'7$eAit&'	ad&oha. ih 7tališč'
Efszessen
POŠILJA : IVAN UČENIKOV - KAIRO RUE MANSHAET EL MAHRANI ŠT. 3
£efo; 4.
St. 96
29. ianucvtia 1944.
DOMAČA ŽIVČNA VOJNA
Ko se bomo enkrat srečno vrnili domov - in če se nam medtem ne bo kaj posebnega pripetilo - bomo lahko z vso pravico trdili, da smo v začetku 1.1944 ~	- takole na pragu domovine - preživljali težko bitko
živčne vojne.
Marsikdo si je utvarjal, da ga novo orožje v tej vojni - živčna vojna - ne more dobiti podse. In marsikdo se je v teh dneh ob takih mislih pošteno urezal. Živčna vojna je orožje, ki v živo zadene tudi naj večjega junaka, omaja najtrdnejšega, vzame vero tudi najpravovernejšemu. Za vse to niti ni treba posebne spretnosti. V množico vržeš parolo, ni važno kdo si, od kod prihajaš in kakšen je pravzaprav tvoj namen. Parola je sv.pismo. Ker je zapeljiva, blagodoneča, ker prihaja naravnost iz tvojega srca, olepšana in ozaljšana, postane v tvoji nepokvarjeni, če hočeš lahkoverni duši, živa resnica in domovinska zapoved.
Približno tako se ti godi kakor takrat, ko ti mlado prefrigano dekle na plesu odgovori, da se bosta drevi sestala sama - sredi Rima. Veruješ, čeravno veš, da je dekle že oddano, veš, da sploh ne sme 'z hiše in veš celo, da na zmenjeno mesto ne moreš, ker bi moral imeti letalo, da preletiš ogromno daljavo. Dekletove besede te zmedejo in celo na svetega pametnega in iskrenega prijatelja pozabiš. Pripravljen si skregati se z njim, čeprav te nikoli ni nalagal in čeravno veš, da so ti bili njegovi nasveti koristni in te postavili na lastne noge. Tisti prijatelj - če hočeš tvoj drugi oče - ki si mu v srcu kot pošten, iskren in nepokvarjen slovenski fant verjel ln takorekoč slepo sledil - saj niti vedel nisi, kam te bo odvedel - ta tvoj prijatelj je iz tvojega srca lzgmil ob zvoku prijetne besede iz tvoje duše, samo zat°j ker ta tvoj oče in prijatelj ve, da so te melodije za enkrat - samo sanje. Mogoče si celo utvar-Jaš, da misli drugače kakor ti, ali da ima manj korajže od tebe. Ne, prijatelj moj! Za našo zemljo Se ne borimo od včeraj in tudi od včeraj nismo antifašisti, pač pa od prvega dne, ko je bil fašizem spočet. To ne samo mi tu, pač pa ves naš narod. V hudem in dobrem smo bili eno in taki ostanimo vse do tistega trenotka, ko bo zadnji Slovenec in Hrvat Pod Italijo osvobojen. Nikoli ne smeš misliti, da mi tu manj občudujemo naše brate, ki se bore v vrstah p O.V., kakor kdorkoli drugi. Nikomer pa ni ustreženo, najmanj pa našim bratom, če mi tu svoje
vrste razkoljemo, če svoje s tolikim trudom in naporom izvežbane enote ponižamo na kos živega mesa in nekaj litrov krvi. Domov - na pomoč bratom, ki tako pomoč tako krvavo potrebujejo - za sedaj ne moremo. Kdor nekaj drugega trdi, ne govori resnice. Ko pa bo ta pot odprta, fantje, nas nobena sila zadržati ne bo mogla. Takrat bomo našim gotovo učinkovito lahko pomagali, če bomo v sklenjenih vrstah s prvovrstnim orožjem opremljeni, disciplinirani, poslušni in z junaškim srcem udarili na pru-sijaške barbare ...
Primorci smo se zbrali zato, da pomagamo osvoboditi svojo lastno zemljo, ki je nismo izgubili po lastni krivdi. Primorci smo se zbrali zato, da zavarujemo svete meje naše domovine s svojimi lastnimi življenji. Zbrali smo se zato, da postavimo mejnike proti zahodu, proti tistim, ki so nas 22 let mučili in trpinčili. Naša vojska, fantje, je osvobodilna vojska. Naše puške ne bodo pokale in tudi ne morile bratov Slovencev, Srbov in Hrvatov! Naše puške so za fašiste in prusijaško golazen! Vse to vedo naši bratje v slovenskih gorah in po slovenskih gozdovih. Vse to vedo tudi vsi tisti, ki tako neustrašno in tako junaško vodijo borbo na slovenskih in jugoslovanskih tleh ter vzbujajo občudovanje vsega sveta.
Mi smo tu, fantje, pripravljeni vsak trenotek za pomoč bratu iste krvi. Slovenci v splošnem, Primorci pa še posebej ne bomo in ne moremo v nobenem slučaju uporabljati svojega orožja proti bratom Srbom ali Hrvatom! Samo v izogib tike vojne hočemo in zahtevamo, da se borimo v naši ožji domovini in samo tam. Ni tako hudo važno, kdo nas odpelje v borbo. Vsak, ki tako misli kakor mi in kakor misli vsa naša domovina, nas bo vodil samo proti fašizmu in samo proti nacizmu!
Naša ura pa še ni prišla. Tisoči kilometrov nas še ločijo od naših bratov. Mogoče bomo lahko pomagali že prej v vrstah zavezniške vojske, ki si utira pot v domovino. Če nas bodo k temu poklicali, bomo to storili tako, kakor so to storili tisti naši bratje, ki so nekoč bili med nami in ki se danes z ramo ob rami bore z junaško osmo armado.
Taka je ta stvar, fantje slovenski. Nihče, ki je pošten v srcu, nam ne bo mogel očitati, da smo kakorkoli zanemarili svojo domovinsko dolžnost, če tako postopamo in tako delamo. Mi vsi smo z duhom in srcem z našimi brati in storili bomo vse, da
postanemo vredni njihovih velikih žrtev; oni sami pa prav dobro vedo, da bomo to storili v trenotku, ko bo to mogoče.
V zadnjem času je krožil med vami poziv predsednika Jugoslovanskega odbora iz Italije. Ta poziv je bil napisan v dobri veri. Izkazalo pa se je naknadno, da je bilo stanje stvari drugačno kakor pa informacije, na podlagi katerih je bil poziv napisan. Poleg tega so se stvari medtem zasukale tako, da dajejo dovolj upanja, da se bo vprašanje v celoti rešilo povoljno. Zato vas je odbor pozval, da ne storite ničesar, vse dokler od njega ne dobite novih navodil. Tisti, fantje, ki vas je vpisal v našo vojsko, ima edini moralno pravico, da vas tudi izbriše. Ko smo vas vpisovali, smo točno vedeli, kam vas bomo pripeljali in kako je za vas preskrbljeno. Nikdar vas nismo zapustili, z nami ste delili dobro in zlo, zato ne more biti nobenega vzroka za kakršno koli nezaupanje. Tajništvo je poslovalo 32 mesecev do danes samo za vas. V tem času ni bilo ure, da ne bi mislili na vas in skrbeli za vas. “Bazovica" in “Šotorska knjižnica” sta za tako trditev zadostna dokaza.
Vse se da še popraviti, če je dovolj dobre volje. Nekateri ste se nehote in nevede ter pod udarci živčne vojne sami odrekli odgovornosti, ki jo je tajništvo jugoslovenskega odbora prevzelo z vašim osvobojen jem iz taborišč. Pri tem niste mnogo razmišljali, posebno še, ker so bili višji od vas -Neslovenci med prvimi spočetniki. Organizacija same akcije je bila utemeljena na neodpustljivih tehniških napakah in pomanjkljivostih. Nihče izmed spočetnikov ni mislil na vas; kje boste spali, kaj boste jedli, kako vas bodo opremili in kdo in s kakšnimi sredstvi boste odšli proti cilju, ki je za nas Primorce eden in isti. Sedaj so se spočetniki umaknili — nekateri starejši in višji od vas, Neslo-
venci, pa so se skesali in se javili nazaj — vas so pustili na cedilu...
Naš odbor pa vas ni pozabil, fantje slovenski, četudi ga niste vprašali za nasvet, drugi pa poštenega nasveta niste upoštevali. Toda ne bodite malodušni, vi tam v begunskem taborišču! Vsaka stvar se lahko še popravi. Ge se popravlja za spo-četnike, ki nosijo več krivde kakor vi, se mora popraviti tudi za vas. Če kaj potrebujete in če ste vsi ene misli, oglasite se ! Nič vas naj ne bo sram 1 Naši ste danes kakor ste bili včeraj. Tako misli odbor in tako približno mislijo tudi vaši predpostavljeni.
Zdaj resnico poznate v vsej njeni goloti. Nikogar ne smemo obdolževati, saj je večina imela najboljše namene, čeravno je bilo tudi nekaj takih Neslovencev, ki so hoteli po vaših hrbtih sebi kovati boljše karijere. Tudi njim naj bo odpuščeno !
Odločitev je v rokah vsakega posameznika med vami. Primorci bomo krepki in močni samo, če bomo edini ! Vsi bodimo kot en mož; to se pravi: Samo v vojaško organiziranih, dobro opremljenih enotah pod vodstvom naših častnikov, ki so se že do sedaj trudili z nami, je naše mesto. Naši oficirji so z največjim trudom in požrtvovolnostjo ustvarili tisto, kar je bilo vaš in naš upravičeni ponos in tudi jamstvo, da bo naša borba — ko pride čas — tudi učinkovita. Zato, fantje vsi, ki ste za enkrat oddeljeni, poslušajte naš prijateljski, bratski in očetovski nasvet: Po vsem tem še enkrat prevdarite, ali ne bi kazalo vrniti se nazaj k svojim starim tovarišem, prijateljem in bratom v tiste enote, kjer ste se izurili.
Z naše strani bomo storili vse, da bosta sloga in edinstvo med nami, in to zaradi naše svete stvari, ki je in ostane samo ena: OSVOBOJENJE.
Jugoslovanski odbor iz Italije
KAJ SE DOGAJA V DN3EPEHSKEM KOLENU ?
Takozvano skrajšanje vzhodnega bojišča, kakor imenujejo Nemci sedanji svoj umik na ruski fronti, je v zadnjem času preživljalo bistvene spremembe. Še pred enim tednom je izgledalo, da bo general Mannstein umaknil svoje divizije iz Dnjeperskega kolena, da bi se ne izpostavil nevarnosti, ki mu je pretila, če bi Rusi pretrgali železniško progo Ukrajina-Lvov. Izgleda, da so Nemci svoj načrt za umik nenadoma spremenili. General Mannstein je, kakor izgleda, spremenil Dnjepersko koleno v ogromno trdnjavo.
