STOPINJE 1997 Izdalo Pomursko pastoralno področje Franc Kodila, Martin Poredoš, Andrej Zrini Uredniški odbor: Jože Ftičar, Lojze Kozar, Lojze Kozar ml,, Vilko Novak, Franc Puncer, Jože Smej, Jože Zadravec Naslovna stran ovitka: Cerkev sv. Cirila in Metoda v Radencih Zadnja stran ovitka: Rože je na vrtu plela... - posnetek Jože Ftičar Barvni posnetki Fotokronike - Jože Zadravec Zbornik Stopinje spada med proizvode, za katere se po mnenju Min. za kulturo Rep. Slovenije z dne 8. 11. 1995, št. 415 - 242/95 mb plačuje 5 % davek od prometa proizvodov. Tisk: Pomurski tisk d.d., Murska Sobota STOPINJE 1997 Leto 1997 je navadno leto, ima 365 dni, začne in konča sc s sredo. Nedelje, zapovedani prazniki in državni prazniki so označeni z večjim rdečim tiskom, nezapovedani prazniki in dela prosti dnevi pa z rdečim manjšim tiskom. Imena župnij, ki obhajajo god svojega zavetnika, so na skrajni desni strani s krepkejšim tiskom. Praznovanje svetniških godov je označeno s številkami in sicer: slovesni praznik (1), praznik (2), obvezni god (3), neobvezni god (4). Svetnikov, pri katerih ni številke, se v bogoslužju več ne spominjamo. Cerkveni prazniki: Zapovedani: telovo - 29. maj, Marijino vnebovzetje - 15. avgust, vsi sveti - 1. november, božič - 25. december. Nezapovedani: novo leto - 1. januar; sveti trije kralji - 6. januar; svečnica - 2. februar; sv. Jožef - 19. marec; Gospodovo oznanjenje - 25. marec; velikonočni ponedeljek - 31. marce; vnebohod - 8. maj; sv. Peter in Pavel - 29. junij; Marijino rojstvo - 8. september; Brezmadežna - 8. december; sv. Štefan - 26. december. Državni prazniki: novo leto - 1. in 2. januar; Prešernov dan - slovenski kulturni praznik - 8. februar; dan upora proti okupatorju - 27. april; praznik dela - 1. in 2. maj; dan državnosti - 25. junij; dan spomina na mrtve - 1. november; dan samostojnosti - 26. december. Dela prosti dnevi so tudi naslednji verski prazniki: velikonočna nedelja in ponedeljek - 30. in 31. marec; binkoštna nedelja - 26. maj; Marijino vnebovzetje - 15. avgust; dan reformacije - 31. oktober; božič - 25. december. Kratice: c.uč. = cerkveni učitelj, dcv. = devica, duh. = duhovnik, muč. = mučenec, pušč. = puščavnik, red. = redovnik, red. ust. — redovni ustanovitelj, spok. = spokornik. Lunine spremembe: polna luna® mlaj® prvi krajec 9 zadnji krajec STOPINJE V DRUGEM ČETRTSTOLETJU Pred petindvajsetimi leti so izšle prve STOPINJE na 110 straneh. Uredil jih je dr. Jožef Smej. Po prvih nekoliko negotovih korakih so kmalu shodile s trdnim korakom, z razmeroma visoko naklado in številnimi sodelavci. Razširile so se, razbohotile včasih na več kot 250 strani in prinašale staro in novo. Staro, da bi odkrivale naše korenine, novo, da bi dajale smer in spodbudo ostati to, kar smo in kar smo vedno bili: Slovenci in kristjani tudi v težkih časih, ko niti slovenstvo, še manj pa krščanstvo ni bilo vrednota. Doživele so, da sc je zrušil sistem, ki je bil na videz trden in neuničljiv, v resnici pa je bil že od začetka podvržen razpadu, ker je bil zgrajen na laži, krivici in zatiranju. Tudi STOPINJE so čutile nasilje, ko je bilo že samo zanimanje za porabske Slovence sumljivo politično delovanje in so z raznih strani dobile opomin, da sc s tem podajajo na prepovedano politično področje. Tudi sedaj ni vse najboljše pri nas, toda sneli smo nagobčnike in to je bistvena sprememba za razvoj demokracije in svobode. Po jubilejnih STOPINJAH leta 1996 jih usmerjajo štirje važni dogodki tega leta in jim kažejo pot v naslednje četrtstoletjc. Prvi važen dogodek je bil papežev obisk naše domovine Slovenije. Svetega očeta smo sprejeli kakor sc za kulturen narod spodobi. Lepo so ga sprejeli naši oblastniki, naši varnostniki, naši razumniki, posebno pa še naše ljudstvo in mladina. Redki posamezniki so skušali s svojim pisanjem pomen papeževega obiska izničiti, (oda vpili so v prazno, saj Slovenci vemo, da nam vsem papežev obisk pomeni priznanje enakopravnosti z drugimi narodi, vernim pa Še potrditev v veri naših prednikov in pogum za krščansko življenje: »Ne bojte sc Kristusa! Verujte vanj in v njegovo ljubezen. Prestopite tudi vi prag upanja! ... Vsak človek je poklican k svetosti, poklican, da oblikuje človeštvo, ki ga prenavlja božja slava... Kristjani so poklicani, da z lastnim svetim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.« - Ti napotki so namenjeni vsem: otrokom in mladini, odraslim in ostarelim, moškim in ženskam, vernim in nevernim. Ljudje bomo vedno bolj ali manj različni med seboj po veri, po političnem prepričanju, po premoženjskem stanju, po izobrazbi in poklicu, vse nas pa povezuje ista bistvena značilnost: vsi smo ljudje, vsi božji otroci, tudi (isti, ki se tega ne zavedajo. Drugi važen dogodek, ki bo nas in naše Stopinje usmerjal, pa je napoved triletne priprave na veliko jubilejno sveto leto 2000. Z letom, v katerega vstopamo, 1997, bomo obhajali prvo leto priprave in glavna misel bo: Spoznavajmo Kristusa. Ta dogodek je s svojo prisotnostjo poudaril in ga pravzaprav začel pater Emilicn Tardif, ki je s svojo karizmatično osebnostjo tisoče navdušil za vero in zaupanje v Kristusa, ki je kakor nekoč v Palestini po skupni ; Justin, muč.; Pamfil, muč. Jezus, gospod sobote (Mr 2, 23-28; 3, 1-6) 2 P Marcelin in Peter, muč, (4); Erazem, škof, muč. 3 T Karel Lwanga in tov., muč. (3); Klotilda, kralj. 4 S Frančišek Caracciolo. red. ust.; Kvirin iz Siscije, muč. 5 Č Bonifacij, škof, muč. (3); Svetko, muč. ® 6 P Srce Jezusovo (1); Norbert, škof, red. ust.; Velika Polana 7 S Marijino Srce; Robert Ncwminsterski, opat; Ana Gariza, dev. 8 N 10, NAVADNA (2); Medard, škof; Viljem iz Yorka, škof Hudi duh bo premagan (Mr 3, 20-35) 9 P Efrcm Sirski, c.uč.; Primož in Felicijan, muč. (4) 10 T Bogumil, škof; Janez Dominici, dubrovniški škof 11 S Barnaba, apostol (3); Joienta, red. 12 Č Janez Fakundski, red.; Adelhajda, dev. 13 P Anton Padovanski, red., c.uč. (3); ITifii, škof 3 14 S Elizej, prerok; Valerij in Rufin, muč. 15 N 11. NAVADNA (2); Vid (Vitomir), muč. Prilika o rastočem žitu in o gorčičnem zrnu (Mr 4, 26-34) 16 P Frančišek Regis, duh.; Beno, škof; Gvido Kortonski, red. 17 T Gregor Barbari go, škof; Adolf, škof 18 S Marko in Marcclijan, muč.; Amand (Ljubo), Škof 19 C Romuaki, opat (4); Nazarij, škof 20 P Silverij I., papež, muč,; Mihelina Malatesta, spok. 21 S Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, red. (3); Evzcbij, škof 22 N 12. NAVADNA (2); Janez Fisher in Tomaž More, muč. Jezus pomiri vihar na rmirju (Mr 4, 35-41) 23 P Agripina, dev., muč.; Jožef Cafasso, duh. 24 T Rojstvo Janeza Krstnika (1); Kres Ljutomer, Razkrižje 25 S DAN DRŽAVNOSTI; Viljem, opat; Doroteja, dev. 26 C Vigilij (Stojan), škof; Pelagij, muč. 27 P Ema (Hema) Krška, kneg. (3); Ladislav Ogrski, kralj S Beltinci 28 S Irenej, škof, muč. (3); Potamijcna, muč. 29 N 13. NAVADNA (2); Peter in Pavel, apostola (1); Hotiza, G. Radgona Jezus obudi Jairovu hčer (Mr S, 21-43) 30 P Prvi mučenci rimske Cerkve (4); Emilijana, muč. JULIJ 1997 Mali srpan । 2 3 4 5 T Tcobald (Bogoslav), pušč.; Estera, svetopis. žena S Oton Bamberški, Škof; Vital (Živko), muč. C Tomaž, apostol (2); Hcliodor, Škof P Elizabeta Portugalska; Urh, Škof (4) S Ciril in Metod, slovan. apostola (1) Radenci 6 7 H 9 10 11 12 N 14, NAVADNA (2); Marija Goretti, dev., muč. Jezusa v Nazaretu prezirajo iMr 6, 1-6) P Izaija, prerok; Vilibaid Škof; Edclburga, dev. T Kilijan, škof, muč.; Prokop, muč. S Veronika Giuliani, opatinja; Gorkumski mučenci C Amalija (Ljuba), red.; Rutina in Sekunda, muč. P Benedikt, opat (2); Olga Kijevska, kneg. S Mohor in Fortunat, tnuč. (4); Nabor in Feliks, muč. Benedikt v Prek ni. 13 14 15 16 17 18 19 N 15, NAVADNA (2); Henrik (Hinko) L, kralj Jezus razpošlje apostole (Mr 6, 7-13) P Kami! de Lellis, duh. (4); Frančišek Solan, red. T Bonaventura, škof, c.uč. (3); Vladimir Kijevski, knez S Karmclska Mati Božja (4); Evstadj. Škof Č Aleš (Alcksij), spok.; Marcelina, dev. P Friderik (Miroslav), škof, muč.; Arnold, škof S Arsen, diakon, pušč.; Aurea (Zlata), dev. 20 21 22 23 24 25 26 N 16. NAVADNA (2); Marjeta Antiohijska, dev,, muč,; Množica se Jezusu smili (Mr 6, 30-34) P Lovrenc iz Brindisija, duh., e.uč. (4); Danijel, prerok T Marija Magdalena (Majda) (3); Mene lij, opat S Brigita Švedska, red. ust. (4); Apolinarij, škof C Krištof (Kristo), muč. (4); Kristina, dev.. muč. P Jakob, apostol (2); Olimpija, vdova S Joahim in Ana, starša DM (3); Valcns, škof Elija, prerok Kapela Dobrovnik € Bakovci 27 28 29 30 31 N 17. NAVADNA (2); Gorazd, Klimenl, Naum in tov. Jezus nasiti pet tisoč mož. (Jn 6, 1-15) P Viktor (Zmago), papež; Samson (Samo), Škof T Marta iz Bc tanijo (3K Olaf' kralj, muč. S Peter Krizolog, škof, c.uč. (4); Angelina, kneg. C Ignacij Lojofski, red. ust. (3); Fabij, muč. AVGUST 1997 Veliki srpan I P Alfonz M, Ligvorij, škof, c. uč. (3); Makabejski bratje 2 S Evzebij iz Vercellija, škof (4); Štefan, papež 3 N 18. NAVADNA (2); Lidija, makedon. žena ® Kruh iz nebes (Jn 6, 24-35) 4 P Janez M. Vianney, duh. (3); Perpetua, žena 5 T Posvetitev bazilike Marije Snežne (4); Ožbalt, kralj 6 S Jezusova spremenitev na gori (2); Pastor, muč. 7 C Sikst II., papež in tov., muč.; Kajetan, duh. (4) 8 P Dominik (Nedeljko), red. ust. (3); Cirijak in tov. 9 S Peter Faber, red.; Roman, muč. 10 N 19. NAVADNA (2); Lovrenc, diakon, muč. Jaz sem kruh življenja (Jn 41-51) 11 P Klara (Jasna), dcv. (3); Tiburcij in Suzana, muč. 12 T Evplij, muč.; Inocenc XI., papež 13 S Poncijan, papež in Hipolit, duh., muč. (4) 14 C Maksimilijan Kolbe, muč. (3); Evzebij iz Rima, duh 15 P MARIJINO VNEBOVZETJE (1); Tarzicij, muč. Apače, Grad, Turnišče 16 S Rok, spok,; Štefan Ogrski, kralj (4) Cezanjevci, Dukležovje 17 N 20, NAVADNA (2); Hijacint Poljski, red. Moje telo je res jed (Jn 6, 51-58) 18 P Helena (Jelka, Alenka) cesarica; Agapit, muč. © Pertoča 19 T Janez Eudes, red. (4); Ludvik Toulouški, Škof 20 S Bernard, opat, c. uč. (3); Samuel (Samo), prerok 21 C Pij X., papež (3); Baldvin, kralj; Sidonij, škof 22 P Devica Marija, Kraljica (3); Sigfrid (Zmago), škof 23 S Roza iz Lime, dcv. (4); Filip Benizi, red. 24 N 21. NAVADNA (2); Jernej, apostol (2) Gospod, h komu pojdemo? (Jn 6, 60-69) 25 P Ludvik IX., francoski kralj; Jožef Kaiasanc, duh. (4) @ 26 T Ivana Elizabeta Bichicr, red. ust.; Rufin, škof 27 S Monika, mati sv. Avguština (3); Cezarij, škof 28 Č Avguštin, škof, c.uč. (3); Hermes, muč. 29 P Mučeništvo Janeza Krstnika (3); Sabina, muč. 30 S Feliks (Srečko) in Adavkl, muč.; Gavdencija, muč. 31 N 22. NAVADNA (2); Rajmund {Rajko) Nonat, red. Jezus obsoja farizejska izročila (Mr 7, 1-8. 14-15. 21-23) SEPTEMBER 1997 Kimavec 1 1' Egidij (Tilen), opat (4); Verena, dev. 2 T Maksima, muč.; Kastor, škof 3 S Gregor VeL, papež (3); Mansvct, škof 4 Č Rozalija (Zalka), dcv.; Ida, spok.; Mojzes, prerok 5 P Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, škof, muč. 6 S Pctronij, škof; Favst, Makarij in tov., muč. v 7 N 23. NAVADNA (2); ANGELSKA; Marko Križevčan in Jezus ozdravi gluhonemega (Mr 7, 31-37) X P Marijino rojstvo (2); Hadrijan, muč. 9 T Peter Klaver, red.; Dorotej in Gorgonij, muč. 10 S Nikolaj Tolcntinski, spok.; Otokar, red. 11 Č Prot in Hiacint, muč.; Erntruda (Erna), dev. 12 P Gvido iz Andcrlechta, spok., Tacijan (Tihomil), muč. tov., muč. Tišina » 13 S Janez Zlatousti, škof, c.uč. (3); Mavrilij, škof 14 N 24. NAVADNA (2); Povišanje sv. Križa Petrova izpoved o Jezusu (Mr 8, 27-35) Črensovci, Križevci 15 1’ Žalostila Mati Božja (Dolores) (3); Melita, muč. 16 T Kornelij, papež in Ciprijan, Škof, muč. ® 17 S Robert Bellannino, škof, c.uč. (4); Lambert, škof 18 Č Jožef Kupcrtinski, duh.; Irena in Zofija, muč. 19 P Januarij, škof, muč. (4); Emilija de Rodat, red. 20 S Korejski mučenci (3); Kandida (Svetlana), muč. 21 N 25. NAVADNA (2); Matej, apostol in evang. (2) Jezus opominja k ponižnosti (Mr 9, 30-37) 22 P Tomaž Villanovski, Škof; Mavricij in tov., muč. 23 T Patcrnij (Domogoj), škof, muč.; Lin, papež a 24 S Rupert Salzburški, škof (4); Marija rešit, jetnikov 25 Č Avrelija (Zlata), dev.; Sergij Radoneški. Škof 26 P Kozina in Damijan, muč. (4); Nil, opat Kuzma 27 S Vincenc Pavelski, duh. (3); Hiltruda, dev. J 28 N 26. NAVADNA (2); Venčeslav (Vaclav), muč. Jezus svari pred pohujšanjem (Mr 9, 38-43. 47-48) 29 P Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli (2) Veržej 30 T Hieronim, duh., c.uč. (3); Zofija, spok. OKTOBER 1997 Vinotok 1 S Terezija Deteta Jezusa, dev. (3); Remigij, škof ® 2 C Angeli varuhi (3); Teofil (Bogoljub), spok. 3 P Evald, muč.; Kandid (Žarko), muč. 4 S Frančišek Asiški, red. ust. (3); Petronij, škof 5 N 27. NAVADNA (2); ROŽNOVENSKA; Marcelin, škof Sveti zakon je nerazvezljiv (Mr 10, 2-16) 6 P Bruno, red. ust. (3); Renato, škof 7 T Rožnovenska Mali Božja (3); Marko 1., papež 8 S Demetrij, muč.; Pelagija, spok. 9 C Dioniz, škof in tov., muč.; Janez Leonardi, duh. (4) 9 10 P Frančišek Borgia, red.; Hugolin, tnuč. 11 S Emilijan (Milan), škof; Aleksander Sauli, škof 12 N 28, NAVADNA (2); Maksimilijan Celjski, škof Jezus o nevarnosti bogastva (Mr 10, 17-30) 13 P Edvard, kralj; Koloman, muč. 14 T Kalist L, papež, muč. (4); Gavdencij (Veselko), škof 15 S Terezija (Zinka) Velika, dev., c.uč. (3); Avrelija, dev. 16 C Hedvika, red.; Marjeta M. Alakok, dev. (4); Gal, opat ® 17 P Ignacij Antiohijski, škof, muč. (3); Viktor, škof 18 S Luka, evangelist (2); Julijan, muč. 19 N 29. NAVADNA (2); MISIJONSKA; Izak Jogues, muč. Jezus o lastnosti apostolov (Mr 10, 35-45) 20 P Irena (Miroslava), muč.; Vendclin, opat 21 T Uršula, dev., inuč.; Hilarion, opat 22 S Marija Saloma, svetopis. žena; Berti la Boscardin, red. 23 Č Janez Kapistran, duh. (4); Severin iz Kolna, škof C 24 P Anton M. Clarct, škof (4); Feliks, škof, muč, 25 S Krizant in Darija, muč.; Krišpin in Krišpinijan, muč. 26 N 30. NAVADNA (2); ŽEGNANJSKA (1); Lucijan, muč. Jezus ozdravi slepega (Mr 10, 46-52) 27 P Vincenc in Sabina, muč., Frumcneij, škof 28 T Simon in Juda Tadej, apostola (2); Cirila, muč. 29 S Narcis, škof; Ermelinda Brabanlska. dev. 30 Č Marcel, muč.; Alfonz Rodriguez, red. 31 P DAN REFORMACIJE; Volbenk (Bolfenk), škof ® NOVEMBER 1997 Listopad 1 S VSI SVETI (1); Cezarij, diakon, muc. 2 N 31. NAVADNA (2); Spomin vseh vernih rajnih (l) Največja zapoved (Mr 12, 28b-34) 3 P Viktorin Ptujski, škof, muč.; Just, tržaški muč. (4) 4 T Karel Borotncjski, škof (3); Vita! in Agrikola, muč. 5 S Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Krstnika 6 C Lenart (Narte), opat (4); Sever, škof, inuč. 7 P Engclbcrt, škof, muč.; Ernest, opat; Vilibrord, škof $ 8 S Bogomir, škof; Deodat. (Bogdan), papež 9 N 32. NAVADNA; Posvetitev lateranske bazilike (2) Dar uboge vdove (Mr 12, 38-44) 10 P Leon Vel., papež, c.ue.; Andrej Avclinski, duh. 11 1 Martin iz Toursa, škof (3); Menas, pušč. Martjanci, Kobilje 12 S Jozafat Kunčcvič, škof, muč. (3); Kunibert, škof 13 C Stanislav Kostka, red. (4); Homobonus, trgovec 14 P Nikolaj Tavclič, muč.; Lovrenc OToole, škof ® 15 S Albert Veliki, škof, c. uč. (4); Leopold, knez 16 N 33. NAVADNA (2); Marjeta Škotska; .Jedrt iz Hellle Jezus napoveduje konec sveta (Mr 13, 24-32) 17 P Elizabeta Ogrska, red, (3); Evfcmija in Tekla, inuč. 18 T Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4); Abdija, prerok 19 S Narsej, škof, muč.; Barlam, muč. 20 C Edmund. kralj, muč.; Feliks Valois, red. 21 P Marijino darovanje (3); Gclazij, papež 22 S Cecilija (Cilka), dev., muč. (3); Maver, škof, muč. 23 N JEZUS KRISTUS, KRALJ (VLADAR) VESOLJSTVA tl) Moje kraljestvo ni od tega sveta (Jn 18, 33b-37) 24 P Andrej Dung-Lac in tov., vietnam. muč. (3) 25 T Katarina Aleksandrijska, dev., muč.; Erazem, muč. Lendava 26 S Leonard Portoinavriški, red.; Valcrijati Oglejski, škof 27 C Virgil, apostol Karantanije (4); Jožef Pignatclli, sed. 28 P Jakob de Marchia, duh.; Eberhmd, škof 29 S Saturnin, muč.; Radogost (Radobod), škof 30 N L ADVENTNA (D; Andrej, apostol Opomin k čuječnosti (Lk 21, 25-28. 34-36) DECEMBER 1997 Gruden 1 P Eligij, Škof; Natalija (Božena), spok. 2 T Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blanka, spok. 3 S Frančišek Ksaver, duh. (3); Kasijan, muč. 4 C Janez Damaščan, duh., c.uč. (4); Barbara, dev., muč. 5 P Saba (Sava), opat; Gerald iz Brage, škof 6 S Nikolaj (Miklavž), škof (3); Apolinarij, muč. Dolenci, Sobota 7 N 2, ADVENTNA (1); Ambrož, škof, c.uč. Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Lk 3, 1-6) S P Brezmadežno spočetje Device Marije (1) d T Peter Fourier, red.; Valerija, muč.; Abel, očak 10 S Melkijad, papež, muč.; Judita, svetopis. žena 11 C Damaz I., papež (4); Daniel Stilit, pušč. 12 P Ivana Frančiška Šantalska, red. (4); Amalija, muč. 13 S Lucija, dev., muč. (3); Otilija, dev.; Jošt, pušč. 14 N 3. ADVENTNA (1); Janez od Križa, c.uč. ® Janez Krstnik pričuje o Kristusu (Lk 3, 10-18) 15 P Kristina, dev.; Marija K. di Rosa, red. ust 16 T Albina, dev., muč.; Adelhajda, cesarica 17 S Lazar iz Betanije; Olimpija, red. ust. 18 Č Teotim in Bazilijan, muč.; Gacijan, škof 19 P Urban V., papež; Favsta, spok.; Tea, muč. 20 S Kvatre; Evgenij in Makarij, muč.; Dominik Siloški, opat 21 N 4. ADVENTNA (1); Peter Kanizjj, duh., c.uč. € Marija obišče Elizabeto (Lk 1, 39-45) 22 P Demetrij, muč.; Frančiška Cabrini, red. 23 T Janez Kancij, duh., c.uč. (4); Viktorija, dev., muč. 24 S Sveti večer; Adam in Eva; Hermina (Irma), dev. 25 Č BOŽIC, GOSPODOVO ROJSTVO (I); Anastazija, muč. 26 P DAN SAMOSTOJNOSTI; Štefan, prvi mučenec (2) 27 S Janez Evangelist, apostol (2); Fabiola, spok. 28 N SV. DRUŽINA (2); Nedolžni otroci, muč. Dvanajstletni Jezus v templju (Lk 2, 41-52) 29 P Tomaž Bccket, škof, muč.; David, kralj ® 30 T Liberij, škof; Roger, škof; Evgen, škof 31 S Silvester L, papež (4); Melanija, opatinja Jožef Smej Duhovna priprava na jubilejno leto 2000 (Premišljevanje) 1997: Jezus Kristus, edini odrešenik sveta, včeraj, danes in vedno Tako se glasi glavna vodilna misel leta 1997 kot prvega leta neposredne priprave na jubilejno leto 2(XM). Vsi časi so božji časi, vsi časi so tudi časi večne Božje Besede. To lepo označi duhovnik, ko na velikonočno vigilijo začrta v velikonočno svečo križ in letnico leta ter pri tem govori: »Kristus včeraj in danes, začetek in konec, alfa in omega, njegovi so časi in vekovi...« Besede so vzete iz Svetega pisma (Heb 13,8; Raz 21,6). Toda v teku časa so že v stari zavezi poznali posebna jubilejna leta. Praznovali so jih vsakih 50 let. Za začetek so zadoneli rogovi, jobcl, zato jobelovo leto, jubilejno ali sveto leto: »Bodi vam sveto petdeseto leto! Jubilejno leto je, sveto vam bodi! V svetem letu se povrnite vsak k svoji lastnini! Nikar ne stiskajte drug drugega...« (3 Mz 25, 11-13.17). Namen svetega leta je bil vzpostaviti idealno stanje družbene pravičnosti in enakosti. Sveto leto je imelo globok versko-odre-šenjskt pomen. V novi zavezi je papež Bonifacij VIII. za leto 1300 in potem za vsako nadaljnje stoto leto napovedal popolni odpustek vseh kazni, ki še ostanejo, potem ko je bil greh odpuščen. Popolnega odpustka so bili deležni vsi, ki so tisto leto opravili zakramentalno spoved in poromali v Rim na grob sv. Petra in Pavla. Klemen VI. je leta 1343 določil - ustrezno navadi v stari zavezi - naj bo sveto leto vsakih 5(1 let, Pavel II. pa leta 1470 naj bo vsakih 25 let. In tako se na jubilejno leto 2000 pripravljamo tri leta. Leto 1997 bo posvečeno Jezusu Kristusu, leto 1998 Svetemu Duhu in leto 1999 Bogu Očetu. Namen prvega pripravljalnega leta 1997 je: ponovno odkriti Jezusa Kristusa, edinega Odrešenika, rojenega iz Očeta pred vsemi veki, v času pa rojenega iz Manjinega deviškega telesa. In če se zdaj vprašamo: Kaj pomeni meni, osebno meni Jezus Kristus? Ali je to samo neka osebnost iz preteklosti? Ni minilo niti 3(1 let od Jezusove smrti in vstajenja in Porcij Fcst, poglavar Judeje, govori brezbrižno »o nekem praznoverju, o nekem Jezusu, ki je umrl, o katerem pa Pavel trdi, da živi« (Apd 25, 15). Nič ga ni zanimalo to, da so bili apostoli zaprti in bičani zaradi Jezusa, da je modri Gamalicl rekel Judom, naj pustijo te ljudi pri miru, kajti če je to delo človeško bo razpadlo, če pa je od Boga, jih ne bodo mogli uničiti. Ni se brigal za mladega grško govorečega Stefana, ki je umrl za Jezusa. Ni se zmenil za tnučeniško smrt apostola Jakoba. Za Porcija Festa je ta oseba, za katerega umirajo prvi mučenci, samo neki Jezus... Podobno je tudi s poganskimi latinskimi pisatelji: Tacit (55-120), Plinij Mlajši (62-120) in Svctonij (69-141). Vsi ti sicer pišejo o Jezusu, toda hladno kot zgodovinarji: da je Policij Pilat obsodil Jezusa na smrt v času Tiberijevega vladanja (Tacit), da se veliko ljudi na določen dan že pred zoro zbira in poje slavospeve Kristusu kot Bogu (Plinij), da so med Judi v Rimu nastali nemiri zaradi nekega Kresta (Svctonij). Tudi mnogi sodobni zgodovinarji štejejo Jezusa le kot modreca, ustanovitelja humanega sistema ali religije, kakor so bili filozofi in začetniki sistemov in verstev: Laolsc (ok. 6(M) pr. Kr.), Konfucij (551-479 pr. Kr.), Buda (ok. 45(1 pr. Kr.), 17 Sokrat (468-400 pr. Kr.), Platon (429-347 pr. Kr.), Aristotel (384-322 pr. Kr.). Toda nobeden od teh ni bil naprej napovedan. Kristusa pa so napovedali vsi preroki: da bo iz Abrahamovega rodu, potomec kralja Davida, da bo rojen v Betlehemu, da bo delal čudeže, da bo zasramovan, trpel, da mu bodo prebodli roke, noge, srce, da bo vstal, ker njegovo telo ne bo strohnelo v grobu, da bo večni veliki duhovnik po redu Mclkizcdekovem, da bo njegovo ime močni Bog in da bo kraljeval na veke... Tudi Jezus sam je vprašal svoje apostole, kaj pravijo ljudje o njem. Po različnih odgovorih vpraša apostole: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« »Ti si Kristus, Sin živega Boga,« odgovori v imenu vseh Simon Peter (Mt 16,16). Cc primerjamo ta evangelij z apokrifnim Tomaževim evangelijem, katerega logioni (kratki izreki) so nastajali sočasno ali kmalu po logionih pravih evangelijev, kakšna razlika! Visoko cenim Cerkev, prvo krščansko skupnost, ki je takoj znala razločiti med pravimi in umišljenimi evangeliji. V Tomaževem (umišljenem) evangeliju Jezus vpraša učence: »Primerjajte me in mi povejte, komu sem podoben!« Simon Peter mu reče: »Ti si podoben pravemu angelu!« Matej: »Ti si podoben modrecu, filozofu!« Tomaž: »Učenik, moja usta ne bodo mogla nikoli povedati, komu si podoben.« Nato Jezus vzame Tomaža vstran in mu kot za plačilo za njegov odgovor zaupa 3 besede... Kako prav ima sv. Avguštin, ko pravi: »Jaz evangeliju ne bi veroval, če me ne bi k temu nagibala avtoriteta katoliške Cerkve.« Avtoriteta prve Cerkve je sprejela Matejev evangelij, v katerem Peter izpove vero v Kristusa: »Ti si Sin edinega, živega in pravega Boga!« Evangeliji so torej prej in bolj prvenstveno zapisani v srcu Cerkve kakor pa na papirusih ali pergamentih. Simon Peter na Kristusovo vprašanje odgovori jasno, konkretno, nedvoumno. Navdihnil ga je nebeški Oče po Svetem Duhu. Današnja liberalna razumarska teologija, da bi se zdela čimbolj napredna, bi na Jezusovo vprašanje odgovorila po anekdoti, ki se glasi takole: Jezus vprašuje svoje učence; »In vi, kaj pravite, kdo sem?« Simon Peter sc dvigne in odgovori: »Tt si podoba eshatološke humane teofanijc, ki ontološko utemeljuje institucionalnost naših podzavestnih in medsebojnih odnosov, teofanijc, ki tako rekoč skoraj zavzema isto raven in bitnosl z Bogom.« Jezus začudeno odprc oči in vpraša: »Kako, kako si rekel?« In Peter ni mogel ponoviti, ker je medtem že pozabil... Tako anekdota. Pri Jezusu sc jc treba ustaviti, da ga kot Peter izkustveno doživimo. V pasijonski igri Edvarda Gregorina z naslovom V času obiskanja jc tale prizor. Na veliki petek pride žena iz Magdale k Pilatu in ga prosi za Jezusa: »Pilat, spomni sc njegove matere Marije, preden boš izrekel zadnjo besedo nad njim.« »Tega človeka misliš?« »Da, Učenika iz Nazareta.« »Si ga poslušala?« »Poslušala. Sedel jc v čolnu in učil. Poslušali smo ga, ko jc sonce vzhajalo in zahajalo.« »Ves dan?« »Pri njem se jc treba ustaviti, da ga spoznaš.« Tako Edvard Gregorin. Samari janka se j c ustavila pri Jezusu. Čim dalj Časa j c govorila z Jezusom, tem bolj jc prodirala v skrivnost njegove osebe in poslanstva. Prvič, prišla je ob nenavadni uri. Palestinske žene hodijo po vodo zjutraj in zvečer. Žena jc prišla po vodo opoldne, ko v Palestini vse počiva pod senco oljk ali smokev. Našla si je pravi čas, opoldansko tihoto. Utrujen od pota sc jc Jezus usedel pri Jakobovem studencu. Ko bi bila Samarijanka takoj odšla, bi Jezusa poznala samo kot utrujenega popotnika. Rekla bi; »Ti si utrujen popotnik!« Prvo spoznanje. Toda 18 ona si vzame čas. »Ti si Jud.« Drugo spoznanje. Spoznala ga je po obleki in govorici. »Ti si večji kot naš očak Jakob.« Tretje spoznaje. »Ti si prerok.« Četrto spoznajo. (Jezus nam je dal zgled. Da ne bi predolgo govoril s samo na samem, ji reče, naj gre in pokliče moža in se potem vrne z njim. Ko žena pove, da nima moža, ji Jezus na zelo obziren način predstavi njeno življenje; da je imela pet mož in da ta, s katerim živi sedaj, ni njen mož. Nobene graje, le velika obzirnost. Ko bi imeli to pred očmi, naše spovednice ne bi samevale, saj je v njih tisti, ki v Jezusovi osebi posluša in odpušča...). »Ti si Mesija, obljubljeni Odrešenik.« Peto spoznanje žene Samarijankc. Srečanje z Jezusom je osrečujoče. Žena žari od veselja in svojim rojakom oznanja, da sc je srečala z Mcsijcm. In njeni rojaki so se napotili k Jezusu. Zgodilo sc jc na našem planetu in v našem času. Dekle iz budistične kitajske družine se da krstiti. Začne oznanjati Jezusa Kristusa. Leta 1957 jo oblasti primejo in obsodijo na 23 let prisilnega dela v notranjosti Mongolije. Z lisicami na rokah je morala z usti s tal pobirati hrano, katero so ji metali kot psu. Lisice na rokah so ji začele rjaveti. Dodatno trpljenje. Njeni sojetniki so bili obsojeni kot morilci, roparji, ki so sovražili in preklinjali drug drugega in tudi Boga. Po 23 letih pa so neke noči zbudili svojo krščansko sotrpinko: »Kaj je s tebojZakaj si v tem peklu tako srečna?« Ni si drznila govoriti, le zmajevala jc z glavo. »In vendar si'srečna. Se ponoči tvoj obraz žari od sreče. Zakaj? Povej!« Vstala jc in v tla, nabita z ilovico, zarisala eno samo ime JEZUS... In v tisti noči jih jc mnogo po 23 letih našlo pot k Jezusu. Namen leta 1997 kot prvega leta priprave na jubilej je: ponovno odkriti Kristusa, odrešenika in cvangclizatorja, s prenovljenim zanimanjem posvetiti se Svetemu pismu, ponovno odkriti krst kot temelj krščanskega življenja in skupno z brati po veri (ekumenski vidik) zahrepeneti po svetosti, brez katere po Hcb 12, 14 nihče ne bo videl Gospoda. Lojze Kozar ml. Hvala, sveti oče Minilo jc sončno majsko tridnevje. Sveti oče, sončno jc bilo predvsem zaradi Vas. Zato bi Vam rad namenil nekaj vrstic v imenu vseh romarjev iz pomurskega pastoralnega področja, ki smo se srečali z Vami. Najprej naj povem, da smo se Vašega obiska po naših župnijah zelo veselili. Zato smo sc nanj tudi resno pripravljali. Gotovo sc boste strinjali, da jc najpomembnejša priprava molitev. Da bi bil Vaš obisk uspešen, smo molili pri svetih mašah, pri raznih molitvenih srečanjih; v ta namen so molili člani rož živega rožnega venca, molile so družine, vsaj nekatere, moljji so posamezniki. Nekateri so šteli rožne vence, ki so jih posamezniki zmolili za uspeh Vašega obiska. Toda vseh molitev sc ne da prešteti, predvsem sc ne da izmeriti vrednost ljubezni, s katero so bile te molitve opravljene. Gotov Vas zanima, koliko ljudi iz naših župnij se jc udeležilo srečanj z Vami. Lahko Vam postrežem s precej natančnimi podatki. Zavzelo bi preveč prostora, če bi navajal posamezne župnije, zato naj navedem le podatke za naše tri dekanije. V Postojni Vas jc pozdravila naša mladina; iz lendavske dekanije jih jc bilo 770, iz ljutomerske 394, iz soboške 494, skupaj 1.658. V Mariboru Vas jc pričakala še 19 večja množica vernikov vseh starosti: iz lendavske dekanije 3.620, iz ljutomerske 1.720, iz soboške 2.070, skupaj 7.410. Nekateri so se udeležili srečanja z Vami v Ljubljani, v stolnici in v Stožicah. Tako lahko zapišem, da Vas je osebno doživelo nekaj čez 9.000 naših vernikov. Bilo bi jih še več, pa so nekateri nasedli raznim govoricam, a jim je bilo kasneje strašno žal. Najprej se Vam moram zahvaliti, da ste sploh prišli v Slovenijo in da ste si za nas vzeli kar tri dni časa. Po pristanku letala sem vznemirjen pričakoval Vaših prvih besed. Ne morem povedati, kako lepo mi je bilo pri srcu, ko ste izrekli besede: »Dragi državljani Republike Slovenije!« Skoraj nisem verjel ušesom. Papež govori v slovenščini! Kateri tujec, kateri politik ali voditelj nas je kdaj nagovoril v našem jeziku? Hvala Vam, sveti oče, za trud, ko ste se vadili v slovenščini. Hvala za to veliko priznanje našemu jeziku, naši kulturi! Vaš obisk je tudi od ljudi, ki jih vidimo na drugem bregu, izvabil priznanje veri, krščanstvu, Cerkvi. Predsednik države je na Brniku povedal: »Slovenci že stoletja skupaj z drugimi narodi naše celine ustvarjamo zahodnoevropsko krščansko civilizacijo. Krščanska Cerkev in cerkveni odličniki so veliko, morda odločilno pomagali pri ohranitvi slovenskega naroda skozi dolga obdobja njegove neprijazne zgodovine, mu pomagali utrjevati narodno samozavest in samospoštovanje, kar je pripeljalo do slovenske nacionalne države.« Vera torej ni nekaj nazadnjaškega, 20 kakor so nas učili v desetletjih po 2. svetovni vojni. Cerkve se torej ni treba bati, ker je bila zmeraj na narodovi strani. Torej ne obstaja več resnic, resnica je samo ena. Sveti oče, vesel sem vseh Vaših besed. Posebej se Vam zahvaljujem za besede, izrečene v Ljubljanski stolnici. Duhovnikom, redovnikom in redovnicam ste povedali: »Slovensko ljudstvo vas potrebuje. Evropa in svet vas potrebujeta, ker potrebujeta Kristusa.« Včasih res omagujemo, saj sc zdi, da je ves trud zaman. Mnogi mladi po birmi odhajajo, mnogi živijo v neurejenih zakonih, mnogi sc ne zmenijo za naše besede, živijo po svojih pravilih. Zdi se, da življenje teče po svoje, v pogubo, in ves trud duhovnikov, redovnikov, redovnic se izgublja v prazno. A vendar ni tako. »Dragi duhovniki in posvečene osebe, družba pričakuje od vas nenehno duhovno pomoč in potrebuje vaše dosledno evangeljsko pričevanje.« Hvala Vam, sveti oče, za te besede, skušal jim bom slediti. Podobno misel ste izrekli na polju pod Pohorjem. »Svetosti je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.« Kako si vsi prizadevamo, da bi spremenili ljudi, svoje vernike, svoje sodelavce, družinske člane! Pa ne gre, ni uspeha! Samo kdor je svet, kdor v polnosti živi po Jezusovem evangeliju, ima moč, da lahko spreminja svet. Nam pa je nerodno, če nas drugi imajo za pobožne, dobre, poštene, Kakor da jc to nevredno človeka. Hvala Vam, da ste izrekli jasno besedo in nakazali pot. In še sc zahvalim za besede, izrečene v Postojni, besede, ki ste jih izrekli ob angleški pesmi, ki so jo zapeli mladi. »Nisem vedel, da ste Amcrikanci. Zmeraj sem mislil, da ste Slovenci!« Vem, da nimate ničesar proti drugim narodom, ne proti Angležem, ne proti Amerikancem. Opozorili ste nas le, naj spoštujemo sebe, svoje vrednote, svojo kulturo, svoje pesmi. Sveti oče, hvala za vse in še enkrat prisluhnite pesmi, ki jo z veselim srcem pojem z mladimi: »Kolkor kapljic, tolko let, Bog Vam daj na svet živet!« Franc Puncer V treh mesecih trikrat »srečanje« s papežem APRIL Župljani Sv. Jurija ob Ščavnici so me prosili, naj jih kot duhovni voditelj spremljam na romanju v večno mesto Rim. Na belo nedeljo, 14. aprila proti večeru smo z avtobusom podjetja Paloma iz Lendave odrinili na pot. Večinoma smo bili starejši romarji. S katchistinjo Marijo in Frančiko smo si prizadevali, da smo vendarle vsi gredoč peli in glasno molili. Povedal sem jim, da sem kot bogoslovec pred vojno prvič romal v Rim ob velikem slovenskem romanju, ko naj bi šli prvič prosit za bcatifikcijo škofa Antona Martina Slomška, sedaj pa gremo prosit tik pred odločitvijo. Zato bo treba na tem romanju v ta namen mnogo moliti. * Ko smo dopoldne naslednjega dne dospeli v večno mesto, smo - kot se spodobi - najprej obiskali sv. Petra, pozdravili Picta in Gospoda v evharistični kapeli. Sveto mašo smo obhajali na slovenskih tleh v Slovcniku, kjer nas je sprejel prelat Jezernik, ki je postulator za Slomškov proces. Tja je ravno takrat prišel tudi predsednik odbora za pripravo papeževega obiska v Sloveniji škof Uran. Ko sem jima polagal na srce, naj vse storita, da bo ob papeževem obisku Slomšek proglašen za blaženega, sta mi zelo zadržano odgovorila, naj le še molimo. Torej Še nimata zagotovila, v domovini pa vlada splošno prepričanje, da se bo zgodilo. 21 Stanovali nismo v Sloveniku, ampak v karmeličanskem hospicu daleč zunaj Rima. Vodička Dragica se je odlično izkazala v znanju cerkvene in svetovne zgodovine, umetnosti in poznanju večnega mesta, ko nas je tri dni vodila po Rimu. Večkrat sem že bil tu, pa sem tudi tokrat užival, kakor da bi bil prvič Včasih me je obhajal dvom, če je »razkazovanje« papeža na trgu sv. Petra ob sredah v sedanjem svetu šc primerno in predvsem smotrno. To sredo v velikonočnem času so se podobni dvomi razblinili. Kako se mogočni trg v kratkem času urejeno napolni z vernimi zastopniki iz vseh pokrajin sveta. Poljaki so tokrat prišli z dvesto avtobusi, menda sc zavedajo, da »še« imajo »svojega« papeža. Napovedovalec čita listo udeležencev, dolgo listo, imenovani vstajajo, vzklikajo, ploskajo, pojejo, se veselijo. Vse poteka brez izgredov, brez pijanih in omamljenih razgrajačev. Zdaj sv. oče pove aktualno katehezo, ob koncu tudi on pozdravlja v različnih jezikih navzoče. Tudi Slovencem je povedal po naše, da se veseli obiska v naši domovini Ljudje so veseli, srečni, srca se vnemajo v Kristusovi ljubezni. To ni »razkazovanje«, to je bogoslužje na praznik sreče in radostne zavesti, da smo vsi Božji otroci. Ob razhodu jc neznanka vprašala: »Ste Slovenci?«, mi stisnila roko, v njej 100 švicarskih frankov in se hitro pomešala v množico. Ena želja sc mi seveda ni izpolnila, da bi za trenutek prišel do papeža m mu zašepetal; »Kajne, da boste ob obisku v Sloveniji proglasili Slomška za blaženega.« To še moram omeniti: ko smo v četrtek znova dosegli slovensko mejo in je gospa Anica vzpostavila z mobitelom zvezo, smo dobili sporočilo, da jc enemu od naših romarjev prejšnji dan umrla polsestra, drugi romarici pa ta dan brat. V zavesti, kako iste oči točijo solze radosti in žalovanja, smo prostali del romarske poti v glavnem premolili. Množica v Slivnici pri Mariboru 22 MAJ Čc bi mene vprašali, ali naj papež pride v Slovenijo v tem letu, bi odgovoril, naj ne pride. Naše družbeno, politično in versko stanje in zadržanje sc mi je zdelo nepripravljeno za uspešen obisk. Neobrzdano ponašanje prirediteljev pustnih in podobnih prireditev ter odzivi sredstev javnega obveščanja so me potrjevali v strahu, da lahko postane papežev obisk velika polomija. Zelo mnogi so bili podobno zaskrbljeni. Ko se je cerkveno in državno vodstvo odločilo, da obisk bo, sem se seveda priključil molitvi za blagoslovljen uspeh. In ko se je vedno bolj potrjevalo prepričanje, da bo ob tem obisku papež razglasil Slomška za blaženega, sem bil poln navdušenja. Čeprav morda slovesnost ne bo tako množična in uspešna, svetnika bomo pa le dobili, ki bi ga sicer morali še dolgo čakati. Za duhovno pripravo na obisk so škofje in pripravljalni odbor priporočili redno zasebno in skupno molitev, obhajanje prvih petkov, zbiranje rožnih vencev, da jih bo toliko kot nas je Slovencev, Vsaka dekanija bi naj osnovala poseben odbor, ki bi vodi! pripravo v župnijah dekanije in še marsikaj. V naši škofiji bi naj še posebej molili za beatifikacijo Slomška. 1 ipovšek je nas dušne pastirje Pomurja zelo navduševal. Optimistično je napovedal visoke številke udeležencev v posameznih škofijah. Molite, je rekel, če Slomšek ne bo proglašen, boste vi krivi, ker ste premalo molili. In zdaj na delo. Ko smo sc srečevali na rckolckcijah, nisem opazil več takega navdušenja, kot ga je želel predsednik škofijskega pripravljalnega odbora. Potem si je nekdo zmislil, da je treba zbrali neobvezne prijave udeležencev v Mariboru. Številke so celo objavljali: 80, 100, 120, kar je seveda porazno vplivalo. Spomnil sem se, da smo v naj hujših totalitarnih časih z devetimi avtobusi romali na Ptujsko goro in radgonski CK je temu posvetil posebno sejo. Odsvetovali so za Maribor avtobuse, zlasti pa osebne avtomobile, ker da bo gneča na cesti. Posebni vlak za več župnij je bil najbolj priporočen. Potem so sc vrstili datumi, ko bodo v Rimu končno odločili o beatifikaciji. In vedno bolj smo sc bali, da je ne bo. V Mariboru bo torej klavrno, sem bil potrt. Mnogi so bili optimisti. Ko je bil naš ordinarij pri nas na birmovanju, sem mu potožil: »Šestdeset let in več že molim za beatifikacijo, tudi v Dachauu sem vsak dan molil, veliko pisal o Slomšku v »Kraljestvo božje«, kako bom vesel, Čc bom dočakal, čc pa ne bo, bom...« Nisem povedal, kaj bom. Pa me |c potrepljal po rami: »Saj ne bo treba.« Še sem ga preizkušal in vprašal, ali imajo za vsak primer pripravljeno Slomškovo sliko Da imajo, je odgovoril. Precej sem si oddahnil. Menil sem, da ima gospod škof zagotovilo, ne sme pa govoriti. Zdaj sc je bilo treba dokončno prijavljati in plačati vožnjo in torbo za Maribor. Ker je bilo to obvezno, so zaman zatrjevali, da je vstopnica brezplačna. Takole sem razmišljal: čc se ne bi bilo treba prijavljati, koliko družin (zlasti onih iz verskega obrobja) bi sc odločilo. Pet bi jih sedlo v domači avtomobil, pa srečno v Maribor. * Potem smo uradno zvedeli, da beatifikacije ne bo. Moj zapis v dnevniku 8. maja je poln razočaranja, tuge in očitkov. V petek, 17. maja, je večina Slovencev začela tridnevje vztrajanja ob ekranu. Kučan, visoki vatikanski odlikovanec, sc je na Brniku zelo dobro odrezal in pridobil glasove. Njegov pozdravni govor je bil gotovo tudi nasprotnikom papeževega obiska opomin, naj sc te tri dni lepo obnašajo. »Svojim« pa je s teorijo o dveh resnicah zatrdil, naj se ne bojijo, da bi jih zapustil. 23 Slovensko govoreči papež, prijetno pomladansko vreme - srca slovenskih kristjanov so se ogrela kakor že pol stoletja ne. Na Stožicah se je pred oltarjem Marije Pomagaj zbrala množica iz vseh rodov vernih Slovencev k sv. maši in navdušeno sodelovala. Srečanje z mladimi v Postojni je pokazalo, da so mladi lahko razigrani tudi brez alkohola, mamil in izgredov. Za Maribor sta bili obe nedeljski prireditvi dobrodošla reklama. Končno so (žal pozno) tudi vstop sprostili. Mnogi so se ob televiziji odločili: gremo tudi mi v Maribor. Tja sem se s svojimi peljal z osebnim avtomobilom. Nobene gneče, nobene ovire na poti. Navdušila me je reka romarjev, ki sc je iz mariborske in slivniške strani zlivala na letališče. »Kakor Izraelci v obljubljene deželo«, je rekel nečak. Šele v Mariboru sem dobil knjižico: Evharistično slavje na letališču v Slivnici in ko smo pri maševanju prišli do tja, kjer je zapisano, da naj bi naš škof izgovoril: Sveti oče, jaz mariborski škof, ponižno prosim vašo svetost, da prištejete med blažene božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška, sem solznih oči glasno zastokal, da so me bližnji somašniki začudeno pogledali. Srečanje papeža s kulturniki v mariborski stolnici sem gledal m poslušal že doma. Škoda, Če bi se ga udeležil, bi sc lahko s papežem rokoval in ga prosil: Sveti Oče, ne pozabite na Antona Martina. Hvaležni pa moramo biti Ježu, Spomenki, Nagliču, Vidmarju, Dolničarju in vsem tistim, ki so s svojim nečednim pisanjem skušali slovenskim vernikom skaliti nedolžno veselje ob papeževem obisku. Opozorili so nas, naj ne nasedamo ljudem, ki zasvojeni z odklanjanjem vsega, kar je cerkveno, vidijo samo njene napake. O ti zavist zelena. Pol stoletja so jih - te verne ljudi - načrtno zatirali, pa jih je še kar precej. Tudi smo ob njihovem pisanju mogli ugotoviti, kakšne časopise naši verni ljudje vzdržujejo. JUNIJ Mimsterski škof Reinhard Lcttmann je imenoma povabil vse še živeče duhovnike, bivše taboriščnike Dachaua, naj somašujemo, ko bo sv. Oče ob svojem obisku v Nemčiji med sveto mašo, v nedeljo 23. junija, na Olimpijskem stadionu v Berlinu proglasil taboriščnika novomašmka-mučenca Karla Leisncrja, istočasno z drugo žrtvijo nacizma Bcrnharda Lichtcnbcrga za blažena. Tako sem sc dan prej v družbi nečaka Ivana in katehistinjc Marije odpravil na pot. Mi trije smo žc nekaj let člapi mednarodnega združenja, ki sc jc trudilo za to proglasitev. (Intcrnationalcr Karl Leisner Krcis). Ob vsakem povojnem srečanju dachauskih duhovnikov smo sc v ta namen navduševali in molili. Do Munchna smo potovali z osebnim avtomobilom, od tam z novega najmodernejšega letališča odleteli v Berlin in se tam združili z glavnino skupine. Ti so prileteli iz Diisscldorfa, ožje domovine Karla. Z njimi je tudi sestra bodočega blaženega Elisabeth Haas rojena Lcisttcr. Brat in druga sestra bodo tudi prišli k sv. maši in proglasitvi. Mi trije Slovenci sc z gospo Elisabeth žc dolgo poznamo iz omenjenih srečanj in zelo nas ceni. Ta dan jc bila na sporedu otvoritvena božja služba v cerkvi Sv. Mathiasa in slovesnost v bivšem koncentracijskem taborišču Sachcnhausen, kjer jc diakon Karl preživljal prvi del svojega martyrija. Papež jc tokrat tretjič obiskal Nemčijo in prvič po padcu berlinskega zidu, pri čemer je sam odločilno sodeloval. To so mu Nemci ob prihodu v Paderborn v petek 21. junija in ves čas obiska navdušeno priznavali. »Sveti Oče, radi te 24 imamo«, so mu vedno znova vzklikali nemški verniki »poljskemu« papežu. Obisk je bil seveda tudi zelo ekumensko obarvan, saj pripada velik del prebivalstva evangeličanski Cerkvi. Mi smo v nedeljo, 23. junija, prišli v berlinski olimpijski stadion med prvimi udeleženci. Tukaj je Hitler pred šestdesetimi leti z 91000 udeleženci olimpijskih iger slavil svojo moč, tukaj je leta 1990 potekal Katholikentag. Mogočen je ta stadion: spodaj arena, krog in krog visoko, zelo visoko navzgor oštevilčeni sedeži. Iz zvočnika slišimo, da je bil od nacistov načrtno tako zgrajen, da se človek v njem čuti malega, samo nacija nekaj velja. Od vseh strani se polni. Na vstopnici jc zapisano kam moraš in na katerem sedežu boš sedel. Od še živih dachauskih duhovnikov nas j c menda samo sedem tu. Naš vodilni - Sonneschein se imenuje - pa je tu odpovedal. Vkljub prejšnjim zagotovilom ni oskrbel pravih vstopnic. S kolegom tako nisva uspela priti t ja gori na vrh, kjer bo papež maševal. Somaševal sem torej skupno z množico duhovnikov. Ko pride papež v Nemčijo, dežuje - so napisali prejšnji dan v časopisu. Menda je ob dosedanjih obiskih deževalo. Tudi včeraj jc, danes pa ne dežuje, jc pa zelo mrzlo za la letni čas. Seboj imam papeško zastavico s slovenskega srečanja, prijetno me greje okrog vratu. Stadion je v glavnem poln. Nekdo jc objavil, da nas jc okrog 75000, prejšnji dan v Padcrbornu jih je bilo okrog 100000. Nehote mislim na srečanja v Sloveniji in primerjam. Vrste levo in desno od oltarja navzdol ostanejo nezasedene. To daje vtis, kot da stadion ni poln. V resnici pa to narekujejo varnostni razlogi. Ko jc končno pristal helikopter s papežem, je množica vzvalovala v velikem navdušenju in vzklikanju. Seveda Slovenci, mali narod, smo papežev prihod in govore v našem svetu nepoznanem jeziku sprejemali kot mnogo bolj dragoceno priznanje in darilo in se temu primerno mnogo bolj prisrčno odzivali. Mislim, da sem prav razumel, ko so objavili, da sveti Oče grede k oltarju vrh stadiona nekaj časa uporablja tisto preprosto v taborišču skrivaj narejeno škofovsko palico, ki jo jc ob mašniškem posvečenju Karla uporabljal francoski taboriščnik škof Gabriel Piquet. Za sodelovanje pri maši smo dobili knjižice kakor v Mariboru. Na začetku maše je berlinski kardinal Georg Sterzinsky prosil sv. očeta v svojem imenu in v imenu Miinsterskcga škofa, naj sprejme v seznam blaženih božja služabnika - mučenca Bernarda Lichtenberga in Karla Lcisncrja. Munstrski škof je nato prebral kratek življenjepis Karla Lcisncrja. Rojen leta 1915 jc živel v Klevc, bil član katoliškega mladinskega gibanja, želel je postati duhovnik, gestapo ga j c zasledoval. Leta 1939 je bil posvečen za diakona, pa zbolel za tuberkulozo. Ko jc bil 8. novembra 1939 izvršen neuspeli atentat na Hitlerja, ga je gestapo zaradi neke pripombe zaprl, prišel je v koncentracijsko taborišče Sachcnhauscn, decembra 1940 pa v Dachau. Zgodilo se jc nekaj enkratnega. Francoski jetnik škof Gabriel Piquc( jc smrti obsojenega diakona 17. decembra 1944 v 26. baraki skrivaj posvetil v mašnika ob veliki nevarnosti za vse, ki so pri tem sodelovali. Svojo prvo in edino sv. mašo je novomašnik daroval na Štefanovo. Četrtega maja 1945 je bilo taborišče osvobojeno. Zadnje Ledne življenja j c prebil v pljučnem sanatoriju Planegg pri Mimchnu. Dve misli sta ga obvladovali: ljubezen in pokora. Zadnji njegov zapis v dnevnik se glasi: Blagoslovi, Naj višji, tudi moje sovražnike. 12. avgusta 1945 j c blaženo umrl. Njegov grob j c v kripti stolnice v X anten u. Zatem jc berlinski kardinal prebral življenjepis drugega kandidata Bernharda Lichtenberga. Kot dušni pastir, stolni kanonik v Berlinu jc 1938 vsak večer v 25 stolnici molil za preganjane Jude in jetnike po taboriščih. Gcstapo ga je zaprl, do smrti zdelanega so gnali v Dachau, pa je žc na poti 5. novembra 1943 umrl. Ko je papež nato oba proglasil za blažena, je stadion odmeval v veselju, vi pa žc veste, da sem jaz razmišljal, zakaj sc ni žc tudi v Mariboru zgodilo. V nagovoru po evangeliju jc sv. oče govoril o zadevah, ki so važne za Cerkev v Nemčiji. O novima blaženima je med drugim lepo povedal, da sta - kakor jc rekel sv. Pavel o sebi - zmagovalca v vezeh, priči življenja, ne smrti. Ko jc na koncu pozdravljal udeležence, je posebej pozdravil tudi še živeče dachauske duhovnike. Popoldne smo si pod dobrim vodstvom ogledali »vzhodni« m »zahodni« Berlin, pa seveda brandenburška vrata, katera bosta zvečer papež in Kohl simbolično prešla, nato pa smo proti večeru odleteli v Miinchcn in se nastanili v mestu Dachau. Severnjaki iz skupine so hoteli videti tudi taborišče Dachau, kjer jc Karl Lcisner životaril štiri in pol leta. V ponedeljek smo obiskali pljučni sanatorij, kjer jc bi. Karl Lcisner umrl. V kapeli smo darovali sv. mašo, pogledali njegovo spominsko sobo. Tri sestrc-nego-valkc, ki so mu pred pol stoletja stregle, še sedaj tam živijo. Karlova rodna sestra nam jc pripovedovala, kako so gor na sever vendarle dobili pošto, da Karl še živi, obiskali so ga tukaj in bili ob njem. Ko je umiral, je bil nasmejan, o čemer priča tudi foto-posnetek tik pred smrtjo. V sobi, kjer je brat umiral, nam jc povedala, da se je že doslej v molitvi obračala na svojega brata. Odslej bo lahko prosila: blaženi brat Karel, prosi za mc. V torek smo še enkrat obiskali taborišče Dachau. Pri karmeličankah smo darovali sv. mašo in sc vrnili domov, drugi člani skupine pa so odleteli nazaj v Dusseldorf, Lojze Kozar , Moji vtisi ob papeževem obisku Svetega očeta sem ves čas pričakoval z mešanimi občutki, z veseljem in zaskrbljenostjo. Z veseljem zaradi njegovega ugleda in pomembnosti v svetu in zaradi naše domovine, ki jc sicer majhna po številu prebivalcev, toda kulturna in gostoljubna. Z zaskrbljenostjo pa zato, ker menda neka skupina hoče naravnost pokazati, da pri nas ni dobrodošel in ga nc upoštevamo ne kot državnega in ne kot verskega poglavarja. Domišljija mi jc slikala mnogo stvari, ki bi jih zagrizena strast in mržnja do vsega verskega bila zmožna narediti. Čim bliže jc bil dan obiska, ki sem sc ga nameraval udeležiti v Mariboru, tem bolj jc naraščala zaskrbljenost, toda od srečanja s papežem me nc bi mogla odvrniti več nobena pretnja. V nedeljo sva sc žc zgodaj z nečakom odpravila od doma. Vse do Maribora in še skozi Maribor ni bilo mogoče niti slutiti kakega vznemirjenja ali kake množice. Vse je bilo vsakdanje in navadno. Ko pa sva tavala proti letališču, sva se stopila z reko ljudi, ki ji ni bilo mogoče videti nc začetka nc konca. Ustavil naju jc policist in vljudno vprašal, kako to, da nimava nalepke na avtu? Rekla sva, da nama jc niso poslali in ne omenili, da jc potrebna. Spustil naju je naprej z opombo, da jc gneča in naj voziva počasi in previdno. Nečak Lojze se jc pridružil množici in peljal počasi, da nikogar ni vznemiril ali izsiljeval prednosti. Pešci pa so bili izredno obzirni, umikali so sc brez očitkov na obrazu. Končno je moral avto pustiti na parkirišču in peš sva sc podala v »zakristijo«, na kraj, kjer so duhovnike čakala mašna oblačila. Tu nas jc bilo že veliko, oblekli smo sc za mašo in odšli na nam 26 Pohod med množico določen kraj. Naš sektor jc bil že skoraj poln, v zadnjih dveh vrstah pa je bilo še nekaj praznih stolov. Med čakanj c in so se vrstile pesmi, godba, da je čas naglo mineval, množica pa sc je od minule do minute bolj zgoščala, saj so prihajale vedno nove skupine. Kljub množici ni bilo nobenega prerivanja nili iskanja boljših, ugodnejših prostorov, vsak jc bil zadovoljen s tistim, ki ga jc našel. V našem sektorju so bili pred nami ministranti. Bilo jih je zelo veliko, vsi v belem in pomešani ined seboj po velikosti in pomešani tudi glede na kraj, odkoder so prišli, vsi pa resni in brez običajne ministrantske nagajivosti. Ko pa jih je papež posebej omenit, so zagnali tak hrup in tako zavrisnili, da sc jc streslo nebo nad njimi, poskočili so in sc je zdelo, da bodo planili po visokih stopnicah in objeli svetega očeta ter ga ovili s svojimi zlatorumcnimi trakovi. »Občudoval sem tudi lepolc vaše domovine, njene gore, griče, zelene livade. Naj Bog blagoslovi to deželo. Obhajali smo prelepa bogoslužja, ki jih jc spremljalo ubrano petje mnogih zborov, lepo pripravljeni obredi, množica ministrantov...« To jih je dvignilo, zdramilo, da so pozabili na vroče sonce in utrujenost, mimo jc bilo čakanje in dolg mašni obred, naenkrat so začutili, da so nekaj in da lo potrjuje sam sveti oče s svojim nagovorom. Za ministranti smo imeli svoje mesto duhovniki. »Imeli smo vsi enake mašne plašče in moramo čestitati (istemu, ki je naredil tako preprost, pa tako pomenljiv in estetsko dovršen okras na njih. Na hrbtu mašnega plašča je bilo namreč preprosto znamenje rdečega plamena, ki sc jc v elegantni vijugi vzpenjal navzgor in kot živ ogenj rahlo plapolal na beli podlagi. Če si hotel, si lahko videl v tem preprostem simbolu več pomenov: lahko si videl prihod Svetega Duha na binkoštni praznik v podobi ognjenih jezikov: »Prikazali so se jim jeziki kakor plameni, ki so se porazdelili in obstali nad slehernim po eden.« (Apd 2,3) Lahko pa si videl v njem tudi podobo goloba, simbol Svetega Duha, ki se spušča nad udeležence. 27 Ob duhovnikih so bile sestre raznih redov in v različnih sestrskih krojih. Za njimi pa ogromna množica vernikov iz vseh krajev naše škofije in Slovenije in še od drugod, saj jih je papež pozdravil ne samo v slovenskem, ampak tudi v nemškem, madžarskem, poljskem in hrvaškem jeziku. Ves ogromen prostor je bil poln ljudi in kaj lahko bi se zgodilo, da bi zadnji začeli nekoliko pritiskati na tiste pred seboj, ti pa zopet na tiste pred njimi in pritisk bi se nazadnje tako povečal, da bi množica pomendrala tiste spredaj. Še toliko število varnostnikov tega ne bi moglo preprečiti. Toda ne! Niti opominjati ni bilo treba nikogar, vsi so držali red sami radi. To je bilo res izbrano občestvo, ki je imelo predvsem obzir do drugih in šele v drugi vrsti skrb za svojo udobnost. V tem odnosu do bližnjih vidimo pravega duha ljubezni v Kristusu, ki je bi! povsod med nami, če smo bili v prvih ali zadnjih vrstah, Vreme je bilo lepo. Spomladansko sonce je bilo za mnoge premočno, da je kar žgalo, saj nismo bili še navajeni nanj. Vsak se je skušal obraniti opeklin kakor je pač vedel. Za to so prav prišle tudi škatle, ki so služile za sedeže. Nekateri so jih razprostrli in si jih poveznili na glavo, drugi so si glavo ovili s širokimi rumenimi trakovi, ki so jih dobili v škatli, lahko pa je nekoliko pomagala tudi žepna rutica ali časnik, ki so si ga nekateri dali na glavo. Iznajdljivost v obrambi pred soncem je bila včasih prav izvirna in ob kaki drugi priložnosti bi bila lahko tudi smešna, tu pa sc nihče ni zgledovat nad drugim zaradi tega, ampak je bilo zaradi obzirnosti in dobrohotnosti vse prav, kar je kdo naredil. Prav ta obzirnost, srčna dobrota in sprejemljivost bližnjih takih, kakršni so, so tiste vrednote, ki so napolnjevale srca navzočih in jih družila v eno samo veliko skupnost dobrih Božjih otrok. Prelep je bil pogled, ko so se škofje vzpenjali po stopnicah k oltarju. Njihove ošiljene kape so kar same silile navzgor. Ognjeni plameni na belih mašnih plaščih so se razgibali in zaživeli pri vsakem koraku ter rahlo vztrepetali, kot da jih razvnema živo ljubeče srce, ki bije pod njimi; na desni in levi pa je ena sama velika preproga belih in rumenozlatih cvetov. Toda še lepša je preproga stotisoč obrazov: radovednih otroških, razcvetih fantovskih in dekliških, zrelih moških, materinsko ljubečih ženskih, dozorelih in izkušenih starih ljudi, ki razodevajo srečo in zadovoljstvo, ko v rokah vihtijo belorumene trakove, da se nad njihovimi glavami razliva zlato. Ves prostor pa je napolnjen z glasbo in vzkliki iz človeških grl in vse sc zliva v blagoglasje vzhičenja, sreče, kakor da smo vsi nekje na cilju in smo pravkar slišali: Pridite, blagoslovljeni! Občutku sreče smo dali duška z dolgotrajnim ploskanjem, ko se je ob oltarju pojavil sveti oče in smo se komaj umirili, ko je domači škof dr. Franc Kramberger pozdravil vrhovnega poglavarja Cerkve: »Kot služabnik krajevne Cerkve Vas iskreno in prisrčno pozdravljam v imenu vseh tu navzočih kardinalov, škofov, duhovnikov, redovnikov, redovnic, bogoslovcev in vsega božjega ljudstva - v imenu vseh gostov iz sosednjih držav: Avstrije, Madžarske, Hrvaške, Italije - v imenu evangeličanov, pravoslavnih, muslimanov ter beguncev iz Bosne in Hercegovine; v imenu vseh rojakov, ki so te dni prišli domov z vseh kontinentov sveta, da se v svoji rojstni domovini srečajo z Vami; - v imenu vseh zastopnikov državne in mestne oblasti, ki so Vam svoje pozdrave že izrekli: - posebno pa v imenu tistih, ki se današnjega srečanja z vami ne morejo udeležiti zaradi bolezni, starosti in drugega vzroka. V imenu vseh Vam čestitam za Vaš včerajšnji rojstni dan z željo: Naj Vas Bog ohrani zdravega in Vas obilno blagoslavlja v Vaši apostolski in preroški službi.« Gospod škof je svoj govor zaključil takole: 28 »Sveti oče, na začetku današnjega srečanja bi Vam radi prav vsi podali roko, a to ni mogoče, zato začutite v moji roki roke vseh, ki so tukaj navzoči, in tistih, ki so v duhu ali po televizijskih ekranih z nami.« Gospod škof je povedal resnico. Med stotisoči navzočih gotovo ni bilo nikogar, ki se ne bi hotel rokovati s papežem, čeprav mu včasih morda ni bil naklonjen, toda papeževa dobrota in naklonjenost do vernih in nevernih ter splošno strpno in prijazno vzdušje je prevzelo slehernega človeka, da je začutil lepoto medsebojnih odnosov, ki so porojeni iz ljubezni. Pri sveti maši smo čutili, kako nam srca bijejo v sozvočju z drugimi in s Kristusovim namestnikom papežem Janezom Pavlom, ko skupaj izgovarjamo Gospodove besede nad kruhom in vinom: To je moje telo... To je moja kri... in čutimo vez, ki nas Slovence in vse ljudi povezuje v eno samo srečno družino Božjih otrok, ki se trudijo za odpuščanje, spravo in mir. Saj nam je sveti oče govoril v svoji pridigi: »Dragi bratje in sestre. Vsak človek je poklican k svetosti, poklican, da oblikuje človeštvo, ki ga prenavlja božja slava. Vernik pa je v moči krsta postavljen za pričevalca tistega nadnaravnega upanja, ki je opora na človekovem romanju po zemlji, tako pogosto zaznamovano s preskušnjami in trpljenjem. ... Naša doba je videti prej čas izrednih znanstvenih in tehnoloških odkritij kot pa doba svetnikov. Toda, če človek s pomočjo notranjega priličenja Kristusu sebe duhovno ne izoblikuje, ostanejo naposled vsi njegovi dosežki brez pomena in morejo postati celo nevarni. ... V Sloveniji, kakor tudi drugod po svetu, poteka oster spopad med »kulturo smrti« in »kulturo življenja«. Kristjani so poklicani, da na tem izredno občutljivem in nevarnem področju, s pričevanjem žive in dejavne vere, dajo začutiti svojo prodorno in učinkovito prisotnost.« Med papeževim govorom smo začutili svojo odprto in skelečo rano medsebojne razdeljenosti in potrebnosti medsebojne sprave. Sprava se mora rodili iz ljubezni, saj sc iz sovraštva rodi samo smrt. Danes so nam srca polna pripravljenosti na odpuščanje in spravo, ohranimo to dobro voljo globoko v srcu, da nas bo usmerjala tudi v vsakdanjem življenju in nam bo papežev obisk pomenil začetek novega življenja in bratskega medsebojnega zaupanja. Organizatorji tega velikega srečanja so gotovo računali z nevarno gnečo, ki bi lahko nastala ob razhodu tolike množice, in so priporočali, naj ostanemo še pol ure na svojih mestih, toda ljudje so se začeli razhajati takoj, vendar tako disciplinirano, da ni bilo nikjer kake večje stiske ali neredov. Kakor ves dan, je tudi ob razhodu vladala splošna obzirnost, vljudnost in potrpljenje. Nekdo se je spomnil, da bodo rože pred oltarjem tako in tako kmalu ovenele in je vzel lonček z rožo s seboj. Drugi so ga posnemali in kmalu ni bilo več rožne preproge na stopnicah. Lepo pa je bilo vsem, ki so lahko podarili rožo tistim, ki sc slovesnosti niso udeležili, prav tako pa tudi tistim, ki so rožo prejeli kot spomin na papežev obisk. Vsi pa varujmo prelepi cvet - spomin na papežev ^tbisk v Sloveniji - obenem kot opomin, da moramo držati skupaj, če hočemo preživeti. Povabljeni smo sc s papežem popoldne še enkrat srečali v mariborski stolnici, kjer ga je najprej pozdravil škof dr. Franc Kramberger: »Sveti oče! Slovenski narod je majhen, samo dva milijona nas je, a po kulturi smo veliki, odrasli, četudi imamo samo par let lastno državo in po ustvarjalni dejavnosti duha smo močni, enakovredni vsem drugim velikim narodom Evrope.