Vol. VI. No. 9 * ORGAN OF THE SLOVENE COMMUNITY IN AUSTRALIA, "THOUGHTS" * SEPTEMBER, 1957 SLOVENSKI INFORMATIVNI LIST V AUSTR.ALIJI. SYDNEY, MELBOURNE, ADELAIDE, PERTH, BRISBANE, HOBART. * Registered ot the G.P.O. Sydney, for transmission by post as a periodieol. NAŠI PROBLEMI (Zgoščeno iz VESTNIKA). SLOVENCI, KI SE NASELJUJEMO v tej deželi, stojimo več ali manj pred istimi vprašanji in težavami. Nasilno smo bili iztrgani iz okolja, v katerem smo zrasli, za katero smo bili vzgojeni in v katerem smo gledali svojo bodočnost. Naj že trdimo, da smo prišli sem iskat svobode, kruha ali miru, prvi problem je za vsakega isti: Kaj bom jedel, s čim bom pokrival svojo goloto, kje bom našel streho nad svojo glavo? To so skrbi novih naseljencev po vsem svetu in morda jih je v Avstraliji še najlaže rešiti. Ko ima novo pečeni Avstralec delo, je običajno njegova naslednja skrb, da se čim prej spravi iz državnega hostela, oziroma, da neha delati nadlego v hiši svojega gostitelja. Samec si bo kaj lahko našel stanovanje, družina malo teže, vendar prej ali slej ga najde vsak in od tega trenutka dalje ni več popotnik, pač pa eden od tisočev, ki se izgubljajo v vrvežu vsakdanjega življenja. Postal je zopet samostojen človek in živi normalno življenje. Morda se njemu ne zdi normalno, ker se na vsakem koraku razlikuje od onega, ki ga je bil vajen doma. Naj mu je novo okolje všeč ali ne, mora se ga privaditi in se vživeti vanje. Končno je on prišel v Avstralijo in ne Avstralija k njemu. Prvi in najnujnejši korak v novi način življenja je priučitev jezika. Bister ali zabit, mora se ga naučiti, če noče kakor gluhonem tavati v novem svetu. Do te stopnje napravimo vsi precej eno in isto pot, ker so naše osnovne potrebe enake. Od tu dalje se pa cepi naša pot v skladu z našimi nadaljnjimi potrebami. Eden bo začel štediti, da si postavi lasten dom. Drugi bo na obroke kupil motorno kolo, da si malo zrahlja prezdrave kosti. Tretji bo začel žreti knjige, ki jih je pogrešal, odkar je odšel od doma. Četrti bo ure in dneve preslonel v hotelu in v šumečem pivu iskal radosti novega življenja. Vsak pač ubere pot, ki njegovim potrebam najbolj odgovarja. In če ne čuti v sebi drugih potreb kot napolniti si želodec, se bo na tej poti tudi izgubil. Novi „way of life” ga bo polagoma vsrkal in v teku časa brez sledu in koristi požrl. Ta ali oni se bo morda spomnil, da je izšel iz verne družine, in ga bo pot mimogrede zanesla tudi v cerkev. Po par neprijetnih izkustvih, ko se je znašel pojoč slavo božjo v družbi metodistov, prez-biterijancev ali kaj podobnega, bo končno le kje našel katoliško cerkev. Pa bo verjetno spet razočaran, ker ne bo razumel jezika, ne poznal pesmi in običajev, tako raz ličnih od onih, ki jih je bil vajen doma od rane mladosti. Pri seru mu bo, kakor da mu je iztrgan iz duše del vere same. Ali bo vsak v svoji veri tako globok, da jo bo ohranjal živo tudi brez pesmi in običajev, ki so ga doma priklepali nanjo kot njeni bistveni znaki? Koliko jih po nekaj letih življenja v novem okolju še čuti, da imajo še dolžnosti do svojega naroda? Saj so svobodni! Svobodni, da sprejmejo ..prepričanje”, ki jim najbolj koristi. Svobodni, da pozabijo vse, kar jim je bilo nekoč sveto, pa jim danes ne nudi materialnih koristi. Ali se jim bo zdelo še vredno gojiti slovenske običaje in ljubiti svoj narod, ko jim ne nudi ničesar ... Gotovo je, da naš narod izgublja rojake, ki mislijo, da lahko zavržejo svojo preteklost in postanejo nekaj novega. Pa niso ne tič ne miš. Svoje slovenstvo lahko zavržejo, a s tem še ne postanejo Avstralci. Kvečjemu „Novi Avstralci” — čudna pasma človeškega rodu brez preteklosti in brez bodočnosti. Kratek utrinek v zgodovini, ki pa o njem ne bo poročala, ker nima kaj povedati. Kaj moremo storiti, da rešimo rojake, ki v pijači utapljajo svojo osamelost, rojake, ki v osamelosti pozabljajo na kri, ki jim polje po žilah, in rojake, ki jih je kakorkoli drugače prizadela usoda? Težko je od nas mnogo pričakovati, ker smo pač Slovenci. V naravi nam je, da z vsakim tujcem govorimo v njegovem jeziku, tudi če le s težavo lomimo nekaj besed. Radi spoštujemo tujca, ne ker je morda naš predstojnik ali družabno na višji stopnji, ampak zaradi golega dejstva, da je tujec. Če pa vidimo rojaka, ki je zašel v neprilike, se rajši obrnemo proč, češ, si bo že pomagal, saj ima iste priložnosti kot jaz ... Rešitev je v nas vseh. V naši volji in želji, da se strnemo, se med seboj krepimo in bodrimo. In to tudi, kadar nam ne gre vse lepo v redu. Iščimo stikov z rojaki, kjerkoli se pokaže prilika. In če se sama ne ponudi, poiščimo tudi priliko. Strnimo se okrog svojega dušnega pastirja, kadar pride med nas in nam vsaj za kratko urico povrne v spomin službo božjo, h kateri smo nekoč sledili svoji materi. Čitajmo in podpirajmo slovenski tisk in učimo svoje otroke čitati njihovo materinščino. Strnimo se okrog svojih društev in klubov in ustanavljajmo nove. Mogoče nekomu ta ali oni klub ni všeč. Prav gotovo bi se dalo marsikaj spremeniti in popraviti. Toda kako naj se popravi in izboljša, če nihče ne pove svojih želja? Nismo vsi v vsem istega mnenja in je prav, da nismo. Od vsakega pa smemo pričakovati, da spoštuje mnenje drugih. Če v svoje delo za skupnost ne mešamo svojih političnih prepričanj in stremljenj Od časa do časa je le treba tudi o tem kaj povedati, čeprav diši po nepriljubljeni „kampanji”. Treba je povedati, da ne doživimo kakih nepričakovanih presenečenj. Za tiskanje in razpošiljanje MISLI na 8 straneh — 1100 izvodov — potrebuje uprava mesečno poprečno £80. Ker ima božična številka šteti 16 strani in ker KOLEDARČEK stane skoraj toliko kot ena številka, mora uprava spraviti skupaj