Pastirček Orenček.                                   
Povest. — Spisa! Josip Vandot.                                                                   

Zgalo jc solnce tistega polctnega dne, in od bclih, gladkih pečin je kar žarelo. Mrtva tihota je vladala pod visokimi sncžniki; še celo tam
spodaj   na   zeleni   planini   ni   bilo   onega  življenja  kakor navadno  I ob lepih, poletnih dneh.   Le tuinlam je zacingljal zvonec.   Ležala je živina ^ v senci in je mirno prežvekovala.   In tudi pastirji so sc stisnili pod košate hibe.   Roke  so prekrižali, pa so pospali prijetno.   Smehljali so se  se  v spanju — hm, gotovo so sanjali o bogatih zakladih, ki jih skrivajo škratje v Prisanku,  Zato so se pa tudi smehljaH in so spali v prijetnih sanjah,
Tudi pastirček Orenček se je zavlekel v gošča.vo. Zleknil se \e po mehkeni mahu in je strmcl v jasno nebo, Potihoma je žvižgal, a zaspati ni mogeL Ni se zmenil za glasni truš^, ki se je oglasil hipoma na visokih stenah. Tudi ni videl, kako se je plazil po strmem pobočju lovec in se je
110                                                                     j
spuščal proti gostemu ruševju. Bil je gozdar Lohnež, ki jc prišel z jjora in je krenil preko ozkega roba in se je skril za njim. Prihuljeno se je plazil proti ruševju. Kar naenkrat pa je obstal in je snel bliskoma puško z rame. Nameril je predse, in oči so mu zažarele v divji radosti.
»Ha, kaj sem te zalotil, prijatelj divji lovec?« je zagrmel gozdar in je skočil preko grmovja. Izza ruševja je švignila človcška postava in je vzkrik-nila od strahu Ravno pred gozdarjem je stala in se je tresla po vsem životu. Gozdar je os-trmel. Povcsila se mu je puška, in začuden ie gledal na Člcveka, ki je stal pred njim. »Kaj delas tu, ti Jernej Kosmač?« je vprašal.   ->Kaj nisi pri vojakih?«
Fant je zmiga! z glavo in ni odgovoril. še vedno se je tresel, in njegove oči so zrte proseče gozdarju v obraz. A gozdar je spoznal takoj položaj. Takoj je vedel, da je Jernej pobegnil od vojakov in da se skriva zdaj po skalovju. Skoro zasmilil se mu je fant. A domislil sc je svoje službe in svojc dolžnosti.  Puško je vrgel preko ramen, pa se je obrnil.
»Pazi se, Jernej,« je rekel. »Nisem te videl, ker te poznam še od prej in vem, da si pošlen fant. Pazi se torej, in Bog ne daj, da te zalotim na krivem potu. Danes le niscm videl, Jernej.«
Gozdar je odšet skozi ruševje nazaj in je izginil onkraj za robom. »SliŠite, gozdar!« je zaklical fant za njim. »Ne izdajte me, gozdar! Lepo vas prosim, nc izdajte me!«
A gozdar ga še ni slišal več. Dospel je do košatih hib in se jc zleknil po travi. Pričel se je krepčati z rženim kruhom in s slanino. Ko se je okrepčal, se jc vlcgel med travo in je potisnil klobuk na oči, da bi neko-Iiko zadremal. Že je spal napol. Tedaj pa je šinil kar naenkrat kvišku in je poslušal pozorno. Natanko je slišal čudne, vekajoče glasove, ki so pri-hajali iz bližnjega grmovja. In spoznal je gozdar te glasove. Tako veka srna, kadar se ujame v zanko in se ne more rešiti. Narnršile so sc goz-darju obrvi, in stisnil jc pest.
>Da bi jih tristo kosmatih!« je zarentačil. ;-Hudobe nastavljajo še celo tukaj zanke. Na, pa se je ujela uboga srna, A ne boš je pekel, hu-dobec! VeŠ, za to ie jaz poskrbim, jazf gozdar Lohnež. Čakai, ti šmcnt, ti lopov!«
Gozdar l.ohnež je zagrabil puško, pa se je napotil naglo proti grmovju. Oni čudni glasovi so postajali vedno glasnejši in so bili tako mili, tako pro-seči, da se je lajalo srce celo gozdarju. Stiskal je zato pest in je grozil hudobnemu tatu, ki nastavlja zanke. »Čakaj, da te zasačim, ti šment, ti ongavi!« je mrmral sam pri sebi. Že je prišel do grma, iz katerega so prihajali vekajoči glasovi. Že se mu je zdelo, da vidi ubogo srno, kako se zvija v trdi zanki.   Sklon.il se je in razdelil veje,
A tedaj je šinilo nekaj iz grmovja in je hotelo zbežati mimo njega. A gozdar je zgrabil naglo in trdo — in kar nacnkrat jc držal za srajco dečka, ki se je zvijal na vse pretege, da bi se rešil trdih gozdarjcvih rok.