Kaj se bo na tem področju zgo.dilo? Medtem, ko so sovjetske čete že globoko na poljskem ozemlju, se nemške divizije v Dnjeperskem kolenu upirajo z vso silo in prehajajo na nekaterih točkah celo v protinapad. Na ta način se vzhodno bojičše ni prav v ničemer skrajšalo, ker so se Mannsteinove divizije od nemških divizij na Poljskem pomaknile za polnih 800 kilometrov proti vzhodu. Na ta način je nastala ogromna vzboklina, ki je dolžino same bojne črte samo še povečala. Situacija je zelo zmedena in lahko zavzame odločilne oblike v tej vojni.
Tudi na polotoku Krimu postopa nemški generalni štab na podoben način. Močne nemške garnizije so
na Krimu po kopnem popolnoma odrezane. Vojaški < strokovnjaki so upravičeno pričakovali, da bodo 7 Nemci svoje tamkajšnje sile evakuirali. To se ni zgodilo. Nasprotno, sovjetske čete, ki napadajo v smeri Kerča sprejemajo Nemci z velikim odporom.
Vse to kaže, da so se Nemci odločili z vsemi sredstvi braniti Besarabijo in s tem Romunijo ter celotni Balkan. Zakaj ? Vprašanje je več ali manj enostavno. Romunski petrolejski vrelci so za nadaljnje bojevanje Nemcev neobhodno potrebni. Po nekaterih podatkih, s katerimi razpolagajo gospodarski strokovnjaki Velike Britanije krijejo Nemci 30% svojih potreb s petrolejskimi dobavami iz Romunije. Verjetno je, da se je ta odstotek še povečal zaradi zavezniške letalske ofvnzive nad Nemčijo. Skoro gotovo je, da so bile pri teh napadih prizadete nemške naprave za proizvodnjo umetnega bencina in tudi zaloge, ki so jih Nemci nakopičili že pred vojno in med vojno. Nemci so sicer — po nekaterih poročilih — pospravili velike zaloge bencina po zapuščenih rudnikih in jih tako zavarovali pred zavezniškimi bombami, vendar ni izključeno, da so bile v znatni meri prizadete manjše površinske zaloge.
(Konec na 15.str.)
©SH1 BAIL.KAM W PRECEPU
S krvo in solzami, z nepopisnim trpljenjem in s pomočjo razkroja duhov v Evropi, z naj večjim nasiljem in tradicionalnimi prusijaškimi divjaštvi je Hitler zabetoniral “evropsko trdnjavo” in ji postavil oreolo “novega reda”. S tem je Hitler ustvaril jedro, s katerim je mislil zagospodariti svetu. Do pred enim letom je še kazalo, da imajo njegovi načrti nekaj verjetnostne podlage in da bi mogel, če bi ga sreča ne zapustila, uresničiti vsaj del teh načrtov. Medtem pa se je marsikaj spremenilo zlasti v najnovejšem času. Sovjetski pritisk proti zahodu, po vzorcih prusijaškega “Dranga nach Osten”, je njegove načrte do dobrega zrahljal. Velike zmage sovjetskih armad v zadnjih tednih so napravile tako globoke brazde v nemško miselnost o prusijaški nadoblasti v svetu, da je celo povprečni Nemec pričel dvomiti nad nemško zmago in nad uresničenjem Hitlerjevih zamisli. Na drugi strani pa imamo že skoro poluradna obvestila ne samo o pripravah, pač pa celo o času zavezniškega vdora na evropsko celino. Na zahodu Je zavezniška letalska ofenziva v polnem pogonu. Vojaški podvigi na jugu in zahodu Evrope so samo še vprašanje tednov, kvečjemu mesecev. V sami notranjosti evropske trdnjave vre na vseh koncih in krajih. Vse to je rodilo velika vznemirjenja v samem rajhu in tudi med prusijaškimi podrepniki.
Večkrat smo že podčrtali skrbi, ki se polaščajo Hitlerjevih kumpanjev zaradi razvoja sedanjih vojnih dogodkov. Goebbels ima v resnici vodo v ustih in se na vse kri pij e trudi, da bi potolažil osne priveske. Kako se mu bo to posrečilo je bolj taktično kakor pa stvarno vprašanje. Sama propaganda ne bo preveč zalegla. Najboljši primer je Sofija. Še pred nekaj tedni je to bilo eno izmed najvecjih in tudi najlepših mest na Balkanu. Danes je bolgarska prestolica mrtvo mesto. En sam krepak udarec, ki je Bolgare zadel, je zadostoval, da so tudi tisti Bolgari, ki so iz same samogoltnosti in samoveličja že v preteklosti vezali svojo usodo s Prusijaškimi imperialističnimi težnjami, spregledali, ho so udarili na tla trde stvarnosti. Zgodilo se je nekaj podobnega kakor leta 1918., ko se je v prvih Jesenskih dneh “velika Bolgarija” sesula.
Tudi z Romuni ni drugače. Na obzorju romunskih meja že rezgetajo kozaški konji. Sovjetske armade se vale proti Dnjestru. Na drugi strani pa visi nad Bukarešto prav tisti Damoklejev meč, ki Se je utrgal nad Sofijo. Nobenega vzroka ni, da bi fomunski osni prisklednik mogel biti deležen večjega usmiljenja, kakor pa njegov bolgarski sosed. Lahko bi rekli skoraj nasprotno, da imajo ruski vojaki marsikakšen račun poravnati z romunskimi Hitlerjevimi hlapci. Mogoče je v tej nesrečni debeli položaj še težji kakor drugod. Dedno sovraštvo uied Romuni in Madjari gotovo ne more utrditi eventualnega romunskega odpora. Z dveh strani torej preti Romuniji nevarnost popolne nesreče. Zato ni čuda, če romunski državniki, ki so še ohranili nekaj pameti in tudi dobrih zvez z zavezniki,
na vse mogoče načine poskušajo rešiti, kar se rešiti da.
I zgled a pa, da bodo vsi ti napori zaman, ker je že prepozno. Verjetno je igra že izgubljena. Pred štirimi meseci je g. Churchill obljubil osnim prisklednikom, da je še čas odmakniti se od nemškega gospodarja in se pod razmeroma povoljnimi pogoji približati Združenim narodom. V teh štirih mesecih se ničesar ni zgodilo. Verjetno je, da v tem času balkanski Hitlerjevi tovariši niso bili več gospodarji lastne usode. Verjetno je tudi, da so slutili, kaj bi jih zadelo s prusijaške strani v slučaju kakršne koli preorijentacije. Preplašil jih je primer Italije, ki se je po kapitulaciji spremenila v krvavo bojišče in je deležna danes vsega tistega maščevanja, ki so ga Prusi jaki do sedaj delili zasužnjeni Evropi. Ali vojna je vojna. Italijanski vzor ne bi smel preplašiti Bolgarov niti Romunov. V blagor svoje domovine bi jim morala biti pred očmi usoda Jugoslavije in Grčije. Nihče ne more trditi, da so Jugoslovani danes na boljšem, kakor pa bi bili Romuni in Bolgari, če bi Plitlerju pokazali hrbet. Na boljšem samo v pogledu prusijaškega maščevanja. Sedanje trpljenje Jugoslavije se mogoče že bliža svojemu zaključku. Na obzorju vstaja zarja jugoslovanske bodočnosti, svetla in jasna. Današnje romunsko in bolgarsko trpljenje pa napoveduje samo večno temo in neizogibno kazen.
Romunom pripravljajo Nemci najbrže nekaj podbnega kakor so to svoječasno pripravili Lahom v Afriki in kasneje na Siciliji. Nemški vojaški umiki so svojevrstni. Same prusijaške armade se umaknejo na nove položaje v kritju svojih satelitov. Tako je bilo v Egiptu, ko so Prusijaki pustili Lahe na cedilu, jim pobrali vozila in jo popihali v ozadje. Ravno tako je bilo na Siciliji in ravno tako bo tudi na vzhodnem bojišču.
Vsega tega se balkanska Hitlerjeva tovarišija zaveda v polni meri. Bolgarija, Romunija in Ma-djarska- so na slepem tiru, kjer jih sedaj pesti in obdeluje nemška propaganda in jim kar javno že preti z usodo Italije. Klešče za vse tri narode so odprte. Že jutri mogoče bodo vsi trije naši sosedje na lastni koži spoznali, da je bila pot, po kateri je šla Jugoslavija sicer trnjeva pot, strašna pot, vendarle pot, ki vodi v boljšo bodočnost.
F. Lodur
LAKOTO, BOLEZNI, RAZKROJENE DUŠE IN OSLABELA SRCA, TO BOMO NAŠLI OB VSTOPU V DOMOVINO. REŠUJTE SLOVENSKO KRI ! ZBIRAJTE VSE, KAR BI MOGLO LAJŠATI TRPLJENJE BRATOV V DOMOVINI. ČČ SESTRE V KAIRU IN ALEKSANDRIJI SPREJEMAJO PRISPEVKE IN DARILA. NE POZA-ZITE SLOVENSKIH OTROČIČKOV !
Že v eni izmed zadnjih številk “Bazovice” smo povedali, da sta Sovjetska zveza in poljska republika v sporu glede bodočnosti poljske države. Medtem se stanje na žalost še ni izpremenilo. Namesto, da bi se oba slovanska soseda medsebojno pomenila in tudi dogovorila, bodo verjetno zopet posredovali tujci. To je pri nas Slovanih menda že taka navada.
Kot posredniki se oglašajo Angleži in Amerikanci. Kako bodo stvar uredili je težko povedati. Poljaki so hudo svojeglavni in vse premalo stvarni. Mogoče pa se bodo vendarle premislili . . .
Priloženi zemljevid nam nazorno prikazuje ves sovjetsko-poljski spor. Vse poljske pridobitve so na skici popisane. Debelo pikčasta črta kaže mejo, ki so jo potegnili 1.1939 pri razkosanju Poljske. Črt-kasta predela pa kažeta, kaj so Rusi pripravljeni Poljakom odstopiti. Seveda še nista obe prizadeti stranki končno veljavno povedali svojega mnenja. , | Vsa zadeva pa je za splošno zavezniško stvar zelo mučna in kočljiva. Germanska propaganda na vse kriplje izkorišča rusko-poljski spor in oba velika zaveznika se trudita, da bi se zadeva čim prej razčistila.
Sedanji spor pa je tudi za druge države zelo poučen, da bi se iz njega le kaj pametnega naučile ...
NOVEMBRA 1919 JE POLJSKA DOBILA VZHODNO GALICIJO ZA 25 LET.O NADALJNI USODI BI ODLOČEVALO DRUŠTVO NARODOV.
NEMŠKI IOIRIPIEIDO NA ZVOK
Še pred kratkim se je nacistična propaganda mogočno širokoustila z grožnjami o nekem novem tajnem orožju, s katerim so mislili, da bodo zmagali v bitki za Atlantik. Bili so prepričani, da bodo z njim napravili pravo razdejanje med zavezniškim ladjevjem. To novo, tajno orožje naj bi bil torpedo novega sistema, takozvani torpedo na zvok. Ko so se pa uspehi tega novega orožja izkazali v podmorniški vojni kot zelo dvomljivi, je kričava kljukasta propaganda kar lepo utihnila.