za en letnik 14 krat 80 funtov—1120 funtov. Nadaljnji izdatki: najemnina in oprema pisarne, korespondenca, popravila itd. znesejo letno nekako 200 funtov. Krili naj bi se z oglasi, če gre po sreči- Vse delo uredništva in uprave je popolnoma brezplačno — in ga ni ravno malo. Kljub temu nekateri verjamejo, da je izdajanje slovenskega lista v Avstraliji dobičkano-sen „business” . . . Do 20. avgusta letos je plačalo za osebne koristi, se bomo prav lahko' zedinili na skupnem programu, ki naj z malenkostno osebno žrtvijo vsakega poedinca prinaša morda še neslutene koristi naši narodni skupnosti in s tem spet vsakemu poedincu. Le s skupnim složnim delom, h kateremu naj nas priganja naša notranja narodna zavest, bomo rešili propada in izginotja v morju tujstva poedine rojake in naš narod v celoti. Tako bomo imeli nekaj, na kar bomo lahko ponosni. In se nam ne bo treba hvaliti le s polnimi želodci. — Miloš Abram. naročnino 600 prejemnikov lista. K sreči so ti zvesti prijatelji navrgli 200 funtov za tiskovni „sklad”. Da tega ni bilo, bi MISLI bile že bankrotne. Tako pa dolga nimajo, denarja pa za eno številko in pol. Na „opomine” v juliju je bilo doslej malo odziva. Če v dveh prihodnjih mesecih ne pride skupaj Še kakih 300 funtov, bo božična Številka na 8 straneh namesto na 16, kot zadnji dve leti. In s kakšno korajžo naj potem človek začne nov letnik? Res je ostalo nekaj rezerve od lani — kampanjsko leto! — toda na par stotakov ne moremo zidati, če se letošnji letnik ne bo sam vzdržal. Prijatelji in neprijatelji lista naj vzamejo te vrstice na znanje in narede primerne zaključke. Neprijetno bi bilo, če bi morala nekoč napraviti »primerne zaključke” na tihem sama Uprava- $)£uin Niso bile samo sanje in ni bil vse samo odmev življenja sijočnih, neznanih poti — to vrisk je bridkosti in sreče, ta pesem, ki v naju živi. Od morja, od vseh zlatih lučk se odbil je odmev hrepenenja in vrača se v moje odprte dlani: vonj smolnih češarkov in brinja in mokrih, opolzkih čeri. Ti zlati, pojoči valovi! Šla bi do obale, do izmučenih alg — glej, v dlan se mi pesek preliva, glej, v školjke se pesem izliva in s tabo v večnost drhti. NEVA RUDOLF. „MISU" IN NJIH FINANCE V SPOMIN ARHITEKTU PLEČNIKU P. Martin. Ne morem pisati o rajnem arhitektu Jožetu Plečniku drugega kot zgolj lastna doživetja z njim osebno^- ali njegovimi umetninami. Skušal bom biti kar mogoče kratek. Moja srečanja s Plečnikom. Nisem še imel 15 let, ko sem se na poti v eno naših podeželskih mest ustavil v Ljubljani. Eden mojih znancev me je povedel v šiško pogledat novo Plečnikovo cerkev sv. Franščička. Mogočnost, svobodna prostranost in central-nost velikega oltarja prevzame človeka in mu napolni dušo. Bolj od vsega pa mi je zasekalo v srce, ko sva se ustavila pred trpečim Kristusom, za katerim se pne križ, na njem pa dve roki. Bilo mi je kakor razodetje. Divja umetnikova drznost — same razpete roke brez telesa — kako nenavadno! Pa ta velika umetnina razodeva silno vdanost Kristusovo in zraven takšno moč, trpljenja, da mora to doživetje ostati stalen del tvoje osebnosti. Po letih me je pot zanesla mimo cerkvice sv. Jerneja, istotako v Šiški. Poznal sem jo iz prejšnjih časov. Toda kakšna sprememba! Mojster kraljevskih gradov se je bil sklonil k njej in jo vzel v roke. Zasvetila se je kakor izbrušen biser. Četudi pride človek v sedanjo cerkvico z mrakom v srcu, pa nekoliko obstane in pogleda, ga njena nova svetloba prevzame in osreči. Pogosto sem po tem prvem obisku to sam doživljal. Po zadnji vojni mi je bilo naloženo, naj skrbim za osirotelo gorsko župnijo v Stranjah pri Kamniku. Našel sem samo razdejanje. Nisem vedel, kam naj se obrnem, da pomorem ubogi cerkvi. Prijatelj me je nagovoril, naj stopim k Plečniku. Naj ne bom boječ, saj dobri mož bo takoj razumel. In je bilo res tako. Do dna duše me je prevzela njegova tiha in skromna ljubeznivost. Od tega prvega osebnega srečanja se je razvilo med nama dolgoletno skupno delo za obnovo. Vsa notranja arhitektura skoraj pozabljene cerkve je zablestela v lepoti in pristnosti, da bi kaj takega komaj slutiti mogel na Slovenskem. Ne bom razpravljal o Plečniku kot umetniku. O tem bo morala zrasti literatura, ki bo mnogo obsežnejša kot literatura o Prešernu. Da ta trditev ni pretirana, naj jo podprem z željo, da bi se našel kdo, ki bi izdal knjigo samo o njegovih kelihih. Sam sem imel čast oskrbeti izdelavo osmih kelihov in vem, da je mojster za vsakega izdelal pet ali šest načrtov. Če bi se kdo našel, ki bi zbral ne samo fotografije izgotovljenih kelihov, marveč tudi vse neizvršene načrte, bi bila to zajetna knjiga. Mimogrede naj spomnim na izjavo enega svetovnih arhitektu, da se prizadevnemu arhitektu izplača priti v Ljubljano samo zato, da bi preštudiral profile Plečnikovih stebrov. Naj bo v nadaljnjem govor le o Plečniku-človeku, čigar slika je z vsakim srečanjem bolj izstopala in obiskovalca osrečevala. Plečnik — mož dela. Vsa dolga leta obnovitvenih del v Stranjah mi je bil najbolj prikladen čas za obiske pri Plečniku popoldne ob eni. Ko sem prvič prišel k njemu ob tem nerodnem času, sem se mu opravičil, češ da kak drug čas težko pridem. Dobri mož me je pa potolažil, naj pridem ob katerikoli uri, nikoli ga ne bom motil. Tako je ostala omenjena ura skoraj za vse moje obiske pri njem. Čeprav je bilo tik po obedu, ga nisem nikoli našel drugače kot sklonjenega nad načrti in sredi dela. Plug, ki pridno orje, ne zarjavi. Plečnik — mol zatajevanja. Prišlo mu je na ušesa, da se slabo hranim in da včasih po več dni ne jem. Ponudil mi je neko močnato jed, pa sem skušal odkloniti. Tedaj me je vprašal: „Ali veste, zakaj je Mohamed dosegel s svojimi vojaki tolike uspehe? Ravnati