chronica, IV, 14, 16, MG, Script. rer. Merov,, 127. — Kako je pri
takozvanem Fredegarju šteti merovinška vladarska leta, prim. G. Schniirer, Die Ver-
fasser der sogenannten Fredegar-Chronik (1900), 13, 26.

sodobnik opisanih dogodkov in je tudi živel —• ako stavimo vpad Bavar¬
cev v zgornjo Dravsko dolino — primeroma v oližini sporočenih dogod¬
kov. 21 ) Za datiranje prvega znanega bavarsko-slovenskega stika v ali
okoli leta 593. pa govori tudi dogodek, ki o njem — tudi po Sekundu —
poroča Pavel v enem sledečih poglavij svoje langobardske zgodovine.

V 10. poglavju četrte knjige zgodovine Langobardov čitamoi: »Isdetn
ipsis diebus Baioarii usque ad duo milia virorum dum super Sclavos
inruunt, superveniente cacano omnes interliciuntur«. Skoraj 2000 Ba¬
varcev je torej zopet napadlo Slovence, ti pa so jih s pomočjo Obrov
premagali. Pavel uvaja poročilo o dogodku z besedami »isdem ipsis die¬
bus«, torej takrat, ko so se odigravali tudi drugi dogodki. Katere ima Pa¬
vel v mislih? V desetem poglavju četrte knjige, pred poročilom o bavar¬
skem vpadu, omenja Pavel te-le: 1. v sledečem mesecu januarju je bil
skozi mesec dni zjutraj in zvečer viden komet. O kometu imamo poro¬
čila tudi iz drugih virov. Na Kitajskem so opazovali komet 10. novem¬
bra 594. 22 ) Za frankovsko državo velja poročilo takozvanega Fredegarja:
»Anno 3 Childeberto in Burgundia regnante, multa signa in caelo ostinsa
sunt; apparuit stiha comitis«. Tretje leto vlade burgundskega kralja Hil-
deberta je bilo koledarsko leto 595. 23 ) — 2. Istega meseca, piše Pavel
dalje, je umrl ravennski nadškof Johannes. Vemo, da je ta preminul 11. ja¬
nuarja 595. 24 ) — 3. Tudi Evin, vojvoda trentinski, je umrl, na njegovo
mesto je prišel Oaidoald. — 4. V onih dneh so Bavarci napadli Slovence.

5. Takrat so prvič privedli v Italijo divje konje in bivole.

Pavlovo poročilo o Bavarcih in Slovencih je vpleteno med dogodke,
za katere vemo, da so se vršili leta 595., od teh dva januarja leta 595.
Mislim, da smemo tudi vest o slovensko-obrski zmagi staviti v leto 595P)
S tem se pa zelo zmanjša verjetnost, da se je tudi prvi znani vpad Ba¬
varcev na slovensko zemljo, ki smo ga zgoraj omenili, vršil tudi leta
595., kakor mnogi domnevajo 1 . Ako bi se bil res vršil tega leta, stal bi
skoraj gotovo v vzročni zvezi z drugim in Pavel bi ga, sledeč Sekundu,
skoraj gotovo omenil obenem s tem, v resnici pa govori o njem kar tri
poglavja poprej.

21 ) O Sekundu: R. Jacobi, Die Ouellen der Langofoardengeschichte des "Paulus
Diaconus (1877), 63 d., 68; Manitius, Geschichte der lateinischen Literatur des Mit-
telalters, I (1911), 268.

22 ) Williams, Observations of comets (London 1871), citirano po Mon. Germ.,
Script. rer. Merov., II, 127, op. 13.

23 ) Fredegarii Chronica, IV, 15 (ed. cit., 127). — Glede -datiranja: Schniirer, 13,
26—27.

24 ) Liber pontif. ecclesiae Ravennatis (Mon. Germ., Script. rer. Lang., 342).

25 ) 596: Hauptmann, Mitt. d. Inst. f. osterr. Gesch., 36, 229; ok. 596, Byzantion,
IV, 167.

