GLASILO INSTITUTA ZA SLOVENSKI ]EZIK FRANA RAMOVŠA ZRC SAZU N l-U JEZIKOSLOVNI ZAPISKI ISSN 0354-0448 Uredniški odbor Kozma Ahačič, Hubert Bergmann, Metka Furlan, Mateja Jemec Tomazin, Karmen Kenda-Jež, Valerij M. Mokijenko, Alenka Šivic-Dular, Andreja Žele Urednik Peter Weiss Tehnična urednica Alenka Jelovšek Prevod izvlečkov in povzetkov v angleščino Donald Reindl, DEKS, d. o. o. Prelom Brane Vidmar in Simon Atelšek Oblikovanje Milojka Žalik Huzjan Naslov uredništva Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: 01 4706 160 Peter.Weiss@guest.ames.si ali isj@zrc-sazu.si http://bos. zrc-sazu.si/knj ige/index .html Izdal Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU zanj Marko Snoj Založila Založba ZRC zanjo Oto Luthar Tisk Cicero, Begunje, d. o. o. Naklada 250 izvodov Letna naročnina 10 €, za študente 8 € Cena posamezne številke 7 €, dvojne številke 12 € Naročila sprejema Založba ZRC, p. p. 306, 1001 Ljubljana, Slovenija Telefon: 01 4706 464 zalozba@zrc-sazu.si Jezikoslovni zapiski so uvrščeni v mednarodne zbirke podatkov MLA International Bibliography of Books and Articles on the Modern Languages and Literatures, New York, ZDA; Bibliographie linguistique / Linguistic bibliography, The Hague, Nizozemska; IBZ, K. G. Saur Verlag, Osnabrück, Nemčija; New Contents Slavistics, Staatsbibliothek zu Berlin, Nemčija. Revija izhaja s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5, ki ob priznavanju avtorstva dopušča nekomercialno uporabo, ne dovoljuje pa nobene predelave. JEZIKOSLOVNI ZAPISKI Glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša 20 • 1 2014 ZALOŽBA Z R C Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Ljubljana 2014 Kazalo Razprave in članki Hubert Bergmann, Nemške izposojenke v slovenščini Hildegard StriedterTemps: življenjepisno-znanstvenozgodovinske opombe po petdesetih letih...............................................7 Metka Furlan, Slovarska monografija Hildegard Striedter-Temps Deutsche Lehnwörter im Slovenischen (1963) v luči Bezlajeve kritike (1964) - petdeset let pozneje................................25 Helena Dobrovoljc, Normativna informacija v slovarju...................43 Darinka Verdonik, Frazeološkost krščanskega izrazja v vsakdanjem govoru ....................................................... 59 Maša Rolih, Različni vplivi na jezik mladih............................79 Jernej Kusterle, Ulična poezija v interakciji z (živim) jezikom .............93 Katja Lumbar, Vpliv stopnje ustreznosti terminološkim načelom in avtoritete avtorja termina na uveljavljenost terminov v odnosih z javnostmi ..................................................107 Simon Atelšek, Tvorbeni načini čebelarskega izrazja v Dajnkovem Čelarstvu (1831)...............................................121 Elod Dudas, Vprašanje časa prevzema madžarskih izposojenk v prekmurski knjižni jezik........................................135 Peter Weiss - Karmen Kenda-Jež, Sistem SLOnar: povedne oznake slovenskih narečnih različkov (od narečne skupine do idiolekta) ........145 Helena Grochola-Szczepanek, Grzecznosciowe zachowania j^zykowe w srodowisku wiejskim na przykladzie gwary spiskiej w Polsce.....................................................175 MaKCUM A. WmKUH, K ^THMOflO^HH gpeBHepyCCKHX TOnOHUMOB C cy$$HKCOM *-itji..............................................189 Luka Repanšek, Prispevek k sistematizaciji strukturnih tipov starokeltske toponimije.........................................199 Ocene in poročila Janez Orešnik, Predavanje na tisočem sestanku Lingvističnega krožka Filozofske fakultete v Ljubljani dne 14. januarja 2013...........215 Ljudmila Bokal, Tržiški slovar ......................................221 Metka Furlan, Plemenito dejanje brnskih etimologov....................225 Ines Voršič - Irena Stramljič Breznik, Besedotvorje in njegovi viri v slovanskih jezikih..............................................231 Nataša Gliha Komac - Nataša Jakop - Boris Kern - Simona Klemenčič - Domen Krvina - Nina Ledinek - Mija Michelizza - Tanja Mirtič - Andrej Perdih - Špela Petric - Marko Snoj -Andreja Žele, Izbrisani slovarski sestavki iz druge, dopolnjene in deloma prenovljene izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika........235 Razprave in članki Nemške izposojenke v slovenščini T Hildegard Striedter-Temps § Življenjepisno-znanstvenozgodovinske opombe o po petdesetih letih „ Hubert Bergmann ^ Cobiss: 1.01 Prispevek se ukvarja z biografijo nemške slavistke Hildegard Striedter-Temps ^ (1931-1972) ter z genezo in s sprejemom njene monografije Nemške izposojenke v slovenščini {Deutsche Lehnwörter im Slovenischen) iz leta 1963. Ta ^ je, skupaj z njeno (leta 1958 natisnjeno) disertacijo Nemške izposojenke v sr- ^ bohrvaščini {Deutsche Lehnwörter im Serbokroatischen), še vedno eno izmed > standardnih del o stikih med nemščino in posameznimi slovanskimi jeziki. q Ključne besede: biografija, slovenščina, nemščina, jezikovni stik, zgodovi- j na slavistike ^^ Hildegard Striedter-Temps' German Loanwords in Slovenian: ® A Scientific-Historical Study Fifty Years On This article deals with the biography of the German Slavist Hildegard