so se morali po njegovem navodilu: Jejte, toda nehajte jesti, ko vam najbolj diši”. Ko sem na to pripomnil, da tedaj post, ki ga nalaga Cerkev, ne bo nikoli nemoderen, je dejal: „Ali je že kdo kdaj v zgodovini Cerkve dosegel kaj velikega brez velesile, ki ji pravimo post? No, saj mora biti to vam bolj znano kot meni”. Eno osnovnih načel za človekovo notranjo rast je povedal Gospod v evangeliju: „Kadar ste storili vse, kar ste mogli, recite: Nepridni hlapci smo.” Kako je to načelo prevevalo velike duše, kaže izrek sv. Frančiška, ki je proti koncu svojega življenja dejal: „Bratje, dajmo, dajmo začeti, zakaj, kar smo doslej naredili, je še zelo malo”. Tega načela se je držal tudi rajni mojster Plečnik. Naj povem dogo dek, ki bo stvar ponazoril: Pride k Plečniku rezbar, ki mu je bil zelo ljub. Prinese mu pokazat izdelan kip slepe žene, bila je zelo posrečena umetnina. Mojster je delo zelo pohvalil kot lep primer takozvane socialne umetnosti Rezbarju je pa položil na srce: “Dragi moj, če hočete še napre dovati, pozabite danes vse, kar ste včeraj napravili. Mislite, da ste šele danes začeli in doslej nič naredili Tako boste še veliko veliko dosegli”. Strmeč sem ga po rezbarjevem odhodu vprašal: „Gospod profesor, ali je to ključ do vašega neizmerno svežega ustvarjanja?” Odgovoril je: „Dragi moj, če hočete delati, morate danes znati zavreči vse, kai ste včeraj napravili”. Plečnikova ljubezen do ustvarjanja. Plečnikov duh je znal zamisliti večno veličastne in mogočne umetnine. Bil je pa ta duh združen s srcem, ki se je znalo skloniti k naj bolj preprostim rečem, jih privzeti in obdati z žarom lepote. Seže mojster po zaničevanem plevelu, ki mu pravimo osat, pa modelira njegov list za okvir in ga tako postavi v isto vrsto z akantu-som in lotosom. Pobere lipov list in ustvari iz njega monštranco. Sredi velikih skrbi se ustavi ob starem, poraslem zidu in se iskreno veseli neznatnih drobnih cvetk, ki so si tam izbrale svoj skromni domek. Iti na sprehod s Plečnikom je bilo skoraj toliko kot stopati ob strani asiškega Ubožca, ki je z vso ljubeznijo božal skale in mah na njih. Če je Plečnik tako ljubil brezdušne stvari, je toliko bolj ljubil človeka. Ko mi je bilo hudo, da mu s svojo gorsko cerkvijo nalagam toliko posla, mi je pojasnil tako: „Sem doma iz preproste in siromašne družine. Moja mama nas je vsak dan — oprostite izrazu — iz blata vlekla. Toda tudi ona je imela občut in potrebo po salonu. Res je šla vsak dan v cerkev najprej zato ker je bila globoko verna žena. Šla je pa tudi zato, da je tam videla vsaj košček lepote. Tega je potrebovala”. (Pride še.) V ________________________________ „ZAR“ P. Bernard Ambrožič Ta članek je imel biti predavanje v sydneyskem Kulturnem krožku dne 11. avgusta 1957. Predavanja pa ni bilo, ker . . ker . . ni bilo udeležbe. Razlog (baje): Bil je lep sončen dan, pa so sli popoldne ljudje na sonce, sele o mraku so prišli v Dom, samo — plesat. Morda ne bo napačno, ce opuščeno predavanje objavijo MISLI. — Ur. ZANIMIVO JE, DA CELO ŠTEVILO rojakov in rojakinj želi vedeti, kaj mislim in sodim o novem listu „ŽAR’.. Sprašujejo me v pismih in ustno. Obenem vsaj nekateri povedo, kaj oni mislijo. Dobri prijatelji MISLI sc resno boje, da bo zaradi rojstva novega lista nastalo trenje, razdor, morda strankarstvo. Precej je takih, ki menijo, da v ..avstralski Sloveniji” ni prostora za kaj več kot en list. Ko sta zdaj dva, vsaj enemu preti pogin, če ne morda obema. Nekateri sprašujejo po mojem mnenju le zato, da bi kakšno prehitro mojo izjavo še hitreje prenesli naprej in ustvarili prav tisto, česar se drugi boje — trenje in razdor. Lahko si pa mislim, da je tudi takih precej, ki sicer nič ne sprašujejo, kaj kdo misli, pa tudi sami nič ne rečejo. Na tihem so veseli, da sta zdaj pri nas dva lista. MISLI mirno prejemajo in radi berejo, plačajo pa ne. Zdaj bodo OB ZIBELKI NOVEGA LISTA lahko brali — brezplačno — dva lista! Pa če jih že sami ne bodo dobivali, bodo lahko oba brali pri sosedih, znancih, prijateljih. O, imamo med seboj lepo število takih ..zavednih” rojakovi Torej — kaj mislim jaz? Človek v mojih letih se ne ..navduši” kar tako na lepem. Ne pokima kar brž. Pa tudi ne odkima z lahkoto. Rajši malo počaka, da se stvar sama izkaže, kaj je na njej. Namesto odgovora „da” ali „ne” na razna vprašanja in mnenja naj povem nekaj svojih izkušenj iz Amerike. Utegnejo biti zanimive že same na sebi. brez zveze z novim listom „ŽAR”. Poslušajte! V novembru letos bo 32 let, odkar sem se preselil iz Slovenije v Združene Države. Nastanil sem se najprej v Lemontu, ki mu pravijo tudi Ameriške Brezje. Po nekaj mesecih sem dobil v roke uredništvo in upravo lista AVE MARIA. Ta list je znan mnogim tudi v Avstraliji. Izhaja že 49. lei^ in se prav zdaj pripravlja na praznovanje svojega zlatega jubileja prihodnje leto. Dobro imam v spominu, kakšna navodila in nasvete so mi dajali ob sprejemu lista. Nekako takole so padale besede: Vi ste najbrž zadnji urednik tega lista. Hudo dolgo ne bo mogel izhajati, vi boste gotovo ostali vrsto let v Lemontu, urejevanja ste vajeni iz starega kraja, nihče vas ne bo spodrival ali skušal nadomestiti. Iz Slovenije ni pričakovati novih patrov, mladi, v Ameriki rojeni, pa ne bodo nikoli znali dovolj slovenščine ... Takole kakih 15, kvečjemu 20 let, bo list še lahko živel. Potem bo konec. Stari umirajo, doseljevanja ni, mladi že zdaj ne berejo. Hite v ameriško asimilacijo. Da se bo pa list dalje ohranil, držite v njem „Otroški kotiček” v slovenščini in angleščini, dokler se da. Polagoma uvajajte več in več angleščine. Mislite na to, da se kmalu uvede v list angleški del, v ta namen boste nekoč dobili sourednika, ki je v