« Na koncu pozdravnih besed je škof povabil dr. Franceta Bernika, predstavnika Slovenske akademije znanosti in umetnosti, da spregovori v imenu navzočih 29 kulturnikov, umetnikov in znanstvenikov. Ta je podal strnjen in bogat prerez naše kulturne dejavnosti od Brižinskih spomenikov do današnjih dni. Opisal je razvoj naše književnosti, »ki je bila najbolj narodnoobrambna od vseh umetnosti«, nato razvoj gledališke, glasbene in likovne umetnosti. Svoj govor je zaključil z besedami: »Republika Slovenija si v zadnjem času nedvoumno prizadeva, da bi kulturi, umetnostim in znanostim zagotovila tak položaj, ki bi sproščal intelektualni potencial in spodbujal njegovo ustvarjalnost. Izkušnje iz zgodovine in sodobnosti nas namreč učijo, da je tekmovanje z velikimi narodi v količinskem pogledu praviloma malo uspešno. Imperativ malih narodov ostaja slej ko prej en sam. Ta, da duhovne moči usmerja tja, kjer edino lahko uveljavi svojo samobitnost - v kakovost in odličnost ustvarjalnih dosežkov, tako v kulturi kol v znanosti.« V svojem nagovoru je sveti oče najprej dal priznanje slovenski kulturi, na katero smo lahko ponosni, potem pa nas je opozoril na sodobne probleme: »Tudi v Sloveniji je čutiti splošno stanje, v katerem sc nahaja evropska celina, kjer sc po eni strani razodeva prazina, ki so jo pustile za seboj ideologije, po drugi pa vse bolj prebuja spomin na lastne korenine in na nekdanje bogastvo. Ta ura je torej ura resnice za Evropo. Zidovi so se zrušili, padle so železne zavese, v človekovi zavesti pa vstaja, močneje kot kdajkoli, vprašanje o smislu življenja in o vrednosti svobode. Kako ne videti, da je v jedru tega problema vprašanje o Bogu?... Zvestoba tej kulturi, prežeti s krščansko vero, je najboljše jamstvo za vašo prihodnost. Želim, da bi bila ta prihodnost polna upanja in od Boga blagoslovljena, ko se s trepetom in zaupanjem bližamo pragu tretjega tisočletja.« Besede svetega očeta so tako polne vsebine, da so lahko slovenskemu narodu ne samo spodbuda, ampak vodilo na njegovi poti v sožitju z drugimi narodi. To tudi bodo, če se bomo znali izviti iz strahu preteklih let in zaživeti v resnični svobodi in medsebojni ljubezni. Jože Hozjan Podarjeni rožni venec Bilo je v Franciji v času, ko so naši ljudje hodili tja na polja delat. Onemogli duhovnik Dominik s francoskega podeželja je zadnje mesece in dneve svojega življenja preživljal na domači kmetiji. Nečakinja in njen mož sta vodila veliko kmetijo. Na župniji, kjer je dolga desetletja delal, pa ni mogel ostati, ker je bila župnija revna in versko hladna. Sploh je francosko podeželje znano po verski mlačnosti še danes, saj zelo redke vasi imajo svojega duhovnika in ponavadi je v marsiketeri vasi sveta maša samo šc enkrat na mesce, ker ima cn duhovnik tudi do pet župnij. Duhovnikov namreč zelo primanjkuje. Na tej kmetiji je delala tudi Veronika iz Prekmurja. Od gospodarja si je izprosila pravico, da lahko vsako nedeljo gre k sveti maši, čeprav so na kmetiji delali tudi ob nedeljah. Sicer je bil gospodar v začetku nejevoljen, ker bi lahko Veronika v tem Čau marsikaj postorila. Toda, ko je zagrozila, da bo odšla delat k drugemu kmetu, ji je dovolil vsako nedeljo iti k maši. Duhovnik Dominik ni dolgo užival zasluženega pokoja na domači kmetiji, ker je bil prileten in izčrpan od napornega pastoralnega dela. Tako sc je kmalu 30 približala zadnja ura njegovega bivanja na zemlji. Ko jc ležal na smrtni postelji, jc vzel v roke stari oguljeni rožni venec in prosil: »To jc rožni venec moje pokojne matere. Ta rožni vence jc pripomogel, da sem jaz poslal duhovnik. Lela in leta jc pokojna mati nanj molila z namenom, da bi njen edini sin postal duhovnik. Tudi ko sem poslal duhovnik, je še naprej nanj zame vsak dan molila. Na smrtni postelji mi ga jc izročila in mi tudi zaupala, da jc zame vse življenje nanj molila. Po njeni smrli sem njeno nalogo nadaljeval jaz, ko sem tudi vsak dan nanj molil za duhovne poklice. Sedaj pa tudi jaz odhajam. Zato ne dajajte tega rožnega venca z menoj v krsto, ampak ga dajte nekomu, ki bo nanj vsak dan molil za nove duhovne poklice, pa tudi za vse pokojne duhovnike.« Po pogrebu duhovniku Dominika je nečakinja z možem imela veliko težavo, kdo naj izpolni poslednjo željo rajnega duhovnika? Njihova družina ni skoraj nič več molila: ne pred jedjo ne po jedi ne zjutraj ne opoldne ne zvečer. Rožnega venca pa sploh niso več znali molili. Tudi v cerkev so ponavadi šli samo dvakrat na leto: za božič in veliko noč. In ko v bližnjem in daljnem sorodstvu nista našla nobenega člana, ki bi vsak dan molil rožni venec, sla sc spomnila njihove delavke Veronike. Veronika je torej dobila rožni vence. Veronika, ki jc edina od hiše šla vsako nedeljo k sveti maši in je edina vsak dan molila tako zjutraj, kot opoldne, pri jedi in zvečer. Sicer jc bilo včasih težko izpolniti obljubo in vsak dan zmotiti rožni vence. Ponavadi ga jc molila zvečer, po delu. Včasih jc celo, utrujena od napornega celodnevnega dela, vmes kaj zadremala, toda kmalu se je zopet temeljito stresla in dokončala svoje opravilo. Toda leta so tekla in Veronika se je poročila, ter ustanovila svojo lastno družino. Z možem sta kupila stanovanjc v mestu in sc odselila tja. Delo na polju j c zamenjala z delom v tovarni. Počasi pa sc jc Veronika navzela tudi nekaterih francoskih razvad: tudi ona je začela včasih opuščati nedeljsko mašo, tudi ona jc začela včasih opuščati molitev. Tudi molitev rožnega venca. Od takrat naprej Veronika ni imela mirne vesti Vest jo jc pekla, češ da bo ona kriva, če morda kdo zaradi njenega opuščanja molitve, ne bo poslal duhovnik. Zato jc iskala rešitev. Rožni venec mora dati nekomu, ki ga bo res vsak dan molil. Svoje nove okolice v Franciji ni dobro poznala, zato ni mogla v njej najti takega človeka. Rešitev pa je našla ob obisku domačega kraja v Prekmurju. Tukaj j c obiskala tudi svojo prijateljico Mariško. Mariška je namreč vsak dan hodila v župnijsko cerkev k sveti maši. Pa ne samo k sveti maši! Dobre pol ure pred sveto mašo j c bila vsak dan med tistimi ženskami, ki so molile rožni venec tudi za nove duhovne poklice. Mariška je torej dobila francoski rožni venec. In res jc rožni venec prišel v prave roke. Več desetletij je namreč Mariška hodila skoraj vsak dan k sveti maši in pred sv. mašo s podarjenim rožnim vencem molila za nove duhovne poklice. Tako jc marsikateri duhovni poklic naši župniji podarjen tudi po Mariškini molitvi francoskega rožnega venca. Sedaj Mariška več n<: more v cerkev, ker žc več let leži doma na bolniški postelji in potrpežljivo trpi. Trpljenje daruje tudi za nove duhovne poklice. Predvsem pa Mariška veliko moli na francoski rožni vence za nove duhovne poklice in za pokojne duhovnike. Dnevno zmoli tudi več deset rožnih vencev. Rada namreč ponavlja: »Zaradi bolezni ne morem nič drugega delati kakor moliti.« 31 Francoski rožni venec pa tudi z Mariško ne bo šel v krsto in grob. Mariška je namreč že našla naslednico, ki bo zgodovino rožnega venca po njeni smrti nadaljevala. Svetemu pismu: v imenu ljudstva vse blagoslove! Pričevanje škofa Jožefa Smeja iz Maribora Na prvih straneh novega slovenskega prevoda Svetega pisma je zapisano, da je v imenu Katoliške cerkve prevajanje spremljala Slovenska škofovska konferenca, zlasti »njen predstavnik, škof Jožef Smej«. Na prošnjo SŠK je napisal tudi Spremno besedo (str. 5). Prvi odstavek vsebuje naslednje sporočilo: »Velik dogodek je bil, ko smo Slovenci leta 1984 ob štiristoti obletnici izida Dalmatinove Biblije dobili jubilejni prevod Svetega pisma Nove zaveze. Ta prevod, napravljen po grškem izvirniku na podlagi kritične izdaje novozaveznega besedila, je obogatil naš verski in kulturni življenjski prostor. Sc večji dogodek pa je, ko dobivamo celotno Sveto pismo Stare in Nove zaveze, prevedeno v slovenski jezik po najbolj preverjenem izvirnem besedilu.« Svetopisemski družbi Slovenije je sredi junija letos pisal evangeličanski senior mag. Geza ErniŠa; »V Evangeličanski cerkvi smo pozorno prebrali spremno besedo, ki jo je k novemu prevodu Svetega pisma napisal pomožni škof gospod dr. Jožef Smej. Mnenja smo, da besedilo izraža duh ekumenizma, upošteva versko raznolikost slovenskega prostora in korpusa ter tako izraža odprtost duha in srca. Prav tako pa Človeka poziva k spoštovanju in ljubezni do Božje besede. Kot tako, besedilo podpiramo in se vsem, ki so v ta zahtevni projekt vložili svoj trud, svoje znanje in čas, iskreno zahvaljujemo.« 32 Kako so škofje spremljali to slovensko svetopisemsko prevodno porajanje? Naj ponazorim... Na svojih sejah Tudi v Zagrebu, in sicer po kosilu, ko so drugi člani tedanje Jugoslovanske škofovske konference počivali. Tam se nam je pridružil tudi nadškof Alojzij Turk. Rokopise prevodov smo prebirali sproti. Potem pa, da bi šlo delo hitreje, so mi škofje zaupali, da sam doma pozorno preberem prevod, lista mesta in besede, ki bi se morebiti dale drugače izraziti, sem izpisal in poslal vsem škofom. Doma so to pregledali in na seji povedali svoje mnenje. Poleg izvirnika (grščine) sem prevode primerjal s prevodi drugih narodov; uporabljal sem tudi sodobni madžarski prevod, predvsem pa francosko Bibič de Jeruzalem. Ujeti izvirnost duha ter ga slovensko ubesediti, ni ravno lahek posel... Za koran pravijo, da ga ni mogoče prevesti. Ko sc v Mariboru srečujem z muslimanskimi otroki s Kosovega (Romi) in jih vprašam, če znajo kaj moliti, mi povedo znani stavek iz korana v arabščini. Tako jih jc naučil hodža. Toda večkrat sami ne vedo, kaj te besede pomenijo v njihovem romskem jeziku. Da jc Sveto pismo mogoče prevesti, dokazujejo stari prevodi Septuaginta, Pcšita, Vulgata. O slednji pravi Tridentinski koncil, da jc avtentična izdaja Svetega pisma - in naj si nihče ne upa ali drzne odklanjati jo! Tako na primer Vulgata prevaja, da je eden izmed vojakov »odprl« (aperuit) Jezusovo stran (srce), izvirnik pa da je »prebodel«. V grščini jc med »odprl« (enoksen) in »prebodel« (cnukscn) le majhna razlika. Kakšno grško predlogo ali v majuskulah na papirusu ali v minuskulah na pergamentu jc imel prvotni prevajalce Vulgatc, ne vemo. Ima pa beseda o odprtem Jezusovem srcu globok pomen za krščansko življenje. Vsem jc odprt ta studenec vseh milosti, kot je napovedal prerok (prim. Zah 13,1). V prevodu Nove zaveze (1984) beremo, da je Jezus »odvil zvitek«. Pri Pečjaku, Snoju ter v ekumenski izdaji pa beremo, da jc »odprl knjigo«. Res je knjiga imela obliko zvitka, ki so ga odvijali. Toda izvirnik pravi »anoiksas«, kar pomeni »odprl jc«, sc pravi, ne da bi dolgo iskal in odvijal, ampak se mu jc kar odprlo tisto mesto. Tako imajo starejši rokopisi. Selc »Sinaiticus« iz 4. in 5. stoletja ima »anaptuksas«, sc pravi »odvil jc«. Sicer pa jc tekstna kritika zelo zamotana in zahtevna. Slednji kristjan, toliko bolj pa bogoslovec, duhovnik, škof vsak dan kaj prebere iz Svetega pisma... V mariborskem bogoslovju sem si leta 194(1 od sedaj že pokojnega Rudolfa Ropoša kupil pet knjižic Klcmentinskc Vulgate (Ratisbonac 1922). Najrajši sem prebiral preroka Ezckicla zaradi njegovega apokaliptičnega sloga in skrivnostnosti. Bral pa sem tudi apokrifni Ezdrovi knjigi, ki ju jc M. Hctzcnaucr pridružil 4. knjižici svoje izdaje Klcmentinskc Vulgatc. Zelo so me ganili stavki v 4 Ezd: »Exspcctatc pastorem vestrum, rcquiem actcrmtatis dobit vobis (...) quia lux perpetua luccbit vobis« (»Čakajte vašega pastirja, dal vam bo večni mir, ker večna luč vam bo svetila«). Šc bolj so me presenetile trditve 4 Ezd. »Najvišji je ta vek naredil zn vse, prihodnjega pa samo za malo ljudi (...). Vsi so namreč ustvarjeni, malo pa sc jih bo zveličalo (...). Naš vek je namreč zgubil svojo mladost in časi se začenjajo starati (...). Čim bolj jc naš vek bolan od starosti, tem bolj sc množi zlo.« Takrat seveda šc nisem vedel, da sta 3 in 4 Ezd apokrifni knjigi. Hctzcnaucr ju je privzel v izdajo Klemcnlinskc vulgate, ker ju tu in tam navajajo cerkveni očetje. Komur je dano, da lahko bere Sveto pismo v grščini, latinščini ali hebrejščini! Ni več tistih časov... V sombotclskem bogoslovju smo imeli zelo dober madžarski priročnik za grški in hebrejski jezik. Bila je priložnost, da sem sc tam spopolnii 33 v teh dveh jezikih; grščino nas je leta 1940/41 učil prof. dr. Jakob Aleksič, hebrejščino pa prof. Jaroslav Kotnik. V som hotelskem bogoslovju jc vladal strog dnevni red. V njem jc bilo predpisano branje Svetega pisma vsaj četrt ure na dan. Predstojniki so nas opozarjali, naj beremo Sveto pismo v tistem jeziku, v katerem bomo vernikom oznanjali Božjo besedo. Pri dogmatiki je profesor zahteval, da smo morali znati na pamet mnogo stavkov iz Svetega pisma. Če nismo znali, sc jc jokal in dajal za zgled nemške ambasadorje, ki so med vojno stanovali v bogoslovnem semenišču. Nekateri od njih so namreč brali Novo zavezo v grščini. Sombolelski bogoslovec Smej si je v žepno izdajo Svetega pisma zapisal kitico Goriškega slavčka Gregorčiča: »Dve sonci zre oko zavzelo, / ki mi ne ugasneta nikdar: / Resnice sonce - pismo Sveto, ! a drugo - poezije čar! Slovenski bogoslovci nismo imeli pri roki celotnega Svetega pisma v slovenskem jeziku. Da bi imel celotno Sveto pismo, sem si kupil 1730 strani obsegajoče Sveto pismo Starc in Nove zaveze v madžarščini (Egcr, 1892). Zanimivi so slovenski vpisi Ivana Šeruge v to knjigo: »V 1919 leti so bili v vogrskom orsagi komunisti za sprotoletja vremena. Oni so v orsagi nej mogli eno leto vertivati, na jesen so notrik prišli Jugoslavi...« In: »Te biblie sem od mojega svaka, Ivana Šeruga, ki jc rimokatolik, dobil za Šenk 16. januarja 1927. Selo, 18. januarja 1927, Šandor Skalič, evangeličanski bogoslovec«. In šc naprej nadaljuje svojo kroniko imenovani Šeruga... V letih 1950-1952 je bila v pridigarskem načrtu odrešenjska zgodovina, sc pravi Stara in Nova zavcz.a. V ljubljanski semeniški knjižnici so takrat razprodajali knjige, ki so bile tam v več primerkih. Kupil sem si celotno »Wolfovo« izdajo Svetega pisma Starc in Nove zaveze, da sem sc lažje pripravil za pridige. Tvoja harmonika (in kitara) bodi Sveto pismo... V tistem času, ko jc Ljubljana razprodajala Sveta pisma, so nas tudi pognali iz šole; nismo več smeli v šolah poučevati. Pa tudi sicer jc bil hud pritisk na Cerkev. Da bi pozabil na preganjanja m zasliševanja, sem sc hotel učiti igrati na hramoniko. Pa mi jc moj župnik Jože Gutman dejal: Tvoja harmonika mora biti Sveto pismo! Šc danes sem mu hvaležen za tisti nasvet. Iz tako imenovane »Držečnikove« izdaje Svetega pisma sem v Murski Soboti bral vernikom pri večernicah; prodal sem veliko izvodov tega Svetega pisma. Škof, ki vsak dan bere Sveto pismo v izvirniku... Ge le morem, preberem vsak dan eno stran Nove zaveze v grščini. Sv. Terezija iz Lisicuxa jc namreč rekla: »Cc bi bila jaz duhovnik, bi se učila hebrejščine in grščine, da bi lahko brala besedo vsevednega Boga takšno, kot jo je On blagovolil izraziti v človeški govorici.« O Jezusu beremo: »Ko jc Jezus prišel v Nazaret, so mu dali knjigo preroka Izaija. Odprl jc knjigo.« Sveto pismo - najdragocenejša družinska vezenina Smejevega rodu... Doma smo imeli Kuzmičcve Svete Evangcliomc, za nedele i svetke ccloga leta skupaj z njegovo Kratko šumo velikoga katekizmuša iz leta 1906. Iz te knjige je starešina na gostiivanju bral evangeljski odlomek o svatbi v Galilejski Kani. Dokaz za to je zapis (rokopis) na prvi strani: »Hvalen bodi Jczuš Kristus i Marija! Hočem napiti (to jc nazdraviti) i par reči govoriti. Bog živi naše mladožcncc, da bi sc oni do hladnoga groba tak lubili, kak so denes pred Bogom obečali. Teda jim bodo angeli trboentali, kak jim danes mužikaši...« Moj stari oče Gyorgy Szmcih (tako je zapisano v krstni knjigi, 5. aprila 1846) je skrbno hranil Kuzmičcve Staroga i nouvoga testamentoma svete hištoric. Iz te 34 knjige šc danes občudujem »prelepi stari slovenski jezik« (Božidar Raič 1868). Na primer: »medeni klobuk«, izraz za čelado (med-i, ž, je zlitina bakra in cinka) ter »ribnoluskasti prsnjek«, izraz za oklep v zgodbi o Goljatu m Davidu. V preprosti knjižni omari smo hranili tudi Petra Kolarja, turniškega kaplana, Malo biblio z kejpami (1897). Obsega zgodbe stare in nove zaveze, na koncu pa je šc »pridavek« (dodatek) in sicer »Biblički vzori«; Mirovno trpeči Job, Bogaboječi Tobias, Judita in Estera ter Jezusove prilike o sejaču, razsipnem sinu, nesmiselnem slugi. Tudi pri Kolarju opazim lepe slovenske izraze: »zaprtek« za naš zaključek, ki po pravopisu iz leta 1962 za knjižno rabo ni dovoljen, S svetim pismom sem odraščal od malih nog, ko še nisem znal niti brati. V bogojanski cerkvi je župnik Ivan Baša bral berila in evangelije: berila iz slovenske izdaje, evangelije pa po Miklošu Kuzmiču. V' postu je berila bral vsak dan, tako daje moja mati kakšne zgodbe znala tako rekoč že na pamet. Že od mladosti so se torej nabirali duhovni cekini za Psalme vaškega župnika (Smej, Slovenske večernice 142, leta 1992),,. V teh Psalmih prav tako navajam kaj iz Scptuagintc, Vulgatc in tudi iz Knig Zoharskih, slovenčemh po Šandoru Tcrplanu. Karmeličanka s. Marija mi je pisala: »Tako se Vam tudi iz srca zahvalimo za veliko veselje, ki sle nam ga pripravili z Vašo knjigo Vaškega župnika. Beremo namreč pri večerji v obcdnici; prinaša nam razvedrilo, pa tako lahka in poučna je za dušo in telo. Obenem pa poučna za našo vedno novo prenovo.« Čc bi bil vedel, da bodo Psalme vaškega župnika brali v samostanu karmeličank, bi bil pisalj bolj »pobožno«. Na koncu šc to. Zelo neprijetno mi je govorili o sebi, predvsem kar zadeva Svetega pisma, da me ne bi zadela kritika ali graja sv. Hieronima: »kar stvar je zdravnikov, samo zdravnik ti pove, tesar pa ti bruno oicše (...), le umetnost razlaganja Svetega pisma prisvaja si vsak kdorsibodi«. Vsakemu, ki pride k meni za intervju, bi najrajši povedal: »Socralicum illud implctur in nobis: Hoc tantum scio quod nescio.« Tako piše sv. Hieronim Pavlinu. Čc prevedemo v slovenščino, sc to glasi približno takole: »Spolnjuje sc v nas tisti Sokratov izrek: Samo to vem, da nič ne vem!« Vsem bralcem Stopinj, slednjemu slovenskemu kristjanu, vsem ljudem dobre volje ponovno kliče škof Smej s sklepnimi besedami iz Spremne besede: »Pošlji torej, Gospod, lakoto in žejo po svoji zapisani besedi, da novi prevod ne ho le na policah naših domačih knjižnic, ampak da bo zaživel v naših srcih!« Pogovarjal se je Jože Zadravec 35 Jože Zadravec »Blok svetlobe za novo slovensko tisočletje« A. Rebula V petih prostorih novega krila Narodne galerije v Ljubljani je bilo od 20. septembra 1996 do 6, januarja 1997 na ogled blizu 300 svetopisemskih besedil -od najstarejšega ohranjenega pisnega spomenika pri nas (12. stoletje) do tega, ki je pravkar izšel. Ti dokumenti pričujejo o navzočnosti Svetega pisma med našimi predniki. Razstava »Biblije na Slovenskem« je organsko povezana z izidom novega slovenskega prevoda Svetega pisma in tridnevnim simpozijem o njegovi interpretaciji. Razstavo spremlja obsežen Katalog (230 strani) z uvodnimi razmišljanji akademika prof. dr. Jožeta Krašovca, prof. dr. Marijana Smolika, prof. dr. Nataše Golob ter glavnega zbiralca gradiva za razstavo in katalog Gorazda Kocijančiča. Na razstavi se v medsebojnem dopolnjevanju predstavljajo zbrani pisni spomeniki in likovne stvaritve, ki v slikarski in kiparski govorici izpovedujejo misli iz Svetega pisma. Največ rokopisnih in tiskanih spomenikov je zbranih iz Narodne in univerzitetne knjižnice, ki se jim pridružujejo pomembnejši spomeniki iz Arhiva Republike Slovenije, Nadškofijskega arhiva, Teološke fakultete, Scmeniškc knjižnice, Frančiškanskega samostana v Ljubljani in Škofijskega arhiva v Mariboru. Predstavljene biblije sodijo v mnogotere kulturne kroge in so imele različna poslanstva, zato so razdeljene v štiri zaokrožene skupine. Na samem začetku so srednjeveški rokopisi in inkunabule (knjige tiskane pred letom 1500, prvotisk), sledijo jim biblije 16. stoletja, ki jih je zaznamoval Čas reformacije in katoliške obnove, zatem so skupaj zbrani dragoceni tiski med 1600 in 1900, posebna skupina pa so slovenski prevodi, kjer so predstavljeni vsi pomembni rokopisni in tiskani spomeniki. Razstava »Biblije na Slovenskem« je želela biti le sopotnica mednarodnemu simpoziju o Svetem pismu, ki sc jc slovesno začel v torek zvečer, 17. septembra, v sprejemni dvorani Cankarjevega doma, končal pa v petkovem večeru, 20. septembra, s slavnostno akademijo v Gallusovi dvorani. Pokroviteljstvo je prevzela slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerzi v Ljubljani in Mariboru ter najvišje znanstvene ustanove bibličnih ved v Londonu, Jeruzalemu, Stuttgartu in Rimu. Tridnevnih delovnih dnevov v Kosovelovi, Štihovi, Linhartovi ter Gallusovi dvorani Cankarjevega doma sc je udeležilo nad 60 vrhunskih izvedencev v biblicistiki (vedi o Svetem pismu) slovitih univerz v svetu ter 20 domačih na čelu z akademikom prof. dr. Jožetom Krašovcem, predsednikom Koordinacijskega odbora pri prevajanju Svetega pisma ter predsednikom Organizacijskega odbora mednarodnega simpozija o interpretaciji Svetega pisma. Akademik Krašovec je ime, ki se je v vseh dneh simpozija najpogosteje omenjalo v smislu vodilnega bibiicista v našem času. Najodmevnejši jc bil četrtkov dopoldan, ko se je v Gallusovi dvorani zbralo nad 500 poslušalcev na čelu s slovenskimi škofi, duhovniki, redovnicami ter sodelavci v župnijskih občestvih. Sedem - od dvanajstih - prevajalcev Svetega pisma (Jože Krašovec, Kajetan Gantar, Jurij Bizjak, Milan Holc, Marijan Peklaj, Terezija Snežna Večko in tržaški pisatelj Alojz Rebula) so izpovedali svoje poučne prevajalske izkušnje, razmišljanja o izvirniku in prevodu. Ob sklepu je s svojim 36 Alojz Rebula, slavnostni govornik na simpoziju o Sv. pismu zanosnim, zgovornim in prepričljivim nagovorom vse navdušil pisatelj Rebula. Izpovedal je svoje najgloblje prepričanje o Svetem pismu kot vogelnem kamnu slovenskega knjižnega jezika, navdihu za vrhunska dela v besedni in likovni umetnosti, kot »bloku svetlobe za novo slovensko tisočletje«. Svetopisemsko sporočilo sc je vzporedno s prevodi »pretakalo v govorico, predstavnost in duha slovenskega naroda; o tem pričuje vrsta umetniških intuicij, ki jih je Sveto pismo z nekaterimi svojimi vrhunskimi momenti navdihnilo slovenski literaturi. V njej najdemo izgon iz Raja in odhod iz Egipta, Jeremijevo žalost in Mojzesov zanos, Jcftcjcvo prisego in Jobov boj z Bogom. Prav tako močno je v slovensko besedno ustvarjalnost zarezala Nova zaveza, in to od evangelijev, ki so globoko preželi etos Ivana Cankarja, do Apokalipse: saj je pred izidom slovenski roman Maranat-ha.« Slednji, ki je sooblikoval dneve znanstvenega posveta, bodisi v slavnostnih urah odprtja ali sklepa bodisi večernih koncertov, je povedal o Svetem pismu kot dragoceni zakladnici modrosti, duhovnih vrednot, etičnih načel, usmcrjevalki evropskih kultur, navdihovalki ncštevilnih pesmi, pripovedi, glasbene, besedne in likovne umetnosti. V svojem nagovoru ob odprtju simpozija v Cankarjevem domu je ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar med drugim dejal: »Poleg evharistije, učlovečene Božje besede, je naj večji zaklad Cerkve Sveto pismo, ki je Božja beseda. Zato Cerkev posveča tolikšno pozornost Božji besedi v Svetem pismu, v študiju, v razlaganju, da bi Sveto pismo tako vedno bolj postajalo vir duhovnega življenja in da bi v njem ljudje našli odgovore na velika življenjska vprašanja. Priznati je treba, da je v Katoliški cerkvi odnos do Svetega pisma doživel velik razvoj tudi med Slovenci... Prav posebej pa je Drugi vatikanski cerkveni zbor poudaril pomen Svetega pisma. V dogmatični konstituciji o Božjem razodetju govori koncil z izredno močnimi besedami o pomenu Svetega pisma, posebno Nove zaveze. Močno poudarja vlogo Svetega pisma v Cerkvi, kjer pravi, »da mora vse krščansko oznanjevanje nahranjali in usmerjati Sveto pismo«. Preučevanje Svetega pisma naj bo tako rekoč duša svete teologije. Sveto pismo naj bo redno branje vernikov m redovnikov, premišljevanje Svetega pisma sodi bistveno k duhovnemu življenju duhovnikov. Študij Svetega pisma jc treba prav 37 posebej poglobiti, Koncil zahteva tudi obširnejše branje Svetega pisma pri bogoslužju, Cc je bilo včasih Sveto pismo skoraj znamenje razločevanja med katoličani ter protestanti in evangeličani, je ravno Sveto pismo danes to, kar nas najbolj povezuje med seboj. Pri tem je treba omeniti izjemno pomemben dokument - Tajništvo za edinost kristjanov in Svetovna zveza bibličnih družb sta namreč 16. novembra 1987 podpisala posebna navodila za medkonfesionalno sodelovanje pri prevodih Svetega pisma. Tudi v Sloveniji je prišlo do lepega ekumenskega sodelovanja pri prevodu celotnega Svetega pisma v slovenski jezik. Tega smo še prav posebno veseli. Zahvaljujem se vsem, ki so pripomogli k temu in preprčan sem, da se bo to sodelovanje vedno bolj razvijalo.« Vladni predsednik dr. Janez Drnovšek je svoj nagovor začel z besedami: »V preteklih dveh tisočletjih je Sveto pismo pomenilo za etnično raznoliko Evropo tisto duhovno obzorje, ki je omogočalo medsebojno razumevanje ter dojemanje skupnega smisla, ki povezuje ljudi v občestvo. Bilo je hkrati podlaga vladajoče religije in posameznikove najbolj intimne resnice, neizčrpen vir spoznanj, doživetij in navdiha. Le tako so sc lahko znotraj evropske civilizacije polagoma razvile tiste vrednote, ki še danes utemeljujejo demokratično zavest in uravnavajo razmerja med posameznikom in skupnostjo, v katero je posameznik včlenjen, tja do kodeksa človekovih pravic. Tudi današnje krščanstvo jc s svojim nenehnim opozarjanjem na krivice, zlorabe in zapostavljanja kjerkoli, kakorkoli in komurkoli se dogajajo, poziv k medsebojni solidarnosti, človečnosti in spoštovanju enkratnosti človekovega življenja.« Predsednik Drnovšek je v sklepnem delu svojega slavnostnega nagovora izrazil upanje, da bo tudi »nov slovenski prevod oznanil nov pomemben dosežek slovenske kulture«. Zato pa jc nujno, da slovenska država take »dogodke zabeleži z vso pozornostjo in priznanjem, saj država brez živega kulturnega in etičnega temelja ni država, ampak zgolj v zakon odeto brezpravje«. Biblija, prevedena doslej v 349 jezikov - v pripravi pa so tudi prevodi celotnega svetopisemskega besedila v 200 jezikov - jc vsakdanji navdih za Jude in kristjane, zakladnica neprecenljivih moralnih vrednot, ki še vedno vplivajo na vse človeštvo. Slovenski prevod celotnega Svetega pisma jc po mnenju mnogih biblicistov in drugih mislecev, zgodovinarjev, filozofov, filologov, literatov, teologov prav gotovo veliki kulturni dogodek in mejnik v zgodovini duhovnosti slovenskega ljudstva (prim, predstavnik Aristotelove univerze v Solunu), glasnik sprave in miru (Norvežan), zakladnica etičnih norm življenja, filozofsko izročilo, literarna umetnost, vraščena v slovensko miselnost, kulturo, navdihovalka slovenskih pesnikov in pisateljev (SAZU, Ljubljana). Svetopisemsko zgovorni so bili tudi pevski, glasbeni in rccitativni večeri, ki so jih oblikovali razni profesionalni slovenski zbori iz Ljubljane, Maribora in Kopra, nekateri v spremljavi orkestra Slovenske filharmonije. Mogočni pevski večeri so s svojo govorico - razumljivo udeležencem vseh jezikov in narodov - dopolnili tridnevno sporočanje velikih, največjih, domačih in tujih svetovnih izvedencev v Svetem pismu. Cankarjev dom jc bil v treh dnevih svetopisemsko središče sveta, ki so ga oblikovali najboljši izvedenci za biblične vede. Izid celotnega Svetega pisma jc s tem dobil pomen svetovnih razsežnosti. Priprave na prevajanje so sc začele pred 20 leti, pred 15 leti pa je bilo prevajalsko delo že v polnem teku. Prevedena svetopisemska besedila je zatem pregledala skupina osmih lektorjev in korektorjev. Pri uresničevanju celotnega prevajalskega podviga je sodelovalo 50 ljudi, vključno 38 z računalniškimi oblikovalci ter pregledovalci besedil s strani evangeličanske verske skupnosti. Novo Sveto pismo - izšlo jc v založbi Slovenske biblične družbe - stopa pravkar na knjižno prodajno polico, da bo na voljo vsem, ki si ga Žele oskrbeti. Izšlo je v nakladi 11.(KM) izvodov (cena 6500 SIT). Splača sc ga imeti. Jožef Smej Ob izidu novega prevoda Svetega pisma V letu 1996, ko je bil v Ljubljani od 18. do 20. septembra mednarodni simpozij o interpretaciji Svetega pisma, je izšel nov prevod Svetega pisma v slovenščini: SVETO PISMO STARE IN NOVE ZAVEZE, Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov, Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 1996. Spremno besedo sem na prošnjo Slovenske škofovske konference napisal podpisani (str. 5). Novi prevod Svetega pisma so spremljali »Slovenska škofovska konferenca, zlasti njen uradni predstavnik, škof Jožef Smej, v imenu protestantskih Cerkva pa nekateri njeni predstavniki (...) Franc Kuzmič, Mihael Kuzmič (...)« (str. 21). Pravkar imenovanim trem Prekmurcem pa ni bil dan v pregled Splošni uvod v Sveto pismo, predvsem podnaslov Slovenski prevodi Svetega pisma, sicer se ne bi bile vrinile vanj napake. Na 41. strani je zapisano: »Za Slovence med Muro in Rabo (...) jc prekmurski katoliški duhovnik Mikloš Kuzmič (1738-1804) po Vulgati prevedel evangelije (...). Tako je 1780 izšla prva prekmurska katoliška knjiga (...). Po 1796 je Mikkrš Kuzmič izdal Stdroga i nouvoga testamentoma svete hištorie kratka šumma, na stari slovenski jezik obrnjena... (znane le poznejše radgonske izdaje brez letnic).« Prva napaka je letnica rojstva M. Kuzmiča. Ta ni bil roj c n 1738, marveč 1737. Že Ivan Zelko je v svojem članku Kda je bio rojeni Kuzmič Mikloš? (Novine 23 - 1936, 39, 2) na podlagi Kanoničnih vizitacij 1777 in 1778 izračunal, da jc bil M. Kuzmič rojen kmalu po 5. septembru 1737. Or. Gefina pa Zelko ne navaja natančno. Gehn ne piše, da sc jc M. Kuzmič rodil 1737, ampak okoli (koral) leta 1737. Nadalje piše L Zelko v omenjenem članku: da sc jc M. Kuzmič narodil na Dol. Slavečih v jiirjanski župniji in da za natančen datum rojstva ne moremo zvedeti, ker tako starih krstnih knjig pri Sv. Juriju ni. L Zelko tu ni pomislil na to, da so Dol. Slaveči nekako do leta 1756 spadali k župniji Grad (Gornja Lendava). Na platnicah najstarejše krstne knjige župnije Grad je zapisana letnica 1738. Kljub temu sem leta 1974 naprosil Štefana Recka, tedanjega župnijskega upravitelja pri Gradu, naj pogleda v krstno knjigo. In res, v krstni knjigi je zapisano: »Anno Domini 1737 (...)«, to jc: »V Gospodovem letu 1737 15. septembra sem jaz, Štefan Marič, žugnik cerkve J3.D.M. v nebesa vzete, v trgu Gornja Lendava krstil otroka Nikolaja iz Slaveč, rojenega od staršev Janeza Kuzmiča in Elizabete. Botri: Jurij Flisar in Agata Slatnar.« V isti krstni knjigi je 3. aprila 1740 vpisana Kuzmičeva sestra Suzana: »iz Slaveč Suzana od staršev Janeza Kuzmiča in Elizabete Hiily. Botri: Jurij Flisar...« Iz tega vpisa zvemo tudi za dekliški priimek matere Mikloša Kuzmiča. Potemtakem je natančen datum rojstva (krstili so takrat navadno na isti dan) M. Kuzmiča, 15. september 1737. Prvič je bil ta datum objavljen v Stopinjah 1975, str. 19 (V. Novak, Delo in pomen Mikloša Kuzmiča), nato v knjigi: J. Smej 39 Muza Mikloša Kuzmiča, Pomurska založba 1976, str. 8 in v knjigi V. Novak, Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana 1976, str. 56. V omenjenem Splošnem uvodu v Sveto pismo trditev, da so Sveti evangjeliomi prva prekmurska katoliška knjiga, ne ustreza povsem resnici. V istem letu 1780 je izšla namreč tudi Kitzmičeva Kratka šumma velikoga katekizmuSa. M. Kuzmič piše 31. oktobra 1779 škofu Szilyju: »Z vso skromnostjo vam izročam (...) v slovenski jezik prevedeni Katekizem in hkrati vdano prosim, naj Vaša presvctlost ne zavrne njegovega tiskanja, skupaj z Evangeliji (...).« V bibliografiji prekmurskih tiskov od 1715 do 1919, SAZU Ljubljana 1978 Ivan Škafar navaja Kratko šummo pred Svetimi evangjeliomi, seveda v istem letu 1780 (str. 17). Torej sta v letu 1780 izšle hkrati dve prvi prekmurski katoliški knjigi. Tudi trditvi v omenjenem Splošnem uvodu, da je M. Kuzmič Staroga i nouvoga testamentoma svete hištorie izdal po letu 1796 in da so znane le poznejše radgonske izdaje, ne držita. Znana je namreč prva izdaja, natisnjena v Sombotelu leta 1796 (ne po 1796). Ima jo Pokrajinska študijska knjižnica v M. Soboti. Naslovna stran je objavljena v ČZN 19 (1936) 107, v Stopinjah 1975, 24 in v Novakovem Izboru prekmurskega slovstva, str. 55. Omenjene napake so prepisane iz Slovenskega biografskega leksikona 1, Ljubljana 1925-1932, str. 597-599. Za brate in sestre onstran Mure so te napake neznatne, nas pa toliko bolj prizadenejo, kolikor manj starejšega prekmurskega slovstva imamo na voljo. Stopinje novi standardni prevod Svetega pisma zelo priporočajo. Ponovim misel, ki sem jo zapisal v Spremni besedi: »Pošlji torej, Gospod, lakoto in žejo po svoji zapisani besedi (prim. Am 8, 11), da novi prevod ne bo le na policah naših domačih knjižnic, ampak da bo zaživel v naših srcih!« Karel Bedernjak Med kulturo smrti in kulturo življenja Globoko v spomin so se vtisnile mnoge besede, ki jih je izrekel sveti oče ob obisku v naši domovini. Še danes in mnogo let bodo zvenele nakatere njegove besede. Bile so pomembne in težke, zato zaslužijo vso našo pozornost. Vredne so, da ponovno o njih razmislimo in črpamo iz njih nauk, ki bi nam moral še vrsto let ostati kot spodbuda in tudi opomin. Pa ne samo kot opomin, marsikatera misel, ki jo je izrekel Kristusov namestnik na zemlji, nam lahko služi kot tema za izpraševanje vesti. Besede nas tem bolj zavezujejo, ker jih je izrekel Petrov naslednik, ki ga vodi Sveti Duh, v imenu božje ljubezni in največje skrbi za prihodnost slovenskega naroda. Oznanjal nam je resnico življenja in osvoboditve. Prišel je, ker nas ima rad, kakor je sam dejal v Postojni. Ima nas rad z božjo ljubeznijo. Po njem se je razodela božja ljubezen tudi do našega naroda, ki mu želi srečno življenje v prihodnosti. V papeževih besedah je bila kratko nakazana naša preteklost, zarisana pa je bila tudi pot naše prihodnosti. V skrbi za življenje našega naroda je izrekel med drugim tudi naslednje zelo tehtne besede: »V Sloveniji, kakor tudi drugod po svetu, poteka oster spopad med »kulturo smrti« in »kulturo življenja«. Sveti oče pozna razmere v svetu in v Sloveniji, zato je lahko izrekel tako svarilno resnico o kulturi, ki sc izteka v smrt. In kaj bi sveti oče dejal, če bi sc vozil in si ogledoval deželo ob Muri? Prav gotovo 40 bi občudoval naša z rumenim žilnim klasjem okrašena polja, tolike jarke in steze obdane z različnim gmičevjem, navdušen bi bil nad razgibano pokrajino, ki sc imenuje Goričko, užival bi ob prečudovitih vinogradih prelepe Prlekije, ki se je obdala z obronki Slovenskih goric na eni strani, na drugi pa jo obtoka reka Mura. In če bi se bolj približal našim gozdovom m vodam, bi lahko rekel: »Tu je življenje doma«. Toda ali bi lahko izrekel podobne besede, če bi si natančneje ogledal naše osamele domove, zapuščene hiše po Goričkem in po obronkih Slovenskih goric in še kje drugje, in če bi si ogledal premnoge naše nove hiše, kjer sameva en ali noben otrok. In kaj bi rekel, če bi videl v dušo našega človeka? Verjetno bi upravičeno rekel: »Da, tukaj pa je doma življenje in smrt«. Papež bi lahko upravičeno rekel, da sc tudi v pokrajini ob Muri odvija boj med smrtjo in življenjem. Zdi se, da se je tudi naš človek sprijaznil s kulturo smrti. Zaenkrat še pristaja na obrežju smrti. Opaža sicer, da se nekaj dogaja, da se mora nekaj zgodili in bo treba nekje ukrepati, vendar še ni opaziti vidnih in prepričljivih podvigov, ki bi več slorili za premagovanje kulture smrti in vzpostavljanje kulture življenja. Navdušujemo se za življenje, življenje nam je nekaj velikega, čeprav sc le premalo zavedamo, da nam je podarjeno. Človek ob Muri rad živi, veliko je storil in delal za boljše pogoje življenja, po eni strani, po drugi pa je prav tako veliko dokazov, da isti človek pristaja na kulturo smrti in sc odloča za smrt. Treba je odpreti oči in temeljiteje preveriti nekatere silnice in smeri osebnega in družbenega življenja. Če sc bo kultura smrti še naprej tako poglabljala, bomo umrli, ne da bi vedeli, da smo naredili samomor. Govori sc, da vasi in naselja umirajo, ne upamo pa reči, da je tukaj nekdo naredil samomor. Število prebivalcev sc očitno zmanjšuje, malokdo pa si upa reči, da je tega kriv človek, ki sc ne upa ali noče odločiti za življenje. Pristajamo na obrežju kulture smrti Kultura smrti ne pomeni lepo in kulturno razmišljanje in govorjenje o smrti, o zadnji postaji človekovega življenja na zemlji. Tudi ne pomeni lep pogreb, ki večkrat pomeni tudi prikritje kulture smrti za časa življenja pokojnika. Če bi človek sodil po tem, kaj vse storimo za pogreb, bi pogosto lahko rekel, da je pokojnik bil deležen naj večje ljubezni in spoštovanja, čeprav je bilo drugače. Pa ne gre za to, kaj storimo ob smrti, pač pa za to, kaj storimo za smrt oziroma življenje. Kultura smrti pomeni tisto razmišljanje, govorjenje, delovanje in ravnanje, ki vodi bolj ali manj posredno ali neposredno v smrt. V kulturi smrti delajo tako, da življenje ogrozijo. V tej miselnosti živo, življenje, pa naj bo to živalsko ali človeško, življenje nasploh ali pa življenje nekega konkretnega bitja, ne pomeni naj višje vrednote. Ljudje ne znajo več občudovati ne spoštovati življenja. Za nekatero življenje sc sicer zelo zavzemajo, a za drugo jim je malo mar. Mnogi so danes že prepričani, da je kultura smrti upravičena, in da sc proti njej ne da ničesar več storiti. Rešitve iz kulture smrti ni več. Prav zaradi tega sc poglablja preveč pesimistično prepričanje pri mnogih današnjih ljudeh. Žalostno in zaskrbljujoče pa je, da so med jresimisti tudi mnogi mladi. Če sc človek ozira okrog sebe, ima dovolj razlogov za svoj pesimizem. Napredek m razvoj se tako in tako za mnoge izteče v smrt, uničenje. Ob pogledu m misli na balkansko morijo, ko so življenja padala kot jabolka z drevesa, nismo mogli dobiti vtisa, da je še danes življenje nekaj vredno. Zdi se, da je sodobnik 41 enostavno zgubil smisel za življenjske vrednote. Umirali so mladi, otroci in starčki, revni in bolni, krivci in nedolžni, pa tako dolgo ni bilo odtočnega ukrepanje s strani sil, ki bi mogle preprečiti tako grozeče javljanje kulture smrti. Mnogi so celo otopeli, mirne duše so gledali, kaj vse stori kultura smrti in pobijanja. Tisoči in tisoči umirajo na bojiščih vsega sveta in tako malo jc odločnega in uspešnega ukrepanja zoper kulturo smrti. Tragika jc, Čc se še tudi v modernem svetu vsak dan porabi toliko orožja za pobijanja človeka, še bolj pa jc tragično in nerazumljivo, da sc še človeštvo ni bolj zganilo in se odločno uprlo zoper civilizacijo pobijanja in smrti. Zdi se, da sc je srce sodobnega človeštva sprijaznilo s kulturo smrti. Skoraj nerazumljivo pa jc, da se navdušujejo in pospešujejo kulturo smrti tudi tisti, ki so se poklicno odločili, da bodo delali za življenje. V slovenskih bolnišnicah mora umreti vsako leto okrog 16 tisoč nerojenih otrok zato, ker so se njihovi starši, ki so jih spočeli, odločili za njihovo smrt. Povojni poboji v Sloveniji so gotovo hudo spričevalo za kulturo smrti naše nove politične oblasti v tistih časih, nič manj v smrt naravnani pa niso tisti starši in zdravstveni delavci, ki jemljejo življenja nedolžnim otrokom. Pomislimo samo, koliko otrok jc umrlo tudi v soboški bolnišnici zato, ker nekdo ni dovolj ljubil življenja, pa čeprav jc tudi ta naša ustanova zgrajena samo za življenje. Vsi vemo, da je življenje ena največjih dobrin. Je temelj in pogoj vsem drugim Človeškim vrednotam. Govori sc sicer o človeškem dostojanstvu in osnovnih človeških pravicah, vseeno pa je veliko premalo spoštovanja in odgovornosti za človeško življenje. Pred leti smo imeli leto otroka, pa kljub temu sc pogljablja sovražnost do otroka. Javno mnenje je skoraj napovedalo boj zoper novega člana družinc. Zmeraj jc več nczažcljcnih otrok. Nekateri ob sporočilu o rojstvu otroka kar vzkliknejo: »Žc spet otrok! Ali ti ljudje živijo za luno.« Tako razmišljanje podpira materialistična in potrošniška miselnost, ki sc izteka v slovečo sebičnost v dvoje: »Midva si ne moreva privoščiti otroka. Hiša in pes, avto in počitnice so danes tako dragi«. Da torej tudi otroka vrednotijo po tem, koliko stanc. Najprej je treba dati za hišo, avto in počitnice, a za otroka ne preostane ničesar. V mnogih bolnišnicah razmišljajo tudi o tem, kako bi človeku, ki jc hudo bolan, pomagali in ga rešili bolečin, pa čeprav tudi z »zdravilom«, ki povzroča predčasno smrt. Tudi to dejanje ni v podporo življenja. Oče in mati razmišljata, kako bi preprečila spočetje novega človeškega bitja zato, ker nc moreta več prehraniti oziroma ne bodo mogli dati otroku vsega, kar si zaželi. V duhu našega časa jc imeti enega ali kvečjemu dva otroka, vsi ostali pa so žc odveč ali pa velika ovira. Govorijo, da si nc morejo v današnjih časih privoščiti še kakšnega otroka, v resnici pa živijo zelo udobno in ogromno potrošijo. Nc morejo, ker nočejo, oziroma premalo so navdušeni za življenje. Traktorjev jc pri hiši zmeraj več, pa čeprav jih v resnici toliko ne potrebujejo, otrok pa jc zmeraj manj. Podoba je, da jc pridobitniška miselnost zatrla voljo in hrepenenje po življenju. Imamo tisto, kar družini prinaša dohodke: traktor, več glav živine, z otrokom pa so samo skrbi in stroški. Tako ljudje mislijo in čutijo. Še več pa jc udobnost. Pri hiši imajo danes vsak svoj avto, pogosta pa dva zakonca nc zmoreta več kakor enega otroka. Mrtvo, neživo, predmet, stroj in vozilo imajo prednost pred živim bitjem. Avto mora biti za vsako ceno, malo kdo pa sc tako nepreklicno odloči za živo bitje. V glavah našega človeka je pač več imeti kakor biti. Potrošniška miselnost pa ima tudi hude posledice za pokrajino ob Muri. Ljudje so si prislužili in zgradili visoke in udobne hiše, v njih pa sameva zakonski par z enim ali dvema otrokoma. Sob jc preveč alt pa premalo otrok. Zato jc treba od 42 vsega začetka otroka potisniti v samoto svoje sobe, ki jo jc treba opremiti z vsemi materialnimi pripomočki, ki bodo otroka tako zaposlili, da ne bo več potreboval ne bratca ne staršev. Družbo mu naj dela televizijski aparat, ta nadomestek za tisto, česar starši ne morejo dati svojim otrokom. Potrebno mu je kmalu nabaviti vozilo takšno ali drugačno, da bo lahko šel in vozil svojo pot. Ob vsem tem pa sc ti moderni starši ponosno hvalijo s tem, kaj vse so nabavili svojemu edinčku. Ta pa si želi nekaj drugega. Tudi mu ni zadosti pudl ali muca, želi namreč živeti in sc igrati v sebi primerni družbi. Tako jc ta ubogi otrok od vsega začetka obsojen na to, da se ne bo mogel normalno razviti v svojem čustvenem življenju. Prikrajšan bo za najosnovnejše odnose, ker pač mora živeti v ozračju, ki ne more spodbujati njegovega osebnega življenja. Odločati sc za enega otroka, pomeni dolgoročno sc odločati za izginotje svojega rodu. V vsaki generaciji sc ob enem otroku izgublja toliko in toliko genov, ki bodo čez toliko generacij zgubili svoj vpliv na človeka. Tako rod izumira, bolje rečeno, sam sebe dolgoročno ubija. Narod ali družina, ki noče roditi, mora izginiti. Mora izginiti, če ni podarjajoče se ljubezni pri tistih, ki so v prvi vrsti poklicani, da dajejo življenje. Cez sto let ne bo sledu o marsikakšnem rodu našega Pomurja. Dovolj se jc peljati po nekaterih goričkih cestah, pa se bomo lahko prepričali o umiranju mnogih naših vasi. Goričko umira, umirajo vasi, umirajo domačije, umirajo hiše, dvorišča zaraščajo. Kako žalosten pogled na hišo, ki jc vsa obraščena in zaraščena, ker ni več nikogar, ki bi jo reševal smrti. Mora umreti, pa ne zato, ker bi sama hotela, nekdo jo je zapustil in dovolil, da umira. Nekomu ni bila več svetinja, čeprav jc tamkaj doživljal svoja naj lepša otroška leta, čeprav je tam naredil svoje prve korake. Pustil jc svoj dom, ostarele starše, sam si je pa zgradil lepši in udobnejši dom, v katerem pa še zdaleč ni toliko živega in toplega, kakor jc doživljal v svoji preprosti domači hiši. Šel jc za napredkom in razvojem, nekomu pa jc povzročil smrt. Zato ni čudno, ko tolikokrat slišimo iz ust starejših ljudi: »Bili smo reveži, nismo imeli kaj obleči in pojesti, bili pa smo srčeni in živeli smo veselo.« Danes pa velja obratno: »Imamo vsega, še preveč, srečni pa le nismo, niti veseli ne znamo bili. Tudi pojemo si ne več, rajši poslušamo in sc damo voditi, da nas zabavajo«. Da, to je novi človek, ki ga je oblikovala kultura smrti. Kultura smrti ne prinaša sreče in zadovoljstva. Civilizacija smrti človeka vodi v praznino, kjer ne more obstali in vztrajati. Beži pred seboj in išče nadomestke, ki pa ga potešijo samo za nekaj Časa. Z vozilom želi uiti iz sebe, žene ga proč od sebe, ven v neznano, (ja, kjet bi sc naj umiril, kjer bi našel samega sebe, pa ne more. Divjanje mladih ljudi z različnimi vozili, samo da je dovolj hitro, jc odraz tega vsiljenega pobega iz sebe. Zato psihologi prometa govorijo, da za takim divjanjem po cestah pogosto lahko tiči samomorilna tendenca. Zato zmeraj več krvi na cestah. Statistike nam poročajo, da je zmeraj več prometnih nezgod s smrtnim izzidom. Ob vsem tem pa je zanimivo to, da kljub poročanju o katastrofalnih prometnih nesrečah, malo koga izuči, da bi začel drugače voziti. Mlad fant je lahko danes priča hude prometne nesreče, ko vidi razmrcvarjenega prijatelja, jutri pa bo že prav tako neprevidno in divje vozil, kot jc vozil njegov prijatelj. Človeka ničesar več ne izuči. Zdi sc, da jc že prav otopel za smrt, pristal je na usodo. Sprijaznil se je s kulturo smrti. Ve, da sc s prehitro vožnjo izpostavlja življenjski nevarnosti, pa vendar ničesar ne ukrene v smislu zavarovanja lastnega življenja. Socialne službe ugotavljajo, da je v Sloveniji zmeraj več samomorov. Samo ob koncu tedna v mesecu avgustu jc bilo 11 samomorov. Tako smo sc Slovenci 43 postavili na vrh lestvice samomorov v Evropi. V zadnjem času sc jc tudi v Pomurju opazno povečalo število samomorov. Po samomorih posegajo ljudje različnih starosti in poklicev. Lahko sicer odkrivamo različne psihološke in socialne vzroke, razumemo in ne obsojamo nobenega samomorilca, vendar pa si smemo zastaviti vprašanje, ali je res družbena atmosfera taka, da je v njej laže umreti kakor živeti. Potem so razmere krive, da človek mora posegati po takšnih načinih rešitve iz lastne stiske. To pomeni, da civilizacija, na katero so toliko nekateri prisegali in jo pospešujejo še naprej, ne prispeva k razvoju in polnosti življenja, temveč botruje hoteni ali nehoteni smrti. Zato jo upravičeno imenujemo kulturo smrti. Kultura smrti se razodeva tudi na mnogih naših kmečkih dvoriščih in poslopjih. Nekdaj j c bilo dvorišče poraščeno z najrazličnejšo travo in po njem so sc ponosno sprehajale in pasle različne domače živali. Trava jc rasla in postala hrana za živali. Danes je pokošena in vržena v ogenj. Preprosto sc uničuje, ker jc v napotje in dela nesnago. Malokdo pa se spomni, da jo je Bog dal za hrano drugim živim bitjem. Trava mora biti pokošena ali pa poškropljena, da ne bo več rasla. Škropijo sadno drevje in zelenjavo, samo da sc uniči razni mrčes, s tem pa se uničijo številne žuželke, ki so poskrbele za ravnotežje v naravi. Živali res pobijajo druga drugo, vendar zmeraj samo zato, da vrsta preživi. Torej žival ne ubija zaradi smrti, ampak zaradi življenja. Tako jc ravnal nekdanji človek, ko jc hodil na lov m streljal, da sc jc lahko preživljal. Danes pa človek dela drugače. Pobija, da ima trofejo. Lovci se res načelno združujejo z namenom, da skrbijo za živali, vendar prav lovec najbolj uživa v trenutku, ko pade ob njegovem strelu zaželena žrtev. Za lovca je navadno velik užitek, ko vidi, kako se zgrudi jelen zaradi njegovega strela. Ali jc to kultura življenja? Težko me bo kdo o tem prepričal. Kultura življenja sicer ne nasprotuje vsakemu pobijanju, nasprotuje pa tistemu pobijanju, ki ni v službi življenja. Kultura smrti se je zarotila tudi proti živalim in rastlinstvu. Od leta 1600 do danes jc izumrlo okrog 250 živalskih vrst. Napovedi pa so šc bolj grozljive. Po njih bi naj v naslednjih letih izumrlo 15-20 odstotkov vseh vrst življenja na kopnem, še več pa v morju. Pomislimo samo, kaj vse jc bilo nekdaj na naših kmečkih dvoriščih in kako je treba danes vsako žival postaviti na svoje mesto in jo kolikor se da ukleniti v čim manjši prostor! Ob cestah so bila zasajena različna drevesa, danes pa je vse to odstranjeno zaradi prometa in nanovo zgrajenih dodatnih cest. Pred vojno so ob cesti od Behinec do Odranec cvetele jablane z različnimi sadeži, danes pa se ob robovih ceste dviga prah, ki ga traktorji prinašajo z njiv. Če se ne bi prebudila ekološka zavest, bi verjetno iz naših mest izginilo vse, kar jc zeleno in raste. Pred časom je bilo videti, da gradimo arhitekturo betonske sivine. No, človek ob vsem tem dolgo le ne bi vzdržal. Kultura smrti sc mu jc začela vsaj tu in tam že upirati. Zato se je začel vračati k cvetlici na dvorišču, živalci v kletki in dojenčku v posteljci. Presenetljivo pa j c to, da se je za kulturo smrti odločil samo človek. Samo (a je sposoben ubijati in zavračati življenje. Civilizacija, ki pristaja na smrt, sc jc začela že v zemeljskem raju, ko se je človek odločil za greh. Že tam j c bila napovedana smrt: »Zakaj brž, ko boš jedel od njega, boš moral umreti« (1 Mz 2, 17). Smrt sc jc začela takrat, ko jc človek obiral z drevesa spoznanja dobrega in slabega. Takrat je dejansko človek zavrnil začetnika vsakega življenja in zato je pristal pri kulturi smrti. Bog ni naredil smrti in sc ne veseli pogina živih. Ustvaril je namreč vse za bivanje. Po hudičevi ncvošljivosti je prišla smrt na svet (prim. Mdr 1,13-20). Smrt stopa v življenje zaradi satanove zavisti in greha prvih staršev. Kajn jc ubil Abela, ker je v njegovem srcu zavladal greh. Edenski vrl se jc 44 sprcminil v nodsko puščavo, kjer ni več miru, ampak beganja, nestalnost in samota. Smrt jc zavladala tudi v njegovem okolju. Od časa prvega greha do danes smo priče kulture smrti, ker nc izpolnjujemo zapovedi. Kristus je mladeniču, ki ga je spraševal o pogojih za življenje, jasno povedal, če hoče priti v življenje, mora izpolnjevati zapovedi (prim. Mt 19,17). Kratko malo rušiti moralni red je pot do kulture smrti na vseh področjih. Vendar smo tudi za kulturo življenja Prav to izkustvo kulture smrti mnoge sodobnike sili, da začenjajo razmišljati, kaj storiti, da bi zavladala kultura življenja. Ali jc mogoče spremeniti obličje zemlje, ki bo razodevalo kulturo življenja? Ali jc mogoče naše domove in vasi zasaditi s kulturo življenja? Nismo rojeni za smrt. Bog pa nc želi smrti tudi slovenskega naroda. Njegova je zemlja in njegovi so časi. Bog ima rad tudi slovenskega človeka in slovenski narod. Ta isti Bog, ki je poklical življenje na zemljo, pošilja svojega Svetega Duha, da poživlja m ohranja življenje tudi v naši domovini. Isti dobri Bog je poslal Sina na svet, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju (prim. Jn 10,10). Jezus Kristus je umrl na križu in s tem nam je zagotovil, da bo zmagalo življenje. Njegov križ jc zmaga nad smrtjo. Z njim sc jc začela in utrdila kultura življenja. In ta bo končno zmagala. Ob koncu bo smrt v celoti premagana. In kulture smrti nc bo več. Da bi spremenili kulturo smrti v kulturo življenja, je treba povsem jasno oznaniti in sprejeti resnico o življenju. Nikdar nc moremo dvomiti, da jc življenje dar, s katerim moramo ravnati spoštljivo in odgovorno. Premnogi današnji starši nc morejo iz srca izreči. »Otroci! Vzvišeni božji dar, ki ni naša last. Dani ste nam v domovanje našega srca, da bi bili ljubljeni in bi živeli ljubeče«. Vsako življenje predvsem pa človekovo prihaja iz ljubezni in je dano v ljubezni. Srce, ki nc ljubi, nc more sprejeti daru življenja, jc nesposobno, da bi hranilo življenje. Sleherno življenje je vredno naše pozornosti in spoštovanja. Ob njem sc mora slehernik zamisliti in zaustaviti. Pred skrivnostjo življenja ostajamo mali in nebogljeni, hkrati pa zavezani odgovornosti in ljubezni. Življenje jc skrivnost, ki je nc moremo nikdar dovolj izčrpali in dojeli. Občudovanje življenje vodi sleherno pošteno dušo do njegovega začetnika, Boga. Življenje ima prednost pred vsako drugo ustvarjeno dobrino, zato ga jc treba zavarovati z vsemi dobrinami. Zanj je treba kar se da največ žrtvovati. Nikakor pa nc smemo pozabiti, da življenje zahteva darovano ljubezen. Življenje sc ohranja in razvija samo tam, kjer je dovolj ljubezni. Ljubezen in življenje gresta skupaj. Kjer ni ljubezni, tam ni življenja. Dokler bo v človeškem srcu vladalo sovraštvo, tako dolgo bo človeštvo živelo bolj kulturo smrti kakor življenja. Samo tam, kjer je ljubezen v človekovem srcu, bo imel človek, pa naj bo še tako bolan in malo vreden, prednost pred vsako rečjo. Človek /.ljubeznijo v srcu do vsakega življenja, bo dajal prednost človeku, ne pa čisti preprogi, po kateri ne bi smel hoditi umazani starček. Kultura življenja bo povsem spremenila odnose. Človeka bo postavila na prvo mesto. Najprej otrok, potem stroj in avto. V tej kulturi ho oče gotovo namenjal veliko več časa pogovoru m igri s svojim otrokom kakor pa čiščenju svojega avtomobila in nakupovanju materialnega bogastva. Kultura življenja tudi zahteva od človeka, da spremeni svoj odnos do vsega živega, kar ga obdaja. Vse stvarstvo pričakuje od človeka rešitev. Zaradi lake človekove kulture nc bodo tako hitro in množično umirale živali in izginjale 45 rastline. Predstavnik kulture življenja bo pozoren na vse oblike življenja okrog sebe. Videl in opazovat bo v svetu vsako travico, najmanjšo cvetlico in prisluhnil šelestenju jesenskega drevja in spomladanskemu petju ptičk vseh vrst. Zamislil sc bo ob vsaki travi, ki je bila koristna za govedo, ovce, zajčke in druge živali. Pomislil bo, kako so sc ljudstva bojevala za boljše pašnike že v stari zavezi. Vsaka travica je lahko nekaj lepega in razodeva življenje in zakonitost rasti. Spomnimo se samo na trate okrog naših domov, na rahle travne preproge cvetličnih barv in vonjav! Vse to za živega človeka. Božji poet Jezus Kristus bi nas moral v našem svetu ponovno opozoriti: »Poglejte lilije na polju« (Mt 6,28). Vse, kar raste in živi, je delo živega Boga. Potrebujemo pesnikov in umetnikov, ki bi znali občudovati krasoto in simbolični pomen vsake travice, najmanjše cvetlice in slišati prečudovito harmonijo ptičjega petja. Samo novi človek, človek prenovljenega srca in odprtega duha, bo lahko pospeševal in razvijal kulturo življenja, ki vodi v novi svet. Karel Bedernjak Tudi žival je božja stvar Stari latinski pregovor pravi: »Časi se spreminjajo, mi pa z njimi«. Za naš čas so značilne velike spremembe družbenega in kulturnega življenja in pospešeni razvoj gospodarstva in industrializacije. Hitro sc spreminja zunanja podoba današnjega sveta. Spreminja pa se tudi človek duh. Ali sc naj spreminja tudi človekova morala, ali naj človek danes sovraži, kar je nekdaj ljubil, ali naj prezira tisto, po čemer je njegov predhodnik hrepenel? Če bi se naši predniki, naši dedeki in babice, prebudili in prišli med nas, se verjetno mnogi ne bi mogli več sprijazniti z našim načinom življenja, ki ga je oblikoval sedanji čas. Mnogi ne bi znali vče živeti v novih razmerah. Neredki bi se vrnili v večnost, češ zemlja ni več za nas. Lahko bi nam dejali: »Imate sicer lepe hiše, čudovita vozila, živite lažje, saj imate vse mogoče tehnične pripomočke, stanujete v udobnih stanovanjih, ne zmorete pa biti dovolj veseli in srečni. Nimate radi tistega, čemur smo se mi veselili, podcenjujete tisto, kar smo vam mi zgradili, zavračate sadove naših rok, sami pa stegujete roke in pogled za novim in drugačnim v prepričanju, da je vaša sreča nekje drugje, ne pa v vašem srcu. Mi smo bili na dvorišču, vi ste na cesti in ulici. Mi smo sedeli ob peči, sc pogovarjali in molili, vi pa nc znate govoriti, temveč poslušate radio in televizijo. Mi smo kuhali na drva, vi pa na elektriko. Mi smo kupovali živino, vi pa jo prodajate, mi smo gradili hleve, vi jih pa rušite in spreminjate v garaže. Za nas je pomenila vprežna živina bogastvo in vir preživetja, za vas pa je to znamenje zaostalosti in gospodarske nemoči. Mt smo govedo kupovali, da bomo lažje živeli, vi pa sc trudite, da čimprej poženete šc zadnjo kravico iz Stale kot nepotreben artikel«. »Ni torej nobeno čudo, da je pri nas bila živina tako v čislih. Tudi jaz sem sc zelo zgodaj navzel tega družinskega spoštovanja do živine, ki je izviralo iz strahu, da se utegne pripetiti nesreča ter nam odjesti kruh. Naša čustva so vedno trepetala nad hlevom... Hlev torej ni bil samo kraj truda in dela, temveč mi je pomenil tudi dom tihe, mladostne sreče, prepreden s tajinstvenimi sanjami in poln zlatih načrtov in skritih upov, ki so mcdlcii skozi zatohlo soparo kipečega gnoja... in delil veselje in žalost z živino s tako zaupljivostjo, kakršne še nikdar do nobenega 46 prijatelja še nisem imel. Živina jc razumela vsako mojo slutnjo, vsako mojo bol jc sočutno vsrkavala, na vsak moj vrisk prešerno odgovarjala... Ob večerih, kadar jc legal somrak. jc v hlevu zadihalo neko slovesno in veličastno življenje. Živina sc jc ulegala k počitku, sopihala, tresla z otvezami... Prihajal jc mir, ki pa ni bil mir, temveč harmonično v c n sam odmev zlito zvonjenje oddihavanja, žvenketanja verig... Šc pozneje, ko sem odrasel... mi jc ljubezen do hleva ostala nespremenjena... Otroci smo sc kislo držali, ker smo bili sploh zoper prodajo vsakega teleta; naša čustva so bila pred gospodarskimi težavami... V mraku sem sc liho splazil v hlev, da vzamem od volov slovo, sam brez vsake priče. Čim bolj se jc sejem bližal, tem bolj me jc skelela vsaka krivica, katero sem kdaj poprej voloma prizadel«. Tako je opisoval svoj odnos do živine Prežihov Voranc v črtici Jirs in Bavh (Izbrano delo III, MK, Ljubljana 1969, 53-61). To je pomenila živina takratnemu človeku. Otroci, pa tudi starejši so imeli do govedi oseben odnos. Z njo so sc pogovarjali, čutili, imeli jo radi in trpeli z njo. Živina jc bila na neki način človeku partner, ne stvar, iz katere je mogoče veliko iztržiti. Otrokova čustva so bila pred gospodarskimi cilji. Do živine je zavzel oseben odnos, zalo sc je čutil dolžnega, da sc opraviči volom, preden odidejo iz hleva. Živina je razumela in odgovarjala na otrokovo stisko. In v tem razmerju do živine jc otrok rasel in njegova ljubezen do hleva se nikoli ni spremenila. Čeprav j c pozneje postal kulturnik in literat. Vsi podeželski otroci smo na neki način rasli v družbi z živahni. Z njimi smo komunicirali. V prvih letih življenja so naše igrače bile narejene ali najdene podobe domačih živali. Igrali smo sc s konji. Tako jc otrok od vsega začetka razvijal odnos spoštovanja in ljubezni do živali. Žival mu jc bila enostavno partner, vreden obzirnosti in občudovanja. Kako povsem drugače od čutenja in doživljanja današnjih otrok. Mnogi sc bodo morda ob tem opisovanju otresli pomislekov z enostavno trditvijo: »Danes jc pač tako«. Nihče pa ob lem ne pomisli, ali jc tako prav. Otrok današnjih staršev, tudi tistih, ki živijo na deželi, nima dovolj prilike in smisla, da bi se igral in imel poseben stik z živahni. Gospodarska situacija se jc povsem spremenila. Najprej zato, ker teh živali ni več, ali pa če so šc, niso deležne tistega spoštovanja in obzirnosti, kakor jc to zaslužila kravica, ki jc dajala mleko številni družini. Mnogim otrokom jc že tudi živina predstavljena kot tisti artikel, ki prinaša denar. Namesto tega pa se otroku ponudijo vsemogoče igračke, ki so izdelane v tovarni. Lc-tc pa je mogoče razdreti in razstavljati. Današnji otrok zna igračo razstaviti in si jo podrediti. To skuša narediti žc prvi dan. ko mu jo mamica prinese iz trgovine. Tako naslaja nov Človek, ki odpira, trga, deli in sestavlja. To jc »hotno faber«, človek kovač, izdelovalec pa tudi uničevalec. V takem vzdušju, ki ga mnogi imajo za modernega, ne more nastajati človek, ki zna občudovati, gledati in se podrejati, bili obziren in spoštljiv. Povsem drugačen pa je človek, ki je od vsega začetka v stiku z živim biljem, pa naj bo lo človek ali žival, ki ga opazuje, občuduje, sc ga veseli, se z njim pogovarja in ga jemlje kol sogovornika. Tak otrok mora deliti, bili obziren in spoštljiv. Žival je treba imeti rad, igračo pa lahko raztrga in vrže v koš. Igrači ni treba streči, žival pa zahteva postrežbo in nego. Ta ostaja pri hiši nekaj časa, zato je z njo mogoče vzpostavljati osebne stike, medlem ko igračo lahko zamenja vsak čas. Otroci se jih hitro naveličajo, saj ne opazijo nobene spremembe ne odzivanja na svoje klice. Torej le ni vse, kar prinaša današnji čas, najboljše za razvoj človeka. Treba je jemati iz življenja staro in novo. To je modrost. 