>Ti pribita kavka, ti grda!« se je jezil gozdar, Prijel je dečka za uho, pa mu jc navijal uro. »Na, pa sem mislil, da veka ujeta srna v zanki.
111
Pridem bhže in se jezim na hudobe. Pa pogledaip v grmovje — tam pa sedi Orcnček in se mi reži v obraz ...   0, ti kavka pribita, priguljena ti!«
Še bolj je polegnil gozdar OrcnČka za dolgo uho. Zajavkal je pa-stirček in je poskočil vsled bolečine. »Jav, jav, stric gozdarjev, pustite me!« jc vpil, da se je razlegalo daleč naokrog. »No, pustite me, dobri striček gozdarjev .. . Jav, jav! Saj nisem mislil hudega, o, nisem, striček gozdarjev! Samo iz dolgega časa sem posnemal vekajočo srno. Saj nisem vedel, da prežite v bližini vi .. . Jav, jav, striček gozdarjev!«
Še enkrat je potegnil gozdar, da so se Orenčku kar zavrtele oči in se je nakremžil. »Ti prevejana kavka, kako me ima za norca!« je govoril razsrjeni gozdar, pa je izpustil pastirčka. »Veš, da boš pomnil, kdaj si posnemal srno, ti žolna, ti kavka kavkasta!-'
PastirČek Orenček sc je drgnil po rdečih usesih. A obraz se mu ni kremžil več. Zasmejal se je celo pastirček Orenček, pa se je obrnil h goz-darju. »Striček gozdarjev, trde so pa vaše roke, Irde. Veste, kar srbi me zdaj po ušesih in mi zvoni po njih: striček gozdarjev, striček gozdarjev — cincinciu ...«
»Ti kolovrat priguljcni, ali boš molčal?« je zagrmel gozdar in je dvignil roko. OrenČek se je ustrašil. Zbal se je, da ga primejo spet te težke roke. Zato se je pa rajši zasmejal in jo je odkuril naravnost v grmovje. Tam pa je zažvižgal veselo pesem in je brž pozabil, kako ga je mikastil gozdar. >Fiju ~ liju — tralala,« je žvižgal, da je prijetno zvenelo na daleč, Tudi gozdar je slišal to žvižganje. Šel je bil nazaj pod visoko hibo in se je zlek-uil po trati. Minila ga je jeza, in tedaj se je zasmejal na glas, Da le! Lepo ga je izpe!jal ta fante, lepo! Ti presneti Orenček! Ta jih ima za ušesi in je namazan s pasjim salom.
Žvižganje je utihnilo. Orenček je stopil \z grmovja. Na vse strani se je ozrl; poteni se je pa spustil naglo po peščenem obronku v ozek žleb. Plazil se je po njem in je dospel kmalu iz njega. Preplezal je strmo steno in je dospel do skritc kotanje, Vsedel se je kraj nje in je zastrmel v dolino. Veselje mu je izginilo z obraza, in skoro žalosten je bil pastirčck Orenček. PaČ ni mislil več na trde rokc gozdarja Lohncža, in tudi uŠesa ga niso ščcmela vcč. Aj, pastirček Orenček je mislil vse druge misli, in te misli so ga žalostile. Večkrat je vstal in se je ozrl na razdrte, sive skale, ki so strmele pod njim. Nemirne so mu postale oči, in skrb rau je legla na mlado dušo. »Zakaj ga ni?« je izpregovoril polglasno. "Morebiti se mu je pri-petilo kaj hudega?   Morcbiti jc bolan in ga zato ni k meni?«
NiČ več ni mogel mirno sedeti. Stopil je kraj skale in je strmel v globočmo. A nič se ni ganilo med mrtvim skalovjem. Orenček je postajal vedno bolj nemiren in vedno bolj ga je skrbelo. Vzdihnil te ^ez čas in je sklonil glavo, pa se je razžalostil skoro do solz. Toda ko je pogledal spet v globočino, sc mu je razjasnil obraz. »Hvala Bogu! Grc, že gre,« je izprcgovoril in se je zasmejal od veselja.