Navali Bavarcev na Slovence so se vršili prejkone v območju in po¬
rečju zgornje Dravske doline. Pod »Sclavorum provincia« v prvem po¬
ročilu je razumeti prejkone Karantanijo, ki se v kasnejših virih včasih
tudi imenuje Sclavinia-Slovenija. 26 ) Bavarci so se po letu 568. pomaknili
preko Brennerja v doline Eisacka, Rienza in skrajne zgornje Drave.' 7 )
Vesti o Bavarcih in njihovih vpadih in stikih s Slovenci pri Sekundu, ki
je za te dogodke glavni vir Pavla Diakona, so brez dvoma zanesljive,
kajti Sekundus, ki je živel v bližini Trenta in umrl leta 612., je bil po
kraju in času blizu omenjenim dogodkom. 23 ) Lahko rečemo, da so Slo¬
venci v zadnjem desetletju 6. stoletja zasedli že večji del Notranjega No¬
rika in so v skrajni zgornji Dravski dolini trčili na Bavarce, ki so takrat
od zapadne strani prodirali proti vzhodu. Časovna opredelitev se sklada
z ono, ki smo jo dobili na podlagi podatkov o noriških škofih in škofijah.

Ob istem času se pojavijo Slovenci in Obri tudi že ob istrskih me¬
jah. Istra je takrat bizantinska pokrajina in spada pod oblast ravennskega
eksarha. 29 ) Nasprotniki Bizantincev so Langobardi in s temi naletimo v
boju proti Bizantincem združene Obre in Slovene. Zato ni slučaj, da naj¬
demo ob vzhodnih mejah Italije Slovene prej omenjene v Istri kot v
Furlaniji. Te z Langobardi zvezani Obri in njim podrejeni Sloveni zaen¬
krat še niso napadali, pač pa jih v zadnjih letih 7. stoletja najdemo, kako
skupaj z Langobardi napadajo bizantinsko Istro. Maja 599. leta piše pa¬
pež Gregor I. ravennskemu eksarhu Kaliniku, pod katerega je takrat spa¬
dala bizantinska Istra, da je zvedel iz njegovega poročila o zmagah nad
Sloveni. 30 ) Verjetno gre tu za zmago nad Slovenci, ki so takrat v zvezi
z Obri in Langobardi napadali Istro. Julija leta 600. piše isti papež Gre¬
gor I solinskemu škofu Maksimu, da je zelo potrt in vznemirjen radi
Slovenov, ki so začeli preko Istre že siliti v Italijo (»qui per Histriae adi-
tum iam ad Italiam intrare coeperunt«). 31 ) V prvih letih 7. stoletja napa¬
dajo in plenijo združeni Langobardi, Obri in Sloveni bizantinsko Istro. 3- )

Vprašanje je, kaj je razumeti pod Istro, ki jo omenjajo našteti viri.
Mislim, da imamo v vesteh iz okoli leta 600., ki jih črpamo iz pisem pa¬
peža Gregorja in Pavla Diakona, razumeti predvsem severni del bizan¬
tinske Istre, ki je bil napadajočim Langobardom, Obrom in Slovenom
pač najbližji. »Istrski vhod v Italijo« papeža Gregorja iz leta 600. je

28 ) Gradivo za zgod. Slovencev, I, 267 (ok. 790); II, 78 (824); 248 (878); 298, 299

(891).

27 ) O. Stolz, Die Ausbreitung des Deutschtums in Siidtirol, I (1927), 41.

28 ) Gl. op. 21.

29 ) Hartmann, Geschichte Italiens, II/l, 34.

30 ) Mon. Germ., Epist., II, 154; Gradivo, I, 126.

31 ) Mon. Germ., Epist., II, 249; Gradivo, I, 131.

32 ) Pauli Diac. ttistoria Lang., IV, 24; Gradivo, I, 138.

14

iskati ob rimskih cestah, ki so vodile preko notranjskega in tržaškega
Krasa v Furlanijo. Trst je v drugi polovici 6. stoletja bizantinsko mesto
in spada s svojim mestnim okolišem pod Istro. V nekem tržaškem napisu
iz leta 571. se imenuje še bizantinski cesar Justin. 3 ") Kot v rimski dobi
in v 11. ter 12. stoletju sega Istra brez dvoma tudi v vmesni bizantinsko-
langobardski dobi do Timava. 34 ) Tržaško zaledje in Notranjsko do Hru¬
šice in Snežnika štejejo v srednjem veku pod politično-upravni pojem
Krasa, ki je zopet del stare Istre. 30 ) Tržaška škofija obsega ozemlje do
Javornikov in Snežnika, obstajala je pa že pred prihodom Slovencev. 36 )
Verjetno je že v bizantinski dobi spadalo v njeno področje bizantinsko
ozemlje severne Istre in je tolsto v krščanski dobi Slovencev postalo
zopet njen misijonarski in cerkveno-upravni okoliš. Po svojem obsegu
se teritorij tržaške škofije krije v glavnem s tem, kar razume visoki
srednji vek pod pojmom Kras, ki je del Istre, v starem veku prav tako
kot v bizantinski dobi in v srednjem veku. Pod Istro, ki jo (  imajo v mi¬
slih zgoraj citirani viri o vpadih Sloivenov, je torej razumeti nje severni,
v 6. stoletju bizantinski del, ki je v antiki in srednjem veku segal do črte
Timava—Nanos—Javorniki—Snežnik in se krije v glavnem z obsegom
tržaške škofije ter upravno-političnim pojmom Krasa v srednjem veku.
To ozemlje so, kot nam povedoi viri, začeli Sloveni okoli leta 600. napa¬
dati in po vsej priliki tudi polagoma naseljevati.