Stried- ^ ter-Temps (1931-1972) and the creation and reception of her volume Deutsche ^ Lehnwörter im Slovenischen (German Loanwords in Slovenian), published in W 1963. This work, together with her dissertation Deutsche Lehnwörter im Ser- ^ bokroatischen (German Loanwords in Serbo-Croatian), printed in 1958, is still one of the standard works on Slavic-German language contact. Keywords: biography, Slovenian, German, language contact, history of Slavic studies 1 Uvod Pri pripravah na ta prispevek se mi je postavilo radovedno vprašanje o življenjepi-snem ozadju Hildegard Striedter-Temps, avtorice do danes najobsežnejše in najbrž največkrat navajane monografije o germanizmih v slovenščini. Ta je leta 1963, torej pred pol stoletja,1 izdala delo Nemške izposojenke v slovenščini (Deutsche Lehnwörter im Slovenischen). Že pet let prej, leta 1958, je v knjižni obliki izšla njena disertacija, ki je bila posvečena nemškim izposojenkam v srbohrvaščini (Deutsche Lehnwörter im Serbokroatischen). Obe knjigi sta postali standardni deli, nadaljnje objave avtorice ali objave o njej pa tudi v času interneta iščemo brez uspeha. Zato se je zdela še toliko bolj mikavna naloga, da bi o njej izvedel kaj natančnejšega. Prvi in hkrati odločilni napotek je dal Peter Weiss z Inštituta za slovenski jezik Ta prispevek je nastal večinoma še leta 2013. Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. Izpod njegovega peresa izvira kratek prispevek o Hildegard Striedter-Temps v 12. zvezku Enciklopedije Slovenije, ki N je izšel leta 1998 (Weiss 1998).2 Weiss me je opozoril na zgodnjo smrt slavist-1 ke Hildegard Striedter-Temps in na njenega moža Jurija Striedterja, pomembnega ^ raziskovalca literature, katerega priimek je prvi priimek njenih dveh in ki danes O živi v Združenih državah Amerike. Z njim je potem steklo poučno dopisovanje, iz S katerega izvirajo pomembni podatki v tej skici.3 L 0 v 2 Življenjepisna skica o znani neznanki N 1 Hildegard Striedter-Temps se je rodila 24. januarja 1931 v Gardelegnu v regiji Altmark na severu pokrajine Saška-Anhalt kot tretji otrok slikarskega mojstra Z Fritza Tempsa in njegove žene Elisabeth, rojene Winkelmann. Od leta 1937 je obi-A skovala osnovno šolo v svojem rojstnem mestu in tam od leta 1941 srednjo šolo. P Med šolsko reformo iz leta 1946 je prešla iz srednje šole v deseti razred oddelka 1 za moderne tuje jezike gimnazije, na kateri je 14. julija 1949 navsezadnje maturi-S rala.4 Tempsova je nameravala študirati na Univerzi v Halleju ob Saali, vendar pa ^ ni dobila študijskega mesta. Ob vpisu na Svobodno univerzo (Freie Universität, 1 FU) v Berlinu je v na roko spisanem življenjepisu pripomnila: »Vendar pa je bilo 0 moje upanje [na študijsko mesto v Halleju - H. B.] zaman. Odklonili so me. Ni • bilo ,zadostne družbenopolitične zrelosti'« (FU UA, študentska dokumentacija, 1 življenjepis). Nakazani primanjkljaj »družbenopolitične zrelosti« je bil očitno • predvsem v okoliščini, da je bil njen oče lastnik že več rodov delujočega družin-1 skega podjetja in predsedujoči Krščansko-demokratske unije (CDU, tudi »vzhodne CDU«) v kraju.5 Potem je Hildegard Temps odšla v Zahodni Berlin, se oktobra 1950 vpisala na Filozofsko fakulteto Svobodne univerze in študirala slavistiko (kot glavni predmet) ter germanistiko in indoevropščino (kot stranska predmeta).6 Na vprašanje »Kateri poklic želite doseči?« v vpisnem vprašalniku oz. v statističnem vprašalniku je odgovorila učiteljica oz. učiteljica na višjih šolah. Na vpisnem Podobno skop zapis (z napačnim pisanjem priimkov Striedter Temps) je mogoče najti v leksikonu Osebnosti (2008: II 1083). Profesorju Juriju Striedterju se tu še enkrat posebej zahvaljujem za njegove informacije in za to, da je dal na razpolago portret svoje umrle žene. Pismo Jurija Striedterja; FU UA, študentska dokumentacija, življenjepis oz. vprašalnik. V FU UA, promocij ska dokumentacija, življenjepis, je osrednji čas šolanja zamejen z letnicama 1940-1946. Starejši brat Hildegard Striedter-Temps, ki je bil prav tako kot oče izučen slikar, je bil na lastno željo odpuščen iz kratkega vojnega ujetništva na Zahodu. Pozneje je ustanovil uspešno lastno slikarsko podjetje in je bil prav tako politično angažiran za CDU (pismo Jurija Striedterja). FU UA, študentska dokumentacija oz. FU UA, promocijska dokumentacija. Predmet in-doevropščina se je morda pridružil pozneje, v rubriki Poznejši poklic v vpisnem vprašalniku je na vprašanje po nameravanem študiju mogoče najti odgovor slavistika, stranski predmet germanistika. 6 vprašalniku je zapisana tudi ocena sprejemnega izpita: »Ocena V« (FU UA, študentska dokumentacija, vprašalnik oz. statistični vprašalnik). Izpit je opravila pri nikomer drugem kot pri slovitem slavistu Maxu Vasmerju,7 ki je ob oceni pripisal: »Odličen občutek za pomenske odtenke v ruščini.