47 Žival je več kot kmetijski pridelek Žal jo za tako imajo mnogi ekonomisti našega časa, ki vse gledajo pod vidikom trga in proizvodnje. To je liberalizem, ki vidi samo sebe in svojo tržno svobodo. Ne želi se nikomur podrejati. Vsaka stvar je toliko vredna, kolikor ji odmeri trg. Druge vrednosti taka miselnost ne priznava. Zato žival gubi svojo ceno in spoštovanje, ker z njo ni mogoče povsem tržno razpolagati. Ona je vendar živo bitje, ne pa človeški proizvod. Ima svojo zakonitost in ceno ne glede na tržne možnosti. Zelo tržno jn ckonomistično se je začel obnašati do živali tudi današnji slovenski kmetovalec. Oče se je morda trudil, da je zgradil nov hlev, vanj pripeljal boljšo pasmo govedi, a danes marsikateri naslednik komaj čaka, kdaj bo lahko odgnal zadnji rep iz svoje stale. Zdi sc, da današnji kmečki človek, razen na velikih kmetijah, komaj čaka, da bo do zadnjega izpraznil svoj hlev in to imel za višek svojega gospodarskega napredka. Skoraj nerazumljivo sc zdi, da ima marsikateri naš kmetovalec za svojo veliko gospodarsko zmago dejanje, ko proda zadnjo kravo iz štalc, pa čeprav dobro ve, da mleka ne proizvajajo v tovarnah, ampak ga je treba namolsti pri kravah. Tako razmišlja in čuti tudi vernik. Nekdo pa bi se vendar moral vprašati, ali res ni več drugega kriterija za vrednotenje stvari, kot je tržna cena. »Ne splača se«, ne more biti najvišje pravilo. Danes je tako pravilo lahko usodno za žival in drugo stvarstvo, jutri pa sc bo maščevalo tudi Človeku. Sicer pa tudi ponovno slišimo, da se danes ne splača imeti otrok. In zadnji sklep takega razmišljanje je: »Ne splača se več tudi živeti«. In to je smrt slehernega živega bitja. Zato ni čudno, da so zapisali veliki psihologi, da sta nas ekonomija in tehnika pripeljala na rob propada. Kultura čiste tehnike in čiste ekonomije vodi v smrt. Cc je vsaka stvar toliko vredna, kolikor človek misli, da je trenutno uporabna za nekaj, potem mora marsikaj kar jc Bog ustvaril izginiti z obličja zemlje. Ekološka kriza današnjega časa izziva modernega znanstvenika, tehnika in ekonomista, da začne drugače razmišljati, Ta zahteva, da sc človek obrne k življenju z vsem spoštovanjem. Med živimi stvarmi jc tudi žival, pa naj bo šc tako majhna. Ta je sestavni in nenadomestljiv del celotnega stvarstva in jc postavljena v soodvisnost celotne življenjske resničnosti. Po mnenju nemških škofov ni mogoče vzpostaviti pravičnega razmerja do vsega stvarstva, če ni zaobseženo tudi živalstvo. Zato se krščanska etika trudi tudi za to, da bi v vsakem človeku oblikovala pravi odnos tudi do živalskega sveta. Njena naloga jc predvsem, da ljudem ponudi drugačna merila za ocenjevanja živih bitij. Ne bi pa bilo tudi prav, da bi življenje kot tako vrednotili brez vsakega odnosa do človeške osebe. Brez verskega pogleda tudi žival nima svoje prave vrednosti. Najboljše izhodišče za razumevanje stvariteljske razsežnosti živali je biblično poročilo o stvarjenju (prim. 1 Mz 1,20-28). Gospod Bog jc poklical v življenje tudi živali. »Bog je naredil zveri zemlje po njih vrstah, živino po njenih vrstah in vso laznino zemlje po njenih vrstah. Bog je vidci, da jc bilo dobro« (1 Mz 1, 25). On jc poskrbel za živež vsem zverem zemlje in vsem pticam neba in vsemu, kar sc giblje na zemlji in ima življenje v sebi (1 Mz 1,30). Poleg tega jc Bog pripravil tako za človeka kakor za živali življenjski prostor, v katerem sc bo Človek družil z živalmi. V (cm prostoru živijo ljudje in živali, drug ob drugem. Iz bibličnega poročila in vsega teološkega nauka jasno sledi, da človek živi v skupnosti z živalmi. Tc sodijo v celoto njegovega življenja. Potrebne so mu za preživljanje in polnost življenja, ki mora biti vgrajeno v celotno stvarstvo. 48 V tej skupnosti človeku in živali pa prvi dobiva od Boga posebno poslanstvo. Bog mu jc zaupal gospostvo nad zemljo in zlasti nad živalmi. Bog je blagoslovil prva človeka in jima naročil: »Podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji« (1 Mz 1,28). Človeku je torej dovoljeno in zapovedano hkrati, da gospoduje vsem živim bitjem. On ima tudi pravico si jih podrediti. Ko jc Bog naredil iz zemlje vse živali polja, jih jc pripeljal k človeku, da bi jih ta videl in imenoval s pravim imenom (prim. I Mz 2, 19). Dati ime nečemu pomeni postati njegov gospodar. Žival jc sicer bila tudi narejena iz zemlje kakor človek, vendar jc med njima velika razlika. Žival sc mora podrejati človeku. In v tem človekovem gospostvu se razodeva človekov osebni odnos do Boga. Ker je človek podoben Bogu, zato je lahko gospodar vsem ostalim bitjem, vendar njegova oblast nc sme nikdar prekoračiti meja, ki jih jc postavil Bog. Človek si mora podrediti svet in stvarstvo, ga obdelovati, vendar ga mora tudi ohranjati (prim. 1 Mz 2,15). Živali so podrejene človekovemu gopostvu, vendar to še nc pomeni, da bi lahko človek živalske vrste iztrebljal in uničeval, kakor sc danes dogaja. Tudi življenje živali je vrednota sama na sebi, vendar na drugačen način kot življenje človeka. Ima svoj smisel in pomen. Vse, kar je ustvarjeno, je samo na sebi dobro in predstavlja enoto. Ta enota pa dobiva v novi zavezi novo perspektivo. Celotno stvarstvo jc usmerjeno na osrednji odrešenjski dogodek Jezusa Kristusa. On »jc prvorojenec vsega stvarstva, zakaj po njem je ustvarjeno vse, kar j c v nebesih in kar j c na zemlji, vidne in nevidne stvari« (Kol 1, 15-16). Celotno stvarstvo ima svoj obstoj v njem in po njem je tudi naravnano na odrešenje. Kristološka naravnanost stvarstva izključuje vsako njegovo zlorabo in nasprotuje razumevanju stvarstva zgolj kot objekta, ki ga človek lahko po mili volji izkorišča. Stvarstvo kot celota je predvsem kot »igra« Boga, ki sc javlja v polnosti in lepoti ter v različnosti vrst in barv. Po njem sc razodeva moč in ljubezen vsemogočnega Stvarnika. Po njem Bog sporoča človeku, da ga ima rad in mu j c pripravil lepo bivališče. Človek pa je s tem tudi poklican, da sc Bogu zanj zahvaljuje in ga ohranja v prvotni zakonitosti in namenih ter nikdar nc sme postati absolutni gospodar na zemlji. Stvarstvo pa ne sme dobiti nikdar muzejski značaj Stvarstvo jc podarjeno človeku v vsej lepoti in različnosti v primerno uživanje, kar pa nc pomeni, da je človek osvobojen od dolžnosti, da ga ohranja in razvija. Ljudje so zadolženi, da varujejo živali in jim zagotavljajo tisti smisel, zaradi katerega so bile ustvarjene. Vendar vse stvarstvo trpi in zdihuje zaradi človekovega greha (prim. Rim 8,22). 1‘udi žival umira in trpi. Mnoge živalske vrste so izginile, ker sc jc človek do njih obnašal neodgovorno in krivično. Zato tudi živo bitje čaka svojega odrešenja. Kristusov dogodek je dar za vse stvarstvo. Po križu jc človek bil odrešen in zato jc sposoben in poklican, da svojo odrešenost in prcnovljcnost vnese v celotno stvarstvo. Novi človek bi se moral do vsega stvarstva obnašati po novem, odrešenem, pravičnem in poštenem stilu življenja. Odrešenje je velik zahtevek za človeka, da povsem spremeni svoj odnos tudi do vseh živih bitij. Zato bo kristjan najprej občudovalec in zahvaljcvalcc za živali in šele potem jih bo uporabljal za svoje nujne potrebe. Ubijal in mučil jih bo samo toliko, kolikor je potrebno za njihovo in njegovo življenje. Sveto pismo predstavlja odrešenje kot čas, ko bodo tudi živali postale krotke in mirne. Napetosti in sovraštvo med različnimi živalskimi vrstami bodo izginile (prim. Iz 11,5-9). V mesijanski časih bodo premagane živali postale krotke (prim. Dan 6, 17-25). Odrešenik je napovedan kot jagnje, ki ga peljejo v zakol (prim. 49 Iz 53, 7). V hvalo Boga Stvarnika je vključeno tudi živalstvo (prim. Ps 148, 10). Jezus sam se je pogosto srečaval v živalmi. Že rojen jc bil v živalski štalici na betlehemskih poljanah. V svojem oznanjevanju jc pogosto uporabljal podobe iz živalskega sveta. Vera torej odpira novo vizijo živalstva. Ta jc drugačna od tiste, ki jo skuša vsiliti potrošniška miselnost. Zaradi tega jc žival vredna, ima svoj pomen ne glede na to, za kakšno ceno se bo prodala. Žival ni samo zato, da jo človek proda in ubija, ampak ima svoj smisel že tedaj, ko je še živa, ko dela človeku »družbo« in mu lepša življenje ter poživlja njegovo okolico. Zato pa zahteva od človeka tudi pozornost, varstvo, in če jc domača, nego in skrb, človek kol gospodar stvarstva je moralno zadolžen, da z njim vzpostavlja in ohranja pravično in pošteno razmerje. Tudi to ni odvisno samo od človekove svobodne volje. Če nekdo ima žival, je moralno zavezan, da skrbi za normalne pogoje njenega življenja. Moralna zavest, ki temelji na krščanskih resnicah, brani človeku, da bi ravnal z živaljo, kakor se mu zljubi. Mučiti živali tako ali drugače jc greh. V duhu krščanske vizije vsega živega, za katerim stoji živi Bog, ni dovoljeno živali prezirati in sovražiti, razen tistih, ki so res pravi škodljivci, čeprav pravijo, da še tisti imajo svoj pomen. Tako npr. gospodar, ki sc želi za vsako ceno znebiti še zadnje krave iz hleva samo zato, ker se ne splača, ker jc mleko poceni in ga lahko kupiš v trgovini, četudi bi še lahko delal, razmišlja sicer potrošniško in tržno, pozablja pa na krščansko vrednotenje vsega ustvarjenega. Tako ravnanje jc tudi dokaz, da se je človeka lotila potrošniška mrzlica in da razmišlja v smislu kulture smrti. Prav tako ne upošteva pomena živalskega sveta tisti kmetovalce, ki proda vso živino, da bi lahko kupil traktor, ker z živino tako in tako danes ne more več obdelovati zemlje, mleko pa je poceni. Za travnate površine po dvorišču pa si bo kupil kosilnico, in ne bo dovolil, da bi trava preveč zrasla in morda bila po rab n a za hrano živini. Tak gospodar morda ravna res gospodarno. Z živino je redno delo, dnevno jc treba poskrbeti za krmo, krave jc treba molsti, mleko pa jc prepoceni, traktorju pa ni treba redno streči. To jc res udobno, bi rekli, tudi pametno. Odločitev je bila sicer racionalna in znamenje modernizacije, vprašanje pa čc je bila dovolj tudi v duhu kulture življenja. V hlevu namesto krave stoji stroj, na dvorišču ne cvetijo več trave in ne hodi nobena žival. Da, to jc sodobno, je pa hkrati osiromašenje življenja. Nikakor pa tudi ni v smislu krščanskega pogleda na živali kupiti pudla ali kakšno drugo domačo žival in ga negovati ter obravnavati kot otroka. Daleč od vsega resnega humanizma jc tudi kupiti otroku psička, on pa si želi bratca ali sestrico. Žival je res za človeka, vendar ga ne sme nikdar nadomestiti ali zamenjati. Žival, pa naj bo šc tako ljubka, ne more nikdar postati oseba in nc zasluži takšne komunikacije, kakor jo zahteva človek. Vsako pretiravanje v odnosu do živali, je nekaj nepristnega, morda celo bolestnega, redno pa pomeni neki nadomestek za normalen človeški odnos. Žival jc božja stvar, vredna naše pozornosti in skrbi, nikdar pa ne more biti to, kar jc človek. Žival je torej božja stvaritev, podarjena človeku za lepše življenje. Človek pa jc poklican, da skrbi zanjo in jo ohranja v bivanju zaradi celote stvarstva. Dolžan jo je ceniti in »ljubiti« ter jo namenjati samo v tiste namene, kakršne si jih jc zamislil Bog. Žival nc sme biti samo predmet človekovega izkoriščanja, ampak njegov »sogovornik« in v nekem smislu tudi partner. To jc dobro za človeka in za žival. V pravem razmerju med človekom in živaljo bo zorel človek, žival bo postajala domača, življenje pa v tem svetu prijetnejše, saj ne bo nihče nikogar ogrožal. 50 Miroslav Novak Kapele v ljutomerski župniji Sakralna znamenja dajejo posameznim vasem pečat verskega, kulturnega in družabnega življenja. S sociološko — historičnega vidika so ti objekti še posebno pomembni pri oblikovanju zavesti pripadnosti prebivalcev, določenim geografsko omejenim socialnim skupinam in s tem tudi za oblikovanje njihove zgodovinske zavesti. V svojem okolju imajo mnogotere funkcije, ki so v preteklosti spreminjale svojo obliko in intenziteto. Samo bežen pogled na nekaj najpomembnejših funkcij pa nam razkrije množico podrobnosti, ki so s sakralnimi znamenji oblikovale podobo različnih plasti prebivalcev ljutomerske župnije. Poglavitna funkcija sakralnih znamenj je prav gotovo verska. Ob znamenjih so se in se še danes zbirajo domačini k verskim obredom ob različnih priložnostih (blagoslavljanje velikonočnih jedi, šmarnice v mesecu maju, proščenja ob godovih zavetnikov itd.). Babinci Vaška kapela v Babincih Nekako sredi vasi stoji neogotska kapela, posvečena Mariji Pomočnici. Zgrajena jc bila leta 1890. Ob zadnjem obnavljanju so našli na mestu, kjer stoji danes oltar, temelje, ki niso spadali h kapelici. Iz tega jc možno sklepati, da jc stalo na tem mestu neko znamenje že veliko prej, V kapelici sta postavljena dva kipa: Srce Marijino in Srce Jezusovo. Na zunanji fasadi so križ z Jezusom, Stvarjenje sveta in sv. Florijan. Nad vhodnimi vrati je upodobljena sv. Trojica. Kapelica je imela verjetno od vsega začetka tudi zvonik in zvon, ki jc brez dvoma doživljal usodo sosednjih zvonov. V preteklosti je bila večkrat obnovljena, nazadnje leta 1984 ter 19. 8. istega leta blagoslovljena. C ven Vaška kapela na Cvenu Leta 1867 so na koncu takratne vasi postavili na vaških pašnikih neogotsko kapelo sv. Jožefa. Iz katastrske mape sc da razbrati, da je na tem mestu stala že prej manjša kapela, o kateri pa za sedaj ni znanega nič drugega kot to, da je obstajala. Sedanjo kapelo jc prvotno poslikal Johann Klein, slikar iz Radgone. V kapeli jc slika na platnu iz leta 1867, ki prikazuje Jožefovo smrt, levo in desno pa sta sv. Peter in sv. Pavel, zgoraj je sv. Trojica, spredaj na oboku pa sv. Ciril in Metod. Ob straneh sta še kipa Srce Jezusovo in Devica Marija. Zadaj na stropu je freska sv. Alojzija. Zunanja fasada je prav tako«poslikana. V obdobju med obema vojnama sta bila v kapeli dva zvona. Med drugo svetovno vojno je okupator oba zaplenil, zato so leta 1947 kupili v Zagrebu nov, 130 kg težak zvon, ki je stal 17.860 din. Iz poročila sc vidi, da so nabrali v ta namen celo 20.520 din. 1960 leta so kapelo elektrificirali, 1964 leta pa so postavili okoli kapele ograjo, ki stoji še danes. Prvič so kapelo obnovili leta 1888 in jo v maju tega leta tudi blagoslovili. Na dan blagoslovitve so imeli prvo šolarsko sveto mašo. Drugič so jo dali obnoviti 1906, delo jc opravil slikar Anton Čeh iz Ljutomera. Tretjič so jo obnovili leta 1981; delo je opravil slikar Kosec. Zadnjo večjo prenovo so 51 opraviti v letih 1986 do 1988, poslikal pa jo je Drago Ficko. Prenovljeno kapelo so posvetili 1. 5. 1988. Babičeva kapela Na svojem posestvu ob nekdanji mašni poti jo je leta 1921 postavili lastnik zaradi zaobljube za srečno vrnitev s prve svetovne vojne. Zgradil jo je zidarski mojster, domačin Žiirek iz Cvena. Obnovljena je bila leta 1970. Kapelica je posvečena Srcu Jezusovemu, poleg tega sta v kapeli naslikana še sv. Anton in angel varuh. Na zunanji fasadi jc sv. Frančišek, sv. Jožef, Srce Marijino ter Izidor - kmet. Pred drugo svetovno vojno je bil na kapeli napis »V čast Srcu Jezusovemu in Mariji«, ki so ga morali med nemško okupacijo odstraniti. Kuharjeva kapela Ob mašni poti iz Ljutomera proti Cvenu za Babjim ložičem stoji Kuharjeva kapela. Postavil jo je lastnik zaradi zaobljube v primeru srečne vrnitve s prve svetovne vojne. Kapelico so postavili 23. 8. 1922. Zgradil jo je mojster Žiirek, domačin. Posvečena je Srcu Jezusovemu. V kapelici so naslikani sv. Stefan in sv. Cecilija, nadangel Mihael ter sv. Friderik. Na zunanji fasadi zadaj je bil naslikan Izidor - kmet. Marijo so sedanji lastniki umaknili iz kapele m jo hranijo doma, saj jc bila kapelica v svoji kratki zgodovini kar nekajkrat oskrunjena. Gresovščak Potočnikova kapela Neogotska kapela je posvečena Mariji in stoji na nekdanjem posestvu benediktinskega samostana iz Admonta. Postavljena je bila pred letom 1824. V kapeli sta dva angela, vsak izmed njiju nosi podstavek za sveče, pa tudi kip Device Marije je v istem slogu. Na Marijinem podstavku preberemo, daje bil kip izdelan leta 1825 in jc dar braneške grofice. Kip je bil restavriran zaradi nasilne poškodbe leta 1980. Pred leti je bila poslikana tudi zunanja fasada, danes je samo belo prebarvana. Kamen.ščak Fričeva kapela Med dvema lipama stoji neogotska kapelica. V kapeli so kip Device Marije ter freske sv. Cirila in Metoda (er sv. Mohorja in Fortunata. Kapelico sta postavila zakonca Ivan in Frančiška Fric okoli leta 1890. Po ustnem izročilu so velikonočne jedi sprva blagoslavljali v domači hiši, nato pa so postavili to kapelo. Ob posvetitvi je bila zložena tudi priložnostna pesmica, ki pa sc ni ohranila. Žižkova kapela Ob cesti, ki pelje iz Ljutomera proti Tomažu pri Ormožu, stoji kapelica, posvečena Mariji Materi Božji. Postavili naj bi jo v spomin, da je tukaj srečno ušel smrti braneški oskrbnik. Po ustnem izročilu je na tem mestu stal najprej železen križ, nato pa naj bi v 17. stol, postavili kapelo. Ustno izročilo pravi, da naj bi bila kapelica najprej posvečena sv. Trojici, po drugi verziji pa sv. Antonu. Iz kronike ljutomerske župnije se da razbrati, da jc bila leta 1895 kapela blagoslovljena in sc je takrat imenovala Rundlova kapela, pozneje je bila to Sršenova kapela, nato pa so leta 1929 zemljo kupili Žižkovi, in od takrat dalje sc kapelica imenuje po njih. Pred nekaj leti so kapelo oskrunili. 52 Ljutomer Kapelica sv. Ane Na južni, dominantni strani Starega trga v Ljutomeru stoji kapelica sv. Ane. Kapelico so postavili 1756. leta. Od takrat je bila nekajkrat prenovljena (npr. leta 1873), 1898, nazadnje leta 1989 (Drago Ficko), ko je bila na Anino nedeljo 26. 7. 1989 tudi blagoslovljena. Na glavni strani je upodobljena sv. Ana v templju, na desni sv. Anton, na levi sv. Florijan, na zadnji pa Srce Jezusovo in sv. Trojica. Kapelica na pokopališču Kapelica jc bila najprej v zasebni lasti, leta 1977 pa je bila podarjena župniji. Kapelico jc darovala upokojena učiteljica Franja Šnajder. Še v istem letu je bila kapelica obnovljena in opremljena, tako da se še danes lahko opravlja služba božja ob pogrebih. Blagoslovljena je bila 10. julija 1977. Kapelica sv. Ane Mota Vaška kapela na Moli Sredi vasi so leta 1859 začeli in nato 1861. leta postavili kapelo sv. Janezu Nepomuku, po drugi verziji sv. Florijanu. Kapela je znotraj poslikana. Za oltarjem, na katerem stoji Marijin kip, so freske sv. Metoda, sv. Janeza Ncpomuka in sv. Cirila. Na stropu pa so Jagnje Božje in štirje evangelisti: sv. Janez, sv. Marko, sv. Luka in sv. Matej. Ob strani pa stoji še kip Marije Sedem žalosti. 53 Včasih je stal v kapeli še kip Device Marije, ki je priplaval po Muri. Na zunanji fasadi so naslikani sv. Anton, sv. Florijan in sv. Miklavž. Kapelo so prvič prenovili leta 1892, nato pa jo jc še obnovil Anton Ceh leta 1907. Leta 1923 jo je obnovil Anton Krpič prvič in nato ponovno leta 1970. Nazadnje je bila kapela obnovljena leta 1987, ko jo je poslikal Drago Ficko. 25. 10. 1987 so kapelico ponovno blagoslovili. Ob kapelici je vsako leto prošČenje ob godu sv. Janeza Nepomuka. Lesjakova kapela Kapelica je bila postavljena leta 1900 za srečo v zakonu ih obilno družino. Na zunanji levi fasadi je naslikan angel varuh, na desni pa sv. Ana. Spredaj zgoraj je Srce Jezusovo, znotraj pa kip Device Marije. Nazadnje je bila obnovljena leta 1982. Žibratova kapela Ob cesti, ki pelje iz Cvena na Moto, stoji na lokaciji z ledinskim imenom Gomila kapela, ki je v preteklosti spreminjala svoje ime. Kapela jc baje stara več kot 300 let. Posvečena je Sv. Trojici. Po ustnem izročilu naj bi bili tu pokopani Turki, za kar pa ni pravih dokazov. Nikakor pa nc smemo prezreti dejstva, da so pri sedanji obnovi kapele našli v zemlji zakopane človeške kosti in lobanje. Nazadnje jc bila obnovljena leta 1990. Noršinci Vaška kapela v Noršincih V vasi ob cesti, ki pelje iz Ljutomera v Križevce pri Ljutomeru, stoji lična neogotska kapela. Zgrajena je bila na mestu, kjer jc stal kip sv. Janeza Nepomuka. Kapelica je posvečena Lurški materi Božji. Ohranila se jc nabiralna pola iz leta 1908 z zapisom darov za gradnjo kapelice. Zbrali so 773 goldinarjev v denarju, prišteti pa je potrebno še vsa dela vaških mojstrov. Za predsednika gradbenega odbora so izvolili Franca Sagaja iz Noršinec, za namestnika Vida Brunčiča, za blagajnika pa sta bila izvoljena Franc Lasbaher in Marko Vaupotič st. Prvi zvon je zvonil v kapeli le kratek čas, saj so ga v prvi svetovni vojni pobrali in ga uporabili v vojne namene. Leta 1922 so kupili nov zvon, ki je bil zaplenjen v drugi svetovni vojni. Tretji zvon pa so kupili v Zagrebu leta 1947. Tega leta so kapelo tudi obnovili. Prcdtem so jo prepleskali že leta 1936 in pozneje 1962, nato pa še v osemdesetih letih, najprej zunanjo fasado, nato pa še notranjost. Kapela je bila blagoslovljena 1. 9. 1985. Podgradje Podružna cerkvica sv. Ane Ob vznožju strmega hriba, na katerem se dviga Dolnji ali Ljutomerski grad, stoji cerkev, ki se prvič omenja leta 1545 kot ljutomerska podružnica. Sprva je bila posvečena Devici Mariji. V drugi polovici 18. stol, so cerkev preimenovali v kapelo sv. Ane. O spremembi patronata sta se v preteklosti spletli kar dve inačici legende. Po prvi inačici naj bi bil na mestu sedanje cerkve najden kip sv. Ane, ki so ga odnesli, nato pa pozneje ponovno našli na istem mestu. Zaradi tega znamenja naj bi se lotili dela in začeli zidati cerkev na stroške posestnika gradu. Po drugi verziji pa pravi ljudsko izročilo, da so zgradili cerkev zaradi neke slike, ki so jo našli in jo postavili na glavni oltar. S spremembo patronata prav gotovo 54 ni nepomembno dejstvo, da so opremili cerkvico sredi 18. stol, s tremi oltarji, ki so delo lipniškega kiparja Franca Abrahama Shakarja. Glavni oltar je bil posvečen sv. Ani, desni stranski sv. Patricij«, levi stranski pa sv. Valentinu. Spomin na nekdanji Marijin patronat je šc danes viden nad glavnim oltarjem. V 17. in 18. stol, je bilo na cerkvi opravljenih več gradbenih posegov. Nanovo so jo pretlakovali (1660), popravili (1663), nato obnovili streho (1674- 1667, 1694), napravili klopi in vrata (1677), prebarvali prižnico (1685). Cerkev je imela najprej raven strop, leta 1736 pa so ga obokali. 1886. leta so vaščani kupili podobo Lurške Matere božje. Po drugi svetovni vojni so nameravali uporabiti cerkev za skladišče, a se to ni zgodilo. V novejšem času so cerkev popravljali, prvič leta 1959 in nato leta 1967, ko so popravili streho. 1974 so postavili lesen oltar, ki je obrnjen proti vernikom. Leta 1976 je akademski kipar in restavrator Anton Blatnik obnovil vse tri oltarje. Zadnja obnova strehe je bila opravljena med 5. 12. avgustom 1984. V noči od četrtka na petek, med 13. in 14. julijem 1989, so neznanci vdrli v cerkvico in jo temeljito oropali. Odnesli so vse oltarne slike, nekaj tehnične opreme, svečnike, križ, kadilnico, škropilnik, kelih, pateno in slike evangelistov. Pred prvo svetovno vojno cerkvica ni imela zvonika, ampak samo dva zvonova pod streho. Prvi zvon je bil iz leta 1710, drugi pa iz 1711. Oba sta bila zaplenjena med prvo svetovno vojno. Po vojni so kupili nov zvon, ki pa je bil med drugo svetovno vojno ponovno zaplenjen. Zvonik so zazidali šele 1932. leta. Danes sta v zvoniku dva zvona, oba sta iz leta 1947 in oba vlita v Zagrebu. Na večjem piše: »Sv. Ana prosi za nas, darovalo Podgradje in okolica«, na manjšem pa: »Botre Ivanka Vaupotič in Anka Bratuša«. Slednji zvon so prenesli v cerkev sv. Ane iz Florijanovc kapele v Ljutomeru 1986. Istega leta je bilo urejeno električno zvonjenje. Na cerkvenem podstrešju je šc 30 kg težak zvon iz leta 1874; vlit je bil v Gradcu in posvečen proti toči. V cerkvici so bile tudi orgle, a so zaradi vlage razpadle. Danes sc piščali zložene na podstrešju. Služba božja sc je opravljala v preteklosti le ob Marijinih praznikih in proščenjih. Vin poročajo, da je bila ta cerkev nekoč zelo revna, ker ni imela nobenih stalnih dohodkov. Kar so zbrali, je komaj zadoščalo za razsvetljavo. Tudi po zamenjavi patronata so službo božjo opravljali le nekajkrat na leto, od nedavnega pa vsako nedeljo. Grčkova kapela Neogotska kapela je bila postavljena in posvečena sv. Trojici leta 1864. Postavili so jo Crčkovi iz Podgradja. Leta 1900 so kapelico popravili m jo prepleskali ter ponovno blagoslovih. Nazadnje je bila obnovljena leta 1988. Poslikal jo je Drago Ficko. Spredaj je upodobljen sv. Don Boško, zgoraj Sv. Trojica, Srce Jezusovo in Marija. Na zunanji fasadi sta sv. Florijan in sv. Alojzij. V kapciicai je tudi majhna oltarna mizica iz belega marmorja. 12. 6. 1988 je bila ponovno blagoslovljena. • Rakovčeva kapela Kapelico je postavil 1907. leta Anton Rakovec na željo svoje matere. Ob blagoslovitvi kapelice je bila zložena priložnostna pesem, ki nam razkriva prvotno podobo kapele. Kapela je bila posvečena sv. Družini, znotraj so bili naslikani šc sv. Anton Padovanski, sv. Barbara, sv. Urban, Srce Jezusovo in Izidor - kmet. Nekdaj je bila poslikana tudi zunanja fasada. Poleg poslikav so stali v kapeli še kipi Marije, Srca Jezusovega in Marije Pomočnice. Zadnjič je bila prenovljena 55 leta 1989. Danes najdemo v kapeli le Marijin kip iz novejše dobe in dva angela, saj so v začetku leta 1990 kapelico popolnoma oropali. Presika Kapela sv. Križa Ob cesti, ki pelje iz Stročje vasi proti Miklavžu pri Ormožu, stoji v Presiki kapela, ki je bila postavljena 1928. Predtem so imeli v presiki križ, ki jc bil blagoslovljen leta 1887. V kapeli je na levi trani vzidana plošča v spomin na 18 vojakov iz takratne občine Presika, ki so padli v prvi svetovni vojni, na desni strani pa je spominska plošča, na kateri so vpisani člani pripravljalnega in občinskega odora, ki so skrbeli za postavitev te kapele. Boter kapeli je bil Janko Rajh. V kapeli najdemo križ s Križanim ter Marijino oltarno sliko, ki so jo darovali Puconjevi, na steno pa sta naslikana sv. Anton in sv. Jernej. V kapeli pa stojita še dva kipa: Srce Jezusovo in Srce Marijino. Na zunanji fasadi so naslikani sv. Jakob, sv. Urban in sv, Florijan. Kapelo je poslikal Ivan Žnidarič. Ob kapeli je tudi skupen grob, v katerem so pokopane tri žrtve fronte, ki so izgubile svoja življenja 20. 4. 1945. Pristava Vaška kapela v Pristavi Številne povodnji so prebivalce Pristave prisilile, da so gradili obrambne jezove. Na enega izmed teh jezov, danes cestni nasip, ki je v sredini nekoliko razširjen, so leta 1886 začeli graditi neogotsko kapelo in jo 1888 posvetili Sv. Trojici. Do prvih pogovorov med kmeti iz Pristave jc prišlo že leta 1885. Najprej so nameravali postaviti kapelo na mestu, kjer stoji danes Pavličičev križ. Ob tej priliki so zložili tudi priložnostno pesem. V kapeli so najprej imeli zvon, posvečen sv. Mihaelu in vlit na Dunaju. Tega so v prvi svetovni vojni zaplenili, zato so ga vaščani nadomestili z novim. Po ponesrečenem poizkusu domačinov, da bi zvon obvarovali in ohranili v vasi, je okupator v drugi svetovni vojni tudi tega zaplenil. Današnji zvon je bil vlit v Zagrebu leta 1946. Kapelo je prvotno poslikal slikar Anton Čeh iz Ljutomera. Na zunanji fasadi so upodobljeni sv. Barbara, sv. Janez Nepomuk in sv. Florijan. Znotraj, spredaj na sredini kapele stoji Marijin kip, ob njem pa novejša kipa Srce Jezusovo in Srce Marijino. Za Marijinim kipom sta dva angela, ki nosita Marijino krono, ob njima pa sta še sv. Ciril in sv. Metod. Prvotno sta bila v kapeli šc sv. Ana in sv. Jožef. Nazadnje so jo obnovili v letu 1984, blagoslovljena pa jc bila 22. julija istega leta. Poslikal jo je Drago Ficko. Radomerje Pevčeva kapela Kapelica je zagotovo stala že pred letom 1822. V obdobju med obema vojnama je imela umetniško izdelano ograjo. Obnovljena in blagoslovljena je bila 16. 7. 1989. V kapelici najdemo kip Device Marije in poslikave: sv. Jožef, sv. Družina, kronanje Marije in sv. Duh. Na zunanji fasadi pa so sv. Sebastijan, sv. Anton ter božje oko. Poslikal jo je Edo Kralj. 56 Radomerščak Kolaričeva kapela Ob cesti, ki pelje iz Radomerja v Radomerščak (drugi vrh), stoji neogotska kapela, posvečena Brezmadežni Mariji. Kapela je bila posvečena 15. 8. 1909. Ob tej priložnosti jc bila zložena pesem, iz katere sc da razbrati, da j c bila prvotno kapelica poslikana s podobami zavetnikov sv. Janeza, sv. Terezije ter Srca Jezusovega. Marijin kip pa je kupil trgovec Martin Viher iz Radomerščaka. V stolpiču jc zvon, težak 61,5 kg, ki jc bil vlit 1909 v Ljubljani. Alojz Pevec, Avgust Magdič in Alojz Pihler so med drugo svetovno vojno zaplenjeni zvon ukradli in ga skrivali najprej na njivi, nato na vrtu in slednjič v hlevu pri Magdičevih v Radomerju. Leta 1945 so ga vrnili v kapelo. Kapela je bila nazadnje obnovljena leta 1988 in blagoslovljena 5. 6. istega leta. Škrlečeva kapela Ob cesti, ki pelje iz Radomerja v Radomerščak čez Trebež, stoji med vinogradi kapela. Na tem mestu jc prvotno stal križ, ki so ga leta 1887 blagoslovili, pozneje pa sc jc podrl. Zaradi zaobljube lastnika vinograda Firsta ob srečni vrnitvi z vojne je postavljena na tein mestu verjetno v začetku 20. stol, sedanja kapelica. Sprva naj bi bila posvečena sv. Urbanu, po drugi verziji sv. Antonu. V kapelici pa jc na sredini križ z Marijo in verjetno sv. Antonom. Kapelico so vsa leta dobro vzdrževali in zaradi odmaknjenosti nikoli ni prišlo do oskrunitev. Pred nekaj leti jc bila kapelica prenovljena. Spodnje Krapje Vaška kapela na Spodnjem Krapju Sedanjo neogotsko kapelo so leta 1884 postavili sredi vasi na mesto, kjer jc nekoč stal zidani križ. Prvotno jo jc poslikal Anton Goznitti. Delo je stalo 800 goldinarjev. Prvič so jo prenovili leta 1908, 1947 pa so jo elektrificirali. Prvi zvon v kapelici jc skoraj zagotovo kupil Jože Mursa. V drugi svetovni vojni so zvon zaplenili, toda šc med okupacijo sta pripeljala zakonca Kirbus iz Maribora sedanji zvon iz Dravograda. Poleg velikega zvona ima kapelica Šc 15 kg težak zvon, s katerim se jc zvonilo opoldne ter dninarjem za začetek in konec dela. Kapelica je posvečena Sv. Trojici, znotraj pa sta kipa Marije Lurške in sv. Alojza ter freski: Srce Jezusovo in Srce Marijino. Na zunanji fasadi pa so upodobljeni sv. Miklavž, sv. Florijan in sv. Sebastijan. Kapelo so obnovili v letu 1990. Stročja vas Vaška kapela V vasi na križišču cest, ki vodita iz Ljutomera mf Razkrižje ter iz Podgradja v Pristavo, stoji neogotska kapela, posvečena sv. Trojici. Postavili so jo leta 1866 namesto starega trioglatega zidanega kužnega stebra. Pri kopanju temeljev so našli veliko človeških kosti. Verjetno je bilo tukaj nekoč pokopališče za kužne mrliče, toda ljudsko izročilo šc danes pravi, da so tu pokapali 60 Kruccv. Kapelo so obnavljali 1945. in 1966. leta, nazadnje pa leta 1983. 4. 9. 1983 jc bila ponovno blagoslovljena. Na zunanji fasadi so naslikani sv. Florijan, sv. Katarina in sv. Rok. Znotraj spredaj visi slika sv. Trojice, ki jo jc na platno naslikal slikar Johann Klein iz Radgone leta 1866, levo in desno sta freski sv. Petra in sv. Pavla, v oknih 57 ga stojita kipa Srce Jezusovo in srce Marijino. Kapelo jc nazadnje poslikal Ivan Žnidarič. Bobnjarjeva kapela Ob mašni poti, ki je peljala iz Pristave v Ljutomer, stoji kapela, posvečena sv. Ani. Prej naj bi bila naslikana v kapeli Še sv. Katarina. Zgornje Krapje Vaška kapela na Zgornjem Krapju Na mestu nekdanje manjše kapelice z zvonom so leta 1884 postavili kapelo sv. Križa v neogotskem slogu. Prvotno jo je poslikal slikar Josef Barazzutti iz Gradca za 200 goldinarjev. V kapeli za oltarjem je naslikana Oljska gora, na oboku kronanje naše Nebeške Matere, na levi sv. Anton in sv. Alojz, na desni sv. Ciril in Metod, na zunanji fasadi pa je podoba Jezusa Kristusa. Ljutomerski učitelj Franc Zacherl je zložil leta 1920 posebno pesnitev v spomin na prvo obnovo kapele. Celotno kapelo so drugič prenovili leta 1947, nato 1963 in nazadnje v letih 1986 ter 1987. 13. 9. 1987 so kapelico ponovno blagoslovili. Iz ohranjene priložnostne pesmi se da razbrati, da jc bil prvi zvon zaplenjen med prvo svetovno vojno, a so ga leta 1920 nadomestili z novim. Istega leta je bila obnovljena tudi celotna kapela. Obnovo kapele so namreč spodbudile zaobljube domačinov za srečno vrnitev s prve svetovne vojne. Med drugo svetovno vojno so zvon ponovno zaplenili. Sedanji zvon je iz leta 1947, vlili pa so ga v Zagrebu. Kapelo je nazadnje poslikal Drago Ficko. Sovičeva kapelica Lurški Mariji Postavitvi kapele Lurški Mariji sredi polja botruje dokaj nenavaden dogodek. Ivanka Sovič je pripovedovala, da je njena tedaj triletna teta leta 1902 po nesreči padla v globoko jamo, polno vode. Ponesrečenka jc imela okrog vratu Marijino svetinjico, ki je plavala na vodi m tako jo je lahko njen oče potegni) na suho. Po več neuspelih poskusih je nenadoma vendarle oživela. Prav tedaj je bila mati ponesrečenke na božji poti v Mariboru, v cerkvi tudi prespala in ni vedela, kaj se je doma dogajalo. V polsnu se ji je prikazala prelepa ženska, ki je sporočila, naj na križišču mašnih poti ob njivi postavijo kapelo v čast Lurški Mariji. Kapelico so s težavo postavili leta 1904, obnavljali so jo leta 1914, 1921, pa tudi v novejšem času. Kapelica je bila poslikana s freskami sv. Barbare, sv. Frančiške, Sv. Družine ter z napisom: »LurŠka Mati božja prosi za nas«. 58 Jože Zadravec Najlepše je človeku v zarji vstajenja Prvo načelo v katekizmu slovenskega naroda je nujnost medsebojnega sporazumevanja, vzajemnosti, spravljivosti in složnosti; saj maloštevilen narod, kakor smo Slovenci, more preživeti le, če je složen in živi v medsebojni vzajemnosti; tako kakor nas je ohranjala naša slovenska poštenost za več kot tisoč let, naj bi nas enaka vzajemnost m poštenost ohranjala še naslednjih tisoč let, da bomo kljub hudim časom preživeli. . . , Anton Trstenjak Na svojem domu, na Resljevi, je še štiri dni pred smrtjo opravit mašno daritev; bila jc poslednja, zatem je začel počasi ugašati. Moral je vedeti, da prihaja sestra smrt. »Smrti« ni maral, vsaj v naslovu knjige ne, kot so mu jo nekoč naročili mohorski tiskarji. Hotel je imeti zanjo »bolj krščanski naslov«, zato je zapisal: »Umrjem, da živim!« Dolgost življenja jc presegla njegova pričakovanja. »Moja mati, zdrava, kmečka, preprosta, modra je živela 90 let in 7 mesecev. Vsaj približno toliko bi rad živel!« Želja se mu jc izponila; za dva meseca jo je celo presegel. »Hitim cilju naproti za nagrado v Kristusu Jezusu!« Apostolova misel jc ob biseromašnem slavju (1991) izrecno bila tudi njegova. Ko se jc porajalo jesensko jutro zadnje septembrske nedelje - v Sloveniji zaznamovane kot Slomškova nedelja-je prestopil prag upanja. Dobri dve uri zatem ga jc z molitvijo in blagoslovom Cerkve obiskal njegov bližnji sosed nadškof Alojzij Šuštar. V geslo nekega zapisa jc postavil pesnikovo spoznanje: »Z oltarja sem prinesel čisti ogenj - ko sem prižgal ga, pa ni bil čisti plamen!« Ob izidu katere izmed svojih knjig jc rad dejal: »Na koncu pa le nisem povsem zadovoljen... Veš, ni ravno tisto, kar sem hotel.« Glasnejša, prepričljivejša, zgovornejša jc njegova izpoved: »Eno samo besedo imam za to: To jc milost! Načrtoval že nisem vsega tega. Za vse sem Bogu nadvse hvaležen!« Obdan z naslovi: teolog, filozof, psiholog, profesor, grafolog, antropolog, pisatelj (avtor okorg 480 člankov, v slovenščini in tujih jezikih, 47 del izšlo za časa njegovega življenja, mnogi ponatisi, pred izidom jc njegova Zgodovina filozofije ter Psihologija barv), doktor znanosti (teologija, filozofija), »zlati« ali častni doktor (univerz Innsbruck, Ljubljana, Maribor) akademik evropske, slovenske, nemške francoske, nizozemske, belgijske, italijanske in švicarske akademije znanosti in drugih znanstvenih ustanov, častni meščan (Ljubljana, Maribor), častni občan (Gornja Radgona, Ljutomer, Ormož, Ptuj), odlikovanec (papeški hišni prelat, Odličje sv. Cirila in Metoda, do 75. leta starosti j c prejel vsaj osem visokih, naj višjih odlikovanj), po njem sta sc za življenja poimenovali dve ustanovi (Inštitut Antona Trstenjaka, Fundacija akademika dr. Antona Trstenjaka, sedaj ima že nad 20 podružnic); v Negovi jc po njem poimenovana Osnovna šola, v Gornji Radgoni pa veroučna šola; pred njo občina načrtuje tudi doprsni kip. Že 2. januarja 1986 se je - ob 80. obletnici življenja - moral ukloniti želji naših koroških rojakov, da so mu v Katoliškem Domu prosvete v Tinjah v njegovi navzočnosti odkrili doprsni kip; ob istem jubileju jc (udi Teološka fakulteta pripravila obsežno razstavo njegovih del. Pri pravičnem Jobu beremo: »O da bi se vendar zapisale moje besede v knjigo. O da bi sc zapisale z železnim pisalom in svincem, da bi sc za vedno vklesale v skalo!« S temi podobami Sveto pismo poudarja, da bi si vtisnili v spomin, v srce 59 in duha, v življenje. Katere besede? Job jih je povedal: »Jaz vem, da moj rešitelj živi, da se bom poslednji dan dvignil nad prahom. Tedaj bom v svojem telesu videl Boga, jaz sam ga bom videl, moje oči ga bodo gledale, ne kdo drug, jaz ga bom gledal. (...)« Knjiga »Umrjem, da živim« je profesorjeva izpoved vere v večno žviljenjc, v tisto Resnieo, ki je z železnim pisalom, s svincem, z božjim prstom zapisana v človekovo naravo, kakor da je za vedno vklesana v skalo zgodovine. Ni čudno, če je to misel pokojni akademik našel tudi napisano na neki stari egiptovski piramidi v nekoliko drugačni obliki: Spiš, pa sc zopet zbudiš! Umrjcš, da živiš. S to mislijo in vero v novo življenje si še enkrat prikličimo njegovo duhovno podobo, preden ga bomo spremljali na božjo njivo.« (škof Kramberger, Gornja Radgona) Kako »lažje bi bilo živeti in delati brez vsega tega«, kako mirneje in ustvarjal-nejše bi bilo »živeti iz svoje sredine«, bi ponovno dejal akademik Trstenjak. Poslavljali smo sc od njega. Njegovim besedam »umrjcš, da živiš« so na svoj način, tuzemni, pritegnile tudi žalne seje: mesto Ljubljana z Univerzo na Plečnikovih Žalah, Člani SAZU v svoji sejni dvorani. Teološka fakulteta v svoji veliki avli, mesto Maribor v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice, Univerza pa v amfiteatru Pedagoške fakultete, občina Gornja Radogna v dvorani župnijskega doma. Pri mašah zadušnicah ali besednem bogoslužju v stolnih cerkvah (Ljubljana, Maribor) ter župnijski cerkvi (Gornja Radgona) so zanj molili slovenski škofje, duhovniki in verniki. Mestna knjižnica na Ptuju sc jc svojega častnega občana spomnila z razstavo njegovih 190 knjižnih enot v oddelku minoritskega samostana (izvirna dela, razprave ter zapisi o njem). Z njegovim imenom smo živeli kar ves teden. Ob odprti krsti v Ljubljani v kapeli sv, Nikolaja na Žalah ter stolni cerkvi, ob žari v križevi kapeli ob Slomškovem grobu v stolni cerkvi v Mariboru ter v cerkvi sv. Petra njegove rojstne župnije, od koder smo ga v žalnem sprevodu spremili na božjo njivo v žalnem sprevodu Na žalnih sejah, v cerkvah, v tisku, na televizijskih zaslonih, ob grobu smo prisluhnili besedam govornikov: škofov (Alojzij Šuštar, Franc Kramberger, Jožef Smej), akademikov (France Bernik, Ciril Zlobec), rektorja (Ludvik Toplak), prorektorja (Janek Musek), dekana in prodekana (Janez Juhant, Vinko Potočnik), županov (Dimitrij Rupel, Alojz Križman, Miha Vodenik), profesorjev, pisateljev, pesnikov... Širok razpon ocen: ugledni akademik, velik znanstvenik in velik človek, veliki med velikimi, človek s »trdnimi temelji krščanskega svetovnega nazora, ki mu je ostal intimno zvest vse življenje, tudi pri svojem znanstvenem delu«, že pred vojno »najbistrejši mislec med mlado generacijo katoliških razumnikov in široko razgledan poznavalec najsodobnejših filozofskih smeri« (fenomenologija, ontologija, heideggerjev eksistencializem), najmočneje in najplodnejše zavzet za psihologijo, psiholog z izjemno obsežnim in mnogovrstnim opusom, eden zadnjih velikih cruditov, v vrsti osrednjih evropskih osebnosti tega stoletja (Jung, Guardini, Jaspers, Teilhard de Chardin, Franki), zavezan krščanstvu in evropskemu humanizmu, z zaznamujočim vplivom na slovensko duhovno življenje (akademik Bernik): »Po vsem tem pa ni mogoče prezreti tiste rdeče niti, ki je potekala po sredini njegovega duhovniškega, znanstvenega, pedagoškega in vsakega drugega poslanstva. To je skrb za človeka. S svojimi knjigami, ki jih jc izdal pri Mohorjevi družbi, je prišel v vsako slovensko hišo in nagovoril vse svoje slovenske rojake 60 in dajal poguma, upanja in nakazal rešitev težkih osebnih, družinskih, družbenih in narodnostnih vprašanj. V enem svojem delu je zapisal te besede: 'Dobro je biti človek - v zarji velikonočne nedelje!’ Božjim otrokom je obljubljen raj na Novi zemlji, v novih nebesih.« (škof Kramberger, Gornja Radgona) V topli, pošteni, skromni kmečki družini si jc nabiral moči za življenje, v njej sc jc navdihoval za iskanje dobrega, boljšega. V opredeljenega Slovenca se je izoblikoval ob spoznanju in doživetju strašne prve svetovne vojne, razpadu avstroogrskega cesarstva, trpljenja ljudi, vojnih invalidov, družin sirot, beguncih, izrušenih domačij, bližini avstrijske in madžarske meje, nemškutarskih in madža-ronskih pritiskih, pozneje srbofilskih... Sedaj j c stopil na čelo velikih rojakov Prlekije, zaslužnih Slovencev: Miklošič, Dajnko, Meško, kardinal Missia, Janežič, Kocbek, Kreft, Korošec, Veber, Šlcbinger, Janžekovič, Cajnkar, Slodnjak... (rektor L udvik Toplak). Eden osrednjih medijev slovenskega spoznavanja in samospoznavanja v iztekajočem sc dvajsetem stoletju, kot raziskovalec človekovega dojemanja barv udeležen pri številnih projektih v podjetjih, kot izvedenec za grafologijo velikokrat vabljen k sodnim obravnavam, slovenski rekorder kot pisce izvirnih knjig v slovenščini ali tujih jezikih, ugleden znanstvenik doma in v tujini, v tistih svinčenih časih se jc njegovo stanovanjc na Resljevi spremenilo v najznamenitejšo neformalno svctovlanico, prižnico in spovednico na Slovenskem, odprto za številne Sprevod na pokopališče bi tomačevske mkodemske kulturnike, učinkovit pospeševalec procesa duševnega m duhovnega zdravja slovenskega človeka, večidel slovenskih izobražencev nosi v sebi vsaj kak košček njegove neposredne ali posredne duhovne dediščine (Janez Dular, minister za kulturo). Veliki, legendarni Slovenec, človek za vse čase, modri mož in mislec z brezmejnim znanjem, gnetel in oblikoval jc duhovno podobo Slovencev, Njegov vsestranski ustvarjalni opus bo večen navdih generacijam študentov, profesorjev in vseh razmišljajočih ljudi; ambasador slovenske znanosti, pon(ifcx ali graditelj mostov med ljudmi, osebnost, tako redka tudi pri velikih narodih, ustvarjalni raziskovalec celih šest desetletij, vselej v hoji za človekom, tisočem tolažnik, gostoljuben, prijazen, prleško iskriv in štajersko sproščen, klen v pogovorih, sporočilen v pisnem in predavateljskem jeziku, globoko pronicljiv v treh temeljnih duhovnih vedah (teologija, filozofija, psihologija). »Akademik Trstenjak je bil najprej in v prvi vrsti duhovnik. Kot predavatelj na Teološki fakulteti jc rodove slovenskih duhovnikov učil 'biti duhovnik'! Imel je številne duhovne vaje, na katerih je razodeval svoje duhovniško srce. Nepozabno izpoved o svojem duhovništvu veljajo duhovne vaje v letu 1975 v Tinjah na Koroškem. l am jc tako dejal številnim mladim duhovnikom: 'Ne morem zagotoviti zase, da bom ostal zvest duhovnik, Toda eno zagotovo vem: Kakor hitro bi storil kak nepovratni korak, bi bil najnesrečnejši človek na svetu; nc bi zmogel več živeti, kajti zame jc duhovništvo življenje mojega življenja. Z duhovništvom sc jaz istovetim; jaz nisem več jaz, če bi nehal biti duhovnik!’ Tako pričevanje o duhovništvu jc bilo za mnoge mlade duhovnike potrditev v njihovem lastnem duhovništvu. Prav tako jc pomenljiva tista izjava v časopisju ob 6(Metnici duhovništva: Eno samo besedo imam: kar sem in kar imam, to jc milost. Za vse sem Bogu hvaležen!’ Tc besede so vredne v resnici velikega znanstvenika in pravega duhovnika!« (škof Kramberger, Gornja Radgona) Brali so ga, prisluhnili so mu ter sc k njemu zatekali; preprosti in učeni, kmetje ■ n meščani, filozofi in sociologi, literati in duhovniki, študentje in profesorji univerz ter raznih inštitutov po svetu; ker jc suvereno posegal na področja vsakdanjega življenja, na področja teoretične, uporabne, socialne, pastoralne, eksperimentalne psihologije, psihologije dela, umetniškega ustvarjanja in ekologije; ker je vseskozi ohranjal miselnost duhovno zdravega prleškega človeka, očeta žclarja m matere kmetice, staršev osmih otrok ; ker je za svoj razgledni notranji svet črpal iz razodete božje besede, z enako ljubeznijo pa tudi iz del velikih sodobnih umov človeštva; ker jc mladostno zanosen pisal in govoril o veri, upanju in ljubezni, tipal v svet človeškega srca, duše za mikrofoni pred velikim občinstvom enako kot v skritosti svojega doma, iz oči v oči s človekom v stiski, v morah samomorilnih misli; ker je premnogim »potencialnim samomorilcem pomagal prebresti najhujše stiske«, na predavanjih o samomorih na Slovenskem (prim teološki tečaj za študente in izobražence 1981) so se vsula vprašanja, kot na tekočem traku so pripotovala v veliki naglici iz 1500-glavc množice mladih, on pa je odgovarjal kratko, razumljivo, duhovito, pojasnjevalno, pritrdilno, odklonilno o »pojavu, ki ga še noben znanstvenik doslej ni zadovoljivo razložil«. V Gornji Radgoni jc bilo slovo od akademika Trstenjaka. Okrog slo duhovnikov somašnikov in mnogo ljudstva sc jc zbralo ob njegovi žari. Pogrebne obrede jc vodil škof Kramberger, pel je domači mešani pevski zbor, na grobu tudi moški zbor iz Razkrižja. Zvrstili so sc govorniki v cerkvi (škof Kramberger, dekan 62 Zadnje slovo na gornjeradgonskem pokopališču Juhant, upokojeni župnik Puncer, župnik Kocbek) in na grobu (rektor Toplak, župan Vodenik, župnik Zrini). Zgovorna ob slovesu jc bila škofova misel: »V zarji slave velikonočne nedelje so naslovi njegovih del - človek v stiski, Človek samemu sebi, Človek v ravnovesju, Človek bitje prihodnosti, Človek končno neskončno bitje. Biti človek - prešli v en sam naslov: Človek na cilju! S to mislijo sc poslavljam od njega kot učenec od učitelja in sc mu zahvaljujem v imenu Cerkve na Slovenskem, v imenu naše mariborske škofije in vseh duhovnikov ter božjega ljudstva naše krajevne Cerkve za vse, kar je za nas storil in kar nam jc dal!« V Rodmošcih pri Gornji Radgoni se j c S. januarja 1906 rodil Anton Trstenjak. Osem otrok sc jc rodilo zakoncema Janezu in Mariji, med njimi je bil Tu nek edini sin; trije otroci so kmalu po rojstvu umrli. Od vseh sedaj živi (v Negovi) le še sestra Tcrczika, poročena Marinič, na domu pa živi nečakinja Marija, po možu Janezu Vugrinec. Samo marmor z napisom spominja na Trstenjaka; spominsko ploščo so mu odkrili 26. oktobra 1991. Nazadnje jc kraj svojega otroštva in mladosti obiskal letos 27. julija; prenočil jc v sobi, v kateri jc priveka! na svet. Med domačini znan od davnih časov kot Šubecov Tunek; tako ga je v svojih poslovilnih besedah v imenu sovaščanov imenoval tudi domačin Ciril Kocbek, župnik v Gornji sveti Kungoti. Tunek jc hodil dan na dan v šest kilometrov oddaljeno osnovno šolo v Negovo. V spomin na svojega učenca so letos 1. julija krajani prenovljeno šolo po njem poimenovali. Upali so, da sc bo slavja tudi sam udeležil, a so prejeli le njegovo pismo. V svojem govoru ob grobu je njegov rojak, rektor Univerze v Mariboru, prof. dr. Ludvik Toplak povedal nekaj utrinkov iz tega pisma: akademikove hvalilnc besede za staro šolo, starega učitelja, narodno zavedne starše, ki so razumeli Slomškov nauk o materini besedi, od vsega najdražji. Po Negovi se jc začelo šolanje v Mariboru - na klasični gimnaziji, na Visoki bogoslovni šoli zatem na Univerzi v Innsbrucku, kjer gaje rojak filozof Franc 63 Veber spodbudil za študij filozofije (iz njegovih de) jc doktoriral 1929), dve leti po majniškem posvečenju (1931) jc še nadaljeval študij teologije (doktoriral v letu 1933). »Začel se je njegov duhovniški in znanstveno raziskovalni delavnik - 65 let jc trajal« (škof Kramberger). Kot mlad duhovnik je pomagal v župniji Kamnica, bil je duhovni vodja mladih v dijaškem semenišču in v bogoslovju, predaval na Visoki bogoslovni šoli, od leta 1940 do smrti pa je večidel preživel v Ljubljani kot predavatelj na Teološki fakulteti (do 1973), vmes sc jc specializiral na Univerzi v Milanu za eksperimentalno psihologijo, zatem je bi) profesor, prodekan in trikrat dekan na Teološki fakulteti, gostujoči profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v Zagrebu, v Milanu, v Parizu, v Montrealu, v Cambridgeu, v Mincssoti, v Gradcu m drugod. Ponujali so mu laskava mesta na raznih univerzah, on pa jc raje ostal doma, ker je hotel biti med svojim ljudstvom. Akademik, častni član v mnogih domačih in tujih znanstvenih ustanovah. Nagrade, odlikovanja, priznanja mu jc delila država in Cerkev, znanstvene ustanove doma in v tujini. »S svojim znanstvenim delom se je uveljavil kot eden vrhunskih sodobnih psihologov, filozofov, humanistov, antropologov, kot utemeljitelj filozofske antropologije. Zanj je značilno pojmovanje človeka kot radikalno odprtega ustvarjalnega bitja, ki živi v svetu, vendar hkrati presega to svojo ukleščenost vanj. Kot znanstvenik bo ostal največja skrivnost in predmet preučevanja vsega, kar jc strnil v svoje številne knjige« (rektor prof. dr. Ludvik Toplak). 64 Tone Ciglar Spomini, ki poživljajo Časovni razpon ined 12. aprilom 1846 in 1^96 meri točno 150 let. Tistega leta jc bila ta dan velika noč; za očeta in učitelja mladine Janeza Boška je pomenil dobesedno vstajcnjski dan. Po križevem potu, ki ga je prehodil od leta 1841, da bi za uboge fante našel prostor, kjer bi jim bil oče, brat in prijatelj, in jih tako vzgojil v poštene državljane in dobre kristjane. Dobil je v najem Pinardijcvo lopo, ki jc merila vsega 15 x 6 m; povrhu jc bila v Valdoccu, na obrobju zloglasnega predmestja Turina. Majhen prostor, vendar začetek velike ustanove. Tu je nastala vzgojna ustanova, ki sc je v teh 150 letih razširila po vsem svetu. Marsikdo bi čakal ugodnejše okoliščine, tudi bolj urejene gmotne razmere, česar pa morebiti ne bi dočakal in tako iz velikih načrtov ne bi bilo nič. Njemu je bilo dovolj, da je v tem prepoznal namig Božje previdnosti in znamenje za začetek njegovega vzgojnega poslanstva. Pinardijcva lopa jc spomin, ki ga s hvaležnostjo obhajamo ob 150-letnici. Lopa, ki jo pozna tako rekoč ves svet. Kar jc štelo, pa ni bila ta revščina, marveč velika osebnost Janeza Boška. Da ne bi gradil na kakršnikoli človeški gotovosti, je poleti doživel boleče notranje prečiščenje. Zbolel jc. Zdravniki so dvignili roke. Podelili so mu bolniško maziljenje in čakali, da izdihne. Vendar jc počasi okreval, ker so mu fantje prt Bogu in Mariji Tolažnici izprosili življenje. Tega sc jc globoko zavedal. Ko j c opiraje sc na palico po naj hujše m prilezel v oratorij med fante, jc imel le toliko moči, da jim jc rekel: Svoje življenje dolgujem vam. Zagotavljam vam; od sedaj bom vse vojc življenje porabil za vas! Bile so to don Boskovc slovesne obljube. Ta predanost mladim in Božjim načrtom jc rodila vse njegove vzgojne in druge uspehe. Do konca življenja seje nezadržno gnal za blagor mladih; pri tem ga ni moglo nič zadržati. Zavedal sc je svoje obljube: Bogu sem obljubil, da bom do zadnjega diha življenja živel za svoje fante! Vzgoja in celo uspešna vzgoja. Mladine, današnje mladine. Spomin, ki nas poživlja in opogumlja, nam daje pravi polet, da sc lotevamo vzgoje z vso ljubeznijo. Res je, da doživljamo marsikatero bridko razočaranje, ko nismo dosegli tega, kar bi hoteli. Velikokrat tudi sami sebi jemljemo pogum in zdvomimo nad uspešnostjo vzgoje, še preden smo res poskusili. Morebiti celo sanjamo, da bomo kaj več storili, ko bodo nastopile ugodnejše okoliščine, ko bomo imeli bolj urejeno še to in ono, ko pridemo do boljših pripomočkov in nam bo kdo pokazal uspešnejši način. Tako bi sc utegnilo čakanje zavleči. Bistvene stvari pa že sedaj imamo pri roki: tu so mladi, ki potrebujejo odrasle - vzgojitelje, saj brez njih ne morejo normalno v življenje; tu smo končno tudi odrasli, ki nam j c zaupano to sveto vzgojno poslanstvo, in bi radi naredili kaj velikega in lepega. Morda pri vsem tem manjka še samo tole: obljuba služenja mladini. Bogu obljubiti, da bomo storili vse, kar moremo, da bomo dobro opravili svoje vzgojiteljsko poslanstvo. Pogled v našo preteklost nas spodbuja in nam govori isto kot Pinardijcva lopa. Natančno polovica 150 let mineva, kar sc j c začelo v Veržeju: Marij anišče. Pred, med in po prvi svetovni vojni - kakšno poslanstvo! Koliko mladih in tudi starejših jc tukaj našlo svoje mesto v življenju. Kako močno jc samo Klošter združeval levi in desni breg Mure tudi takrat, ko je bila Mura državna meja! Gmotna sredstva so lahko neznatna in skromna, če jih poganja navdušenje in velik duh. 65 Ali Martinišče v Soboti. Res je bilo v marsičem »mantrnišče«, vendar za mnoge vstop v življenje, ki bi jim ostal sicer zaprt. Najboljše kar sploh lahko imamo, je namreč vedno pri roki. To je človek, to sem jaz in to si ti, vsak izmed nas. To, kaj in kakšen sem, je vedno najbolj odvisno od mene. Tako imam temeljne vzvode vedno v svojih rokah. Oporišče, ki je zadosti trdno, da se lotimo na prvi pogled tudi nemogočih nalog. Morda med take naloge danes uvrščamo vzgojo, zlasti vzgojo mladega rodu. Saj, vzgoja je končno to, kar smo ljudje drug drugemu, to, kar hočemo biti drug drugemu. Na poseben način v družini, tej temeljni vzgo.jni ustanovi. V družini vzklije vsak posameznik in se tudi vzgoji za odraslost in zrelost. Živo iz živega. Zrelo ob zrelem. Odraslo ob odraslem. Vzgojeno ob vzgojenem. Družina, brez katere ne more nihče izmed nas postati to, kar mora postati. Kraj počlovečenja. Razmerja človeške rasti. Je povzetek naših vrednot, vrednot, ki so nas ohranjale skozi zgodovino. Vrednot, ki postajajo del nas samih Postajajo naše življenje. Vrednote vernosti, kulture, narodnosti, domačega ognjišča, sosedstva, zavesti povezanosti in druge. Družinska, vaška, župnijska in širša povezanost prav mladim omogočajo, da umestijo vrednote v življenje kot bistveno razsežnost. Družina ohranja vrednote, ki nam vedno znova omogočajo, da najdemo sami sebe, svoje mesto, da ohranjamo življenje in gojimo prihodnost. Da ne živimo na obrobju, da ne pustimo, da bi naše življenje zgnilo, da se upremo vsemu, kar bi nas utegnilo razkrojiti. Sveta ob Muri je komaj toliko kot je merila Pinardijeva lopa. Za don Boška je bila zadosti, da je začel osvajati svet. Tudi za nas je tega sveta zadosti, da opravimo svoje veliko poslanstvo. Koliko bogatih žetev nam je že navrgla naša Krajina! Pa kako raznovrstne sadove. Ta rodovitna zemlja ni rodila samo bogastva pridelkov, bila je rodovitna žitnica življenja in topla greda duhovnih poklicev. Kako smo se z velikani duha in uma umestili ne samo v središče naroda, marveč smo našli zavidljivo mesto tudi v svetu. Ne, nismo na obrobju. Čc gledamo na svet od tu, potem smo v središču. Bodimo v središču. Saj, če je človek merilo vsega! Avtocesta, železnica in kar je še tega, bo lahko velika pridobitev, narediti bistveno, največ, resnično človeško, to bo moral narediti vsak sam in k temu pomagati drugim. Spomin na neko 15()-letnico, ki je tudi med nami prebudila veliko dobrega, nas lahko danes spodbudi, da trdoživost, ki nas je ohranjala, sicer neznatne in majhne skozi zgodovino med kolesjem mogočnih narodov, prebudimo vsak v svoji duši. Vzgoja je gotovo setev, ki jo moramo opraviti, je opravilo, od katerega živimo; če jo le količkaj dobro zastavimo, prinaša bogat pridelek: trideseteren, šestdcsc-teren ali celo stoteren. Gotovo je to, kar žanjemo na njivi medčloveških odnosov, lahko naj čudovitejše in najbolj osrečujoče, kar lahko doživimo. Veliko vzvodov, da obvladamo življenje, je torej v naših rokah. Nenazadnje vzgoja. Lahko se zgodi, da bo Bog hotel nekaj velikega narediti prav iz mojih »15 x 6 m«! Takrat ne štejejo te razsežnosti, marveč pripravljenost dati obljubo in ji ostati zvest. Tako so me mladi povprašali, zakaj je treba vedno znova verjeti v vzgojo. Je bil božji klic kaj osebnega; kaj je bilo odločilno ? Zavedam se, da smo skušali v družini živeti krščansko, da smo prijateljevali z duhovniki. Sicer pa: zakaj narava spomladi nezadržno izbija v bujnost življenja? Ker je v njej neuničljiva klica življenja. Bog ima z vsakim izmed nas svoje načrte; če mu ne preprečimo, jih čudovito izpelje. 