V prvih letih 7. stoletja so se pa razmere ob istrskih mejah spreme¬
nile. Premirje, ki so ga leta 603. sklenili Langobardi z bizantinskim ce¬
sarjem Fokom, tem ni več dovoljevalo političnih akcij in napadov na bi¬
zantinsko ozemlje. Langobardi prenehajo s sovražnostmi napram Bizan¬
cu, ne pa tako tudi Obri in Slovenci, ki napade nadaljujejo in jih razteg¬
nejo tudi na svoje zaveznike od včeraj in na njihovo zemljo. 37 )

Pavel Diakon nam poroča, da je napadel obrski kakan z nebrojno
množico meje Beneškega. Furlanski vojvoda Gisulf se mu je postavil v
bran, toda bil premagan. Langobardi so našli zavetje za utrjenim obzi¬
djem mesta Čedada in v drugih sosednjih gradovih, tako v Korminu, Ne-
mah, Osoppu, Artegni, Ragogni, Gemoni, Ipplisu in ostalih kastelih.
(Histor. Lang., IV, 37). To mesto pri Pavlu Diakonu je izredne važnosti
za poznavanje langobardskega, od Bizantincev prevzetega obrambnega
limesa, ki je ubranil furlansko ravnino pred stalno okupacijo Slovencev,

33 ) Corp. inscript. Lat., V, 694; B. Benussi, Nel medio evo, 10.

34 ) Za srednji vek: B. Benussi, 295, 301, 380; L. Hauptmann, Erlauterungen zum
histor. Atlas der osterreich. Alpenlander, 1/4, 354 d.

35 ) Hauptmann, 356.

36 ) R. Kušej, Joseph II. und die aufiere Kirchenverfassung Innerosterreichs, 103.

37 ) M. Kos, K postanku slovenske zapadne meje, Razprava Znanstvenega društva,
V—VI, 339.

zaustavil v 7. in 8. stoletju proti zahodu prodirajoče Slovence pred vrati
langobardskih gradišč in utrjenih mest, določil prostorninski obseg slo¬
venske kolonizacije in dal pravec meji slovenskega življa v smeri proti
furlanski ravnini. Podrobnejše o vsem tem sem razpravljal na drugem
mestu. 38 ) Nas zanima tu predvsem kronološko fiksiranje dogodkov, ki jih
opisuje Pavel Diakon v 37., 38. in 39. poglavju četrte knjige svoje Zgo¬
dovine Langobardov.

V 37. poglavju poroča Pavel o že omenjenem vpadu Obrov v Fur¬
lanijo, njihovi zmagi nad vojvodom Gisulfom in Langobardi, utrditvi
Langobardov v Čedadu in drugih gradovih, o obleganju mesta Čedada,
o načinu, kako je mesto vsled izdaje prišlo v oblast Obrov, dalje, kako
so Obri odvedli seboj v sužnost Tasa, Cacca, Radualda in Grimoalda,
sinove furlanskega vojvoda Gisulfa, tem pa se posrečilo, da so ušli iz
obrskega robstva.