«8 Vasmer je bil pozneje tudi prvi ocenjevalec njenega doktorskega dela, o čemer bo še govor. V slavističnem seminarju Svobodne univerze je Tempsova srečala svojega poznejšega moža Jurija Striedterja, ki je bil kot sin baltskih Nemcev rojen leta 1926 v Novgorodu v takratni Sovjetski zvezi. Ta se je po promociji iz literarne vede leta 1953 na univerzi v Heidelbergu potegoval za študijsko mesto na Svobodni univerzi, da bi tam nadaljeval študij ruskega jezika in književnosti, ki ga je začel leta 1950 v Parizu, in da bi se habilitiral. Postala sta par in se 17. maja 1956 poročila na matičnem uradu Berlin-Zehlendorf, sledila pa je cerkvena poroka, ki jo je v vaški cerkvi v kraju Berlin-Dahlem opravil prijatelj, teolog in politično angažirani pastor Helmut Gollwitzer.9 Leta 1962 se jima je rodil sin Georg Friedrich, leta 1965 pa Johann Christoph. Potem ko je leta 1967 Jurij Striedter, ki se je medtem habilitiral, dobil profesuro na novoustanovljeni univerzi v Konstanzu, se je družina preselila v Dettingen ob Überlinškem jezeru, ki danes spada v mesto Konstanz. Tu se je Hildegard Striedter-Temps dejavno vključila v lokalno politiko in pristopila k leta 1963 ustanovljeni podružnici Socialdemokratske stranke Nemčije (SPD) (gl. Chronik SPD Dettingen 1983). Leta 1968 je bila za šest let izvoljena v dettingenski občinski svet, vendar pa je to funkcijo opravljala le nekaj časa, ker je že kmalu po preselitvi zbolela za rakom. Začel se je dolg boj z boleznijo, ki ga Hildegard Striedter-Temps okoli leta 1970 (Zasebni arhiv Jurija Striedterja) m hh nn Z > O hJ m o nn N H Biografske podatke o Vasmerju je mogoče najti v Hunger 1964 in Zeil 1993a. FU UA, študentska dokumentacija. Na istem mestu sta poleg Vasmerjevega podpisa še dva, ki pa ju ni bilo mogoče razbrati. Gollwitzer (1908-1993) je bil dejaven kot član protestantske Izpovedujoče cerkve v na-cionalsocialističnem času, pozneje pripadnik gibanja Boj proti atomski smrti v petdesetih in študentskega gibanja v šestdesetih letih 20. stoletja (prim. R. L. 1993 in Treulieb 2008). 8 Z je nazadnje izgubila: Hildegard Striedter-Temps je umrla 19. aprila 1972, pokopana pa je bila v Dettingenu.10 Z I ^ 3 Disertacija Hildegard Striedter-Temps Nemške izposojenke v srbohrvaščini 0 S Kot je bilo že omenjeno, se je Hildegard Striedter-Temps v disertaciji, ki jo je leta L 1957 predložila Svobodni univerzi v Berlinu, ukvarjala z nemškimi izposojeno kami v srbohrvaščini. Pobudo za to je očitno dobila od samega Vasmerja (pismo v Jurija Striedterja). V mnenju o doktorskem delu z datumom 12. avgust 1957 je Vasmer najprej pripomnil, da je delo o nemških izposojenkah v srbohrvaščini kljub objavam Edmunda Schneeweisa11 in Miloša Trivunca12 zaželeno in potrebno, predvsem ker sta se oba imenovana raziskovalca premalo ukvarjala z vprašanjem Z »glasovnih ustreznikov«. Izkazal je priznanje dejstvu, da je Striedter-Tempsova A v svojem delu poskusila preseči ta primanjkljaj. Kritično je bilo pripomnjeno, da P je bila premalo izkoriščena leposlovna književnost 19. in 20. stoletja, čeprav je 1 Vasmer pohvalno omenil, da je avtorica korpus svojih predhodnikov obogatila S ne le s potrditvami iz »splošnih srbohrvaških slovarjev«, ampak tudi s takimi iz ^ sodobnega jezika, iz zgodovinskih dokumentov in iz narečnega gradiva. Vasmer 1 je priznal »dober razgled v srbohrvaščini in v sekundarni literaturi in res dobro 0 jezikoslovno šolanost«. Sledijo kritične pripombe po točkah, recimo k vidikom • glasoslovja, uporabljeni terminologiji in vlogi posredniških jezikov. Skratka: »Na 1 splošno pomeni delo velik napredek v raziskovanju nemških izposojenk v srbo- • hrvaščini in si zasluži oceno laudabile« (FU UA, promocijska dokumentacija, 10 Kot piše Jurij Striedter v pismu, je Hildegard Striedter-Temps umrla na kliniki v Tübin-genu; drugi viri navajajo kot kraj smrti Konstanz (Weiss 1998; Osebnosti 2008: II 1083; Striedter 2010: 267). Jurij Striedter se je ponovno poročil leta 1974 in leta 1977 sprejel povabilo z univerze v Harvardu v ZDA, kjer je do upokojitve leta 1996 opravljal dvojno profesuro (Slovanski jeziki in književnosti in Primerjalna književnost). Zdaj živi v Tampi na Floridi. 11 Edmund Schneeweis (1886-1964), profesor na univerzah v Pragi, Rostocku in Berlinu, je objavil več del o nemško-slovanskem jezikovnem stiku. Njegovo v tem pogledu glavno delo, Nemške izposojenke v srbohrvaščini v kulturnozgodovinskem pogledu (Die deutschen Lehnwörter im Serbokroatischen in kulturgeschichtlicher Sicht), je izšlo šele leta 1960 pri založbi de Gruyter v Berlinu (prim. Zeil 1993b oz. zapis Edmund Schneeweis v katalogu profesorjev v Rostocku (http://cpr.unirostock.de/metadata/cpr_per-son_00002287>, dostop 8. 2. 2014. 12 Srbski germanist Miloš Trivunac (1876-1944), profesor na beograjski univerzi, je leta 1937 v reviji Strani pregled (št. 7-8) objavil prispevek Nemški vplivi v našem jeziku (Ne-mački uticaji u našem jeziku, posebni odtis: Beograd: Štamparija M. Sibinkica, 1937); nemški prevod je izšel leta 1939 pod naslovom Die deutschen Einflüsse in unserer Sprache na Dunaju. Trivunac je bil v letih 1941-1942 kratek čas minister za šolstvo v »vladi narodne rešitve« Milana Nedica in je bil leta 1944 po osvoboditvi Beograda usmrčen kot kolaboracionist. (Prim. Bekic 2003; sr.wikipedia: Miloš Trivunac.) Hildegard Striedter-Temps je 20. decembra 1957 opravila rigoroz.15 Iz dokumentov izhaja, da so bili izpraševalci Vasmer, von Kienle in medievist Helmut de Boor.16 Zapisniki o izpitu dajejo slutiti, kako obsežno in široko