Torpedo je v stvari majhna podmorska ladjica brez posadke. Nosi v sebi veliko količino razstreliva in tehta včasih tudi nad 1000 kilogramov. Goni ga motor s prenosi na dva ladijska vijaka, ki mu dajeta veliko hitrost, večjo kot jo ima vsaka vojna ladja. Ker pa ima samo majhne zaloge goriva, in to radi tega, da se čim več prostora uporabi za razstrelivo, lahko vozi le na majhne daljave. Navadno se spušča na daljavo okrog 1000 metrov. Ker vozi pod vodo, ga sovražnik ne opazi vse do zadnjega trenotka. pa bi mogel zadeti cilj, je bil stari torpedo spuščen proti sovražni ladji v taki smeri, da se je njtegova pot križala s potjo ladje točno v trenotku, ko se je ta nahajala v isti točki, to se pravi, da je torpedo zadel ob ladjo. Zato je moral komandant podmornice izračunati natančno smer, kar je ugotovil s posebno napravo za ciljanje. Automatične mehanične naprave v torpedu pa so omogočile, da je vozil v točno odrejeni smeri in globini. Torpedo je eksplodiral, ko je zadel ladjo. Če je pa ni zadel, je mirno nadaljeval svojo pot - četudi večkrat oddaljen samo par metrov od sovražne ladje - in se v gotovi razdalji automa-tično sam potopil.
Da bi torpedo zadel ob ladjo je potrebno predvsem poznati smer in hitrost ladje. Pogreške so pa kljub temu zelo pogoste. Razen tega ladje večkrat nenadno spremenijo smer ravno zaradi nevarnosti podmornic. Zgodi se pa tudi, da ladja sama pravočasno o pazi torpedo in se mu seveda izogne. V obeh slučajih je torpedo izpuščen zaman.
Poleg vsega tega pa prihajajo danes za nacistične podmornice v poštev še druge zelo važne okoliščine. Vse današnje zavezniške spremljave (konvoji) imajo okrog sebe veliko število majhnih ladjic, korvet ali slično, ki onemogočajo, da bi se podmornice približale velikim tovornim ladjam. Te ladjice so zelo plitve, hitre in okretne.
Torpedo ne sme biti spuščen tako, da bi vozil v globini manjši od 3.5 metra, ker bi drugače izgubil pri vožnji skozi valove svojo pravo smer. Zato je iznajdba torpeda na zvok v pri vrsti važna za te majhne ladje, proti katerim bi navadni torpedo ne mogel nič, ker bi mirno prešel izpod kobilice - dna ladje - nepoškodovan.
Ta nova iznajdba, torpeda na zvok, pa ima posebno napravo, ki obrne torpedo proti ladji čim pride v bližino šuma ladijskih vijakov, četudi prej ni bil usmerjan proti ladji.
Tajnost tega novega orožja je bila od zavezniških strokovnjakov kaj hitro odkrita. Dejstvo, da se po uporabi tega novega orožja tonaža potopljenih ladij ni povečala, nasprotno še zmanjšala se je, najbolje dokazuje, da so nacisti že precej na trdem, ko poskušajo slepiti svoj narod z obljubami na zmago s pomočjo takih “bombastičnih” iznajdb, ki so za potek in končni izid vojne neznačajne.
POHOD NA RIM
Zavezniško izkrcavanje v Salermskem zalivu je odločilo o usodi Neapla. Sedanje izkrcevanje pete ameriške armade ob izlivu Tibere in zavzetjte luke Nettuno bo odločilno za večno mesto Rim.
V zavezniški strategiji je italijansko bojišče drugovrstno. Mogoče bi celo dejali, da je samo prodiranje zavezniških armad v osrčje Italije bolj političnega kakor strategičnega značaja. Zavzetje Sicilije in južnega dela italijanske celine je vsekakor še imelo prvovrstni strategični značaj. Zavezniški nadzor nad temi območji je zagotovil zavezniški mornarici svoboden prehod po Sredozemskem morju, ki je zlasti pomemben za kolonijalno pot Velike Britanije v Indijo in dalje proti vzhodu. Ko so bili ti važni cilji zavezniške strategije doseženi in zagotovljeni in ko je Italija klecnila na kolena, se je italijansko bojišče kar samo po sebi premaknilo v drugovrstno torišče vojnih dogodkov. Zaradi tega se ne smemo čuditi, da so bili zavezniški premiki na italijanski celini razmeroma počasni. Pa še nekaj drugega ne smemo prezreti. Ozemlje v tem delu Italije je izredno težavno in tudi sedanji zimski čas znatno zavira napredovanje. S tem seveda ne mislimo, da so prestižni razlogi za zaveznike v tem trenotku manjši od prejšnjih. Zavzetje Rima bo vsekakor močno utrdilo zavezniški prestiž in skoro bi rekli, da bo avtomatično postavilo ves katoliški svet v vrste zaveznikov. S tem smo tudi povedali, kakšni so vzroki, ki so zapovedovali generalu Clarku, da se je izkrcal takorekoč v predmestjih samega svetega mesta.
Kar velja za zaveznike, velja mogoče še v večji meri za Hitlerja. Že večkrat in tudi v tej številki Bazovice” smo ugotovili, da je nemško notranje bojišče po zadnjih dogodkih na bojnih poljanah močno zrahljano. Ko bodo zave^hiške čete zmagoslavno vkorakale v Rim, bo ta dogodek prav gotovo krepko udaril v Hitlerjeva rebra. Vojaško zavzetje Rima ne bo posebno pomembno, vsaj na prvi pogled.
Če pa obrnemo pogled zopet proti naši domovini, tja čez sinji Jadran, stvar postane naenkrat drugačna. Dokler zavezniki ne vkorakajo v Rim, je 12 čisto strategičnih razlogov praktično nemogoče misliti na kakršen koli večji in resnejši zavezniški podvig na vzhodni obali Jadranskega morja. Pred vstopom v Rim bi bil levi bok zavezniških vdornih armad na Balkan močno ogražan od morebitnega nemškega protisunka in tudi nemška letalska opo-rlšča bi bila v takem slučaju še vse preveč blizu. Nemško letalstvo bi gotovo vsaj resno motilo, če 2e ne bi moglo preprečiti zavarovanja potrebnih mostišč na dalmatinski oziroma črnogorski obali. Na podlagi vsega tega lahko vsaj teoretično mislimo, da bi po zavzetju Rima moglo priti do operacij na Balkanu. S tem seveda ni rečeno, da so te operacije v zavezniških načrtih tudi predvidene.
O sami tehnični izvedbi taktičnega izmikanja zaveznikov, da bi obšli glavno obrambno črto “Gustav”, ki so jo z vso naglico utrdili Nemci, ni kaj Posebnega povedati. Nemci so od časa, ko so se Arnerikanci izkrcali v Salernskem zalivu zgradili Pred Rimom še eno obrambno črto, ki so ji dali
j52r$[Ravenna
Rimini
Pesaro
dSFIorencj
Ancona
sAscol
Gaeta
NfcAPL
Salerno e
ime “Hitler”. Vojaški strokovnjaki pravijo, da sta obe črti tako po svoji tehnični izvedbi kakor tudi po zemljiščih, po katerih potekata za čelni napad izredno odporni. V frontalnem napadu bi zahtevali neprimerno veliko število žrtev, zato je samo po sebi umevno, da poskušajo sedaj zavezniki obe črti obiti. Hitler je svojim poveljnikom na italijanskem bojišču zaukazal, da morajo zaveznike zadrževati čim dalj časa. Nemci so gotovo računali z morebitnimi presenečenji v hrbtu obeh obrambnih črt, zato je težko povedati, ali bo sedanji zavezniški podvig tudi uspel. V severni Italiji imajo Nemci najmanj dvajset divizij v rezervi. Prometna omrežja so sicer stalno pod udarci zavezniškega letalstva in tudi vremenske neprilike niso ugodne za Nemce, vendar bo oreh južno od Rima za zaveznike precej trd.
Če bi morali Nemci zapustiti Rim se postavlja vprašanje, kam se bodo umaknili. Nekateri vojaški strokovnjaki mislijo, da bi mogla priti v poštev črta Pisa-Florenca-Ravenna. To pa je verjetno samo začasna bodoča nemška obramba. Glavna nemška obrambna črta poteka po dolini reke Pad, ki je nekaka predstraža Alp. V slučaju, da bi se Nemci v resnici potegnili do same Padske nižine, se bo bojna črta tamkaj tudi stabilizirala. Po vseh strategičnih pravilih ni nobene potrebe, da bi zavezniki silili v težkoprehodne Alpe. Padsko nižino blokirajo Alpe ne samo proti severu pač pa tudi proti vzhodu. Stabilizacija bojišča v Padski nižini, bi italijansko fronto potisnila v tretjo vrsto evropskih bojišč.
Med tem časom pa bo nekje nastala druga fronta. Skoraj gotovo bo to nekje na zahodu. Pa še nekaj, medtem bodo tudi Rusi s svojo zimsko ofenzivo krepko potipali evropsko trdnjavo. Čim bližje bodo zavezniki prihajali, tem težji bo položaj na nemški notranji fronti. Mogoče že čez nekaj mesecev ne bo niti enega samega mesta in mesteca v Nemčiji več, kamor ne bi mogli zavesniški letalci s svojimi uničujočimi tovori. Takrat pa ne bo samo vprašanje živcev, pač pa tudi vprašanje nadaljne nemške industrijske zmogljivosti zelo pereče. Naj bo kakor
koli, ena stvar je gotova: Pri množenstvenih bombardiranjih nemških središč bodo prizadeti prav gotovo tudi nemški vojni cilji, o katerih Goebbels pripoveduje, da so nedotakljivi. Ko pa bo v živo zadeta nemška, močno zamotana organizacija,
potem bo končnoveljavno premagana fiksna ideja nemške nepremagljivosti.
Pohod na Rim torej odpira v vsakem oziru nove perspektive, četudi bi na prvi pogled izgledalo, da nimajo posebno važnega značaja.
ALI
V svetovnem tisku se v zadnjih dneh pogosto pojavljata dve vprašanji: Ali bi mogli Nemci danes še misliti na bliskoviti napad na kako nevtralno državo brez vojne napovedi? Ali je Turčija varna pred nepričakovanim nemškim vdorom?
Na obe vprašanji je pred kratkim odgovoril ma-jor-general Sir Ernest Svvinton, ki je povedal med drugim tudi tole:
Kdo bi mogel pozabiti na izkušnje v Tuniziji, Siciliji, v Salernu in na Rodosu. To so bili podvigi, pri katerih je bil sovražnik hitrejši od nas. Dobro še tudi zavedamo, da so Nemci - ravno tako kakor Japonci - zelo naklonjeni nepričakovanim udarom brez vojne napovedi.