Nadalje pripoveduje Pavel o usodi langobardskih žena v obrskem
robstvu. V istem poglavju govori tudi o svojem prapradedu Lopichisu,
čigar pet sinov je tudi prišlo v obrsko robstvo, eden med njimi je pa s
pomočjo neke Slovenke našel zopet pot v Italijo. V 38. poglavju poroča
Pavel, da sta po smrti furlanskega vojvode Gisulfa prevzela vlado nje¬
gova sinova Taso in Cacco in dobila v svojo oblast slovenski okraj, ki
se je imenoval »Zellia«, vse do kraja Medaria imenovanega, in da so on-
dotni Slovenci morali furlanskim vojvodom plačevati davek do časov
vojvode Ratchisa. Nadalje pripoveduje Pavel, kako sta Taso in Cacco
postala žrtev rimskega patricija Gregorja, ki ju je z zvijačo izvabil v
mesto Oderzo. V 39. poglavju pa poroča Pavel, kako je postal Grasulf,
Gisulfov brat, vojvoda furlanski. Gisulfova preživela sinova, Raduald in
Grimoald pa, ki sta že skoraj dosegla moško dobo, nista hotela ostati
pod stričevo oblastjo in sta šla zato v Benevent. Dalje pripoveduje Pavel,
da so ob istem času, po smrti bavarskega vojvode Tasila premagali Slo¬
venci pri Aguntu njegovega sina Garibalda in oplenili bavarsko zemljo,
nato pa, da so Bavarci zopet zbrali svoje sile, vzeli sovražniku plen in ga
pregnali iz svoje dežele. 30 )

Ne zdi se mi prav datirati kopo dogodkov, omenjenih v teh treh po¬
glavjih langobardske zgodovine, preozko, vse okoli leta 610—611. 40 ) 2e
sam priroden potek dogodkov zahteva, da jih raztegnemo na večje

33 ) Razprava citirana v op. 37.

S9 ) Histor. Lang., IV, 37, 38, 39. — Mesto o spopadih med Bavarci in Slovenci,
se glasi: »His temporibus mortuo Tassilone duce Baiuariorum, filius eius Garibaldus m
Agunto a Sclavis devictus est, et Baioariorum termini depraedantur. Resumptis tamen
Baioarii viribus et praedas ab hostibus excutiunt et hostes de suis finibus pepulerunt«
(ed. Script. rer. germ. in usum schol., 167).

' 1( ') Tako Gradivo, I, št 145—147.

14 :

število let. Radi točnejšega kronološkega fiksiranja je potrebno ogledati si
dispozicijo teh treh poglavij pri Pavlu Diakonu. Poglavja 37., 38. in 39.
je treba vzeti zase kot celoto, ki izpada iz reda ostalih poglavij v četrti
knjigi Zgodovine Langobardov. V 36. poglavju, torej poglavju pred na¬
šim 37., razpravlja Pavel o bizantinskih, rimskih in orientalnih zadevah,
nazadnje o vladarskem nastopu cesarja Heraklija, kar se je, kot vemo.
zgodilo 5. oktobra leta 610. Nato pričenja 37. poglavje z besedami: »Circa
haec tempora . . .«, kar nas kolikortoliko upravičuje staviti vpad Obrov,
v tem popisan, v dobo okoli leta 610. Ne smemo pa v isto dobo staviti vseh
ostalih v poglavjih 37 do 39 opisanih dogodkov. Dogodki v teh treh po¬
glavjih se nanašajo vsi na zgodovino Pavlove ožje domovine Furlanije,
oziroma Furlaniji najbližjih pokrajin in na zgodovino Pavlovega rodu.
ki je bil furlanskega izvora. Pavel je zvedel za te dogodke iz furlanske
lokalne in lastne rodbinske tradicije, ki je poznala še številne podrobno¬
sti, po Pavlu vestno vpletene v pripovedovanje. 41 ) Zato epična širina,
posebno 37. poglavja. Tudi za okupacijo okraja Zellia in za bavarsko-
slovenske boje v Zgornji Dravski dolini je zvedel Pavel nedvomno iz
furlanske lokalne tradicije. Iz Sekunda Pavel znanja o dogodkih, opisanih
v poglavjih 37 do 49, ni mogel črpati, kajti Sekundus, ki je umrl marca
leta 612. v Trentu, jih vsaj po večini ni preživel.

Poglavje 40., ki sledi 39. poglavju, se po vsebini in načinu pripove¬
dovanja razlikuje od poglavij 37 do 39. Nadaljuje po vsebini zopet z lan¬
gobardsko državno, bizantinsko in frankovsko zgodovino, časovno in
vsebinsko tam, kjer je 36. poglavje prenehalo. Najprej namreč poroča o
miru, ki ga je langobardski kralj Agilulf leta 611. sklenil z Bizantinci in
Franki.