Ameriki rojen. Pa še nekaj! Listu se sicer ni bati tekmeca, je prepozno v Ameriki za ustanavljanje nadaljnjih listov. Vendar imamo veliko rojakov, ki jih zgolj versko usmerjen list odbija. Morda ne bo napačno, če do neke mere napravite iz njega literaren list, nekakšno družinsko revijo. Pa tudi veliko novic natlačite vanj, magari iz vsega sveta. Tako si bo mogel del j časa obdržati primerno število naročnikov. Tako in podobno so padali nasveti. Ali so bili dobri in umestni? Danes lahko rečem, da so se domala vsi izkazali za zmotne in pogrešene. Poglejmo! Kar se tiče urednika, sem jaz ostal pri listu komaj leto dni. Okoliščine! Za menoj do danes je urejevala list cela vrsta urednikov, tudi jaz sem prišel pozneje spet na vrsto. Med temi uredniki sta bila dva, drug za drugim, mlada patra, v Ameriki rojena, in ne preslaba. Pod raznimi uredniki je list poskusil marsikaj od nasvetovanega: Otroški kotiček v dveh jezikih, angleški del pod posebnim urednikom, literarno usmerjenost in še kaj, pa je polagoma spet vse opustil in se vrnil nazaj na prvotno „linijo”. Ni zaspal po 15 letih, tudi po 20 ne. Ko se zdaj pripravlja na svoj zlati jubilej, je že dolgo spet ves slovenski, ves verski, in— vsa ta leta je obdržal nekako enako visoko število naročnikov. Danes jih ima rajši več kot manj nego pred 32 leti. Tudi cena mu je ostala ves čas ista, ko je sicer zdaj v Ameriki vse dvakrat dražje kot takrat. In kar se tiče tekmecev, ki se jih pred 32 leti ,,ni bilo bati”, je dobil list sčasoma tri, če ne celo štiri. Vendar mu ni nobeden škodoval, rajši Koristil. O tem vam bom govoril v naslednjem. (Pride še.) SNEG (Cooma v juliju 1957) ~ Sneži. Vso noč. Na zemlji madeža več ni. Pred zarjo Bog se je mudil v deželi. Da pride, nič ljudem sporočil ni. Ni motil, ko sinoči so zaslužek šteli. Vse spi. Narava sama je prevzela sprejem Sodnika črnih duš in belih. Skrivaj naj lepši prt je iz skrinje vzela in vsem pokrila madeže na čelih. t In glej! Ko Stvarnik sedel je, da sodi ljudi, ki dal jim v srca je postavo, belino snežno videl je povsodi. „Kaj čem?” je rekel. In odgodil je razpravo. Ivan Kobal. tidAcume Nehvaležnost je plačilo sveta.” Gornji pregovor se pogosto navaja. Sam sem ga večkrat slišal iz ust modrih in izkušenih mož. Velja za ljudi. Čudno je, da pregovor izgubi veljavo, če ga skušaš obrniti na živali. In vendar žival nima razuma, ravna po inštinktu, ki ga ji je vcepila narava. Bilo je pred letom dni. Obrezoval sem grmičevje za poslopjem naše poljedelske šole. Moj pes Bobby je blizu mene v travi mirno spal. Nenadoma mi prinese veter iz daljave na uho boleče rezgetanje. Prisluhnem. Premotrim okolico. Na oddaljenem pašniku zapazim, kako nemirno se ponašajo konji. Nekaj ne bo v redu. Vržem proč škarje, v žep si vtaknem le nožič in majhno pilo. Spustim se v tek preko pašnika. Bobby seveda takoj za menoj. Ker pa vem, da ima veliko veselje, če more plašiti konje, mu ukažem, naj me počaka sredi pašnika. Ves zasopljen pridem do cilja. Bobby je pozabil na moj ukaz, previdno in kar boječe se je priplazil za mano. Nisem ga karal, ker je drug prizor pritegnil nase mojo pozornost. Dve leti stara kobilica, Jennie po imenu, si je bila zapletla obe nogi v žico, ki je padla iz ograje. Ni bilo dosti časa za proučevanje neljubega položaja. Jennie je napol klečala, napol ležala in žalostno ječala. Tudi po trupu je krvavela, bodeča žica nad njo jo je bila ranila. Ko me je zagledala, je žalostno zarezgetala. Pogladim je po glavi in pokleknem poleg nje. V par hipih sem prepilil obe žici in žival je bila prosta. Ljubeznivo mi je položila glavo na ramo in se mi s tem zahvalila. Ali ljubosumni Bobby jo je s skokom in lajanjem pregnal, da je s prožnimi nogami zdirjala v pašnik. Ni pa pozabila dobrega dela, ki sem ga ji izkazal. Zmerom je od tedaj rada ob meni in če se prikažem na pašniku, mi sledi krotka kot ovca, čeprav je drugače zelo nagajiva in je pri vseh drugih zapisana kot velika predrznica. ,,Ker ni znal živeti v udobju ...” Tako očita ljudska modrost marsikomu, ki mu doseženo blagostanje ni bilo v korist. Na ta očitek sem mislil, ko je doletela nesreča liščkovo mamo. Zgodbica je naslednja: V našem sadovnjaku je razkošno cvetela breskev. Prijeten vonj je privabil nešteto čebelic, ki so potrkale na vrata vsake cvetne čašice. Ugoden občutek me je prešinjal in zdelo se mi je, da bi mogel uživati to ugodnost dan in noč. Tudi dvojica liščkov si je izbrala to breskev za svoj družinski dom. Ker je vsa okolica tako razkošna, mora tudi dom biti nekaj posebnega. Zgradila sta si gnezdece nekam bolj gosposko kot so delali drugi pari liščkov. Postlano je bilo s fino volno, mehko kakor svila. Kmalu so bili v gnezdecu štirje jajčki. Z liščkoma vred sem bil tudi jaz v upapolnem pričakovanju. Toda neko jutro najdem samico mrtvo na tleh pod breskvo, ob njej pa vse štiri jajčke. Kaj se je zgodilo? Ko je hotela zleteti iz gnezda, se ji je volnena nitka zapletla med krempeljce, pa tička tega ni zapazila. Z nitko vred je dvignila z mesta celo gnezdo m jajčka so padla na tla. Tička se je očividno skušala oprostiti volnene nitke, toda se je le še huje zapletla vanjo, še več se jih je oklenilo njenih nog. Menda je od same izčrpanosti končno omagala in se prepustila usodi. „Ni znala živeti v udobju” ... „Dober je domek, če ga,je tudi le za bobek”. Ta belokranjski pregovor mi je pa šinil v spomin ob drugi priložnosti. Tudi tu sem imel opraviti z liščki. Za poslopjem naše bolnišnice raste lep grm. Vanj je prifrčal lišček in nemirno skakal z veje na vejo. Po daljšem času se za hip umiri in se zagleda v neko smer. Še isto dopoldne je imel pomočnico in takoj začneta graditi gnezdo. Notranjost gnezdeca sta si