je bilo pripravljalno gradivo. Tako je de Boorov izpitni del obsegal podrobna vprašanja o Richard von Kienle (1908-1985) je bil od leta 1953 profesor za indoevropščino na Svobodni univerzi v Berlinu (več Kürschner 1970: 1427; 1987: 5322). Zgodovinska glasovna geografija celotnega bavarskega narečnega prostora (Historische Lautgeographie des gesamtbairischen Dialektraumes, Wien - Graz - Köln: Böhlau, 1956) Eberharda Kranzmayerja je očitno izšla prepozno, da bi jo Striedter-Tempsova lahko upoštevala v disertaciji, vendar pa jo je upoštevala v natisnjeni obliki. Zanjo je raziskovala tudi v dunajski pisarni WBÖ: »Šele po promociji sem imela možnost, da sem lahko v slovarski pisarni Avstrijske akademije znanosti na Dunaju uporabila gradivo za avstrijsko-bavarski narečni slovar« (Striedter-Temps 1958: 3, 5). To je datum (dopolnjen z opombo Začetek 1233), ki je naveden na de Boorovem zapisniku o rigorozu, druga dva zapisnika pa nista datirana. Tudi Harder idr. 1982: I 41 navaja ta datum, vendar brez nadaljnjega komentarja. Helmut Anton Wilhelm de Boor (1891-1976) je bil v letih 1949-1959 profesor za starejši nemški jezik in književnost ter za nordijsko filologijo na Svobodni univerzi (več gl. König 2003: I 233sl.). mnenje Maxa Vasmerja). Drugi ocenjevalec, Richard von Kienle,13 v koreferatu, ^ ki ga je podpisal 3. decembra 1957, najprej opaža, da je bila njegova osnovna naloga ^ ovrednotenje germanističnih vidikov dela. Težavo zastavljene naloge vidi predvsem v širokem spektru nemških jezikovnih oblik, ki jih je treba upoštevati in ki segajo ^ od stare visoke nemščine do sodobnih narečij oz. standardnega in pogovornega jezika. Avtorici predlaga pred izdajo slovarja v knjigi - ker še ni bilo sodobnega ^ bavarsko-avstrijskega narečnega slovarja - vpogled v gradivo za nastajajoči Slovar ^ bavarskih narečij v Avstriji (Wörterbuch der bairischen Mundarten in Österreich, ^ WBÖ). Umanjkanje zgodovinske narečne slovnice bi, kot pravi von Kienle, lahko ^ nadomestila s skrbnim zbiranjem posameznih vsakokratnih informacij iz literature.14 ^ Nadalje kritično opaža, da je členitev glasoslovja, ki izhaja iz nove visoke nemščine, problematična, saj standardna nemščina temelji predvsem na srednjenemških nare- ^ čjih, medtem ko glasovno stanje izposojenk izraža predvsem bavarsko avstrijščino. ^ Po njegovem mnenju bi bila bolj smiselna delitev, ki bi izhajala iz srbohrvaščine, zaradi česar bi se avtorica morala natančneje spoprijeti s srbohrvaškimi razmerami glede kolikosti, ki jih pogreša, kar je zapisal v svojem mnenju tudi že Vasmer. Nato von Kienle piše o nekaj konkretnih leksemih in v zvezi z njimi o glasovnih problemih (kvantiteta, preglas) in priporoča izboljšanje sistema kazalk. Vendar pa se tudi njegov povzetek konča pozitivno: Z > O hJ m o Kljub tem kritičnim pripombam je treba dati priznanje tako gotovosti etimoloških razlag, obvladovanju zelo obsežnega in jezikovno mnogostranskega gradiva kot tudi dejanskemu napredku spoznanj, ki ga prinaša delo. Zato se lahko z oceno gospoda referenta cum laude povsem strinjam. (FU UA, promocijska dokumentacija, mnenje y von Kienleja) Z srednjevisokonemškem pesništvu 12. stoletja ter tudi prevod in jezikovnozgodo-vinsko analizo gotskega prevoda iz Markovega evangelija (1,29-31, ozdravitev N Petrove tašče). Njegova ocena: »V književnem in v jezikovnem delu pameten in do-1 mišljen dosežek, če kdaj ne bi bilo vrzeli v znanju. Izpit je vsekakor mogoče oceniti ^ s cum laude.« (FU UA, promocijska dokumentacija, de Boorov izpitni zapisnik). O Indoevropeistično področje so obsegala von Kienlejeva vprašanja: tipične značil-s nosti germanščine kot indoevropskega jezika, tipične spremembe v germanščini, L diskusija o teh spremembah na osnovi razvoja sodobnih indoevropskih jezikov, 0 tipika zastopstva nosnikov in jezičnikov kot zvočnikov v indoevropščini, tipika na v področju imperfekta v germanskih jezikih, glagolski vid in čas v indoevropščini, germanski imperfekt kot indoevropski čas. Tudi von Kienlejevo ocenjevanje se je dobro izteklo: »Izpit je pokazal dobro znanje. Ocena cum laude bi lahko bila prej zaokrožena navzgor.« (FU UA, promocijska dokumentacija, von Kienlejev izpitni Z zapisnik). Vasmerjev izpitni zapisnik k slavističnemu delu rigoroza naj bo tule kar A ponatisnjen, ne nazadnje zato, ker osvetljuje takratne učne vsebine stroke: P 1 Interpretacija odlomka iz dela »Zadonščina« (Gudzi 175), primerjava s Pesmijo o ^ Igorjevem pohodu. Stara -o- in -es-debla. Prevod odlomka iz staropoljskega dela K »Historye rzymskie«. Poljske glasovne posebnosti. Nosni vokali. Porazdelitev e in 1 r in 1. Interpretacija srbske pesmi o izgradnji Skadra. Metateza jezičnikov. Staroru- 2 ska prevodna literatura. Menaeum in Prolog, kronike, pridige. Hilarijonova hvalnica • Vladimirja Svetega. Literarni krožek v Rusiji na začetku 19. stoletja. »Beseda« in 2 »Arzamas« Šiškova. Karamzin. Zahodnjaki in slovanofili. Filozofsko pismo Čaa-4 dajeva. Hercenova »Emnoe h gyMH«. »Plemiško gnezdo« in »Rudin« Turgenjeva. • »Vojna in mir« L. Tolstoja. »BegHHe nrogH« Dostojevskega. Prvi vrhunec poljske ^ literature. Horac v Rusiji. Srbsko ljudsko pesništvo. Kraljevič Marko. (FU