19
Politične stvari.
Jugoslavenski program v zboru „Slovenije",
političnega društva v Ljubljani.
I.
Obljubili smo v poslednjem našem listu obširnejše popisati razprave poslednjega občnega zbora Slovenije'' o programu jugoslavenskem. Danes spol-nujemo to obljubo ter začnemo z govorom dr. Coste, ki se je blizo tako-le glasil:
Odbor ^Slovenije*4 mi je dal nalog, zagovarjati jugoslavenski program. Naloga, zagovarjati jugoslavensko zvezo, častitljiva je in lepa. Ker je bil program razglašen po časnikih naših, ni menda treba, da bi ga bral od besede do besede. (Govornik razlaga pomen programov v po-samesnih točkah ter nadaljuje:) Ta program, ko se je razglasil, napravil je velik vtisek. Nemški časniki in politiki zunaj naše dežele večidel molčijo, naši so ga pa zasmehovali, „Tagblatt" ga je imenoval „politische Sei-fenblase".    Potem so  začeli  nasprotniki   obrekovati   in
zdaj že cel6 groziti se.   Oni dobro poznajo veliko važnost tega programa, in zato njihovo kričanje.
Ta program, akoravno še le 1. decembra 1. 1. razglašen, je čisto naraven, primeren razmeram sedanjim in bil je vže davno vtisnjen v srce vseh južnih Slave-nov; nobena sila ga ne bode uničila. Zdaj so spoznali tudi Srbo-Hrvati, da nam je sloga potrebna. Mi smo jim bratovsko roko podali že leta 1848. in pri zagrebški svečanosti Zrinijevi; prijeli so jo, al zopet jo izpustili. Zdaj pa živo priznavajo važnost ozke zveze južnih Slavenov, ki bivajo v habsburški monarhiji, ktero izre-kuje večkrat omenjeni program in ktere na dolgo in široko dokazovati mi ni treba.
Glejmo tedaj le na nasprotnike naše. Glejmo jim ostro v oči!
Program ima nasprotnike dvojne vrste. Eni so v nemškutarskem, drugi, žalibog, v narodnem taboru. Prvi natolcujejo, se lažejo in obrekujejo, kakor vselej in povsod. Drugih ideja se ne dL lahko karak-terizirati, pa o tem pozneje.
Prvi so nam očitali nedoslednost. Rekli so: narodni poslanci kranjskega deželnega zbora so nedosledni, ker adresa njihova je drugačna. ,,Tagblattu je posebno mene počastil, nektere odlomke iztrgal iz mojega govora, ter potem prašal: kako se ti vjemajo s programom jugoslavenskim? — Popolnoma! Slovenije, ki smo jo povdarjali v adresi, tudi zdaj nismo opustili. Slovenska skupina stopi zdaj le v zvezo s Hrvatsko, Srbsko itd. V tem oziru je bil naš program dozdaj pomanjkljiv, a še le zdaj se je dopolnil. Po tem programu imamo veliko deželo, ktera se lahko šteje v eno vrsto s češko, poljsko, magjarsko in nemško.
Kakor v adresi kranjskega deželnega zbora veje duh lojalni, tako se tudi programu jugoslavenskemu očitati ne more ilojalnost, kajti habsburška monarhija mu je okrožje.
Nedoslednost se je očitala našemu programu od strani nasprotnikov tudi pri ljubljanski „Verfassungs-feier". O njenem besedovanji le nekaj. Predrznil se je cel6 govoriti nekdo, ki je še le pred malo časa pri-romal v našo deželo in ki ne pozna našega naroda in ne razume jezika njegovega. Oni besednik (Ertl) naj bi bil raji govoril o davkih in o pritožbah zarad njih. Navod o tem mu bi bile lahko dale eksekucije dav-karske, kterih le v ljubljanskem okrajnem poglavarstvu je letos nad 300! Temu možu se pač lahko reče v njegovem jeziku: „Schuster bleib? bei deinem Leisten"!