Čez sleme, visoko nad temnim ruševjem, se je plazila Človeka po-stava.   Za trenutek je izginila v ozkem žlebu in se je prikazala zopet ne-
112
Ob košnji.
dalač od Orenčka kraj strme stene,   Bil je Jernej. Naglo je plezal preko skale in stal kar naenkrat pred pastirčkom.
»No, da si prišel!« ga je pozdravil Orenček. Njcgov rdeči, polni obraz je kar žarel radosti. »Mislil sem že, da te ne bo, in skrbelo me je, Jernej,   1 skrbelo.*                                                                                                  ^
Jernej se je oddahnil in je pogledal nemirno okrog sebe, Potcm je pa stopil v kotanjo, in Orenček je šel za njim, Jernej si je podprl glavo z roko. Strmel je v tla in ni izpregovoril besedice.
»Kaj ti je?« ga je vprasal Orenček v skrbeh. »Povej mi, Jernej, povej mi, kaj ti je?«
Fant je dvignil glavo. Pogledal je dečka in je izpregovoril: »Ni mi več obstanka tukaj. Glej, Grenček, moralo je priti iako. Danes me je zasačil doli v ruševju gozdar Lohnež.  Nepreviden sem bil, in zato me je zasačil.«.
PasiirČek se jc prestrašil. »ZasaČil tc je, praviš?« je dcjal hlastno. »Kaj bo pa zdaj, Jernej? Kaj, če pove doli na vasi, da se skrivaš lu? Kaj potem?«
Jernej je zmignil z rameni. »Kaj bo, vprašaš? Poslali bodo name biriče kakor na Ijuto zver. Lovili me bodo in preganjali s skale na skalo, dokler ne onemorem in padem v njih verige. In potem me bodo tirali kakor psa na krvavo bojišče . .. Pa se mi tudi prav godi. Zakaj sem pa pabegnil od vojakov? Pač mi je bilo hudo tam in sem hrepenel po domu, Zato sem pa pobegnil, misleč, da bom že srečen, če bom vide! pred sabo domače gore. A kako je zdaj? Moj Bog, kako je zdaj! Slabše živim kot divja zver, in nimam miru ne ponoči, nc podnevt. V vcčnem strahu živim in pri vsakem šuinu morsm poskočiti na noge, ker mislim, da so me zasačili biriči. Oj, to je življenje, bridko življenjeU
Umolknil je Jernej za trenutek. Z roko jc šinil preko čela, pa je nadaljeval: »Glej, že od pomladi živim tako življenje. In zdaj sem se ga naveličal. Zatrdno sem sklenil, da se povrnem k vojakom. Naj se zgodi, kar hoče. Prostovoljno pojdem nazaj, in morda potem kazen ne bo velika. V vojsko pojdem, četudi prclijem kri.   Saj jo bom prelil za dom.«
Jernej je spet umolknil, pa si je zakril obraz z rokami. Orenček je stal prcd njim, pa ni vedel, kaj bi storil in kaj bi rekel. V srcu ga jc zapeklo in v grlu ga jc duštto, da ni mogel izpregovoriti besedice. A tedaj je žc dvignil Jernej glavo in nadaljeval: »Vidiš, tako je, Orenček. Povej drevi doma, da se vrnem k vojakom. Pridcm že še sam enkrat ponoči domov, da sc poslovim. Nemara. čet. en dan a!i dva, ali pa čez tri. ¦ Tako povej našim in rec: msteri, naj nikar ne jočejo. Bog je ukrenil tako. Ali si slišal, Orenček?«
^Sem,« je odgovoril pastirček. Še vedno ga je dušilo v grlu, in v srcu ga je peklo. Gledal je Jerneja v obraz in luintam je zmajal z glavo, kakor bi mu ne šlo nekaj v njo.
>Torej stori tako, kot sem ti rekel,« je končal Jeraej. »Jutri zvcčcr te počakam kraj planine v ruševju. Čas je, da greš, Orcnček.« — In Jeraej
114
je vstal, Dvignil se jc iz kotanje; na vse strani se je ozrl, potcm se je pa spustil po žlebu navzdol in je izginil kmalu med skalovjem,
Orenček je gledal še dolgo v ono stran, kjcr je izginil nesrečnež. Tesno mu je bilo pri srcu in nekaj ga je dušilo, da bi se bil skoro razjokal - - -Glej, šcl je Jernej, ubogi Jernej. V svojo temno lopo tam pod Prisankom se bo skril in ždel bo tam samoten in zapuščen. Grenke misli bo mislil in žalost bo v njegovem srcu. 0, da je moralo priti tako, o, da je moralo!. . . Pa dancs je sklenil, da se povrne k vojakom. Pač mu je hudo, da mora živeti takc in se skrivati pred Ijudmi. Zato je pa tudi sklenil, da se povrne k vojakom. Ali bo to bolje zanj, ali slabše? Ali bo to bolje za Orenčka? Ali bo slabše? Kdo to ve?