66 Zakaj je ob duhovništvu sledila odločitev še za pedagogiko? Kot otrok in šolar šc sanjati nisem upal, da bi kdaj videl gimnazijo, za fakulteto sem komaj slišal. Od mladih nog pa je pri nas bil domač Janez Boško, s katerim sta me seznanila oče in mati, ki sta pred vojno zahajala v nedeljski oratorij v Veržeju. Iz Marijinega lista in Kalendara Srca Jezusovega se mi je vtisnila neizbrisno podoba misijonarja Kereca, pa velika vzgojitelja prekmurskega ljudstva Jožefa Klckla st. Tisto, da potem kaj študiraš, ni tako pomembno, pride samo od sebe. Kaj je to pedagogika ? Rastlina, pa tudi žival, da postane to, kar mora postati, ima žc praktično v sebi: rast in zorenje pomenila, da doseže tudi »polnost«, to, kar mora doseči. Človek nima v sebi takih avtomatizmov, marveč smo drug drugemu zaupani v ljubezni. Da bi postal to, kar moram postati kot človek, lahko dosežem samo v odnosu ljubezni z drugimi ljudmi. Tkivo in življenjski sok za človekovo rast je ljubezen; to nenehno »ustvarjamo« v medsebojnih odnosih, to pa jc vzgoja. Družina v današnjem času - kaj je ? Kaj bo v prihodnosti ? Novorojenčki nič ne vedo za napredek, tudi danes prihajajo na svet enako nemočni in nedodelani kot sta prišla na svet Kajn in Abel. Vzgoja pa omogoča, da otrok zaradi svojih neskončnih možnosti v nekaj letih prehodi dolgo pot razvoja in naprej gradi tam, do kod so prišli njegovi starši, rodovi pred njim. Normalno tega nc moremo doseči mimo družine, saj jc nenadomestljiva ustanova človekovega počlovečenja. Prav to jc tudi nekaj najlepšega in najbolj osrečujočega: za otroka in za roditelja. Vloga očeta in matere, delitev vlog v odnosu do vzgoje? Kjer domuje resnična ljubezen in medsebojno darovanje, tam ni nobene potrebe preštevati, koliko krožnikov jc kdo pomil. Vsak vse, kar dela, vse, kar jc, dela in jc za druge: to z ljubeznijo daje in vse z ljubeznijo sprejema. Koga otrok pri vzgoji bolj potrebuje: očeta ali mater? Tako kot pri spočetju: oba enako, vendar vsakega na svoj način. Kjer jc ljubezen, ni nobene potrebe po zunanjem izenačevanju, saj so jo daleč presegli. Kakšna bi naj bila vzgoja v družini? Ljubezen j c ustvarjalna. Za to, da sc ljubezen izrazi, niso potrebne posebne (formalne) šole. Prisluhnit) jc treba svojemu srcu. V tem pogledu smo vsi enaki. Samo pomislimo, kaj bi imeli radi mi, pa nam bo jasno, kaj bi rad otrok, mladostnik. Kdor bi to hotel dopolniti šc z znanjem, ima danes veliko priložnosti in prav jc, da sc šc kaj naučimo. Kakšen je pomen pogovora v družini? Kogar imaš rad, temu hočeš biti blizu, nc samo telesno, ampak z vsem svojim bitjem, z njim deliš vse, kar premoreš na področju telesnega, duševnega in duhovnega. Ljubezen sc izraža tudi v besedi. Kjer zamre dobrohoten pogovor, jc to znamenje, da jc ostalo od ljubezni samo pogorišče. Ogenj družinskega ognjišča je ugasnil. Najbolj osrečujoče jc prav to, da sc v polnosti drug drugemu darujemo in v polnosti drug drugega sprejemamo. Brez sleherne laži, prikrivanja ali maske. V družini smo drug pred drugim to, kar smo. In drugi so nas takšnih veseli. Vloga starih staršev, kako je s sožitjem generacij ? Človek jc od spočetja do smrti eden in isti, torej enakovreden. Nobeno življenjsko obdobje nima prednosti pred drugim. V tem pogledu nihče ni za drugega. V vsakem obdobju moram najti svoj odnos do vseh drugih v spoštovanju, 67 strpnosti, dopuščanju drugačnosti, v iskrenem sožitju.,, Kakšno bogastvo pomeni za človeka, ko sc srečuje in bogati z raznimi generacijami! Kako obubožano bi bilo človeško življenje, če bi bilo samo mladostništvo, ali samo moč odraslih... Pustimo, da nas obogatijo drugi, storimo kaj, da bomo bogatili druge. Kaj reči mladim za boljše razumevanje? Pomnite, da ste bili otroci, pomislite, da boste morda odrasli ali celo postali stari. Veselite se mladosti, prekipevanja svojih energij in sposobnosti. Bodite pa modri, da se bo razcvetela pomlad vaše mladosti oplodila za bogato poletje in jesen. Tega ne morete brez odnosa do drugih, možno je samo v sodelovanju. Življenja ni v osamljenosti in izločenosti. Kaj bi don Boško svetoval mladim danes glede na okoliščine ? To lahko samo ugibamo. On kot Božji čovek bi mladim pokazal na vrednote, ki osvobajajo, ne pa zasužnjujejo. Mladim bi omogočil, da ustvarjalno izkoristijo svoje neštete energije, sposobnosti in možnosti, da se izrazijo tako, da bodo srečni in veseli mladi ljudje, ki se ne bojijo prihodnosti in ji gredo veselo in pogumno naproti. In mladi bi sledili don Boskovemu klicu. Kaj je vaše gibalo, moto življenja ? Sem redovnik, salezijanec, zato kot temeljno sprejemam naše - don Boskovo geslo: Daj mi duše, drugo vzemi! To pomeni: vedno in povsod naj bo na prvem mestu prizadevanje za človeka, zlasti za mladega. To bi lahko razumeli kot obljubo ljubezni do mladih, ki jo je treba vsak dan obnavljati. Kaj počnete v prostem času ? Kot salezijanec, torej vzgojitelj mladih, naj bi sc ohranjal svežega, krepkega, gibčnega, ustvarjalnega tako telesno, kot psihično in duhovno. Vsaka sprememba dejavnosti jc žc dobrodošlo poživilo. Prav tako tudi gibanje v naravi, razne zvrsti športa, »sprehodi« po novih idejah, »telovadba«s knjigami, srečevanje z ljudmi... Kaj bi bilo kratko sporočilo mladim ? Ker me je v tem pogovoru dal na svoje nakovalo Kovač (fant, ki mi jc zastavljal vprašanja), vam pravim: nikar ne pozabite, da jc vsak svojega življenja kovač! Kujte, prizadevno kujte, dokler ste šc mladi, saj se spodobi, da so Božji otroci enkratne umetnine, ne pa ponaredki in kopije. Torej vzgoja. Ta sveta obrt, ki nam jo je zaupal sam Bog. Lotiti sc je j c treba z vsem žarom svoje duše, saj ne gre le za neko opravilo, gre za najpomembnejše opravilo. V Pinardijcvi lopi je v don Bosku zraslo tudi veličastno spoznanje: »Hočete storiti kaj dobrega? Vzgajajte mladino! Hočete narediti kaj svetega? Vzgajajte mladino! Hočete narediti kaj Božjega? Vzgajajte mladino! Ta je med Božjimi stvarmi najbolj božanska.« 68 Franc Kuzmič Obredi in običaji med Židi ob smrti Smrt je ena osnovnih in neizogibnih stalnic človekovega življenja. S smrtjo in pogrebom ter žalovanjem so povezani tudi razni verski obredi in običaji, ki sc več ali manj prilagajajo okolju. V Prekmurje so sc začeli Židje naseljevati v drugi polovici 18. stol., sc tvorno vključevali v življenje v tem prostoru in v sorazmerno kratkem obdobju pozitivno zaznamovali to pokrajino predvsem v gospodarsko-trgovski smeri. Židje v Prekmurju so bili aškenazi, ncologi, zato so bili tudi različni pogledi na življenje in smrt, s tem pa tudi običaji, ki niso bili povsod podobni. Ker so sc tu rodili in umirali, je prav, da sc seznanimo tudi z njihovo kulturo pojmovanja smrti. Glede smrti in žalovanja so rabini oskrbeli številne predpise, ki so spodbujali sočutje do umirajočega in skrb za žalujočo družino. Po pravilih bi moral človek umreti z molitvijo Šema, Jisracl (Poslušaj, Izraeli). Če umirajoči več ni mogel govoriti, jc moral to storiti nekdo ob njem. Čas od smrti do pogreba se imenuje aninut in v tem času ima žalujoči (onen) poseben status. Žalujoči so jedli na samem, niso jedli mesa in ne pili alkoholnih pijač, da bi sc lahko tako popolnoma posvetili pokojniku in opravilom okrog pogreba. Žalujoči jc v tem času oproščen tudi številnih verskih obveznosti. V času pogreba so pri pokojniku bedeli, da ni bil nikoli sam. To jc bil znak spoštovanja mrtvega (kevot hamet). Običaj j c bil, da so mu zaželeli mir. Pogostni izreki pri tem so bili: Mir naj bo z njim (Alav hašalom), Naj nam bo spomin nanj v blagoslov! (Zihrono livraha) ali Naj bo spomin pravičnika v blagoslov (Zeher cadik livraha). Pokojnik, ki ni imel sorodstva, ki bi poskrbelo za njegov pogreb, je bil met micva. Po svetu so namreč posebna združenja, društva, imenovana Hcvra kadiša ali hcvra kedoša, ki sc ukvarjajo z vsemi pogrebnimi opravili. V času bolezni bolnika tudi obiskujejo in pokličejo zdravnika, žalujoči družini pa pripravijo po pogrebu kosilo ipd. Takega združenja v Prekmurju ni bilo. Po smrti so pokojnika umili. Ta obred sc imenuje čiščenje ali pranje (tahara ali rehica). Umivanje so opravili doma. Umivalci (rohacim) so sc vedli do trupla nadvse spoštljivo. Obred so začeli tako, da so truplo položili na tla, če je bilo mogoče, na kamnito ležišče na razgrnjen prt. Umivali so ga s toplo vodo, začeli pri glavi in končali pri nogah. Oprali so tudi lase in jih počesali. Prav tako so uredili nohte. Po izjavah nekaterih informatorjev so pokojniku namazali nohte z rumenjakom. Prt jc služil za sušenje. Po končanem umivanju so truplo zavili v čiste prte, dobro posušili in nato pokojnika oblekli v oblačilo imenovano tahrihim. Obleka je bila iz belega, najpogosteje iz lanenega platna. Po predpisih jc morala biti sestavljena najmanj iz treh delov, sešita pa je morala biti brez obrobka, vozlov in s širokimi šivi. Do 16. stol, so šivali posmrtno obleko v različnih barvah (črna, bela, celo pisana), od tedaj pa samo belo. Moškemu so dali na glavo belo čepico, ženski pa bel predpasnik. Nekoč so pripravljali luksusne pogrebe in šivali dragocene posmrtne obleke, da bi s tem pokojniku izkazali spoštovanje. Veliki izdatki so vodili v še večje uboštvo. Zato jc rabi Gamlicl ukazal, naj pokojne pokopljejo v preprostih platnenih oblačilih. Od tedaj naprej je sledil običaj skromnega pogreba. 69 Noge so morale biti iztegnjene, roke sklenjene na srcu. V spoštovanje do pokojnika je moral biti pogreb čimprej. Pobožni Židje so si pripravljali svojo posmrtno obleko še v času življenja. Še iz talmudskih časov je običaj, da so pokojnika pokopali s talitom, katerega so uporabljali v času življenja. Ves ta čas je gorela sveča. Krsta (aron metim) je bila izdelana po strogih verskih predpisih iz ravnih neobdelanih desk pravokotne oblike s šestimi deskami brez okraskov in kovinskih žebljev. V Času Hašnionejcev so kosti pobrali in jih shranili v »krste« iz kamna ali gline. V času Talmuda naj bi uporabljali krste le za prenos trupel v oddaljene kraje. Otroke, stare do 30 dni, so nosili na rokah, do enega leta v krstah, starejše na nosilih. Rabine v vzhodni Evropi so pokopavali v krsti, narejeni iz mize, za katero so v času življenja študirali. V 16. stol, je prevladoval kabalistični pogled, t.j. da mora biti truplo v neposrednem stiku z zemljo zaradi izpolnitve bibličnega izreka, da je človek iz prahu in se v prah tudi vrne. Pravoverni Židje so sc tega strogo držali. Celo tam, kjer je bila po zakonu predpisana krsta, spodnje deske niso smeli pritrditi ali pa so jo preluknjali. Duhovnikom (kohanim) krste niso luknjali, ampak so dali v krsto le vrečko zemlje iz Ercc Jisraela. V nekaterih verskih občinah so dali pokojniku v roke še palico, da bo ob Mesijevem prihodu lahko hodil. Učenim rabinom so dali v krsto šc zvitek Tore. V nekaterih krajih Bosne in južne Srbije so krsto nad grobom razbili in pokojnika z razbito krto spustiti v grob. Pogrebni sprevod (levaja) je bil enak tako pri bogatih kot pri siromašnih. Če je bilo na dan več pogrebov, so pokopavali po vrstnem redu umiranja, izjemoma po dogovoru. Pogrebni obred se je navadno začel na domu. Bile pa so tudi razne izjeme, saj je bil na primer pogreb soboškega veletrgovca in predsednika židovske verske občine Edmonda Fiirsta leta 1929 iz soboške bolnišnice na židovsko pokopališče. Pred mrtvaškim vozom s konjsko vprego so na čelu sprevoda nosili Davidovo zvezdo, kar pa ni bilo pravilo. Nato so šli moški, potem krsta, za njo duhovnik in na koncu ženske. Sprevod jc bil izredno dobro delo (micva). Med potjo so sc večkrat ustavili in počivali. V naših krajih so imela pokopališča ob vhodu vežice, kjer je bil krajši obred. Nato se je pogrebna povorka pomikala proti grobu. Krsto so nesli h grobu najožji svojci (otroci, bratje). Pri odprtem grobu jc imel rabin nagovor oz. pridigo in molitev (kadiš). Nato so krsto spustili v zemljo. Prvi je vrgel zemljo v grob rabin z izrekom. Običaj jc šc bil, da so vsi prisotni z eno lopato vrgli v grob tri lopate zemlje. Po pravilihie moral gledati pokojnik proti vzhodu. Vencev in cvetja niso dajali na grobove. Ce je že kdo kaj prinesel, so to po pogrebu odstranili, saj polaganje cvetja na grobove pri ortodoksnih Židih ni bilo dovoljeno, ker jc bil to po njihovem prepričanju poganski običaj (hudak hagoj). Ko so zapuščali pokopališče, je stala pred vrati revnejša Židinja z lesenim škafom vode in vsakemu iz lončka polila na prste vodo. V zahvalo za to uslugo so ji metali v škaf kovance. Kakšnega kovanca so bili deležni tudi otroci, ki so ob večjem pogrebu pomagali nositi od bližnjih sosedov vodo. AŠkenazi so za pokoj duše ob pogrebu brali ali peli molitev Male rahamim, kar v prevodu pomeni: Bog, ki si poln usmiljenja. Pri sefardih je bila molitev aškava ali počivanje v miru. Ponovili so jo tudi 3(1 dni po pogrebu in ob obletnici smrti (jarcajt). 70 V sinagogi so po branju Tore molili za dušo pokojnika. V molitvi, imenovani jizkor (Naj se spomni), omenjajo imena pokojnih članov ožje in širše družine (očeta, matere, bratov, sester, otrok itd., ob raznih priložnostih pa imena pokojnih velikanov in uglednih ljudi. Ta običaj jc nastal vil. stol., v času križarskih vojn, ko so križarji pobili na tisoče nedolžnih Židov. Občine so njihova imena zapisale v posebne knjige in jih brali v sinagogah v času med pasho in šemini acerata. Pozneje sc jc ta običaj razširil še na druge praznike. Zelo stari običaj na pokopališču ob krsti jc bilo še trganje ali rezanje obleke (keria), ki sc jc opravljal stoje, namreč po pojmovanju, da moramo žalost in nesrečo sprejeti pokončno. Moškim so rezali telovnik ali obvratnik, nekateri samo podlogo. Ta običaj ima svoj izvor žc iz časa, ko si j c očak Jakob raztrgal svoja oblačila, ko jc zvedel za sinovo smrt. Žc v času Talmuda so si raztrgali (pretrgali) oblačilo le z enim rezom. Žalovanje (avelut) so začeli takrat, ko jc bil grob zasut. Obiskovanje in tolaženje žalujočih jc predstavljalo dobro delo. Ekshumacija je po židovski tradiciji prepovedana, izjema je le tedaj, ko se posrmtni ostanki prenesejo v »Sveto deželo« ali z nežidovskega pokopališča na židovsko. Po vrnitvi s pokopališča so prijatelji ali sosedje pripravili žalujočim kosilo, imenovano kosilo tolažbe (seudat havraa), saj po predpisih žalujoči tega niso smeli pripraviti sami. Prvi obrok je bil pripravljen iz trdo kuhanih jajc in kruha, kar ima simboličen pomen, saj jc bilo jajce že od nekdaj simbol življenja in vstajenja, kruh pa človeka krepča, serviran pa jc v košaricah, spletenih iz vrbja. Žalujočim so lahko postregli še z lečo. Žalujoči so ostali doma sedem dni, sedeli na tleh ali nizkih trdih klopeh, na vrečah, napolnjenih s slamo in so bili bosi. Prepovedana so bila tudi vsa opravila. Milejše kriterije imata le mlada žena in dekle. Žalujoče obiskujejo prijatelji in znanci ter jih tolažijo. Žalujoči še trideset dni po smrti ožjega člana družine niso smeli obleči nove obleke, sc nc briti in striči, niti udeleževati zabav. Navadno je žalujoči v tem času še menjal v sinagogi prostor. Veliki prazniki so žalovanje prekinili oziroma skrajšali. Tudi rabini so odvračali ljudi od pretiranega žalovanja. Vseh sedem dni jc v hiši gorela sveča ali oljenka. Običaj jc še bil, da so bili žalujoči eno leto oblečeni v črnino kot znak žalovanja. Otrok v črnino niso oblačili. Za obisk pokojnih na pokopališču ni bilo posebnih predpisov. Navada je bila, da so grob obiskali 9. ava, v mesecu clulu, med roš hašano in kupurjem, ob obletnici smrti ali dan prej. Vsaj enkrat letno so grobove temeljito očistili. Ob obletnici smrti so imeli za pokojnikom komemoracijo. Zjutraj in zvečer so v sinagogi brali kadiš. Mnogi so sc celo postili, 'lega dne so dajali tudi miloščine. Prižgali so svečo, ki jc gorela 24 ur. Nagrobnik (maceva) so postavili običajno po enem letu. Do takrat jc bilo na grobu le nekakšno leseno znamenje z imenom v obliki deščice. Nagrobniki so bili preprosti, napisi v madžarščini, nemščini, hebrejščini in slovenščini. Na soboškem pokopališču so bili pretežno iz pohorskega granita in črnega marmorja, postavljeni pokonci. Na nagrobnikih levitov jc bil pogosto vklesan vrč kot simbol nekoč njihove funkcije v hramu, na Kohnovih nagrobnikih pa simbol roke, njihova pravica blagoslavljati. Nakateri nagrobniki so imeli še kratke napise, kot Salom (mir), Pc in Tet itd. Pokopališče jc bilo zunaj naselja, če jc to le bilo mogoče. Murskosoboško židovsko pokopališče jc bilo na robu mesta, v neposredni bližini mestnega 71 pokopališča, lendavsko v Dolgi vasi, beltinsko pa prav tako zunaj vasi. Grobovi in pokopališča si bila za Žide sveti kraji, zato niso vstopali razoglavi, na njih prav tako niso kadili, ne jedli in ne pili. Ob velikih praznikih so molili še hoskaro (aškava) za kraljev večni mir. Danes v Prekmurju ni več beltinskega židovskega pokopališča, soboško so preuredili v nekakšen spominski park žrtvam nacizma. Na ogled, spomin in v opomin pa jc še lendavsko pokopališče v Dolgi vasi. Upajmo, da ga ne bo doletela usoda prejšnjih dveh. Bodi zdrava, domovina... (Pogovor s prekmurskimi Slovenci v Kanadi) Sredi maja 1996 je bil v Kanadi popis prebivalstva. Kanadski slovenski kongres (KSK) je na Slovence v Kanadi naslovil posebno pismo, s katerim vabi vse k udeležbi. Opominja jih, naj ob tej priložnosti ne pozabijo priznati svoje slovenske narodnosti. Vodstvo KSK ugotavlja v tej poslanici, da sc je ob zadnjem vsekanadskem popisu priznalo za Slovence 8.050 oseb, od tega v provinci Ontario 6.320. Vendar jc KSK prepričan, da živi danes v Kanadi vsaj 5O.(MX) Slovencev. Skoraj vsi so se priselili v novo domovino po drugi svetovni vojni. Odkar pa je Slovenija postala samostojna država, še posebej po dramatičnih osamosvojitvenih dogodkih izpred petih let, sc jc zanimanje za staro domovino pri večini kanadskih Slovencev močno povečalo. Vodstvo KSK je skoraj prepričano, da sc bodo sedaj mnogi Slovenci, ki so se predali »dremavici« kanadskih prostranstev, ponovno prebudili in se zavedli svojih narodnostnih korenin in to ob najnovejšem kanadskem popisu tudi javno in odkrito priznali. Spoštovana rojaka Jože in Agata Žoldoš. Pred veliko nočjo /996 sta se nekaj tednov mudila v vajini ožji domovini - Prekmurju. Prišla sta na pogreb kar treh ožjih ut daljnih sorodnikov. Sicer pa vidva skoraj vsako leto obiščeta domovino. Kljub večdesetletnernu zdomstvu vajina ljubezen do domovine ni usahnila, ampak je postala še bolj zavestna. Podobno velja za veliko večino naših rojakov po svetu. Življenjski in narodnostni utrip naših izseljencev bi zanimal tudi bralce Stopinj. Prosim vaju, da nam odgovorita na nekaj vprašanj. Bi se najprej kratko predstavila ? V Kanadi velja pravilo, da imajo žene prednost pred moškimi. Hvala, Jože! Rodila sem se v Trnju na številki 43, v verni družini VinČecovih. Osnovno šolo sem obiskovala v domači vasi, nižjo gimnazijo v Crensovcih, knjigovodski tečaj pa v Mariboru. Nekaj časa sem bila zaposlena v kmetijski zadrugi v Crensovcih in Odrancih. Leta 1956 sem se množičnemu valu prekmurskih ekonomskih emigrantov pridružila tudi jaz. Po prehodu državne meje sem se znašla v avstrijskem begunskem taborišču Asten blizu Linza. Decembra istega leta sem po dolgi vožnji pristala v Kanadi. Podobno kot žena Agica izhajam tudi jaz iz številne družine. Moja rojstna vas je prav tako Trnje. Kmalu po mojem rojstvu smo se Žoldoševi preselili v Crcnsovcc, kjer sem preživljal svoja otroška in mladeniška leta. Po končani osnovni šoli v domači vasi sem se izučil za mehanika. Nekaj časa sem bil zaposlen na Jesenicah, nato v Ljubljani in pred odhodom v daljni svet pri kmetijski zadrugi na Gornji Bistrici. Istega leta kot Agica, sem tudi jaz ilegalno prestopil državno 72 mejo. Po nekajmesečnem bivanju v taborišču Aston, sem junija 1957 stopil na kanadska tla. Z Agico sva sc poznala že doma. Poročila sva sc v Torontu leta 1958. Bog jc blagoslovil najin zakon s petimi otroki. Dve hčerki sta zaposleni v našem družinskem podjetju, sin Jože jc zdravnik-kirurg, dva sina pa še študirata, starejši v Londonu, mlajši v Torontu. V našo družino spada tudi ženina mama, ki bo leta 1997 obhajala devetdesetletnico življenja. Kljub visoki starosti jc še vedno čila in zdrava. V navezi: žena-administratorka, jaz-mehanik. s prekmursko pridnostjo in s precej tveganja, sva polagoma ustanovila večje podjetje za izdelavo velikih transportnih hladilnikov. Sedaj, ko izpolnjujeva pogoje za upokojitev, počasi predajava podjetje v roke najinih potomcev. Upava, da bodo kljub hudi konkurenci, ki vlada v tako imenovani zahodni hemisferi, tudi oni uspešni. V uvodu ste povedali, da midva, pa tudi najini ostali sorodniki zelo radi obiskujemo našo rodno domovino. To drži. Midva sva pogosteje doma v poslovnih zadevah. Pa nc samo zato, ampak v prvi vrsti zato, ker mi izseljenci v globini duše občutimo resničnost Cankarjevih besed: »Domovina, ti si kakor zdravje«. Doma si domotožje, ki sc v nas v tujini pogostokrat oglaša, nekoliko pozdravimo. Učinkovitega zdravila za to bolezen do danes še ni izumil noben Nobelov nagrajence in ga najbrž nihče nikoli nc bo. Najboljše začasno zdravilo za to »bolezen« je bilo in ostane obisk domovine in domačih. Kaj je vas mlade nagnilo k odločitvi, da ste zlasti v petdesetih letih tako množično zapuščali domovino? Kakšna je bila vaša odisejada, dokler se niste zasidrali v deželi z drugačnim jezikom, drugačnimi navadmi? Kako ste se dokopali do človeka vredne eksistence ? Nekje sem brala, da je Prekmurje še danes najgosteje naseljena slovenska pokrajina, kjer pride na kvadratni kilometer l(X) ljudi. Gostota prebivalstva in še zlasti povojne ekonomske razmere, so takorckoč prisilile mlade ljudi, da so poskušali v širnem svetu najti boljši kos kruha. Ker jc bila takratna skupna država tesno povezana z SZ in tedanja »železna zavesa« ni nudila možnosti legalnega prehoda državne meje, je pač prišlo do množičnega ilegalnega eksodusa. Znano jc tudi dejstvo, da so Prekmurci že od nekdaj odhajali na razna sezonska dela v Slavonijo, na Madžarsko in čez Muro v ostale slovenske pokrajine. Mnogi so odšli med obema svetovnima vojnama v Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Belgijo itd. Številni Prekmurci so sc že davno pred prvo svetovno vojno izselili v Severno Ameriko, Argentino, Urugvaj in še drugam. Tudi naju z Jožetom je po drugi svetovni vojni zajel val »preseljevanja narodov«. Odšla sva »vprek in v šir« (O. Zupančič). Bili smo mladi, polni življenjske energije. Toda znašli smo sc v tujem svetu, bili smo brez znanja tamkajšnjega jezika, brez centa v žepu. Verjemite, ni bilo lahko. Sprejeli smo vsako delo, ki so nam ga ponudili domačini. Delali smo na kmetijah, v gozdovih, na železniških progah, v rudnikih... V začetku naše delo ni bilo plačano, ker smo morali »odslužiti« stroške prevoza iz Evrope v daljno Kanado. V delo smo sc »zagrizli« s hvalevredno pndnostjo in z obilico optimizma. Sčasoma smo uspeli. Mnogi rojaki so sc izučili raznih dejavnosti. Kanadčani so nas vedno bolj cenili kot zanesljive in poštene delavce, zato so nas Slovence vedno raje sprejemali v službe. Prebili smo led začetniških kanadskih let. S privarčevanim denarjem smo prišli do hišic, nato do boljših hiš in celo do podjetij. Številnim Slovencem, tudi prekmurskim, so sc vsaj do neke mere uresničile mladostne sanje. Največ Slovencev - to velja še posebej za Prekmurec - sc je naselilo v Torontu in njegovi okolici. To velemesto jc danes središče slovenskega življa v Kanadi. 73 Zakonca Jože in Agata ŽoldoŠ in njunih 5 otrok Prekmurci veljate za dobre kristjane. Tudi daleč od doma ste ostali tesno povezani s Cerkvijo. Bralce STOPINJ bi zanimalo, kako in kje v Torontu ste se vključili v versko in cerkveno življenje? Ali ste se že ob prihodu v novo domovino srečali s slovenskimi duhovniki ? Kako so v Torontu nastajala verska središča za Slovence ? Vere naših dobrih očetov in mater v tujini nismo zavrgli, ampak smo jo še utrdili, vsaj večina Prekmurcev, Kmalu po prihodu v Toronto smo se vključili v občestvo župnije Marije Pomagaj. Velika skrb pokojnega škof dr. Gregorija Rožmana jc bila, da jc slovenske izseljenec oskrbel s slovenskimi duhovniki. Dr. Janko Pajk je bil prvi duhovnik, ki jc opravljal dušno pastirstvo med torontskimi Slovenci; med Slovence v Kanadi jc prihajal iz ZDA. Za prvega stalnega duhovnika med torontske Slovence jc prišel lazarist dr. Jakob Kolarič. On je nemudoma vpeljal redno slovensko mašo in sicer v angleški cerkvi Mount Cartnel. Seveda pa so bili tu Slovenci le gosti. Cerkev jim jc bila na voljo takrat, ko domačini niso imeli verskih in družabnih prireditev. Zato so se Slovenci kmalu odločili, da zgradijo lastno svetišče in sicer v čast Mariji Pomočnici. Izredno resno so se lotili gradbenih del in že leta 1954 je ljubljanski škof Rožman blagoslovi! novo cerkev za slovensko narodno župnijo. Prevzeli so jo lazaristi. Od nastanka župnije do danes so sc zvrstili župniki: že imenovani dr. Kolarič, Andrej Prebil, 'Ione Zrnec, Jože Mejač, Ivan Plazar in Tine Batič. V to župnijo spadamo Žoldošcvi. Novembra 1960 so gg. lazaristi blagoslovili zemljišče in zasadili prvo lopato za novo cerkev Brezmadežne. To cerkev jc zidala skupina Slovencev v zahodnem delu Toronta. Večina teh Slovencev jc prej pripadala župniji Marije Pomagaj. Ker so se mnogi teh naših rojakov zaradi delovnih mest preselili v zahodni del Toronta, je bilo treba misliti na novo cerkev. Cerkev Brezmadežne je torej drugo slovensko versko in kulturno središče v trimilijonskem mestu Toronto, kjer jc nadškof slovenske gore list - dr. Alojzij Ambrožič. 74 Moški pevski zbor »Majolka« iz Hamiltona 21. 5. 96 v Črensovcih Kako je v Kanadi, posebej pri vas v Toronul, poskrbljeno za mladi rod glede učenja slovenskega jezika? Ali je res, da tretja generacija Slovencev skoraj več ne obvlada slovenščine, razen v družinah, ki doma skrbno uporabljajo materinščino in svoje otroke redno pošiljajo v slovenske sobotne šole ? Cc dovolite, bom na to vprašanje odgovorila jaz. Prva slovenska sobotna šola v Torontu, pri Mariji Pomagaj, je bila ustanovljena leta 1953. Kakor je bila potrebna etnična eerkev za slovenske priseljence, prav tako je bila potrebna slovenska šola. Njene naloge mi ni potrebno posebej pojasnjevati. Po mnenju njenega podravnatclja Blaža Potočnika je v desetletjih svojega obstoja zabeležila lepe uspehe. Žal zadnja leta upada vpis v slovensko sobotno šolo. Pred desetimi leti je imela ta šola 240 rednih učencev, lani pa samo šc približno 90. Težko je reči, kdo je za to nazadovanje odgovoren. Gotovo je krivo tudi okolje, v katerem živijo slovenski otroci. Nemajhen delež pri tem imajo starši s svojo malomarnostjo, pa tudi učenci, ki se neredko izgovarjajo, kje bodo rabili slovensko besedo. Kar sc tiče otrok naših prekmurskih staršev, ne smemo prezreti dejstva, da je za njih knjižna slovenščina tretji jezik (prekmurščina, angleščina, knjižna slovenščina). Slovenci v Torontu sc predobro zavedamo, da slovenstvo v Kanadi stoji in pade z znanjem oziroma neznanjem slovenskega jezika. Zgolj ohranjanje slovenskih folklornih navad je mnogo premalo. Naši potomci brez znanja slovenskega jezika ne bodo mogli ohraniti slovenske identitete. Kultura brez jezika ni prava kultura. Tega ne smemo pozabljati in nam ne sme biti vseeno, kakšen odnos do slovenskega jezika bodo imeli naši zanamci. Dejala sla, da je trimilijonsko mesto Toronto po drugi svetovni vojni postalo središče tudi številnih slovenskih priseljencev. Sporedno z graditvijo obeh slovenskih verskih središč pri Mariji Pomagaj in pri Brezmadežni ste mislili tudi na družabno življenje in kulturno udejstvovanje. Obe cerkvi se lahko pohvalila s prostornima in vzorno urejenima dvoranama in drugimi pripadajočimi prostori. V teh dvoranah doživite torontski Slovenci marsikatero prijetno uro in podoživljate staro domovino. Kako je pri vas glede kulturno-prosvetnega udejstvovanja? Tu imam v mislih igralstvo, nastope pevskih zborov, bralne večere slovenske besede, razstave lepih umetnosti in podobno. Prav ste dejali: vzporedno z rastjo obeh slovenskih cerkvenih skupnosti v Torontu (pa seveda tudi drugod po prostrani Kanadi), sc je razvijalo tudi družabno-prosvctno-kulturno udcjstovanjc Slovencev. Tu se bova omejila na 75 Torontski Slovenci na proslavi pri Mariji Pomagaj mesto Toronto, ker te razmere v Torontu najbolje poznava. Ta najin opis velja prav gotovo tudi za mesta Montreal, Hamilton, Winnipcg itd. V obeh torontskih slovenskih župnijah imamo številne sposobne in dela voljne ljudi, ki nam z igrami, raznimi proslavami, folklornimi nastopi, razstavami itd. večkrat v letu pričarajo košček domovine. V obeh župnijah obstojajo folklorne skupine, ki zbližujejo mladino in jo hkrati odvračajo od raznih zank in stranpoti, ki jih v velemestih ni malo. Poleg cerkvenih mešanih pevskih zborov imamo še samostojne moške m dekliške pevske zbore. Nastopili so na raznih turnejah širom po Kanadi, v ZDA in tudi v domovini Sloveniji. Podobno razgibano jc delo folklornih skupin. Ena od njih je pred leti nastopila tudi v Crensovcih. Dovolita, da h gornjemu vprašanju dodam nekaj še jaz, podpisani. Tretji dan po obisku svetega očeta v Mariboru, je hamiltonski moški pevski zbor »Majnika« na svoji turneji po Sloveniji obiskal tudi našo župnijo Crensovcc. V polni župnijski cerkvi jc najprej sodeloval pri zahvalni sveti maši za prelepo uspeli papežev obisk. Po končani maši je odpel program enajstih pesmi. Dolgotrajno odobravanje jc požela zlasti pesem »Bodi zdrava, domovina«. Kar čutili smo, da člani tega ansambla niso prepevali zgolj z usti in grli, ampak še posebej s srcem. Po končanem pevskem nastopu v cerkvi in kratkem postanku v novo nastajajočem župnijskem domu, so se rojaki iz Hamiltona »preselili« v dvorano kulturno-prosvetnega doma v Žižkih, kjer so jim tamkajšnji vaščani priredili kulturni spored. Zbor »Majnika« se je prijaznemu sprejemu oddolžil z nekaj pesmimi. Črcnsovski župan Tot nar sc je rojakom iz Kanade zahvalil in jim priporočil, naj slovensko pesem ponesejo v vsa prostranstva sveta, kjer »bijejo« slovenska srca. Odgovor na gornje vprašanje še ni izčrpan. Nadaljuj ti, Jože. Jaz bi pripomnil, da prav letos obhajamo torontski Slovenci 40-letnico nastanka društva »Večerni zvon«. Glavni namen »Večernega zvona« je bil in jc še danes - gojenje družabnosti med torontskimi Slovenci. Pristava društva »Večerni zbor« jc vzorno urejena. 76 Poleg velike dvorane jc kuhinja. Na voljo je plavalni bazen, tam so igrišča za razne športne panoge, lepa sprehajališča. Mariji Vnebovzeti je posvečena lepa večja kapela. Za ureditev tega čudovitega otoka tišine in miru, smo torontski Slovenci mnogo žrtovali. Vanj smo vložili tudi številne prostovoljne delovne ure. Na obronku gozda, ki obdaja »Večerni zvon«, so številne vikend-hišice, last pridnih Slovencev, kjer najdejo oddih po napornih delovnih tednih. Temu, kar je povedal Jože, bi jaz dodala, da je slovensko kulturno društvo »Večerni zvon« izvedlo več akcij za zbiranje prostovoljne pomoči za razne zadeve v Sloveniji m za begunec iz nekdanje Jugoslavije. Ob počastitvi 70-letnicc g. pom. škofa dr. Jožeta Smeja smo zbrali pomoč za aparature za soboško bolnišnico. Ob proslavi 250-lctnicc rojstva Mikloša Kuzmiča, smo ob lepo uspelem kulturnem programu zbrali pomoč za gradnjo novega župnišča na Gornjem Seniku. Škoda jc, da to župnišče danes ne služi namenu, za katerega smo darovali torontski Slovenci! S kulturnim programom smo se spomnili tudi zasluženega Slovenca in velikega domoljuba dr. Vilka Novaka. Za mnoge, lepo uspelo kulturno-prosvctne prireditve smo iz srca hvaležni gospodu Žižku kot pevovodji, režiserju in zavzetemu vsestranskemu kulturniku. On nam leto za letom posreduje tudi vzorno urejevane STOPINJE. Tu ima velike zasluge g. biseromašnik msgr. Lojze Kozar. Ob biseromašnem jubileju mu čestita tudi torontsko kulturno društvo »Večerni zvon« z molitvijo, da bi mu dobri Bog naklonil šc kak žlahtnejši jubilej! V kakšnih ekonomskih in socialnih razmerah živijo danes Slovenci v novi domovini Kanadi? Naši ljudje so sc v Kanadi dobro uveljavili. Odlikuje jih pridnost, poštenost, strpnost in močna volja. Za mnoge so bili nekoč časi trdega dela. Z žulji na rokah in trdno voljo so si polagoma ustvarili lastne domove, na katere so danes lahko upravičeno ponosni. Malo jc v Kanadi slovenskih družin, ki ne bi imele svoje hiše. Med Prekmurci jc v Torontu in okolici danes nad 70 podjetnikov. To so ljudje, ki so s prihranki gradili in šc gradijo podjetja, delavnice, v katerih ne zaposlujejo samo slovensko govorečih ljudi, ampak tudi tiste, ki so njim nekoč -včasih skopo - rezali vsakdanji kruh. V glavah slovenskih podjetnikov se porajajo nove ideje, ki so šc kako potrebne in dobrodošle v današnjem svetu, kjer veljajo stroga tržna pravila! Kar sc tiče socialnih razmer naših rojakov v Kanadi, jih smem pohvaliti kot zelo dobre. To velja tudi glede zdravstva v Kanadi. Seveda pozna vsako pravilo tudi izjeme. Za ostarele rojake smo zgradili »DOM LIPA«. Dom jc vzorno urejen in oskrbovan. Duhovno skrbstvo v Domu vodijo oo. lazaristi, žc nekaj let g. dr. Sodja. Slovenska skupnost v Torontu in okolici jc lastnik dveh denarnih ustanov. To sta »Slovenska hranilnica in posojilnica Janeza E. Kreka« in »Župnijske hranilnice in posojilnice Slovenija«. * Draga rojaka! V' imenu STOPINJ se vama za la razgovor prisrčno zahvaljujem. V Prekmurju si zelo želimo, da bi tudi Stopinje bile nekak most med domovino Slovenijo in vami, rojaki v tujini. Ostanite zvesti izročilom svojih očetov in mater. Ohranjajte materinščino kot dragoceni biser. Ostanite zvesti tudi Rogu in Cerkvi! Dobri Rog naj vas ohranja zdrave in srečne. Vsa domovina vas iz srca pozdravlja! 77 Hvala tudi vam! Dovolite, da na koncu uporabiva pesnikove besede: Bregovje, doline Slovenske krajine, gorice, ravnine ste meni lubiene, slovenske ste zemle sijaj, nebeške dobrote miglaj: Slovenska krajina, mili moj dom, pozabo te nikdar, nikde ne bom. (Srčen. Uglasbil France Cigan) Pogovarjal sc je Franc Tcmcnt Lojze Kozar ml. Pismo župnika Janoša Ne čudite se, da vam piše župnik, ki ima že deseto leto z zemljo zasuta usta. A zemlja je v svoj objem sprejela le moje suhljato, ostarelo telo, moj duh pa je prost, moj duh živi. Rad bi vam povedal nekaj besed, vam, moji dragi gorcnjesc-niški farani in vsem vam, rojaki, Slovenci. Dokler sem še živel med vami, nisem mogel vsega povedati, kajti tudi takrat sem imel zasuta usta. Ne sicer z zemljo, pač pa z grožnjami oblastnikov. Zdaj pa, odkar moje telo počiva na strmem gorenjeseniškem pokopališču, sem svoboden. Pa tudi dalje vidim, nisem več ujet v slepo dolino. Na svet, na naše porabske ljudi, na to kratko zemeljsko življenje, gledam drugače, skoraj bi lahko rekel, z božjimi očmi. Večnost se mi je približala in zato je moj pogled prečiščen. Nekateri, ki so se tistega sončnega septembrskega dne pred desetimi leti udeležili mojega pokapanja, se že z menoj veselijo na tej strani. Vi pa, ki na svoje pokapanje še čakate, ste dostikrat malodušni, zbegani in obupani. Ujeti ste pač v svoj svet, ki je velikokrat preveč krut, pa tudi zlagan, hudoben. Saj me poznate. Tudi jaz, stari, indašnji plebanoš Janoš Kuhar, sem bil v življenju preveč črnogled. Bil sem namreč priča umiranja slovenske besede in slovenskega čutenja. Gledal sem vse to, pa nisem mogel ničesar storiti, da bi preprečil ali vsaj zavrl ta proces. Pol stoletja sem bil župnik na Gorenjem Seniku. Pravzaprav nekaj let manj, ker so me oblastniki kmalu po vojni pregnali s Senika in sem pet let preživel v madžarski župniji Izsakfa. Tudi po vrnitvi nisem imel pravega miru, predvsem pa nisem bil svoboden. Zato ni čudno, da sem za mnoge postajal čudak, starokopitnež. Vztrajal sem pri slovenskem bogoslužju, sproti prevajal bogoslužna besedila v naše lepo porabsko narečje, se pogovarjal z ljudmi v slovenščini, učil otroke verouk - tudi v slovenščini. Obenem pa sem videl, da ostajam sam. Učitelji so se prilagodili ukazom nadrejenih in izgnali slovenščino iz šole. Zadnja leta se sicer vrača, a plaho in negotovo. Starši so vse bolj popuščali, češ, kaj bi se mučili s slovenščino, saj s tem manjvrednim jezikom nikamor nc moreš, ne v urad, ne v trgovino, nc v službo. In res je bilo tako. Samo z madžarščino si kaj dosegel. Naša domača beseda je ostajala le v vasi, sc umikala iz domov, iz gostiln, iz družabnega življenja. Le jaz sem ji v cerkvi nudil zavetje. Zato se ne čudite, da sem obiskovalcem pogosto ponavljal: »Ko jaz umrem, bo vse slovensko propadlo.« In ko je škof Smej z bogoslovci maševal v naši cerkvi, sem povedal: »Hvala vam, da ste prišli. Hvala, da ste prišli na moj pogreb, na 78 pogreb slovenstva.« Škof Smej pa ini jc takrat odgovoril: »Mi pa verujemo v vstajenje!« Takrat sem le zamahnil z roko, danes pa mu seveda pritrjujem. Kako bi si pred desetimi leti mogel zamišljati, da sc bo svet pri nas tako spremenil? In resnično, zelo sc je spremenil. Predvsem na zunaj. Odstranili so trojno žično ograjo na meji med Madžarsko in Avstrijo. Ko od tukaj, iz večnosti gledam to ograjo, ki jc ločevala dve državi, si pravim: »Kakšna strašanska neumnost! Kako zaslepljeni so bili ljudje, ki so jo postavili in jo tako dolgo ohranjali! Ograja med državama! Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako zelo neumno, predvsem pa ljudem v pogubo.« Tudi vojakov ni več. Ne stojijo več na cestah z orožjem v roki, ne spremljajo več korakov vsakega človeka, še posebej tujca. Še druga velika sprememba sc jc zgodila v tem času. Naša dolina ni več konec sveta. Lahko greste kamor želite. Imate mejni prehod. Lahko sc srečujete s sorodniki, z znanci, s sosedi iz goričkih vasi na drugi strani meje. Imate tudi slovenske časopise, knjige, prireditve. Seveda ni vse tako, kakor bi si želeli, kakor bi bilo prav, a vendar sc dogaja marsikaj lepega, vzpodbudnega. Ta svet, v katerem vi sedaj živite, pa ni več zame, starega, in dašnjega duhovnika. Zato jc Bog prav storil, ko me jc tisto nedeljsko jutro poklical k sebi še preden sem opravil daritev svete maše. Preveč vsega novega so prinesla zadnja leta. Moral sem iz objema slepe doline, moral sem sc povzpeti zelo visoko, da sem si očistil pogled in krepil dušo. Sedaj bi vas rad predvsem opogumil. Karkoli bo še prišlo, upajte in vztrajajte. Kajti zgodovino človeštva vodi Bog. Sedaj to jasno vidim. Prej tega nisem videl, čeprav sem večkrat molil tudi 26. psalm: »Gospod jc moja luč in moja rešitev, zato se ne bojim nikogar. Gospod je varuh mojega življenja.« Zdaj, ko živim v tej luči, sc več ničesar ne bojim. Ne bojim se zase, ne bojim se za vas, ne bojim sc za Slovence v Porabju. »Saj Gospod ne zaspi in ne zadremlje, on jc tvoj varuh.« Dokler živimo, nas le preizkuša, dopušča padce, a nas ne pusti obležati. Rekli boste, naš stari gospod nc morejo iz svoje kože, že spet nam pridigajo. Saj vam tudi imam kaj povedali, Hvalo in grajo. Mislim, da imam pravico kaj povedati, saj ste še zmeraj moji, še vedno vas imam rad. Ko sc takole oziram tja proti cerkvi, mi jc kar žal za starim župniščem. Res jc bilo vlažno in zanemarjeno, saj sem vso skrb posvečal cerkvi, a novo sc s tem, obnovljenim, ne da primerjati. Staro župnišče jc postalo dragocena stavba, a žal ni več župnišče, v njem več nc prebiva župnik, molitev v njem jc prenehala. In kar me še bolj boli, mnoge dragocenosti, slovenske knjige, molitvenike, natipkane lističe so razni ljudje razvlekli na vse strani. A vendar župnišče imate, novo, moderno. Imate tudi župnika. Škoda le, da niste bili dovolj odločni m vztrajni. Prehitro sle popustili m sc sprijaznili s škofovim pojasnilom, da pač slovenskega duhovnika m. Vesel pa sem, da zadnja leta vseeno imate vsak nekaj: slovenskega »kaplana«, kakor se rad pošali župnik Camplm, ki prihaja iz Martinja. Stori, kar more: mašuje ob nedeljah in praznikih, spoveduje, če kdo želi, obišče bolnika na domu, če sc kdo opogumi in ga povabi, poročil je že en par in krstil enega otroka. To jc duhovnik, ki ima rad Slovence, obenem pa spoštuje tudi Madžare. Ta duhovnik, tudi ko bi bil Madžar, nikoli ne bi Slovencem zaničljivo rekel: »Vi Vcndi, tako ste majhni!« in bi ob tem z roko pokazal nekaj pedi od tal. Moram še pohvaliti vašo skrb za cerkev. Sedaj jo oblačite v novo suknjo, kajti stari omel j c že preveč odpadal. Veseli inc ta vaša skrb za božjo hišo. Da bi jo le tudi od znotraj vsako nedeljo gledali! 79 Sedaj pišem vam, dragi verniki, rojaki, pisal pa bom tudi škofu v SoinboteL Hudo mi je namreč, ko se otroci tega sveta trudijo za ohranitev slovenstva, ko vsaj skušajo izpolniti vaše pravice do slovenskega pouka, do slovenske besede v tisku, na radiu in na televiziji in sploh v javnem življenju. Otroci kraljestva pa ostajajo daleč zadaj, ne izpolnjujejo svojih dolžnosti, vam ne zagotovijo osnovnih pravic, ki bi jih Cerkev prva morala nuditi. Potrebna bi bila le dobra volja, pripravljenost, naklonjenost do Slovencev in vse bi lahko bilo drugače, boljše. Tako pri vas, na Gorenjem Seniku, kakor tudi v ostalih porabskih župnijah. Če že ni bogoslovcev, ali če že morajo študirati v Rimu in sc pripravljati za višje službe, ali ne bi lahko škof nastavil take duhovnike, če res drugih ni, pa Madžare, ki bi se hoteli naučiti vsaj kakšno slovensko besedo, ki bi z naklonjenostjo gledali na svoje slovenske vernike? Vem, da pride v nebeško kraljestvo vsakdo, ne glede na to ali jc Madžar ali Slovenec. Cernu torej toliko truda in skrbi, da bi Slovenci v Porabju ostali Slovenci? Odgovor daje Jezus v priliki o talentih. Ni važno, koliko talentov si prejel ali kakšni so bili, važno je, kaj si z njimi storil. Če si prejel v dar slovenski materni jezik in si ga zanemaril, bo Gospod nekoč rekel: »Malopridni in lem služabnik, pojdi od mene v temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi!« Trenutno Slovencem v Porabju slabo kaže. Pa naj gledam vrtec, šolo, Cerkev, civilne ustanove, predvsem pa družine. Kljub prizadevanju mnogih ljudi v Porabju in tudi v Sloveniji slovenstvo še nazaduje. Toda, ker gledam z višave, vidim daleč naprej. Vem, da bo pot šla tudi navzgor. Vem, da je vsako umiranje seme za novo rast. Vem, da bo Bog utrdil klecava kolena in dvignil, kar je padlo. Vem, da vam bo Bog naklonil svojo milost, saj za vas posredujemo tudi trije župniki z gore njesen iškega pokopališča: Jožef Košič, Peter Kodela in jaz, nevredni božji služabnik Janoš Kuhar. Vendar pa morate svoje storiti tudi vi. Štefan Trajbarič Kako nisem postal politik Bilo je v prvih letih po drugi svetovni vojni. Pijani od zmage so nosilci novega reda z neverjetno vnemo in nemalokrat tudi s surovostjo obračali stvari po svoji revolucionarni meri. Da bi sc novotarije prijele, jih jc bilo potrebno noč in dan vtepati ljudem v glavo, uporabljajoč pri tem prijeme, ki so bili za našega umirjenega človeka povsem neobičajni. Ena od takih hrupnih novosti so bili takoimenovani mitingi. Čeprav sc zaradi povsem prevladujoče sovjetske usmerjenosti Angležev ni preveč cenilo, sc jc ta angleška beseda vendarle na široko prijela kot soznačnica za hrupne masovne shode, na katerih so razgreti apostoli novega časa oznanjali, kako priti do tolikanj opevane »svetle prihodnosti«. Do kraja mitinga nisi mogel priti kar tako, ampak v organiziranih povorkah, med katerimi smo nosili pisano šaro ročno izpisanih parol, ki smo jih morali ves čas s huronsko glasnostjo tudi ustno ponavljati. Ljudska iznajdljivost sc je tudi v takih, na videz povsem iztirjenih razmerah, pokazala v svoji pravi podobi: ker so se na slab karton izpisane parole hitro strgale, sc jc brž znašel nekdo, ki je najpogostejša gesla, ki so sc takrat vsa vrtela okrog besed: Tito, Stalin - Beograd, 80 Moskva, s kričečo opečnato barvo izpisal na navadno desko, ji ob straneh pribil dve navpični letvi, ki sta služili kot držali in pripomoček jc bil nared za ničkoliko mitingov. Podobni inovatorji so sc našli tudi na večernih shodih, t.i. ba klada h. Žc ta okorna beseda pove, da smo lam nosili svetleče pripomočke - bakle, ki pa jih je moralo biti čim več in goreti so morale čim dalje. Ni sc namreč smelo zgodili, da bi večina lučk ugasnila še preden smo se zbrali na kraju shoda in še preden se je izkašljal glavni govorec (istega večera. Iznajdljivci so rešili zagato tako, da so kmalu »izumili« bakle - bile so to na kole privezane konzervne škatle, nabite z nafto prepojenim žaganjem - ki so zdržale še tako dolge shode. Tudi na soboško gimnazijo jc nova doba vdrla z vso silovitostjo. To jc bil čas, ko smo na številnih proslavah v šolski telovadnici najprej prepevali sovjetsko himno »Sojuz nwušimmyj...« in šele nato dodali kako kitico »Hej Slovanov«, vendar tudi to prepesnjeno n.pr. takole: »Z ruskih step veliki Stalin kliče zmagovito, z naših sc gora odziva mu tovariš Tito«. Izmed govorcev tistega časa tni je najbolj ostal v spominu eden izmed okrajnih funkcionarjev, recimo mu kar tovariš Glavni. Bil je majhne hruščevske postave: zamaščen čokat trup, kratek vrat, na njem nasajena okrogla, polni luni podobna glava. Slo jc za pregretega in nestrpnega funkcionarja, ki pri opravljanju nalog svojih nadrejenih po vsej verjetnosti ni prav ničesar razmišljal, ampak je s poldrugo mero in kapla»ko vnemo opravljal, karkoli so mu naložili. Njegovo zagriženost lepo osvetljuje naslednji pripetljaj; V grajski dvorani jc bil takrat kino, kjer so skoraj brez izjeme vrteli sovjetske, z vsiljivo propagando prežete filme, Ker možnosti za kakovostnejše razvedrilo skorajda ni bilo, jc bila kinodvorana velikokrat polna. Otroci smo se drenjali v prvih treh, štirih vrstah, ker so bila vstopnice tam le po 4,5 din; srednji in zadnji del dvorane jc bil precej dražji. Neke popoldanske predstave sc jc udeležil tudi tovariš Glavni. Ko so se med predfilmom na ekranu pojavili Stalinovi brki, jc Glavni planil pokonci in začel navdušeno ploskati ter se srepo ozirati po okolici ah mu bo sledila. Ljudje, nekoliko zmedeni in presenečeni, so ga začeli počasi ubogati, z izjemo mularije v prvih vrstah, ki najprej niti nismo dojeti, kaj sc dogaja za nami, nato pa smo početje starejših obiskovalcev kina sprejeli z muzanjem, nekateri tudi s hihitanjem. Sledila je »bliskovita akcija«, kakor so sc oznanjevalci novega reda tako radi izražati: tovariš Glavni je ko raketa planil iz svoje, najdražje vrste, bil v hipu med pok ovci v prvih vi sta h in nam s svojo mesarsko šapo pritisnil vsakemu po eno okoli ušes. Nekaj izmed tistih zadaj jc zbralo toliko korajže in začelo nekaj mrmrati, vendar so se hitro umirili, ko se jc zavaljena funkcionarjeva postava, po opravljenem »velikem« delu naglo zasukala nazaj in s pravim vojaškim korakom odvihrala na svoje mesto. Predfilm se je med tem iztekel in na platnu sc fc takoj začela odvijati vznesena zgodba o debelušni kolhoznici, ki jo jc prišel osvajat z medaljami obložen heroj, prisedši naravnost s fronte. Mularija sc je po opisanem pripetljaju umirila v grobno tišino; le tu in tam se jc kateri skrivaj potipal po skeleči strani obraza, kjer je malo prej prejel zaušnico. Nc vem, o čem so takrat razmišljali moji sosedje; meni so se zdeli Stalinovi brki še bolj zoprni, tovariš Glavni šc bolj oduren, pa tudi heroju na filmskem platnu sem privoščil, da bi ga debelušna koihoznica Čimprcj naganala s krepko brco v zadnjo plat. 81 Ta Glavni je rad hodil pridigat tudi na gimnazijo. Skromen oder so mu postavili ob vhodni strani v telovadnico, ki edina ni bila obložena s »švedskimi lestvami« in drugimi telovadnimi pripomočki. Nad odrom, bolj podobnem prižnici v podeželski cerkvi, sta viseli dve enako veliki črnobeli sliki: na levi Stalinova, na desni Titova. S te prižnice smo bili nič kolikokrat prisiljeni poslušati tovariša Glavnega, kako je ves zaripel in z divjim kriljenjem z rokami hvalil tista dva nad glavo in njuno neuničljivo bratstvo. Nato je prišlo leto 1948 in začelo se je šušljati o nekaki resoluciji Informbiroja. Otroci nismo veliko razumeli za kaj pravzaprav gre, čeprav sc je šepetalo o vsemogočem: kako imajo Rusi tanke že prižgane tam nekje pri Monoštru, kako so nekatere tovariše zaprli, kako se Tito Stalinu ne pusti ipd. Ko se je tovariš Glavni po teh govoricah le odločil, da spet nastopi v gimnazijski telovadnici, smo ga prvič po dolgem času pričakali z večjim zanimanjem. Prizorišče je bilo enako kot zmerom, le nad prižnico se je na mestu dovčerajšnje Stalinove slike belila prazna lisa. Že to je potrdilo domneve, da so bile govorice o resnem sporu med našim in sovjetskim predsednikom resnične. Še bolj smo bili prepričani o tem, ko je dotlej smrtno resni tovariš Glavni spet odprl usta. Prvi hip se mu je sicer nekaj zapletlo, nato pa se je hitro zbral, odprl vse svoje registre, in z najvišjim možnim fortissimom začel stresati grom in peklo čez vse tisto, kar je bilo do včeraj nedotakljivo in dragoceno kot suho zlato. Veliki Stalin je nenadoma postal zločinski tiran, tolikanj opevana bratstvo in enotnost sta se spremenila v zahrbtni hegemonizem, namesto večnega prijateljstva smo sedaj poslušali odločne trditve o tem, kako smo že vseskozi vedeli, da imajo Sovjeti nekaj za bregom in da vseskupaj ni moglo dolgo trajati. Tovariš Glavni, ki se v svojih vehementnih nastopih ni nikoli za las umaknil iz žarišča četverokotnika Tito-Stalin-Beograd-Moskva, je svojo usmeritev čez noč zasukal za 180 stopinj in ves zaripel ter z izbuljenimi očmi pljuval na vse, kar naj bi bilo do včeraj najsvetejše. Tisti, ki so stali tik pod prižnico, so se bali, da ga bo frfotava ihta vrgla čez njen rob, prav neprijetno pa so zaznavali pravo prho finih kapljic sline, ki so pršele iz ust razgretega govornika. Občinstvo v telovadnici, s profesorji vred, ni dojelo kako naj se pri vsem tem obnaša. Naenkrat nismo vedeli kje pravzaprav smemo ploskati, kje protestirati, kje vpiti »živijo« in kje se dreti »fuj«. Na začetku je bila zato prava zmešnjava: eni so ploskali in vpili tam kot do včeraj, drugi so že dojeli obnašanje tovariša, ki ga je Glavni pripeljal s seboj in se obnašali po novem, dobršen del pa se nas sploh ni znašlo in smo bili enotavno tiho. V moji pubertetniško zmedeni glavi se je tega dne vse podrlo. Kljub temu, da so mi dnevno tlačili vanjo vsemogoče, dostikrat nasprotujoče si stvari in kljub temu, da sem bil pri štirinajstih letih gotovo bolje razvit v pretegnjene noge kot pa v glavo, sem o marsičem že veliko razmišljal. Nikakor zato nisem mogel dojeti, kako lahko odrasel človek z največjo možno gorečnostjo do danes trdi eno, potem pa nenadoma s še večjo vnemo nekaj povsem drugega. »Ali si nam lagal do včeraj, ali lažeš danes?« mi jc kljuvalo nekje pod košatimi lasmi, ko sem osupel zrl v vpijočo postavo na govornici. »Ali pa morda obakrat?« je še nekaj dodalo v moji notranjosti. S kot škaf polno glavo sem se vračal k Gregorcovim, kjer sem stanoval. Ljudem, zlasti doraščajoči mladini je bilo takrat že takointako hudo: doma si slišal eno, župnik Gutman in katehet Šoštarec sta nam tistim, ki smo še hodili k njima, skušala vsaditi in utrditi spoznanje o tem, kaj je po njunem belo in kaj črno; v šoli so te vrednote obračali na glavo in prejšnje belo je nenadoma postalo črno 82 in obratno. Vendar, da bi kdo tako naglo menjal barve, kot je to zdaj uspelo ta Glavnemu, tega doslej še ni bilo! Resda bi mu lahko šteli kot olajševalno okolnost splošno olajšanje, ki je zavladalo med ljudmi, ko se je majhna Jugoslavija s svojim Titom upala upreti vsemogočnemu tiranu, vendar, da lahko zagrizeno zaletavost ene vrste čez noč prekucneš v še bolj zagriženo njeno popolno nasprotje, tega se kratkomalo ni dalo ne dojeti ne odpustiti. Ko sem o zadevi spregovoril tudi z Grcgorcovin očetom, so potem, ko so potegnili pipo iz brezzobnih ust in črno pljunili na stran, pomodrovali nekako takole: »Mož se gre politiko, ta pa je bila zmeraj naj večja pocestnica. In ta današnja je kvečjemu še slabša!« Če je temu tako, potem politika gotovo ni zame, sc mi je zaiskrilo v razgreti glavi in ta odločitev sc je tako globoko vsidrala v mojo notranjost, da me jc kasneje spremljala skozi vse življenje. Kakšen klin v svoji življenjski karieri sem zaradi tega sicer izgubil, uspelo pa mi je spraviti v red svoje notranje »kline«, zaradi česar sem lahko vedno ohranil mirno vest. Kaj se je kasneje zgodilo s tovarišem Glavnim mi ni znano, hvaležen pa sem mu, da mi jc v tistih prelomnih povojnih letih nehote pomagal pri usodnih življenjskih odločitvah. Janko Kleibcrzctl Živ iz porušenega vodnjaka (Po resničnem dogodku iz leta 1943 v Vcčcslavcih) Na Goričkem je v sušnih letih ponekod hudo pomanjkanje vode. Naravni izviri so redki, čc pa Žc so, dajejo le skromne količine vode. Tako je tudi v V inča h in na Rakovem bregu. Jožkovi trije fantje so ravno prerasli otroštvo. Franci, najstarejši, pa je bil že zrel fant. Vsi so bili delavni in pridni, pravi ponos družine. Kmetija je Jožkovim lepo napredovala. Tudi število krav v hlevu je naraslo. Ixpc živali so bile v veliko veselje staremu Jožku, pa tudi fantom jc bilo prijetno pri srcu ob pogledu na poln hlev goveje živine od telet do krav molznic, ki so se kar svetile, saj so bile dobro krmljene in skrbno negovane. Pozimi so se živali še posebno zredile, saj so dobivale ob dobrem senu še dodatek otrobov in narezano slastno peso. Vprežcnc so bile le vozne krave in šc te poredko. Ob sušnih poletjih jc bilo drugače. Takrat so sc začele ob obilici dela še skrbi za vodo. Mlaka, iz katere so napajali živino, je skoraj presahnila, dva izvira, kar precej oddaljena od domačije, pa sta koinaj zadoščala za potrebe družine. Nekega večera jc najstarejši sin Franček po večerji, ko so bili vsi zbrani, načel pogovor o žc kar hudem pomanjkanju vode, ki je ogrožalo njihovo živinorejo. Dejal je: »Krave ne moremo pustiti žejne. Zbolele nam bodo. Čc bo šlo tako naprej bomo polovico živine morali prodati.« Nastal jc kratek molk. Franček pa jc nadaljeval: »Kaj pa, čc bi sc lotili kopanja vodnjaka?« Pa zopet molk. Po tem jc oče spregovoril resnemu omizju: »V ogradu jc tista dnika pri divji hruški ob deževju najdaljc mokra. Kaj, čc bi Vanušcvo šli prosit, da nam poišče izvir. Ona jc s svojo vejko že mnogim pokazala, kje naj kopljejo, pa so skoraj vsi prišli do vode. Dečki, močni ste, jaz pa šc tudi. Čc Ste za to, bomo kopah in zidali in če 83 bomo imeli srečo, bo čez dva meseca že rešena živina in družina.« Fantje so z zadovojstvom sprejeli očetove besede in padla je odločitev. Vanuševa Treza je opravila svoje delo. Tam blizu hruške naj bi bila voda. Pravila je tudi, da bo voda globoko, najbrž kar preko deset metrov. V desetih dneh so bile priprave za delo skrbno načrtovane, zbrano m pripravljeno je bilo primerno orodje. V kamnolomu je bilo naročeno kamenje. Delo jc prevzel stari Pintarov Franc, ki je imel v vsej okolici največ izkušenj pri kopanju vodnjakov. Kopanje vodnjaka je potekalo dobro in velika okrogla luknja jc bila dan za dnem bolj globoka. Pri šestih metrih globine se je pokazala bolj vlažna plast zemlje. Kopače je prešinilo veselje, toda to ni bil izvir in kopanje se je nadaljevalo tudi v naslednjih dneh. Sosedje so Jožkovim pridno pomagali. Menjavale so se delovne skupine. Veselo so spuščali v globino težak, okovan zaboj in polnega vlačili iz bodočega vodnjaka. Zunaj, pred hruško je nastajal vedno večji kup izkopane zemlje in laporja, o izviru pa ne duha ne sluha, tudi žc pri globini sedmih metrov. Stari Franc je skrbno vodil delo. Vedno jc bilo slišati njegove ostre ukaze. Ni bil vajen ugovorov, pa tudi svetovati si ni pustil kaj preveč. Čim globjc so bili kopači, bolj pogosto jc šel pogledat in jih opozarjat na previdnost pri delu. Zgoraj pri vitlu ni pustil radovednežev, ki jih je bilo precej iz soseske. Zadnja sobota v maju je bila, ko se je na globini devetih metrov pokazala voda. Veselo sporočilo je kopačem prineslo olajšanje in srečo. »No, saj ta strašen napor vendar ne bo zastonj,« sc je odvalilo kot kamen s prsi tudi Frančku. Tistega večera je romala ročka z izabelo od ust do ust. Tudi pesem jc bilo slišati. Bila pa jc nekam utrujena in je kmalu zamrla. V naslednjem tednu so zidali. Zdaj je še bolj škripal veliki vitel nad vodnjakom, saj so v globino spuščali kamenje. Delovodja jc strogo nadziral delo. Pregledoval je verige in vrvi in vsak dan je po večkrat pregledal kamniti obod v vodnjaku. Bil je zadovoljen, ker sc je zidanje bližalo h koncu. Tudi voda je bila v vodnjaku, hladna, še malo kalna. Skrbel pa ga je nivo vode, ki se nikakor ni hotel dvigniti. Ni hotel tvegati poglabljanja dna, da ne bi prebili tanke nepropustne plasti. To se je zgodilo že v nekaj primerih in voda je odtekla, ves trud pa so graditelji vodnjakov vložili v nič. Odločili so se torej, da bodo spodnji del obzidanega vodnjaka zatesnili z cementno oblogo, razen na strani, kjer priteka voda. Ko je bil vodnjak obzidan, so se nekaj dni zaporedoma spuščali vanj, preverjali višino vode in opazovali vlažnost zidu na posameznih globinah. Mojster Franc sc je odločil, da bodo počakali z izdelavo cementne izolacije še kak teden. Začelo se je poletje. Pri Jožkovih je bilo zdaj še posebej mnogo dela, saj je vodnjak zahteval mnogo časa. Vse do srede septembra jc bila voda v vodnjaku več ali manj na istem zaskrbljujoče nizkem nivoju, potem pa se je ta še vedno bolj nižal in po kakih dvajsetih dneh je bil vodnjak skoraj suh. Na Jožkovo družino je izginotje vode leglo kot težka mora. Toliko truda m stroškov. Očetu jc bilo še posebno hudo. Čutil sc jc krivega. Mar bi prodali živino in bi si prihranili vso muko. V tem času so pri Jožkovih malo govorili. Upali so, da bo morda ob večjem deževju voda zopet pritekla. Od Svete Ane, so pravili stari ljudje, navadno pride tisto hudo. Iz tega kota sc je nekega večera grdo oblačilo. Nebo je bilo temno, skoraj črno. Zlovešči bliski so parali to črnino in napovedovali nevihto. Prihrumela jc z zaglušujočim 84 grmenjem najprej so padalc debele kaplje, potem pa se jc vsula toča, ki je kmalu pobelila dvorišče pred hišo. Z dreves je klestila listje in veje, potem pa je zapihal močan veter. Lilo jc kot iz škafa. Družina Jožkovih j c bila zbrana v hiši. Mati jc polglasno molila in prestrašena zrla skozi okno, moški pa so sedeli mrki, brez besed, vse dokler ni nevihta ponehala. Tedaj so odšli iz hiše. Oče se jc napotil proti njivama z ržjo in pšenico. Žalosten jc gledal povaljano rž, ki je bila tistega leta posebno lepa. Daleč naokoli ni bilo take. Tudi pšenica jc pod udarom naliva in toče vsa zbita polegla. »Šc to nam je manjkalo,« jc mrmral starec in kakor da nc morc več prenašati pogleda na razdejane njive, počasi odkorakal proti hlevu. Fantje so odšli k vodnjaku. Gledali so vanj, kakor da bi lahko nevihta prinesla vodo. Nič je ni bilo. Nadejali so se, da bo morda čez dva dni pritekla. Morda se bo izvir opomogel, saj bo voda s površja pritekla v globino. Kdo vc, kolikokrat so fantje odšli k vodnjaku in gledali vanj. Tistega svetlikanja na dnu pa ni hotelo več biti. Nekega jutra Frančku ni dalo več miru. Povabil j c brata Jožeta in po vrvi sta sc spustila na dno vodnjaka. Močan jelšev križ pri dnu jc bil moker, tudi kamniti zid nad njim. Franček jc pozorno pregledoval zid. Šc posebej tam, kjer naj bi v vodnjak pritekala voda. Nič posebnega ni opazil, le zid jc bil zelo vlažen. Na mestu pritoka vode sc mu jc zdel en večji kamen sumljiv. Kakor da ni na svojem mestu Skušal ga jc popraviti in zazdelo sc mu jc, da sc v zidu nekaj dogaja. Slišal je zlovešče škripanje in opazil počasno premikanje kamnov, kakor da leze vse nekam dol, proti njemu in bratu. Z grozo sc jc stisnil od zid in ugotovil, da mu jc rokav vkleščilo med dva kamna. Zdaj je bil prepričan, da sc dogaja nekaj groznega. Bratu Jožetu je ukazal, naj takoj spleza iz vodnjaka. Jože jc z grozo in brez besed gledal ukleščenega brata ob zidu, toda Frančkov ukaz jc bil zanj nepreklicen. Splezal je po vrvi, kolikor hitro so mu dale moči in vmes klical na pomoč. Ko jc bil žc skoraj pri vrhu je videl, da jc Frančka zagrnilo kamenje. Skoraj bi spustil vrv, pa jc vendar šc uspel zbrati toliko ipoči, da jc prišel iz odprtine vodnjaka. V joku jc kričal: »Frančka jc zasulo, vodnjak se jc zrušil. Rešujmo Frančka!