Poglavja 37 do 39 so torej «furlanska« po vsebini in tradiciji, so vri¬
njena v ostali kompleks Pavlovega pripovedovanja in tvorijo zaokrože¬
no celoto. Skušajmo po vrsti kronološko fiksirati dogodke, ki nam jih opi¬
sujejo. Pavel uvaja vpad Obrov v Furlanijo z besedami »circa haec tem¬
pora . . .«, ki so pri Pavlu kot uvodne besede poglavij doslej bile nena¬
vadne in kot take potrjujejo poseben značaj tega poglavja. 42 ) Ker Pavel
neposredno pred tem pove, da je takrat postal Heraklij cesar v Bizancu,
o katerem vemo, da je zavladal 5. oktobra 610., bi obrski vpad stavil v
leto 610 ali 611. Ker je verjetno, da niso Obri napadli Furlanije na zimo,
marveč na poletje ali spomlad, bilo bi datiranje v leto 611. bolj na mestu.
Datiranje in sam obrski naval v Furlanijo leta 611. potrjuje še ena notica
pri Pavlu. V 40. poglavju četrte knjige čitamo v zvezi z bizantinsko zgo-

41 ) Primerjaj R. Jacobi, Die Ouellen der Langobardengeschichte des Paulus Dia-
conus, 61, 96, s katerim pa povsem ne soglašam.

42 ) Jacobi, 71.

dovino: »Neglede na mir, ki ga je langobardski kralj Agilulf sklenil z bi¬
zantinskim cesarjem, so tega leta vendar Sloveni, pomorivši vojake, na
objokovanja vreden način opustošili Istro« (Hoc nihilominus anno Sclavi
Histriam, interfectis militibus. lacrimabiliter depraedati sunt). To se je
zgodilo leta 611., kajti stavek dalje pripoveduje Pavel, da je v sledečem
marcu (612) umrl v Trentu zgodovinopisec Sekundus. Zelo verjetno je,
da je slovensko ofenzivo v Istro omogočila obrska vojska v Furlaniji, v
katere vrstah se kajpak bore tudi Slovenci, in da sta oba vpada v Istro
in v Furlanijo, v medsebojni zvezi.

Od Gisulfovih sinov, katere so odvedli Obri v sužnost, sta dva bila
takrat mladeniča (Taso, Cacco), dva pa še dečka (Raduald, Grimoald).
Po begu iz robstva sta pridobila Taso in Cacco, prevzemši v vlado fur¬
lanski dukat, slovenski okraj Zellia, tja do kraja Medaria. Zellia je Zilja,
Ziljska dolina na Koroškem, Medaria (bolje Meclaria) pa kraj, ki se danes
slovensko imenuje Meglarje, nemško Maglern v spodnji Ziljski dolini 43 ;.
Langobardsko okupacijo Ziljske doline, ki so jo bili takrat torej že nase¬
lili Slovenci (»Sclavorum regio«t, stavim s Hauptmannom 41 ) šele v dobo
kralja Sama, ko je ta preko karantanskih Slovencev postal sosed Lan¬
gobardom in se je Samova zvezna država približala langobardski v oko¬
lišu važnega alpsko-furlanskega prehodnega ozemlja okoli Meglarij in
Zilje. Okupacija okraja Zellia do kraja Medaria se je, po vsem sodeč
izvršila po letu 623. (nastop kralja Sama) in pred »okoli 626« (smrt Tasa
in Cacca).

Poročilo o pradedu Pavla Diakona moremo tudi točneje datirati.
Ako stavimo obrski vpad v Furlanijo okoli leta 611., je datiranje »okoli
620« za Lopichisov povratek pravilno, kajti: 1. Lopichis je bil mnogo
let (»per multos annos«) v obrski sužnosti, 2. ko je bil ujet, je bil še mlado¬
leten, ko se vrača, je dosegel že moško dobo (»iam ad virilem pervenis-
set aetatem«), 3. med časom, ko je bil v ujetništvu, je pokrilo trnje in gr¬
movje porušeni dom njegovega očeta in med ruševinami je zrasel jesen,
4. po vrnitvi se je Lopichis oženil, njegov pravnuk je Pavel Diakon sam.
ki se je rodil nekako med letom 720. in 725. Datum »okoli 620« za Lopi-
chisev beg iz obrskega ujetništva preko slovenske zemlje je torej na
mestu 45 ).