UA, promocijska dokumentacija, Vasmerjev izpitni zapisnik) Vasmer je zapisal lapidarno oceno dobro. Kmalu po uspešno opravljenem doktoratu, točneje leta 1958, je bila disertacija Hildegard Striedter-Temps natisnjena. Pod naslovom Nemške izposojenke v srbohrvaščini (Deutsche Lehnwörter im Serbokroatischen) je izšla kot 18. številka v zbirki Objave Oddelka za slovanske jezike in književnosti Vzhodnoevropskega inštituta (Slovanski seminar) na Svobodni univerzi v Berlinu (Veröffentlichungen der Abteilung für Slavische Sprachen und Literaturen des Osteuropa-Instituts (Slavisches Seminar) an der Freien Universität Berlin). Knjiga je izšla v komisijski prodaji pri Ottu Harrassowitzu v Wiesbadnu, natisnj ena pa je bila v tiskarni Hubert & Co. v Göttingenu. Kratka ocena Alexandra W. Wainmana, slavista na univerzi Britanske Kolumbije v Vancouvru v Kanadi, je izšla spomladi leta 1960 v reviji The Slavic and East European Journal (gl. Wainman 1960), naslednja, ki jo je napisal narodopisec Leopold Kretzenbacher, pa naslednje leto v reviji Zeitschrift für Volkskunde (Kretzenbacher 1961); Kretzenbacher je pozneje napisal tudi recenzijo druge monografije Hildegard Striedter-Temps. 17 V arhivu založbe Harrassowitz ni kakih drugih dokumentov o tem založniškem projektu, kot je avtorju tega prispevka v elektronskem pismu sporočila Bärbel Schubert 11. 11. 2013. 18 Koroški germanist Eberhard Kranzmayer (1897-1975) je bil eden od najpomembnejših nemško govorečih dialektologov 20. stoletja. Več o njem gl. v König 2003: II 1005sl.. 19 Prim. Österreichische Akademie der Wissenschaften: Almanach für das Jahr 1960, Graz - Wien - Köln: Hermann Böhlaus Nachf., 1961, 167 oz. (www.oeaw.ac.at/icltt/WBOE), dostop 24. 1. 2014. Hubert Bergmann, Nemške izposojenke v slovenščini Hildegard Striedter-Temps 4 Monografija Hildegard Striedter-Temps Nemške izposojenke v slovenščini Pet let pozneje, leta 1963, je Striedter-Tempsova objavila drugo monografijo, tisto, ki je spodbudila nastanek tegale prispevka. Pod naslovom Nemške izposojenke v ^^ slovenščini (Deutsche Lehnwörter im Slovenischen) je izšla kot 27. v isti zbirki kot njena disertacija, tudi tokrat v komisijski prodaji pri Ottu Harrassowitzu.17 Knjiga, ^ ki ima 225 strani, je bila natisnjena v Zvezni tiskarni (Bundesdruckerei) v Berlinu. ^ Kot urednik zbirke je bil podpisan Max Vasmer (skupaj z Valentinom Kiparskim ^ (1904-1983), ki je Vasmerja nasledil na katedri), vendar pa Vasmer izida monografije ni več doživel; umrl je 30. novembra 1962. Hildegard Striedter-Temps je v 21. letniku revije Südost-Forschungen objavila nekrolog svojemu učitelju, dolg nekaj strani (Striedter 1962). To je morda njena edina objava v kaki znanstveni reviji. ^ Zgradba druge monografije Striedter-Tempsove je v glavnem podobna njeni ^ raziskavi nemško-srbohrvaškega jezikovnega stika. V uvodnem delu je na kratko obravnavala stanje raziskav, potem korpus in metode. Takoj nato je v grobem skicirala zgodovinske povezave. Sledi Glasoslovje, v katerem je avtorica v podpoglavjih natančno analizirala glasovno substitucijo posameznih samoglasnikov in soglasnikov, izhajala pa je iz fonologije nemškega jezika - dajalca. V to poglavje je kot posebna enota vrinjeno vprašanje izposojenih pripon. Najobsežnejši del monografije pa predstavlja tako imenovani seznam besed, abecedni pregled nemških O izposojenk, vključno z etimološko razlago, podatki o osnovi nemške izposojenke, glasovnimi pojasnili in s kronološko uvrstitvijo prevzema. Ta del obsega nad 1600 ^ geselskih člankov (Bielfeldt 1965: 137). N Zanimive so ne nazadnje tudi zahvale na koncu uvoda, ker lahko pomagajo W osvetliti okoliščine nastanka te knjige. Tu se je Striedter-Tempsova po eni strani za- ^ hvalila Vasmerju za njegovo skrb in svetovanje pri sestavljanju študije. Potem navaja Eberharda Kranzmayerja18 in se mu zahvaljuje za to, da je med svojimi raziskavami smela uporabljati arhiv zapisov za Slovar bavarskih narečij v Avstriji (Wörterbuch der bairischen Mundarten in Österreich, WBÖ) na Dunaju. Srce tega arhiva, tako imenovani glavni katalog, je potem mogoče najti tudi kot poseben vpis v seznam literature v monografiji (Striedter-Temps 1963: XV). Arhiv zapisov za Slovar bavarskih narečij v Avstriji je bil takrat v že leta 1911 ustanovljeni Komisiji za izdelavo Avstrijsko-bavarskega slovarja in za raziskavo nemških narečij Avstrijske akademije znanosti (ÖAW); danes (2014) je ta projekt dodeljen Inštitutu za računalniško jezikoslovje in besedilno tehnologijo (ICLTT).19 Pripravljalna dela za ta slovaropisni veleprojekt segajo v čas pred prvo svetovno vojno. Isto leto, ko je izšla monografija Striedter-Tempsove o nemškem izposojenem gradivu v slovenščini, je ugledal luč sveta tudi prvi snopič slovarja. Obe deli Striedter-Tempsove sta bili intenzivno izpisani za slovar in ti listki z izpisi so bili pozneje uvrščeni v podatkovno zbirko N bavarskih narečij v Avstriji (Datenbank der bairischen Mundarten in Österreich, 1 DBÖ). Ker WBÖ v posameznih geselskih člankih vedno znova obravnava bava-^ rizme v sosednjih jezikih, se najdejo v doslej izšlih zvezkih slovarja mnogi sklici O na monografiji Hildegard Striedter-Temps, recimo