Zadnji sestanki zaveznikov v Teheranu in Kairu, posebno pa tisti, ki se ga je udeležil sam predsednik turške republike, je gotovo prepričal Hitlerja o popolni solidarnosti Turčije z Združenimi narodi. To je bržkone Hitlerja tudi končno utrdilo v veri, da čas ne dela zanj.
Iz najrazličnejših vzrokov, ki imajo svoje korenine na vzhodnem bojišču, v vsakodnevnem bombardiranju nethškegci raj ha, v strahu pred drugo fronto in v razrahljanosti nemškega notranjega bojišča je mogoče, da se Hitler resno pripravlja na udar na Turčijo. Vsi njegovi dosedanji podvigi so bili spočeti po nekem skrivnostnem “razodetju”, s katerim je opravičeval in tudi izvajal svoje vojne načrte. V resnici je pri tem imel ponavadi lepe začetne uspehe.
Napad na Turčijo je za Hitlerj'a psihološka potreba. Ponovno prebujena “bliskovitost” bi okrepila nemške razmajane duše in vlila novo vero v nemško nepremagljivost. Obenem pa bi ta bliskovitost osvežila ohlapno spoštovanje do Nemčije pri njenih satelitih.
PRVI NAPAD
Z nenadnim napadom, ki bi ga Hitler izvršil še pred popolno dezorganizacijo nemških prometnih zvez na Balkanu s pomočjo zavezniškega letalstva, bi Hitler dosegel neke začetne uspehe. V slučaju, da bi začetno pobudo vzel v svoje roke, bi nemško letalstvo brez dvoma z majhnimi napori onesposobilo turško a vijačijo - vpoštev pride osem uporabnih letališč - in se z vso surovostjo vrglo na turška odprta mesta.
Z drugimi besedami, Hitler bi ponovil tradicionalna divjaštva iz preteklosti, zlasti na Poljskem in na Balkanu. Drugače bi stvar izgledala z njegovimi oklopnimi divizijami, ki mu danes resno primanjkujejo. Hitlerjeve armade bi poskušale v polni meri izkoristiti začetne uspehe nemškega letalstva, še predno bi moglo prihiteti na pomoč zavezniško lovsko letalstvo, ki je raztreseno po oddaljenih letališčih Bližnjega in Srednjega vzhoda.
Po vsem tem bi se Nemdi vrgli s svojimi divizijami na turško ozemlje, mogoče sami, mogoče v
NA VRSTI ?
družbi z Bolgari. V prvi vrsti bi se poskušali polastiti Jedrenja in Carigrada, da bi na ta način pognali Turke v Malo Azijo in se polastili Darda-nelskih ožin. ,
Turčija bi po zadnjih dogodkih gotovo vstopila v vojno, če bi bila napadena. To bi storila iz več razlogov. Po zasedbi Sirije s strani Velike Britanije in Svobodnih Francozov se Turčija aktivno ni pridružila zaveznikom zato, da ne bi ozlovoljila Sovjetske zveze.
Nič ne vemo, kaj je Staljin v tem času Turkom dejal, vsekakor pa izgleda, da so se Turki sedaj pomirili, kar najboljše potrjuje izjava predsednika Inenija pred nekaj tedni, ko je dejal, da so odno-šaji Turčije s Sovjetsko zvezo in z Združenimi ameriškimi državami danes tako prijateljski kakor odnošaji z Veliko Britanijo.
Stvarno se je Turčija s tem samo vrnila k svojim starim prijateljem.L. 1922. je bila Sovjetska zveza prva prijateljica mlade turške republike.
Vsekakor je že danes jasno, da bi Turčija pri kakršnem koli nemškem napadu na njeno ozemlje prepustila svoja letalska oporišča zaveznikom. To je tudi neobhodno potrebno, ker bi samo na ta način bila mogoča premoč zaveznikov v turškem ozračju.
KAJ JE Z NEMŠKIM LETALSTVOM?
Točna moč nemškega letalstva v Vzhodnem Sredozemlju nam ni znana. Gotovo je, da vzdržujejo Nemci na tem območju letala starejšega tipa. Res pa je tudi, da je nemško letalstvo izbilo iz zavezniških rok Dodekanez. To se je zgodilo zaradi tega, ker leže zavezniška letalska oporišča predaleč od vojnih ciljev Vzhodnega Sredozemlja.
Turško letalstvo je po kakovosti materijala in posadk zelo dobro, vendar tudi maloštevilno. Neobhodno mu je potrebna zavezniška pomoč, ki bi se namestila na turških letališčih. V slučaju nemškega napada bi Turki seveda odprli Dardanelske ožine zavezniški vojni mornarici, vendar bi to imelo samo simbolični značaj, ker bi nemško letalstvo z oporišč na Bolgarskem, v Grčiji in v Egejskem morju z lahkoto blokiralo vsak promet v Dardanelah.
Sam prehod zavezniškega ladjevja iz Egejskega, v Črno morje bi pomenil ogromne koristi za Sovjetsko zvezo. To ne bi omogočilo samo napad na bolgarske in romunske črnomorske luke z morja in z zraka, pač pa bi tak prehod omogočil tudi eventualna izkrcavanja na teh obalah. Poleg tega bi bila na ta način ustvarjena nova oskrbovalna pot med zavezniki in Rusijo.
POMOČ SOVJETSKI ZVEZI
V slučaju nemškega napada na Turčijo bi zavezniki lahko z vso naglico poslali Turčiji na pomoč tudi kopno vojsko. Turška vojska šteje v slučaju popolne mobilizacije dva milijona vojakov, ki pa niso
JE SEDAJ TURČIJA
v celoti opremljeni. Te vojake bi Turčija razmestila v Evropi proti Nemcem in Bolgarom, če bi napadli, in v Anatoliji, če bi se Nemcem posrečilo zavzeti turško-evropsko ozemlje. Zelo je verjetno, da bi Nemci tudi ob tej priliki poskušali uporabljati padalce.
Vse to kaže, da bi mogli Nemci, kljub velikim potrebam na ostalih bojiščih zbrati zadostno število vojakov iz svojih strategičnih rezerv na Balkanu in v Italiji za neko novo pustolovščino proti Turčiji.
Zelo je dvomljivo, da bi mogli Hitlerjevi balkanski priskledniki še več časa ostati zvesti Berlinu, če se Hitlerju ne posreči z nekim novim podvigom utrditi svoj prestiž.
Turška vojna mornarica je zelo majhna in dvomljivo je, da bi mogla odigrati kako večjo vlogo, razen osem modernih rušilcev in nekaj podmornic v Črnem morju.
Vstop Turčije v vojno bi znatno olajšal Sovjetsko zvezo, ker bi bili Nemci primorani odtegniti določeno število divizij iz vzhodnega bojišča. V tem slučaju tudi ni izključeno zavezniško izkrcavanje na Balkan, bodisi v Dalmaciji ali pa preko Grčije proti Vardarski in Donavski kotlini. Letalski napadi proti Nemčiji z južne in vzhodne smeri bi bili z vstopom Turčije v vojno znatno lažji z uporabo turških letališč. Iz Carigrada lahko doseže tudi srednje letalo Sofijo in Bukarešt ravno tako kakor petrolejske zaloge v Ploesti.
»J.V, KRALJ PETER II. - PILOT
Tukajšnji ilustrirani tednik “Images” prinaša izpod peresa svetovno znanega vojnega dopisnika interviu z jugoslovanskim Kraljem Petrom II. Med drugim pripoveduje vojni dopisnik, da so v zadnjih tednih krožila v svetovnem tisku najrazličnejša ugibanja o bivanju Kralja Petra IT. Uganka pa je bila kmalu rešena, ko so zvedeli, da je Kralj Peter II. bival nekaj časa na nekem britanskem letališču, kjer se je izvežbal za pilota.
Air Chicf Marshal Sir Sholto Douglas je Kralju Petru osebno izročil pilotski znak R.A.F. Obenem pa mu je izročil tudi pilotsko knjižico, v kateri je vpisanih 70 ur njegovega letenja.
Na strani 9.priobčujemo nekaj zanimivih posnetkov z vežbanja našega Kralja za pilota.
Zavezniški vojni dopisnik pravi med drugim :
Jugoslovanski Kralj Peter II. mi je danes dovolil kratek razgovor in pri tej priliki sem spoznal, da je tudi on samo mladi Jugoslovan, ki se želi boriti za osvobojenje svoje države.
Omenil sem mu govorice, da je pred kratkim odletel neznano kam in da se še vedno mudi na tem "skrivnostnem kraju”. Kralj mi je odgovoril: “Bil sem na nekem lovskem letališču britanskega letalstva, kjer se vežbajo bodoči piloti. Zelo sem ponosen na svoje inštruktorje, ki s tako vnemo urijo bodoče letalce. Nalašč sem hotel zaslužiti “krilca” kot .pilot britanskega letalstva, ker bi mi drugače vsakdo s polno pravico lahko očital, da brez truda nosim pilotske znake jugoslovanskega letalstva. Ali, je dejal Kralj smehljaje se, že dve leti si nisem dovolil nobenega napredovanja.
Zelo sem zadovoljen, da vas vidim, je Kralj nadaljeval, ker bi želel, da prenehajo govorice glede mojega "skrivnostnega” bivanja. Verujte mi, da
nisem mladenič, ki bi bil zelo srečen, čeravno lahko živim udobno in varno v Egiptu. Edina moja želja je, da bi stopil kot aktjven borec s svojimi rojaki v borbo proti sovražniku. Saj veste v kakšnih okoliščinah, trdih in včasih celo brezupnih se bore naši v zemlji. Vse kar želim je to, da bi mi oblasti, ki nadzirajo vsak moj korak, dovolile, da se aktivno udeležim osvobojenja zemlje, v kateri sem rojen.
Ko bo Jugoslavija zopet osvobojena, bom najsrečnejši* človek. Tesno sem povezan s svobodo, s častjo in srečo moje domovine in njenega naroda. Tragika moje usode je, da je izbruhnila med Jugoslovani bratomorna borba v trenotku, ko bi bila potrebna ena sama skupna fronta proti sovražniku. Mislim, da je bil to kralj Edvard VII., ki se je smatral kot član Sindakata kraljev in gotovo ne pričakujete, da bi mogel sam o sebi nekaj drugega reči. Ali zagotavljam vas, da je moja sreča tesno povezana s srečo Jugoslavije, ki je moja narodna enota .. . Popolnoma tako je, moj brat.. .
Smehljajoč je nato dodal: “Nekateri domišljave! bi mogli tako moje mišljenje smatrati kot neprimerno mojemu stanu, ali to ni nič drugega kot spomin na sijajne dni, ki sem jih preživel v Ameriki.”
Kralj Peter je v razgovoru zelo ljubeznjiv. Nosi ponavadi plašč, ki mu sega do pet. “Plašč izgleda kot zvon.” Ko sem ga vprašal kakšna je njegova najljubša uniforma mi je dejal: “Podpolkovnika jugoslovanskega topništva. Črni našivki pomenijo topništvo, nosimo jih tudi na hlačah. - Srečen sem, da ste mogli priti, nasvidenje!”
