383
Iz zapiskov
Narodna koncentracija. Našo dremavo, neborbeno, apatično vsakdanjost je mimogrede vznemiril poziv po strnitvi vseh narodnih sil. Po tem, kako je brez množičnega odmeva odjeknil v tej megleni puščavi, sklepaš lahko o marsičem, vendar je treba zlasti podčrtati vzrok, ki se mi zdi osnoven: da je namreč nejasnost koncepcije zlomila udarnost zamisli.
Kako je neki treba strniti te narodne sile? Ali naj vse to, kar živimo danes, prekrijemo s plahto sloge, pod katero bomo v lažnivem objemu in medsebojni obzirnosti, ki ne vrednoti, gnili v čredi, kakor se zdaj gnije v skupinah? Ali naj se ves ta strup razlije na vsa pokolenja za nami in jim izpod je rast, jih uduši v brezzračnem zatišju? Ali naj se še živa volja ob tla tiščanih slojev naveže na odmrle plasti slovenske družbe, ki jim je korist edini vzor? Ali pa bi bila ostvaritev koncentracije mogoča le kot dejanje, ki bo več kot priložnostna rodoljubna združba, dejanje, ki bo obračun in obnova hkrati?
Kakor že tolikokrat, so nam bili tudi za poziv k enotnosti naroda Čehi vzor in pobuda. In kakor že tolikokrat, smo tudi to pot prezrli ogromno razliko med češko resničnostjo in našo. To se pravi, pozabili smo, da moremo s slehernim konceptom temeljiti le v svojih razmerah, v sestavu in nivoju lastnega sveta. — Češka enotnost, plod poguma, ljubezni in spoznanja, ni povezala vseh slojev v eno družino samo v obrambo življenja, pač pa v isti meri tudi v obrambo oblike, organizacija tega življenja; bila ni samo izraz nacionalne zavesti, pač pa tudi
in morda v še večji meri izraz nekega kolektivnega naziranja, izraz ideje, ki jim je ustvarila državo. Prav to je pomenilo zanjo silovito moralno hrbtenico. Narod ni spregovoril iz strahu, ampak iz ponosa, da je nosilec progresa, in iz volje ohraniti to smer kot sveto izročilo vse svoje preteklosti. Zaradi tega je njegova pot slej kot prej pot vseh zavestnih organizmov, ki jim je zaradi nazora žrtev višja kot življenje. To je v zgodovini večno se ponavljajoča pot Jana Husa — iz trpljenja v poveličanje.
Pri nas se isti problem zastavlja v drugačni resničnosti in zaradi tega v drugačni perspektivi. Bolj kot namen koncentracije se sili v ospredje vprašanje, kako jo izvesti, kdo naj jo izvede.
V današnjih dneh, ko gre za usodo Evrope in prav tako tudi za našo, bi bila strnitev narodnih sil kot rodoljubna manifestacija prazna fraza. Namen te strnitve more biti le zavesten boj za obstanek naroda, za prostor na tem svetu, ki mu gre. Tak boj organizirati in voditi pa se da le v okviru resnic, ki ustrezajo življenjski resničnosti naroda in so zanj edino mogoča razvojna osnova. Le tako utemeljeni boj more imeti svoj etični smisel. Kajti sam strah pred koncem ne sprošča rasti duhovnih vrednot, ki edine obeležujejo polnovredno življenje.
Vpraša se le, katere so resnice, v katerih perspektivi naj vznikne prava in pozitivna strnitev narodnih sil.
Naša edina razvojna realnost je slovenski človek. Naj bo ta človek še tako obremenjen in nerazgiban, nezravnan in nestremeč — to ljudstvo, ta zemlja je edina pot v življenje. Zato moramo enkrat za vselej odkloniti sleherni prestrašeni pasivizem ter zavrniti utvare malomeščanske romantike kakor tudi sodobnega nacionalističnega misticizma, skratka vse, kar skuša to ljudstvo utesniti z neko pojmovno „širšo" bitnostjo, ki ni niti v psihološkem niti zgodovinskem riti kulturnem pogledu realna. Slovenci so se pred dvajsetimi leti izrekli za združitev z južnoslovanskimi narodi v eno državo. Ako streme po taki ureditvi te države, ki bo v enakopravnem sožitju teh narodov v največji meri okvir in sredstvo za njih polnovredno izpolnjevanje dolžnosti do sebe, do države in družbe, so več kot smešni očitki, češ da so protidržavni in da rušijo skupnost. S težnjo po tiki ureditvi je v zvezi usodna potreba današnjih dni: da se naše ljudstvo prebudi k ne-pohabljeni dejavnosti. Namreč: da se maralno prerodi, da se iztrga iz tope apatije v radostni, vzmnoženi zavesti svojega življenja, da se usposobi za rast iz sebe. To terja služba nam edino veljavnemu sociološkemu načelu, ki so ga izporedovali vsi naši veliki možje, demokraciji. Politično in gospodarsko osveščeni sovenski človek bo sposoben za tvorno sodelo pri obnovi in izgraditvi nove demokracije ter ji bo dal, uvrščen med narode, ki so danes branik evropske kulture, svojo etično in socialno vsebino.
Samo v okviru teh resnic ostvarjena koncentracija naroda more izvesti smotrno in pogumno obrambo, pa tudi naskok na reakcijo.                Ferdo Kozak.
Popravek. V članku I. B.: Mladinsko vprašanje v 6. štev. popravi: str. 28? „odgovor borbi vajencev" namesto »odgovor bodi boj vajencev": »vrsta delovnih in psiholoških problemov" namesto „vrsta delovnih psiholoških problemov"; str. 288 »znižujejo mezde in slabšajo" namesto »znižujejo mezde in..."
Nadaljevanje novele Ferd. Godine »Janči" sledi v prihodnji številki.
384