« V hipu j c nastal preplah. Domači in sosedje so pridrveli k vodnjaku, kjer je bilo videti strahotno sliko. Nad Frančkom sc je zgrnila več kot deset kubičnih metrov kamenja in laporja. Mati jc omedlela ob pogledu v vodnjak. Pritekli so sosedje. Vsi so bili prepričani v gotovo smrt osemnajstletnega Frančka, saj jc nemogoče preživeti pod težo tolikega kamenja in zemlje. Mogoče pa priteka tudi voda, ki j c morda kriva, da sc jc kamenje zrušilo, so ugibali ljudje. Z neverjetno prisebnostjo jc oče Anton organiziral reševanje. Najhuje jc bilo, da pri hiši ni bilo več niti zaboja za dviganje materiala niti druge opreme. Saj jc vse to bilo že v sosednji vasi, kjer so kopali vodnjak. Zato jc bilo treba opremo Čimprcj pripeljati. Ves bled in zaprepaden jc pritekel mojster, stari Franc Pintar. Takoj jc prevzel priprave za reševanje. S svojo znano prisebnostjo* in odločnostjo j c uspel začeti reševanje nekaj pred enajsto uro. Delovne sile ni manjkalo. Naprave so delovale hitro in brezhibno. Skupine treh delavcev so sc menjavale v vodnjaku in zunaj so iztresali izkopan material. Popoldne, ob sedemnajsti uri so prišli v globino sedmih metrov. Nobenega glasu ni bilo slišati od spodaj. Nobenega znaka. Mojster Franc jc neusmiljeno priganjal delavec: »Dajmo, možje vsaka minuta lahko pomeni za Frančka, čc jc še živ -Življenje ali smrt. Mogoče pa jc le po kakšnem naključju šc živ.« 85 Proti večeru je bilo pred Jožkovo hišo mnogo ljudi. Eni so pomagali reševati, drugi so pasli radovednost, kot je to vedno ob nesrečah. Sosedje so prinašali delavcem hrano in pijačo. Poskrbeli so, da jc prišel zdravnik. Madžarski žandarji so dogajanje natanko zapisali. Iz okoliških vasi so prišli gasilci, iz sosednje Avstrije, Nemčije takrat, sta prišla oficir in vojak. Dekleta so prinašala cvetje, da bi pletle vence za pokojnika, ki jim je bil Še posebno drag, saj je bil priden godec pa tudi drugače fant, za katerim se je obračalo marsikatero dekliško oko. Sosede so tolažile obupano in nesrečno mater, ki je komaj še bila malo pri sebi. Ob osemnajsti uri so bili reševalci na globini nekaj manj kot osem metrov. Franc je naročal delavcem skrajno previdnost pri delu. Ukazal jim je, naj se držijo zahodne polovice vodnjaka. Tako se je odločil, ker je predvideval, da je fant zasut na nasprotni strani. Delavce je Franc menjaval vsako uro, ker je bilo delo ob svetlobi petrolejke zelo težko. Tedaj so razločno zaslišali, da je pod njimi zazvenela veriga, kar je pomenilo, da je na dnu le še nekaj prostora. Prenehali so z delom in poslušali. Morali so utišati tudi nenehen vrvež zunaj. Pozorno so poslušali in klicali Frančka. Nič glasu, nobenega znaka življenja spodaj. Še en zaboj so napolnili in odškripal je proti vrhu. Takrat pa sc enemu izmed delavcev izmuzne iz rok zavora vitla in težak, okovan zaboj trešči prav na sredino vodnjaka med reševalce, ki so sc v grozi stisnili ob zid. Enemu je zaboj iztrgal svetilko, ki je ugasnila in je zasmrdelo po petroleju. Delavci so stali kot okamencli, saj bi jih lahko doletela smrt. Zunaj jc Franc zarobantil, zamenjal utrujeno skupino pri vitlu in se sam spustil v vodnjak. Vsi skupaj so zopet prisluškovali. Tedaj pa so pod seboj zaslišali slaboten stok. Spogledali so se. Ne, ni se jim samo zdelo. Vsi so slišali in čez čas zopet in še možncjc. »Živ je!« j c zadonelo iz vodnjaka. Franc je ukazal, da ga z zabojem in materialom potegnejo ven. Poklical jc zdravnika, ta pa je delavcem spodaj dal navodila, kako ravnati s ponesrečencem. Kamen za kamnom so potem previdno odstranjevali. Prav jc imel stari izkušeni Franc. Franček je bil, stoječ, stisnjen ob zid na vzhodni strani vodnjaka. Nad njim sc je naredil čudežen obok iz večjih kamnov in lesa. Franček jc spregovoril: »Oče naj pridejo!« Hitro sc je oče spustil v globino, da bi pomiril zmedenega sina: »Drži se, kmalu te rešimo, Franček!« Zunaj je nastajalo veselje, pomešano s skrbjo ali bo fant ostal živ, kakšen siromak bo, kako jc polomljen. Dekleta so napravile prekrasen šopek, ki mu ga bodo podarile, ostale rože, namenjene za venec so skrile. Spodaj so prijatelji z največjo previdnostjo odstranili kamniti obok in prikazal sc jc bled, izmučen Frančkov obraz. Iz neizmerno utrujenih oči se je zasvetil ob svetlobi petrolejke srečen pogled. Franček jc napol v joku dejal: »Rešili ste me!« Še dobre četrt ure jc trajalo odstranjevanje kamnov in laporja. Potem pa jc bil Franček ves osvobojen groznega objema. Previdno so ga fantje položili v zaboj. Eden od njih ga je držal in oba so potegnili iz vodnjaka. Dolgih in mučnih sedem ur je trajalo reševanje. Zdaj jc bil Franček na vrhu. Okrog njega so sc zgrnili starši, oba brata in sestra. Sosedje in radovedneži so drli v bližino. Šele na oster ukaz starega Franca so se ljudje razmaknili, da jc do ponesrečenega lahko prišel zdravnik. Franček jc na svežem zraku spet padel v nezavest, toda ob zdravnikovi pomoči sc jc zopet opomogel. V obraz sc mu jc vrnila zdrava barva. Ni odklonil harmonike, ki mu jo jc ponujal prijatelj. Prijel jo je v roke in s težavo zaigral kratko priljubljeno melodijo. Na zdravnikov ukaz pa jc ob spremstvu sestre in prijateljev le odšepal v sobo in legel. 86 Gruča ljudi se je počasi razgubila. Tudi prijatelji in dekleta iz vasi so odšli. Pri Jožkovih je ostal le še stari Franc Pintar, utrujen a ponosen in srečen, da se je reševanje tako uspešno končalo, V hiši so Še dolgo modrovali o nesreči in Frančkovi sreči, saj je ostal živ. Zdravnik jc predpisal določena zdravila in maže. Tako se je Frančku počasi vračalo zdravje in moč. Pomagala mu je mladost in močna volja. Pozabil je na hudo nesrečo, nikoli pa ni pozabil svojih rešiteljev. V nesrečni vodnjak so še vrtali, da bi v večji globini vendarle našli vodo. Tam ni bilo izvira. Cez dobro leto so se lotili kopanja novega vodnjaka kakih trideset metrov stran. Niso odnehali in uspeli so. Danes je blizu Jožkove hiše sedemindvajset metrov globok vodnjak, ki daje dovolj vode za domačijo in po potrebi tudi za sosesko, Frančkov vodnjak pri divji hruški pa je zasul. Po njem je ostal le grenak spomin. Lojze Kozar ml. Resnica o dobrih ljudeh Mihail sedi žc od ranega jutra za volanom. Pa bo kmalu spet jutro. Cesto kar dobro pozna, saj jo jc Žc velikokrat prevozil. Zmeraj s starim tovornjakom, ki jc hropel v vsak mati klanec in lezel kakor polž. Pa tudi pogosto se je kvaril. Sc dobro, da je Mihail vešč v odpravljanju njegovih muh. Sedaj pa vozi skoraj nov tovornjak, ki jc udoben in močan. Drugič sc z njim vrača z juga Italije, kjer jc lepe, iskre konje prepustil mesarski usodi. Njegov tovornjak je hiter, noč pa jc počasna. Čeprav jc julij in jc noči odmerjen zelo kratek čas, se Mihailu zdi, da traja noč že celo večnost. Utrujen je in rad bi bil čimprej doma. Toda še prej mora prevoziti teh nekaj deset kilometrov slovenskih cest, kolikor mu jih jc šc ostalo. Potem bo na oni strani meje počival. Do mesteca blizu Kijeva jc šc dolga pot. »Nadja jc že gotovo vstala in se verjetno že odpravila v službo. Delo za strojem ni lahko, pa tudi plačano je bolj slabo, jc pa vsaj doma. Jaz pa kar naprej na poti. Z ženo sc le tu in tam vidiva. In Boris in Ivan odraščata pravzaprav brez očeta. Pa tudi sam nimam nič od takega življenja. Saj bi že vse skupaj pustil, a hišo bi le rad dokončal. Tukaj ljudje gotovo dobro živijo, če samo gledam njihove hiše, pa avtomobile!« Motor enakomerno hrumi, noč sc mirno plazi čez polja in Mihailu leze utrujenost v noge, v roke, v oči in možgane. »Saj bom kmalu na madžarski meji in če bom imel srečo, da mi ne bo spet treba čakati deset ur, bom kmalu lahko spal. Seveda le nekaj ur, da bom čimprej doma, pri Nadji, pri Borisu in Ivanu.« Mihail glasno ponavlja imena obeh odraščajočih sinov, nato začne brundati oziroma prepevati njuni imeni. Melodija sc kar sama poraja in Mihailu se zdi, da sedi doma za mizo in objema ljubljena sinova. Toda Mihail sedi v lepi kabini praznega tovornjaka in se vedno bolj bliža Dolgi vasi. Mimo njega bežijo polja in vasi. Polja šc spijo, spijo trave in črički, spijo mravlje in ptiči. Spijo pa tudi ljudje. Nekateri trdno, drugi bolj rahlo. Rahlo zato, ker je noč soparna, pa tudi zato, ker jc na cesti preveč hrupa. Tudi Diševi šc spijo. Mladi so sc na hrup s ceste kar privadili in jih ne moti. Gospodar in gospodinja to noč dobro spita, saj sta 87 se iz soparne spalnice preselila v majhen kletni prostor, kjer je ob odprtem oknu še kar sveže. Babica pa spi v svoji sobi zraven kuhinje. Ima rahel spanec in sc večkrat prebuja. Avtomobilov pravzaprav ne sliši, sliši pa sopenje krav v hlevu in rožljanje z verigami, ko kdaj pa kdaj katera krava strese z glavo. A ti glasovi jo pomirjajo in kmalu spet zaspi. Nenadoma pa jo preplavijo moreče sanje. Stoji nekje na hribu, ki sc premika in stresa, kakor da bi pod njim ril ogromen krt. Tudi babica sc ziblje na tej velikanski krtini, ko vse okrog nje poka, tuli, cvili in hrešči. Zdaj zdaj sc bo pogreznila v globine zemlje. Morda so sanje trajale le trenutek. Toda, ko sc babica prebudi, z grozo spozna, da to niso sanje. Resnično sliši hreščanjc, cviljenje in strašanski ropot. Vsa hiša se stresa, z omare ob steni padajo knjige, vaze, razni spominki. Babica skoči pokonci, kakor bi imela le dvajset let in je že na hodniku. »Potres, bežite! Bog, usmili sc nas!« vpije babica in jc žc na dvorišču. Pa sc nečesa domisli in hiti nazaj v hišo. »Otroka rešite, ne pozabite otroka!« Toda njena skrb je odveč, saj so že vsi zunaj. Ulična svetilka meče rumekaste žarke tudi na dvorišču. Čudno! Vse je na svojem mestu, nič se ni prevrnilo, tudi hrup sc jc polegel. Gospodar Jože stopi okoli ogla in pogleda na cesto. »Kaj pa je to pri naši hiši?« Nekaj velikega, temnega stoji med hišo in skednjem in zakriva pogled na cesto. »Avto! Tovornjak sc jc zaletel!« In že vsi lezejo med zidom in tovornjakom na cesto. Tam je svctlcje in vidijo velik tovornjak, ki stoji deloma na pločniku, deloma na njihovem vrtu in dvorišču. Iz hiš prihajajo prestrašeni sosedje. Iz kabine pa počasi leze moški srednjih let. »Ja, človek božji, kaj si pa delal?« Toda voznik ne more ničesar povedati Ves jc bled in trese sc po vsem telesu. »Se ti jc kaj zgodilo? Si ranjen?« Mož obupano strmi v razbiti tovornjak. Vse več ljudi sc zbira in vsak si ogleduje razdejanje. Kmalu vedo, kaj se je zgodilo. Mož je zapeljal s ceste na pločnik, peljal po njem in pred sabo podiral vse, kar jc bilo v napoto. Železne ograje pred hišo ni več. Zid je najprej le opraskan, nato pa vse bolj razbit. Zadnje okno jc porinjeno v sobo. Seveda jc temu primerno razbit tudi tovornjak. Še preden pride policija, gospodinja Betka skuha kavo in jo ponudi tudi vozniku. »Kar je, je. Vzemi kavo in jo popij. Takoj ti bo bolje.« »Hvala!« ganjen izdavi voznik in vzame skodelico. Še sc mu tresejo roke. »Od kod pa si? Iz Rusije?« »Ukrajina. Kijev.« Končno pride voznik nekoliko k sebi Tudi zaradi kave. Zdaj ga vsi nadlegujejo z vprašanji. Odgovarja počasi, v kratkih stavkih. Tudi on si pri sporazumevanju pomaga z rokami. »Zakaj pa si zapeljal s ceste?« »Ne bi smel zaspati, ne bi smel!« bolj sebi kakor drugim ponavlja Mihail. Pridejo policisti, sprašujejo, slikajo, rišejo, pišejo. Medtem sc zdani. Ko vse uredijo, pripelje sosed svoj tovornjak in odvleče razbitega na svoje veliko dvorišče. Ljudje se razidejo, razdejanje pa ostane, (n ubogi Mihail ostane. »Stopi v kuhinjo. Pripravila sem zajtrk. Gotovo si ga potreben,« povabi Betka preplašenega Mihaila. »Potem pa se boš moral najprej spočiti,« doda sosed Štefan. »Lahko kar pri nas prespiš, saj imamo veliko prostora.« 88 Mihail gre za gospodinjo v kuhinjo, toda jedi sc niti ne dotakne, spije le kavo. Betka hitro odreže dva kosa domačega kruha, naloži vmes salame in mu zavito v papir ponudi: »Vzemi, boš jedel pozneje.« »Sedaj pa k nam spat.« »Ne, hvala, bom spal v kabini.« »Saj vem, kako sc spi v kabini. Pridi lepo v sobo in se pošteno naspi. Ne boj se, z avtom sc ne bo nič zgodilo.« Mihail sc vda. »Saj jc že itak vseeno. Vozilo jc razbito in to skoraj novo vozilo. Le kaj bo doma rekel lastnik? Gotovo bom moral dati svoje prihranke za popravilo.« Sredi popoldneva se Mihail prebudi. Štefan mu pokaže kopalnico. Ko se stušira, pride v kuhinjo. S Štefanom sedeta za mizo. Štefanova žena Tina jc že pripravila okusno kosilo. Mihail je malo in počasi. Hrana mu še nc diši. Muči ga nevidna teža. »Kje bi lahko telefoniral?« »Kar tukaj, saj imamo telefon.« »Toda, imam samo sto mark,« reče Mihail v zadregi. »Bodi brez skrbi. Tu jc telefon in ti kar pokliči. Za plačilo nc skrbi.« »Ženo bom lahko poklical šele jutri, ko bo v službi, doma nimamo telefona. Poskušal bom dobiti šefa.« Toda s telefonom ni sreče. Mihail poskuša znova in znova, a nikogar nc prikliče. Nato skupaj s Štefanom odideta k Dišcvim. Ogledujeta si razdejanje pred hišo in samo hišo. Skozi razbito okno pogleda gospodar. »Malo pospravljamo m čistimo. Poglejta, tu na postelji je vse polno ometa in koščkov opeke. Dobro, da jc bila minula noč tako soparna. Drugače bi z ženo spala tukaj. Kdo ve, če nc bi spala zadnjič.« Mihailu jc hudo. Ve, da jc tega on kriv, a ničesar ne more storiti, da bi stanje kakorkoli popravil. Gospodar opazi žalost v Mihailovih očeh in že oba povabi v hišo. Sedejo za mizo in gospodinja Betka žc prinaša kruh, pa zaseko in salame. Tudi vino jc na mizi. Mihailu sc solzijo oči. Take dobrote še ni bil deležen. Tem ljudem j c uničil ograjo, poškodoval hišo in ni dosti manjkalo, da bi šc koga ubil, pa tako lepo ravnajo z njim. Nihče ga ni nadrl, niti grdo pogledal. Nihče m zahteval odškodnine za povzročeno škodo. Sprejeli so ga kakor dragega gosta. Strežejo mu m ga prijazno ogovarjajo. Ko s Štefanom odhajata, sc Mihail na veliko zahvaljuje, Betka pa le zamahne z roko, češ, jc žc v redu, glavno, da sc nikomur ni nič zgodilo. Naslednje jutro Mihail spet poskuša s telefonom. Najprej kliče v trgovino, kjer dela žena. Dolgo časa traja, preden pride Nadja k telefonu. Ko Mihail zasliši njen glas, jc tako ganjen, da ne more ničesar povedati. Najprej samo hlipa, končno se malo umiri. »Nadja, imel sem nesrečo. Avto jc razbit, meni pa sc ni nič zgodilo.« Zdaj Nadja nc more spregovoriti. « »Oh. Mihail, Mihail! Da si le ti živ in zdrav!« končno dahne. »Kje pa si in kdaj prideš?« »V Sloveniji sem, žc blizu madžarske meje. Nc boj sc zame, sem pri dobrih ljudeh. Sprejeli so me kakor brata, pa setn jim skoraj hišo podrl. Zdaj bom klica! šc šefa. Urediti bo treba glede tovornjaka, zato šc nc vem. kdaj bom lahko prišel domov in objel tebe, draga Nadja.« Mihail bi še rad govoril z ženo, a ve, da telefon stanc, sam nima denarja, tujim ljudem pa nc bi rad bil preveč v breme. Naroči še pozdrave za Ivana in Borisa 89 ter odloži slušalko. Nato kliče sedež podjetja. Po dolgem času le dobi zvezo. Oglasi se tajnica. Mihail pove, kaj se je zgodilo in prosi, naj pokliče šefa. Končno ta od nekod privihra. Mihail sliši težko sopenje, nato jezen glas. »Kaj hudiča si delal?« Mihail skuša ostati miren, ko govori in ko posluša. Kar vidi šefa, kako od jeze pači obraz in maha s prosto roko. Končno šef naroči, naj počaka, da bo poiskal avto in šoferja, ki bo prišel ponj in po razbiti tovornjak. Mihailu je hudo, ker nič ni vprašal, kako je z njim, kako in kje bo živel ta čas. Šefa zanima le tovornjak, saj tovornjak stane več kakor pa njegov šofer. Tako Mihail preživlja dneve pri Stefanu in Tini. Je kakor član njihove družine. Skupaj jejo, se pogovarjajo in Štefan mu pomaga usposabljati tovornjak. Vsaj toliko ga hočeta urediti, da ga bodo lahko odpeljali domov. In ker sta oba vajena takega dela, jima to tudi uspe. Dnevi minevajo in Mihail je vse bolj nemiren. Voznika ni od nikoder in tako mora čakati. Znova in znova kliče v podjetje, pa mu pravijo le, naj čaka, saj bodo kmalu vse uredili. Nekajkrat kliče tudi ženo in takrat ima zmeraj mokre oči. Skuša jih skriti pred Štefanom in Tino. Toda onadva ga razumeta, vesta, kako mu je pri srcu, Stefan ve še prav posebej. »Mihail, saj se bo vse uredilo. Malo še potrpi. Glej, preživel si, to je glavno,« ga opogumlja Štefan. Nato govorijo o svojih vožnjah, o krajih in ljudeh. »Pa si ti imel kdaj kakšno nesrečo?« vpraša Mihail Štefana. »Da, enkrat. Pravzaprav bi jo skoraj imel. Bilo je na vožnji po Turčiji. Peljal sem skozi neko vas, seveda počasi, saj sem bil tam še posebej previden. Že od daleč sem videl nekega očeta, ki jc z majhnim otrokom stal ob cesti. Fantek jc bil star kakšnih šest let. Bil jc živahen in jc z roko očetu nekaj kazal. Nc vem zakaj, a ravno takrat sem se spomnil na svojega sina, ki je bil tudi take starosti. Misel na sina se mi je v trenutku spremenila v grozo. Kajti fantek ob cesti se je nenadoma iztrgal očetu iz rok in se pognal čez cesto. Sunkovito sem zavrl. Tovornjak je ubogal in sc ustavil. Bil sem prepričan, da sem otroka podrl. Z rokami sem si pokril obraz in nemočno obsede] za volanom. ’Moj Bog, moj Bogi’ sem jecljal. Nenadoma sem začutil roke, ki so grabile po meni in me vlekle s sedeža. Zagledal sem skupino fantov in mož, ki so me potegnili iz kabine m ves Čas vpili. Z njihovih obrazov je sijalo sovraštvo. 'Moj Bog, izgubljen sem,’ me je prešinilo. Možje so me suvali in dvigali pesti. Skušal sem nekaj povedati, a glas mi je zamrl v grlu. Sicer pa me tako nihče ni niti poslušal. Oni so videli le tujca, ki jc povozil njihovega otroka. Nc vem, kako bi se zame končalo, da sc ni vmešal otrokov oče. Nekaj je zavpil in skočil mednje. Nato jc stopil na pločnik in v gručo potegnil svojega sinčka - živega in celega. Stal je tam sredi ceste, gledal v tla in s prstki desne roke vrtel gumb na srajci, tako mirno, kakor da sc ga ves ta direndaj sploh nc tiče. Torej sem še pravočasno ustavil in fantku ni bilo nič. Možje so slišali le cviljenje zavor in so pomislili na naj hujše. Ne da bi se prepričali, so sc kar lotili mene. Zdaj pa so le nekaj mrmrali in sc počasi razhajali. A v očeh je še sijala senca zla. Očetu sem stisnil desnico in ta je rahlo prikimal, češ, vse je v redu. Le v njegovih očeh sem opazil nekaj človeškega. Prešinilo mc je tako veselje, da bi ga objel in poljubil. Kajti njegova dobrota me je rešila. Predvsem pa dejstvo, da otroka nisem povozil. Če bi sc otroku karkoli zgodilo, bi mc razjarjena množica 90 gotovo ubila. Še danes sc zahvaljujem Bogu, da sc je tista nesreča zame tako dobro končala.« Štefan umolkne, Tina si briše oči, Mihail pa kima z glavo. Kako povsem drugače sc dogaja njemu! Kako povsem drugačno jc to ljudstvo, polno usmiljenja in dobrote! Mihailu se breme prepolovi. Njegova nesreča ni tako tragična, kot sc mu jc prej zdelo. Dobri ljudje so mu odvzeli del žalosti, bolečine in nemira. Večno jim bo za to hvaležen. Še zadnjič uporablja Štefanov in Tinin telefon. »Nadja, sedaj odhajam. Voznik jc prispel in vse jc pripravljeno. Končno! Teh deset dni je bilo dolgih kot cela večnost. Upam, da sc jutri vidiva.« Mihail se poslavlja od Štefana in Tine. Nc najde pravih besed, a gostitelja čutita njegovo hvaležnost. Deset dni je smel biti njun gost, deset dni je smel jesti pri njuni mizi, spati pod njuno streho, zastonj telefonirati v daljno Ukrajino. Ko si podajajo roke, prideta Jože in Betka. »Tole sem ti pripravila za pot, daleč imaš še do doma,« pravi Betka in mu ponudi vrečko, napolnjeno z domačim kruhom, klobasami in drugimi dobrotami. »Pa srečno pot in vse dobro v življenju!« doda zmeraj nasmejani Jože. Lojze Kozar ml. Od njive do gozda Pravijo, da jc naše kraje ob Muri nekoč preplavljalo Panonsko morje. Potem pa se je morje naveličalo te dežele in se preselilo drugam, zemlja pa jc ostala. V tistih davnih časih, ko še ni niti dišalo po človeku, jc to zemljo osvojil gozd. In gozd jc kljuboval vsemu, kar sc je zgrnilo nadenj, le pred človekom je klonil. Človek jc potreboval vedno več prostora, vedno več zemlje, ki bi mu dajala sadove po njegovi želji Tako so padala drevesa, druga za drugo so sc umikala v manj rodovitne predele. Boljšo zemljo je človek obdržal zase. Gozd jc spremenil v njive, v vrtove, v travnike, v vinograde in v sadovnjake. Od gozda do njive je bila težka in dolga pot. Še pred nekaj več kakor sto leti so sc ljudje, predvsem na Goričkem, ukvarjali s požigal n ištvom. Posekah so drevesa v gozdu in česar niso potrebovali so sežgali. S preprostim orodjem so zrahljali zemljo in jo tako spremenili v njivo. Ko sc je zemlja izrodila, ker pač niso gnojili, so njivo opustili, jo vrnili gozdu in pripravili novo. Spomin na te čase jc še marsikje ohranjen. Neki predel gozda sc imenuje: »Duge njive«. Zakaj dolge njive, ko jc pa vsenaokrog sam gozd? Da, gozd, toda gozd, ki raste na nekdanjih njivah. Na tleh so še vidni sledovi ogotiov. Ogoni so bili ozki, tako da si lahko stopal iz brazde v brazdo. Sedaj na teh njivah rastejo debeli bori. Od njive do gozda j e bila kratka in lahka pot. Kako j c danes v naših krajih, kako j c z zemljo it* njenimi ljudmi? Kako danes živijo kmetje, kakšen jc njihov položaj? In kam vodi pot: od gozda do njive ali od njive do gozda? Ima kmet prihodnost ali pa bo te naše kraje, predvsem hribovite, spet prcrastel gozd? Komu lahko rečemo kmet ? Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da jc kmet »tisti, ki ima zemljo in jo obdeluje ter sc s tem preživlja.« V Prekmurju in v Prlekiji živi veliko ljudi, ki imajo zemljo, če ne več, vsaj kakšno njivo, ali pa gorice, ali vsaj malo večji vrt. Toda vsi zemlje nc obdelujejo. Še manj pa je takih, ki se s tem preživljajo. Zakaj j c tako? Zakaj jc zemlja izgubila vrednost? Zakaj 91 si gozd predvsem po Goričkem spet prisvaja travnike in njive? Zakaj tudi na velikih kmetijah vsaj eden član hodi še v službo? Najprej se sprehodimo po naši deželi od njive do gozda, od vasi do vasi. Njiva je od njive različna, gozd jc od gozda različen, vas je od vasi različna, kmet je od kmeta različen. Panonsko morje ni povsod pustilo enake zemlje. Ponekod jc zemlja dobra, rodovitna, drugje malo manj ali pa jc močvirna, kamnita, ilovnata, peščena ali mešanica različnih snovi. V ravnini ob Muri so njive dolge, čeprav nekatere bolj ozke, stisnjene druga k drugi, da jc izrabljen vsak košček tal. Po obliki so v glavnem pravokotniki. Na Goričkem pa se njive prilagajajo razgibanosti terena. Zato je tudi malo pravilnih oblik. A ravno to daje pokrajini svojo pestrost. Kako enkraten je pogled na njive na nasprotnem pobočju ali spodaj v dolini, ki jih imaš pred seboj kakor na dlani. Tu koruza, tam krompir, pa spet pšenica ali žito. Kakor da gledaš suknjo, sešito iz različnih kosov blaga! Tudi gozd ima svojo lepoto in privlačnost, pa naj si bo težko prehodni gozd nekje ob Muri ali borov gozd, ki se je kakor star maček zleknil čez hrib. Med temi polji in gozdovi srečujem ljudi, za katere velja oznaka pisatelja Karla Mauscrja: »Te kmečke ljudi vedno gledam kot figure, narejene iz dobre, dišeče zemlje, ki jc vsa pretkana s koreninicami.« Da, ljudje, narejeni iz dobre, dišeče zemlje. Koliko sem jih že srečal! Traktor je počasi lezel po ozki cesti med njivami. Res počasi, rekel bi, obupno počasi. Pa gotovo ne zaradi buč, ki so bile naložene na vozu Počasi je lezel zaradi voznika. Traktor jc namreč peljal droben, sivolas mož, nekoliko sključene postave, ki je lezel že proti osemdesetim letom. Njegove kretnje so bile počasne, a vendar je dobro in pravilno vozil traktor. Zraven njega, na pomožnem sedežu jc sedela njegova žena, že pravtako v letih, zgaranega, izmučenega obraza. Najprej sem začutit usmiljenje. Koliko mora kmečki človek delati! Njuni vrstniki, ki so delali v tovarnah ali uradih, že petnajst, dvajset let uživajo pokoj, onadva pa še zmeraj delata. Kje je tu pravica? Zakaj tudi kmetu ni omogočeno, da bi na stara leta počival, užival sadove svojega dela? Potem pa sem sc spomnil nekega moža, ki mi je pripovedoval: »Pred dvema tednoma sem nehal živeti. Upokojili so me. Toliko let sem bil dober, sedaj pa so rekli, da jc treba delovno mesto odstopiti mladim. Kako rad bi še delal, saj sem z veseljem hodil v službo. 92 Toda ne potrebujejo me več.« Tovarne in uradi potrebujejo ie mladi ljudi. Ta mož jih ima le nekaj čez šestdeset, a zanj sc j c življenje končalo. On hoče bili koristen, hoče delati, pa so mu dali pokojnino, denar in rekli. Pojdi! Nič več sc mi ne smili starček na traktorju. On dela, ker hoče delati. In vesel je, da še zmore. Zemlja mu nikoli ne bo rekla: »Ne potrebujem te več, pojdi m počivaj!« Mož na traktorju in zemlja sta eno, potrebujeta drug drugega. Kdo jc ta starček na traktorju? Človek, narejen iz dobre, dišeče zemlje. Koliko jc šc takih ljudi? Vse več jih jc odtrganih od zemlje, od pravega življenja in vse manj jih diši po zemlji. Zadnja leta sc jc na kmeta zgrnilo preveč težav. In kakor zmeraj, (udi sedaj kmet ostaja sam. In ker jc kmetov vse manj, imajo vse manj moči, da bi razmere spremenili Katere so največje težave, s katerimi se srečuje naš kmet, torej tisti, ki ima zemljo m jo obdeluje ter sc s tem preživlja? Naj spregovorijo nekateri ljudje, narejeni iz dobre, dišeče zemlje. »Težave peščice, kolikor nas jc šc ostalo kmetov, bi lahko strnil v tri točke: 1. Predragi rcpromatcnali. To so krmila, umetna gnojila, zaščitna sredstva. Brez tega kmet danes ne more kmetovati. Prepoceni pa so stvari, ki jih ponuja kmet, v kolikor jih sploh šc lahko proda. Mislim predvsem na živino in na poljščine. 2. Nered na tržišču. Krnet nima garancije, da bo to, kar pridela, lahko tudi prodal. Ne more sc usmeriti na določeno panogo, kajti dve leti jc kakšna panoga donosna, potem pa več ne. 3. Kmetijska politika. Ta kmetu sploh ni naklonjena. Dandanes sc marsikatera stvar, katero pridelamo tudi mi kmetje, uvozi; naši domači izdelki pa postanejo nepomembni, ni trga za njih Ljudje pa so premalo kritični. Kupujejo manj kakovostno blago (npr. meso) in ne pomislijo, da bi za isto ceno ali še ceneje dobiti domače, kakovostne pridelke.« (Škafar) »Kmetov trud jc zelo slabo poplačan. Vse, kar kmet pridela in proda, jc plačano pod ceno. Stroški pridelave pa so veliki. Kmetje upravičeno trdijo, da jc naša vlada gluha za kmeta in njegove probleme.« (Halas) »Biti kmet danes pomeni biti podjetnik, delavec, računovodja, mehanik, tudi veterinar, ali enolog, seveda odvisno od usmeritve kmetije. Naše kmetije so premajhne, da bi si lahko privoščili vsakodnevno te usluge, zato mora vse to opraviti kmet sam. Na žalost ima država za kmetijstvo zelo malo posluha, saj sc mnogokrat dobesedno norčuje iz kmetov. Pred kmeti in v javnosti obljublja zlato, ne da pa niti gnoja, katerega so prepotrebne naše njive. Lep primer so letošnje subvencije za obnovo vinogradov. Ali ni lepše ničesar obljubiti, kakor pa zavajati slovenskega kmeta? Težava je tudi glede zadruge. Kmetje so jo ponovno postavili na noge, torej j c njihova. Ko pa sc deli dobiček, čc ga je kaj, pa ni več njihova. Na žalost se kmetje ne zavedajo dovolj, da so prav oni zadruga. Brez njih je ne bi bilo. Dokler se kmetje tega ne bodo zavedali, je zadruga zamdh, ker ni v kmetovo korist.« (Sicycr) »Težav našega kmeta jc veliko: - majhne kmetije, - razdrobljenost zemljišč, nestimulativna politika do kmetijstva (poceni uvoz, kjer imajo korist predvsem uvozniki), — slaba prodaja živine in poljščin, - visoke cene zaščitnih sredstev m mineralnih gnojil, ki se šc vedno večajo, 93 cene kmetijskih pridelkov pa ostajajo iste ali celo padajo. - slaba plačilna sposobnost zadrug, ki velikokrat zamujajo roke izplačila za živino in pridelke, - oddaljenost velikih mest, kjer bi se lahko prodajali tržni viški, - neurejeno tržišče, kjer ni mogoče vnaprej predvideti cene in možnosti prodaje pridelanega.« (Balažič) »Poleg drugih težav nam dela škodo še divjad, ki prihaja čez mejo iz Madžarske, pa tudi pri nas je predvsem srnjadi preveč. Tudi z ograjenimi njivami si ne moremo kaj prida pomagati. Država bi morala nuditi več ugodnosti kmetom v obmejnih in hribovitih krajih, kjer je zemlja slabša, kjer so pogoji za življenje težji. Tako je v drugih državah, na primer v Avstriji.« (Sukič) Težav več kot preveč. Kmet sam jih gotovo ne more rešiti. Družba živi tudi od kmeta, zato mora biti do njega pravična. Na to nenehno opozarja tudi Cerkev. V začetku svoje službe je papež Janez Pavel II. obiskal Mehiko. 29. januarja 1979 je nagovoril pol milijona Indijancev, ko je ime! pred očmi kakor sam pravi »neizmerno množico kmečkega sveta«. Besede svetega očeta še kako veljajo tudi za naše kraje in naše razmere! »V malodušnost spravljeni podeželski svet, delavec, ki s svojim znojem zaliva tudi svojo žalost, pričakuje najprej to, da mu popolnoma priznajo njegovo dostojanstvo, ki ni nič manjše kot dostojanstvo katerega koli družbenega sloja. Pravico ima do spoštovanja; pravico tudi, da mu z zvijačami, ki niso včasih nič drugega kot navadni ropi, ne poberejo tisega malo, kar ima... Poljedelski svet ima velik pomen in veliko dostojanstvo. Družbi daje proizvode, ki so ji potrebni za prehrano. Njegovo delo zasluži, da ga vsi upoštevajo, cenijo in priznajo... Z delom na polju so združene nemajhne težave zaradi napora, ki ga zahteva, zaradi prezira, ki ga je včasih deležno, ali zaradi zaprek, ki nanje naleti... Kljub vsemu ima kmečki svet zavidanja vredno človeško in versko bogastvo: globoko ljubezen do družine, smisel za prijateljstvo, pomoč tistim, ki so j c najbolj potrebni, velik humanizem, ljubezen do miru in do družbenega življenja, živo versko čustvovanje, zaupanje v Boga in odprtost zanj, ljubezen do svete Device in toliko drugih stvari. Papež vam hoče dati zares zasluženo hvaležno priznanje. Družba je vaša dolžnica. Hvala vam, kmetje, za vaš pogumen prispevek k družbeni blaginji, človeštvo vam je veliko dolžno. Lahko ste ponosni na svoj prispevek k skupni blaginji.« Pred nekaj desetletji so nas »napredni« ljudje učili, da je sramotno biti kmet, da jc ta stan manjvreden, nazadnjaški. Marsikatera teh laži sc je prijela in obrodila sad. Ljudje so zapuščali zemljo in bežali v mesta, v tovarne, v urade. S tem je nastala nepopravljiva škoda. Kmečkim ljudem pa jc bila storjena velika krivica, ki šc danes ni popravljena. Popravljena bo šele takrat, ko se bo družba zavedala, da je kmetom velika dolžnica m se bo temu ustrezno tudi vedla. Predvsem ustrezne državne ustanove. Dragocene papeževe besede naj bodo odgovornim v opomin, kmetom pa v vspodbudo. Kmetje, tisti pravi, ki so narejeni iz dobre, dišeče zemlje, nikoli ne obupajo. Vztrajajo takrat, ko jih udari toča in takrat, ko jih udari oblast. Kajti kljub vsemu jc lepo biti kmet. Tako pravijo kmetje sami. »Kljub vsem težavam jc lepo biti kmet, ker živiš z naravo in sc ob delu v naravi lahko tudi duševno sprostiš. Na kmetiji si sam svoj gospodar, saj si delo sam razvrščaš in po svoje urejaš življenje.« (Balažič) 94 »Delaš v hlevu, obdeluješ zemljo, spremljaš rast, se veseliš svojih dosežkov in s tem Boga slaviš - kaj ni to najlepše?« (Halas) »Žc od otroštva živimo z naravo, redimo živino, delamo na zemlji. To jc naše življenje, to je naše veselje. Brez tega dela si nc moremo predstavljati življenja. Zato kljub težkemu delu in skromnemu zaslužku z veseljem kmetujemo.« (Škafar) »Vseeno jc lepo biti kmet, saj kmet nc dela samo fizično, kot bi delal vijake v tovarni. Delo kmeta je delo z naravo, z nečim živim. Odgovornost pri takem delu je toliko večje. To delo opravljam z vso ljubeznijo, z dušo in s telesom, kakor ga opravlja vsak pravi kmet. Zato jc preživel, živi in bo še naprej živel kmet, bodisi slovenski ali evropski.« (Stcycr) Da jc lepo biti kmet nc pravijo le starejši ljudje, temveč tudi mnogi mladi. Koliko staršev hvali svoje sinove in hčere! »Komaj pride iz šole, žc hiti na njivo, pa v hlev. Zelo rad dela. In preden gre v šolo, vse postori v hlevu. Sam tako hoče, nihče ga k temu ne sili.« Na ravnem svetu ob Muri bo gozd šc dolgo v manjšini, po bregeh na Goričkem iti v Prlekiji pa si bo gozd šc naprej prisvajal ozemlje, kajti marsikje mladih ljudi ni več. Marsikje so ostali le stari, ki sc več nc morejo boriti z gozdom, ki prodira na travnike in njive. Gozd jc sicer lep in dragocen, a brez človeka bi bil ta naš valoviti svet zelo obubožan. Čeprav je ponekod kmetu zelo težko, čeprav so ponekod njive ogrožene, ostaja vendarle veliko upanje. Tudi na poti od njive do gozda stoji znamenje križa, znamenje odrešenja. In ob tem znamenju se prebuja molitev, zahvalna in čast ihta molitev, kakor jo je pred mnogimi stoletji ubesedil psalmist: »Gospod, obiskuješ zemljo in jo napajaš, množiš njeno bogastvo. * Z blagodejnim dežjem zalivaš žitna polja in daješ zemlji rodovitnost. Namakaš njene brazde in poravnavaš grude, rahljaš jo z dežjem in blagoslavljaš njeno brstje. Radodarno daješ dobro letino, kamor stopiš, vse postane rodovitno. Gospod, vse vriska in poje, vse te slavi in ti daje hvalo.« (Ps 64) 95 Preživetje kmeta navsezadnje ni odvisno le od oblasti. Večjo moč ima tisti, ki namaka brazde in poravnava grude. Kamor on stopi, vse postane rodovitno. Balažiči, Škafarji. Halasi, Steyerji, Sukiči in mnogi drugi že stoletja spremljajo brstenje in rast. Vztrajajo sredi rodovitne ravnine ob Črncu in Doblu, ob Ščavnici in Muri, vztrajajo sredi lendavskih, ljutomerskih in radgonskih goric, vztrajajo med borovimi gozdovi na Goričkem. Stopajo po zemlji, ki je naša mati, poljubljajo grude zemlje, prisluškujejo glasovom živali, se ozirajo v nebo, včasih s trepetom, pa spet s hvaležnostjo. V srcu nosijo ljubezen in spoštovanje do življenja. Tisti, ki je ustvaril zemljo in vse, kar je na njej, tisti, ki blagoslavlja brstje in daje dobro letino, pa jih obdarja ne le s kruhom, temveč z vsem tistim, od česar človek živi. Obdarja jih z lepoto zemeljskega raja, z nenehnim obnavljanjem življenja, z rojevanjem jutra, z brenčanjem čebel, z žvižganjem škorcev, s cvetovi kozjih brad in kukavičjih lučic, s petjem vetra v krošnjah dreves, z žuborenjem vode v potoku, z vonjem zorane zemlje, pa tudi s klopotanjem klopotca in glasovi zvona, ki v večernem mraku priplavajo iz daljave. Kajti od vsega tega živi človek! J. Ftičar Zbogom, domotožje?! Naši izseljenci in zdomci se radi vračajo v staro domovino. Še posebno, odkar se je ta osamosvojila. Vsako leto prileti cela jata izseljenskih lastovk v svoje staro gnezdo, nadejajoč se njegove nekdanje gorkote. Kdor pa ima na plečih že več križev in bolezenskih nadlog, si ne upa več na pot. Svojemu domotožju da duška kako drugače. Ta v pesmih, oni v pismih. Tudi Balažov Jožko, naš nekdanji sovaščan, ki preživlja večer življenja na daljni celini pod Južnim križem, je izlil svoje domoljubno srce v pismu, polnem hrepenenja po stari vaški srenji. Razširil sem njegovo pripoved, čustvene izlive domotožja po starih časih pa skrčil na najmanjšo možno mero. Kajti časi, ko so kljub večjim telesnim naporom vladali na vasi prisrčnejši odnosi, blago sožitje med ljudmi in duh domačnosti, so nekoč resda bili, a so žal že zdavnaj mimo. Namesto vasi so tu le šc naselja večjih ali manjših zgradb, ki jih »urbanizira« surovi boj za prestiž, duha ljudomile vaške sloge in soseščine pa sta pregnali že nasilna socializacija vasi in režimsko privzgojeno teptanje moralnih norm. Tidve zgodovinski »pridobitvi« sta ustvarili ozračje nezaupljivosti med vaščani, visoke plotove in splošno zaplankanost src. Potrebo po druženju je dodatno odpravila še skrajna stehniziranost življenja in sprivatiziranost kmetijskega strojnega parka. Si to spioš še ti, draga vas domača? Vredna hrepenenja, domotožja? Naj tvojo rast imenujemo napredek? Imamo podeželsko »blagostanje« s čedalje večjim Številom novozgrajenih hiš, a s čedalje manjšim številom družin, otrok in vaških šol. Rast navzven, navznoter pa brezdušje, naveličanost, nestrpnost in zdrahe med člani družine. In kultura na deželi? Ce jo primerjamo s predvojno, s tedanjim številom časnikov, mohorskih in drugih knjig, živahnim sporedom iger, lahko današnjo marsikje označimo za kulturno mrtvilo. »Poživljajo« ga le še vaške veselice, disco klubi, zabavne noči s pridevki pridelkov in semintja kaka gostujoča dramska predstava. V zadnjem času so se najbolj razrasle folklorne parade, kjer si ogledajo ljudje stare delovne navade, šege. Prirejajo jih v glavnem zavoljo veseljačenja... No, morda tudi kančka nostalgije... Po čem že? Mar ne postajamo zdomci vsi povprek ? 96 Ko je še kosa pela in fučkal mašin (delno po zapiskih spominov Jožefa Dominka) V potu svojega obraza Sončnega nedeljskega popoldneva jc hišni vert zavil med svoja žita, da vidi, ali so že godna za veliko opravilo - žetev. Zrnje sc je res že komajda vdalo in med pozibavajočim klasjem je kar nekaj pokljalo. Pregreto ozračje je kar žehtelo; v sončni pripeki jc škrjanček zletel visoko v zrak in s svojo vižico naznanjal, da je napočil čas žetve. Nepreklicno, kakor glas neba. V naslednjih dneh, bilo je konec junija, jc visoko žilno klasje že padalo pod širokimi zamahi kosca. Ce je bila rž visokorasla, jc moral močneje pritrdili locen, ki ga je bil napel na gornji konec kosišča. Kmetič je hvalil Boga, če jc bilo žito zravnano, in se jezil, če je bilo poležano. Kdo bi ne zabavljal, ko je s konico komaj dvigoval v tla zabito silje! Pobiralka - druga peršona žetvenega opravila-je morala karseda hitro pobirati s srpom šope padle rži, da ni zaostala za koscem, in če ni bilo pomočnika, si je morala še sukljati povrcsla. Vendar tedaj skoraj ni bilo hiše brez otrok in tako se je vedno našel povreslač. Vczač na koncu žetvene vrste jc hotel imeti močna povrcsla, da se mu niso trgala, ko jih je nategoval, sukal in vtikal klin v zavito zanko, je zavrtel in spodvihal končno v močno povezan sveženj. Jz povanc je nastajalo snopje. Če sta bili pobiralki dve ali če je bilo treba vezali za dvema koscema, sc jc moral vezač še posebej podvizati. V tetn primeru ga je kmalu dajat hrbet od nenehnega sklanjanja in poklekanja na snope m polakirani leseni klin mu jc bliskovito poplesaval med urnimi prsti. Povezano snopje ni dolgo ležalo na pokošeni njivi Kakor hitro so si žanjci oddahnili, se mimobež založili s koščki vrtankov alPsIivovih pogač ter se odžejati iz hladne piilrc, so sc zakadili po snopovje in ga jeli skladali v križe, lepo s klasjem navznoter, enega vrh drugega. Razvrščene v vrsto na slrnišču so križe nazadnje povezali, vsakega zase, da jih ni prevrnil vihar in razmetal po njivi. Veličastni žilni križi! Svetilniki širnih prekmurskih poljan in njih posvečevalci! Koliko ust ste nasitili, koliko revežev prehranili! A kolikokrat sic zrli nemočno na domače otroke, uhajajoče v svet »za boljšim kosom kruha«! Le Bog nebeški ve, koliko jih je pot lej-k ljub težko žvenketajočim mošnjam-pogrešalo skorjico domačega kruha, zapečenega v prostorni krušni peči! 97 Nekdanji »križi« na njivi V križe zloženo snopje se je kaj kmalu presušilo do kraja, če pa je prišlo vmes neurje s ploho, so jih »odkrižali« in razstavili snope navpik, da so se presušili ČezinČez. Dodobra suhe so končno naložili na voz široko razpostavljenih lestvic, tako imenovane rebrnice in jih visoko naložene vozili z vprežno živino na domače gumno pa pod zastrž, na štale, na huto in še na parmo (senik), jih tam tesno zložili in čakali, da pride k hiši neizogibna, pa vendar pričakovana nadloga, maŠin. Tačas je Peter, vrhunski mašinister v vasi, že natanko pregledal svoj mašin, lokomobilo samohodko, ali kakor so mogočen stroj imenovali z malce popačeno madžarsko izposojenko: magajar. Znanemu mehaniku na Goričkem, bivšemu lastniku, od katerega so trije verti kupili skoraj novi stroj, je zaupal poprej vsa popravila in naročila, če je bilo treba kaj nadomestiti. In potem je zapeljal mašin najprej na vaško trato, da je zmlatil nekaj vozov žita najbolj potrebnim in ga tako dodobra vpeljal, nato pa na konec vasi ali nasredo, saj je imel vedno »v zakupu« vsaj pol vasi, navadno njen dolenji krak, kjer je tudi sam domoval s svojima pomočnikoma; bila sta to Ivan in Jožko, z gizdavim nazivom »anlcgara«. Za razliko od Petra, strojnika, ki je upravljal t.i. »peč« ali lokomobilo, sta tadva skrbela za drugi del mašina, za mlatilnico. Menjaje se vsakih nekaj ur sta spuščala zvrha snopje v »drumlin«, odprtino z jeklenim valjem; ta je z velikansko naglico vrtenja sčisla oščelil klasje in potem s pomočjo lesenih vilic pretresel ter izrinil slamnati del snopa. Mlačev z mašinom je zahtevala veliko pridnih rok; nobena hiša ni imela dovolj ljudi za to opravilo, zato je vsaka po nepisanem pravilu pričakala bližnje sosede in sorodnike na pomoč. Prišli so največkrat brez posebnega vabljenja, zgolj po obvestilu. Z visoko naloženih skladovnic snopja je bilo treba dol metati posamične snope in jih vlačiti do delavca z »rasujami« (vilami), ki jih je nabadal in metal sproti na mlatilnico. Tam sta ob anlegarju dve dekleti ali fanta, skratka dva mlajša Človeka stoje odvezovala snope in jih podajala anlegarju. Odvezovalca sta morala biti dovolj resna in oprezna, obenem pa dovolj krepka, da ju ni napačno podani snop povlekel v žrelo mlatca, ono usodno luknjo, ki je požirala snope in bila tako najnevarnejše mesto pri mlačvi. Nesreč take vrste je bilo kar nekaj, ali pa se je ta ali oni spotaknil in telebnil v luknjo, pa mu je odrezalo roko ali nogo in jo razmesarilo. Mlatilnica in oslica Moški so mlatcu stregli spred in zad, spredaj pri vrečah oziroma pretikati ju zasunov z raznimi vrstami izmlačenega zrnja, pritekajočega po raznih kanalih, odnašanju napolnjenih vreč in vaganju (tehtanju) le-teh ter odlaganju za spravilo. Največ pa se jih jc zaposlilo zadaj pri vleki slame in odmetavanju le-te najprej na kola, voz-lojtrnik, z njih pa na nastajajočo »oslico«, velikanski stog slame na kmetovem škegnju. Če ni bilo dovolj moških, so morale pri vlačenju slame poprijeli ženske, a gorje nežnim bitjem, ki so se v to podale! Ne le zaradi silne množine prahu, ki se je valil iz žrela mlatilnice, marveč tudi spričo naglice, s katero je bilo treba sproti vlačili proč nenehno padajočo slamo. Spravitelji slame so sc potili od nog do glave, a to šc ni bilo najhuje: prah se jim lepil na spoteno telo in jim kožo lakorekoč zamašil. Če jih jc mašin »zasul«, so sicer vpili anlegarju od daleč, naj vlaga za božjo voljo počasneje, a ta tega ni vedno slišal ali pa ni hotel slišali. Mašinistri so si namreč prizadevali »mlatili dnevno činiveč gospodarjem. Od mašina oziroma mlatca je bilo treba spravljati proč še pleve in t.i. »vumeti«, kar so vzele v roke navadno starejše ženke. Glavni mašinister ali strojnik pa je skrili za pogonsko silo, to je za dovoljšnjo količino pare v lokomobili m vode v njej. Ven in ven jc moral tudi pokladati drva na ogenj. Ker pa jc rad špilal gospoda mlačve, je moral to opraviti največkrat hišni veri sam, rad ali nerad. Enemu ali drugemu jc izvabil ta strojni pozoj marsikako kletvico, saj je požrl čuda drv, in to ne kakršnihkoli. Morala so biti čisto suha in trda, po možnosti grčasta, staro, razcepljeno penovje (panji) ipd. Tuuitam jc glavni strojnik sicer priskočil vrečarju na pomoč, a ne toliko zaradi pomoči same kol zalo, da jc ob tem kontrolira! tifžo zrnja na vagi in beleženje prave teže. Od lega je bilo namreč odvisno »merično«, delež pridelka, ki ga je moral kmet odplačati mašinistrom za mlačev. Sploh pa so bili mašinistri nekakšni privilegiranci celotne mlačve. Imeli so svoj posebni stolek, mizico, postavljeno kje ob strani, proč od prahu, pod lugašom (brajdo) na primer ali pod kakim drevesom, v senci. Tja jim je verlinja (gospodinja) odlagala vrsto izbranih jedi in pijač. Imeli so namreč prednost, da so lahko počivali in se okrepčali tudi med delom, kakor sta sc pač anlegarja menjavala na mlatilnici. Jedi so bile izvrstne in krepke, kol po nepisanem pravilu 99 meso iz tiinke (čebra), s kvašenimi ugurkami (kumarami) ali na koščke narezano papriko in paradižnik, in še vrsta drugih dobrot, skratka pravcato gostovanje v malem, kakor so radi rekali sami in se ga tudi pridno udeleževali. Rdečelični Peter, ki je kot nekak mašinski gazda največ posedal ob mizici in opazoval celotno dogajanje, je prigovarjal svojima pomočnikoma, naj si kar izdatno postrežeta, češ, rajši naj »poči blek« (trebuh), kot da bi pustili vnemar lepo rdečo bravino, ki se je šibila na mizici in zapeljevala vse živo naokoli. Drugi delavci so še lep čas cedili sline in zavidali mašinistrom, ne da bi smeli prekiniti delo, dokler ni bil omlačen zadnji snop pšenice in je Peter zapiskal na fiičko (piščal) s ta nižjim, basovskim glasom v znamenje, da je pri tem in tem vertu omlačena pšenica. To je pomenilo le temeljito pospravljanje, pometanje in končno menjavo vreč, temveč tudi težko pričakovani odmor za vse delavce pri mlačvi. In malico, nič manj zaželeno. Vsem so kuhinjske ženske, »sakačice« po domače, postregle z vrtanki m kiflini, največkrat z makovimi, vert pa je hitel ljudem gasiti žejo. Če je bilo zjutraj ali zgodaj dopoldne, je prinesel najprej kanto žganice, ta močne, navadno iz droži ali tropin, tako da je Rejzenov Dogar žc od daleč vzkliknil: »Dobro jutro, žganica, zbogom pamet!« Pri sleherni mlačvi so sc namreč našli možakarji, ki so s svojevrstnim užitkom spravljali ljudi v dobro voljo in stresali polne malhe svojih šal. Celo med delom, koliko so utegnili Tako zlepa ni bilo mlačve, kjer se ne bi ljudje ob sicer težkem delu tudi od srca nasmejali in razvedrili. V poglavje o vedri plati mlačve z mašinom je treba prišteti tudi razne zvijače in igrice, ki so jih mlatiči posrečeno združili z delom, da se kljub vsemu ni zavlačevalo. Med njimi je bila najobičajnejša razvada, na moč šegava in razposajena, ki so si jo privoščili moški: ko so namreč vezali t.i. sčelmke - posebej le z vrha omlačene šope, namenjene za »sečko« (rezanico), so iznajdljivi fantje ter za tovrstne špase še zagreti možakarji ugrabili marsikatero brhko in leporaslo kmetičko, jo povezali v ščelinek in odnesli večkrat povezan živi sveženj pod zastrž (zastrešje) navrh ščelinkov. Tam se je morala odmotati, kakor je vedela in znala. To opravilo je spremljal kajpada urnebesni vrišč deklet in mladih žensk, ki so se Sadovi zemlje in dela človeških rok (mlatitev) 100 na vso moč (ali nekoliko manj) otepale silnih moških rok in povrcscl, s katerimi so jih trdo privezali k že tako zajetnemu snopu. Le pri redkih, hudo pobožnjaških in starokopitnih ve rt ih so sc morah dedci odreči tej tako mikavni zabavi in s tem vedrejši plati težaškega opravila. Bilc so šc druge igrice. Tu in tam so kakšno žensko zakopali v kopo slame m jo ob pomoči številnih lesenih vil »pošiknili« navrh nastajajoče »oslice«. Od tam se je zdrčala navzdol sama, kolikor ji niso pomagali ustrežljivi dedci, ki so z vilami sprejemali prihajajoče kupe in jih razmeščali vzdolž in počez stoga. Nemalokdaj so se mladim pri teh vragolijah radi pridružili celo priletni možaki, ogreti od pobliskavajočih zagorelih meč v onih nepozabnih časih, ko iz božje roke ustvarjene in moškim na radost dane Evine hčere šc niso nosile hlač. Pri vseh teh »podvigih«, polnih malce grobe, a hudomušne kmečke erotike pa ni smelo zastajali delo, sicer je prirobantil nadnje gospodar in se znesel nad preveč razposajenimi dedci. Svoje igrice pri mašinu so imeli tudi otroci. Prevračali so se na skladovnicah snopja, se dričali s snopi navzdol, se »vozili« na njih po gumnu ali lovili miške iz stenskih lukenj ter jih zalučavali v zunanji valj drumlina, da so vzele konec že od silnega vrtenja. Vaška otročad je vztrajala ob mašinu večji del dneva, se divila silni moči razgrete »peči«, brzini vrtečih sc koles in sikanju odvišne pare. Neugnani otroci so uživali že od vonju semarjenega strojnega olja, še bolj pa, ko je mašinister Peter »napuščal« (zaganjal) stroj skozi dve sikajoči medeninasti šobi; višek vseh užitkov pa je bila seveda lučka. Zavidali so vodilnemu mašinistru, da jc lahko nc le fDčkal, ampak sploh rokoval s tako veliko igračo. Blagor njemu! Posebno vneto jc vaška deca čakala premeščanja mašina. A na to je bilo treba kar dolgo čakali. Mlačcv jc trajala redno po več ur, pri premožnejših kmetih pol dneva ali tričetrt, nemalokdaj tudi po ves dan, čc je nagajalo vreme. Pri krajših presledkih so delavci počakali kar na gruntu in sc spočili, na račun dodatnih stroškov kmeta, seveda. Če jc deževalo dalj časa, je tnlačeči kmet na moč zabavljal. Kako tudi ne bi! Moral jc večkrat zakuriti ohlajeno peč, skratka našopati požrešno lokomobilo z neštetimi naročaji drv in nepreštevnimi vedri vode, da je po dolgotrajnem »kašljanju« pridelala končno dovolj »danfa« (pare) za pogon. Do neplanirancga oddiha so delavci prišli tudi v primeru kake tehnične okvare, večinoma pri mlatilnici, ko je kaj zlezlo iz svoje lege, se polomilo ali če se je snel pogonski jermen m je bilo treba »ta črnega« prebintati v pravo lego. To izravnavo j c lahko opravil seve le glavni mašinister, torej nihče drug kot Peter. V takem primeru si jc porinil usnjeno kapo više na leme in namrdnil čelo v Čimbolj važne gube. Ko pa je bila opravljena šc mlačcv žita (rži), ko se je pometlo gumno in spravila navrh grmajelma, jc prišlo na vrsto njegovo glavno opravilo. Najprej je na mašinski tiički z več potegi na visoki tonski legi oznanil bližnjemu in daljnemu svetu konec mlačve in skorajšnjo selitev, nakar je jiataknil samohodno objemko na glavno os pogonskega kolesa, povezanega s ta težkim kolesom »magajara«, si prižgal cigarctlin in z gibi silne važnosti pričel svoj manever premikanja stasitega mašina. To je lahko počel le on edini, te operacije ni zaupal nc drugim mašinistrom ne doraščajočima sinovoma, in ob lem premikanju velikana, pod katerim se je tresla zemlja, ga jc spremljalo vse živo naokoli, vaška otročad pa kar z odprtimi usti. Lc-tcj je Peter, nebodilen, zaupal celo manjša opravila: k sosedu so lahko prenesli razna rešeta, mizico s stolom, malo večji dečkcci so smeli prepeljati mašinsko brizgalno. Z njo si si poredni dečki dali duška in pogasili marsikateri nevidni požar, navdušujoč sc nad močnimi curki in pošpricali vsiljive mulce 101 naokoli, plašne deklice in prašne kolnike. Sploh je bil odvoz mašina velevažno opravilo, odkar ga ni bilo več treba vleči z dolgimi debelimi vrvmi in prerivajočo se množico ljudstva. Zdaj sta to nalogo hvalabogu opravila magajar in Peter. Sama samcata. In da je tehtnost tega početja prišla do izraza, si je Peter stoječ pokončno na železnem podiju ubogljivega magajara vtaknil cigaretlin v svoj okrašeni špicigar ter kapo poveznil krepko postrani. Na tem podiju, okrašenem s križkražastim železnim ornamentom, je bil Peter v svojem elementu: energično je potegoval dolgokrake jeklene vzvode in usmerjal svoj mašin po edino pravi sredinski poti. Pri tem je kdaj pa kdaj lokomobila, zagnana od nenadnega krepkejšega potega živahnega upravljalen, zapuhala tako na gosto, kot da je zahrzala kobila, zdražena od prenapete uzde. Pri tem je hušknil skozi preklopljeni dimnik cel roj živordečih isker, da so kure in plašne ženske daleč odskočile. Ko je pripeljal mašin na nov grunt, je imel njegov šofer Še lep čas dela z izravnavanjem. Množica mlatičev pa je tačas, namesto da bi se mučila z vleko kot dolga leta poprej, lahko posedla okrog večkrat podaljšane mize v senci, na kateri so se že gnetle sklede z jedmi in pisani krožniki. In začel se je najprikupnejši del mlačve: skupni obed vaškega občestva, pospremljen s ploho dovtipov raznih vaških tipov, ki so vzbujali morje smeha in dali že tako izbranim jedem še posebno slast. Le kdo na bi prisluhnil Rejzenovemu Dogaru, ko jc razdiral svoje šale, ali Matjašu Vitezu, ko je norce bril iz vsega sveta! Pravi posladek je bil tudi, ko si prisluhnil Metčecovemu Jožkecu, ko je razgrinjal ljudem šegavo izustena čuda širnega sveta, ki ga je bil prekolovratil med prvo svetovno vojno. Tam pri Isonzi (Soči), pa potlej v laškem ujetništvu pri Mailandu (Milanu)! Omizje se je treslo, če so prišli še šegavi kmečki očanci z gorenje vasi, denimo Tsiganov Ferfč, Rajtarov Gusti ali celo Rovatov Vanči Marsikatera ženka se je držala za trebuh in če smeha m mogla ukrotiti, je morala za nekaj časa proč od mize, drugače jo je kratkomalo zvilo. Šale ali resnične šegave zgode so razkladali tudi mašinistri. Na moč zabavno jc bilo, ko je Balažov Jožko pravil, kako so Temlinov Ferenc pri svojih devetih križih prišrajali h Gerčovim, ko je Peter premeščal mašin k sosedu in čudeč se njegovi strumnosti in izvedenosti vzeli pipo iz ust, cuknili Jožka za pruslek (telovnik) in dahnili: »Znaš, Jožko, či bi Kristuš šče zdaj po zemli hodo, hi zagvišno tildi našega Petra za rimpapo postavo. Bog i bogme bi ga!« Podobnih štorij, začinjenih s humorjem, je bila še cela vrsta. Na primer, kako se je brkati učitelj Rakoczi spovedoval z natančno izpisanim lističem storjenih pregreh, ali kako je kaplan starega Copeka verouka učil, kako je brezdomski revček Ajakajne dobil »košarico« od farovške kuharice, v katero se je bil zatreskal. Kaj šele šaljive in okrogle o vaškem čudaku Suni-duniju ' Ali kako je Bajžin kuma krišpal svoje telo in ga spodbujal k zgodnjemu vstajanju* Vert domačin se je skoraj že bal, da druščina sploh ne bo hotela od mize. Pridno je polnil bokal za bokalom in jih nosil razigranim pivcem, ki jim je dobra kapljica Še dodatno razvezala jezike, pa najsi je bila čisto navadna šmarnica. Pomešana s »kisalo vodo«, kot so rekah slatini, radenski ali petanjski, ki jo je kmet prifural cele cekre na škripajočem kolesu, je dala šmarnica odličen špricar, da je kar »švrnelo« in se pokadilo pred žejnimi usti. Po sladkih gibanicah ali presnih pogačah, ki so nazadnje priromale na mizo in kronale bogato pojedino, se je kiselkasta pijača še posebej podala. Vsestransko zadovoljenim mlatičem sta se kar sama od sebe razvezala jezik in srce v sproščeno pesem. In ker je vaško srenjo najbolj razgrel Dogar m 102 jih že od jutra bodril duha z žganico, je bilo treba ustreči najprvo njegovi želji in zapeti njemu naj ljubšo: »Zaplula, zaplula je barčica moja...« Iz dodobra oplaknjenih grl je donela pesem v ubranem večglasju Čez nič koliko škcgnjev in plotov ter oznanjala sproščeno kmečko veselje ob končanem vzajemnem delu, ko so vsi dali vse od sebe, nc meneč se za plačilo. Pesem, ljudska pesem iz razgiranih grl je bila ona čarna moč, ki je vlila ljudem novih moči, pozabljeni so bili žulji in prašna te srage sprijetega znoja - kot prerojeni so zapluli dalje, koder so čakale ljudskih rok še nezmlačene sklad a niče snopja. Z eno besedo: veselo na delo! - Nihče ni izustil gesla krilatega, a jc tičalo v ljudeh kot nekaj prvinskega, domala nagonskega. Kje so leta, ko so bili kmečki ljudje še Židane volje, se imeli radi in bili v polnem zamahu svoje ustvarjalnosti? Ko so lahko dali duška svoji preprosti biti, oplemeniteni v ljudski pesmi! Se bodo sploh še kdaj vrnili časi, ko si se počutit gospodarja, kmetič dragi, karseda svobodnega, nezapostavljenega, brez moreče skrbi za prodajo pridelkov in ti je pesem odhajajočih m la tičev prevzemala dušo in srce: »Hvalo dajmo s hiže te Bogi vsemogočnomi, naj da vse zadovolc gospodari našemi! Puno gtimlo silja, parme pune slame, pune kleti, pune škrinje, zrnja navrhe...« Lojze Kozar Hiša ob meji Težka avgustovska noč. Zrak je poln sopare, ki otežuje dihanje in povzroča potenje pri najmanjšem naporu. V skromni hiši poleg gozda na gornjem delu Gorenjega Senika je mir in tišina, saj je noč prešla svojo prvo polovico in se nagiba proti jutru, ko se mlada gospodinja Lina zbudi iz rahlega spanja, ker jo je vznemirilo globoko bučanje in oddaljeno bliskanje iz Babjega kota. Tudi mož Viktor je bil že buden in ji jc rekel: »Spi, Lina, spi. Do jutra je še daleč.« »Zbudilo me je oddaljeno grmenje ob tej nenavadni uri, saj grmi navadno v večernih ali jutranjih urah. Sredi noči pa navadno ne.« »Dobro je, da grmi. Ce pride dež ali celo naliv, bodo gobe rasle, da jih ne bom utegnil pobirati.« »Ti samo na gobe misliš, mene pa je vedno strah, ko jih greš nabirat, da se ti kaj ne zgodi.« »Le kaj bi se mi lahko zgodilo?« »Ko iščeš gobe, moraš gledati samo v tla in ne»prcd sebe. Pri tem pa lahko prideš preblizu meje in vojak v tisti kletki na visokih drogovih te lahko ustreli kot zajca. Saj veš, da se državni meji niti približati ne smeš.« »Tako blizu meje ne grem. Res pa je, da najdem največ gob prav tam. Drugod jih namreč iščejo tudi drugi, listih najdišč sc pa vsak ogiblje.« »Poslušaj,« sc je vznemirila Lina. »Slišiš motor? Nekdo gre k nam.« »Grmi, ni motor,« je rekel mož, toda že je od ovinka sem močna luč oplazila okno in na dvorišču se je ustavit vojaški džip. Že v istem hipu so se zaslišali inočm udarci na vrata s pozivom: 103 »Odprite, policija!« Lina je v naglici vrgla nase haljo, Viktor pa je godrnjal: »Kakšen vrag pa jih nosi tukaj sredi noči,« toda ni domislil do konca, že je Čutil na prsih revolversko cev, da je naglo dvignil roke. Dva civilista sta bežno pokazala neki papir in že sta odpirala omare, izvlekla predale in začela razmetavati stvari po sobi. Lina je planila k otrokovi postelji in hitro vzela triletnega otroka na roke in stopila v kot, kamor ji je pokazal vojak v uniformi, ki je stražil Viktorja. Močna svetloba iz žepnih svetilk dveh preiskovalcev je begala kot nora po sobi in kdaj kdaj zbledela vpričo močnih bliskov nevihte, ki se je naglo bližala. Otrok se je zbudil in se prestrašil navzkrižnega bliskanja luči in v naravi in je začel na glas jokati, da ga je Lina stiskala k sebi in ga tolažila. Ko so bili predali prazni, sta civilista razkopala še posteljo, zmetala svete podobe s sten. Potem sta preiskala še kuhinjo in klet. »Nič nismo našli, toda to je toliko slabše za vas,« je rekel eden izmed civilov. »Kaj pa naj bi našli?