Moj razgovor s Kraljem Petrom II. sem imel 10. januarja. Kmalu nato je Kralj uradno prejel “angleška krilca” pilota. Na prsi mu jih je pripel lastnoročno Air Marshal Sir Sholto Douglas.
VOJNA V SLIKAH
Taborišče '» okolici Mena* House-a za časa konference v Kairu, kamor so bili z vso bojno ooremo nameščeni izkliučno zavezniški voiaki.
.................I II	IIIII	lilI0IIHIIHIIIMlMIIIlilllili llllUHItiilin n iir
Bgfc	TOT"'*S
Gen Montgomery v razgovoru z vojnimi dopisniki.
: »/S$p|8S| rr:
ffrrt •'"'imiBir~ jehbb
Vas ob reki Sangro ki še pred kratkim ni ničesar Vojaki angleške pešadijske edinice pod vodstvom narednika Burne Chingford-a na pati na
bojišče ob Sangru.
vedela o volni
(>1

KRALJ PETER II. - PILOT

BRA!N AND TEN FINGERS . A NOVEL BY GERALD K.R3H
(S pisateljevim dovoljenjem za “BAZOVICO” prosto poslovenili XYZ)
5. “KDOR PRIHAJA IZ VODE, SE NE BOJI DEŽJA" SEDAJ IMA JERICA BESEDO
Ko so poskušali Markovi možje priti čez reko, sem bila s svojim očetom na drugem bregu. Ime mi je Jerica, nekateri mi pravijo Sirota. Pri najboljši volji ne morem povedati, kaj so mi Lahi storili. Takih stvari ni mogoče povedati. Ti spomini bodo ostali v mojem srcu za večno. Zdi se mi, da bi vsi vetrovi iz smrekovih gozdov na svetu in vsi gorski potoki ne mogli več osvežiti in očistiti moje duše. Gotovo ste že sami kdaj na prostem zanetili ogenj. Potem pa ste ga pogasili in zmetali na žerjavico listje, travo in vso mogočo umazanijo. Taka je bila tudi moja usoda. Sama sem črn pepel, pok-it z umazanijo. Včasih, ko se zdi vse mrtvo in ledeno, zapihlja prijetno topel vetriček ... Iz mrtvega pepela vstane iskra ... Tudi to se je meni zgodilo. V moji temi je ostala še ena sama mala iskra, ki je sedaj ni več. Prazna sem... Če Bog ne naredi čudeža . .. Toda nobenega upanja ni...
Z očetom sva stala pri porušenem mostu čez Bistrico in sva čakala. Mogoče bi lahko kaj pomagala. Mogoče je bil tudi kdo ranjen. Storila bi vse, kar je v mojih močeh. Slišala sem streljanje skozi dež. Nato je prišlo ječanje umirajočega človeka. Poslušala sem, toda nikogar ni bilo v bližini, razen očeta. Tudi on je prisluškoval. Spomnila sem se, da je moral biti most, ki je ječal. Bistrica je naraščala. Vse vrste lesa je gnala s seboj. Rekla sem očetu:	“Oče, most bo vzelo!” Odgovoril mi je: “Otrok, kaj
tako neumno govoriš, zakaj bi ga moralo vzeti ravno sedaj, ko pa je držal sto let.” Še ko je to govoril, sem od daleč videla, da se je most že malo nagnil. Stari tramovi so zaječali kot otroci. Tenko cviljenje mi je rezalo srce. Most se je še malo nagnil. Divja Bistrica ga je neusmiljeno bičala. Zdelo se mi je kakor, da mladi fa=ist trpinči starega človeka. Oh, kako rada bi zadržala Bistrico, da bi se mošt usedel zopet nazaj. Nekaj je stvari, ki se jih s sladkostjo spominjam, slika se mi riše v spominu, ki je tako podobna mostu. Takrat sem imela dvanajst let. Zdi pa se mi kakor da se je zgodilo tisoč let pred Kristusom. Takrat je bil svet še tako lep, jasen in svež. Ravno tu sem srečala malega fantiča mojih let. Ime sem mu pozabila. Izgubilo se je kakor gračka, ki izgine v temnem vodnjaku. Lep fantič je bil. Rekel mi je, da sem zelo lepa in dal mi je rožo. Stisnila sva si roki in šla sva čez most. Pravila sva si, da sva zaročena. Nikoli več ga nisem videla. Bog ve, kje je.
Voda je most odnesla. Del na oni strani se je najprej vdal. Divji valovi so ga zagrabili in prevrnili. Most je škripal ... Spomnila sem se, kako so me zagrabili, ko so me odpeljali. Na našem kraju se je še držal z vso močjo. Izglodalo je, kakor da prosi pomoči. Bistrica pa se je samo režala in drvela dalje. Tudi ta del se je vdal, odtrgalo ga je, Videla sem še zadnjo desko, ki mi je pošiljala svoj zadnji pozdrav.
Tako mine vse.
Nenadoma, je zagrmelo. To je bilo takrat, ko je prenehalo deževati. Strašna misel se me je polastila; spomnila sem se Janeza.
Kako bo prišel čez.
Mislim, da tega ne ve nihče — ali jaz ga imam tako rada Toda tega ne smete slabo razumeti. Pri tem nikoli nisem mislila na poroko. To ni zame. Nihče se me ne bo več dotaknil. Janeza nisem imela rada na ta načim. Mogoče bi tako bilo, če bi ga že prej poznala. Ne vem vam prav povedati, kakšna je bila prav moja ljubzen do njega. Morda bi vam takole nekako razložila: Če je bil zraven mene, mi je bil kakor hladilo na rano; kakor mrzla roka na vroče čelo ali kakor topla pijača, ki požene kri v mrzlo srce. Ljubila sem ga zato, ker je bil dober; imel je plemenito srce in veliko dušo. Morda sem ga ljubila tudi zato, ker je mnogo trpel in kljub temu bil miren. Morda zato, ker m izgubil vere v samega sebe in v svoj narod. Bil je pošten človek, tak, ki si zna umiti roke tudi z umazano vodo. Rada sem imela njegove misli. Ni ga bilo sram pogledati na gnojišče, saj je vedel, da tudi na njem lahko zrastejo cvetice. Rada Sem imela njegovo dušo, ki se ni spreminjala niti kvarila. Občudovala sem njegovo mirnost. Moje srce se mu je približalo, ker je bil sam žalosten in tudi zato, ker je občutil trpljenje drugih bolj kot lastno. Tak je bil Janez. Dopadlo se mi je tudi njegovo petje in govorjenje. Ko je žvečil kos suhega kruha, se mi je zdelo, da nihče na svetu ne zna tako jesti kot on. Kdor je Janeza spoznal, je spoznal resnico božjo in se prepričal, da je tudi za največjega nesrečneža še mogoče upanje. Hvaležna sem Janezu, ker mi je vrnil nekaj, kar sem izgubila in mi dal nekaj, česar doslej nisem imela. Mislim, da bi vam Janeza lahko popisala z godbo, če bi znala igrati. Rada imam godbo bolj ko katero koli stvar na svetu. To je jezik tega in onega sveta. O, če bi mi Bog dal talent za godbo in če bi imela sto godal, bi vam šele z njimi mogla povedati, kaj mislim o Janezu. Tod* uboga sem. Čuvstva umirajo in človek mora biti vesel, če je ohranil samo še eno.
Janez je bil z Markom in z drugimi. Mislili boste, da se mi meša. Jaz nevem kako je s to stvarjo, ali ko je most odneslo, sem v srcu čutila, da se je Janezu nekaj strašnega zgodilo in da je Bistrica tudi njega splavila. Morda je bil ta most v mojem spominu kakor znamenje — kakor je tudi kapelica znamenje — znamenje mrtvega poletja, mrtvih cvetic in tudi mrtve sreče. Ko je Janez padel, sem vedela ...
Tista mala iskra, ki je bila še v meni, je ugasnila ravno takrat. Čutila sem, kakor da sem izgubljen čoln, napolnjen s črno umazano vodo, ki se počasi pogrezne na dno morja.
Ko sva tam čakala — saj drugega tudi storiti nisva mogla — se je ustavil čas. Mislim, da so se takrat vse ure na svetu ustavile, vse ptice so umolknile, vse kar se giblje se je usta vilo in vse kar diha je zadržalo sapo. Zdelo se mi je, kakor da so me zvezali na mestu in me prebili z žeblji. Pri bita ob mostu, ko je voda divjala mimo in odnašala zadnje kose našega mosta. Duhovniki pripovedujeje o večnosti, sedaj vem, kaj se to pravi. Bilo je ob koncu večnosti, ko sem videla
/
naše fante, da se vračajo. Bilo jih je samo devet. Najprej sem zagledala Klemena. Nekaj je nosil. Ko je še naprej korakal, sem bolj' e videla ...
Klemen je nosil Janeza.
Nikoli nisem preveč rada imela Klemena, tudi sovražila ga nisem, toda zdelo se mi je, da ni človek tega sveta. Zdel se mi je preveč lahkoten, preveč nemaren. Zdelo se mi je preneumno, da se človek s tako močjo tako malo briga, kaj se okrog njega godi. Bil je neotesan. Smejal se je, ko so bili drugi žalostni in molčal je, ko so bili drugi veseli. Živel je na svoj čuden način, sam zase, ne da bi se brigal za ves svet. Toda takrat, ko sem ga videla, da nosi Janeza, sem šele spoznala, kako napak sem ga sodila. Spoznala sem, da so bile roke Klemenove najboljše in najvarnejše od vseh na tem svetu. Nosil je tistega, ki sem ga ljubila. Takrat je Klemen postal moj vzor...
Postavil je Janeza na tla. V svetlobi jutranje zore sem razločila Klemenov obraz, ki je izgledal kakor obraz nekega drugega Klemena, ki se je rodil kot kralj.
Klemen je izza pasu potegnil sekirico in jo izročil Andreju. Z roko je pomahal očetu in meni in nama povedal, da motava delati isto, kar delajo oni tam. Nato je dvignil Janeza še enkrat in ga odnesel na vrh brega. Prisegam, da je moje srce v tem trenotku zdrvelo čez Bistrico tja, kjer je Janez počival. V tem času je Andrej posekal mlado hojico in tako je naredil tudi moj oče. Klemen je prihajal k vodi. Zmeraj se mi je zdel močan kot medved in ves zaripel. Toda sedaj sem spoznala, da sem ga slabo sodila. Bil je močan in natančen kot stroj. Ni bilo težko uganiti, kaj je hotel storiti. Najprej je hotel postaviti tri rante čez kole v vodi. Bistrica je sedaj drvela kot čreda srn, ki jo gonijo lovski psi. Da, moja lepa Bistrica je narasla v nekaj hitrega in surovega. Na Klemenovi strani se jim je enkrat spodtaknilo in ranta, ki so jo držali, je butnila v vodo kakor konj brez uzde. Od glave do nog so bili pomazani z blatom. Toda dobili so ranto nazaj jn jo končno tudi postavili. Toda na naši 'strani je Lilo drugače. Bila sva tu pohabljenec in ženska. Kaj naj midva storiva ?
