138   
Svetniki-ljubitelji in ljubljenci živalij
(Po Fr. Lindenu priobčuje Jos. Volc.)
XXXIII.
Sv. Matilda, jedna najplemenitejših nemških gospej v srednjem veku, je bila žena cesarja Henrika I. Umrla je 1. 968. 0 njej se pripoveduje to-le: Bogoljubna cesarica je prinesla vsak dan v cerkev hostijo za sv. mašo v srebrni škatljici. Nekega dne pa se je zgubila ta posodica. Ko jo drugo jutro zahteva Matilda, da bi v njo položila hostijo, ji reče njena zvesta slu-žabnica Rihburga, da je ukradena. Cesarica gre k maši in moli, da bi se zopet našla zgubljena posodica. Po maši sreča košuto, ki se je pasla v grajskem parku in je bila čisto dotnača. Takoj stopi Matilda pred žival in ji zapove, naj nazaj da škatljico, katero je požrla. Precej vrže košuta posodico iz gobčka nepoškodovano. Vsi so itneli to delo sv. cesarice za velik  čudež.
XXXIV.
V zafofku dvanajsteg-a stoletja je živel na otoku Siciliji sv. puščavnik Kremes. Njegovemu bivališču se nekoč približa vojvoda Roger, ki se je hrabro vojskoval zoper Saracene. Svetnik si misli, da tako pobožnega viteza, ki ima za krščanstvo tolike zasluge, treba dostojno počastiti in mu tudi kaj podariti. Toda od kod naj bi dobil ubogi puščavnik primerno darilo? Zaupno se torej obrne do nebeškega Očeta in prosi, naj mu on kaj da iz svoje bo-gate zakladnice. In kaj se zgodi ? Ko puščavnik odmoli, začne klicati divje živali, jelene, srne, zajce itd. Takoj se jame zbirati množica razno-vrstne divjačine. Sedaj se napoti puščavnik proti vojvodi in zveri gredo za njim kakor čreda ovac. Spoštljivo pozdravi kneza in ga prijazno prosi, naj sprejme v dar te Živali, ki so prišle ž njim. Vojvoda in spremstvo se ne more dovolj načuditi temu prizoru. Slednjič vpraša svetnika, s kakšnim po-močkom je mogel tako plašne in divje živali storiti tako krotke in ubogljive. Ko mu pa kar ni hotel verjeti, da bi tako divje zveri kar na besedo zgubile vso divjost in bojazen, se puščavnik, da bi dokazal božjo moč, obrne k ži-valim in reče: »Ker vas Roger noče vsprejeti v dar, pa pojditc in vživajte zopet prostost, v kateri ste poprej živele!« Svetnik jih blagoslovi in vse se skokoma porazgube v poprejšnja bivališča. Rogerja to tako pretrese, da stopi raz konja poklekne pred sv. puščavnika in reče: »Ker ima tvoja molitev pred Bogom toliko veljavo, pro.^im te, priporočaj še mene grešnika pri Bogu in moli veliko zame!«