« je vprašal Viktor mirno in brez strahu. »Dokaze za tvoje zločinsko delovanje. Toda to je slabše zate. Kaže, da si prebrisan zločinec, ki zna svoje hudodelstvo skriti. Toda odkrili ga bomo, prej ali slej. Aretirani ste in greste z nami!« Preden se je Viktor zavedel, kaj se dogaja, je že imel na rokah lisice in onadva v civilu sta ga že potiskala prek praga in ga porinila v džip na zadnji sedež medse, oni v uniformi je sedel za volan in džip se je pognal po ozkem kolovozu na veliko cesto, ne da bi se Viktor mogel posloviti od žene in otroka. Začele so padati debele kaplje in razbesnela se jc huda nevihta, ki je džip silila k robu ceste, da je moral voznik zelo paziti, da jih ni spodneslo, saj je začelo strahovito liti, obenem pa je treskalo in bliski so drug za drugim zaslcpljivo parali temo. Toda za kratek čas se je nevihta unesla, saj so vozili z njo v nasprotni smeri. Viktor je ugotovil, da vozijo skozi Monošter, kjer se pa niso ustavili, ampak vozili naprej proti Sombotelu. Tam so ga preselili v drugo vozilo, mu dali drugo stražo, vojaško, in z drugim šoferjem so se odpeljali. Stekla v avtu so bila v tem delu, kjer je sedel Viktor, neprosojna, da ni mogel določiti, kam ga peljejo. Vedel je samo to, da je vožnja trajala dolgo in da je čim dalje več prometa okrog njih, kakor da se bližajo velikemu mestu in Viktor je slutil, da so nekje v bližini glavnega mesta Budimpešte. Že dolgo je bil dan, ko so pristali na nekem dvorišču, ne da bi mu sploh kaj povedal: kje so. Po vseh okoliščinah je Viktor spoznal, da so na dvorišču velike ječe, kjer so ga spustili iz vozila in mu odkazaii celico, kamor so ga zaklenili samega. V večernem mraku mu je ječar prinesel jetniško progasto obleko in svojo civilno je moral sleči in ječar jo je odnesel. Gotovo so jo natančno preiskali. Ves dan Viktor ni nič jedel. Pa to ni bilo najhujše, ampak hujša je bila žeja, kajti dan je bil vroč. Namesto večerje je bil prvič zaslišan. Zapisali so njegove osebne podatke in ga silili, da jim pove, s kom in kako se je povezal, kajti imajo neizpodbitne podatke, da je špijon, ki je imel tajne sestanke s slovenskimi špijom in Titovo bando, zato nima nobenega smisla karkoli tajiti. Če bo priznal, sc mu bo štelo v zmanjšanje kazni. Če bo pa trdovratno tajil, bo kazen toliko hujša, kajti ne gre samo zanj, ampak za vso tisto bando, ki je povezana z njim in s sovražniki države. Ko zaslišanje ni imelo nobenega uspeha, so se ga lotili s pretepanjem. Trije silaki so ga zvezali, ga položili na klop in ga s tankimi palicami pretepali po podplatih. Že prvi udarec je bil strašno boleč, vsak naslednji pa je bolečino Šc 104 povečal do norosti. Ni ga bolelo samo v podplatih, ampak bolečina jc kljuvala predvsem nekje v možganih s tako silovitostjo, da bi skoraj zblaznel. Pa je utonil v nekakšen grozen spanec, iz katerega so ga ponovno in ponovno zbudili s polivanjem vode. Samodejno je široko odpiral usta, da bi ujel nekaj kapljic vode in utcšil žejo, toda od bolečin se mu je vzdigoval želodec in se upiral karkoli sprejeli vase. Viktorju se jc zdelo, ko se je za nekaj minut prebudil, da muka traja žc dneve in dneve in da neprestano vpijejo nad njim: »Priznaj, da si špijon. priznaj, sicer te bomo ubili, saj nisi vreden, da živiš. Priznaj m boš rešen trpljenja, špijon!« Kako naj priznam, ko komaj vem, kaj jc špijon in kaj bi radi od mene. Napol mrtvega so ga privlekli nazaj v celico, kjer jc počasi prišel k sebi in se zbudil iz nezavesti. Razbeljeni podplati so ga pekli do norosti m ni bilo ničesar, s čimer bi si lahko nekoliko olajšal bolečine. Njegovo ležišče jc bilo nekakšen malo višji prostor iz betona brez kakršnega koli ležišča in brez vsake odeje. lako je doživljal Viktor vse dneve celih pel tednov. Vsak dan zaslišanje in strašni udarci in neprestan pritisk na njegovo zavest: priznaj, da si špijon, priznaj da si špijon in rešil sc boš trpljenja. Včasih, ko je bila muka prehuda, ga je prevzela nora misel; Rekel bom, da sem res, samo da me za nekaj časa nehajo pretepati. Toda kaj naj jim natvezem, s kom sem povezan? To jc noro. Samo zapletel se bom. Moram ostali pri resnici, pa naj me tudi ubijejo, ne morem drugače. Bog mi pomagaj? Nikoli več ne bom videl svoje drage žene. Pa lako rada sc imava, kaj bo brez mene! In moja mala Gitka? Saj ji je ime Margilka, pa ji pravimo krajše kar Gitka, kako ljubka je, kako lepa mala deklica. Jo bom še kdaj videl? Ob misli na vse, kar je pustil doma, se je Viktorju lako stisnilo srce, da je začutil močno topo bolečino pri srcu, ki ni hotela popustiti, da bi zajel sapo. To sc je ponavljalo vsak dan skozi celih pet tednov, da j c od Viktorjeve močne moške postave ostal samo še nekakšen zveriženi okostnjak. Toda Viktor je najhuje vendar nekako prestal in bil odločen, da bo govoril samo resnico. Ko so mu predočili, da vedo za vsak dan, ko je zgodaj zjutraj šef proti državni meji, včasih šc v mraku in mu pokazali zapisan datum in uro, je rekel: »Saj tega nikoli nisem tajil. Rekel sem, da sem takrat šel proti meji. Toda nisem sc srečal nikoli s kakim človekom. Vedno sem šel samo nabirat gobe. Te so rasle vsepovsod, toda drugod so jih pobrali drugi.« »Saj nam nc gre zale, ti si bil samo navaden švcrcar, ki je prenašal podatke. Glavni jc bil tisti, ki si mu ti služi! in ki jc tebi izročal lajne podatke o naši državi, da jih ti spraviš na Titovo stran. Saj ti niti vedel nisi, kaj prenašaš m kaj izročaš sovražnikom naše države. Zato priznaj m ti zagotovimo, da kazen ne bo huda.« Viktorju nobeno dobrikanje ni pomagalo, držal sc je resnice in po petih tednih jc nasilje prenehalo. Na meji so prijeli ljudi, ki so se kmalu zapletli v nekakšno zmešnjavo in jc vse kazalo, da so sedaj imeli prave v rokah. Nehali so Viktorja mučiti in zasliševati in postali so ga v Kistarcso, kjer je Viktor po petih tednih prvič zopet spal na ležišču, ki ni bilo samo goli beton. Tudi Lina je zdaj zvedela, kje jc mož in česa ga dolžijo. Po treh mesecih so ji dovolili prvi obisk. Dobro, da ga Lina ni videla prej. Prestrašila bi se ognja, ki mu je gorel v širokoodprtih očeh in mu je dajal videz blaznosti. Zdaj se jc žc nekoliko znašel in ogenj v očeh jc ugasnil, da je bil skoraj tak, kakor ga jc vsak dan poznata. Nista si mogla stisnili rok, ker sta lahko govorila samo od daleč drug z drugim, saj sta sc gledala prek dveh železnih pregrad in ob Lini jc bil vojak z brzostrelko, med pregradama zopet vojak in za drugo pregrado Viktor in ob njem 105 oborožen vojak. Govorila sta lahko samo pet minut in si nista vedela kaj povedati, tako ju je presunilo čustvo ob snidenju, samo jecljala sta. Pri prvem in drugem obisku sta tistih nekaj besed povedala slovenski in je bilo v redu, pri zadnjem obisku, ko je Lina imela s seboj tudi Gitko, pa sta komaj slovenski spregovorila dve besedi, že so ju prekinili in rekli, da je dovolj, ker bi se morala pogovarjati samo v madžarščini. Vojak med pregrajama je bil toliko dober, da je segel čez pregrajo, vzel Gitko Lini iz rok in jo ponudil Viktorju v poljub. Gitka je zajokala, se oklenila očeta z obema rokama in ga ni hotela izpustiti in pretresljivo jecljala: »Ati, ati, ati!« da jo je moral vojak dobesedno odtrgati od očeta in jo dati nazaj na Linino stran. Vojak je imel mokre oči. Morda je tudi on imel doma malo deklico, ki je že dolgo ni videl. »Ne boj se, Viktor, doma je vse po starem,« je še zaklicala Lina, ko so jo s silo spravili iz sobe za obiske. Potekla so tri dolga leta strahu, negotovosti, čakanja in upanja ter bolečega hrepenenja. Potem pa so nekega dne Viktorja nenadoma poklicali v pisarno, mu dali potrdilo za brezplačno vožnjo domov. »Preiskava je končana in nič vam nismo mogli dokazati, zato ste prosti in lahko odidete domov. Kot nadomestilo za tri leta, ki ste jih preživeli v preiskavi, vam priznamo deset tisoč forintov v enkratnem izplačilu. To boste dobili po pošti. Preglejte svoje stvari, če kaj ne manjka. Če kaj manjka, se pritožite, sicer pa srečno pot.« Viktorju se je zdelo, da sanja. Ko se je preoblekel v svojo obleko, mu je bilo vse preveliko in je viselo na njem kakor na kolu. Poiskal je prvi avtobus do Monoštra in se odpeljal s tega kraja trpljenja in negotovosti. V Monoštru je avtobus na Gorenji Senik zamudil in se je podal na to kratko pot peš. Vasi, skozi katere ga j c vodila pot, so sc mu zdele prazne in so tudi bile prazne, saj so prav v teh treh letih precej slovenskih družin odselili nekam globlje v čisto madžarske kraje. Na Gorenjem Seniku nikogar ni srečal in to mu je bilo zelo prav, saj bi pri snidenju bil gotovo v zadregi, ko bi ga spraševali, kako se mu je v tem času godilo. Ko jc Viktor stopil na domače dvorišče, ga je spreletelo mehko, ljubeče čustvo. Našel je vse tako, kakor si je neštetokrat v spominu zamišljal. Vse v lepem redu, vse snažno in pometeno, drva na svojem mestu in lepo zložena, rože na oknih v polnem cvetu, še Črni pobarvan pas na stenah pri tleh je bit pred kratkim obnovljen, vse je pričalo o Linini veliki skrbi in zavzetosti za red in snago. »To je Lina, žena, mati! Štiri ogle je držala in podpirala s svojimi slabotnimi rokami tri leta. Sama. Hvala ti, žena! Zdaj bova dva in bo lažje. Toda hiša je zaklenjena. Kje neki je? In Gitka? Me bo poznala?« Stopil je okrog hiše in na trati zagledal lepo počesano in snažno oblečeno Gitko, zdaj že veliko šestletno deklico, ki je sedela na robu ponjave s fižolovimi stroki in pregledovala stare fotografije, ki jih ji je dala Lina, da ji ne bi bilo dolg čas. »Gitka!«, jo je poklical oče. Obrnila sc je k njemu in ga nekaj Časa gledala. Potem ji je bliskoma prišlo v zavest. »Ati!« je vzkliknila in mu stekla v objem in nekaj časa sta bila brez besed, samo solze so pričate, kakšna radost in ganjenost jima razburja notranjost. Potem je oče vprašal: »Kje pa je mama?« »Na mejo je šla delat. Šla bom ponjo.« »Ne, ne hodi. Saj bo prišla, ko delo končajo.« Pri sosednji hiši je žena Mejca videla, da se je Viktor vrnil. 106 »Grum, da mu povem, kako smo veseli, da je doma. Skočim pa tudi po Lino, naj pride domov. Kako bo vesela, sirota, toliko je pretrpela.« »Zenske samo nase mislite. Kaj pa on? Misliš, da so njega v vato povijali?« Toda Mejea ga ni več slišala, že je bila pri Viktorju, ga objela kakor sina in se resnično raznežila od veselja, da je zdrav in da je doma, potem pa nič ni poslušala Viktorja, naj žene ne obvešča, saj bo tako kmalu večer. Mejea je šla, kot bi jo veter nesel po dolini navzgor do Brezdcna, kjer je bilo slišati delavec, ki so rahljali preorani in zrahljani pas lik ob državni meji, da bi sc lahko takoj poznala vsaka človeška stopinja, če bi stopil nanj. Obstala je oddaleč in poklicala Lino k sebi: »Tako sem vesela, da ti ne morem povedati: Viktor, mož se ti jc vrnil. Doma je. Oprostili so ga, ker nič ni kriv. Daj sem grablje, bom jaz namesto tebe delala do večera. Ti samo beži! Moj Bog, hvala ti!« in sc je znova razjokala, dobra duša. Po tolikem trpljenju sc jc naselila radost v Linin dom. Hiša se jc napolnila z otroki, kajti Gilki so prišli delat družbo še Franček, Irena in Melita, zdravi, bistri in veseli otroci ter radost Viktorja in Line, ki sla v visoki starosti še doživela, da je državna meja sicer šc obstajala, vendar bolj samo na papirju, kakor pa v resničnem vsakdanjem življenju, saj sta tako Madžarska kakor Slovenija bili v Združeni Evropi. Semena, ki kalijo Pšenica je zrela le julija, skoraj ves ostali čas leta pa porabi za rast. Če bi kdo opazoval naša polja na primer sredi novembra, bi žalostno ali celo obupano vzkliknil: »Vse umira. Vsega bo konce.« Toda, če bi pogledal malo pozorneje, bi našel semena, ki spijo v zemlji, ali bi pa opazil že prve poganjke, prve znake za novo žetev. Ne samo s pšenico, tudi z ostalimi rastlinami jc tako. Zarast in zorenje je potreben določen čas, šele nato nastopi čas žetve, oziroma čas zrelih sadov. Ker je človek del narave, se tudi z njim dogaja podobno. Pred nekaj deset leti jc bilo v naših župnijah veliko novih maš, v minulem letu pa ni bilo niti ene v vsej mariborski škofiji. Čas žetve je namreč minil in spel jc potrebno pripravljali zemljo, sejati, okopavati in tudi čakali, da Bog da rasi. Zemlja naših župnij je gotovo dobro oskrbovana. Zanjo skrbijo duhovniki in mnogi zavzeti verniki, člani raznih skupin, predvsem molitvenih. Tako smemo upati, da semena v tej zemlji ne bodo propadla, temveč vzklila in obrodila sad. V osmih župnijah našega pastoralnega področja semena duhovnih poklicev že klijejo, nekatera so komaj pognala klico, ki sc prebija skozi zemljo, druga semena so že rodila rastlino, ki sc vse bolj razvija in nekatera so že prav blizu žetve. Najnežnejši poganjki rastejo v zavetju malega semenišča. Trinajst jih je v škofijskem malem semenišču v Mariboru, trije so v salezijanskem zavodu v Žclimljcm in en pri minoritih. Vseh malosemeniščnikov je torej sedemnajst. Vseh škofijskih bogoslovcev iz šririh pomurskih župnij jc devet, štirje pa so pri redovnikih. Torej 31 semen kali in se razrašča v bujno rastje. Kako poteka ta rast, se da razbrati iz sledečih zapisov nekaterih naših semeniščnikov in bogoslovcev. Bog daj, da bi vsi dočakali tudi čas žetve! ♦ * * 107 Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo!« (Lk 14, 14) Lovili smo, izbrali poti v življenju; besede »Hodi za menoj«, pa so nas premamile! Na tvojo besedo, Gospod, smo krenili za teboj. Sedaj pogumno stopamo po poti, ki vodi do oltarja. Semenišče - kaj je to? Je katoliški dom - internat, kjer se fantje pripravljamo na vstop v bogoslovje in se učimo živeti ter rasti v prave krščanske ljudi. Trenutno nas je pomurskih semeniščnikov v Slomškovem dijaškem semenišču v Mariboru kar trinajst, to je polovica vseh (27) rednih semeniščnikov. Pri nas poteka tudi t i. pripravljalni letnik, namenjen vsem, ki so končali triletno šolo in želijo vstopili v bogoslovje. Teh je pet, dva tudi iz Pomurja. Ena izmed naj lepših stvari v semenišču je prav gotovo daritev svete maše, s katero sklepamo dan (maša je zvečer) m se Bogu zahvalimo za prijetne in nekoliko manj prijetne stvari. Vendar pa ni samo semenišče kraj za zorenje duhovnega poklica. Na prvem mestu je družina, iz katere izhaja posamezni semeniščnik. Družina je prvo semenišče. Predvsem od družinske molitve, od žrtev in odpovedi članov družine in od njihovega razumevanja jc odvisno življenje tistega, ki se odloči za duhovni poklic. Ravno starši so tisti, ki s svojim lastnim življenjem kažejo pot otrokom. Če je zgled dober, bo otrok hodil po poti luči, če pa sta že starša malomarna, kaj bo šele z otrokom! Pregovor pravi: Mlad volk se uči tuljenja pri starem. Pomembno vlogo pri odločitvi za duhovni poklic ima tudi župnija. Izhajam iz turniške župnije, ki jc pražupnija in mati več prekmurskih župnij Življenje župnije je čudovito. Ko čutiš in slišiš, da nekdo zate stalno moli, ti je to velika vzpodbuda. Toda vselej ni lahko. Kolikokrat je potrebno reči posvetnim stvarem NE in Bogu DA! Za semenišče in s tem za duhovni poklic sem se odločil po birmi, takrat sem tudi vstopil v krog ministrantov. Že od takrat sem večino prostega časa preživel na župnišču in v cerkvi. Ko pa sem vstopil v malo semenišče, sem začutil, da kamor grem jaz, gre v mojem srcu z mano vsa župnija m vsi, ki zame molijo. Bog jim povrni! Sveto pismo pripoveduje: »Ko je Gospodar šel na potovanje, je poklical služabnike, da bi jim razdelil premoženje. Prvemu je dal pet talentov (v tedanjem času velika denarna vsota), in ta je pridobil drugih pet, drugemu je dal dva talenta in pridobil jc dva druga, tretjemu pa je dal en talent in ta ga je zakopal. Duhovnik, ki je podoben tretjemu (ki talent zakopa), zame ni duhovnik. V duhovnem poklicu se bom potrudil, da bi bil podoben prvemu služabniku, da bi namreč znal uporabili vse talente, ki mi jih je podaril Bog, kajti le tako bom lahko v službi Bogu in bližnjemu. Današnji svet je poln laži, prevare, tatvin in umorov. »Kdo pojde na Gospodovo goro, kdo bo stal v njegovem svetišču? Kdor jc nedolžnih rok in čist v srcu!« (prim. Ps 23) Da, ali ni to duhovnik, po katerem ta naš krvaveči svet tako kliče! Gospod! Pošlji delavcev, slišimo v prošnjah. Vendar, ali niso nekateri včasih podobni Pilatu, ki je Jezusa dal križati, le da bi ostal v službi! Da, bojijo sc srečali duhovnika ali celo govoriti z njim, da ne bi slučajno izgubili službe. Duhovnik jc zelo potreben današnjemu svetu, pa najsi jc še tako osovražen. Ix kako ne, saj so samega Boga - Jezusa mučili in križali, kako, da ne bi duhovnika! Vendar, ali ni to naj lepše za ves duhovni zbor: dati svoje življenje, ga darovati za zveličanje drugih, ki so še tako potrebni očiščenja svojega samoljubja in svoje grešnosli. 108 Na koncu, dragi bralci, vas lepo pozdravljam in vam kličem, da še molite za nas, ki smo začeli stopati po poti do božjega oltarja. Gospod, daj da bi nekoč lahko povzdignili kelih in zapeli večno »Glorio« tebi, ki si nas poklical! Gospod, tukaj sem, pošlji mene! Andrej Sraka, malosemeniščnik Sem David Kraner iz župnije Gornja Radgona in dijak Malega semenišča in Srednje lesarske šole v Mariboru. V semenišču mi je naj lepše takrat, kadar nas obišče g. škof. Njegove besede mi dajejo poguma, da vedno bolj vztrajno stopam po poti do duhovniškega poklica. Dnevni red v semenišču začnemo s skupnimi hvalnicami, s katerimi častimo Gospoda in začnemo živeti nov dan. Skozi ves dan je Čas za učenje. Zvečer pa imamo sveto mašo in večerno molitev. V prostem času imamo možnost razgibati se v telovadnici z igro nogometa, košarke ali namiznega tenisa. Po deseti uri zvečer je čas namenjen počitku. Gotovo je k moji odločitvi pripomogla molitev v domači družini, saj vsako jutro skupaj molimo jutranjo molitev, opoldne angelovo češčenje in zvečer rožni venec in večerno molitev. Veliko spodbudo za duhovniški poklic sem dobil na zlati maši očetovega strica, danes žc pokojnega Franca Bračiča. Sele takrat sem videl kako je bil v božji službi vztrajen in goreč duhovnik. Od takrat naprej me je misel na duhovniški poklic vedno bolj vznemirjala. Bog me več ni pustil pri miru. Vedno bolj jasno sem čutil Božji klic, še posebej takrat, ko sem hodil pred birmo k prvim petkom in k devetdnevnici. Nato pa je prišel srečni dan birme. Pri birmi sem še posebej jasno zaslišal Božji klic, ki se mu nisem mogel več upirati. Tudi spodbude doma in od gospoda župnika so vplivale name, da sem se odločil za malo semenišče. V duhovniškem poklicu jc najlepše to, da duhovnik oznanja Jezusa Kristusa in more darovati sveto mašo, da pomaga ljudem in jih vodi na pot nebeškega kraljestva. n r . -xx ■, David Kraner, malosemeniščnik Sem iz župnije Gornja Radgona in obiskujem pripravljalni letnik teološke fakultete Ker so za mano tri leta bivanja v malem semenišču, bom na kratko predstavil semenišče in sebe. Ob vstopu v semenišče se način življenja mladega fanta kaj hitro spremeni. Prilagoditi se je treba delovnim navadam, ki spadajo v skupnost, v kateri živiš. V semenišču se dan prične ob šesti uri z molitvijo hvalnic. Po tej molitvi je čas študiranja. Študij poteka Čez ves dan, seveda pa je med študijem tudi predah in malica. L učenjem končamo ob 20. uri, ko imamo sveto mašo, ki je zahvala za vse dobro v preteklem dnevu in prošnja za Božje varstvo v prihodnje. Cilj semenišča je, da dijak spozna svojo poklicanost in jo začne živeti. Na poti do duhovniškega poklica ne manjka spodbud, ob katerih je mogoče rasti. Takšna spodbuda mi jc domači župnik in njegovo veselje, odprtost in pobožnost, Njegova prijaznost in pozornost do ljudi me priteguje za oznanjevanje evangelija. Že zgodaj se mi je vtisnilo v zavest, da je za človeka nekaj naj lepše ga, če drugim in sebi približuje sporočilo evangelija; da bi se ljudje ljubili med seboj, da bi drug drugemu ne delali krivic, da bi si med seboj odpuščali. Življenje v skupnosti semenišča me gradi. Tu si pridobivam delovne navade, skupnost me uči druge razumeli in poslušati, nimam strahu, da bi bil osamljen, 109 imamo iste cilje, povezuje nas isti duh in bratstvo. Smo kot mozaik, kjer je za vsakogar mesto, kamor vsak vgrajuje svoj prispevek. Od posameznika pa je odvisno, kakšna skupnost bo nastala. Martin Dolamič, pripravljalni letnik teološke fakultete Živeti v semenišču pomeni v sebi nositi željo po duhovniškem poklicu. Semenišče je za mlade fante neke vrste dijaški dom, kjer je dovolj priložnosti za spoznavanje in prepoznavanje poklicanosti. Razlika od ostalih internatov je v tem, da vsak dan skupaj molimo in smo pri maši. Takšen način življenja pripomore k temu, da se duhovno bogatimo ter rastemo v veri, upanju in ljubezni do Boga. Mariborsko malo semenišče je dobilo ime po svetniškem kandidatu škofu Antonu Martinu Slomšku. Duhovnika, ki vodita to skupnost, nam poleg duhovnega vodstva pomagata pri učenju. Da ohranimo vero v svojih srcih skozi vse šolsko leto, imamo nekajkrat na leto tudi duhovno obnovo (rekoiekcijo). To je čas, ko pustiš pri miru svoje prijatelje, ne misliš na učenje, ampak se posvetiš samemu sebi ter se poglobiš vase. Živimo po načelu: »Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.« Tako začnemo dan z jutranjo molitvijo. Molitev hvalnic molimo skupaj z g. ravnateljem in g. prefektom. Jutranje molitve se udeležijo tisti, ki jim zgodaj zjutraj še ni treba v šolo. Čas kosila je ob 12. uri in takrat molimo opoldansko angelovo češčenje. Vsak dan sklepamo z daritvijo svete maše ter z večerno molitvijo. Največ časa pa je seveda potrebno posvetiti učenju. Učne ure so razporejene čez ves dan. Zbrani smo v učilnici in prisoten jc tudi eden izmed predstojnikov, ki nam pomaga pri učenju. Da moremo biti pri učenju zbrani, jc v času učnih ur v učilnici tišina, časa za učenje je vedno dovolj, le volja je potrebna. Najbolj pestre in priljubljene so seveda proste ure. Svojo odvečno energijo lahko sprostimo v telovadnici, ki je v kletnih prostorih frančiškanskega samostana. Tudi za ukvarjanje z glasbo nam semenišče nudi veliko možnosti, saj je omogočeno učenje klavirja. Z vztrajnostjo in voljo je mogoče ob igranju določenega instrumenta v štirih letih veliko pridobiti. Prosti čas pa je namenjen tudi sprehodom v naravo. Letos sem končal srednjo šolo in s tem tudi bivanje v malem semenišču. Z veseljem se spominjam vseh preživetih dni v malem semenišču. Danijel Lasbaher, bogoslovec, L letnik Oktobra bo začelo teči peto leto, kar sem v bogoslovju. Kaj je tam naj lepše? Težko je reči. Veliko je lepega, kdaj tudi grenkega, kakor povsod v življenju. Mogoče je zame najiepši ravno občutek, da tečem po pravi poti, po tisti izmed mnogih, na katero me Gospod kliče. Mogoče kdaj padem, grem kdaj hitro, kdaj spet počasi; a vendar grem naprej in sem bliže temu, k čemu me Gospod kliče. Spoznal sem, da me Gospod kliče na pot duhovništva. K temu spada šest let vzgajanja in usposabljanja v bogoslovju. Dolga in vendar prekratka doba za tako zahteven poklic - hiti svetilka, ki kaže ljudem pot k Očetu, pot k Bogu. Kot v vsaki skupnosti mora biti določen red tudi v bogoslovju. Skupna dejavnost sc začne z molitvijo hvalnic ob 5.50. Vstanemo torej ustrezno prej, odvisno od posameznika. Hvalnicam sledi meditacija, bodisi skupna ati zasebna, in sveta maša. Po zajtrku se odpravimo na teološko fakulteto in po učenosti polnem dnevu sledi opoldanska molitev in skupno kosilo. Po pol ure odmora sc ob 14.(M) začne čas namenjen študiju, ki traja uro in pol. Po enako dolgem odmoru, namenjenem športu, sledita še dve uri študija. Ob 19.00 je večerja, do večerne molitve ob 20.30 110 pa je čas za svobodne dejavnosti - krožke. Z večernicami in smernicami za meditacijo naslednjega dne, ki jih ima naš g. spirilual, sc konča naš skupni dan. Postorimo še vsak kaj zase in ob 22.00 poda vrvež dneva roko nočnemu miru. Bogoslovje počasi tone v sen. Neki svetnik je zapisal; »Lažje bi preživeli brez zraka, kot brez Boga.« Bog je torej kakor zrak, nujno potreben za življenje. In duhovniki so po službi še posebej poklicani, da svetu in ljudem prinašajo Njega, brez katerega ne more nič obstati. Po krstu pa smo k teinu poklicani, ne le Bogu posvečene osebe (duhovniki, redovniki, redovnice), temveč vsi kristjani. Ne morejo pa vsi kristjani obnavljati spravne daritve, s katero je Božji Sin spravil svet z Bogom. K temu so namreč na poseben način poklicani najprej apostoli in po njih škofje m duhovniki. Ali so duhovniki danes še potrebni? Mislim, da so. Po njihovih rokah se namreč vedno obnavlja vrelec milosti, ki Očetu zadostuje za premnoge žalitve, za vse grehe, vse do konca sveta. (Prim. Mt 28, 20) Vsak poklic zahteva določene spretnosti in talente. V nekem poklicu razvijamo bolje ene, v drugem spel druge. Edino v duhovnem, mislim da vse. Tu Bog nc zahteva določenih talentov, ker nas je ustvaril različne, a vendar kot take poklical v svojo službo. Hoče pa, da mu talente, ki smo jih od Njega prejeli, popolnoma izročimo. On zmore iz njih narediti umetnino, kakor slikar iz barv sliko ali mojster iz lesa violino. Preroštva bodo prenehala, jeziki umolknili, vednost prešla. Le ljubezen nikoli ne mine. (Prim I Kor 13, 8) Vsak poklic in vse naše življenje nas mora voditi k njej, ki pred neskončnim Bogom edina kaj velja, ker zmore biti, kakor On, neskončna. Ob uri obračuna nc bomo vprašani ne po moči ne po oblasti ne po imetju ali znanju. Vprašani bomo le: »Ali si ljubil?« Duhovništvo jc poklic, v katerem se vzgajamo za ljubezen, ker Bog je ljubezen (prim. 1 Jn 4, 16), da bi zmogli druge vzgajati v ljubezni in jim dati Boga. To je v tem poklicu hkrati najlepše in najtežje. Šola ljubezni je Kristusova šola križa. Prava ljubezen sije samo skozi križ. Vzeti trpljenje nase pa ni vedno lahko. A ravno tukaj, na križu nas čaka Bog z neskončno ljubeznijo. Tu se nas dotika s tako očetovsko in hkrati materinsko ljubeznijo, da lahko skupaj s Terezijo Avilsko vzkliknemo: »Če bi ne mogla trpeti, bi umrla.« Živeti v Bogu, se za to vzgajati in za to živeti, to je naj lepše v tem poklicu. Kajti kdor ima Boga, ima vse, in kdor nima Boga, nima ničesar. Davorin Vreča, bogoslovec 5. letnik Pri odločitvi za duhovni poklic je pomembno vsaj troje: Bog, ki nekoga na njemu lasten način pokliče v duhovni poklic, posameznik na katerem je vrsta, da se na ta klic odzove ah pa ne in skupnost - Cerkev, ki kandidata za duhovni poklic sprejme in ga pripravi na to odgovorno nalogo. Moja pot do duhovniškega poklica je nekako najobičajnejša, značilna za večno bogoslovcev in duhovnikov. Odraščal sem v tradicionalno verni družini, kjer je vsakodnevna molitev in redno obiskovanje nedeljskih maš nekaj samo po sebi umevnega. Po osnovni šoli sem se odločil za Prvo gimnazijo v Mariboru, stanoval pa sem v malem semenišču. V njem smo bili fantje, ki smo nekako pred sabo imeli vizijo duhovniškega poklica. Mislim, da odločitev za malo semenišče še ne pomeni neke dokončne odločitve za duhovniški poklic, je pa zelo pomembna stopnja na poti do njega, predvsem kar sc tiče vzgoje. Skozi vso srednjo šolo sem sodeloval v domači mladinski skupini, se udeleževal tednov duhovnosti gibanja POT. V sredi teh skupnosti mladih kristjanov sem še prav posebej čutil Božji 111 nagovor za duhovniški poklic. Po končani gimnaziji sem šel odslužit vojsko, takrat še jugoslovansko, kjer sem v kar težkih razmerah pred slovensko osamosvojitveno vojno dokončno dozorel v odločitvi za duhovniški poklic. Po vojski sem se tako vpisal na teološko fakulteto in vstopil v bogoslovje. Prvi dve leti bogoslovja sem bil v Ljubljani, potem pa v Mariboru, kjer nas je bilo kar občutno manj. Vendar je to majhno število nas bogoslovcev vplivalo tudi na samo vzdušje v skupnosti. Odnosi med vodstvom in nami so tako poslali veliko bolj osebni in prijateljski. Prva in naj rosne j ša spodbuda poklicanosti mi je bila poslana po danes že pokojnem patru Francu Čučku. Tega navdušenega duhovnika sem spoznal na duhovnih vajah za ministrante. Občudovanje mi je zbudil s svojo preprostostjo, z igranjem kitare, s petjem, z igranjem nogometa z nami malimi ministranti. V času resnega tehtanja odločitve za duhovniški poklic pa me jc zelo nagovoril g. Vinko Kobal, ko se in se udeleževal njegovih tednov duhovnosti v Stržišču. Se danes mi vzbuja občudovanje s svojim navdušenim delovanjem med mladimi. Tako mi je poleg domačih duhovnikov bilo za vzor še kar nekaj drugih duhovnikov, v katerih sem iskal predvsem zgled dobrega in uresničenje tistega Božjega klica, ki sem ga čutit v sebi. 25. marca tega leta sem bil posvečen v diakona. To leto smo v diakone bili posvečeni nekoliko prej zaradi papeževega obiska. Pri maši smo namreč vsi diakoni sodelovali z diakoniranjem ali na kakšen drug način. Za vse nas, ki smo bili papežu pri maši še prav posebej blizu, je bil to velik dar. Čutih smo, da je bil tiste tri dni za vse Slovence čas posebne Božje milosti. Da bi le rodil številne dobre sadove. Zdi se mi, da se ravno v današnjem času podoba duhovnika zelo spreminja. Časi, ko je bil duhovnik že zaradi samega duhovništva spoštovan in v družbi priljubljen, se iztekajo. Morda je le še kje v Prekmurju možno živeti od časti, ki pripadajo posvečenim osebam. Sicer pa so duhovniki dandanes zelo izpostavljeni in redkokje spoštovani samo zaradi duhovništva. Danes se od duhovnika pričakuje, da je ljudem vedno na razpolago, da zna poslušati, vzpodbujati in predvsem bili živ zgled s svojim življenjem. Da si zna vzeti čas tako za mladino kot za ostarele in bolne. Da živi in čuti z ljudmi, ki živijo v tisti župniji. Ljudje iščejo v duhovniku popolnega človeka, ki jim bo popolnoma in vedno na razpolago. In ker noben duhovnik ni popoln, ga ljudje obrekujejo in vedo o svojem duhovniku povedati veliko slabega in največkrat izmišljenega. In tega me je v duhovništvu, kateremu se približujem, kar strah. Kristusa je danes mogoče oznanjati le z življenjem. Ljudje hočejo v duhovniku in v vsakem kristjanu, ki oznanja evangelij Jezusa Kristusa, videti dobrega človeka. Zato šele duhovnik s človečnostjo more ljudem približati oznanilo evangelija, ki smo ga prejeli po Jezusu Kristusu. Viljem Kaučič, diakon Sem Janez Rep. Stanujem na meji med župnijama Sv. Petra v Gornji Radgoni in župnijo Sv. Benedikta pri Benediktu v Slovenskih goricah. Ker pa sem bil pri Sv. Benediktu le krščen, se štejem bolj za farana Gornje Radgone, kjer sem obiskoval verouk in prejel vse ostale zakramente. Tudi k maši hodim na Spodnjo Ščavnico, ki je podružnica Gornje Radgone. V semenišču sem pri redovnikih, natančneje pri minoritih. Minoriti so red pridigarjev, ki ga je ustanovil sveti Frančišek. Znani pa so tudi pod imenom »Minores«, kar pomeni »manjši bratje«. Verjetno jih poznate s Ptujske gore, kjer slovi predvsem p. Maks s svojimi pridigami. 112 Stanujem nedaleč od šole v Kolbejevem domu, kjer je minoritsko malo semenišče. Tukaj je tudi provincialal, zato stanuje v Kolbejevem domu tudi provincial, ekonom province in magister, ki si beli lase z nami semeniščniki. Verjetno vas zanima, kaj je to Kolbejev dom. To je malo večja hiša v Ljubljani, v kateri živimo in to je obenem tudi samostan. Kdo je ta Kolbe ? To je bil poljski minoritski pater, ki je med drugo svetovno vojno šel v bunker lakote v Auschwitzu, namesto nekega družinskega očeta. Zdaj je pred mano četrto leto semenišča. Kot vsak drug dijak obiskujem srednjo šolo m sicer grafično v Ljubljani. V našem semenišču je vzdušje zares bratsko. Če kdo potrebuje pomoč, mu pomagamo in če ima kdo kakšen problem, ga lahko reši s sosemeniščniki, z magistrom, ali pa s spi ritualom, ki nas obišče enkrat na mesec. To, da si vedno stojimo ob strani se mi zdi v semenišču najlepše. Kot vsepovsod imamo tudi mi dnevni red, ki se ga dosledno držimo. Zjutraj vstanemo, nato imamo kratko molitev v kapeli in nato zajtrk. Nekateri morajo takoj v šolo, drugi pa se do odhoda v šolo učimo. Ko pridemo iz šole, imamo kosilo. (Seveda samo tisti, ki nimamo kosila že v šoli.) Potem je kratek odmor po kosilu, nato pa učenje, ki traja do večerne maše z večernicami, ki je v naši hišni kapeli. Po maši imamo večerjo, nato pa prosto za tv-dnevnik, ali pa športne dejavnosti. Ko je konec poročil pa spet ena ura učenja, nato pa molimo sklepno molitveno uro. Nato še pogledamo kakšen zvezek ali (in) gremo spat. Silentium (nočni mir) se začne ob 22.00. Pozneje se učimo le šc, ko je to nujno potrebno. Naša družina doma je zelo verna. Torej vero smo otroci dobili že od svojih skrbnih staršev. Sad njihovih molitev je tudi redovni poklic moje sestre, ki je pri Marijinih sestrah čudodelne svetinje in če Bog da, bo zraven še moj duhovniški in redovniški poklic. Zato vam sestro in sebe toplo priporočam v molitev. Seveda pa so prišle spodbude za duhovniški poklic ne samo od staršev, temveč tudi od naših dobrih domačih duhovnikov. Oni nas duhovno podpirajo z molitvijo in včasih tudi materialno. Ko potrebujemo, pa nam dajo tudi kakšen dober nasvet. Za vse to smo jim zelo hvaležni. Seveda pa tudi drugi v župniji, ki nas poznajo, molijo za nas. Upam, da ni med vami, ki to berete, nikogar, ki ne bi molil za duhovniške in redovniške poklice. Verjetno vidite kakšen je današnji svet, ko je vedno bolj pomemben »mamon«-denar. Kaj bi bilo, če ne bi bilo duhovnikov, ki nas tu in tam le uspejo opozoriti na našo dušo in na duhovne vrednote, ki so nadvse pomembne za srečo v življenju. Ker verjamemo v posmrtno življenje, moramo skrbeti tudi za duhovno hrano, ki pa jo lahko dobimo le preko duhovnikov. Zato molite za nove delilce dušne hrane, da se bodo zavzeto lotili dela v Božjem vinogradu. Seveda pa morate moliti tudi za duhovnike, da bi ostali stanovitni na svoji poti, ki pa ni lahka in ima tudi veliko trnja. Seveda se mora duhovnik čemu tudi odpovedati. Slabo je na primer za duhovnike, ki so se prej ukvarjali profesionalno s športi. Ko postaneš duhovnik, včasih ne najdeš časa za šport. Včasih jc to tudi & semenišču. Rad bi šel igrat nogomet, pa ni časa, ker se moram učiti. Sicer pa lahko človek kot duhovnik vse druge talente razvija, včasih celo boljše kot ob družini. Ima veliko možnosti. Na primer lahko igra kakšen instrument, pa tudi svoj glas razvija s peljem. Tukaj je še veliko drugih možnosti za razvijanje talentov. V duhovniškem poklicu jc lepo to, da ima vsak duhovnik veliko družino svojih vernikov, ki jim je vedno na razpolago. Lahko dela najlepše delo, lahko se razdaja za druge. Seveda pa jc za duhovnika tudi kaj težko. Težka sta na primer celibat in pokorščina, pri redovnikih pa še uboštvo (nič ni moje, vse je naše). 113 To so na kratko moji pogledi na duhovniški in redovniški poklic. Seveda sem vam pozabil povedati še veliko lepega. Vsekakor imam iz semenišča veliko lepih spominov. Zato vabim vse mlade, da si ogledajo naše življenje v samostanu. Vse nadaljne informacije o semeniščih, pa vam bodo z veseljem posredovali vaši duhovniki. Zdaj pa še enkrat pozivam vse bralce, molite za nas, ki smo že na poti priprave na duhovniški poklic in za tiste, ki se za to pot še odločajo. Ne pozabite pa na duhovnike in molite tudi za njihovo vztrajnost pri delu v Božjem vinogradu. Frančiškovski pozdrav: »Pax et Bonum« (Mir in dobro.) Janez Rep, malosemeniščnik Leta Gospodovega 1985 smo v domači turniški Župniji dobili novega kaplana in s tem tudi nove kandidate med ministrantske vrste. Kaj hitro je med ministrante »potegnilo« tudi mene. Rad sem bil blizu duhovnika, še posebej tako veselega, kot je bil naš novi g. kaplan. »Tudi jaz bi rad bil takšen kot kaplan«, sem si dejal. In tako se je začelo. Z vedno večjim veseljem se začel zahajati v cerkev, k šmarnicam in k oktobrski pobožnosti. Kmalu so to opazili tudi drugi ljudje in takoj se je slišalo: »Ta bo pa pop«, kot pravijo duhovniku v prekmurskem narečju. Toda mene to ni motilo, čeprav so mnogi na ta račun zbijali šale. Vedno pogosteje sem zahajal tudi na župnišče, saj sta me delo in tamkajšnja družba vedno veselila. Cas osnovne šole je hitro minil in pred menoj je bila odločitev Življenjskega pomena: Poklic! Ponujale so se mi različne smeri, a kaj ko sem bil tako izbirčen, da mi nobena ni bila všeč. Zato sem se odločil, da se vpišem na gimnazijo, kjer bom imel čas, da se dobro odločim. V meni pa je že tiho tlel plamenček božjega klica. Vedno bolj sem spoznaval, da pri svoji odločitvi nisem bil izbirčen, ampak - kakor da mi je Bog zaprl poti v druge poklice in me poklical v Gospodov vinograd. Zato sem po končani gimnaziji vstopil v bogoslovje. Danes sem prepričan, da je to zelo potreben poklic, kjer ne bo zmanjkalo dela in kjer ne bo brezposelnih. Duhovniški poklic je poklic, kjer lahko človek uporabi vse prejete talente. To je poklic kot vsi drugi: Hkrati lahek in težak. Toda verujem, da me On, ki me je poklical, more usposobiti za to službo. Ne morem končati razmišljanja, ne da bi se na tem mestu zahvalil najprej domači družini, ki mojo odločitev potrjuje z molitvijo. Bog plačaj g. kaplanu, ki mi je v prvih razredih osnovne šole pokazal novo pot in me še danes spremlja kot osebni duhovni voditelj. Hvala tudi domačemu g. župniku, ki mi je po končani osnovni šoli predlagal gimnazijo in ob katerem sem lahko spoznal, da je storjeno dobro delo resnično stokrat poplačano. Ne nazadnje Bog plačaj vsem tistim, ki mojo odločitev sprejemate in me podpirate tako materialno kot z molitvijo ter zame darujete celo trpljenje. »Gospod, milostno povrni z večnim življenjem vsem, ki nam zaradi tvojega imena storijo kaj dobrega!« bogoslovec Rajko 114 Štrkov Jožek S črvivoga prečnjeka edne stare škrinje 1. Trošti - taksi po dvakši i eden zadržek Draga mi v žalovanje pogrožena sestra I Zafalin ti najprlc za trij tvoja pisma, zandriigin poslana, čidužc vekše nevole nazvešČiivana. Vidin, ka si v silno žalost potoplcna, zato ti fčasi odgovor dan. Zravna san tudi dala adno meso služiti za vašega dedeka, ka njuva neinrtelna duša zadobij blaženi mer na bvon svejti. Naj se njoj odpre svetlost vekivečna! Tebe pa naj ne manira, sestra, ge denok blodi zdaj njuva nemerna dušica, raj Boga moli zanjij pa ga prosi, naj nji n s kaže svojo nezrečeno smi lenost. Prvoga pisma san nej dobila ccjloga, znan ga je kakši voler odpijno poštaši zrouk. Nikaj nej, ve san (isti lao dobila, v šteron inc hidou maš. Oba z dičakon sc mi spovidavleta, kak da bi neven kakšo grozansko falingo fčtnola. Ve san Boga zafalila, ka so tisto scnjc bile, nej istinska dogodba. Rcjsan san si odejnola. San prcmišlavala, ka vama naj »za pokoro« na loži n, te pa dobin šče tvoje tretje pismo, 'lak mi nej trbej nikaj vozmišlavati; žalost po smrti dedekovoj de vama zadosta velka pokora. 'ludi brat Jožko mi nazvesto njiivo smrt, njemi je tiidi milo bilou, samo dosta menje kak tebi. Najprlc te moren malo skrejgati: ka bi si šenta tak gnala k srci, ve ii nej mri tvoj živlcnski tivariš, preveč si pistila obteršiti si svoje srce, nej zaman ka si nej zarazmila tiste latinske pesmi, ka so jo popi spejvali, v njoj je poleg žalosti i božega zrcndelii vanja preči trošta notri vpletenega. Tak te draga sestra tudi jes želen potroštati v duhi vsej tistij molitev, šterc popi za preminočin molijo, prlc kak ga v jamo sunejo. Zadosta si sirota joukala, ne pusti več žalosti v srce, ka (i ne oslabi pa noš več zmožna za žmetna kmečka dela. Ve pa viš: s praha smo stvorjeni, v praj se povrnemo, taksi jc torveny boži od Stvaritcla postavieni, v človeči žitek vpelani. Ve si znan čtejla eli čiila tudi tisto priliko, ka more seme v zcmli vesnoti, ovak novo ne zraste, tak jc viš tiidi s človekom Stari mujrajo, novi sc porajajo. Zato pa, sestra, gdakoli ti jc hidou, zdejni k presvetomi Srci Jczušovomi, štero v duhi neskunčane tubavi božc vse ludi ksebi zovč s tejslin znanin trošton evangelioma: Hodtc k meni vsi, ki ste trudni i obteršeni - i jes vas polehkotin. Zvim tej diihovnij troštov san ti po dugon prcmišlavanji zbrodila vo nikclko prpomočkov, šteri lejko s stališa vremenitnij potrejb i mogočosti zmenšajo mero tvoje žalosti. Oprvin: ležej bi ti bilou, vbri mi, či bi pri vašoj hiži sprijali gor šče kakši novi žitek. Za takse vertstvo noude tou nikše vclko breme. Zmisli sc tiidi na Jožeka; kak bi pa dičak rad biu! Se mi toži ka jc jako san nameren, moreš razmiti, sestri sta nej njegovi vrstnici, liki preči starejšivi, najstarejša bi njemi skoro lejko mati bila. Nej lak? Vori, Veruna, tvoja žalost bi se rastopila kak snejg na močnon sprotolejtnon sunci! Druga prilika za pomenšanjc srčne tesnobe se ti kaže v novo j ineši, štera se približavlc v vašen rodi. Sc čtidivan, ka mi skoro nikaj več ne pišete od priprav, vc da pa to naskori, lekaj to prišestno leto, kak ste mi ži nazvejstili. To de denok vciki dogodek nej samo za vašo rodbino, liki ravno tak za vašo ves, pa šče za ccjlo faro, zalo vas pa more to ži zdaj duhovno napunjavali! Nej ka bi sc nevolivali 115 zavolo skrbi j za zviinešnje priprave. Naj ti teda, draga sestra, to radiivanje Nižanje nove meše prežene žalost za pokojnin dedekon pa te napuni nej samo s potrejbnin troŠton, liki z ednin tejpin, sladkin čiitenjon, punin veseloga pričakovanja. Ve de mi žao, ka na ton velkon slavji, punin bože milošče, nun mogla tao zeti; gviišno me ne pistijo domou, kakšte bon se prosila. Sama dobro znaš, ka naš nunski red kaj takšega ne dopušča. Naj bo, kak de boža vola, či inači nej, bon se odeleč raduvala nove meše v našoj rodovini. Me zoveš, sestra moja draga, naj povržen vse tu pa priden ta v vaš prendvleni klošter - ve bi raj kak nej, vori, samo kak pravin, regule našega reda ne dopuščajo, ka bi se me ravnale po svojoj voli. Samo tak na vuho ti ovadin - nikomi ne povej -glavni zadržek pred povratkon v rojstni kraj je moj straj. Bojin, se, ka ne bi mejla več vole iti nazaj. Kak mi je Berčova pripovidavala, je tan zdaj ležejši pa bole meren žitek, kak mate to novo državo. Poleg starejših duhovnikov mate lekaj dosta mladij novij mešnikov, pa tildi vekše število min, cilou pa zdaj, kak so gorpostavili Sirotišnico diteta Marijike. Pa mate dobre duhovne i svečke ravnitele (kak so gospodje Ivan6cy, Baša, Kleklina dva, pa Radoha, dikan Jerič pa cejla renda driigij vučenij ludi), šteri van štampajo Novine, Marijin list pa Kalendar Srca Jczušovoga - vse v maternon jeziki. Mi je dala čteti par numer - to je tak kak da bi človik cecao materino mlejko! Bormeš, takši lejko, ka sesakši den hranite s kriihon pšeničnja-kon sladke materinščine! Nej kak mij, kij smo se rastepli po svejti pa žulimo trdi, kumisni kruj tiihinstva. Da bi tij znala, kak je fčasi bridek! Kakšte smo se prcfčili na drugi jezik, se tuhinskin navadan pa čutenji nemremo prcfčiti, zato pa dostakrat čtijemo, ka smo klantivašje s Slavskoga. Nan tildi bole pošto odpirajo pa nas na zagovor zovejo. Fčasi pa pošte niti ne dobimo. Drugi moj straj pa shaja s pisma Svetkovoga gospoda, v šteron mi poleg pozvanja na njiiv novomešni svetek dajo na znanje, ka računajo na mojo privolitev, ka bi njin vertinjila. To tildi samo tebi vdovadin, tak poskrma; znaš, kakšte bi mi tan ležej bilou, se toga bojin, sama ne ven, zakbj, nikak v to formo, kak da bi mogla slejčti svoje nunsko obličalo. Tak viš, so bremze za moj povratek z obej strani. Mogoče bi me po dugij prošnjaj z več stranij pustili ta samo te, či bi tan ravno te red meli, kak ga eti mamo (Orsolya zaroda - ne ven, kak to po slovenski pravite). Zavolo bojne nevarnosti me pa gviišno nc pistijo. Ci bojna vbvdari, tak ide glas, te mo mogle ranjence pobirati po bojnon poli, jc vračiti pa mrtve zakapati. No, kak de Bogi povoli, za gnes nama ddjdc, meni pisati, tebi čteti. Pomeri se, draga sestra, ve de ti s sakšin tjednon leži, samo Bogi sc priporačaj, vsen svccon pa svojoj patroni. Nc pozabi se obrnoti tudi k vašoj romarskoj Mariji pod Logon, naj ti prpomore, ka svoja svečka mišlenja atoga jalnoga svejta na nebeška poželenja podigneš. Zbogon stani pa Bog te vari! Juj, zdaj san sc zmfslila: vaša Ančika mi ato ednok pisala nej samo od toga vašega kloštra varaškoga, pa kak nima vole v njega iti, liki mi notridjala tudi, kak se njeni mali braček rad spila mešnika v velkoj iži, ve ženske ga pa skrma odeleč lukatc. Napiši mi kaj več od toga njegovega iiišta, v ton ga trbej podprejti, ka vekše veselje zadobij - viš, to de ti tudi eden trošt, zadnji po redi, cli nej najmenje vrejden (viš, tudi v delešnjen svejti živeča nima sc spomni kaj hasnovitoga). 116 2. PECIKLIN - čalarna šker za prevažanje eli kak sc voziti po tej našij žlakaj Predraga mi sestra! Zavolo silnij kmcčkij opravil san ti nej ftcgno fčasi odpisati, ve ti zdaj nafrčkan malo več. Kak vidin te mantra Vcrunino močno žaluvanje za pokojnin tčston. Meni sc to ne vidi nabpačno, ve sta pa preči lejt živela fkup v adnoj iži. Ne misli, ka bi unjčva kaj več med sebov mcla, kak bi smela. Bog vari! Toga spota na vcsnici ne najdeš, to ti jc tan po varašaj mogoča taksa sprevrženost eli grdostija, ge na malon falati dosta (Udi žive. Pišla sc smijau, gda san njemi prečtiu tč tvoje zaskrblivc rcndc. Tudi tisto od pajdašic trbej praf razmiti, nej se pa sagati: pokojni dedek so sc to samo šengarili pa kaj-kaj napokali s ten svojoj ženi Manki, jo dražili, k a so te možacjc tncli vciki smej, gda so pa fkiip prišli na Balažovon eli Piparvon skegnji. Nadele me pitaš, kak deleč smo ži s pripravami na novo meso v našoj rodovini, pa či računamo kaj na premicijo. To sc razmi, sestra draga, ka premicija bo, pa šče kakša! Novomešnikov bral jc vopovcdau (skoro zbovnjati jc dau), ka napravi goščcnjc na ccjlon skegnji, tak velko pa hirešno, kakše so Gomile šče nej melc, pa šče reko cejla fara nej. No, Bog daj toj rejci hasek! Ciravno mo mij rodbina mogli najbole v roukc pliinoti, se razmi. Tak smo ato ži odili v log sekat rastovje pa jesenovje za blanjc, šlcre moremo šče pred zimo v vozožagati, ka se do driigoga leta kclko-tclko presišijo. Mi smo, kak vidiš, ži v deli, ti sestra si pa moreš v vašen kloštri vosprositi sabadšag bar tak za frtao leta, či ti dtižc ne dajo. Ve jc g. novomešnik ži pisau domou, ka moreš sakojački priti na to naše farno slavje, ka mo sc fkiipcr veselili, pa Bogi falo davali. Gviišno si to tudi sama želejš. Tak jc praf, bar si malo odejneš od Liste vaše voze na Rozsadombi peštanskon, šteri m a samo fajno ime, ve pa sirote niti neba nc vidite ober vašij kloštcrskij zidin. Nej samo za to zvunrcdno, Bogi dopadlivo priliko, tudi za naše družine, cilou pa za naše dekle de hasnovito, ka prideš domou pa jc navdušiš za te posvečeni stan. To smo v nedelo v eden glas zakliičili pri vašij, gda prišeo nikši slikaš v pumparcaj (lekaj je buu s Čakovca), štori nas jc po dugon pi pravlanji postavo k Rovatovomi zidi, tc nas pa dolžen eli kak sc toj ineštriji vučeno pravi sfotografcjrau, i to vse tri familijc. Tak smo se spicanili, kak da bi k zdavanji šli, on pa najprlč rastavo svetle nogače, gorprišrajfau fajno rjavo kišto z vclkin okon, le sc pa skriu pod čarno platno pa blisno z mkšov Čudnov napravov v lej voj rouki, ka smo fsi zažmerili Ve ti pošicmo eden kejp, gda jc vonapravi pa nan pošle. No, kak boš tudi s kejpa vidila, našivi diklički sla šče prcmladivi za klošter, dcčkcca sta pa ži hajdi vclkiva za ministrantsko službo. Znaš, san pregučau Naccka, ka sc odi zdaj v Polano fčit manjuštrivat Čiravno njemi mati skoro prehranila, ka praj šče »prckilavi« za službo pri 6ngclskon stoli. Jes san pa li napinjau, či reko njegov bratancc ži dvej leti hodi manjuštrivat, te našemi tudi ži cajt, nej tak? Či ščemo, ka ži zamlada veselje zadobij za tč stan, dopadlivi Bogi i luden. Glave jc dičak dobre, kak mi vučiteo pravi, ma veselje do knig, či tak ka slcdkar nc zadobij kakšij driigij liištov. Rada bi znala tudi, či zdaj med nama z našov ži kaj bouše, či si ži kaj naturo potrla eli nej. Nc ven, kak ti naj poven. Tak se mi vidi, ka bi mi bole vorna bila, či bi njoj sčista popiisto eli bouše povejdano, Či bi njoj scejla povoli šou. To ti lejko bole razložili na priliki z našega sagdanešnjega Žitka. Eli jc zdaj velki divat, 117 ka vertovje pecikline kiipuvlejo. Prle ga samo redkošto lejko kupo, zdaj pa fabrike napravijo toga na voze pa malo falej voodavlejo, nej zaman ka jij majo punc bunte. Z vsej sosidnij držav vozijo k nan, znajo ka tu ravnica pa ka do je kmetovje radi kiipuvali. Ve so tudi fajni peciklinje, eden jakši od drugoga, tak ka se jij človik nemre nagledati. Gda iden gorican, kefan peški mimo židovskij bunt v Lendavi (tan zdaj cerkev vopucajo, odzvuna pa odznotraj. Buntaš F. mi ato poniivau, ka mi preči pistij cindu, či bar adnoga kupim Mi dao, ka san sc pošikavao žnjimi po trnaci pa probau, šteri je močnejši. Ma tudi takse z debelejšimi špicami pa je malo falilo, ka me nej pridobo. Samo me naša napciavle, naj raj kiipin ženskoga, ve znaš, to je takšega brezi štange. Se praj na takšen tildi moški hitrej nafčij voziti, ka reko telkokrat ne dune dol žnjin, prle kak se nafčij. To je bogme istina, ravno tak je pa istina, ka bi me sran bilou pred drugimi moškimi z žcnskin peciklinom se voziti. Drugo je pa tou, kak mi Pišta gučij, ka je najmrc štanga pri peciklini za naš kmečki stan potrejbna pa hasnovita: gor privežeš nej samo torbo, gda se pelaš gorican eli nasenje, liki tudi šker za kmečko delo, koso pa kosiščc, rasuje, grable za na senžati, krčenco, pik eli kajšte niicaš. Ob tretjin pa lejko na stangi voziš tudi deco, pravimo k meši v nedelo, na njivo, senžat eli gorican, adnoga deneš gor na štango, drugoga na paktrejger pa se pela pou familije! Jcs se ne dan našoj dolpotrejti pa pravin, viš ka se tudi druge ženske nafčijo voziti na moškon peciklini, polejci, tak se nafčiš tildi ti brezi nevoule, samo malo šeršo ianko si daš zašiti. Ve ti tak povem največkrat se ti nou trbelo voziti, bon te jes vozo z velkin veseljon na stangi, kak dečki vozijo svoje dekle, ja? - Figo, mi zabrusi, ti sigdar misliš samo na sebe, nej zaman ka si se prikotao z Gomil, ge vsi dedi mislijo, ka se svejt vrtij samo zavolo njij! Od Gomil se ne štiikan rad, Čiglij je po mogočosti branin, zato ka te pride do bliskanja pa treskanja, te se njin pa raj ognen. Tak viš se z našov bofava, pa se njoj furt jezik vrtij; rada mi napčjčc, gnjes v to, viitro v drugo formo. Oviden mi fffnjala. kak je kliiknjena bila, ka sc tak fcajt ženila, mogla bi praj počakati, ka bi njoj daroviti mladoženec pripelo peciklin za zdavanski poklon. Ženskoga kakpa, s cifrastov mrežov kre zadnjega potača. Jcs se njoj smijen pa njeno zandiranje na špajs obrnem vse to dobiš, gda zadosta bilic zodaš pa si gospocke jankc spraviš, kak sc za taksi peciklin sika. Drugo bi šče vse nikak bilou, miiva najine praske z dneva v den nikak razrišiva, samo me skrbij nikaj drugoga: deco mi premalo na molitev odgaja. Viš, to so pa nej več špajsi. Šče jes san za nje ni duhovni mertik pteveč pobožen. Ci na priliko zavinen štero nedelo kaj-kaj v Čerensovce k tretjerednikon, te dobin atakši pozdrav: »Ej-ej, či bi tij biiu kakši gavaler, bi tildi meni prneso eden škapuler, Či nej za drugo, bi mi bar švic poberau za šinjekon pa tanta niže doli...« Ve mi jc milo, fčasi se mi zarosijo očij, da pa gda dime kaj takšega, mi seadno smej prasne vb, to jo pa te šče bole podkori, znaš, pa se hrže kak razdražena žerbica. Ti si nemreš misliti, sestra moja draga, v merni žitek vtoplena, ka je zakonski stan! Bi pravo, ka je najžmetnejši od vsej driigij na svejti, nej zaman ka jc zadnji med šakramentumi 1 No, ka misliš, ka štimaš, kak naj ravnan s svojov tivarišicov sv. hižnoga svestva? Naj njoj preklican, se njoj poteren dol, prilizavlen pa njoj spunin želbu i kiipin te nevalani ženski peciklin, ka se njoj bole povidin? Ti si posvečena peršdna, maš višiše spoznanje pa bole lejko zvagaš te nevoule človečc. Premisli v vašoj klošterskoj tihoti pa mi daj dober tanač, kak bi tij fčinila na mojem mesti. V pričakuvanji tvojega sestrinskoga razmejvanja te pozdravla tvoj vbrni brat 118 Samo šče to ti naj notridenen: v našo ves je prišeo glas, ka so svak Štrkov kupili moški peciklin za svojo držino, čiglij so štiri ženske pri iži, pa samo dva moškiva (eden j c kumaj s pokanic vopiišrajau). Zdaj man eden adut več v najnon kartanji. Franc Puncer MSG-BISEROMAŠNIK Mura tisočletno pesem poje Sonce v Rubi se iskri, Griči in doline so domovje tvoje. Bogu si posvetil mlade dni. Iz srca zapel si novomašno slavo, Služil si ljudem in Bogu Enemu v treh osebah Radosten gradil svetišče. Oh, pod kupolo krvavo Močen si v Bogu sklonil glavo. Agens ves za druge sam s peresom plodnim hrano Širiš vsem Slovencem zdravo. Maj te Bog ohranja in »Stopinje« tvoje Iz srca ti narod poje, Ko svoj biserni slaviš spomin. S. Joža Šabjan Pesmi NE DOTIKAJ SE Me dotikaj se poniknjenih slapov luči v očeh! Me dotikaj se tega kar tli pod pepelom -pod pepelom, a tako prijetno greje: kot domače ognjišče! Me dotikaj se sklenjenih rok, ki so se iz objema izvile v molitev! Me belih očiščenih lic - v ognju trpljenja -žrtve in daritve! Me glej tako trdo to ouzo miru na utrujenem obrazu! Pojdi... pojdi globoko v obzorje svoje duše. Tum boš našel to Luč, molitev; to moč daritve, ta mir in to veliko ljubezen, ki je svetla in prijema kot domače ognjišče! 119 BELI GALEB Na robovih belih kril je galebu, ko je letel skozi Luč, obvisel žarek. V temi oblačne noči je zdaj risal z njim svetlo pot za seboj. Beli galeb -sam - je bil luč, je bil pot v lemi oblačne noči. Ker fin je nekoč, na poti obsijalo Sonce! Ker je nekoč na poti, sprejel in vzljubil Luč. LJUBEZEN Zalita s slapovi noči, teme in solz. Zalita s potoki trepeta in negotovosti. Razprta nežno kot pajčevina na pola strahu, neprestanih hitenj in prepihov. Oblikovana v rokah ukročene, sprejete in prelite strasti v nežnost. Za zapahi naučenega, nenehnega čakanja. Ti večno dekla, ti večno prva in obenem zadnja. Ti najmočnejša in najbolj krhka. O, ko bi slutila, ko iščeš svoja obzorja: kje so tvoja prostranstva, kje so tvoji zakladi in kakšna so tvoja bogastva in tvoja resničnost. O, ko bi slutila: tudi, ko si slabotna in okovana; da si najdražja, najsvetejša -edina vredna življenja. PRAZNI VRČI Gnjes so vsi sveti! Cintor je pun svejč. Pun je rouž. Pun lidij. Pun je ilovnatij vrčov. Odišlo je življenje z njij. Dujše so odišle v Večnost. Poučeni, pa prazni til ležijo! Tou so samo tejla, k a tu na to j njivi spijo. Mrtvi so posoude svoje til nijali. Nam za peldo, nan v opomin: 120 Nej je živlenje, nej je mouč sirno v tejli! Nej je vrejdno samo ton ku čujtiš, ton k« vijdišl... veš, ešče več, dosta več je vrejdno tou, k a v sv o je n srci nosiš, ka vdrvleš, tou ka tujbiš! Plamenček na grobi nan tou pravi. Nan pravi: ka samo tou se splača pri našem d ra go n, dobron Bougi! Tej, ka so vrče svoje prazne til nijali, tou zdaj dobro znajo, vej so že pri Njemi. Jože Gerič Pesmi V DRHTENJU C1ERES Ko v južnem vetru zadrhtijo ciprese in temni oblak se dotakne tal, iz spomina izgrebem obraze pozabljenih, ki tukaj nekoč na pragu doma so zrli v rnrak. Že dolgo jih ni teh dobrih ljudi, liho, eden za drugim mirno so šli kol utrujeni romarji v daljno deželo. Morda zdaj njihov duh tako otožno ječi med cipresami, morda tod mimo so ravnokar šli dobri ljudje pozabljeni. NEKOČ SE BOM VRNIL Nekoč se bom vrnil za vedno v našo ravnico, ko dozorijo ajde in trave vzdrhtijo v zgodnjem mrazu. Na belem kolniku poslojim pokličem nazaj septembrske večere in pastirje, ki so zaspali v rakitju. Nekoč se bom vrnil k domačim brazdam, kjer ^m vsejal deteljice rumene, da me čez noč odenejo. Nekoč se bom vrnil tih in otožen, samo za hip, da odložim bremena vseh poti. 121 SKOZI TA VRATA Skozi ta vrata, nekega dne bo zdrsel tvoj poslednji korak. Stemnilo se bo, večer bo prilezel v sobo kot brat, ti sklenil roke za tiho molitev. Skozi ta vrata, nekega dne bo jesen natrosila Ustja, da ti ne bo težko iti na večno pot. Zaprl boš oči, utišal krik vseh bolečin in radosti. Sever Podarjenost dneva VEČER I. V rdečkasto zamegljenost zavito slovo ponuja pogledu duše, nebo. Sled rose, poljub deli jesenski travi, Čez polje zapozneli let ptice, otožnosti trenutke drami. Vse, vse mine, skozi čas hiti k pozabi, v večnosti ostanke, NIKJER, NIKJER NI STALNEMU VESTALKE. LETA, KI SO ŽE ŠLA Včasih nazaj se oziram na leta, ki so že šla, vse, kar mi Gospod je natrosil v življenje, vse te cvetoče pomladi, žgoča poletja, deževne jeseni, prijazne zime, vse to prelestno žuborenje gozdov in polj, vsa ta prihajanja in odhajanja, vse bilo je božji dar. Vsega, kar je bilo in kar Še pride, ne morem obiti, speto je v krog z jokom in radostjo. NOČ 2. NIKJER, NIKJER NI STALNEMU VESTALKE, le lončenosl je prihajanj in odhajanj. Tudi noč, ko prsti grebejo ji grudi polja in stiska ji desnica vitki vrat osredka, ko iz odmevov se izvija in rojeva prividni spev tišine, in mrak go Igo te zarije duše zublje groze, ter Sinu človekovega šepetanje: LEŽI V STREHI ZRNA MLADOLETJE - ZARJA DNEVA. 122 JUTRO 3. LEŽI V STREHI ZRNA MLADOLETJE- ZARJA DNEVA, ko iz noči nagnitih ran pomlad dneva se rojeva. Skoz pajčolan meglic v dlan polja, plaho s prsti zarja sega. V kaplje, v biserov žlahtni diadem odeta, spreminja slamnata slemena in jok v radost, da vse manj je senc. Mar res? Je sonca več, ko jutro v dan kipi? ČE PA V STOPINJO ZA MANO TVOJA IN MNOGIH PRONICA KRI. DAN 4. V STOPINJO ZA MANO TVOJA IN MNOGIH PRONICA KRI, v vrtinec razpršena, vpeta med breg ponudbe senc ljudi in v strugo jalovine dneva. Potem od polja, od srag krvavih žuljev, od preperele očetnjave, kliče, ko sonce dneva so najkrajše in luč brezsenci je najbliže. Takrat pogled, tja čez njivo v spomin mi že zariše: »Zoreti zgolj v dneva pletenice brez zaznambe molka križa, sejati snet, ki lomi zglob, koleno časa in pšenice.