v geslih Plätter, Plaue, Pörsch, S Porte,prangen I, predigen in v mnogih drugih. Avtorica v seznamu literature navaja L (brez podatka o mestu nahajališča) tudi dve rokopisni zbirki narečnih besed, ki ju 0 hranijo v arhivu slovarske pisarne, namreč okoli leta 1890 nastali Spodnjeavstrijski v narečni slovar (Niederösterreichisches Mundartenwörterbuch) Johanna Georga N Frimbergerja in zbirko Frischauf (Sammlung Frischauf), ki jo je v letih 1890-1930 1 sestavil Eugen Frischauf.20 Zahvalne besede je Striedter-Tempsova namenila tudi dvema osebnostma Z slovenistike, ki sta »omogočili in spodbujali raziskave na univerzi v Ljubljani A in v tamkajšnjem slavističnem seminarju« (Striedter-Temps 1963: XIV), namreč P raziskovalcu literature, kritiku in pisatelju Antonu Slodnjaku (1899-1983)21 ter je-1 zikoslovcu in slovaropiscu Francetu Tomšiču (1905-1975).22 Tomšičev Slovensko-S nemški slovar, kot je izšel leta 1958, je Striedter-Tempsova uporabila tudi za svoj K korpus (prim. Striedter-Temps 1963: VIII oz. XVIII). 1 Te namige na raziskovalna bivanja Striedter-Tempsove na Dunaju oz. v 0 Ljubljani je v pisni informaciji potrdil tudi Jurij Striedter, ki piše, da sta se z ženo • najbrž »malo pred letom 1960« za študijske namene zadrževala na Dunaju. V me- 1 stnih arhivih je opravljal raziskave za habilitacijo o ruskem pavlihovskem romanu, • ki jo je končal leta 1960,23 medtem ko je njegova žena najbrž pregledovala glavni 1 katalog slovarske pisarne. Med tem bivanjem naj bi se večkrat srečala s profesorjem Kranzmayerjem in njegovimi sodelavci (pismo Jurija Striedterja). K bivanju v Ljubljani, ki ga Striedter-Tempsova omenja v uvodu k monografiji, Jurij Striedter pripominja: Datuma se ne spominjam več natančno, zelo dobro pa tega, da sva tam stanovala pri zastopniku državne potovalne agencije »Putnik«, ki je zelo pomagal. Hilde je šla na teren, s tem ko je šla k tamkajšnjim kmetom na podeželje in jih je presenetila, ko jih je nagovorila v njihovem narečju. Nakar so ji rade volje potrjevali izposojenke iz nemščine v slovenščini ali pa prispevali nove. (Pismo Jurija Striedterja) ' Striedter-Temps 1963: XV oz. XVII; prim. WBÖ-Beiheft 2005: II 115. Obe zbirki dokumentirata narečja spodnjeavstrijskega področja Weinviertel (Vinska četrt). Več o tem pomembnem filologu gl. Prašelj 1967 in Osebnosti 2008: II 1042. ' Več o Tomšičevem življenjepisu gl. v Suhadolnik 1980. Habilitacijsko delo Jurija Striedterja je bilo oddano januarja 1960 in nosi naslov Pavli-hovski roman v Rusiji: prispevek k zgodovini ruskega romana pred Gogoljem (Der Schelmenroman in Russland: Ein Beitrag zur Geschichte des russischen Romans vor Gogol'); podatek iz virtualnega kataloga v Karlsruheju (www.ubka.uni-karlsruhe.de/kvk.html), dostop 11. 2. 2014. Leto pozneje je izšlo pod istim naslovom, in sicer kot 21. zvezek zbirke Objave ... (Veröffentlichungen ...), v kateri sta izšli tudi obe monografiji Striedterjeve 24 Drugo in zadnjo številko zbirke predstavlja naslednje, le 33 strani obsegajoče delo Eber-harda Kranzmayerja Najpomembnejša koroška krajevna imena 1: Gosposvetsko polje (Die wichtigsten Kärntner Ortsnamen 1: Das Zollfeld), Laibach, 1944. 25 Več o tem zavodu Wedekind 2008. Na raziskovalno bivanje v Ljubljani opozarja končno posredno tudi France ^ Bezlaj v svoji recenziji {gl. 5.3). V uvodu k oceni namreč pripominja: »Ime avto- ^ rice, ki se je pred leti nekaj časa mudila tudi v Ljubljani, je v slavistiki že poznano« ® (Bezlaj 1964: 192). ^ Da so bile ankete, o katerih piše Jurij Striedter, bolj slučajne kot sistematične, izhaja iz avtoričine izjave, zapisane v uvodu, da »ni mogla sama zbirati gradiva v ^ posameznih slovenskih pokrajinah« {Striedter-Temps 1963: IX). ^ Striedter-Tempsova v uvodu k monografiji pojasnjuje, na katerem korpusu temelji njena zbirka besed. Po eni strani so to še v 19. stoletju napisani slovarji Murka, Cigaleta, Jarnika, Janežiča in Pleteršnika, po drugi strani pa sodobna, tj. v 20. stoletju objavljena slovarja Tomšiča in Glonarja, pa tudi starejša slovarska dela Megiserja, Alasia da Sommaripe, Pohlina in Gutsmana. Poleg teh del so bili upora- ^ bljeni še Trubarjevi in Dalmatinovi prevodi Svetega pisma ter Štrekljeva zbirka ljud- ^ skih pesmi. Za živa slovenska narečja je morala poseči predvsem po delih Primusa Lessiaka in Eberharda Kranzmayerja {Striedter-Temps 1963: Vlllsl.). Hildegard Striedter-Temps se je, kot je bilo že nakazano, na kratko lotila že objavljene literature na temo izposojenk. Pri tem govori tudi o Kranzmayerjevi brošuri z naslovom Nemške izposojenke v slovenskem ljudskem jeziku (Die deutschen Lehnwörter in der slowenischen Volkssprache), ki jo je izdal leta 1944 na 47 straneh v Ljubljani {Kranzmayer 1944). Ob tem se je dotaknila tudi sodobnozgo- O dovinske in ideološke implikacije tega dela: ii£ hh Tu je upoštevana tako jezikoslovna kot tudi kulturnozgodovinska plat izposojenk, pri čemer je slednjo vsekakor treba opazovati previdno, pač ustrezno razmeram časa, v katerem je delo izšlo. {Striedter-Temps 1963: VII) Kranzmayerjeva raziskava, ki je v glasoslovno-zgodovinskih pogledih pretežno veljavna še danes, je, kar se tiče kulturnozgodovinskih sklepov, močno