Poročilo o bavarsko-slovenskih stikih v 39. poglavju četrte knjige
pri Pavlu Diakonu uvajajo besede »his temporibus ...«  Pred tem govori
avtor o nastopu vojvode Grasulfa, kar se je dogodilo po smrti Tasa in

43 ) O tem glej moj članek v ČJKZ, VII, 196—197 in Razprave Znanstvenega dru¬
štva, V—VI, 347, ter tamkaj navedeno literaturo.

41 ) Mitteil. d. Instituts f. osterr. GesOhichtsforschung, 36, 252.

45 ) Gradivo, I, št. 153.

Cacca okoli leta 626 40 ). Raduald in Grimuald, ki sta bila za časa obrskega
vpada v Furlanijo še dečka, sta dosegla že skoraj moško dobo. Tudi to
odgovarja času po letu 626. Sin bavarskega vojvode Tasila Garibald
je po poročilih kasnejših salzburških analov vojvoda od leta 598 47 ). Be-
neventskega vojvodo Arichisa moremo dokazati za dobo okoli 591—641.
Bavarsko-slovenskih spopadov ne smemo torej datirati leta 604., 610.,
okoli leta 610. ali okoli leta 611. 4S ), marveč mnogo kasneje, šele okoli leta
626., ali pa celo po letu 626. S tem pa pridemo že v dobo, ko je prejkone
že tudi karantanske Slovence vključil kralj Samo v svojo zvezno dr¬
žavo. O pomoči, ki bi jo topot nudili Obri Slovencem, kakor par desetletij
poprej (leta 595.), ni govora. Slovenci, vdruženi v veliko Samovo drža¬
vo, se vojskujejo na lastno pest, brez obrske pomoči, so ofenzivni, ople¬
nijo bavarsko zemljo, od koder jih morajo Bavarci šele pregnati. Na¬
sprotniki kralja Sama, njegove države in torej tudi Slovencev na zahodu
so Bavarci, na jugozahodu pa Langobardi. Bavarci naravnost prosijo
frankovskega kralja, naj jim zavaruje hrbet pred vzhodnimi narodi 40 ).
S tako prošnjo se vest o ofenzivnih Slovencih ob bavarskih mejah prav
lepo sklada. Leta 631. pride do velikega obračuna; na eni strani imamo
germansko koalicijo Franki, Alamani, Bavarci in Langobardi, na drugi
strani Sama in njegove slovenske zaveznike 50 ). V okupaciji okraja Zellia
do kraja Medaria (623 do okoli 626) in v bojih Slovencev z Bavarci v
okolici Agunta (okoli 626) vidim dva dogodka, ki sta v zvezi s sovražnim
trenjem, ki je od nastopa kralja Sama in priključitve Karantanije k nje¬
govi zvezni državi nastalo vzdolž vzhodne bavarsko-langobardske meje.

Od odhoda Langobardov iz Panonije v Italijo leta 56S. pa do časa
kralja Sama (okoli 630), moremo torej podatke o prodiranju in naselitvi
Slovencev razpredeliti na sledeči način: Okoli 580 okupacija okolišev
nekdanjih škofovskih mest Celeje, Emone in Virunuma, okoli 590 tudi že
Teurnije in mogoče dela aguntskega okoliša. Med 590 in 600 boji Slo¬
vencev in Obrov, mogoče v zgornji Dravski dolini. Okoli 600 prodiranje
Slovencev preko bizantinske Istre (tržaški Kras) v Italijo. Okoli 611
(ali leta 611.) vpad Obrov (in Slovencev) v Furlanijo; ob istem času
(leta 611.) naval Slovencev v bizantinsko Istro. Ob vzhodni meji fur-

46 ) L. M. Hartmanu, Untersucnungen zur Geschichte der byzant. Verwaltung in
Itaiien, 119 d.

47 ) Annales S. Rudberti Salisburgensis, Mon. Germ., Scriptores, IX, 767.

49 ) Dimitz Geschichte Krains, I, 102 (610); Gradivo, I, 102 (610); Egger, Kirchen-
bauten, 61 (610); Pirchegger, Geschichte der Steiermark, I, 68 (604); Jaksch, Geschichte
Karntens, I, 50 (okoli 610).

4B ) Fredegarii Chronica, IV, 58 (ed. cit., 150); Gesta Dagoberti, I, 22 (ed. cit., 408).