Visoko gori na skali je vzdihnil pastircek. Z roko je šinil preko čela, kot bi si hotel pregnati težke misli. Tcdaj pa je zaslišal s planine neraz-ločne glasove in domislil se je, da je skrajni čas, da gre dol. Še enkrat se je ozrl na skale, za katerimi je bil izginil Jernej. Naglo se je potem obrnil in je pričel plezati kakor mačka preko slrmega skalovja. Dospel je do ruševja in je zavil v gozd. Prišel je do hib, pod katerimi je prej ležal gozdar Lohnež. Ozrl sc je tja, a gozdarja ni bilo več tam. Skrb se je polastila pastirčka, ko se je domislil gozdarja. Ali ni morebiti zasačil v ruševju Jerneja? Glej, zdaj pa pojde v dolino in pove tam, da se skriva Jernej pod skalovjem, Pridejo biriči, ulove Jerneja in ga odvedo zvezanega iz vasi, . . Oj, ne! To se ne sme zgodili! Orenček pojde do gozdarja in ga poprosi na kalenih, naj ne izda Jerneja. S povzdignjenimi rokami ga poprosi, in gozdar mora uslišati njegovo prošnjo, rnora! Samo da ga še dobi na planini, da ga dobi takoj in da ne bo prepozno.
Orenčku je poslalo vroče ob teh mislih. Spusti se v dir in steče skoro brez sapc skozi gozd. Dospe do planine in ondi zagleda gozdarja. Naravnost proti koči gre z dolgimi, naglimi koraki. Pastirček že hoce zaklicati na glas; a takrat krene gozdar vstran in izgine hipoma v koči,
»Moram govoriti z njim, moram ga prositi takoj,« ponavlja Orenček samprisebi, ko dirja prcko planine. Polegla se je bila vročina, in živina se je vzdramila. Lepo so cingijali zvonci okroginokrog. Odnckod se je glasila celo ubrana pescm. Zbudilo se je življenje na planini, in radost in veselje je zakraljevalo pod strmimi snežniki.
Pastirček Orenčck je stopil v kočo. Za trenutek se je ozrl okrog sebe in je zagledal za črvivo mizo gozdarja in Gregorjevega hlapca Joza, ki je prišel na planino po sir. Stara planŠarica Urša je stopicala okrog ognjišca in je nekaj brskaia po pepelu. Molče je stopil Orenček v kočo. Naglo je splezal po lestvi na podstrešje in se je vsedel na šop sena. Z roko si je podprl glavo, pa je strmel mračno predse. Natanko je čul, kako je dejal gozdar Lohnež z začudenim glasom: »Hoho, kaj pa je s pastirčkom? Kaj mi je zameril, da sem ga prijel za dolga ušesa? Kar liho se spravi na podstrešje . . .  Ali slišiš, Urša, kaj \e tvojemu pastirčku?«
»Hm, hm,» se oglasi planšarica Urša. »Nemara jc pa bolan? NVu bom pa skuhala tavžentrož, pa encjana mu bom primešala.   To človeka

na mah ozdravi... Pa da mi ravno danes zboli, ko je sveta sobota in mora v dolino. K maši mora in mora še zame zmoliti pct očenašev, ker jaz ne morem v ccrkev.   Pa ti zboli ta natek!«
In planšarica Urša je zastokala. Lonček je pristavila k ognju. Nalila ga je z vodo in je vzela iz omarice suhih tavžentrož, Stresla jih je v lonček in je pihnila v ogenj, da se je razplamtel. Nato je pa stopila k lestvi in je zaklicala na podstrešje: »Orenček, pojdi no, kaj ti je? Glej, tavžentrože se že kuhajo. Pa povej, kaj ti je? AH te ščiplje po trebuhu? AH se ti kuha v glavi? Ali te praska po grlu? — Povej, Orenček! Da vem potem, če smem primešati Še encijana . . , Ne bodi no tak, Orenček! Kar lepo povej!   Ali si slišal, Orenček?«
A Orcnček se ni ganil. »Tak natek!« je tožila planšarica Urša. »Noče, pa noče dobrega.   Saj pravim — no ...«
»Pusti ga, Urša, pusti!« se je oglasil gozdar in se je zasmejal, »Jaz žc vem, kaj mu manjka. Veš, ušesa so mu zacvetela. Nič drugega mu ni, Urša.«