« 123 Martin Maroša Pomurci, združimo se Pod Avstro-Ogrskim nekdaj cesarstvom je Mura nas Pomurce ločevala: oba bregova straža varovala, kot varujejo ljudje se pred barbarstvom. Al nismo Štajerci, Prekmurci bratje?... Če tujec je želel nas kdaj ločiti, se moramo vsak dan mi bolj združiti kot okrog neveste združijo se svatje. Roke si stisnimo prek naše Mure! Prisezimo, da bomo skup stopili! Naj Mura druži nas, nikoli loči! To bo začetek krasne uverture veselja, sreče, dela... In v tej moči prihodnost lepšo bomo si zgradili! Terezija Luk Na bregu reke Na bregu reke, matere s košarico cvetja, z očmi solz veselja otroškega smeha, s toplim srcem matere, recite, da so otroci zrna na brazdah bodočnosti, hrepenenje rojeno v svetlobi, da jih žele vaše roke, in vaša naročja, in nežnost v igrah ljubezni. Toliko rokic, in nogic je mrtvih, žene matere na bregovih reke. Avgust Pavel Stal je v nalivu Stal je v nalivu na obrežnem smetišču pod luknjastim dežnikom dreves. Okoli njega hromo bedno beraštvo: mišjegnezdna postelja, razveznjena omara, neraben stol trinožni, od trde lakote majava miza. V brozgi zraven so prežali kurjih prsi, kuštravi, izmozgani neločljivi med seboj pajdaši: Nimam nič in Nimam kam! Tako življenje na robu mestnih četrti izvrže slabotno revščino, potepuške čižke ob mesečne najemnine umazanem roku. Njegovim očem sem se izgoni!, njegovo postavo sem komaj opazil. Vedel sem namreč, da z njim tudi jaz nocoj ne bom delil niti strehe niti kruha niti svoje suknje zanj ne bom razpolovil. On pa je v mokroti oktobrske jeseni stal - nemirna mračna senca -in sorodstvo svoje je opazoval: Liste, ki so padali z drevesa venca, dokler njegove bednosti ni bilo žal brezzvezdnemu večeru, ki tiho k njemu se je zgrbil. (Iz zbirke Vak volgy olen igy zsolozsmazok, prevedel Lojze Kozar) 124 Jože Zadravec FOTOKRONIKA Rog z vami, dnevi velikega obiskanja. Z večjo milostjo, kol smo se nadejali, so sc nam navrgli. Tisočeri, neulovljivo zgovorni, so bili njegovi odmevi; zažareli so v obilju srca, neugnani v moči duha. 125 Ob brezjanski, ptujskogorski, svetogorski božji Materi, v vseh naših cerkvah, v družinah, v občestvih in zasebno, smo klečali, molili, peli. . molili smo za srečno snidenje s papežem Janezom Pavlom H. Prihajal je, romar sveta, veliki spev miru je bil z njim. Ko je papež Janez Pavel II. stopil na slovenska tla, v petek, 17. maja, deset mm ut pred peto uro popoldne, so se mu t’ pozdrav oglasih vsi zvonovi slovenskih cerkva. Poljubil je slovensko zemljo, sprejeli so ga najvišji predstavniki države in Cerkve na Slovenskem. 126 Po obisku Marijinega svetišča na Hrez/ah sc je v ljubljanski stolnici srečal z duhovniki, redovniki, redovnicami ter zastopniki družin. V svojem nagovor« /e izpovedal mnenje Cerkve o škofu Antonu Martinu Slomšku, čigar postopek za kanonizacijo sc srečno približuje h koncu. V sobotnem dopoldnevu. 18. maja, je sveti oče vodil evharistično slavje na hipodromu v Stožicah v Ljubljani. Spremljala ga je tisočglava »možica pevcev, smnaševalo je 50 škofov, nadškofov, kardinalov (8) ter 450 duhovnikov; ob njih je bilo 1000 mašnih strežnikov, blizu 100.000 ljudi se je zbralo k tej Zgodovinski maši. 127 Na prireditvenem prostoru v Stožicah je za varnost skrbelo 9(X) ljudi različnih služb. V neposredno varovanje papeževega obiska je bilo vključenih 780 plicistov. K vseslovenskem srečanju mladih v Postojni, v soboto, 18. ina/a, je prišlo vsaj 50.(XX) ljudi, večidel mladih. Slovenska mladina je pozdravila papeža ob njegovem 76. rojstnem dnevu. Papež je vzklikal mladim: Pupež 'ma vas rad. Blagor vam. mladim! Hvala mladim, hvala Sloveniji ’ Mladi so svetemu očetu prinesli darove primorske zemlje: sol, oljčno olje, pšenico v rasti, pršut, vino, sir, češnje, jabolka, prt iz idrijskih čipk... 12« Maribor-Slivnica; 115000 zbranih vernikov, med njimi 1350 pevcev, 500 somašnikov, 30 škofov, nadškofov m kardinalov, 1000 ministrantov, 150 izrednih delivcev obhajila, 300 spremljevalcev. 900 pripadnikov različnih služb za varnost slavja, okoli 800 policistov. K papeževi maši na letališču pri Mariboru so vabiti trije novi zvonovi, ki jih je 12. maja, pred papeževim prihodom, za cerkev sv. Magdalene v Mariboru posveti! mariborski škof Kramberger. 129 Maribor-Slivnica. Razveseljivo sporočilo papeža Janeza Pavla li l) Poklicani smo k svetosti, ta jc namreč lista prava vila, ki more spremenili svet: tako je kristjan luč za druge na poteh sveta. Zgled je Slomšek: »Častitljivi božji služabnik, čigar junaške kreposti sem z veseljem priznal in tako odprl pot do skorajšnje beatifikacije.» 2) »Slovenija, znamenita dežela v srcu Evrope - hodi zvesta evangeliju, bodi kvas sprave in mirnega sožitja med ljudstvi In Maribor-Slivnica Simbolični darovi, slovensko zgovorni kamniti relief velikonočnega jagnjeta iz 12. stoletja, izbor najboljših štajerskih vin. sveča, keramika prekmurskih lončarjev, svetilka z rudo iz velenjskega rudnika. Župan Alojz Križman je svetemu očetu vročil ključ mestu, križ, steklenico vina s pečatom, v usnje vezano brošuro z opisom v štirih jezikih m listino o trti na Lemu 130 Maribor-siohtieti. V spomin na obisk je papež blagoslovil novo fontano miru na Slomškovem trgu; okrajna /e .v tremi grbi: škofijskim. papeževim in mesmim. Molil je na grobu Slomška, sprejel je 500 predstavnikov slovenske kulture, znanosti in umetnosti. Maribor-lefališče. Slovo »Sloveniji, domovini izrednih ljudi, poštenih, velikodušnih, vernih...« Papeževo duhovno vezilo ob odhodu iz Slovenije: »Bodite vselej enotno in složno ljudstvo, družina sestavljena iz mnogih družin, ki jih druži ljubezen in vzajemnost... Te) državi m njenim državljanom simbolično zaupam svetilko vere ki je bila prižgana pred 1250 leti. V vseh stoletjih ta svetilka kljub dramatičnim spremembam ni nikoli ugasnila. Slovenski kristjani, s to isto svetilko p rokah se zdaj pogumno napotite kot romarji upanja v tretje krščansko tisočletje. da boste gradili med seboj spravljeno družbo, ki bo zagotavljata mir in slogo vašim otrokom.« 131 Maribor-Shvnica: Slovo od Slovenije. »Bog naj blagoslovi Slovenijo, njene prebivalce in njihov trud za pravičnost, soh darnost in miri« Bog z vami, dnevi velikega obiskanja. Odšlo je teh tnalo dni - odšlo kot na ukaz. Kar je najlepšega, vselej zbeži kot nagla ptica. K« dnevi so glasno govorili: Tja se zasušimo, kjer luči gorijo - luči za ljubezen, upanje, vero, sožitje, t' cvetočem maju nas je obiskal. Stoteri so bili njegovi odmevi. Kot velikanski list je nad deželo zadrhtelo, na katerega so pisali: Bog, sveti oče in slovensko ljudstvo. Sporočilo za praznično mizo prijateljstva, edinosti, ustvarjalnosti. Veliki glasnik našega Časa, apostol Peter našega časa... Z njim smo peli, kot ne moremo peti več doma. Poslušali, kor že dolgo nismo dosie: Sveto slovensko tridnevje - bilo je, kot nam ga Gospod doslej še ni naredil Vselej nas bo ostalo nekaj lu, kjer smo shodili za nova duhovna obzorja. 132 Priprave in zahvale. Verniki mariborske škofije so se družno s svojimi duhovniki ter škofoma Krambergerjem m Smejem na mnogotere načine duhovno pripravljali na papežev obisk. Množična duhovna priprava ;e hita v postu V6. Ob nedeljskih popoldnevih so župnije posameznih naddekanatov poromale v mariborsko stolnico na grob svetniškega škofa Slomška. Vsa mariborska krajevna Cerkev je molila za beatifikacijo škofa Martina Slomška ter za blagoslov papeževega obiska v Sloveniji. Za blagoslov papeževega obiska v Sloveniji ter za Slomškovo beatifikacijo so slovenske redovnice m redovniki, predvsem tisti iz Ljubljane m okolice, v tednu pred tiho nedeljo opravili križev pot na Rožniku. Križevega pola se je udeležil tudi apostolski nuncij nadškof Edmond Eurhat. V Marijini cerkvi je nuncij vodil tudi evharistično slavje. 133 Svoj delež pri pripravi na papežev prihod v Slovenijo je prispevala tudi Narodna galerija. Pod mentorstvom dr. Franca Dolinarja je maju pripravila lično razstavo: Slovenija v papeških listinah. Milostna podoba brezjanske Božje Matere je začela svojo romarsko pot p petek zvečer, 5. maja. Njena prva postaja je bila kapela $v. Marije Goretli v župniji Tržič-Bistrica. Cilj njenega romarskega popotovanja je bil hipodrom Ljubljana-Stožice, kjer je bilo v soboto, IS maja, prvo veliko srečanje slovenskih vernikov s papežem Janezom Pavlom H. Na tej njeni romarski poti so jo spremljali očetje frančiškani, ki so vuruhi njenega Svetliča na Brezjah. 134 V bližnji pripravi na papežev obisk so Celjani pred opatijsko cerkvijo sv. Danijela postavili tudi kip Škofa Antona Mariina Slomška. V soboto pred beto nedeljo, 13. aprila, ga je blagoslovil mariborski škof dr. Franc Kramberger, slavnostni govornik pa je bil tržaški pisatelj Alojz Kebtda. Tudi veliki šmaren oz. praznik Marijinega vnebovzetja je bil v znamenju velikih spominov na papežev obisk. V osrednjih Marijinih božjepotnih cerkvah (Brezje, Sveta gora. Ptujska Gora) se je zbralo veliko ljudstva. Bogoslužje na Ptujski Gori je vodil beograjski nadškof dr. Franc Perko, pri Mariji pod logom škof dr. Franc Kramberger, pri Gradu na Goričkem škof dr. Jožef Smej, na prekmurski pristavi Večerni zvon blizu Toronta — lam so si naši prekmurski rojaki zgradili Marijino kapelo - pa torontski nadškof dr. Alojzij Ambrožič. 135 Na veliki šmaren '96 so štiri sestre Družbe Hčera Marije Pomočnice v cerkvi na Rakovniku v Ljubljani ter ena sestra karmeličanka v Sori naredili večne zaobljube. V Žabnicah ob Svetih Višarjah v Kanalski dolini je bilo v soboto, 17. avgusta, srečanje vernikov ljubljanske, celovške in videmske nadškofije. Tega tradicionalnega srečanja treh dežel se je udeležilo nad 2000 vernikov rta Čelu s šestimi škofi in petdesetimi duhovniki. 136 V soboto pred angelsko nedeljo, 31. avgusta, je k Mariji Pomagaj na H rez je poromalo nad desettisoč vernikov ljubljanske nadškofije. Skupaj s svojimi duhovniki (somaševalo jih je ISO) in škofi so se zahvalili Pogu za lepe in blagoslovljene dneve papeževega obiska v Sloveniji. Cerkev sv. Jožefa v Ljubljani je v imenu slovenske vlade dokončno vrni! lastniku - Cerkvi na Slovenskem - na velikonočni ponedeljek minister za kulturo dr. Janez Dtdar. »Zelo sem vesel, ker Vam danes lahko izročim ključe te cerkve in s tem simboličnim dejanjem zaznamujem dogodek, ki se v pravnem jeziku imenuje 'izročitev v last in posest'.« S temi besedami je nadškofa Šuštarja in množico vernikov nagovoril minister Dular. Po 50 letih je bila tako cerkev ponovno izročena svojemu namenil. 137 Od 6. do 8. septembra se je na ljubljanskem stadionu zbralo do 30.000 ljudi. Duša tega množičnega verskega shoda z geslom Seminar za evangelizacijo je bil p. Ernihen Tardif, ki že skoraj 23 let potuje po svetu ter oznanja, da Jezus živi m odrešuje. Prvi dan seminarja je vodil somaševanje mariborski škof dr. Franc Kramberger. Dveurna »pojoča Koroška '96« - kar pomeni 360 pevcev oz. deset pevskih zborov - v Domu glasbe v Celovcu je bila zgovorno cvetnonedeljska. Letošnja Koroška poje je želela biti hvaležen spomin na pred 25 leti umrlega dr. Franceta Cigana, salezijanskega duhovnika, doma iz Crensovec, ki je v letih povojnega pregnanstva na Koroškem zbiral narodne pesmi ter bit mnogim mladim Korošcem glasbeni pedagog. Prva zbirka njegovih zborovskih skladb in priredb obsega 272 mladinskih, svetnih in duhovnih pesmi. Druga zbirka vsebuje 361 otroških in mladinskih pesmi. 138 V dvorani Kranjskega sejma se je 21. aprila zbrala 35W-glava množica k pevsko-glasbeni prireditvi Novo upanje, ib je bil dobrodelni koncert, na katerem je nastopilo okrog 100 pevcev - posamezno ali v skupinah, izkupiček je bi! namenjen Materinskemu domu na Škofljici pri Ljubljani, ki ga vodi stalni diakon /mre Jerebic, doma iz Odranec. Slovenski misijonarji, med njimi tudi Jože Mlinarič iz bratonec, so sklenili svoje tradicionalno tridnevno srečanje v Slomškovi Ibmik vi. »Knoblehar, liaraga, Keree so trije veliki misijonarji Cerkve na Slovenskem misijonarji Afrike, Amerike in Kitajske« - je na srečanju dejal dr. Maksimilijan Jezernik, rektor Slovenika p Kirnu. »Družno z drugimi našimi misijonarji so neizpodbitno znamenje duhovne živosti naše krajevne Cerkve.« 139 Ob kapeli Manje Snežne na Kredarici pod vrhom Triglava se je 21 avgusta zbralo nad 2000 ljubiteljev gora. Somaševanje (30 mašnikov) je vodi! ljubljanski pomožni škof Alojz Uran. V Marijino kapelo so namestili lesene reliefe (sv. Jožef, Jakob star., sv. Bernard Memhonski, sv, Frančiščk Asiški), ki so jih slovenski škofje blagoslovili na naših osrednjih romarskdi svetiščih na veliki šmuren. Na praznik svetih bratov Cirila m Metoda so se v mariborski stolnici zbrali letošnji duhovniški jubilanti. Somaševanje je vodil škof Kramberger. Med jubilanti so bili tudi biseromašniki msgr. Lojze Kozar iz Odranec, Ludvik Duh iz Ljutomera. Alojz Gabor od Sv. Jurija na Goričkem ter srebrnomašnika Franc Kodila, dekan in župnik v Veliki Polani, ter Franc Režonja iz Dobrovnika. 140 V nedeljo popoldan, 21. julija, so se v Moravcih, v parku evangeličanske cerkve, končali dvodnevni ekumenski pogovori. Zvrstili so se razni predavatelji, med njimi dr. Stanko Janežič ter dr. Marijan Peklaj iz Ljubljane, o Svetem pismu v Prekmurju pa je govoril pastor Aleksander Hala žic. Konec septembra so bdi na Opčinah pri Trstu XXXI. študijski dnevi, imenovana Draga. Vzporedno z Drago seniorjev je že nekaj let tudi Draga mladih ali juniorjev. Od leta 1966 do letos se je na Drugi zvrstilo okrog 110 osrednjih tem, predavateljev pa je bilo doslej 140. Ta svobodna tribuna obravnava aktualna kulturna, politična, religiozna, gospodarska vprašanja, ki zadevajo Slovence doma, v zamejstvu, v zdomstvu in p izseljenstvu. 141 Oh vznožju skakalnice velikanke v Oberstdo^t v Nemčiji je bil v nede Ijo, 16. junija, slovenski dan za naše rojake, ki živijo in delajo na Bavarskem. Med njimi je tudi mnogo naših prekmurskih rojakov. »čarno jezero« na Rakovniku v Ljubljani je postalo tradicionalno srečanje otrok iz raznih krajev Slovenije, tudi iz pomurskih župnij. Letos se je na prvo junijsko soboto zbralo 1200 otrok. Celodnevno srečanje je odlična kateheza. prava poezija otroštva u vseh njenih smereh Skupine otrok je vodilo 200 mladih animatorjev. 142 »Oratorij je postal stalna oblika srečanja otrok u poletnih mesecih (od enega do treh tednov). Julija in avgusta '96 jih je imelo 30 župnij (tudi Odranci m Murska Sobota). Oratorijev se je udeležilo okrog 2200 otrok; za vodenje se je dalj časa pripravljalo nad 400 mladih Dneva mladih r Vuzenici pod geslom »Dan hvaležnosti«, v soboto 20. aprila, so se udeležili tudi otroci iz nekaterih prekmurskih župnij. Med prireditelji vsakoletnega srečanja je tudi s. Marta ?Mdravee (UMI’) iz Odranec. 143 Naši Prekmurci radi poromajo tudi v Marijino svetišče na Rakovniku v Ljubljani, predvsem za praznik Marije Pomočnice, na zadnjo nedeljo v maju. Romarsko bogoslužje je v letu l 996 vodi! beograjski nadškof dr. Franc Perko. Šolsko leto /996/97 na treh katoliških gimnazijah je J. septembra začelo blizu /000 dijakov; začeli so jo z mašo skupaj s svojimi profesorji. 144 Na Rakovniku m I.ju bi ja ni se je na predvečer malega; šmarna po dolgem premoru spet začel noviciat - leto duhovne priprave na vstop v salezijansko družbo. Med osmimi novinci je tudi Drago Jerebic iz župnije Heltimd V nedeljo, 15. septembra, so v cerkvi Marije Pomočnice štirje salezijanski bogoslovci naredili večne zaobljube; med njimi je bil tudi Malija Tratnjek, doma iz župnije Hehinci. Sredi avgusta je škof' dr Krone Kramberger i' župnijski cerkvi pri Svetem Miklavžu pri Ormožu blagoslovil spominsko ploščo, pred cerkvijo pa tudi doprsni kip dr. Ivana Jožefa lomažiča, četrtega naslednika škofa Antona Martina Slomška na sedežu mariborske škofije. V lem 1W6 je minilo 120 let od njegovega rojstva. 145 Na praznik povišnaja sv. Križa so v Solkanu pod Sveto goro odkrili spominsko ploščo škofu in nadškofu dr. Josipu Srebrniču (t 7966), ki je 43 let vodil krško škofijo. Po življenju so mu stregli fašisti, še bolj pa komunisti, ki so ga pretepali, sramotili po časopisju, ranili, preganjali, zapirali. Zavzemal se je za pravice mladih ljudi, varoval glagolijaško bogoslužje v krški škofiji. »Bedenički dnevi« - v Kančevih na Goričkem privabijo razne skupine mladih in odraslih iz vsega Prekmurja; v nedeljo, 2. junija, so pester pevski program pripravili otroci Vrtca iz Murske Sobote, ki ga vodijo sestre Družbe Hčera Marije Pomočnice. 146 Ob obisku svetega očetu Janeza Puvla H. v Sloveniji Je bi! najpomembnejši dogodek izid prevoda celotnega Svetega pisma. Priprave na prevajanje so se začele pred 20 leti, pred 15 leti pa je bilo prevajalsko delo v polnem /eku. Pri uresničevanju celotnega prevajalskega podviga je sodelovalo 50 ljudi. Predsednik Koordinacijskega odbora je bil akademik prof. dr. Jože Krašovec, duhovnik mariborske Škofije. Z izidom novega slovenskega prevoda Svetega pisma je organsko bila povezana tudi razstava »Hiblije na Slovenskem« v Narodni galeriji. Na razstavi je bilo blizu 300 slovenskih svetopisemskih besedil - od najstarejšega ohranjenega pisnega spomenika (prva polovica 12. stoletja) do lega, ki je pravkar izšid. Vsako besnilo s spremljajočimi ilustracijami je bilo predstavljano v posebnem Katalogu, ki so ga pripravili prof. dr. Marijan Smolik, prof. dr. Nataša Golob in Gorazd Kocijančič. 147 Ob izidu znova poslovenjenega Svetega pisma je bil v Cankarjevem domu v Ljubljani -končal se je v petek, 20. septembra - tridnevni mednarodni simpozij o interpretaciji Svetega pisma. Delovni dnevi so bili sočasno v raznih jezikih v Kosovelovi, Štihovi, Linhartovi ter Gallusovi dvorani. Simpozija se je udeležilo nad 60 vrhunskih izvedencev v biblicistiki iz slovitih univerz v svetu ter 20 domačih na Čelu z akademikom prof. dr. Jožetom Krašovcem, ki je bil tudi predsednik Organizacijskega odbora tega simpozija. Biblija je doslej v celoti prevedena v 349 jezikov, v pripravi pa so še prevodi celotnega Svetega pisma v 200 jezikov. 148 Novi slovenski prevozi Svetega pisma so počastili predstavniki Cerkve in države, najvišjih znanstvenih ustanov v Sloveniji, vrhunski biblicisti slovitih univerz v svetu, slednji v svojem jeziku. Svetopisemsko zgovorni v tridnevnem znanstvenem posvetu o Bibliji so bili glasbeni, pevski m recitativni večeri, ki so jih oblikovali komorni zbor A ve, komorni zbor R TV Slovenija, mešani pevski zbor Obala, mladinski pevski zbor iz Maribora, Slovenski komorni zbor ter Consortium musicmn, recitativni zbor gimnazijcev iz Nadškofijske klasične gimnazije Ljuhljana iSentvid in gledališki igralci... Jezik glasbe in petja se je dotaknil srca in duše slednjega, da je simbolično zazvenela vesoljnost razodete Božje besede. In se je porajala duhovna naveza za novo tisočletje. 149 Ivan Camplin Jožef Klekl in Rafaelova družba Jožef Klekl je bil župnik pri Sv. Sebeščanu v Pečarovcih od leta 1905-1910. Zaradi bolezni je bil upokojen in je živel v Črensovcih, kjer je razvil izredno delavnost. Na župnijo Sebeščan je ohranil lepe spomine. Kot urednik Marijinega lista je rad objavil slike akademskega slikarja Karla Jakoba v omenjeni cerkvi, zlasti sv. Rafaela, o kateri avtor piše: »Na levi strani, nekako v sredini cerkve, je slika sv. Rafaela, zaščitnika naših izseljencev v velikosti 3.90 x 3.80 m. Gruča bosih delavcev in delavk z obupanimi obrazi, s svojo prtljago gre iz domačega rojstnega kraja v tuji svet. Mati se iz gruče poslavlja od svojega otroka in moža, mož se poslavlja od svoje žene in zadržuje otroka, ki sili za svojo materjo. Težki so ti trenutki. - Cesta postaja pretirano perspektivistično širja m širja, pelje jih iz pretesne domovine v širni svet za kruhom. - Nad vsem tem pa plava nadnaravna sila zaščitnika sv. Rafaela, ki gre kot čuvar za njimi v široki svet.« Mirno lahko zapišemo, da je nadangel Rafael tudi simbol župnika Klekla, ki so mu bili pri srcu tudi naši izseljenci, raztreseni po širnem svetu, po številu več kot 50.000. Ivan Škafar, kaplan na Prevaljah, je sestavil pravila »Družbe sv. Rafaela za varstvo izseljencev Slovenske krajine.« Pravila so bila prečitana in soglasno sprejeta na ustanovnem občnem zboru v Črensovcih, dne 31. marca 1937. Predhodno je pravila odobril Škofijski ordinariat v Mariboru, 26. februarja 1937, naknadno pa Kralj, banska uprava Dravske banovine, 24. VII. 1937 z dodatkom, da oblastvo lahko društvo tudi razpusti. Zbora so se udeležili mnogi kmečki ljudje, duhovniki in bogoslovci, narodni poslanec dr. Franc Klar, p. Kazimir Zakrajšek, predsednik Družbe sv. Rafaela v Ljubljani, ki je med drugim predlagal, naj Družba pošilja med izseljence duhovnike in učitelje, saj so izseljenci poslali v Jugoslavijo 29,000.000 dolarjev; v Ljubljani se bo ustanovila izseljenska zbornica. Daljši načelni govor je imel kaplan Škafar, ki je bil tudi izvoljen za tajnika, za predsednika pa Jožef Klekl. Tudi 2. občni zbor Rafaelove družbe je bil v Črensovcih, 23. 12. 1937. Kandidati za izseljenske duhovnike v Franciji so bili: Ivan Škafar, Janez Gregor, Daniel Halas in Ivan Camplin; dovoljenje škofije je dobil Camplin in sicer za čas dveh let. Na prošnjo Družbe je dobil dovoljenje za pastoraeijo naših sezonskih delavcev v Belju Janez Bejek, župnik pri Sebeščanu; njegovo poročilo o tem delu med slabimi katoličani in drugoverci so objavile Novine. - Članov Družbe je dozdaj le 63. Zaradi oddaljenosti je tajnik Škafar dal odpoved, na mesto njega je bil izvoljen prof. Vilko Novak. Novi tajnik je vprašal, kakšno je razmerje med Rafaelovo in ZPD (zvezo poljedeljskih delavcev): dozdaj nobenega razen nekaterih obvestil, ki jih Zveza pošilja v objavo Novinam. Zaradi boljših prometnih zvez je bila seja odbora Rafaelove družbe v Soboti, 3. II. 1938. Rafaelova družba v Ljubljani je hotela imeti za izseljenskega duhovnika v Franciji Franca Orešnika, ki je bil v Parizu kot študent in je večkrat zbral naše delavce zlasti v okolici Pariza. Mariborski škof je vztrajal, naj gre Camplin: temu bi naj vsak župnik javil, kakšna je družina posameznih izseljencev (morda posebni formular?). Poslanec dr. Klar poroča, da je ministrstvo v Beogradu obljubilo 1.500 frs za izseljenskega duhovnika v Franciji. 150 Če bi vsak naš delavec plačal vsaj K) din, bi se letno nabralo ca 10.000 din. Seja 30. junija 1938 je bila zopet v Soboti: naša Rafaelova družba, naj ostane samostojna in sc samo včlani v osrednjo Družbo v Ljubljani. - Narodni poslanec dr. Klar naj posreduje, da bo izseljenski duhovnik v Franciji tudi korespondent pri našem Izseljenskem odposlanstvu v Parizu. - Župnik Vojkovič bo naprosil kaplana Skrabana, če bi sprejel službo izseljenskega duhovnika doma v državi. 3, občni zbor Rafaelove družbe v Črensovcih, 4. januar 1939. Ca m pl in določen tudi za korespondenta v Parizu. Ljubljana je priznala samostojnost naše Rafaelove družbe. Lendavski srez ima do zdaj 80 članov naše Rafaelove družbe, soboški pa komaj 16. Do zdaj sc je za g. Camplina nabralo 7.200 din, izdalo pa že 15.020 din. Ministrstvo iz Beograda bo dalo mesečno 500 din. Presenetilo je pismo g. Bejeka, da izstopa iz Rafaelove družbe in izjava g. Škrabana, da ne bo šel v Belje. Delavce v Belju pa Je obiskal dolenski župnik Franc Horvat in poročal o zelo žalostnih razmerah, /upnik Golob iz Amerike prosi naslednika, enako župnik Hladnik iz Argentine. Načelniki srezov: Sobota, Lendava, Čakovec so se zedinili: županstva naj sestavijo imenike oseb, ki bi smele na delo v tujino, starost 20 let, izjemoma 18 let, če gredo v družbi starejših. - Dr. Klar predlaga: banovina naj pobere od vsakega izseljenca vsaj 10 din: to bi zadostovalo za našega duhovnika in učitelja v tujini. Seja Rafaelove družbe 23. II. 1939 v Črensovcih. Na podlagi sklepov občnega zbora naj se pošlje škofiji v Maribor prošnja za izseljenske duhovnike v Bačko-Bara njo, v Bridgcport USA in v Argentino. Pismo kard. Bcrtrama iz Nemčije: pastoracijo naših delavcev bi prevzeli tamkajšnji nemški duhovniki, dokler ne bi dobili naših iz domovine. Za leto 1939 odobreno: g. Camplinu v Franciji: 5.0(10 din. za Novi ne 2.000 din, za pisarno 2.000 din. Sef Borze dela v Soboti pošilja mladoletne v Črcnsovce, naj prosijo g. K le ki a, da jim dovoli odhod v tujino. To je grobo kršenje uradne tajnosti in ustvarja nezaupanje napram državni oblasti in naši Rafaelovi družbi. Seja Rafelove družbe v Črensovcih. 7, maja 1939. Izseljenski duhovnik v Soboti Ivan Škafar bo vodil pisarno Rafaelove družbe, ob priliki odhoda delavcev bo maševal in pridigal ter spremljal delavce na sezonsko delo. Župniku Francu Horvatu se odobri 500 din za kritje stroškov, ki jih je imel lani, ko je obiskoval naše sezonske delavce. Seja Rafaelove družbe v Črensovcih, 9. julija 1939. Ivan Škafar poroča o svojem obisku naših delavcev, 17 naselij; njihova stanovanja so ponekod svinjaki. Upravniki zlorabljajo našo žensko mladino. Nekateri palirji izžemajo delavce. Duhovnik bi moral biti s sezonci ves čas njihovega dela. Ivan Camplin poroča o naših v Franciji: veliko je vpisanih v našo Rafaelovo, večina pa sc izgublja zaradi sistematične asimilacije, saj so raztreseni na vse strani. 4. redni občni zbor Rafaelove družbe, v Črensovcih, 24. oktobra 1939. V župnijski cerkvi sv. maša oh 9. uri, udeležencev ca 500. Po maši zborovanje v veliki dvorani »Našega doma«. Glavni govornik izseljenski duhovnik Ivan Camplin o težkih razmerah naših delavcev v Franciji. Nato v mali dvorani občni 151 zbor in volitev novega odbora. Predlog predsednika Klek la o ustanavljanju podružnic Rafaelove po župnijah je ostal nerešen in odprt zaradi velike razširjenosti Zveze poljedelskih društev po Goričkem. 5. redni občni zbor v Crensovcih, 27. decembra 1940. Pred poročili je predsednik Klekl omenil smrt dr. A. Koroščca: njegovo ljubezen do vseh, zlasti zatiranih, zagovarjal je pravice Slovencev in Hrvatov v času najhujšega centralizma: vsak dan je maševal; molimo za njega! Letos je bilo rešenih 437 aktov! Na posebno pismo predsednika je Ministrstvo za socialno politiko določilo, naj se nemške marke menjajo sporazumno z Rafaelovo družbo v Crensovcih (ta je menjala marke po 14,30 din) in Putnik je moral doplačati tistim, ki so pri njem menjavali ceneje. Za Bridgeport se je javil frančiškan Silvester Prša, pozneje pa pristanek odpovedal, ker je napak razlagal škofovo pismo. Za Argentino sta se javila bivši beltinski kaplan Franc Gomboc in dolenski provizor Franc Horvat. -Zaradi prepovedi plovbe v Južno Ameriko se prošnji nista obravnavali. Na predlog ministra za delo je francoski senat sprejel jugoslovansko-francosko pogodbo o delu in pomoči. Zaradi vojne ne sprejemajo delavcev v departemente: Ardennes, Meusc, Moselle, Meurthe et Moselle, Haut-Rhin, Bas-Rhin; dosedanji delavci morajo oditi. V smislu sklepa občnega zbora Rafaelove družbe v Ljubljani je prva adventna nedelja izseljenska, pri tem nabirke za Družbo. Po vzorcu Srbske in Hrvatske izseljenske zveze se tudi v Ljubljani ustanavlja Slovenska izseljenska zveza: nekaj predlogov smo poslali tudi mi. Po čitanju pravil te Zveze tudi mi pristopamo. Blagajniško poročilo je izkazalo prebitka 10.080,50 din, naloženo v posojilnici. Za predsednika je bil znova izvoljen Jožef Klekl. Za naše delavce je Rafaelova družba preskrbela Spoved v slovensko-francoskem jeziku, v slovensko-nemškem (Marijin list 8. april 1938), v slovensko-angleškem (provizor v Dolencih Frač Horvat, Marijin list, 8. oktober 1939). Jože Smej Trije biseromašni jubileji Že v petek na praznik sv, Cirila in Metoda 5. julija 1996 so se poleg drugih tudi trije biseromašniki iz Pomurja zbrali v mariborski stolnici k zahvalni sveti maši. Prav isti dan 5. julija so pred 60-leti prejeli mašniško posvečenje. 1 Ludvik Duh, biseromašnik Ave, ti Ludvik Duh, s tem akrostihom v sonetu so Stopinje 1987, 56 počastile spomin zlatomašne slovesnosti našega sobrata Ludvika. Ob biseromašnem jubileju mu škofa dr. F. Kramberger in dr. J. Smej čestitata takole: Spoštovani gospod biseromašnik! V letu, ko je sveti oče Janez Pavel II. obiskal našo domovino in tudi našo Slomškovo škofijo, v letu, ko on obhaja svoj zlatomašni jubilej, obhajate Vi svoj biseromašni jubilej. 152 Že 60. leto po Vas, dragi gospod biseromašnik, kot po posvečenem nosi tel ju cerkvene službe, postaja navzočnost Jezusa Kristusa vidna sredi skupnosti verujočih. Že 60 let ponavzočujete Kristusa, Božjega Sina, v besednem bogoslužju (kdor vas posluša, mene posluša) in v spovedniški službi (katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni). V imenu vse Cerkve postavljate pred Boga liturgično molitev iz bogoslužnega molitvenika. Že 60 let dva pomembna darova, kruh in vino, ki sta vzeta iz stvarstva, sprejemate na oltarju in ju v Kristusovi osebi spreminjate v njegovo telo in kri. Tako z ustreznim obhajanjem mašne daritve služite ne samo krajevnemu župnijskemu občestvu, marveč vsemu svetu, ko ga posvečujete, da bi bil vedno bolj pripravljen za tisto končno poveličanje, ko bo tudi vesoljstvo spremenjeno v novo nebo in novo zemljo. Pred desetimi leti smo Vam zaželeli, da bi dočakali še nadaljnji življenjski in duhovniški jubilej. To ponavljamo s pričujočo čestitko tudi sedaj. Naj Vas in vse, ki se bodo udeležili biseromašne slovesnosti spremlja božji blagoslov, priprošnja Device Marije in sv. Janeza Krstnika, farnega zavetnika. 2. Alojzij Gabor, biseromašnik Alojzij, v Ptuju si konča! maturo, tako se začenja sonet z akrostihom ob zlatomašni slovesnosti sobrata Alojzija (prim. Stopinje 1987, str. 56-57). Ob biseromašnem jubileju mu škofa dr. F. Kramberger in dr. J. Smej čestitata takole: Spoštovani gospod biseromašnik! V tem letu naša škofija nima nobenega zlatomašnika, ima pa več srebrnomašni-kov, železomašnika in šest biseromašnikov, med katerimi ste tudi Vi. Že 2000 let se ljudje sprašujejo, kdo je Jezus Kristus. Prav tako se tudi sprašujejo, kdo je duhovnik? V knjigi anonimnega francoskega pisatelja JEZUS, KI ŽIVI V DUHOVNIKU, beremo tc besede: »O duhovnik, kdo si? Nisi iz sebe, ker si ustvarjen. Nisi naravnan k sebi, ker naravnavaš druge k Bogu. Nisi sam, ker si ženin Cerkve. Nisi zase, ker si služabnik vseh. Nisi ti, ker predstavljaš Kristusa. Kdo si torej? Nič in vse, o duhovnik!« Ob bisernem jubileju se z vso hvaležnostjo obračate na presveto Trojico, ki je izvir in začetek naše duhovniške poklicanosti. Hvaležni ste vsem, ki so Vam pomagali priti do duhovništva, najprej staršem, potem učiteljem, vzgojiteljem, srednješolskim in bogoslovnim profesorjem, vernikom na vseh Vaših duhovniških postajah, posbej še jurjevskim faranom in Vašemu nasledniku v župniški službi, ki so Vas podpirali predvsem z molitvijo, da ste doživeli ta jubilej. Pred desetimi leti smo Vam čestitali za zlatomašni jubilej in prosili Vsemogočnega, naj Vam da doživeti še nadaljnji duhovniški jubilej. To ponavljamo tudi sedaj, ko Vam iskreno čestitamo in kličemo božji blagoslov na Vas in vse, ki se bodo veselili te slovesnosti. • Biseromašnik se je za čestitke zahvalil takole: Kot vsak dan pri oltarju tudi zdaj ponavljam: Bogu hvala! in Gospod nisem vreden. Predvsem Bogu hvala, da me je tolikokrat obvaroval v nevarnostih. Zahvaljujem se z besedami ps. 118: Dal si mi preživeti mnoge in hude stiske, pa si me spet okrepil in rešil skoraj iz smrti.’ 153 Gospod nisem vreden tega izrednega jubileja, ker zdaj ne morem dosti storiti v Gospodovem vinogradu, samo še z molitvijo in žrtvijo. 3. Msgr. Lojze Kozar, biseromašnik Lep bil je Mojzes še v starosti sivi, tako se začenja sonet z akrostihom v Stopinjah 1987, 57, objavljen v počastitev zlatomašne slovesnosti sobrata Lojzeta. Ob bisernem jubileju sta mu škofa dr. F. Kramberger in dr. J. Smej čestitala takole: »Kralja veljav poveličujte s svojimi deli« (Tob 13,6) Spoštovani gospod biseromašnik! Ena izmed najlepših Jezusovih prilik o Božjem kraljestvu je prilika o biseru. Ohranil nam jo je samo apostol in evangelist Matej. Obsega sicer samo dve vrstici, a vendar je v njima povedano vse. Človek je iskal lepih biserov. Ko je našel dragocen biser, je prodal vse, kar je imel, in ga kupil (Mt 13, 45-46). Biser je nebeško kraljestvo. Gospod biseromašnik, ne samo s svojo besedo, ampak tudi s svojimi spisi ste na nevsiljiv način evangelizirali, pomagali ljudem najti biser. Božje kraljestvo. Tako niste gradili samo vidnih stavb, novo cerkev in novo župnišče v Odrancih, marveč tudi živo Cerkev Jezusa Kristusa v dušah in sicer z besedno in glasbeno umetnostjo. Zato Vas je v času med zlatim in bisernim mašnim jubilejem Slovenska škofovska konferenca odlikovala z ODLIČJEM SV. CIRILA IN METODA S POSEBNO DIPLOMO IN PLAKETO. V svoji skromnosti tega niste želeli in ne pričakovali, vendar se Vam je tako Cerkev na Slovenskem nekako oddolžila za vse Vaše delo. Ob Vašem zlatomašnem jubileju smo Vam mnogi čestitali in želeli, da bi Kralja vekov še naprej poveličevali s svojimi deli in z daritvijo nove zaveze klicali božji blagoslov na vso Cerkev v Sloveniji. Podobno čestitamo in želimo tudi sedaj ob Vašem biseromašnem jubileju. L. Kozar je kot pisatelj na kratko predstavljen tudi v: Slovenska književnost, Cankarjeva založba 1996, 226. Da bi mu dobri Bog dal še toliko zdravja in moči, da bi npr. po vzoru F. S. Finžgarja napisal »povest davnih dedov«, recimo z naslovom: Pod Adrijanovim soncem. Adrijanci (Andrian, 1366), Odranci (Adrianch, 1322) in Adrijanovega sina Mihaela zaselek (Adrinfiamyalhaza, 1375), vsi ti kraji so v Prekmurju, zadnji je bil nekje v dolnjem Prekmurju. Povezani so s cerkvijo sv. Adrijana, mučenca v Pribinovem Blatenskem kostelu. To cerkev je posvetil salzburški nadškof Liupram v letih 850-868. Torej malo pred prihodom sv. Cirila in Metoda. Adrijan je bilo hkrati krajevno in osebno ime. 154 Jože Smej Hvaležno se jih spominjamo 1. Štefan Zver st. (1912 - 1995) t Stefan Zver st. »Oznanjal bom tvoje ime svojim bratom«, tako si jc dal zapisati naš sobrat Štefan na novomašno podobico. Te svetopisemske besede (Heb 2, 12; Ps 22, 23) so bile vodilo njegovega duhovniškga življenja. Oznanjal je božjo besedo v vsakem položaju in življenjski situaciji, bodi prilično ali neprilično. Med vojno je na Madžarskem v Sarvaru oskrboval ok. 800 slovenskih vernikov, ki so Jih 23. junija 1942 takratne vojaške oblasti izgnale iz krajev Zlikovci, Kainovci itd. v taborišče. Iz pisma, ki ga je 26 julija 1942 dekan Ivan Jerič pisal sombotelskemu Škofu, je razvidno, da bo sarvarski kaplan Štefan Zver rad prevzel dolžnost taboriščnega duhovnika za imenovane Slovence. Ko so jim namreč povedali, da se morajo v 12 urah izseliti in so jih na silo nalovarjali na vlak na železniški postaji, niso jokali samo domačini Slovenci, ampak tudi Madžari v Dobrovniku in Lendavi... Prav tako je imel Štefan Zver srce za vernike madžarske narodnosti, kot je razvidno iz članka Ivana Pucka. Naš sobrat Štefan je kot upokojeni župnik umrl v sredo 18. oktobra 1995 na Pljučnem oddelku mariborske bolnišnice na Slivniškem Pohorju. Njegovo zadnje bivališče je bilo v domu duhovnikov v Mariboru, Slomškov trg 20. Rodil se je v verni družini cerkvenega ključarja (cchmeštra) v vasi Lipa, župnija Turnišče, in sicer 14. julija 1912. Po nižji gimnaziji, ki jo je obiskoval v Murski Soboti kot gojenec salezijanskega zavoda Martinišče, je odšel v Maribor, kjet je maturiral na realni gimnaziji. Po štirih letih bogoslovja je bil v Mariboru 5. julija 1936 posvečen v duhovnika. Eno leto je bil potem se v bogoslovju kot semeniški duhovnik Sledile so njegove dušnopastirske postojanke: tri leta kaplan v Slov. Konjicah, mesec dni kaplan v Crensovcih, po smrti župnika Antona Čiriča v Gornjih Petrovcih je bil tam dobra 2 meseca župnijski upravitelj (od 22. aprila do 30. junija 1940). Po bolniškem dopustu je bil nastavljen za kaplana pri Sv. Martinu pri Vurberku. Tu ga je zajela 2. svetovna vojna. Nemci so mu dali na voljo* ali v izgnanstvo na Hrvaško ali domov v rodno Prekmurje. Izbral je to drugo. Po treh mesecih, ki jih je preživel pri starših v vasi Lipa, je bil nastavljen 155 za kaplana v župniji Sarvdr na Madžarskem. Za ok. 800 Slovencev, izgnancev iz Prekmurja, je imel vsako nedeljo pod milim nebom sveto mašo. Po dveh letih kaplanovanja v Sarvaru je bi! premeščen v župnijo Janoshaza, po letu dni pa v Zalaegerszeg. Tam je bil kaplan pri opatu Jozsefu Pehmu (poznejšem esztergom-skem nadškofu in kardinalu Mindszentiju). Službovanje na Madžarskem ga je usposobilo, da je po vojni kot preizkušen dušni pastir, vešč madžarskega jezika, lahko sprejel dušnopastirsko delo v Lendavi. Tu je deloval polnih 37 let, najprej kot župnijski upravitelj in nato župnik. V tej službi se je pokazal kot pravi dušni pastir s čutom odgovornosti za vse ljudi, za otroke kot katehet, za odrasle kot oznanjevalec božje besede in delivec svetih skrivnosti. Kljub nacionalni dvojnosti lendavske župnije je z enako ljubeznijo skrbel tako za slovenske kakor madžarske vernike. Vsem je bil vse. V letih, ko je bila nevarnost, da bi kdo izkoristil nacionalno in jezikovno različnost v župniji za spore in razhajanje, je znal s pastoralno modrostjo vse ugladiti. vsem ustreči in pravočasno ublažiti vso ostrino. Ni znano, da bi kateri njegovih prednikov tako dolgo vztrajal v tej razsežni, dvojezični in pastoralno zahtevni župniji. Večkrat je bil izvoljen tudi za prodekana lendavske dekanije in je bil tako poleg dekana hkrati »dušni pastir« vse dekanije. Po 37. letih dušnopastirske službe v Lendavi je predal župnijo mlajšemu nasledniku in za tri leta prevzel manjšo župnijo Hotiza (1982-1985), ki jo je že prej dvakrat soupravljal za krajši razdobji. Po treh letih službovanja na Hotizi se je preselil v Dom duhovnikov v Maribor, kjer je preživel svojih zadnjih 10 duhovniških let (1985-1995) skupaj s svojimi sobrati. V njegovi sobi sta poleg križa viseli dve sliki: slika lendavske župnijske cerkve in njegov portret, narejen 18. 11. 1975 v Valdoltri. Zmeraj je bil pripravljen pomagati ali v stolnici ali v Alojzijevi cerkvi ali v drugih župnijah kot spovednik ali začasni namestnik dušnega pastirja. Občudovali smo njegovo pripravljenost pomagati, kjerkoli je bilo potrebno, dokler jc le mogel, dokler ni prišla njegova ura. Slovo od pokojnega sem v četrtek 19. oktobra v veži škofijskega doma ob navzočnosti duhovnih sobratov iz Doma duhovnikov in škofijskih uslužbencev opravil podpisani. Pogreb je v petek, 20. oktobra, v vasi Lipa (župnija Turnišče) ob asistenci 70 duhovnih sobratov vodi] škof dr. Franc Kramberger. Po škofovi besedi so pokojnemu spregovorili v slovo: dr. Gyula Marfi, škofijski kancler (sedaj že pom. škof v Egru) v imenu somboteiske škofije, Franc Kodila, dekan, Jožef Bernad, lendavski župnik, Lojze Ratnik. turniški župnik in še zastopnik krajevne skupnosti. Na koncu se je škof zahvalil vsem, ki so sobrata Štefana obiskovali v Mariboru, da se ni čutil osamljenega m zapuščenega, šolskim sestram, ki so mu stregle in mu oskrbele zdravniško pomoč, duhovnikom iz Madžarske (kar 1(1 jih je prišlo na pogreb) in vsem, ki so ga v tako lepem številu spremljali na zadnji poti. Ob svoji zlatomašni slovesnosti mi je na lipljanskem pokopališču pokazal grob svojih staršev, rekoč: »Tu želim počivati do vstajenja.« Ta želja se mu je izpolnila. Iz knjig, ki jih je v oporoki zapustil škofijski teološki knjižnici, se bodo slušatelji teološke fakultete duhovno hranili še desetletja. 2. Alojzij Zalar (1901 - 1996) V torek, 5. marca 1996 je v župnišču pri Sv. Petru pri Mariboru umrl železnomašnik m tamkajšnji župnik v pokoju Alojzij Žalar, potem ko je dopolnil 156 95 let življenja, 71 let duhovništva in s svojimi verniki proslavil mašniške jubileje, zlatega, bisernega tn železnega (srebrnega pa v zaporih v Ljubljani). Rodil sc je 17. oktobra 1901 v župniji Sv. Križa pri Ljutomeru (Križevci pri Ljutomeru) v družini, ki je dala še enega duhovnika, in sicer Jakoba SDB, ki letos obhaja 88-letnico življenja in 59-lctnico duhovništva. Župnija Križevci pri Ljutomeru je dala veliko duhovniških poklicev, med njimi prvega in doslej edinega slovenskega kardinala Jakoba Missio, ki ga je železnomašnik Alojzij zelo cenil, bil nanj ponosen, dal popraviti njegov spomenik na Sveti Gori in napisal njegov življenjepis. Po klasični gimnaziji v Mariboru je stopil v mariborsko bogoslovje in bil 13. septembra 1925 posvečen v duhovnika v škofijski kapeli. l'ri leta je bil kaplan na Vidmu (Vide m-Krško). Ko je videmska župnija lani obhajala 75(1-letnico, so povabili tudi Alojzija Žalarja, ki je nagovoril vernike. Od tam je prišel za leto dni za kaplana v Beltince, nato pa za 9 let v Trbovlje. Tu je pokazal veliko dušnopastirsko gorečnost, saj jc v Hrastniku, ki je takrat spadal k trboveljski župniji, pozidal cerkev v čast Kristusu Kralju. Zanjo je osebno zbiral denarna sredstva po vsej škofiji. Avgusta 1938 jc bil imenovan za župnika pri Sv. Petru pri Mariboru. Njegovo delovanje v tej župniji je bilo dvakrat prekinjeno. Ob vdoru Nemcev je bil že 27. aprila 1941 aretiran. Prek zbirnih taborišč v Mariboru in Brestanici so ga Nemci izgnati na Hrvaško v Zagreb. Tu je bil deležen pozornosti in osebne pomoči nadškofa Stepinca. Iz Zagreba je odšel v Beograd in Kragujevac, kjer je bil 4 leta župnijski upravitelj (1941 - 1945). Rad je pripovedoval svoje spomine na to obdobje, zlasti ko je bil dvakrat obsojen na smrt, pa obakrat na priprošnjo škofa Slomška po čudežnem naključju rešen tik pred izvršitvijo smrtne obsodbe. Po vojni jc nadaljeval svoje dušnopastirsko delo pri Sv. Petru pri Mariboru. V Stopinjah smo pisali o njegovem delu, ob žcleznoinašnem jubileju s sonetom in akrostihom (Stopinje 1996). Vsem je hotel biti vse: kol katehet in oznanjevalec božje besede, delivec božjih skrivnosti, vnet obiskovalec bolnikov in poseben častilec Božje Matere. Poleg župnijske cerkve je namreč skrbel in obnavljal Marijino romarsko svetišče na Gorci. Ob zgodovinskem jubileju tega svetišča, ob 500-lefnict in ob 100-letnici smrti Marka Glaserja (1806-1889), nabožnega pisatelja in Slomškovega velikega prijatelja, je napisal posebno knjigo. Za svoje delo je leta 1985 prejel škofijsko odlikovanje z reliefno podobo A.M. Slomška in s škofijskim grbom za zvesto služenje krajevni mariborski Cerkvi. Istega leta 1985 je zaradi starosti in bolezni predal župnijo svojemu mlajšemu nasledniku in po svojih močeh pomagal v dušnem pastirstvu. Vsak dan, tudi v visoki starosti, je poromal iz župnišča na Gorco. V torek, 5. marca je zadnjič naredil to pot, vendar ne sam, župljani Sv. Petra so ga prepeljali tja in ga položili na poslovitveni oder. Tam so zanj molili in sc mu zahvaljevali vse do pogreba. Pogrebno sv. mašo in pogrebni obred je ob navzočnosti in somaševanjem ok. 45 duhovnikov in množice drugih vernikov opravil škof dr. Franc Kramberger. To je bilo v petek, 8. marca. Zahvalil sc je župljanom, posebej še njegovemu nasledniku, da je svojega starejšega brata sprejel, z njim živel, zanj skrbel, mu pripravil življenjske jubileje in tudi zadnje lepo duhovniško slovo. Naj se na Gorci do častitljivega vstajenja spočije od svojega truda in prejme plačilo od Kristusa Kralja, k a te t in u j c pozidal cerkev in se trudil za njegovo kraljevanje v dušah! 157 3. Anton Saruga (1925 - 1996) Nisem poznal duhovnika, ki hi vsako leto v adventu tako željno pričakoval Stopinje kakor ravno naš sobrat Anton. Kot upokojeni župnik v Duhovniškem domu v Mariboru je imel čas, zato je pozorno bral Stopinje in tudi pokritiziral, kar se mu ni zdelo prav. Vendar so bile njegove kritike zmeraj dobronamerne in ko smu mu kako stvar natančneje razložili, je to tudi sprejel. Zaradi hude poškodbe pri zidanju podružnične cerkve Sv. Križa na Pragerskem je začel bolehati: srce, astma in zadnja tri leta še zavratna bolezen. Vse to je končno pripeljalo do tega, da je na velikonočno nedeljo 7. aprila 1996 popoldne na Slivniškem Pohorju na Pljučnem oddelku bolnišnice umrl. Rodil se je 21. maja 1925 v Beltincih v družini, ki je poleg njega dala Cerkvi še dva duhovna poklica: salezijanskega duhovnika dr. Matijo in salezijanskega redovnega brata Jožefa. Oba sta tudi že pokojna. Od leve proti desni: kanonik dr. Alojzij Ostre, Anton Saruga kot novomašnik in Janko Skraban, župnik Srednjo šolo je začel v salezijanskem zavodu v Veržeju in nadaljeval v M. Soboti. Dijaški študij mu je pretrgala 2. svetovna vojna, ko je mora! z mladinsko delovno brigado iti daleč na fronto. S seboj je vzel žepno izdajo Svetega pisma Nove zaveze (Jere-Pečjak-Snoj). Rad je pripovedoval, kako je bil tako rekoč čudežno rešen in prišel domov na praznik Marije Pomočnice 25. maja 1945. Po maturi v M. Soboti se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani kot gojenec Lavantinskega bogoslovnega semenišča. Na praznik apostolskih prvakov 29. junija 1952 je bil v mariborski stolnici posvečen v duhovnika. Njegov brat dr. Matija Saruga SDB v tistih za Cerkev hudih časih ni dobil dovoljenja, da bi iz Rima 158 prišel na novo mašo svojega 21 let mlajšega brata. Poslal mu je le novomašne podobice in kelih. Tako jc bil njegov novomašni pridigar stolni kanonik dr. Alojzij Ostre, nekdanji beltinski kaplan. Po novi maši jc bil še eno leto v bogoslovju kot semeniški duhovnik. Nato so sledile njegove dušnopastirske postaje. Nekaj mesecev duhovni pomočnik v Slovenskih Konjicah, kaplan v Brestanici, Turnišču, Dravogradu, Št. liju v Slovenskih goricah, Lendavi in Poljčanah. Tri leta jc bil župnijski upravitelj v Sp. Polskavi (1966- 1969). Tu jc pozidal podružnično cerkev sv. Križa na Pragerskem. Leta 1969 je prišel v župnijo Št. Ilj pri Velenju in jo kot župnijski upravitelj vestno vodil 12 let. Obnovil jc župnišče, ob potresu pa je po navodilih višjega gradbenega tehnika Jožeta Požauka dal zvezati župnijsko cerkev z železnimi vezmi in jo tako zavaroval za stoletja. V dušnem pastirstvu ga jc odlikoval red, tako pri božji službi (redno je imel tudi popoldansko nedeljsko pobožnost, litanije, rožni venec, križev pot), v pisarni in tudi okrog cerkve. Rad je povabil na pomoč druge duhovnike za tridnevnicc in duhovne obnove. Zaradi bolezni je julija 1984 v stopil v pokoj m se naselil v Duhovniškem domu v Mariboru. Po svojih močeh je rad pomagal v stolnici in v svoji rojstni beltinski župniji. Slovo od pokojnega sobrata jc v torek 9. aprila opoldne ob navzočnosti škofijskih uslužbencev, predstojnikov bogoslovja in bogoslovcev v veži škofijskega doma opravil pisec tega nekrologa. Pogrebno mašo in pogreb pa je v Beltincih vodil v sredo 10. aprila škof dr. Franc Kramberger ob navzočnosti še petdesetih duhovnikov in redovnikov. V poslovilnem govoru je poudaril, naj dobri Bog pokliče v duhovniško službo mlade člane iz beltinske župnije, ki je skozi dolga desetletja dajala Cerkvi toliko duhovnih poklicev. Na novomašno podobico si je naš sobrat Anton dal zapisati besede Sv. Terezije iz Lisieuxa: »Spomni se, moj Bog, kako v daljave ogenj tvoj ponesti hrepenim srčno, srčno... in še kitico iz slcdnicc Stabat Mater, ki jo je zložil - tako so mislih - Jacopone de Bcncdctti (u. 1306), sedaj pa jo pripisujejo sv. Bonaventuri (u. 1274): »Tipa varuj, Mati ljuba, da moj del ne bo poguba, kadar pride sodni dan.« Ivan Pucko Moji spomini na župnika Štefana Zvera st. Tiste dni, meseca aprila 1945, ko je ruska vojska osvobodila celotno ozemlje Slovenske Krajine, me je Ivan Jerič, generalni vikar za Slovensko Krajino, začasno nastavil za vikarja namestnika na Kobilje, od koder se je umaknil kobiljanski župnik Jožef Škrapič. Župnijo sem oskrboval ves mesce maj. Z dnem 19. maja 1945 pa sem dobil dekret od istega generalnega vikarja, da se in s l. junijem 1945 nastavljen za kaplana v Lendavo z naročilom, naj sl s tem dekretom predstavim tamkajšnjemu župnijskemu upravitelju (odlej bom pisal župnik, saj je imel vse župniške pravice in dolžnosti). Takoj sem pripravil vse za sprejem novega kobiljanskega župnika Mihaela Jeriča, ki smo ga slovesno sprejeli na Telovo popoldne - dne 31. maja 1945. Naslednji dan I. junija, sem se v Lendavi predstavil svojemu prvemu župniku Štefanu Zveru. Poznal sem ga že prej, kot gorečega kaplana v Slovenskih Konjicah in pozneje - v času okupacije - kol kaplana v Zalaegerszcgu pri župniku opalu, 159 poznejšemu škofu in kardinalu Mindszentiju. Tudi sokaplan in sošolec Štefan Tiirha se je prišel tisti dan predstavit. Župnik Zver naju je bratsko in prisrčno sprejel kot svoja prva kaplana. Vsi smo se prav dobro zavedali, da smo nastavljeni na izredno zahtevno župnijo, nc samo zaradi velikosti - saj je takrat štela okrog 12.000 duš na vsaj 50 km3 površine - pač pa predvsem zaradi narodnostno mešanega prebivalstva in da smo nastavljeni v času, ko uveljavlja svojo oblast KPS z vsemi verigami in utesnjevanjem kot eksponent brezverske stalinistične diktature takratne ZSSR. Ob tem prvem srečanju in po prisrčnem sprejemu dveh kaplanov je župnik Zver napovedal tudi program našega pastoralnega dela v lendavski župniji. »Draga brata v duhovništvu Štefan in Ivan - je dejal - odslej smo bratje, zato smo » I I« - kakor jaz se tudi vidva zavedata, da smo po božji volji postavljeni v lendavsko župnijo, da vodimo zaupane nam duše k Bogu, naj bodo madžarske ali slovenske. Prosim vaju zato, da bi se okvirno držah sledečega reda dela v tej težavni župniji: Bodimo vsem vse! Zato ne delajmo razlike med Madžari in Slovenci - vsi so božji otroci, zato bomo vsem v njihovem jeziku pastirji tako v cerkvi, v šoli pri katehezi, kakor v privatnem razgovoru. Ob nedeljah in praznikih bomo imeli dve sveti maši za Madžare, eno za Slovence, četrto pa pol-pol, prvo polovico z madžarskim petjem in sodelovanjem, drugo polovico pa s slovenskim sodelovanjem, naslednjo nedeljo ali praznik pa obratno. Vidva bosta pridigala vsak drugo nedeljo in praznik pri poznih mašah ob 9h slovensko, ob 10h pa madžarsko, jaz pa vsako nedeljo pri prvih dveh mašah ob 7h madžarsko, ob Sh pa izmenjaje madžarsko - drugič slovensko.« Razdelil nam je tudi katchiziranjc po Šolah. Štefanu Turhi je dodelil katehizira-njc v osnovnih šolah Lendava, Dolga vas, Dolnji Lakoš in Gornji Lakoš, meni pa v osnovnih šolah Mostje, Čentiba, Dolina in Pince, v šolah Gaberje in Kapca je pa že katehiziral Jožef Berden, hotiški župnik, on sam pa je prevzel kateheze na nižji gimnaziji v Lendavi. Tudi za dežuranje v župnijski pisarni nas je razvrstil: prvi teden bo dežurni tedničar on sam, drugi teden kaplan Štefan, tretji teden pa jaz. Zelo nam je priporočal točnost za začetek bogoslužja. Še več drugih stvari o programu in načinu našega dela nam je priporočil, pa vsega ni potrebno omenjati. Župniško službo je vzel zelo resno m jo je tudi vedno dosledno in vestno izvrševal. Čeprav smo nastopili svojo službo konec šolskega leta, je delo takoj lepo steklo. Vsak dan smo sedli na kolesa, se popeljali po šolah in na številna previdevanja bolnikov, in kar pogosto sc je zgodilo, da smo domov prihajali ob kolesu peš, ker je guma bila prazna - potem smo pa krpali in krpali - novih zračnic namreč sploh ni bilo mogoče dobiti že od začetka vojne, V takih - s potmi in delom prenapolnjenih dnevih - je hitro prišel 11. november 1945, dan volitev ko je s presipavanjem kroglic iz črnih skrinjic v bele »VELIČASTNO ZMAGALA LJUDSKA OBLAST«. Okoli božiča je k župniku prišel njegov gimnazijski sošolec - tedaj predsednik okraja Podlesek in mu sugeriral, kako naj se Cerkev obnaša do vernikov madžarske narodnosti, pa mu je župnik kmalu zaprl plaz besed; »Dragi moj, prišel si debelega pol leta prepozno, kajti to in še veliko več, kakor si nam ti zdaj priporočal glede pravic madžarskih vernikov pri bogoslužju in verouku, mi že izvršujemo od prve ure nastopa naše službe v Lendavi. Hvala ti lepa za dobro voljo!« Med mnogimi dušnopastirskimi opravili - ob zapostavljanju pri »oblastnikih« so nas hrabrili obiski prijateljev od drugod in iz Lendave, ki so se še upali priti 160 k nam; zdravnik dr. Breznik, živinozdravnik Kac, učitelj Hribar, Martin Ošlaj, Tonči Camplin in še nekateri drugi. »Bog jim povrni!«je dostikrat vzdihnil župnik Zver. Počitniška dva meseca srno skoraj redno vedno tudi izrabili za obiske sosedov na obeh straneh Mure - v naši lendavski dekaniji že tako in tako vse po vrsti -onstran Mure pa (začnem naštevati pri zgornjem toku Mure); v Selnici ob Muri smo obiskali generalnega vikarja za Medžimurje Ignaca Rodiča, pri Sv. Martinu na Muri župnika Pelina, v Murskem Serdišču župnika Jambroviča, nato župnika pri Sv. Juriju na Brijegu, župnika Iva Mihaliča v Vratišincu, župnika pri Sv. Juriju v Trnju, v Podturnu župnika Kristoviča, ki so ga sosedje imenovali »živi leksikon«, V Goričanu našega rojaka iz Filovec župnika Stefana Ošlaja, župnika v Kotoribi, v Don ji Dubravi župnika Janka Breznika, nekdanjega kaplana in župnijskega upravnika, župnika na Belici, pa še župnijo Sv. Nikole v Čakovcu - in sicer vsaj za Porcijunkulo, če drugače ni bilo mogoče - in to vedno vsi trije - pa jasno s kolesi. Bogu hvala in seveda župniku Štefanu, ki nas je vodil, kajti veliko lepih srečanj smo tako doživeli. In tega - vsi trije - smo se držali tudi ob gostijah. Šli smo samo tja, kamor smo bili povabljeni vsi trije, če enega niso vabili, ni šel nobeden. In tako je hitro minilo skoraj pet let, ko sem bil imenovan za župnijskega upravitelja v Turnišču, da svojo novo službo nastopim s 1. novembrom - t.j, na praznik vseh svetnikov. Slovesa od župnika Štefana ne bom nikoli pozabil, oba sva zajokala in on je med solzami s trepetajočim glasom rekel: »Edina tolažba moji žalosti ob najini ločitvi je, da greš v mojo rojstno župnijo. Bog bodi s teboj!« Prav nekje ob začetku nastopa moje službe v Turnišču, t.j. konec 1949 smo zvedeli, da komunistična oblast hoče snubiti za prišepetavanje in ovajanje sobratov duhovnikov in predstojnikov, če bi povedali ali naredili kaj, kar ni v skladu z ljudsko oblastjo. Zelo so se zavzemali (udi za to, da naj z vsemi močmi delajo za osamosvojitev od Rima, t.j. od papeža itd. - tako daleč, da je župnik Ivan Camplin vstal, prijel za prsne roverje suknjiča, jih razprostrl in smrtno-resno glasno vzkliknil: »Ce pa to hočete, tukaj smo. kar streljajte!« Mirili so ga sicer, a so vendarle iz njegovega vzklika jasno videli, da je cerkvena zavest v duhovnikih zelo močna. Kadarkoli sem pozneje župnika Štefana kdaj obiskal v Lendavi za Katarinino ali prišel pomagat ob celodnevnem češčenju, je bil zame in - prepričan sem - tudi zanj praznik - kakor tudi takrat, ko je - že upokojen - pri nas v Zavrču prevzel oznanjevanje božje besede tako v župnijski cerkvi, kakor pri podružnici Device Marije. Ker mi ob njegovem pogrebu pod Lipo ni bilo mogoče spregovoriti in se mu v imenu vseh njegovih kaplanov zahvaliti, naj bodo ti zapisani spomini vsaj mala zahvala in iskreni Bog povrni: - za njegov lep zgled dobrega pastirja; — za zgledno ljubezen od vseh župljanov brez razlije v narodnosti; - za zgled ljubiti in obiskovati duhovne sobrate in jim po svojih močeh pomagati; - za zgled dobre priprave na pridige in kateheze; - za zgled redoljubnosti v pisarni in v arhiviranju... POČIVAJ V MIRU, dragi župnik Štefan, V VEČNI BOŽJI LJUBEZNI! 161 Tomislav Šantak V spomin Antonu Camplinu Sredi adventnega časa, v soboto zvečer, 9. decembra 1995, je Gospod življenja, pravični Bog, poklical po zasluženo plačilo ANTONA CAMPLINA, dolgoletnega člana ŽPS in ključarja pri župnijski cerkvi svete Katarine v Lendavi. Pokojni g. Anton, ali Tonči kot smo ga klicali, se je rodil 16. maja 1914 v Bogojini, materi Tereziji in očetu Ivanu, kot drugi otrok od šestih, ki se jima je rodil v zakonu. Odraščal je v globoko verni posestniški družini, ter se izučil za lončarja. Leta 1933 ga je pot vodila v Francijo, kot mnoge druge prekmurske delavce takrat. V zadnjih dneh leta 1939 se je vrnil domov ter se nastanil v Lendavi, kjer je na nižji gimnaziji bil zaposlen kot hišnik vse tja do leta 1955. Leta 1940 se je poročil z Terezijo Bojnec. V zakonu so se jima rodili trije otroci. Krutost druge svetovne vojne je tudi sam okusil, ko so ga takratne madžarske oblasti leta 1944 prisilno odpeljale v Sombotel, od koder se je vrnil na veliki petek 1945. leta. Od leta 1955 do upokojitve 1969 je bil zaposlen v lendavski dežnikarni. V Lendavi si je zgradil dom v bližini župnišča in cerkev je zanj pomenila drugi dom. Bil je vesten ključar in član ŽPS. Pripravljen je bil pomagati pri vsakovrstnih opravilih tako v cerkvi kakor pri župnišču, še posebej pri gradnji novega župnišča. Ge povzamem njegovo bogato življenje, bi se izrazil takole: bil je zgleden družinski oče, dober sosed, predvsem pa globokoveren kristjan. To slednje izražajo tudi besede, ki jih je napisal v duhovni oporoki: »Duša se je ločila od telesa in telo je postalo negibno. Vse to čaka vsakega človeka, bogataša in reveža. Ni oblasti in režima, kateri bi ta zakon spremenil, zato vas prosim, ne sovražite se, spoštujte se med seboj, ne želite drugemu tistega, česar sebi ne želite. Na Boga ne pozabite. Pred božjo sodbo vsak pride, zato bodite vsi na to pripravljeni. Želim vam vse dobro, ostanite z Bogom in na svidenje nad zvezdami!« Slovo od pokojnega Tončija je bilo v ponedeljek, 11. decembra ob 13.00 v Lendavi. Ob asistenci treh duhovnikov je obred opravil domači g. župnik. Nato so ga prepeljali v rodno Bogojino v župnijsko cerkev, kjer je isti dan bila sveta maša in nato pogreb na domačem bogojanskem pokopališču. Ob rodnem bratu duhovniku, ki je še edini živ, Ivanu CAMPLINU, župniku pri Nedeli, se je zbralo 12 duhovnikov k zadnjemu slovesu. Gospod Tonči, Bog vam plačaj za vse in kakor ste sami zapisali v oporoki: Na svidenje med zvezdami! 162 Stanislav Zver Posmrtno pismo mojstru Plečniku ob 40 letnici njegove smrti Bogojina, 29. 07. 1996 Spoštovani g. mojster Jožef Plečnik! Kot peti oskrbnik Vašega svetišča, ki že sedem desetletij sloni v rebri za vasjo (Bogojino), ne najdem, razen ob mašnem spominu in molitvi, oprijemljivejšega načina, da Vam poklonim izraze najplemcnitejšega spoštovanja in zahvale, kot je to, pričujoče, »posmrtno pismo«. V župniji nimamo možnosti, da bi Vas posmrtno odlikovali, kajti to delajo državniki. Mimogrede povedano, kje drugje v svetu bi morda v skrbi za lastno identiteto in promocijo to žc zmogli. Glede na dejstvo, da je odsevnost lepote, ki ste jo s trudom duha prelivali iz snovanj v načrte, ki so potem dobivali uresničitev doma in v tujini, v polpreteklosti zakrival prah namerne pozabe, je to razumljivo. Osenčen ju vaših del je botrovala Vaša zavezanost resnici vere in težnji, da za Boga ni nič prelepo. Zato pa je manj razumljivo, da se Vam do dandanes, ko misel m beseda več nista vklenjeni, nihče od »očetov« naše sedanjosti in od »oskrbnikov« slovenskega kulturnega prostora, ni opravičil. Kako lepo, pošteno bi bilo, če bi nekdo od tistih, ki so tudi resnico o lepoti vaših del pačili in zaničevali na račun uvožene aziatske ideje, priznal: »Velikemu Slovencu smo delali krivico.« Kakšen je bi! pogled »revolucije« na Vas priča tudi v Neuničjivem upanju letošnji biseromašnik (vsaj še kakšen višji življenjski jubilej mu želimo) Lojze Kozar, ki pravi, da mu je zasliševalec v zaporu zabrusil: »Plečnik pa umetnik! Komaj navaden obrtnik. V Bogojini jc dal sezidati dimnik namesto stolpa...« Zato, spoštovani g. profesor, Vam naj velja najprej opravičilo v imenu vseh župljanov, če jc kdo od nas vaš ugled m vrednost vašega dela vloženega v naše svetišče zmanjševal ali žalil. Razlogi veri nasprotne miselnosti so bili najbrž tudi vzrok, da o Vas, ne v osnovni šoli, ne v gimnaziji, nisem nič slišal. Le mali, preprosta skromna ženica mi je ob sliki bogojanske cerkve kot otroku dejala: »To cerkev je načrtal Plečnik. O tem sem prebrala nekoč v Kleklovih Novinah.