ideološko obarvana in tendenčna. Izšla je kot prva od le dve številki obsegajoče zbirke Objave Inštituta za koroške deželne raziskave (Veröffentlichungen des Instituts für Kärntner Landesforschung).'2'4 Kranzmayer je bil od začetka vodja tega leta 1942 ustanovljenega zavoda, za katerega sorazmerno nedolžnim imenom se je skrivala ustanova, katere namen je bil nazadnje v tem, da znanstveno opraviči aneksijsko in raznarodovalno politiko nacionalsocialistov na Gorenjskem, ki je bilo po napadu na Jugoslavijo {6. aprila 1941) priključeno Koroški.25 Z K sodobni recepciji monografije Hildegard Striedter-Temps o germanizmih v slovenščini Z 1 Medtem ko se je dalo o monografiji o germanizmih v srbohrvaščini odkriti le dve recenziji (gl. razdelek 3), je bil odmev na Nemške izposojenke v slovenščini očitno O večji. Raziskave so razkrile vsega skupaj tri ocene v nemških strokovnih revijah in S eno v slovenskem slavističnem glasilu: pri treh recenzentih gre za - z današnjega L stališča - »velika imena« njihove stroke, namreč za slavista Franceta Bezlaja in 0 Hansa Holma Bielfeldta in za etnografa Leopolda Kretzenbacherja. Danes manj v znan je četrti recenzent, Frank Siegmann. V nadaljevanju na kratko poročam o središčnih točkah teh štirih recenzij. Zanimivo je, da je bilo v vseh treh »prominentnih« ocenah vsaj nami-gnjeno na Kranzmayerjevo nesrečno monografijo iz leta 1944 - brez omembe Z Kranzmayerjevega imena v obeh besedilih, ki sta bili objavljeni v nemških glasilih, A izrecno pa v slovenski recenziji. P 1 5.1 Recenzija Leopolda Kretzenbacherja je natisnjena v drugem zvezku 75. S letnika revije Anzeiger für deutsches Altertum und deutsche Literatur, ki je ^ izšla julija 1964. Kretzenbacher (1912-2007) je malo pred tistim postal redni 1 profesor za etnografijo na Univerzi v Kielu. V svojih raziskavah se je vedno 0 znova intenzivno ukvarjal z jugovzhodnoevropskim prostorom in nemško-juž- • noslovanskimi kulturnimi povezavami in velja za enega od pionirjev primer- 1 jalne etnologije. Njegova povezava s slovenskim prostorom temelji ne nazadnje • v njegovem življenjepisu: izhajal je iz preproste železničarske družine iz (danes 1 slovenske) Spodnje Štajerske.26 Tri leta prej je Kretzenbacher že ocenil monografijo Hildegard Striedter-Temps o germanizmih v srbohrvaščini. Zanimivo je, da je Kretzenbacher v obsežnem uvodnem ekskurzu pokazal na ideološke zanke, v katere so vedno znova zahajali raziskovalci preteklih stoletij pri kulturnozgodovinskem vrednotenju procesov izposojanja, posebno še na nevarno interpretacijo številčno neenakih razmerij pri leksikalnih prevzemih med dvema jezikoma kot pokazateljih domnevnih velikih »kulturnih razlik« med etnijama, ki jih govorita. Očitno naslednja Kretzenbacherjeva izjava (ne nazadnje zaradi navedenih letnic) leti naravnost na Kranzmayerja, seveda ne da bi bilo navedeno njegovo ime: S slovenske strani je bila ta skrb [ene od zgoraj skicirane interpretacije »kulturnih razlik« - op. H. B.] prav posebej utemeljena, ker je bil obstoj germanizmov v njej ne le v jeziku tako pretirano poudarjen, da se je med letoma 1941 in 1944 [Kranzmayer - op. prev.] čutil upravičenega reči, da je knjižna slovenščina zgolj mlad, iz ilirizma in preporoda z začetka 19. stoletja umetno nastali jezik, medtem ko je »ljudstvo« vsepovsod uporabljalo »mešani« jezik, v katerem je premočno zastopan nemški element [...]. Kdor pa nima svojega lastnega jezika, tako je bilo [...] argumentirano, ta tudi nima lastne kulture in zato tudi ne pravice, da bi lahko obstajal kot »narod«. Politične posledice, ki so sledile iz tega, so bile za mali [...] slovenski narod [...] dovolj grenke. (Kretzenbacher 1964: 79) ' Več o Kretzenbacherjevem življenjepisu pri Brücknerju 2008 in Zieglerju 2008. 5.2 Recenzija Franka Siegmanna,27 ki je izšla prav tako leta 1964 v reviji Südost-Forschungen, v prvi vrsti poroča in ima komaj kako kritično točko. Kot edina od štirih ocen ne omenja ideoloških implikacij nekaterih prejšnjih del na to temo. Tudi tu je bilo omenjeno, da bi lahko bil korpus vsekakor še širši, recimo z upoštevanjem dnevnega tiska ali leposlovja, čeprav ocenjevalec po drugi strani razume tozadevno avtoričino samoomejevanje. Poleg manjših pomanjkljivosti, ki se tičejo fonetičnega zapisa, obžaluje, tako kot pozneje tudi Bielfeldt, pičlo rabo kazalk, ima pa razumevanje za to, da delo v prvi vrsti ni mišljeno kot priročnik. Tudi njegov povzetek je pozitiven: S temeljno študijo Hildegard Striedter-Temps smo dobili dragocen priročnik v nakazanem okviru, ki ga je zamejila avtorica. Prednosti tega nadvse zanesljivega in temeljitega dela so [...] natančno etimologiziranje, kar se da natančna določitev nemške predloge delno s pomočjo dialektologije, glasovnega dopolnjevanja in kronološke fiksacije. Upati smemo, da bodo rezultati še lahko upoštevani v napovedanem Slovenskem etimološkem slovarju. (Siegmann 1964: 413) 27 Kretzenbacher poudarja, da delo Hildegard Striedter-Temps »nikakor ^ ne sodeluje [...] pri tovrstnem raziskovanju izposojenk in kulturnih prostorov« ^ (Kretzenbacher 1964: 79). Še enkrat se je dotaknil njene monografije iz leta 1958, poudaril je, da je avtorica glede