»Ha, kaj praviš?« je zavpila planšarica Urša. A gozdar in hlapec Joz sta se še vedno smejala. Tedaj je pa že dvignil OrenČek glavo. Skozi odprtino je pogledal in obraz se mu je razjasnil, ko je slišal gozdarjev krohot. »Dobre voljc je,« je pomislil, »Najbolje je, da zdaj govorim z njim.« — In Orenček sc je sklonil nad odprtino in je zaklical: »Slišite, gozdar? Nekaj vam moram povedati. Gori v skalovju sem zasledil nekaj posebnega.«
Gozdarju se je hipoma zresnil obraz, ko jc slišal, te besede. Iz ust je vzel čedro, pa je pogledal proti odprtini. »Kaj si pa zasledil?« je vprašal hlastno.   »Povcj mi brž!«
V odprtini sc je prikazala pastirčkova giava. »Ne, stric gozdarjev,« je odvrnil Orenček.   »Samo vam smem povedati.   Drugi ne sraejo slišati.«
»Torej pojdi hitro dol — greva vun,« jc dcjal gozdar. »Tam naju ne bo slišal nihčc«
Orenček sc ni obotavljal. Hitro kakor veverica je splezal po lestvi in je stal naenkrat sredi koče. Urno je šel z gozdarjem vun. A kaj sta govorila zunaj z gozdarjem, ni izvedel nihče. Dolgo sta govorila, in ko sta se vrnila, je bii pastirček Orenček ves izpremenjen. Izginila mu je bila žalost z obraza, pa tudt iz srca mu je bila izginila. Vesel je stopil k planšarici Urši, pa jo je prijel za roko. »Oj, teta Urša, teta Urša!« je govoril. »Nisem bolan in tudi tavžentrož ni treba, Čisto sem zdrav, tcta Urša.«
Planšarica Urša se ga je otresla. Vzela je kipeči loncek od ognja in je izlila vso tekočino pred prag. Godrnjala je nekaj in je udarila pastirčka po licu. »Jav, jav,« je zatarnal Orenček in se je zasmejal hkrati. »Tcta Urša, lačen sem pa tudi. Pomislite, ali naj grem lačen v dolino? Tako lepo bom molil za vas jutri pri sveti maši deset očenašev. A vi, teta Urša, mi pa še jesti ne daste.«
116
Tako je rekel pastirček. Planšarico Uršo pa jc minila jezica. Rada je imela mladega, porednega pastirčka. In Bog ne daj, da bi bil lačen zaradi nje! Dala je pastircku skledico mleka in kos rženega kruha, »Tu imaš, da ne boš javkal,« je rekla z jeznim glasom; a njen nagubani obraz sc je smehlial prijazno.
Gozdar in hlapec Joz sta se pa še pogovarjala o tcm in oncm. Naposled je pričel pripovedovati gozdar o svojem lovcu Francetu, ki ga je bil ustrelil lansko jesen divji Iovec pod Razorom. »Vrl in priden fant je bil,« je dejal. »A že sem na sledu njegovemu morilcu. Zasačim ga, resnično ga zasačim. Gorje mu potcm .. . Davi sem bil pri Francetovi materi, Revica, ne vem, čc bo dočakala današnje noci. Smrt stoji že ob njeni postelji.   Prehudo jc trpela reva.«
Gozdar je pokimal mračno z glavo. Potem je pa vstal in je oprtal puško. Tudi hlapec Joz se je dvignil. Vzel je bisago, v kateri je bil shra-njen sir, in je voščil Urši lahko noč. Šel je z gozdarjem iz koče. A tudi Orenček je zgrabil svoj nahrbtnik in si ga je oprtal. »Teta Urša,« jc dejal, »tudi jaz grem. Lahko se zanesete name. Lepo bom molil jutri pri maši za vas- deset očenasev.   Kar brez skrbi bodite, teta Urša.«
Stara planšarica je pobožala decka po polnih licih. «Priden si, Orenček,«  je dejala mehko,  »priden si, Orenček . . .«
»Lahko noč, tcta Urša,« je odgovoril pastirček. Potem jc pa zbcžal iz koče. Hitel je prcko planine, da dohiti gozdarja Lohneža in hlapca Joza, ki sta spela nedaleč pred njim. Res, sredi planine ju je že dohitel, in potcm so šli skupa) po ozki gorski stezi.
tDalje.)