« Danes, nekaj desetletij pozneje, Vas poznajo množice starejših, a tudi mladih in najmlajših Slovencev. Dolga bi bila »enoletna« kolona avtobusov in osebnih vozil s katerimi sc pripeljejo šolarji, romarji in turisti na oglede (samo) naše cerkve. Tudi tujini je vse bolj poznana njena lepota, o kateri ste zapisali: »Videl sem mnogo lepih stvari - pa pred nobeno me ni bilo bogoj inske cerkve sram.« S ponosom in veseljem tudi sam, koliko mi čas dovoljuje, obiskovalcem pojasnjujem Vaše podarjanje lepote, ki jo naravnost odseva enkratnost cerkvene simbolike. Žal pa tudi vse bolj pogosto z rezom bolečine v duši ugotavljam, da neredki želijo videti vašo umetnino samo zaradi umetnosti, ki ne služi nikomur. Pozabljajo pa poglavitno razsežnost zaradi katere j? umetnina postavljena, in ste jo Vi, posebej nam vernim, tako čudovito izrazili: »Otroci Bogojančanov bodo hvalili žrtve staršev in prastaršev - gojili dišeči rožmarin v vrtu okoli cerkve in pokladali rosne cvetke na oltar - s katerega naj jim neminljivo žubori studenec neumrjočnosti.« In prav iz Vašega posedovanja tega temelja »neumrjočnosti« je izkipel mogočen zvonik svetišča, ki nas s svojim prstom usmerja v nebo. Že sedemdeset let torej prhuta Vaša bela golobica svojo lepoto in večne resnice nad vso našo župnijo. Bogu v čast jc namenjena njena pesem in v ponos župniji 163 ter vsej Slovenski krajini. Hkrati pa je vsem obiskovalcem, posebej še tistim, ki pod njenimi krili iščemo smer večne lepote, klic k hvaležnemu spominu na Vas in vse prednamce, ki so omogočili prebivališče Boga med ljudmi na robu prekmurske ravni. Mojster! V imenu župnije Vam želim: »Uživajte lepoto Polnosti!« Ivan Camplin t S. Maria Christiana Andrej ek 5. Christiana Andrejek Janezu And rej eku in Mariji Kozar iz Martinja se je v srečnem zakonu narod ilo pet otrok, med njimi 28. oktobra 19(13 deklica, ki je pri krstu dobila imer Ana. - Ker je gorička zemlja težka za obdelavo in je ni na pretek, zato sta kar dva, Ana in Vendel odšla na delo v Francijo. Ana je bila kuharica v grofovski družini du Plessis v Boistrancourt (Nord). V službi je bila zelo zadovoljna, brat Vendel jo je obiskoval in bil vedno lepo sprejet. V četrtem letu Anine službe se ji je vedno pogosteje vzbujala želja, da bi šla v samostan. O tem je pisala izseljenskemu duhovniku Valentinu Zupančiču dvakrat, vendar ni dobila odgovora; morda pisem ni prejel, ali pa je bil prezaposlen. Leta 1938 sem kot izseljenski duhovnik že zbiral naše sezonske delavce v Franciji, tako tudi 29. maja 1938 v Orchies (Nord). Tudi kuharica Ana je bila med njimi: nasmejana krepka Goričanka, sestrična g. Lojzeta Kozarja st. Ana bi rada že tedaj odkrila svojo skrivnost, vendar ni bilo dovolj časa, zato mi je pisala v Pariz: noč in dan me more spati, joka in moli. Romala je v Lisieux in Lourdcs in prosila Marijo, naj ji pomaga, da pride v samostan. 104 Imela pa je Ana posebno željo, da bi bila redovnica tam, kjer imajo sestre belo obleko. Čudovita so pota Božje Previdnosti: mene je takrat v Parizu obiskoval p. Samuel Poyard, ki je ustanovil novo redovno družbo »Molivke Marije Srednice«, njihova obleka je bila bela, zato se je Ana brž odločila za to redovno skupnost. Vsi so bili presenečeni, ko je odpovedala službo in povedala, da odhaja v samostan, vendar je niso zadrževali, grofica jo je celo pospremila do Pariza. Tudi pismo brata Vendela, da joče noč in dan, jo je zelo vznemirilo, vendar je vztrajala. Ob slovesu jc poslala 1.200 Din za Dom sv. Frančiška v Črensovce, plačala 4 sv. maše za svoje pokojne, 4 revnim družinam v Martinju plačala Novine in Marijin list, na mesto sebe pa našla novo naročnico Hildo Zrim. Ni pozabila pisati župniku Čiriču s pozdravi za vse župljane, posebej svoje domače; za župnijo je kupila velik kip sv. Terezije Deteta Jezusa (ki zdaj krasi martinjsko kapelo). Pooblaščen sem bil za kanonično izpraševanje, ne samo Ane ampak tudi kandidatke Eme Černe z Gorenjskega. Preobleka obeh postulantk je bila v soboto, 5. avgusta 1939 v Franciscaines Orantes de Marie Mediatrice, Maison Mere 77310 Boissisede-Roi. Začel se je noviciat, ki sta ga obe kandidatki srečno prestali. Pozneje sta bili obedve prestavljeni v Belgijo Banneux Notre Dame. Iz Belgije mi je Ana večkrat pisala, hranim pismo iz leta 1953: tudi njena sosestra Ema Marija Černe je zdrava in srečna. Ko smo župniki: odranski Lojze Kozar st., lendavski Štefan Zver in jaz (takrat še dobrovniški) obiskali Banneux, s. Černe ni bilo več med živimi. Tudi s. Andrejek je zadnja leta zaradi gangrene bila operirana na nogi in prestavljena nazaj v materino hišo, kjer je vse do smrti 27. novembra 1995 prepevala in molila. Verujem, da zdaj moli še več pri »Devici ubogih za vse narode«, da bi se nekoč zbrali pri našem Odrešeniku Jezusu Kristusu v Očetovi hiši. Štefan Trajbarič Dr. Anton Lopert (1922 - 1996) Dragi Tonči! Pobliže sva se spoznala pred približno petdesetimi leti, ko so v prvo klop enega izmed razredov takratne soboške gimnazije posadili dva nekoliko nenavadna dijaka, ki sla bila od ostalih že po videzu kako desetletje starejša. Ob nadpovprečni visoki postavi Casarovcga Štcveka, se je tvoja, za glavo nižja postava, kar nekako skrila. Ko jc bila prva zadrega mimo, si mi tiho in napol^zaupno - o nekaterih zadevah se takrat ni smelo govoriti na glas - razodel odkod zamuda v šoli: madžarska okupacijska oblast te je kot za vojsko godnega nabornika hitro stlačila v svojo vojaško uniformo in - kot toliko drugih fantov - poslala v enega izmed najhujših zemeljskih peklov tistega časa - na rusko fronto. S srhom smo poslušati neverjetne zgodbe, ki si jih tam doživljal in bil jc pravi čudež božji, da si se po nekaj letih vrnil živ in zdrav. Ta huda leta so vrezala v tvoj značaj neizbrisne črte trdnosti, vztrajnosti in hvaležnosti, s katerimi si neizkušene in zaletave najstnike v šolskih klopeh prekašal 165 za celo generacijo. Te pozitivne lastnosti so ti bile kasneje vodilo in v pomoč ob vseh pomembnejših življenjskih mejnikih: ko si - kljub izgubljenim letom -vztrajal z mlajšimi in končal gimnazijo, ko si se odločil m tudi končal enega izmed najtežjih študijev - medicino, ko si si za življenjsko družico izbral brhko in mlado Bernardovo Majdo, ko se je začel blagoslov mlade m srečne družine odražati v otroškem smehu in joku. Še danes je pred mano skromna študentska sobica na Rimski cesti, kjer si stanoval, kjer smo se tako radi zbirali in kjer je z majhnega kuhalnika v kotu zmerom dišalo po domači enolončnici. Spominjam se, ko smo se pred prvomajskim paradnim hrupom radi umaknili v slikovite hribe okoli Sv. Katarine nad Medvodami in poležavajoč v svetlozeleni pomladanski travi sproščeno besedovali o tem in onem, zlasti o stvareh, o katerih se je v Ljubljani le šušljalo: npr. o Kocbekovem »Strahu in pogumu«, o tisočih dolenjskih in notranjskih možeh in fantih, ki so po vojni izginili nekje v kočevskih breznih, o negotovi usodi našega prekmurskega kmeta in še in še. Nekako mimogrede se je čas prevesil v obdobje, ko ste se preselili v Soboto in ko sta se z Majdo neumorno razdajala na vse strani: ona predvsem dijakom na gimnaziji, ti stotinam in tisočem hvaležnih ljudi, ki so v tistih letih iskali zdravja v tvoji ordinaciji: doma se je seveda začelo in končalo vse pri ljubkih treh otrocih. Prijatelji, ki smo ostali v Ljubljani, smo vsako leto z nestrpnostjo čakali na poletne julijske ah avgustovske dni, ki ste redno prihajali v bližnji Dol na počitnice in ko smo vas lahko spet obiskali. Prikupna počitniška hišica sredi nedotaknjene narave, bujno obraščena s sadnim drevjem in cvetlicami in obljudena z blagimi, zadovoljnimi otroki, starši in starimi starši, se nam je zdela kot nekaka podoba raja v malem, vpeta na eni strani med gozdove visokega Osolnika, na drugi strani pa med počitniško vročično obrežje reke Sore. Da smo ob vsej tej idili na čas nekako pozabili, smo se začeli zavedati šele takrat, ko smo osupli spoznali, da na tem svetu ne gre vse po naših željah in da Gospodar življenja marsikdaj usmerja človekove življenjske poti drugače od njegovih pričakovanj. Bil je to čas, ko smo se začeli srečevati tudi na pogrebih: najprej smo se leta 86 presunjeni poslovili od Lovrečecovega Frančka, kmalu nato - devet let bo že tega - smo na tem mestu nedoumljivo skrušeni položili v grob veliko prezgodaj onemoglo telo tvoje ljube Majde, staršem drage hčerke, otrokom ljubeče matere. 166 Čeprav, dragi Tonči, si skušal tudi to nenadomestljivo izgubo na zunaj nekako prekriti s svojo prislovično mirnostjo, smo tisti, ki smo te češče srečevali v tem zadnjem desetletju, ki ti je bilo še usojeno, vendarle odkrivali v tvojih blagih očeh več neke trpke zagrenjenosti, ki je nisi mogel skriti in, ki je razodevala tvojo bolečino nad neizmerno izgubo, ki te je prizadela; verjetno pa razkrivala tudi skrb nad senco zlovešče bolezni, ki je že leta visela nad tabo. Ko sem te, še ne tako dolgo, telefonično opozoril na naše vsakomesečno srečanje pri ljubljanski Šestici, si mi mirno odgovoril: »Veš, tokrat me ne bo, ker ravno zaključujem novo rundo s citostatiki. Prihodnjič zagotovo pridem!« Nisva se zavedala, ne eden ne drugi, da tega prihodnjič ne bo nikoli več. Ko smo v teh dneh s skrbjo in bolečino spremljali tvoj boj za življenje, je nekdo med nami žalostno dejal: »Tonči je najbrž že pri svoji Majdi.« Zdajle je to gotovo že res! Dragi prijatelj! Ko se v imenu vseh, ki smo te poznali in cenili, poslavljam od tebe, ko se ti iz srca zahvaljujem za vse kar si dobrega storil, bi te rad naprosil še nekaj: Če vam je dano, da od lam zgoraj lahko kdaj pokukate na to solzno dolino, tc prosim, da potem ko se ti bo oko gotovo najprej ustavilo pri tvojih dragih v Dravljah in ko boš utrnil solzo na tem večnem počivališču, da ti pogled nato še enkrat zanese tudi proti severovzhodu naše domovine, čez Muro in blage prekmurske ravnice, dokler se ti oko ne ustavi na kupolah lepe Plečnikove cerkve. Tam, saj veš, j c Bogojina, tvoj rodni kraj. Videl boš, da se iz dimnikov v teh dneh tamkaj bolj žalostno kadi, da so ljudje nekam otožni. Kaj ne bi bili, ko pa so za vedno izgubili krepostnega človeka, ki mu jezik in komolci niso nikoli služili kot orodje za napredovanje, ampak sta mu njegovo življenjsko pot zmerom uravnavala le duša in srce. Dragi Tonči, zbogom. Mirno počivaj ob svoji ljubljeni Majdi. (Pogreb dr. A. Loperta na pokopališču v Sori nad Medvodami, dne 19. 4. 1996). Franc Puncer Novomašnik bi. Karl Leisner Mlada leta Karl Leisner se je rodil 28. februarja 1915, svojo mladost je preživljal v kraju Klcve, škofija Miinsler. Kot gimnazijec se je pridružil »mladinskemu gibanju«. Tu ni našel le družbe z mladimi, ampak tudi vzljubil Sveto pismo, liturgijo in zlasti evharističnega Jezusa. Vsak dan je pisal dnevnik. (Po srečnem naključju so se zvezki njegovih dnevnikov našli, čeprav mu jih je gestapo zaplenil.) »Dnevnik naj bo od danes (19. 5. 1933) knjiga kontrole mojega duhovnega stanja, dela v šoli, skupini in družini«, je zapisal. »Gospod, bodi mT voditelj k Luči. Tebi slovesno obljubljam: tvoje orodje hočem bili. Od danes naprej vsa moja življenjska moč pripada tebi.« (12. 9. 1934) »Gre za končno in najvišje: kako naj postanem svetnik, se pravi Bogu popolnoma poslušen«. (24. 4. 1938) Željo, da bi postal duhovnik, jc v dnevniku večkrat izrazil. Dne 6. 5. 1934 je zapisal: »Lipam, da bom t mogočno božjo pomočjo uspel kot božji maziljenec ob Gospodovem oltarju slaviti sveto daritev. Munsterski škof mu je zaupal vodstvo škofijskega mladinskega gibanja, gestapo pa ga je začel zasledovali. Nacizem je odločno odklanjal: »S Hitlerjem 167 in nacisti naj tečem, z njimi naj kričim, jih posnemam? Ne, tega ne storim.« (2. 5. 1933) To je le par stavkov iz duhovno izredno bogatih dnevniških zapisov mladega človeka. Karl se je boril za željeni poklic in se odločil zanj. Miinsterski škof August Graf von Galen (Miinsterski lev so ga imenovali) ga je 25. 3. 1939 posvetil za diakona. Po nekaj mesecih bi naj prejel mašniško posvečenje. Nepričakovano pa mu je zdravnik odkril pljučno tuberkulozo. Ko se je zdravil v St. Blasien v Schwarzwaldu je ob neuspelem atentatu na Hitlerja izrazil obžalovanje, bil izdan in gestapo ga je zaprl v Freiburgu, nato v koncentracijskem taborišču Sachenhausen, od decembra 1940 v Dachauu pod številko 22 356. Dachau Tako je začel Karl Leisner v taborišču Dachau kot eden izmed 2.763 duhovnikov in deset tisočev drugih jetnikov svoje životarenje, ki ga je Kogon v svoji knjigi SS-Staat takole orisal: »Vsako sredstvo je SS-arjem prišlo prav, da nasprotnike napravijo neškodljive, treba jih uničiti z izčrpavajočim delom, tepsti, obešati, streljati, zaplinjevati. Brez pomoči, brez milosti smo bili izročeni biričem. Redkokdaj si našel pomoč pri sojetnikih. Tukaj je bil človek človeku pogosto volk z enim samim ciljem: v takih nečloveških okoliščinah ostati živ. Osamljenost v baraki natrpani z jetniki, siromašna sramotilna obleka, moreča negotovost, najbolj pičla hrana, ki si jo je mogoče zamisliti in nečloveško nasilje.« Jezuit Otto Pies, zvesti Karlov prijatelj in duhovni voditelj, je taboriščno življenje kratko takole opisal: »Nikoli sam, vedno v množici, stalno stisnjen v borbeno, tonečo, sebično množico, na milost in nemilost izročen breznačajnim predpostavljenim -sojetnikom, v brezmiselnem na smrt utrujajočem delu, vsak dan iz oči v oči smrti in žgoče domotožje v srcu.« Karla je mučila še bojazen, če se mu bo povrnilo jetično obolenje in če ne bo dočakal svobode in tako zaželjenega mašniškega posvečenja. Po dveh letih bivanja v taborišču so se njegove zle slutnje uresničile. Odslej je mnogo taboriščnega življenja prebil v revirju, to je taboriščna bolnišnica, ki bi jo bolj pravilno poimenovali hiralnica ali čakalnica na odrešilno smrt. Leisner je doživljal ure velike potrtosti, ki pa jo je uspel vedno znova obvladati. Pies ga opisuje kot mladeniča z vedrim nasmehom na ustnicah, ki od doma dobljene zavoje hrane deli z drugimi. Posrečilo se mu je vtihotapiti v taborišče kitaro, s katero je okolici olepšal tako bridke večere. 168 Kari Leisner, novomašnik v Dachauu Njegova velika želja biti posvečen v mašnika tudi v težki bolezni ni ugasnila. Tudi v taborišču je skrivaj pisal na prazne liste v brevirju duhovne misli. Tudi ni pozabil kar jc še svoboden zapisal v dnevnik 17. 2. 1939. »Cas te pričakuje. Gie za zadnjo skrivnost v tebi, ki le kliče, da doprineseš holokaust (popolno žrtev) za druge « Manj ko je bilo upanja, da se mu želja izpolni, bolj je hrepenel. In upal proti upanju V revirju je pod vzglavnikom stalno skrival posvečene hostije. Od tu je črpal življenje. Parkrat jc njegov sojetnik Brenner uspel njegovo ime črtati iz liste za transport invalidov, ki so jih pošiljali v plin in krematorij. Naša ljuba Gospa dachauska Od leta 1940 je bila ena soba v duhovniški baraki 26 odločena za »kapelo«, kjer je smel vsako jutro eden od duhovnikov pred odhodom na zborno mesto opraviti sveto mašo ob udeležbi duhovnikov tc barake. Duhovniki iz sosednje poljske barake niso smeli k lej maši, le skrivaj so nekateri prihajali Kip »naše ljube Gospe dachauske«, ki so ga kot zavoj z jedili vtihotapili v taborišče je krasil ta skromni bogoslužni prostor. Diakon Karl je v svetem navdušenju smel večkrat pri tej daritvi deliti sveto obhajilo sobratom. Ko je držal v roki sveto hostijo, se je gotovo spominj.il, da je 1. maja 1944 zapisal v svoj dnevnik: »Kristus ti si moja strast.« (Leidenschaft) in hrepenel, da bi mogel kdaj tudi sam posvetiti kruh in vino v živega Božjega Sina. , , • . - Sobrat je so gledali tega mladeniča diakona, v bolezni na smrt obsojenega, se kako hi mu privoščili, da bi kot posvečen duhovnik odšel v nebesa. Bo Karl Leisner posvečen? Sojetnik Sonnenschein mi je ponovno zatrdil, da so v njegovi ožji skupini prijateljev duhovnikov pogosto molili k Bogu, naj pošlje v taborišče kakega škofa, ki bi Karla Leisncrja posvetil. Jeseni 1944 se jim je prošnja izpolnila. Z mnogimi francoskimi jetniki jc prišel v taborišče Dachau tudi Gabriel Piquet, škof iz Clcrmond-Fcrranda. Škof v taborišču, je šlo od ust do ust v duhovniški baraki. Sedaj bo mogoče ob nedeljah sveto mašo šc slovesneje oblikovati in na dan je 169 vzniknila že davno spočeta misel, da bi Karl lahko sprejel mašniško posvečenje. Nekateri so takoj pod strogo zaupnostjo šli na delo. Predrzno, nadvse tvegano početje. Res je budnost SS-a vsled obrnjene sreče na bojiščih tu in tam nekoliko popustila, strahovlada v taborišču ni pojenjala. Vsakdo, ki bo pri načrtu sodeloval, bo tvegal glavo. Opis priprav se bere kot napeta kriminalka. Najprej so vprašali škofa, če pristane. Odgovoril je: »Gospod hoče težko preizkušanemu v pet let trajajoči šoli trpljenja pripravljenemu diakonu podariti veliko milost mašniškega posvečenja.« Doslej so v taboriščni kapeli za maševanje uporabljali pribor iz vojaškega mašnega kovčka nekega poljskega duhovnika-kurata. Sami jetniki so izdelali tabernakelj, križ in drugo. Sedaj je bilo treba liturgične predmete izpopolniti, zlasti obleko za škofa in kar se potrebuje ob mašniškem posvečenju. Blago za škofov mašni plašč in pluvial so »nabavili« v SS-baraki, izhajalo je iz plena, ki so ga SS-arji nakradli v judovski četrti Varšave. Ruski jetnik je delajoč v tovarni messerschmitt umetniško izdelal škofovski prstan, jezuitski pater Spitzig je izrezljal škofovsko palico z napisom: victor in vinculis-zmagovalec v vezeh. (Nekateri teh predmetov so še sedaj razstavljeni v vitrini pred samostanom karmeličank v taborišču. Kako so na primer vtihotapili nekatere reči, pripoveduje jezuitski pater iz Belgije de Coninck. V ta namen so se žrtvovali kleriki iz Pullacha. Nekega dne pripelje SS-tovornjak po cesti plantaže, kjer delajo duhovniki. On, Coninck »slučajno« stoji na cesti in nič ne dela. Eden od SS-arjev (v SS-preoblečena klerika) skoči iz tovornjaka in mu prisoli krepko zaušnico in ga ozmerja: »ti polnonažrti far«. Za »kazen« mora splezati na tovornjak, tam dvigniti težko košaro sočivja in jo, po brci v zadnjico, v teku prenesti v taborišče. Med zelenjavo so bila tudi sveta olja in knjiga Pontifikale za mašniško posvečenje. To je poslal Munchenski kardinal Faulhaber. Že od nekdaj je duhovnikom v taborišču veliko pomagala mlada deklica kandidatka ubogih šolskih sester Josefa Imrna Mačk, v taborišču znana pod skrivnim imenom »Madi«. Ona je s kolesom prihajala vsakih 14 dni k plantaži, kjer se je prodajalo cvetje, ga ogledovala in kupovala ter ob priliki, ko je SS-ar pustil službujočega jetnika samega, oddala hostije, mašno vino, sveče, zdravila in še marsikaj. Brez njene hladnokrvnosti, požrtvovalnosti in izrednega tveganja bi Karl verjetno ne mogel biti posvečen. Ona je odnesla krajevnemu škofu Miinchen-skemu kardinalu Faulhaberju in Grofu von Galenu škofu Leisnerjeve domače škofije prošnji, da bi smel francoski škof Karla posvetiti. Prav tako je ona »Madi« vtihotapila potrebno dovoljenje obeh v taborišče. Dva dni pred določenim datumom za posvečenje so težko bolnega Karla pretihotapili iz revirja v duhovniško barako in opravili liturgično vajo, da bo vse lepo potekalo. Takrat se je posrečilo Karla fotografirati v mašniški obleki. Zelo nevarno početje: fotografirati v taborišču in prizor iz notranjega življenja tihotapiti ven, je veljalo glavo. Posrečilo se je in fotografija je ohranjena. Tisk pred Karlovo veliko uro je nenadoma zagrozil popoln polom. SS-arji so nekaj slišali o »primiciji«. Službujoči SS-ar je vprašal duhovnika-starešino duhovniškega bloka: »Kaj je to primicija?« Znašel se je in odgovoril: »Tu gre za neko posebno pobožnost, ki jo duhovniki redno opravljajo.« Nevarnost je šla mimo. Mašniško posvečenje in nova maša v Dachauu Bila je tretja adventna nedelja (gaudete - veselite se) 17. decembra 1944. Otto Pies pretresljivo opiše slavnostno bogoslužje posvečenja, ki nima primere v 170 cerkveni zgodovini. V sosednji sobi so Karla oblekli v belo albo preko jetniške obleke. Na levo roko so mu položili zloženi mašni plašč, v desno gorečo svečo. Tudi škof je oblekel škofovska oblačila, izpod njih so gledale jetniške cebra-hlače. Med petjem duhovnikov: Ecce sacerdos magnus - glejte veliki duhovnik je krenil v preprosto taborišno kapelo, za njim pa ves bled z žarečimi očmi poln pričakovanja Karl v spremstvu starešine barake, dekana duhovniške barake, duhovnikov miinsterske škofije in najožjih prijateljev. Bolan, pa vzravnan in zbran je sedel na stol pred oltarjem. Bogoslužje kakor v antičnih katakombah, istočasno pa bolj ganljivo kot v najbolj okrašeni stolnici. Gaudete -veselite sc, zopet pravim veselile se. Gospod je blizu. Kako primerna besedila te tretje adventne nedelje za mašniško posvečenje. Diakon leže v svoji beli albi pred oltar. Nad njim pojejo litanije vseh svetnikov. (Čez 52 let bodo lahko peti tudi: blaženi Karl Lcisncr. prosi za nas). Marsikdo od navzočih je moral ob prihodu v taborišče kot žaba skakati po zbornem mestu v znamenje, da odslej ni več človek. Ta, ki sedaj tu leži, pa jc izbran, da postane več kol navaden človek, na njegovo besedo bo prišel Božji Sin na oltarno mizo. Škof se dvigne, s tresočim glasom trikrat poje nad njim: da tega izvoljenega blagosloviš in posvetiš in trikrat odgovori zbor: prosimo te, usliši nas. Zdaj vstane tudi diakon, poklekne pred škofa in ta mu položi roke na glavo. Veliki trenutek. Nevidno se skloni Sveti Duh nadenj, tega bolnega ujetnika naredi za orodje vsemogočnega Boga, posrednika med Bogom in ljudmi. Zdaj pristopajo h klečečemu duhovniki iz njegove domače škofije in posebej izbrani, molče polagajo, v taboriščne sim je oblečeni, roke na njegovo glavo. Gstali duhovniki so sodelovali v sosednji sobi, držali razprostrte roke, predolgo bi trajalo, če bi vsak pristopil in Karl zraka v prenatrpani sobi ne bi prenesel. Kor je zapel slovesno: tu es sacerdos in aeternum - ti si duhovnik na veke. Nc imenujem vas več služabnike ampak prijatelje. Razvezane roke novoposvečenega mazili škof s svetim oljem, da bodo te roke blagoslavljale, sc sklepale k molitvi tudi za tiste, ki ga preklinjajo kakor jc sv. Pavel v zaporu pisal v I Kor 4, 12-13: Kadar nas sramotijo, blagoslavljamo, kadar nas preganjajo, prenašamo, kadar nas preklinjajo, odgovarjamo blago. Zdaj škof skupaj z novoposvečenim nadaljuje sv. mašo. Kar smo pri tem čutilu pravi Pics, se z besedami opisati ne da. Ni se oglasil veliki zvon, niso zadonele orgle, saj jih ni bilo, le glasovi pojočih duhovnikov tako pobožno zvenijo. Najbrž šc nikoli pri mašniškem posvečenju ni sodelovalo toliko duhovnikov kot tukaj. Na nobenega novoposvečenega šc najbrž m bilo položenih toliko duhovniških rok. redkokdaj so za kakega novomašnika udeleženci tako prisrčno molili kot tu, kjer jc bil bolni na smrt obsojeni diakon sredi tisočerih nevarnosti, sovražnega okolja z božjo močjo in ljubeznijo obdarjen, poslan v nemirni svet, da bi odpuščal, ljubil in molil. Kakor vesela prerokba jc zazvenel obhajilni spev: bodimo pogumni, nikar sc nc bojmo: naš Bog prihaja, da nas reši. Mnogi duhovniki - taboriščniki so izjavili, da jc«bilo to mašniško posvečenje naj večji dogodek njihovega taboriščnega življenja. Na god sv. Štefana so Karla še enkrat pretihotapili iz revirja, da je »mučenec« Kari opravit novo mašo na dan mučenca diakona Stefana, la »nova maša« je bila tudi edina maša, ki jo je Kart opravil v svojem življenju. Evangeličanski duhovniki so s prisrčnim ekumenskim sodelovanjem po novi maši pripravili udeležencem z žrtvovanjem dobrot prejetih v zavojih od doma skupni slovesni zajtrk. 171 V večno svobodo Januarja 1945 je Karlova bolezen tako napredovala, da se je konec vidno bližal. Himmler je v marcu iz taborišča izpustil precejšnjo skupino duhovnikov. Med njimi je bil tudi Otto Pies, Karlov najzvestejši prijatelj in skrbnik. Zdaj je ostal Karl zelo zapuščen. V taborišču je vladalo mrtvaško vzdušje, v revirju je vsak dan umrla množica tifusnih jetnikov. 29. aprila so Američani taborišče nenadoma osvobodili in tako preprečili od Himmlerja načrtovano uničenje. Vendar so taborišče takoj zaprli in uvedli razumljivo zdravstveno karanteno. Že osvobojeni Otto Pies je prijatelju ostal zvest. Skupaj s takratnim župnikom v mestu Dachau sta uspela vleči Karla preko zbornega mesta in ga iztihotapiti ven. Prepeljali so ga v sanatorij Planegg pri Munchnu. Tam so ga obiskali domači. V dnevnik je 23. junija še zapisal: »O Bog, zahvaljujem se ti za rešitev v kraljestvo ljubezni in človeškega dostojanstva. Gospod, daj da te bom vedno bolj ljubil in ti zadoščeval.« Zadnji njegov stavek zapisan v dnevnik 25. 7. 1945 pa slovo: »Blagoslovi, Naj višji, tudi moje sovražnike.« Dvanajstega avgusta se je srečen smehljajoč preselil v enostransko družino božjih otrok. Letos 23. junija ga je papež Janez Pavel II. na berlinskem stadionu vpisat v knjigo blaženih mučencev. Literatura: Jiirgen Kappel. Karl Leisner, Reckhnghausen 1996 Wilhelm Haas. Chhstus meine Leidenschaft. Butzon unči Berker, 19X5 Adalbert BaJling. Eine Špur der Liebe hinterlassen. Wiirzburg 19X4 Franc Tement Redovnica s. Vendelina Gonza Za Cerkev na Slovenskem je bila druga svetovna vojna težka preiskušnja. Kar trije »tujci zemlje - lačni«: Nemci, Italijani in Madžari so si razdelili našo domovino. Komaj seje glavnina nemške zavojevalne vojske aprila 1941 pomaknila čez slovenske meje proti jugovzhodu, je prihitel v Maribor nemški fiihrer z naročilom: »Macht mir dieses Land deutsch - naredite mi to deželo nemško!« Nemška policija se je najprej lotila Katoliške cerkve. Pozaprli in nato pregnali so skoraj vse duhovnike. Zaplenili so vse cerkveno premoženje, ukinili so vse cerkvene ustanove. Prepovedali so bogoslužje m cerkvene obrede v slovenščini. Iz rajha je prišlo nekaj duhovnikov, ki pa niso bili vešči slovenskega jezika. Ker so Nemci izgnali tudi ostale izobražence, je na tako imenovanem Spodnjem Štajerskem zavladal kulturni molk. Italijani in Madžari do Cerkve sicer niso zavzeli tako radikalnega stališča, vendar pa je njihov končni cilj bil podoben nemškemu. Povsem razumljivo je, da si je pretežna večina Slovencev želela osvoboditev izpod tujega jarma. Ta je leta 1945 sicer prišla, a le za peščico »izvoljenih«, ki jc nekaj časa po vojni pod pokroviteljstvom velikega brata na vzhodu, po sporu z njim pa sama, »gradila« novo družbo, nov red. Ob rušenju vsega, kar je dišalo po krščanstvu in veri, je obljubljala »delavskemu proletariatu« socialistični raj na zemlji. Pod neusmiljeni udar srpa m kladiva je prišla zopet Cerkev. V obeh obdobjih: za časa nacizma in v več desetletjih brezbožnega komunizma, so številni 172 Sestra Vendelina Gonza v nekdanji redovni obleki slovenski kristjani, med njimi tudi duhovniki, pričali za Boga in Cerkev z mučeništvom. Obe obdobji: fašizem in realsocializem sta zapustila globoke brazgotine v tkivu slovenskega življa, ki jih ne bo mogoče tako kmalu popraviti z nobeno kozmetično operacijo. Vsi, ki smo zavestno doživljali povojni socializem v tedanji skupni državi, smo imeli občutek, da se je slovenska »avantgarda« želela še posebej proslaviti v brezkompromisni izgradnji nove družbe. Dokaz za to je, med mnogimi drugimi, krivično ravnanje z redovnicami v Sloveniji. Celo v pravoslavni Srbiji so redovnice v bolnicah in raznih socialnih ustanovah smele ostati na svojih delovnih mestih ves čas po vojni. Se več: tam jih je vodstvo ustanov cenilo kot dobre in zanesljive delavke. Se več. Svoje delo so opravljale v redovniških oblačilih. Pri nas - v Sloveniji - pa so se vse redovnice znašle na cesti, brez službe in brez strehe nad glavo. Enaka usoda je doletela tudi tukajšnjo rojakinjo s. Vendelino Gonza, ki je več let pred drugo vojno in med vojno v ljubljanski bolnici opravljala službo medicinske asistentke. Ta vzorna redovnica, ki obhaja letos (1996) dvojni jubilej: ID-letnico vstopa v red Hčera krščanske ljubezni (usmiljenke!) in častitljivih 90 let zemeljskega življenja, se je narodila v verni in številni družini na Gornji Bistrici. Pri dvajsetih letih se je odločila za redovništvo in za služenje Bogu in bližnjemu. Redovno vodstvo ji je omogočilo srednjo medicinsko izobrazbo. Kot medicinska delavka je uživala ugled pri pacientih in bolniškem vodstvu. Koliko dobrega bi ta sestra še storila v bolnici, kolikerim bolnikom bi še vlivala upanje in jih tudi pripravljala na večnost! Toda novi oblastniki redovnic niso želeli videti nikjer v javni državni službi. Tudi s. Vendelina se je s svojimi sosestrami znašla na cesti. Začasno zatočišče je našla na rojstnem domu na Gornji Bistrici, kjer je bivala dobro poldrugo desetletje. S. Vendelina je vsako jutro prišla peš k maši v Črensovcc, čeprav je pot v obe smeri znašala 12 km. Vsa ta leta je pridno pomagala pri dušnem pastirstvu v domači župniji: pripravljala jc hostije in vestno skrbela za cerkveno perilo. Bolniki so bili njenih obiskov in vsakovrstne pomoči izredno veseli. Neredko se je cele dneve posvetila bolnikom. Kot šolana medicinska sestra je v tistih Časih lahko 173 marsikje tudi učinkovito pomagala. Se danes, po več kot tridesetletni odsotnosti, se je mnogi naši verniki hvaležno spominjajo. Ko je splošna verska mržnja slovenske oblastvene nadgradnje nekoliko pojenjala in so se sestre začele vračati v urejene samostanske skupnosti, se jim je pridružila tudi sestra Vendelina. Več let je delovala v redovni skupnosti v Radljah ob Dravi. Sedaj že nekaj časa služi Bogu predvsem z molitvijo v redovni hiši na Raki, kjer bo konec leta, tako upamo, slavila svoj drugi letošnji jubilej -9()-letnico rojstva. Vaščani Gornje Bistrice in vsi črensovski župljani kličejo spoštovani redovnici in dvojni jubilantki: Na mnoga, zdrava leta! Radi se vas spominjamo v molitvah. Ostanite še dolgo med nami' Knjige naših ljudi in o nas Ivan Zelko - ZGODOVINA PREKMURJA, Pomurska založba, strani 350 Jeseni leta 1996 je izšla pri Pomurski založbi knjiga, ki jo je spisal dr. Ivan Zelko in vsebuje izbor Zelkovih zgodovinskih spisov, ki obravnavajo zgodovino Prekmurja. Zbral jih je in uredil dr. Vilko Novak. Knjiga je velikega pomena za nas Prekmurce, da spoznamo svoje korenine, odkdaj in odkod smo, kako so živeli naši predniki, kdo jim je vladal in kako so se usmerjali v dolgi zgodovini in kaj jim je pomagalo, da so se v dolgih stoletjih obdržali kot Slovenci, čeprav so bili ves čas obkoljeni z narodi, ki so jih skušali raznaroditi, jim vzeti jezik’in njim lastno kulturo in jih podrediti sebi ne samo politično, ampak jih tudi osebno priličiti svojemu mišljenju in načinu življenja. Kakor si reka že takoj ob svojem izviru najde smer in strugo, kam bo tekla in kje se bo izlila, da konec ve, kje je njen začetek, tako tudi ljudstvo, ki se zaveda samega sebe, hoče vedeti, odkod je doma in kje se je vila njegova pot skozi stoletja, kaj je oviralo njegov obstanek in kakšne so bile silnice, ki so ovirale njegov razvoj ali kakšna je bila moč, ki je razvoj pospeševala, kajti to tvori tisto skupno spoznanje, česa se je treba oprijeti in česa se varovati, da si narod ohrani pogoje za svoje bivanje v prerivanju ljudstev na tej majhni zemeljski obli. Narod, ki hoče obstati, mora poznati sam sebe, poznati svoje korenine, ki jih je pognal v zgodovini v svojo zemljo in v svoje časovno dogajanje, skozi katero mu je bilo usojeno stopati v teku let. Želkova knjiga pa je pomembna tudi za ves slovenski narod, saj smo Slovenci živi organizem, katerega deli so odvisni od celote in je celota prav tako odvisna od posameznih delov. Čim bolje je zgodovinsko raziskan in obdelan cn del tega naroda, tem bogatejši je glede zgodovinskega raziskovanja vsa Slovenija, saj Prekmurci nismo samo priključeni ostali Sloveniji, ampak se čutimo z njo popolnoma zlite v en sam živi organizem. Profesor dr. Vilko Novak je Zelkove zgodovinske razprave zbral iz časopisov, zbornikov in raznih knjig, v katerih jih je Zelko objavljal in jih je razvrstil v pet skupin. V prvi skupini so Zelkovi spisi, ki govorijo o naseljevanju Prekmurja in o prebivalstvu pokrajine. Najobsežnejša je druga skupina razprav, ki govorijo o prekmurski cerkveni, verski zgodovini: Zgodovinski pregled cerkvene zgodovine v Prekmurju, romanska arhitektura in naselitvena zgodovina Prekmurja, Stenski tabernaklji v prekmurskih 174 cerkvah, Redovniki v Selu in M. Soboti, Murska Sobota kot sedež arhidiakonata in Cerkvenoupravna pripadnost Prekmurja v srednjem veku, Ime Totsag in sedež bclmurskega arhidiakonata, Ccrkvenozgodovinska vprašanja ob novih dognanjih o družbeni in kolonizacijski zgodovini turniške župnije, Doneski k prekmurski zgodovini, K zgodovini reformacije v Prekmurju, Gradivo za zgodovino reformacije v Prekmurju, Protestantska cerkvena uprava v Prekmurju od konca XVI, stol do leta 1781. V tretjo skupino je prof. Novak uvrstil spise o prekmurskih župnijah in je svojo odločitev razložil v uvodu knjige. V četrti skupini je poseben Zclkov spis o preteklosti Lendave, v katerem obravnava celotno zgodovino kraja, povezano s cerkveno zgodovino. Tudi turškemu gospodstvu v naši pokrajini je bilo treba odmeriti posebno mesto in v peti skupini Zclkovih spisov beremo o turških grozodejstvih z mnogimi imeni ubitih ali odpeljanih v turško sužnost. Priporočamo in želimo, naj bo Zelkova knjiga v vsaki prekmurski družini, naj jo ima vsak slovenski izobraženec, vsaka knjižnica in ustanova, ki ji je pri srcu lastna samobitnost, da bomo s ponosom gledali v svojo preteklost in z velikim zaupanjem v svojo prihodnost. Lojze Kozar Franc Novak - Vilko Novak: Slovar beltinskega prekmurskega govora, 2, izdaja Pomurska založba se je odločila za ponovni natis slovarja, potem ko jc prva ’ izdaja že pošla. Tako je po 11. letih izšla zdaj druga, popravljena in dopolnjena izdaja. Novi slovar je vsebinsko razširil in nanovo uredil beltinski rojak, slavisl in etnolog, profesor dr. Vilko Novak. Pred nami jc torej obogateni besednjak (s prvotnih 138 na 184 strani) z gesli iz pretežno kmečkega okolja, na splošno pa je to podoba duhovne in tvarne kulture Prekmurja v širšem pomenu besede, ne le njenega narečno okvirnega, dolinskega dela. Slovarju v novi preobleki je urednik dodal predvsem izčrpnejše besedne zveze. S lem jc povečal praktično vrednost dela, saj je prikazal posamezna gesla v njihovi izvirni rabi. V njem je tudi znatno več pridevniških izpeljank. V novi izdaji je skušal obenem ustreči nekaterim utemeljenim kritikam raznih slavistov in jezikoslovcev ob izidu prvega slovarja. Tako je pisno obliko besed močno približal njihovemu izgovoru in s tem l.i. fonetičnemu zapisu. Pri pomembnejših besedah je poleg stalnih rodilniških oblik navedel še druge sklone, pri Širše uporabljanih glagolih pa razen L osebe sedanjika v ednini še druge osebe in čase, kolikor se razlikujejo od nedoločnika po svoji osnovi in naglasu. Poleg besednega zaklada, ki ga jc bil prvotno zbral Franc Novak, je njegov brat tudi v prenovljeni slovar vnesel besede iz spisov prekmurskega rojaka, narodopisen Stevana Kuhara. Dasiravno urednik v obeh izdajah zatrjuje, da se slovar noče ponašati z značajem znanstvenega dela, pa po trudapolncm pri za de vanju.“naj ti porekla in izvirne oblike prevzetih besed, to vsaj po tej plati jc. V drugi izdaji je navedel tudi strokovno literaturo, iz katere jc črpal podatke o izviru in jezikovnem sorodstvu (etimologiji) besed. Gre za izposojenke in tujke iz madžarščine, iz germanskih in romanskih jezikov, prikazane tako po njihovem izviru kot po medsebojnem vplivanju. Kljub naštetim izboljšavam in novostim pa ima slovar v svojem drugem natisu še manjše nedorečenosti. Sam pogrešam večjo rabo besednih zvez v t.i. arhaizmih, starinskih besedah, ki so bodisi že izumrle bodisi so na tem, da vsak čas izginejo 175 iz pomnjenja. Kolikor bi bile podane v širši izrazni povezavi ali stavčnem kontekstu, bi bile v svoji nekdanji, zgodovinsko zamejeni povednosti bolj umljive, tako pa ostanejo marsikje kot komajda še umljiv besedni ostanek. Precejšnje število besed ima oznako »v cerkvenem jeziku«. Izraz se mi zdi neroden m smiselno sporen, saj ni verjeti, da bi se Cerkev zbogala z označbo, da ima lastno terminologijo ali celo kak lasten jezik. Avtorja sta očitno imela v mislih formulacijo »v liturgičnih besedilih«, to pa bi lahko poljudneje označili z izrazom »v molitvenikih«, ali kratko in malo »v nabožnem čtivu«. Pri naslednji izdaji slovarja bi kazalo danes že odmrle narečne besede (t.i. arhaizme) označiti s posebnim grafičnim znamenjem (denimo s križcem), glede na to, da jih je kar lepo število. Besede z dvema ali z več naglasi so ponekod sicer upravičene (npr. pri večzložnih sestavljenkah), marsikje pa so odveč in delujejo moteče (npr. pri sestavljenkah z enozložnimi predponami). Delujejo celo zavajajoče in razvrednotijo ali zameglijo glavni besedni poudarek: spokoriti se, spolovine, spoštenjoun. sprevedija, spre-voditi, strapezlivi. Dvojni poudarek je pa upravičen v besedah tipa atanodnet, atoednouk. dobročiniteu, kot tudi v madžarskih izposojenkah, npr. čibes, alomaš, legvar, kjer prvi naglas označuje besedni poudarek, drugi pa kolikost ali kvaliteto vokala. Morda bi dvojno naglašene besede v prihodnje bilo smiselno označiti z grafično razliko v naglasih. Skrbna urednikova roka je v drugi izdaji odstranila večino spornih besed, ki so spadale bolj k ravenskemu in goričkemu govornemu področju in izzvale kritiško opazko, da sta avtorja bivala določen čas na Ravenskem (v Bogojini). Vsej pazljivosti navkljub pa se vendarle zdi. da jih je nekaj le še ostalo: zorja, zvačtn, ešče, erženi, gvinati, boukši, bougnjati, sličen, itn. Na Dolinskem sem, vključno z Beltinci in okolico, našel za te besede le enotne narečne izraze: zarja, pozvačin, šče, rženi, gvinoti, bouši, bouvnjati, slečen. Dubleti sem našel le za besedi atres (lokalno atres) in čunek (lokalno čunek). Tu in tam je mogoče najti tudi nekaj napačno poudarjenih besed, kolikor jih ni zagrešil tiskarski škrat: cedila (namesto cedla), francija (namesto francija -spolna bolezen pri živini), špikulant (namesto špikulant), slaviček (nam. slaviček). Strokovni recenzent nanovo izdanega slovarja je bil jezikoslovec in sodelavec SAZU prof. dr. France Novak. Pridevnik »reberski« je v razlagi besede označen za samostalnik: voz z lestvami; le-ta spada, bi dejal, k naslednjemu geslu (rebrnice), medtem ko pridevnik bodisi sam bodisi s prefiksom »po« pomeni: narobe, vznak, sprevržen. Nekatera gesla imajo več pomenov, kar je v večini primerov tudi upoštevano. Vendar se zdi, da ponekod vseeno manjka ta ali oni pomen, ki ga lahko pogreša tudi neuki prebivalec tega narečnega območja. Beseda »soktati« poleg razlage v slovarju (v dvoje se pogovarjati) pomeni hkrati gobezdati, govoriti tjavdan, npr.: Ka soktaš! Beseda »špaleir« polega razlage špalir pomeni Še pripravo pri prekrivanju slamnate strehe. Beseda »zimlavati« ima ob drugih dveh pravilnih sporno razlago: razgledovati se; njen osnovni pomen pa je osumiti, na sum postaviti. Narečna beseda »Itičnica« je razložena s pojasnilom: sekira s kratkim toporiščem. Enaka razlaga pritiče besedi sekirica, zato se mi za lučnico zdi pomembnejša razlaga: tesarska sekira. Pri geslu »mamica« dvomim, da mu ustreza razlaga babica, stara mati. Kaže, da je kar na celotnem dolinskem področju tej razlagi ustrezno geslo: mamca. Dvojnico »mamica« izključuje tudi novejši pomen zadevnega gesla. 176 Nasploh so to le drobceni spodrsljaji v sicer solidnem narečnem besednjaku, ki v svoji drugi izdaji znatno prekaša prvega, tako po mnoštvu besed kot po metodologiji obdelave besednega gradiva. Po delnem preverjanju »na terenu« lahko zatrdim, da gre za dosleden in kar se da natančen zapis dolinskega besednega zaklada, kakor ga govorijo v Beltincih in neposredni okolici. Starejši kmečki očanci so bili kar prevzeti ob srečanju z izrazi, ki so jim bili na jeziku v davnih časih, ob številnih, danes domala že izginulih predmetih nekoč tako bogate kmečke materialne kulture. To pa nas lahko le spodbuja k nadaljnjemu prizadevanju, da zapišemo še preostale govore tega področja kot tudi drugih narečnih skupin Prekmurja in jih tako ohranimo rodovom, ki prihajajo za nami. J. Ftičar Važnejši dogodki župnij pomurskega pastoralnega področja DOM DUHOVNOSTI BENEDIKT - Koliko odpuščanj in miru, koliko prijaznih besed in pogledov, koliko neizrečene radosti se je prebudilo, ko so onemogli od preizkušenj življenja stopili skozi vrata Doma duhovnosti Benedikt in naslonili svojo utrujenost na Jezusa Kristusa in se nekoliko odpočili. Življenje terja z vedno večjo neizprosnostjo od nas marsikaj, kar presega naše moči in sposobnosti. Vedno več je utrujenih, brezvoljnih, izpitih v svojem srcu, duši, telesu. Koliko obupavanj, koliko obupanih... Ko ob vsem tem razmišljam o vlogi, poslanstvu Doma, vem, da ga premalo izkoriščamo. Predvsem duhovniki in prebujeni kristjani bi morali utrujenim (in kdo med nami ni) bolj smelo pokazati na odprta vrata Doma Jezusovega miru, da bodo bolj pogumno vstopili v to oazo duhovne okrepitve v samotnem kraju ki pa ni samota - tu je prebujena Jezusova bližina. Vedno pogosteje se oglašajo v Domu posamezniki, ki preživijo v njem dva, tri... dni - toliko, da si duhovno opomorejo. Zanimive so male skupine, ki lažje dihajo v utripu duhovne ubranosti. In večje... posebej, če so otroci, se zbranost povezuje z veselo razigranostjo, ki sprošča in v povezanosti z duhovnostjo prebuja pristno veselje. V letu 1995 je bilo v Domu 165 skupin s 6037 udeleženci. Tudi letos bo podobno - do 1. septembra jc bilo približno 4000 udeležencev, ki se radi vračajo. Poleg duhovnih srečanj, je v Domu tudi nekaj izobraževalnih in kulturnih. Likovne kolonije, predvsem pa vsakomesečno odprtje likovne razstave v galeriji Dom, ki je povezano s srečanjem družin - Bedenički družinski popoldnevi - vsako prvo nedeljo v mesecu ob 14. uri. Ta srečanja so zaradi izbranih gostov zelo kvalitetna in bi bila vredna še veliko večje pozornosti. In na koncu. Dom se počasi dograjuje - tudi s pomočjo vas dobrotnikov. Bog vam povrni. S svojo dobroto ste se zapisali današnjim in prihodnjim rodovom. Hvala za vsako nadaljno pomoč. Naj več ja zahvala vsem, ki Domu stojite ob strani s prostovoljno pomočjo - kuhanje, likanje, pospravljanje, prinašanje živil, urejanje okolice -gre za požrtvovlanost ki je pogostokrat nedoumljiva. Večnost jo vidi in blagoslavlja. 177 Dom duhovnosti na Bedeničkem bregu stoji. Njegova vrata so odprta. Ali ne čutiš v svojem srcu, svoji duši - da tudi zaradi tebe? p. Miha Sekolovnik APAČE - Pastoralno leto 1995/96 se je začelo za vernike apaške župnije s farno slovesnostjo, ko je bil uradno nastavljen novi župnik Janez Ferencek. Slovesnost je vodil dekan Izidor Veleberi ob prisotnosti še treh duhovnikov. Gospod dekan je v nagovoru lepo orisal mesto duhovnika v župniji in pozval vernike, naj ne pozabijo prejšnjega župnika g. Janeza Ošlaja in naj bodo vedno pripravljeni pomagati novemu. Verniki so radostno sprejeli medse mladega, delavnega duhovnika. Celotna župnija je nekako oživela in tudi delo v njej. Veliko otrok se je prijavilo k verouku v obeh šolah: v Apačah in Stogovcih. Vodstvo šole v Stogovcih, ki je 8 km oddaljena od župnišča, je nasprotovalo, da bi se verouk za te učence vršil v šolskih prostorih. Toda starši in poslanec Jože Kocuvan so vztrajali in dosegli, da je verouk v šoli, vendar morajo uporabo prostorov plačati. Prvoobhajanci v Apačah Takoj v začetku se je veliko dela posvetilo obnovi župnišča in veroučne učilnice. Naredili so nove tlake m pode v celotnem pritličju, nabavili smo nekaj nove opreme v župnišču. V učilnici smo namestili nove mize, stole in luči. Vse prostore smo na novo prepleskali. V učilnico smo napeljali centralno kurjavo in obenem preuredili na kurjavo z oljem. Vernik) so se radi odzvali s prostovoljnim delom m tudi finančno so podprli vsa dela, ker čutijo, da je to skupni dom župnije. Polnočnico so nam mladi obogatili še z igro: Kako je nastala pesem Sveta noč. 178 Ob blagoslovitvi Zverovega križa v Lut vercih Zadnjo nedeljo v aprilu je pri nas gostovala glasbena skupina Shalom s Ptuja. S svojim petjem in besedo so obogatili bogoslužje. Po maši pa so imeli krajši koncert. V maju je veliko otrok in staršev vsak večer sodelovalo pri šmarnični pobožnosti. To je bila tudi priprava na prvo sveto obhajilo 51 otrok. Bilo je posebej slovesno in duhovno bogato pripravljeno. Pri maši so sodelovali prvoobhajanci in mladinci z branjem beril, s prošnjami in petjem, kar je bilo za starše in tudi druge prav ganljivo. V župniji smo sc lepo pripravili na prihod svetega očeta v Slovenijo. Nepozabnega srečanja in slavnostne maše na letališču v Mariboru se je udeležilo čez sto vernikov in 30 pevcev, ki so sodelovali pri skupnem zborovskem petju. Vsako soboto pridne ženske roke bogato okrasijo svetišče, da v nedeljo spet zažarijo oltarji v vsej svoji lepoti Bogu v čast. Posebej bogato in razkošno je bilo 15. avgusta, ko slavi župnija svoj župnijski praznik Marijino vnebovzetje. Po več vaseh so že nekaj dni naprej mladi in stari spletali vence. Tudi to je bila lepa priprava na praznik, saj so se ljudje zvečer srečali ob skupnem delu za svojo cerkev, ob prijetnem pogovoru in lepem petju. V^p skupine je pri delu obiskal župnik in z njimi tudi kakšno lepo zapel. Na sam praznik je somaševanje vodil g. dekan iz Ljubljane Anton Rojc, župnik pri Sv. Križu v Ljubljani. Tudi več romanj smo imeli. Tako smo poromali v mariborsko stolnico, v Mariazeli v Avstriji in na Ptujsko goro. Verniki so tudi to leto po vaseh obnovili nekaj kapelic in križev. Obnovilo se je žegnanjc v žepovski kapeli, ki je bilo vsa leta pred drugo vojno v čast Kraljici majnika. Po vojni so to ukinili in sedaj bodo s to lepo slovesnostjo nadaljevali vsako leto prvo nedeljo v maju. 179 Po 36. letih bomo imeli prihodnje leto v Apačah sveti misijon. Vodili ga bodo redovniki minoriti. Voditelj misijona pater Maks Klanjšek se je 6. julija srečal s člani župnijskega pastoralnega sveta. Vodilo za misijon smo vzeli iz nagovora svetega očeta: »Ne bojte se Kristusa! Ne bojte se Cerkve!«, ki velja kot vabilo tudi bolj »oddaljenim« vernikom naše župnije. Zato Bog daj, da bi se čim več src odprlo sv. misijonu ! BAKOVCI - V župniji, ki je živo občestvo se vedno nekaj dogaja. Dogodki, ki se zvrstijo v župniji v teku enega leta pa so včasih bolj, včasih pa manj pomembni. So pa nekatere župnijske slovesnosti, ki so že tradicionalne in so bile že večkrat opisane in jih zato ni potrebno opisovati. Zato naj omenim samo nekatere, ki so bile prvič v župniji. Bakovska župnija je petnajsto obletnico svoje ustanovitve doživljala v znamenju pričakovanja obiska svetega očeta. Čeprav je v začetku kazalo, da za papežev obisk ni pravega navdušenja (morda tudi zaradi protipropagande medijev), je v začetku maja doseglo svoj višek. Če računamo, da se je papeževega obiska v Mariboru udeležilo okrog 150 odraslih vernikov in še 50 mladine v Postojni, potem to za srednje veliko župnijo, ki šteje 1.500 vernikov ni malo. 200 udeležencev pomeni, da se je papeževega obiska udeležila tretjina nedeljnikov naše župnije. Za vse je bilo lepo doživetje kljub težavam, ki so nastale s prevozi. Razveseljivo je dejstvo, da tudi najmlajši celo predšolski otroci ponavljajo besede svetega očeta: Papež ma vas rad. Naša zemlja, ki človeka, rastline in živali preživlja, je vedno bolj ogrožena, ker je človek kruto posegel v naravo in jo zastruplja. Ljudje se tega več ali manj zavedajo, vendar so le redki, ki skrbijo za to, da bi naš planet bil tudi v bodoče prijetno domovališče za človeka, rastline in živali. Spominska maša za t lovce v Muz ga h - župnija Bakovci 180 Zato je tembolj razveseljivo, da so člani lovskih družin Dokležovja in Bakovcc letos, 1. septembra, pripravili v Miizgah pri lovskem domu prisrčno slovesnost, na katero so povabili tudi bakovskega župnika. Naprosili so ga, da je opravil sveto mašo za 11 umrlih članov obeh lovskih družin, blagoslovil spominski park z enajstimi zasajenimi drevesi. Zadnja lipa, za nazadnje umrlim Janezom Gujtma-nom, je bila zasajena ob slovesnosti. Masa pri Lovskem domu v Miizgah L 9. 96 V nagovoru med inašo jc bilo poudarjeno, da morajo bili lovci čuvarji in varuhi božje narave, rastlin in živali in da to nalogo že uspešno opravljajo. Izražena jc bila misel, da je skrb za čisto okolje etičnoonoralno vprašanje. Rečeno je bilo tudi, da je že pred dvema stoletjema mislec Novalis zapisal; »Pred vsakim korakom, ki ga človeštvo napravi v odkritju zunanjega sveta, bi moral človek napravili dva koraka v svoj notranji svet iti odkriti etična načela, ki ga morajo voditi.« Brez teh načel bo človek postal brezdušni stroj, brez srca in ljubezni, ki ga bo vodil v katastroio in biološko uničenje. Ves čas med sveto mašo jc odmeval refren Tovšakovc pesmi: »Lep je božji svet... vse j c krog in krog delo božjih rok.« Tako župnija Bakovci ob 15 letnem jubileju odkriva nova področja svojega pastoralnega dela. « Bog daj, da bi tudi v bodoče znala prisluhniti izivu časa, BELTINCI - Pastoralno delo so poleg obilnega rednega dela oblikovali tudi naslednji dogodki; papežev obisk, prvo sveto obhajilo, izpoved vere, birma in srebrna maša. Papežev obisk - Nanj smo se pripravljali že od meseca septembra in sicer z molitvijo po družinah, ko smo po družinah razdelili tudi molitev za uspeh papeževega obiska. Predvsem so v ta namen molile rože živega rožnega venca, V 181 pripravo je spadala tudi udeležba članov župnijskega sveta in cerkvenih ključarjev na vseslovenski Slomškovi proslavi zadnjo nedeljo v mesecu septembru v Mariboru. V postnem času pa smo začeli z bližnjo pripravo, ko smo molili rožni venec v ta namen pred vsako sveto mašo, cela cerkev pa je molila molitev za uspeh papeževega obiska in molitev za Slomškovo beatifikacijo tudi po vsaki sveti maši. Prav tako smo pri svetih mašah tudi razmišljali o temah, ki so bile povezane s papeževim obiskom. Z dvema avtobusoma smo se udeležili v postnem času pripravljalnega srečanja v Mariboru na Slomškovem grobu. Za mladino in otroke smo imeli posebne kateheze za pripravo na papežev obisk. Člani župnijskega sveta in cerkveni ključarji so se tudi polnoštevilno udeležili študijskega srečanja v Kančevcih z naslovom: Zakaj nam je papežev obisk potreben? Župnijska udeležba je bila ena od najboljših v naši škofiji, saj je v Postojno na srečanje romalo 250 mladih, 20 jih je Šlo v Ljubljano, na mariborsko letališče pa je šlo okrog 700 vernikov. Naši cerkveni pevci so tudi sodelovali pri zborovskem petju. Tako upamo, da se je tudi v naši župniji uresničilo vodilo papeževega obiska: Oče, potrdi nas v veri, upanju in ljubezni. Veroizpoved beltinskih osmošolcev Izpoved vere - Na zaključek osnovnošolskega verouka smo se pripravljali z duhovno obnovo v Kančevcih, katere so se udeležili skoraj vsi osmošolci. Tako je 12. maja 80 dobro pripravljenih fantov in deklet opravilo izpoved vere, ki je potekala pod naslovom: Oče potrdi nas v veri. Tudi starše smo z nekaj srečanji na roditeljskih sestankih pripravljali na ta praznik. 182 Prvo sveto obhajilo - Zaradi papeževega obiska je bilo letos prvič v mesecu juniju, in sicer 2. junija. Vodilo prvega svetega obhajila je bilo; Z JEZUSOM SKOZI ŽIVLJENJE! Skozi vse leto smo delali tudi s starši prvoobhajancev, saj smo tudi nje večkrat uvajali v zakrament sprave in obhajila. Sploh pa smo se učili predvsem vrednotiti sveto mašo. Starši prvoobhajancev se srečanj radi udeležujejo, zato temeljito katehiziramo tudi nje. Vseh prvoobhajancev je bilo 88. Prvošolci pri maši sodelujejo s peljem Sveta birma - Birmo imamo vsako drugo leto. K M rini gre 6. in 7. razred. Tako smo letos imeli 185 birmancev. Birma jc bila na župnijsko proščenje svetega Ladislava, dne 23. junija. Birmo val jc škof ordinarij. Birmanci so se na birmo pripravljali z opravljanjem prvih petkov, z duhovnimi vajami v Kance vri h, z de ve (dnevnico. Tudi v znanju so morali bili dobro pripravljeni, da bodo lahko rekli, da so vsaj enkrat v življenju dobro obvladali versko vsebino in molitve. Dobro znanje je potrdilo tudi srečanje s škofom birmovalcem v sredo pred birmo. 183 Tudi za starše in botre smo imeli več katehez o birmi. Najlepše pa je bilo gotovo srečanje z zakoncema Gorjanc - zdravnikoma iz Prevalj, ki sta praktično pričevala o svojem verskem življenju. Srebrna maša na Melincih - Obhajal jo je melinčki rojak salezijanec Janez Maršič, ki trenutno skrbi za bolne sobrate na Trsteniku. Srebrna maša je bila na melinčko proščenje v nedeljo, dne 4. avgusta. Srebrnomašni pridigar je bil srebrnomašnikov nečak Franček Maršič, salezijanec in župnik v Veržeju. Na željo srebrnomašnika ni govoril o njem, ampak o vlogi duhovnika v sodobni družbi. V tem pastoralnem letu sta v župniji nastali tudi dve pastoralni skupini: svetopisemska in Frančiškov svetni red. Somaševanje s srebrnomašnikom Svetopisemska skupina - Skupina se zbira vsako tretjo nedeljo v mesecu k svetopisemski molitvi in k premišljevanju odlomkov svetega pisma. Tako skupaj bolje spoznavamo sveto pismo, predvsem pa se potem čez mesec trudimo živeti po božji besedi, ki smo jo premišljevali in se o njej pogovarjali. Oživitev Frančiškovega svetnega reda ali Tretjega reda -- Pred nekaj meseci je od nekaterih vernikov prišla pobuda, naj oživimo v župniji Tretji red ali Frančiškov svetni red (FSR), kot se po prenovi imenuje. In res se nas 17 članov vsako prvo nedeljo v mesecu srečuje v cerkvi v molitvi in premišljevanju Frančiškove duhovnosti. V nedeljo 1. septembra smo imeli tudi gosta p. Maksa Klanjška-minorita, ki nam je temeljiteje razložil namen tega reda. Župnijsko romanje - Letos smo imeli župnijsko romanje v Žužemberk, Stično, Muljavo in Ivančno Gorico. Tako smo tudi kot verniki bolj spoznali bratomorno klanje v 2. svetovni vojni in v slovenski spravni cerkvi molili za spravo slovenskega ljudstva. 184 Obnova vaške cerkve na Melincih - Na starem delu smo najprej naredili izolacijo, potem pa temeljito obnovili omet. Poleg starega dela pa smo potem tudi nanovo prepleskali še novi del cerkve. BOGOJINA - »Možnost za dosego Najvišjega je v vsakem človeku, treba ji je samo slediti,« je zapisal mislec. Tudi v župnijski skupnosti bi naj bile duhovne in snovne silnice naravnane tako, da bi vsem njenim članom pomagale odkrivati otipljivost božje ljubezni. Minulo pastoralno leto jc v župniji potekalo predvsem v okviru priprav na prihod sv. očeta in birmo. Ob »tednu naših družin«, ki ga imamo vedno v začetku adventa, so bile občestvu predstavljene birmanske skupine: Egiptovski Jožef, Janez Krstnik, Sv. Vid, Naša krivda, Sončni žarki. Dvanajst plamenov, Mojzes. Vse skupine so pod vestnim in zavzetim vodstvom mentorjev pripravile božičnico, sodelovale večkrat pri bogoslužju in pri akademiji pred samo birmo. V pripravi na birmo so zelo lepo sodelovali tudi starši birmancev. En dan so skupaj z otroki preživeli tudi v Domu duhovnosti v Kančevcih. Po besedah bratov kapucinov in v šepetajoči tišini pred Najsvetejšim smo vsi skupaj dočutevali Božjo bližino in Duha ljubezni. Dcvetdnevnico v čast Sv. Duhu pred birmo pa so nam bogatih: Taras Kermauner, Imre Jerebic, sestre Hčere Marije pomočnice, sestre Družbe sv. Križa, skavti... Na obisk sv. očeta in na birmo pa smo sc v župniji pripravljali tudi s tridnevnico, ki sla jo vodila p. Karel Gržan in p. dr. Vinko Škafar. Bogojanski birmanci * Bela nedelja je potem prinesla 75 birmancem darove Sv. Duha. Birmoval je škof dr. Franc Kramberger Bog daj, da bi vsi birmanci ostali tudi praktični kristjani. Ob Nedelji Sv. pisma smo ob mentorstvu pedagoga g. Jožefa Gutmana pripravili razstavo Knjige vseh knjig. Namenjena je bila tudi hvaležnemu spominu vseh naših kulturnikov, ki smo se jih ob Prešernovem dnevu spomnili tudi z mašo in 185 duhovno-kulturnim programom. Pri delu »za dobro« nas je vse spodbujala Žup. Karitas (obiski bolnikov, organiziranje župnijskega srečanja za bolnike in ostarele, zbiranje živil in sredstev za pomoč potrebnim...). Skoraj vsaka hiša v župniji se že krasi s kakšnim spominkom domače Karitas. »Inovatorka« je navadno naša skrbna gospa Bariča Gašpar. Naj dobri Bog blagoslavlja delo naših karitativnih delavcev še naprej. Z veliko prizadevnostjo so organizirali tudi področno dobrodelno prireditev: SLEDI DO LJUDI. V maju nas je s čudovitim petjem razveselil ženski pevski zbor »Petrol«, kot tudi mešani pevski zbor Sv. Cecilije iz Ljubljane. K prvemu sv. obhajilu je pristopilo samo 13 prvoobhajancev. Enako število osmošolcev je izpovedalo vero. S sv. očetom v Postojni se je srečalo 91 mladih. Več kot osem avtobusov pa bi napolnila množica iz župnije, ki se je srečala s papežem v Mariboru. Kar precej mladih in ministrantov se je udeleževalo duhovnih vaj m obnov, posebej v Kančevcih. Ob sklepu veroučnega leta so »mali» pevci in ministranti romali na Brezje. Sicer pa v župniji veliko romamo tudi v režiji Društva upokojencev iz Bogojine. Tudi romanja k Mariji v Turnišče so bila pestra. Mladi peš, ostali z avtobusom in avtomobili. 70-letnica Plečnikove cerkve v Bogojini Vili. Košičev teden smo posvetili 70-letnici Plečnikove bele golobice, farne cerkve. Zvrstilo se je veliko lepih, duhovno-kulturno bogatih prireditev: okrogla miza o Plečnikovi umetnini, proslava in blagoslovitev (ob 35-letnici) osnovne šole v Bogojini, ljudska igra, blagoslovitev obnovljene kapele v Filovcih, Lončarska delavnica, razstava slik članov društva LIKOS, ki so 15. 08. 1996 organizirali slikarsko kolonijo na temo: Plečnikova cerkev v Bogojini, in nato slike na razstavi ponudili v prodajo, izkupiček pa darovali za obnovo cerkvenega ostrešja. Tudi na lem mestu zasluži akcija L1KOSA zahvalo in pohvalo, posebej še njen pobudnik ing. Jože Puhan. V enaki meri zahvala in pohvala dr. Francu Horvatu in vsem organizatorjem koncerta, ki ga je imel Komorni orkester Mendelssohn strings iz Veszprema, izkupiček je bil prav tako namenjen cerkvi. Kulturni teden smo 186 sklenili v nedeljo 1. spetembra z akademijo in somaševanjem duhovnikov rojakov ter dekanijskih duhovnikov, ki ga je vodil škof dr. Jožef Smej. Peli so združeni zbori iz Beltince, G. Bistrice, Crensovec, Odranec, Martjanec in Bogojine pod vodstvom organista A. Maroše. Slovesnost je počastil tudi minister za kulturo dr. Janez Dular, župan domače občine Franc Cipot, župan občine M. Sobota Andrej Gerenčer, svetnik dr. Jožef Magdič, sekretar za kmetijstvo I. Obal itd. Ob svojem jubileju jc cerkev dobila prenovljeno ostrešje (več kot 42 ()