Moj oče, to morate vedeti, je čudak. Ko so nam vzeli hišo, kmetijo in mene, je postal žalosten in potrt, ves zagrenjen m zdelo se je, kakor, da je vsa luč izšla iz njega za nekaj časa. Sedaj se je prvič po zelo dolgem času zopet nasmehnil. Se žvižgati je začel. Da, bil je to človek, ki je poznal delo in tu je bilo nekaj dela zanj. Moj oče ni več mlad, pa tudi ne preveč star. Ljudje kakor on obdelujejo kmetije in samo kmetija napravi takega človeka kakor je on. Že po nekaj minutah je pripravil svojo ranto. Dopadlo se mu je obseka-vanje in pri vsakem udarcu je zahropel lmp, hup. S štirimi udarci je napravil dve globoki zaseki v ožji konec naše rante, da bi vrv ne zdrsnila. Potem — predno bi človek naštel do 20 — je napravil dve drugi zaseki na kolu na našem bregu. Dvignila sva ranto. Zdela se mi je zelo težka, toda ko sem mislila na Janeza, sem postala močnejša od vsake druge zenske na svetu. Kar lilo nama je iz obraza. Če bi to bilo ob drugem času, bi gotovo ničesar ne dosegla, ker bi v talcem času to ne bilo mogoče.
“Sedaj, punca, z vso dušo na delo”, mi je dejal oče “Napravi kakor jaz. Spuščaj ranto naj leze počasi, počasi ali varno...” Storila sem tako kakor on in on je napravil tako kakor Klemen. Čudno se mi je zdelo na kakšen način nam je Klemen pojasnil, da storimo isto, čeravno je bila Bistrica vmes. In vsi skupaj smo mislili z enimi možgani in desetimi prsti.
Moj oče j"e postavil svojo zdravo nogo globoko v blato in naslonil svojo pohabljeno nogo proti količu. Jaz sem namestila jevo nogo v zemljo, desno pa ob kol. Ranta je stala pokoncu.
rav malo je bila nagnjena naprej. Takrat še nisva čutila njene teže — vse dokler je nisva pričela spuščati. In potem, moj Bog, potem pa sva jo čutila. Zamolila sem Boga, da nama da moč dvanajstih mož. Spominjam se, kako je priplaval čez vodo Klemenov glas, ki je pripovedoval: “Dooobro! Uooobro!” Zdelo se mi je kakor, da smo pri mirnem delu, ki ga končamo lahko danes, jutri ali pa neki drugi dan. Čuden m strašen človek je bil naš Klemen ob tem času. Spuščala sva ranto. Pritisk je bil večji kakor pa najina vrv in vendar sva vzdržala. Slišala sem pokati ramena mojega očeta. Bil je kakor mučenec na podobi, kateremu so odtrgali roki ... Stiska zobe od trpljenja in mirno gleda predse v večno slavo Boga in rešitev človeštva. Kmalu je bilo tega konec. Moj oče je počasi spustil ranto na kol v vodi. Ranta sc je usedla. Človek, ki je zgradil tale most, je poznal Bistrico — vodo, ki ob. svojem času naraste in potem spet splahne — zato je
tudi zgradil most dosti širši, kakor pa je bila struga široka. Če bi tega ne spoznal, nevem kaj bi mogla midva storiti. Tudi Klemenovi ljudje so postavili prvo ranto. Andrej se je splazil do prvega kola v sredi vode in lovil ravnotežje kakor pajek. Pričelo je deževati. Burja je udarjala s še večjo močjo in Bistrica je zopet povečala hitrost. Videla sem Andreja ko je prispel do konca rante in jo hitro pritrdil h kolu. Ko je to napravil, sem mu videla v obraz kakor skozi debelo steklo v dežju. Izgledal je kakor kerubin v naši cerkvi. Škoda, da taki fantje rastejo in se spreminjajo... Spreminjajo v debele, čokate kmečke može. Toda na to ne smem misliti.
Za nekaj časa je bil mir. Od treh naših rant, sta bili dve postavljeni. Uganila sem kaj je hotel Klemen napraviti. Tudi jaz bi morala privezati konec najine rante. Ali srce mi je upadlo. Ko smo bili še otroci in se igrali, so se nekateri radi kopitih po tramovju in hojicah in delali so ko da so v cirkusu ali pri sokolih. Jaz tega nisem nikoli delala, nevem zakaj, se mi ni dopadlo. Toda sedaj je bilo potrebno. Plezati po ranti je bilo nevarno, Bistrica je komaj čakala na novo žrtev. Zaprla sem oči in si rekla: “Moram storiti,” in brez premisleka sem se sezula. Pogledala sem na drugo stran, kjer jt: v temi ležal ranjen Janez. Stopila sem k ranti, ki je drsela kakor led. Mrzla je bila. Počasi sem se plazila dalje. Kaj sem čutila, vam ne bi mogla povedati. Mogoče nekaj takega kakor če podmesiš testo in vsadiš kvas. Testo se počasi napenja in dviga. Tudi meni se je zdelo, da se dvigam. Ta občutek me je držal pokonci.
Dosegla sem kol. Na njemu je bilo vse polno zarjavelih žebljev. Ti so mi pomagali. Privezala sem konec rante kakor sem pač mogla. Andrej sc mi je posmejal, nato sem se s pogledom obrnila h Klemenu. Namignil mi je z roko gor in dol. To je pomenilo: ostani, kjer si! Imel je drugo ranto, zadosti dolgo, da bi dosegel z drugega kola na tretjega. Ta ranta je bila najlažja. Klemen je zajahal ranto, ki je bila že postavljena. Voda mu je segala do kolen. Z rokama še je odrival dalje. Ko je bil na pol poti, je dal znak. Drugi so mu pahnili tretjo ranto. Klemen jo je tako močno oprijel, da se je zdelo, da jo bo preščenil. Porinil jo je dalje Andreju. Ta pa je. tanjši konec rinil proti meni. Ranta je pričela izgubljati ravnotežje. Bistrica me je poskušala potegniti s seboj, toda z eno roko sem se dobro oprijela, z drugo pa sem poskušala doseči Andrejevo ranto. Končno sem jo vlovikt v roko in jo obdržala. Pričela sem jo povlačevati in počasi je šlo. Okrog vratu sem imela še konec vrvi in z njim sem pričela privezovati svoj konec rante. Nato pa nam jo je Bistrica lepo zaigrala. Menda je prav čakala na ta trenotek. S seboj je nosila izruvana drevesa, grmičevje in vejevje. Tako je tudi v tem hipu privlekla srednje veliko hojo, ki je v sredi zagrabila ranto in jo odtrgala. Sam čudež je bil. da nas ni potegnila s seboj. Ljudje so bolj gibčni, kakor pa si mislijo. Udar je kot razbeljeno železo upalil vse moje žile. Ko sem si obrisala vodo z obraza, sem zagledala ranto, ki je veselo plavala skupno z izruvano hojo. Toda najhujše je bilo to, da je zadnji konec naše vrvi tudi splaval z ranto. Nihče izmed nas ni imel druge vrvi. Nemogoče pa bi bilo hoditi po rantah, če niso pritrjene. Tudi ostali privezani ranti sta se sumljivo tresli in zdelo se je, da se tudi ti dve nameravata posloviti. Kaj sedaj ? Izgubila sem vsako upanje.
Pogledala sem Klemena. Vsi smo ga gledali. Na nebu je bliskalo. Divja, siva zora je prihajala. Obrazi ljudi na drugi strani so bili, kakor iz sebe ... Nekaj se je zabiiščalo, kakor zvezda ko se utrne. Bila je Klemenova sekira. Ni se hotel udati.. Sekira je zažvenketala, iz daljave pa se je začulo streljanje.
(Dalje prihodnjič)
Samo trdna povezanost v organiziranih vojaških enotah, ki je sad dve in pol letnega pridnega dela in požrtvovanja, lahko učinkovito pomaga našim bratom v slovenskih gorah in gozdovih, kadar bo prišla naša ura. Vsa prišepetavanja in vsa propaganda, ki je osnovana na željah, utvarah in lepih besedah, je daleč od tistega, kar si želiš sam in kar je cilj nas vseh!
LAŽ IN NJEN ŽENIN
Laž se je neki večer preobjedla, ponoči jo je tiščalo, ni mogla spati, pa je premišljevala, kako grdo je pokvarjen svet, da ji noče več vsega verjeti odkraja, premišljevala je in prišla je slednjič do tega konca in sklepa, da se bo omožila. Omožena ženska - tako je modrovala - ima vendarle nekaj več veljave pri ljudeh.
Laž se je torej ozirala po ženinu. In res, iztek-nila je moža, ki ji je bil posebno všeč, ker je imel lasuljo, umetne zobe in lepo kratke noge kakor ona. Ime mu je bilo Prilažič in hitro sta bila pobotana, da mu je najprej prestati izkušnjo, potem pa bodi poroka.
Laž gre pa stopi v krčmo. Tam so sedeli kmetje pri polnem bokalu in so tarnali o slabih časih. Laž sede za mizo, naroči si vina in kruha pa jo vprašajo kmetje: "Mati, od daleč prihajate, kaj je novega po svetu?”
Laž odgovori: "Kaj bo novega? Nič posebnega! Le kokoš sem videla čuda veliko, z eno nogo je stala pod Grintovci, z drugo pod Gorjanci in je pila vodo iz Save.”
Kmetje so zabučali v smeh in vprek kričali: "To je laž, kosmata laž!” - Laž je bila jezna, pozabila je plačati in je odšla.
Za njo pride, kakor sta se zmenila, v isto krčmo Prilažič. Pil je svojo merico pa še njega vprašajo po novicah.
"Drugega ne vem,” je rekel, "videl sem jajce, ki je bilo tako veliko kakor hiša. Devet kovačev ga je z dleti odpiralo. Vsej deželi ga bo dosti za cvrtje."
Kmetje staknejo glave ukupe in reko: "Nemara je to jaice zlegla ona kokoš, ki je o nji pravila ženska.” In vprašali so Prilažiča, ali ni videl tudi kokoši, ki je zlegla to jajce. Prilažič je odgovoril, da ne. Kmetje so modro pokimali z glavo in mu povedali: "Kokoš, ki je zlegla to jajce, je čuda velika; z eno nogo stoji pod Grintovci, z drugo pod Gorjanci in pije vodo iz Save.” Pa so vsi verjeli.
Laž pride na svoji poti v drugo krčmo. Tudi tu se zgodi, da jo vprašajo po novicah.
"Kaj bo novega,” je odgovorila, "nič posebnega! Zeljnato glavo sem videla, tako je bila velika, da so tesači po lestvi plezali nanjo.”