Drug nasprotnik, in sicer iz narodnega šotora, je dr. Miletič, voditelj srbskega naroda na Ogerskem. On trpi ravno zdaj za narod svoj, zaprt na 12 mesecev v težko ječo. Njegov glas je res glas voditelja srbskega. Al stališče Mile ti če v o je drugačno ko naše, in težko je o njem govoriti. Miletič ima pred očmi samostalno veliko Srbijo. On ne more toraj pritrditi temu programu, kteri želi močne habsburške monarhije in zahteva ravnopravnost vseh njenih narodov in avtonomijo dežela. Ali je pa tudi Miletičev program temeljito političen, veliko je vprašanje, kajti naslanja se na primerljej , o kterem se ne v6, ali se bo in kedaj se bode zgodil; Miletič ne more reči, da in kedaj da razpade Avstrija. Razpad Turčije so prerokovali že pred 70. leti, al še danes ni razpadla. Tako računjenje s faktorji, o kterih se ne vč, ali se bodo kedaj vresničili ali ne, ne kaže temeljitega politika. Želeti moramo toraj, da se sprejme naš program tudi od Srbov na Ogerskem.
Hudo razkačen je pisaril „Tagblatt" dva članka pod naslovom: „Weg mit der Maske". On pravi, da je naš program živ dokaz in jasni izraz panslavizma, in zoper njega vidi le eno pomoč, namreč zvezo Avstrije z
20
Nemčijo. „Moge die dargebotene Hand ehrlich, ohne Hintergedanken ergriffen werden, denn das Biindniss mit Deutschland bedeutet die Lahmlegung des Pansla-vismus, die Sicherstellung des europaischen Friedens". Te besede se tolmačijo tako: „Mi nimamo strahu o pangermanizmu; mi hočemo zvezo z Nemčijo, da tlačimo Slovane in jih pritiskamo na zid". »Weg mit der Maske"!" ali po naše: ,;Krinko (šemo) z obraza!" velja tedaj le za nasprotnike naše, kteri delajo za pruskega kralja.
Največ so si skušali pomagati s tem, da so se lagali o našem programu. Tako slepi so ti ljudje, da v iatem listu razglašajo naš program, nam pa očitajo besede in sklepe, ktere so si sami izmislili. Oni pravijo, da hočemo novo deželo osnovati zunaj monarhije habsburške; al v programu je jasno rečeno, da hočemo le starodavno, močno, vsem pravično habsburško monarhijo. — Dalje pravijo, da ta program govori le o Slovanih, kakor da bi drugih narodov ne bilo v Avstriji. To je isto tako laž, kakor očividno kaže točka tretja. Nasprotniki „Tagblattovci" nimajo nobenih drugih pripomočkov nego laži, in ko jim zmanjka laži, morajo vtihniti.
Drugi prasajo: „kdo so oni možje, ki so snovali program? kdo jih je pooblastil sklepati o tako važni mednarodni zadevi?" — To, kar se je dogovorilo v Ljubljani, ni mednarodna pogodba taka, da bi bila komii že postava. To je le ideja, ktere niso iznajdli oni možje, ki so bili 1. decembra 1. 1. v Ljubljani, in so starodavne občutke južnih Slavenov v besedah izrazili in formulirali. Sicer pa onemu vprašanju stavimo nasproti naše ^vprašanje: Kdo nek je prašal za legitimacijo one 3 Švicarje, kteri so Švico rešili?— Ker so te ideje iz srca naroda vzete, bodo se vresničile.
Po mojem mnenji je naš program velike važnosti v dvojnem obziru: 1. v narodnem za vse južne Sla-vene, kterim je zedinjenje neobhodno potrebno, in 2. za celo cesarstvo, in to posebno v besedi: ,,habsburška monarhija". Politiki dandanes sami ne vedo, kakošno ime da bi dali na dvoje razcepljeni državi; mi smo prvi razglasili starodavno a vendar zdaj novo besedo : „habsburška monarhija". Gospoda! tu imam v rokah list — ,,državni zakonik" mu je ime — ,,za v državnem zboru zastopane dežele". Ko bi prišel Švicar, Amerikanec, Anglež itd. in bi gaprašali: naj povč, za ktere dežele veljd ta list? Odgovoril bode, da ne v6, ker državni zbori so po celem svetu. Mi v ljubljanskem shodu smo pravo zadeli, da smo državi naši novo im6 dali, in sicer tako, da se ga bodo tudi drugi poprijeli, in da ono bode zastava, pod ktero mi hočemo zoper dvalizem braniti svoje pravice in ustanoviti federalistično habsburško monarhijo.