obložila z žimo in le malo perja sem mogel opaziti v njem. Ta domek je bil zares preprost. Samica je bila zelo krotka in ni zbežala, če sem iz bližine gledal v gnezdo, ko je sedela na jajčkih. Kmalu je začivkalo v gnezdu pet mladičev, ki so bili zmerom strašno lačni. Stara dva sta jih marljivo krmila, pa vendar našla še dovolj časa, da sta prijetno gostolela po vejah razkošnega grma. Neko jutro jih zagledam, kako čepe na robu gnezda in skušajo odgovarjati starima, ki sta v bližini živahno žgolela in vabila, vabila ... To je bil trenutek, ki me je do dna presunil. Presunil tako globoko, da sem pobegnil od tam. Obšlo me je trpko domotožje in z njim želja po lastni družini, po lastnem domku, čeprav bi ga bilo le „za bobek” ... Jož Maček. KOTIČEK NAŠIH MALIH Prisrčen pozdrav vsem! Vesela sem, ker vendarle moje prošnje niso bile zaman. Priromali sta dve pisemci, pa tako ljubki, da ne vem, o katerem bi vam prvo povedala — . A naj imajo prednost deklice. Pred menoj je pismo Sonje Sedmakove iz Manlyja. Poslušajte, kaj pravi Sonja: „Moje ime je Sonja. Rada poslušam mamo, ki mi pripoveduje povestice. Ko bom ozdravela, pa Vas pridem obiskat. Srčne pozdrave od moje družine in' od Vaše Sonje.” O, ti uboga pridna Sonja! Prepričana sem, da si zdaj že spet zdrava in da boš rada poslušala tudi to povestico, ki jo takoj povem. Samo še eno pisemce bomo prej odprli. Oho, to so pa risbice! Tule je konjiček, tu hiša z dimnikom in stezico, tu pa deček na dežju pod ogromnim dežnikom! In kdo je naš risar? Ne boste mi verjeli. Samo pet in pol let je star ta mojster in Dušan Miladinovič mu je ime. Čestitamo, Dušan! Samo škoda, da teh slikic ne morejo videti vsi otroci. Pa še nekaj! Dušanova mamica, gospa Pavla, je predlagala nekaj zelo lepega. Jaz naj vam povem zgodbico, pa. ne do kraja. Vam prepustim, da jo končate. Bomo videli, kdo ima največ domišljije. Pišite mi in potem bomo razdelili nagrade. Kakšne bodo te nagrade, boste zvedeli prihodnjič. Zdaj samo poslušajte: Naj lepše Živel je angelček s srebrnimi krili. Pa je Gospod Bog ob neki priložnosti dejal angelčku: „Angelček bangelček s srebrnimi krili, poslušaj, kam te pošiljam. Bobnič vzemi, na zemljo se spusti in zabobnaj. Vsem živim bitjem sporoči, naj pridejo v nebesa. Reci, da bom srečo delil. Zdaj pa pojdi, kakor sem rekel.” Angelček bangelček je obesil boben čez rame in odšel na nebeško polje. Tam je našel ob kopico naslonjeno dolgo nebeško lestvo. Angelček jo je vzel, jo obesil na rob mesečevega krajca in se po njej med zvezdami spustil navzdol. Spodaj je bila livada. Na livadi pa se je pasel slep bel konj. Angelček je udaril na boben in zavpil: „Tecite vsi po vrsti! Gospod Bog deli srečo.” Na ta poziv so z vseh strani sveta prihiteli milijoni živalic, ptičkov in hroščkov. Drug za drugim so začeli lesti po lestvi navzgor proti nebesom. K Bogu so se napotili, mu poljubljali roko in On je vsakemu dal darilo. Ves dan so se vrstile živalce na lestvi, tudi tički in hroščki. Nazaj na zemljo so se spuščali do ušes nasmejani in z darili obloženi. Kresnica je prinesla iz nebes zvezdo pod pazduho, žaba tamburico, rak ostre škarje, muca brke pod nosom, miška dolg repek, papagaj je znal posnemati človeško govorico. Nazadnje, ko so se bili že vsi zvrstili, se je približal lestvi slepi konj. Tudi on bi rad šel iskat srečo. Zaradi slepih oči je pa mogel priplezati samo na drugi ali tretji klin. Tedaj mu je skočil na glavo čriček čričkasti in ga vprašal: ..Konjiček konjičkasti, ali nimaš oči?” „Nimam jih.” „Pa bi rad, da bi te Bog obdaroval?” „Rad.” „In česa si želiš?” »Spregledal bi rad.” Čriček je naglo odskakljal navzgor v smeri proti svetlemu mesečnemu krajcu. V nebesa je prišel, ko je Gospod Bog ravno mislil vrata zapreti. Skočil je predenj. „Konj je bolan, Gospod Bog! Slep je in ni mogel priti.” „Tako?” je dejal Bog. „Pojdi z , menoj na vrt.” V nebeškem vrtu je pod drevesom žuborel studenček. „Prgišče vode zajemi iz studenčka,” je rekel Gospod Bog čričku, „in izmij slepemu konju oči. A ti, čriček mali, kaj bi rad za darilo?” „Nič nočem”, je rekel čriček, „saj imam krilca.” „Ne, ne! Ti si usmiljenega srca, tebi bom dal najlepšeT. In Gospod Bog je dal čričku ... In zdaj je na vas, dragi otroci, da si izmislite konec povestice. Kaj neki je dal Gospod Bog čričku? Pomislite in napišite mi in — vso srečo želim. Poseben pozdrav Sonji in Dušanu in mamicama obeh! Na svidenje! Neva. POMLADI NI VEČ Ni več— prekrasne pomladi, livada tu ne živi, ni zelenih goric, ni pastiric, pomladne pesmi tu ni. Ni več te — vigred, polna bujenja, ko srce za srcem kliče. Tu siv in prazen je pomladni dan, trudni duh išče pomladi zaman. Pavla Miladinovič. DARILA IN PRIJATELJI Darila so vedno izraz iskrenega prijateljstva. Z majhnim darilom ne izrazimo le svojih čustev, tudi razveselimo obdarjeno osebo. Z darilom dokazujemo, da cenimo prijateljstvo z njo. Priložnosti za obdarovanje prijateljev v letu je mnogo: Rojstni dan, godov-ni dan, kakšna obletnica. Med vsemi takimi priložnostmi zavzema Božič prvo mesto. Vsaj enkrat v letu se je treba z božičnimi voščili spomniti vseh dragih, ki so daleč od nas. Tu v Avstraliji začne človek misliti na Božič mnogo bolj zgodaj kot doma. Saj je tudi potrebno. Če bi se ne začeli pripravljati na ta veliki praznik pravočasno, bi nas poletna vročina tako zmedla, da bi se niti ne zavedeli, kdaj božiču-jemo. Kmalu si bodo mnogi belili glave, s čim razveseliti prijatelja ali prijateljico za Božič. Seveda ne bi nihče rad segel pregloboko v žep, saj izdatkov nikoli ne manjka. Veliko truda in razmišljanja bo prihranjenega, a uspeh zagotovljen onim, ki si bodo izbrali za obdarovanje dragih slovenske knjige. Zlasti še, če bo