"Lažeš,” so rekli kmetje, "takih debelih laži ne bomo poslušali; .glej, da se nam kar izgubiš izpred oči.” Laž se je užaljena dvignila in je odšla. Od gole jeze je še maseljc s seboj odnesla in kozarec.
Kmalu za njo pride v krčmo Prilažič. Tudi njega pobarajo, kaj je kaj novega.
Prilažič malo pomisli in pove: "List sem videl, možje, bogve, katerega zelišča je bil! Ta list je bil tako velik, da je pet voz stalo pod njim.”
Kmetje se spogledajo in eden reče: "Gvišno je to bil list zeljnate glave."
"Zeljnat je bil, zeljnat,” silijo kmetje, "mi to dobro vemo, nič novega nam nisi povedal, o tem zelju smo že čuli!”
Prilažič je prosil zamere, da jim ni mogel z boljšo novico postreči in se je poslovil. Kmetje pa so vse verjeli.
(Fran Milčinski)
Laž je prišla še v tretjo krčmo. Tudi tukaj jo pobarajo, kaj je kaj novega po božjem svetu, in Laž jim pove, da je videla goreti morje; sto oralov go je zgorelo noter do tal. - Ti kmetje pa so biti vroče krvi in kar koj so se razvneli. "Kaj, s takimi lažmi nas boš imela za norce?” so rekli. "Počakaj mi ti že pokažemo!" In prijela sta jo dva pod pazduho, tretji je pomagal z nogo in že je frčala uboga Laž čez prag na cesto.
Kmetje se še niso pomirili, pa pride med nje Prilažič. Vljudno jim vošči dober dan, sede, potem jih pa vpraša, kaj jih je tako razburilo. Kmetje mu hite povedati, kako jim je zanikerna ženščina hotelo natvezti goreče morje, pa so ji koj pokazali, počem so laži.
Prilažič jim pritrdi in jih pohvali, trčili so s kozarci in pili in potem jim je povedal, kaj je srečal no cesti: dolgo, dolgo vrsto težkih pariških voz, vsi so bili visoko obloženi s pečenimi ribami. Kaj menijo, odkod so bile ribe?
Kmetje so pomislili in nazadnje uganili: "Nemara je pa ženska le govorila resnico, da je gorelo morje.”
"Kako bo morje gorelo,” je ugovarjal Prilažič, "ko je mokro?”
A kmetje so se zopet razvneli. "Odkod pa so bili vozovi pečenih rib, kaj, če ne iz goročega morja?" so kričali, in ker je Prilažič le majal z glavo, so go v svoji togoti kar na eno; dve vrgli na plan.
Prilažič se je ročno pobral in je hitel za Lažjo* Konec vasi ga je čakala in smejoč sta si segla v roko; izkušnja je bila prestana!
In gospodična Laž in gospod Prilažič sta se poročila. Živela sta srečno in ugledno in imela sta mnogo, mnogo, mnogo otrok.
In med nami je mnogo, mnogo naslednikov, celo okrog vrhov . . .
Vsak načrt in vsaka organizacija mora biti utemeljena tudi na sredstvih, ki so ti na razpolago in na zagotovilih tistih, ki s temi sredstvi upravljajo, da bo tudi tako kakor obljubljajo. Ko so se odpirala vrata taborišč, si verjel lastnemu človeku, da bo vsaj približno tako, kakor ti je pripovedoval. Razočaran nisi bil. Svojega zaupanja nisi vrgel v zrak. Kakšni so vzroki, da tega zaupanja danes več nimaš, posebno še, ko so ti tujci, ki se zate nikdar niso zanimali, dokazali, da so njihove obljube - prazne. - Zaupaj samo tistemu, ki ga boš lahko na odgovornost postavil tudi po vojni, ko bo ravno tako s teboj kakor je danes. Sloga jači, nesloga tlači! Če imaš kako bolečino v srcu, obračaj se na nas! Svetovali ti bomo iskreno in pošteno, s premislekom in na podlagi informacij, ki nam jih dajejo zavezniki.
PETEGA EVANGELIJA III. DEL
SVETA DRUŽINA
1.
4.
Končani v Hramu sveti so obredi za rojstvo Jezusa in le daritve krvavo žrtev ženske očistitve še goltajo plameni sladkosnedi.
Zopet je sivec na cesti od zore do mraka, nosi Marijo in detece sveto čez meje, daleč Herod je in - kje so že hribi Judeje, s palico dolgo ob osleku Jožef koraka.
Pestuje dete Simeon in sredi molitve in duhovne poglobitve, ko minejo vsakdanje misli plitve, prerokbo slavno napove Besedi.
Znamenja vsa so ugodna, bojazen in vsaka proč je nevarnost, Marija se srečno nasmeje, kmalu jih sončece toplo Egipta ogreje, tamkaj se zibelka Jezuščku mirno potaka.
Nenadoma pa starček bojno klikne:	Bog vse na dobro obrne, oj, pridkan je možek!
“Presunjena bo z mečem duša tvoja!” -	Rada bi rekla Marija mu: Dedek moj, Jožek! -
Kot da ji kača pod nogami sikne,	Toda on danes renči in globoko preudarja,
Marija z mesta plaho se premakne,	Skrben, s piščalko za pasom, s pogledom togotnim
čez čudo lepa belega povoja	nič ne zaupa piščalkar tem krajem samotnim,
z roko tresočo nežno se dotakne.	težko čez rame visi mu orodje tesarja.
2.
Herod je kraljeval in si navlekel bogastva mnogo: Širne so peliske, vinogradi visoki, njive nizke njegova last. Kot da ne bo pritekel
5.
-	Kaj se tam črno zagrinja ob cesti ? -“Nič ni, Marija, grmovje je v slaku!”
-	Kaj plahutaje se joka po zraku? -“Ptič velikan je, ki nima kam sesti!”
mrtvaški pot mu, on se je oblekel v zlato, škrlat, iz narodove stiske gradil palače je za odaliske in še, da slaven bo, se je zarekel.
-	Strah me je, Jožef, povej mi povesti! “Res sem utrujem od hoje po tlaku!”
-	Rada bi, rada povesti v somraku! -“Misliti treba na spanje, na jesti . . .”
O rojstvu Kralja v tihem Betlehemu tiran izve od magov bojazljivi in sklene, da poroma z nožem k njemu.
Pijan krvi in nagle samovolje lokavo snuje v glavi iznajdljivi za druge slavno zgolj otrok pokolje.
3.
Mudi se danes mamicam v domovih, umiti malčki so v oblekcah novih, najzalši bodo kraljev dar dobili, sam kralj Herod tako so razglasili.
Hitijo z deco, željne cen njegovih, v kraljevsko past te peš, te na vozovih, če bi zvonovi v Betlehemu bili, tem materam bi žalostno zvonili.
Otroke tam morijo! Kakšna stiska!
Sto mater stoka in obupno vriska! Pokoren svojim sanjam Jožef - tvega.
Na stražo, ko s prikrito ženko bega, da staro babše vodi, se obregne grobo in s palico oslička dregne.
Dete zbudi se, osliček obstane, nedrje sveto Marija odkrije,
Jožef še skloni, da sedlo privije . . .
Treba hiteti, temnijo prostrane, lehe peščene temnijo v puščavi -ptič samotar ne utihne v daljavi.
(Dalje)	SAVINJČAN
NA VEČER
(Iz cikla: Kras)
V	svetlo okno smo uprti,
v modrino gora. Pijemo kavo.
V	mrazu gori večerna stran, tihota pokriva puščavo.
Da smo zašli, bratje, zakaj?
Da smo umrli v ta ostri Kras?
O, to je žalost, prozorna žalost, ki visi kot nebo čez nas!
Da smo zašli, bratje, zakaj ?
Burja je razostrila Kras.
Zdaj strmi ta prozorna žalost kakor otožen izjokan obraz.
Srečko Kosovel
NEZASLUŽENA BRCA
NAJBOLJŠA DOGODIVŠČINA V TEJ VOJNI
Bilo je vročega dne meseca julija 1942. Deveta avstralska divizija je v Libiji osvojila Tel El Isso (Jezusovo gričevje).
Obenem s kršnim vencem razritega hribovja so Avstralci ujeli tudi nekaj tisoč Italijanov in Nemcev. V temnosivi gmoti laških in nemških uniform so se v pekočem soncu svetlikali zlati našivi častnikov in podčastnikov. Zmeraj smehljajoči. Avstralci so spremljali dolgo procesijo in jo vodili proti naši obrambni črti.
Z brigadirjem — generalom (sedanjim majorjem-generalom) Frankom Milburnom sva opazovala zanimiv prizor. Brigadir je prišel k nam naravnost iz Washingtona, da bi si na licu mesta ogledal delo in moč znamenite osme armade.
Dopoldanske ure sva s simpatičnim brigadirjem preživela v varnem zatišju v živo skalo vklesanega zaklonišča. Nemški štuka letalci so neprestano napadali. Bombe so grmele brez prestanka, vmes pa je lajalo naše protiletalsko topništvo s tako silo, da sva bila že oba naglušna. Razen mene ni nihče vedel, da je moj tovariš - general. Ameriške uniforme so bile v tem času še popolnoma neznane v Egiptu.
Vojni ujetniki me takrat že niso več zanimali. Videl sem tega že mnogo, včasih celo preveč. Zato sem zapustil generala in si poiskal malo sence v nekem skalnem previsu. Generala Milburna sem prepustil njegovi radovednosti. Na sto korakov od njega se je bližala skupina kakih dvesto ujetnikov, ki jo je vodil avstralski kaplar. Komaj sem dobro zapustil brigadirja, že ga je zapazil kaplar, ki je v njem videl vojaka v tuji uniformi s po eno zvezdo na vsaki rami. Njegovi zvezdi sta bili srebrni. Tudi italijanski vojaki nosijo nekaj podobnega . . .
Meni nič tebi nič je kaplar obšel nič slutečega brigadirja, ki je ves zaverovan stoje opazoval ujet-
nike. Kaplar je dvignil desno nogo in jo iztegnil naravnost v sedalo ubogega Amerikanca. Z navajeno spretnostjo mu je z ramen strgal obe zvezdi in ga s krepkim sunkom v rebra pognal v vrsto vojnih ujetnikov. Pri tem je še pripomnil: “Avanti Pas-quale!”
Ameriški general je namršil obrvi, se z velikim samozatajevanjem popraskal po vseh tistih delih, ki. so se tako nenadoma seznanili z avstralskim čevljem in avstralsko pestjo, nato pa se narahlo kislo-sladko nasmejal in stopil v vrsto. Ko sem ga ponovno opazil je že stal v vrsti italijanskih ujetnikov.
Skočil sem pokonci in se z vso razumljivo užaljenostjo zadrl nad kaplarjem. General pa me je zavrnil: “Ta pomota je popolnoma naravna. Kljub dvem dobrim bunkam sem se prav od srca nasmejal in radovedno pričakoval, kako bo stvar končala.”