50 ) O tem Hauptmann v Mitteil. des Instituts f. osterr. Geschichtsforschung, 36,

245 d.

lanske ravnine organizirajo Langobardi obrambni »limes«, ob katerem
se slovensko prodiranje in slovenska kolonizacija proti zapadu v teku
7. in v prvi polovici 8. stoletja ustavi in ustali. Okoli 623—626 je Ziljska
dolina že »slovenski okraj«, ki ga pa Langobardi tja do Meglarij oku¬
pirajo. Okoli 626—629 pride do boja med Slovenci in Bavarci pri starem
Aguntu (okolica Striebacha pri Lienzu), ki ga spravljam že v zvezo s
sovražnim trenjem med Germani (Franki, Bavarci, Alamani, Lango¬
bardi) in slovanskimi plemeni (severni Slovani, karantanski Slovenci),
stoječimi pod vodstvom kralja Sama.

Resirane.

Les rapports de Paul Diacre sur les Slovenes.

L'auteur analyse les rapports domies par Paul Diacre dans Filistoria Lango-
bardorum sur l’hisloire de la colonisation des. Slovenes. Ayant egard a quelques autres
sources contemporaines, 1’auteur pose les conclusions suivantes, impoitantes surtout
pour la chronologie de la colonisation slovene.

1. Vers 580, les Slovenes occuperent les environs des anciennes villes episco-
pales de Celeia, Emona et Virunum. Probablement en 579, mais surement vers 587/588,
les eveques de Celeia et d’Emona vivaient en exile en Frioul ou en Istrie. Em 579, on
ne parle plus de Feveque de Virunum, mais on fait mention de ceux de Teurnia et
d’Aguntum.

2. Vers 590, les Slovenes occuperent deja le territoire de Feveche de Teurnia
et en partie celui d’Aguntum, ou ils rencomtreremt les Bavarois, qui venaient de Fouest
dans la haute vallee de la Drave. En 591, on mentionne les eveches d’Aguntum, de
Teurnia et de Virunum comme une dhose qui n’existait plus.

3. Les rapports sur Fexistence et sur la decadence des dveches dans les Alpes

de 1’est con.cordent aux notes de Paul Diacre. Le rapport sur le premier combat entre

les Bavarois et les Slovenes (H. L. IV, 7) fut date par 1’auteur en 593 ou au moins

vers 993. Paul Diacre puisa ce rapport dans Foeuvre perdue de Fabbe Secundus (mort
en 612) qui etait temporellement et localement (Val di Non chez Trento) tout pro-
che de ces evenements.

4. De la meme source, Paul a le rapport sur les luttes entre les Bavarois, Slo-
veraes et Avares (H. L. IV, 10), date par Fauteur en 595.

5. Les chapitres 37, 38 et 39 du quatrieme livre de Paul forment un ensemble

qui se separe, d’apres son sujet et sa composition, des autres chapitres de FHistoire

des Lombards. D’apres leur sujet, les evenements decrits idians ces trois chapitres con-
cernent Fhistoire de la patrie de Paul, du Frioul, ou les contrees slovenes proches
de ce pays. La tradition locale et familiale de Paul forment les sources de ces chapi¬
tres. II faut les dater dans Fespace entre 610 et 630.

6. Vers 600, les Slovenes penetrent par la partie nord de FIstrie vers les fran-
tieres italiennes, ce qui correspond aujourd’hui au territoire du Karst triestin. II es,t
tres profoable, qu’il faut dater la grande invasion dles Avares et des Slovenes en
Frioul (H. L. IV, 37) en 611. L’invasion slovene en 611 dans FIstrie byzantine est en
liaison causale avec cet evenement.

7. Vers 623—626, la vallee de Zilja (Gailtal) en Carinthie fut deja un territoire
slovene, occupe par les Lombards jusqu’au Meclaria - Maiglerm (H. L. IV. 38).

8. Le rapport de Paul Diacre (H. L. IV, 39) concernant le combat entre les
Slovenes ©t Bavarois chez l’ancien Aguntum (Striebach chez Lienz) fut date par 1’auteur
vers 626—629. II le met en liaison avec les luttes entre la coalition germanique (Francs,
Alamans, Bavarois, Lombards) et les peuples slaves qui se trouvaient sous la conduite
du roi Samo.

Ponatis iz Časopisa za zgodovino in narodopisje 1931. I. 3 — 4.

Jl&vA' ^  '