knjiga iz zbirke, ki je izšla pri Slovenski Kulturni Akciji v Argentini. Še več^ Izbira bo imela dvojno stran. Najprej bomo s slovensko knjigo razveselili obdarovanca, a istočasno bomo pripomogli k na-dalnjemu uspešnemu delu SKA. Vedeti moramo namreč, da knjige SKA izdajajo v tujini naši umetniki begunci. Le globok idealizem teh ljudi, požrtvovalnost in pogosto tudi odpoved gmotnemu blagostanju, omogoča to veliko in edinstveno delo med Slovenci v tujini. Česar si mnogi veliki narodi ne morejo privoščiti, izdajanje originalnih literarnih del, si more privoščiti slovenski narod, kakor je majhen, ker v njem pač še niso izumrli idealisti. Toda tudi največji idealisti ne bodo mogli dolgo nositi tega težkega bremena, če jih ne bomo vsi krepko podprli. Vsaj tako, da kupujemo razna izdanja, ki so nam na ponudbo, da ne obleže. Zato si ne pomišljajmo in se hitro odločimo: Za letošnji Božič bomo obdarovali prijatelje s knjigami SKA! SKA je doslej izdala med drugimi knjigami naslednje: DHAULAUGIRI (35 šil.), spisala Bertoncelj in Arko. Zgodba slovenskega planinca s pohoda na vrhove Himalaje. KRIŽEV POT PROSEČIH (10 šil.) Kosovo besedilo, Goršetove slike. KYRIE ELEJSON (10 šil.) Knjiga za slovenski veliki teden, Remčeva in Debeljak. MERT1K (15 šil.), Kociprove črtice iz Slovenskih goric. BALANTIČEVE PESMI (30 sil.), najlepša pesniška zbirka preteklih desetletij. ZORI, NOČ VESELA (30 šil.), Maroltova vrhniška povest. MOJ SVET IN MOJ ČAS (30 šil.), Knjiga spominov primorskega pisatelja Ivana Preglja. Ima število slik iz naših krajev. LJUDJE (30 šil.), Novele in črtice pokojnega Narteja Velikonje. Izšla je za desetletnico pisateljeve nasilne smrti pod komunisti. ČLOVEK NA OBEH STRANEH STENE. Novela mladega Zorka Šimčiča. (15 šil.). Celoletna izdaja SKA stane £7-0-0. Lahko plačujete v obrokih. Moje iskrene želje so tudi, da bi v ta seznam kmalu lahko vključil pesniško zbirko nadarjene Neve Rudolfove. Upam vsaj, da nam bo poklonila venec prelepih biserov svoje poezije, kot jih beremo v MISLIH. Vsa naročila sporočajte na naslov: Zvonimir Hribar, 30 Urana Rd., Lavington-Albury, N.S.W. SMEŠNICE Učitelj je imel lep nagovor, preden so učenci odšli na božične počitnice. Nato je še dostavil: „Želim vam torej še enkrat vesele praznike in Bog daj, da bi prišli po novem letu spet vsi nazaj, toda bolj pridni in pametni kot ste bili to leto.” „Hvala, enako!” je rekel Franci v imenu vseh učencev. Gospa Klopotača je s sinom potovala v Zagreb. Kupila je dečku za vlak polovično karto. Ko je prišla kontrola, je ugotovila: MLAD ČEDEN SLOVENEC 22—178—blond zeli spoznanstva s pridnim slovenskim dekletom. Ponudne na naslov: Jimi — H. V. Rogers Mirani, Mackay, Qld. „Gospa, vaš sinko ima že dolge hlače, moral bi imeti celo karto.” „Dobro, gospod. Če je tako, bova pa s sinom karti zamenjala.” Tel. 326 TONE BEZJAK Box 109, Cooma, N.S.W. Tel. 326 Nudi Slovencem kjerkoli: PISALNE STROJE, Olvmpia, Olivetti. Hermes itd. KLAVIRSKE HARMONIKE, Hohner, Scandalli, Serenelli itd. RADIOAPARATE, Philips, Kriesler, H.M.V. itd. FOTOAPARATE, Leiea, Retina, Voigtlander, itd. APARATE ZA BRITJE, Remington, Sunbeam, Philisliave itd. HLAOILNIKE IN ŠIVALNE STROJE. — Vse blago s tovarniško garancijo. Franko po posti. Narocilnica: Zanimam se za.............. Ime in naslov. .... . Izpod Triglava ..LJUDSTVO ODLOČA” o vsem na političnem in gospodarskem področju, to krilatico znajo komunisti v Sloveniji in vsej Jugoslaviji odlično izrabljati. Kadar se pojavi nezadovoljnost med narodom in se je bati kakšnih izbruhov, morda samo v obliki kritike ali poedinih štrajkov, sedejo komunistični oblastniki' skupaj in se domenijo o ukrepih, ki so potrebni, da se nezadovoljnost ljudstva usmeri drugam. Objavijo razne načrte, ki naj izboljšajo gospodarski položaj, pa pozovejo ljudstvo, naj načrte izvede. Ko se čez nekaj časa pokaže, da ljudstvo ni znalo najti izhoda iz težav, si oblastniki umijejo roke in očitajo: Zakaj pa niste izvedli nakazanega načrta? Nismo mi odgovorni, ljudstvo samo nosi vso krivdo ... DO UPOROV KOT NA MADŽARSKEM pod Triglavom ne kaže, da bi prišlo. Je velika razlika med razmerami na Madžarskem in v Titovini. Na Madžarskem je ljudstvo lahko jasno videlo, da ima vso oblast v rokah komunizem in sicer sovjetski komunizem. Sovjeti so za Madžare toliko kot Rusija. In Madžari sovražijo Rusijo bolj kot Sovjete. Madžari so videli, da sovjetski komunizem izrablja svojo oblast v zatiranje madžarskega ljudstva. V Titovini so znali komunistični oblastniki že pred leti narod tako premotiti, da so res mnogi prepričani: Saj ne odloča o razmerah partija, ampak ljudstvo. Seveda je to zelo spretna krinka, v resnici ima vse vajeti v rokah partija. KOMUNISTNIČA PARTIJA ima svoje najvišje predstavništvo v Centralnem Komiteju Komunistične Zveze Jugoslavije. Tito je tajnik tega komiteja. Posebej ima vsaka republika (sedem jih je) svoj lastni CK, v vsaki je pa še vse polno Okrajnih Komitejev in še mnogo več občinskih komitejev. Vsi ti podrobni organizacijski organi imajo nalogo, da zbirajo podatke o položaju, zlasti o nezadovoljnosti ljudstva, in poročajo na nadrejene komiteje. Končno se vsa poročila stekajo v belgrajsko najvišjo centralo in od tam prihajajo ukrepi in navodila, kako naj „ljudstvo odloča o vsem” ... MARIBORSKI IN PTUJSKI okraj mislijo komunisti združiti v enega. Tudi več občin ima baje biti združenih, nekatere bodo pa izločene in bodo pripadle sosednjim. Ljudje se jezijo, češ da komunisti neprestano eksperimentirajo, pa do nobene ustalitve ne pridejo. Človek nikoli ne ve, kje je danes njegova najbližja oblast, še manj pa, kje bo jutri. PREŠERNOV SONETNI VENEC je izšel pri Cankarjevi založbi v posebno originalnem tisku. Baje je oprema resnično nekaj izrednega. Tudi papir je izredne vrste. V kratkem imajo iziti v enaki opremi tudi gazele istega pesnika. V RADOVLJICI je 10. junija umrl dr. Boris Furlan. Njegovo ime je redkim Slovencem doma in po svetu neznano. Leta 1941 se je umaknil iz domovine in prišel v Združene Države Amerike. Sodeloval je s predstavniki jugosl. vlade za osvoboditev domovine. Po dveh letih je odšel v London in se opredelil za partizane — gotovo v dobri veri. Po vojni se je vrnil v Slovenijo. Že po prvih „volitvah” 1. 