Avstralski kaplar je bil ves obupan, posebno še, ker so se italijanski ujetniki prav po laško muzali. Izvlekel je iz žepa obe amerikanski zvezdici in ju ponudil brigadirju. Amerikanec pa se je samo na-smeknil in dejal: “Kar obdrži ju. sinko! Naj ti bosta za spomin, če se ti zdi vredno!”
Zvečer je vstopil v najin šotor avstralski kaplar, najin znanec. V roki je držal avstralski klobuk. Strumno je pozdravil brigadirja Milburna in dejal: “Dovolite, general, da vam podarim nekaj spominov!” Izročil mu je klobuk, navrhan do roba z italijanskimi zvezdami in distinkcijami laških častnikov in podčastnikov. Pa še fotografijo Mussolinija je priložil.
Po eno laško zvezdico sem brigadirju pritrdil na vsako ramo in kar dobro sta mu pristojali.
Georges Lait
NOČNI SPREHOD	*
G.C. Norman
Počasi smo rinili naprej, včasih smo se ustavili in pazljivo prisluškovali. Srebrni lunini žarki so risali sence po drobnem puščavskem pesku. Sovražne čelade so se svetlikale v daljavi. Nemški stražnik se je približal, da smo videli njegov bledi obraz. Skril sem se v temo. Martin pa je nadaljeval pot.
"Halt, wer da?” (Stoj ...)
“Kamerad”, je odgovoril Martin zelo počasi, da bi tako prikril svoj nenemški naglas, “Oberleutnant Wehn!”
Nemški stražar se je prestopil... Ko je Martin dvignil desnico, sem naperil svoj Remington, dobro pociljal in sprožil. Pok je bil tako neznaten, da ga skoraj nisem slišal. Nemec se je zgrudil na mestu. Martin se je sklonil in mu odvzel čelado in puško.
V daljavi so se gibale sive postave, tu pa tam so se zablesketale strojnice na motornih vozilih. Izgle-dalo je, da je vse zavito v popolno spanje. Na drugem koncu so se komaj slutili koraki drugega stražarja v mehkem pesku.
Tiha, popolna puščavska tišina je vladala vse naokrog.
Spomini so se kar sami utrinjali drug za drugim v moji glavi. Misli so se vračale domov. Rumeno jesensko listje je zalival rahel in droban jesenski dež. Mislil sem na jutranji vetriček, ki maje visoko travo...
“Čuj”, je dejal Martin, “kaj ni to Hearm?” S puško je pomignil v naznačeno smer. Z istim znakom je Hearm odgovoril. Holt mu je previdno sledil. Tudi onadva sta imela srečo.
“O.K., fantje,” je dejal Martin. Počasi smo odšli vsak na svojo stran. Jaz sem jo urezal proti vzhodu, kakor je bilo ukazano.
Naši so prihajali z južne in severne strani. Pre vidno so se skrivali med vozili. Opazil sem tudi In dijce z gumijastimi čevlji, ki so se vlekli proti šoto rjem.
Naenkrat je šinil v zrak zelen plamen in sledila je strahovita eksplozija. Mina se je vžgala in izdala našo prisotnost. Odmotal sem bombo in stekel do prvega oklepnega avtomobila. Postavil sem jo ob motorju in jo ubral...	e
Poleg mene je rezgetala strojnica. Dva Indijca sta pridno postavljala bombe v vozila.
Nenadoma je zaropotalo. Bližal se je nemški tank Mark IV. Za njim so se skrivali “Panzergrenadirji". Nekdo izmed naših je vrgel dve bencinski bombi. Zadeli sta v tankov rezervuar. Panzergrenadirji so divjali proti nam neustrašno. Zopet je nekdo zagnal bombo, to pot naravnost v njihove vrste. Nemškemu vojaku, ki je drvel prav proti meni, je odneslo bučo.
Moje misli so zamrznile ...
Nemci napada niso pričakovali. Napol oblečeni
častniki so se poskušali razvrstiti v strelce, ali je bilo že prekasno.
"O.K.”, je dejal Martin.
“O.K.”, sem mu odgovoril.
Z vso naglico smo postavljali mine in jih zagre-bali s peskom. Stekli smo k našemu vozilu, kjer nas je čakal Hearn. Bili smo že precej daleč, ko je udarilo v nemškem taborišču. Mine in bombe so pokale ko na sodni dan ...
Zdelo se mi je kakor, da smo maščevali strašen zločin, kakor da smo kaznovali največjega hudodelca.


IZJAVE G. EDEN-A. V spodnji zbornici je neki poslanec vprašal g.Eden-a, ali se misli britanska vlada omejiti na priznanje in podpiranje partizanskih skupin in jih smatrati kot zaveznike. G. Eden je odgovoril, da stremi britanska politika za tem, da bi čim uspešnejše pomagala vse borbene skupine, ki se bore proti skupnemu sovražniku. — Neki drugi poslanec je g. Eden-a vprašal če je res, da so se Jugoslovani dvignili ne da bi čakali na znak generala Wilsona, kar je povzročilo obilne žrtve, ki da so bile zaman žrtvovane. Vse to, pravi poslanec, je močno škodovalo britanskemu prestižu. Na to vprašanje je g. Eden odgovoril, da je britanska vlada v stalnem stiku z uporniškim gibanjem in da ne veruje, da bi Jugoslovani nekaj podvzeli, če bi jih h temu ne ohrabrila Velika Britanija. — Te izjave v britanskem parlamentu se gotovo nanašajo na očitek maršala Tita, da so vsi zavezniki brez izjeme vse, premalo podpirali njegove odrede v teku zadnje šeste nemške ofenzive.
POSVETOVALNI ODBOR ZA ITALIJO. Odbor je do sedaj zasedal šestič. Jugoslovanski in grški član odbora do sedaj še nista bila prisotna pri sejah. Pravijo, da bo jugoslovanska delegacija z dr. Krekom na čelu te dni odpotovala na mesto zasedanja.
TEŽAK LETALSKI: NAPAD NA REKO. Nemški radio poroča, da so zavezniška letala pred nekaj dnevi zelo težko bombardirala Reko. Po nekaterih vesteh je bilo več ladij v reški luki potopljenih. Prizadeta je bila tudi tovarna za torpeda. Isti viri potrjujejo, da je bilo več sto ljudi ubitih in ranjenih. Posebno občutna škoda je na pristaniških in železniških napravah.
LISTNICA UREDNIŠTVA. Uredništvo prejema dnevno vse polno podpisanih in anonimnih dopisov o zadnjih dogodkih. Tistim, ki iz nerazumevanja ali kakršnih koli drugih vzrokov naperjajo cenene napade, svetujemo, da bi se s podobnimi protesti učinkovitejše lahko obrnili do svojih strankarskih šefov, ki nosijo glavno krivdo za marsikaj. Za to pa jim menda primanjkuje poguma. Ostalim svetujemo naj pravično in pazljivo čitajo “Bazovico" in ne bo jim težko uganiti, kaj jim je storiti. — Vsako spremembo naslova nam javite, da bi se pošiljke ne izgubljale, ker smo primorani na vse kriplje varčevati ! — Ponovno prosimo vse naše čitatelje, da nam javijo točne naslove in pošljejo poštnino, če žele, da jim list pošiljamo po pošti.
V	SKLAD "BAZOVICE" SO DAROVALI gg.:
Šušmelj Zofija P. Eg. 50.-, Žagar Vinko 100.-, Uršič Angela 50.-, Kumar Lojzka 50.-, Gregorič Marija 50.-, N.N. 40.-, Rezi Radanovič 100.-, Žižmond Milka 50.-, Frandolič Krista 50.-, Pahor Viktorija 50.-, Mozetič Marta 100.-, N.N. 20.-, Pahor Zora 30.-, Novak Marija 50.-, Gregorič Ivanka 30.-, Rekar Margarita 20.-, Pelikan Karla 50.-, Cuk Milka 50.-, Čuk Alma 50.-, Gorkič Ema 50.-, Perčič 50.-, Beltram Rezka 100.-, Krševan Slavica 50.-, Butkovič Nela 50.-, Mozetič Polda 50. -, Adamič Antonija 50.-, Šinigoj Pepina 40.-, Kranjc Ema 20.-, L.V. 50.-, Cotič Pavla 50.-, Koglot Ivanka 50.-, Leon Karlota 50.-, Cvenk Antonija 50.-, Gorkič Olga 50.-, Pahor Viktorija 30.-, Bizjak Anica 50.-, Adamič Marija 50.-, Koron Marija 40.-, Bavčar Judita 50.-, Martelanc Albina 50.-, Batistič Mihael 50.-, Komel Milka 20.-, Rusjan Bernarda 20.-, Mozetič Suzana 100.-, Makuc Ivanka 100.-, Lavrin Antonija 100.-, Saksida Milena 50.-, Kurat Franc 50.-, Lasič Marija 50.-, Lasič Ivanka 50.-, Škrabe Tereza 50.-, Mozetič Berta 50.-, Kosta Marija 30.-, Černe Marija 50.-.
V	SKLAD "ŠOTORSKE KNJIŽNICE" pa smo prejeli od gg. Merljaka Ivana P.Eg. 50,-; Kanonik Fani 50.-; Stepančič Milke 60.-; Mozetič Marte 50.-; Krkoč Ide 100.-; Ožbot Katerine 50.-; Mme Onzby 50.-; Klanjšček Štefanije 50.-; Skupno P.Eg. 460.-. VSEM DAROVALCEM SE ISKRENO ZAHVALJUJEMO !
KAJ SE DOGAJA V DNJEPERSKEM KOLENU?
(Konec z 2.str.)
Če se nemški strategični načrt postavlja kot brezpogojna obramba romunskih petrolejskih vrelcev, potem s skrajšanjem vzhodnega bojišča ne bo nič. Z drugo besedo se to pravi, da bodo divizije rdeče armade svoje ofenzivne podvige premaknile na druge dele vzhodnega bojišča kakor že to nazorno kažejo borbe južno od Ljeningrada. Če se ruskim četam posreči vdor na Baltik, potem se bo bojišče samo še raztegnilo.
Obramba Romunije pa bo imela za Nemce še drugo težjo posledico. Na tako raztegnjenem vzhodnem bojišču se bodo morali Nemci odreči vsaki bodoči poletni ofenzivi, ker za tak podvig ne bo dovolj moči na razpolago. Če k temu dodamo še nevarnost druge fronte, nam postane očitno, da je nemška zagata zelo občutna.
Nova situacija
KVisuNgi uvigAJO ciave
- -kAM PA.MJN TICEEV DOLFE: DOAOV, V /AOSKVl SO REKU,DA SO OBRAVNAVA1 'X>5EV v AVSTRIJI IN| . ,*£SilE=ii3x JUGOSLAVIJI ...1
PUNČU
	—IT	t, f-
	i’ •	‘L
I		•	1	 c * c
m l V ~ -V			'pf
PRVI KORAK
"BaSIC-OČENCA"
- v ŽIVLJENJE
0®C3QG>6Xa<3ted
SftL(\MEWbK\'
13.US1