1945 je bilo v Ameriki znano, da je dr. Furlan strahotno razočaran. Mnogi so mu privoščili, drugi ga obsojali. Nihče ni bil iznenaden, ko je prišlo do znanega procesa in obsodbe pod komunisti. Na prisilnem delu v kamnolomih je zbolel, bil izpuščen, končno ga je smrt zalotila v Radovljici. Veliko je delal, mnogo pogrešil, prišel pa do pretresljivih spoznanj. Med temi: Bog je le Bog! Zadnja leta je preživel kot praktičen katoličan. Naj mu bo ohranjen prijazen spomin! SYDNEY! SYDNEY! SPOMLADANSKA ZABAVA v Paddington Tovvn Hall dvorani v nedeljo 6. oktobra Začetek ob 6. zvečer. Rezervirajte mize na Slovenski Dom TEL. FB 1085 Za jedačo poskrbljeno, pijačo prinesite s seboj Na svidenje! Slov. društvo Glede akademije citajte OGLASNO DESKO, str. 7. KRIŽEM AVSTRALSKE SLOVENIJE NEW SOUTH WALES Sydney: Tu je začel izhajati nov slovenski mesečnik z imenom ŽAR. Prva številka je izšla za avgust 1957. Samega sebe imenuje ..Slovenski časopis v Avstraliji”. Je neodvisen, nestrankarski in „se ne opredeluje za nobeno skupino ali svetovni nazor. Gradi pa na osnovah, ki so vsem Slovencem skupne: Domoljubnost, svobodo- ljubnost, krščanstvo”. Dalje beremo: ŽAR druži, obvešča, vzpodbuja in zabava”. Lastnik in urednik je Ljenko Urbančič, 232 Alfred St., No. Sydney. XB 4929. ŽAR stane za 12 številk £l-10-’0, posamezna številka 2 šil. Prva številka ima 16 strani. — Kroničar. Sydney: Samskemu stanu je dal slovo Joško Lister, doma iz Drež-nice pri Kobaridu. Nevesta je doma v Sydneyu. Njeno dekliško ime je bilo Aliče Selems. Poročila sta se 10. avgusta v cerki sv. Pavla, Dulvvich Hill. Na svatovščini se je zbralo lepo število Joškovih rojakov od blizu in daleč. Bog daj vso srečo! — Kronicar. Gilgandra: Najlepša leta našega življenja! O teh zvenečih besedah, ki jih je večkrat slišati, razmišljam v novi domovini, kamor me je nedavno privedla moja mladost. Res, mladost je najlepši čas življenja, obenem pa tudi najnevarnejši. Če na spomlad slana pomori cvetje, bo jesen brez sadu in žetve. Ali ni res tako? Poleg tega živimo v dobi, ki je zamotana kot ni bila nobena v zgodovini človeštva. In o tem je treba biti na jasnem tudi nam Slovencem v Avstraliji. Menda nas ni zelo veliko, pa še tisti smo razkropljeni po vsem njenem ozemlju. Zapustili smo rojstno domovino, ker tam nismo imeli svobodnega življenja. Lahko rečemo, da šele zdaj začenjamo živeti. Ali smo pa tudi postavili dober temelj za ta novi začetek? Pa dober temelj je neobhodno potreben za srečno bodočnost. Morda naše delo ni bilo začeto z Bogom? Če je tako, tudi ni pričakovati vidnih in stanovitnih uspehov. Posebno velja to za fante in dekleta, da ne smemo pozabljati na krščansko življenje in na nauke, ki smo jih bili deležni že v prvi mladosti. Mogoče je koga že pokvarilo življenje v tujini in po taboriščih? Pa zdaj je čas, da obrnemo svojo življenjsko pot spet v pravo smer. Pomislimo to: naj bo kakšna plesna dvorana še tako v skritem kotičku, najdemo jo. Ali pa gostilno. Cerkev se pa morda dviga visoko nad druge zgradbe, pa je ne opazimo. In vendar bi v njej našli največ naukov za življenje in tudi pomoči in notranje moči. Obojega zelo potrebujemo. Seveda imamo zlasti novodošli polno težav in neprilik, jezik nam nagaja in tujci smo. Vendar vsaj s tem lahko vsi pokažemo, da smo še zmerom slovenski fantje in dekleta, če se držimo krščanskega prepričanja in se po njem ravnamo. Kar imamo svojega, to si ohranimo, kjer je zbirališče slovenske poštenosti, tja zahajajmo. Tako zbirališče naj bi bilo zlasti Baragov Dom v Sydneyu! — Peter Strah. VICTORIA Moonee Ponds: Zadnje čase opažam neko spremembo pri MISLIH in sicer na boljše. Zelo lepo bi bilo, če bi imeli več dopisov iz raznih krajev Avstralije. Tudi morda nekateri pogrešajo članke o Avstraliji, o novem načinu življenja, o novih navadah in zakonih te dežele. Večkrat se namreč zgodi, da „stari” Avstralci hote ali nehote napačno poučujejo novodošle o zadevah tu, ki jih bodo srečavali v vsakdanjem življenju. Mislim, da bi bilo veliko takih vprašanj: davki, zavarovalnina, predpisi, ki jih mora vsak upoštevati pri gradnji novega doma itd. Po moji sodbi bi bilo dovolj snovi za stalno rubriko. Slišal sem tudi, da se je vršilo predavanje v Sydneyu o zgodovini Avstralije. Tako pre-davnaje bi prav rad videl natisnjeno v MISLIH. Ko smo se odločili, da živimo v Avstraliji, je prav, da smo čim najbolje poučeni o njenem življenju. To nam bo pomagalo, da bomo bolje razumeli Avstralce in postali odlični državljani te dežele. Imel sem priložnost spoznati mnoge, ki so že cela desetletja tu, pa delajo slabo reklamo deželi, ki jim je postala nova domovina. Odlični so članki mojega prijatelja Z. Hribarja in zanimiv je „The King of Hobbies”. Le tako naprej! — Marijan Oppelt. Melbourne: Zelo rad bi poslal obširnejše poročilo o nadaljnjem delu za ustanovo tukajšnjega Slovenskega doma. Toda nimam še potrebnih podatkov in tudi ne časa, da bi prišlo uredništvu v roke do 20. avgusta. Samo toliko naj zapišem, da se je zborovanje v nedeljo 4. avgusta prav dobro obneslo in tudi pisem je bilo precej od takih, ki se niso mogli osebno udeležiti. Prepričani smo, da je dovolj dobre volje med rojaki. To je že zelo veliko. Tudi obljuba, da državno zemljo dobimo, je že izrečena. Ni pa še določen kraj in velikost. Upam, da boste mogli o vsem tem veliko več poročati v oktoberski številki. Za zdaj pa oprostite in bodite lepo pozdravljeni. — A Ibin. QUEENSLAND Brisbane: Kaj naj Vam napišem? MISLI redno prejemam in so mi zelo všeč. V Brisbane je prišlo še pet novih deklet in nas je zdaj tu nekaj več. Rade bi se včasih malo porazveselile, pa se nam zdi tukajšnja „Planinka” nekam zaspana. Že štiri mesece sem v Brisbanu, pa ni bilo ves čas nobenega veselega slovenskega večera. Doli v Sydneyu ste pa tudi menda pozabili na Brisbane, ko ni nikogar med nas. Kadar pride sem slovenski duhovnik, naj se gotovo oglasi tudi pri nas. — Danica Cek. Brisbane: Rada bi napisala nekaj za naše fante. Kar po domače. Fant, ki te imamo v mislih, kakšnega se te predstavljamo, kakšnega te želimo? Vemo, da našega ideala ne dosežeš, tudi ne zahtevamo, da bodi brez vsake napake. Saj teh smo tudi same tako polne. Kako si torej slikamo svojega bodočega moža?. Pravičen moraš biti, borec za vse, kar je dobro, tak moraš biti tudi v svojih odnosih do nas. V svojem poklicu moraš biti natančen, znati se moraš brzdati in žrtve življenja ti morajo biti znana reč. Saj boš moral nekoč nositi odgovornost za svojo družino. Ko smo v tujini tako same, si želimo poznanja s takimi fanti. Pa moraš, bodoči moj fant, imeti resne namene s svojo bodočo ženo in ne misliti nanjo kot na igračko v ljubki obleki. Glej v nas dušo, brat po slovenstvu, ne predstavljaj si, da imamo samo telo. Vi, današnji fantje, zahtevate od deklet preveč in premalo. Premalo zahtevate od našega srca. Ko vendar leži v naših srcih toliko neodkritih sil in moči! Za nas in za vas je potrebno mnogo čistega srečavanja in tako bo prišlo do tistega zboljšanja v naših odnosih, ki si ga vsi tako iskreno želimo. Prav lep pozdrav dobrim slovenskim fantom. — Marija Lukač- MOLK V J ECI (1943-1944) Kot mrtvi prazni pogledi v vlažen strop strme. Kaplje živo polže po zidu. Mučna tišina globoko skrite misli izziva. Bledi obrazi uporno molče, le gladu nihče ne skriva. Kdo ste, molčeča bitja? Ste tu radi grešnega krvoprelitja? Morda tu po krivici trpite? Kaj če vohuni ste— a iaa rozin' . 10 kg sladkorja kristal, 0 100 gr popra v zrnju, ,5 k| be]e mJoke 00i 0.100 gr caja Ceylon, 5 k| u Ia ■ ® S1 Clm,e.ta v Prahu- 5 k| riza Carolina Helios, 2 kom vanilije, 2 k| psenicnega ldroba, , .... 3 kj olje olivno, 25 kg ............................. £6-0-0 j k| Jzin> St. 32 0.500 gr mila Palmolive, 2 kg kave Santos la, 0.250 gr caja Ceylon, 10 kg sladkorja kristal, 0.250 gr popra v zrnju, 5 kg riza Carolina Helios, ------- 5 kg bele moke 00, 45 kg ............................... £11-0-0 2J kg (51bs.) svinjske masti, St. 39 1 kg rozin, 45 kg bele moke 00, OJ kg čokolade svic, 10 kg sladkorja kristal, J kgcaja Ceylon, 17 kg svinjske masti, OJ kg popra v zrnju, 3 kg kave Santos la, OJ kg mila Palmolive, 5 kg riza Carolina Helios, Oj kg kakao holandski, 5 kg spagetti la, —— 1 kg rozin, 25 kg ............................... £8-7-0 0.500 gr čokolade svicarske, 0.200 gr caja Ceylon, „ , , - . 0.200 gr popra v zrnju, 3 kg kave Santos la 0.100 gr ometa v prahu, 10 kg sladkorja knstal, ? r 10 kg bele moke 00, 87 k ................................ £14-15-0 1 kg rozin, St 40s OJ kg čokolade svicarske, 17 kg svinjske masti, 0. 00 gr popra v zrnju, 10 k| sIadJkorja kristal, 0. 00 gr caja Ceylon, 10 k| bele mJoke M> /Ji™ iin?eta,’. 5 kg riza Carolina Helios, 0.200 gr Palmolive, 5 k| ,pagotti Ia, 1 kg kave Santos Ia, -5 kg .............................. £6-16-0 j kg rozjn, St. 34 2 kg mila za pranje, 1 kg kave Minas Ia, 0.500 gr mila Palmolive, 10 kg sladkorja kristal, 0.250 gr caja Ceylon, 10 kg bele nfoke 00, °-250 gr popra v zrnju, 1 kg rozin, 5 kg riza Carolina Helios, 52 kg ............................ £11-10-0 5 kg spagetti Ia, St. 1 kg olja olivnega, 22J kg bele moke 00, 2 kg mila za pranje, kg svinjske masti, OJ kg mila Palmolive, kg sladkorja kristal, ^ OJ kg popra v zrnju, 5 kg riza Carolina Helios, OJ kg caja Ceylon, 3 kg kave Santos Ia, 1 kg rozin, 35 kg ............................. £7-5-0 °-25° gr P°Pra v n""]«. B 0.250 gr caja Ceylon, St. 35 0.500 gr mila Palmolive, 2 kg kave Santos Ia, 5 kom. vanilije, 10 kg sladkorja kristal, 5 kg spagetti Ia, 5 kg bele moke 00, -------- 1 kg rozin, 64J kg.............................£15-15-0 5 kg riza Carolina Helios, St. 42 5 kg spagetti Ia, 45 kg bele moke 00, 4J kg (lOlbs.) svinjske masti. 17 kg svinjske masti, 2 kg olje olivno, 1 kg kave Santos Ia, 0.100 gr popra v zrnju, 10 kg sladkorja kristal, 0.100 gr cimeta v prahu, 5 kg riza Carolina Helios, 0:100 gr caja Ceylon, 2 kg mila za pranje, 0.200 gr mila Palmolive, 1 kg rozin, 0.500 gr caja Ceylon, 35 kg ............................ £9-10-4 0.250 gr popra v zrnju, St gg 0.200 gr mila Palmolive, 2 kg kave Santos Ia, 10 kg sladkorja kristal, kg £14-0-0 10 kg bele moke 00, 43 5 kg riza Carolina Helios, 45 kg bele moke 00, 5 kg spagetti Ia, 17 kg svinjske masti, 1 kg rozin, -------- 0A kg caja Ceylon, 62 kg ................................ £9-0-0 OJ kg čokolade, St. 44 OJ kg kakao holandski, 90 kg (2 vreči) bele moke 00 ... £8-4-0 0.200 gr popra v zrnju, St. 45 0.050 gr cimeta v prahu, 17 kg svinjske masti ................. £5-0-0 0.200 gr mila Palmolive, St. 46 5 kom. vanilije, 45 kg bele moke 000 (v dvojni St. 47 vreči) ........ £4-2-0 35 kg ............................ £8-13-2 3 pare NYLON DUPON1 Ia, £1-15-0 Zastopnik firme za N.S.W.: MR. R. OLIP, 44 VICTORIA ST., POTTS POINT, SYDNEY ------ T-.r,—ia»l . " i ■■ -■ 1......................" l , ==