slovenskega položaja v tukajšnji, drugi knjigi »pred- ^ stavila jasnejšo sliko dejanskih jezikovnih razmer do časa po razpadu podonavske monarhije, celo vse do srede 20. stoletja, kot v prejšnjem delu o nemških izposojen- ^ kah v srbohrvaščini« (Kretzenbacher 1964: 81). Kritično pripominja, da bi lahko ^ bila obravnava vprašanja potovanja prevzetih besed (posredniška vloga romanščine oz. madžarščine pri prevzemanju germanizmov v slovenščino oz. slovenščine pri posredovanju germanizmov v romanščino v Furlaniji) še bolj poglobljena. Pogreša tudi opozorilo na pojav, da bi lahko bil zgodovinsko-pravni razvoj po eni strani in stvarno-jezikovna plat posameznih slovenskih področij življenja po drugi strani ^ različno usmerjeni. Njegov sklep je vendarle pozitiven: ^ Na splošno je mogoče hvaležno pozdraviti ta novi dosežek gospe St.-T. [Striedter-Temps] in berlinske slavistike k poznavanju jezikovnih in kulturnih odnosov nem- ^ ške narodnosti v Alpah do njihovih bližnjih slovanskih soprebivalcev in sosedov O kot resnično pridobitev za slavistiko, germanistiko in narodopisje. (Kretzenbacher ^ 1964: 83) O H Frank Siegmann (roj. 1925) je bil zadnji Vasmerjev asistent na oddelku za slovanske jezike na vzhodnoevropskem inštitutu Svobodne univerze. Tam je promoviral leta 1953 z disertacijo Glasba v življenju in delu ruskih romantikov (Die Musik im Leben und Schaffen der russischen Romantiker). Ta je izšla naslednje leto pod istim naslovom kot peti zvezek serije Veröffentlichungen der Abteilung für slavische Sprachen und Literaturen des Osteuropa-Instituts (Slavisches Seminar) an der Freien Universität Berlin (Harder idr. 1982: 32, 40). Z Pri omenjeni napovedi etimološkega slovarja slovenskega jezika gre najbrž za poskusni zvezek Etimološkega slovarja slovenskega jezika,28 ki ga je leta 1963 N objavil France Bezlaj. Prvi zvezek tega slovaropisnega veleprojekta je seveda izšel 1 šele leta 1976, monografija Striedter-Tempsove o izposojenkah v slovenščini pa je ^ tam navedena tudi v seznamu literature.29 O S 5.3 V Sloveniji je monografijo Hildegard Striedter-Temps ocenil nihče drug kot L France Bezlaj.30 V številki 6 devetega letnika revije Jezik in slovstvo je temu delu 0 posvetil dve strani. Njegova ocena je, to naj bo omenjeno že vnaprej, od vseh tule v navedenih najbolj kritična. Pri tem zbuja pozornost, da v znatnem delu njegovega besedila sploh ne gre za Hildegard Striedter-Temps in njeno knjigo, temveč avtor jemlje recenzijo za povod, da izraža nezadovoljstvo z dvema drugima izdelkoma slovenističnega raziskovanja v nemškem jezikovnem prostoru. Bezlaj izhaja iz Z opozorila, da je Hildegard Striedter-Temps učenka Maxa Vasmerja, ki ga je Bezlaj A očitno zelo cenil, in kritizira disertacijo Manfreda Mendeja Romanske izposoj enke P v slovenščini (Romanische Lehnwörter im Slovenischen), ki je bila leta 1956 pred- 1 ložena pri Vasmerju.31 Mende je ignoriral, to je Bezlajev glavni očitek, dejansko S vse, kar je bilo na to temo objavljeno po prvi svetovni vojni. Med drugim tudi naj ^ ne bi bilo več mogoče obravnavati vprašanj glasovne substitucije pri jezikovnem 1 stiku brez pomoči imenoslovja. Ta primanjkljaj ugotavlja Bezlaj tudi pri Striedter- 0 Tempsovi, čeprav priznava, da je njeno delo občutno nad ravnjo Mendejevega. Bezlaj • je omenil tudi Kranzmayerjevo monografijo iz leta 1944 na to temo kot primer za 1 tisto sramotno gledanje, ki razlaga nemško-slovenski jezikovni stik predvsem kot • odvisnost slovenščine od nemščine, in to je storil nedvoumno jasno: 1 Do grla smo siti avtorjev, ki so skušali slovenščino prikazati v čim bolj nebogljeni luči, tesno odvisno od dominantnega vpliva nemščine. Zadnji je tako obravnaval slovenščino E. Kranzmayer, ki je med okupacijo natisnil v Ljubljani bolj brušuro kakor monografijo »Die deutschen Lehnwörter in der slovenischen Volkssprache«. (Bezlaj 1964: 192) Bezlaj je Striedter-Tempsovi sicer priznal »solidnost« glede njene metode in pripomnil, da je gradivo v germanističnem smislu obdelano brez napak, izrazil pa je nezadovoljstvo s slovenistično platjo dela. Bezlajev glavni očitek meri pri tem predvsem na neenotnost gradiva, kjer naj bi bile pomešane različne časovne, stilistične in prostorske ravni. Novejših izposojenk v jezikih posameznih poklicev, kar se tiče recimo glasovnosubstitucijskih pojavov, pravzaprav ni mogoče primerjati s starimi prevzemi, ki so delno prišli celo v standardni jezik. Bezlaj tudi pripominja, 28 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika: poskusni zvezek, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1963. 29 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika 1, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976, XXIII. 30 Več o pomembnem slovenistu Francetu Bezlaju (1910-1993) v Osebnosti 2008: I 69sl. 31 Bezlaj je narobe zapisal Mendejevo ime (Alfred), zmotil pa se je tudi pri letnici disertacije (1958). Tri leta po izidu Bezlajeve recenzije je koroškoslovenski jezikoslovec Erik Prunč na sla-vistiki v Gradcu promoviral z disertacijo na to temo: Erich Prunč, Izposojenke v slovenskem knjižnem jeziku: poskus tipologije izposojenih skovank v slovenščini (Lehngut in der slowenischen Schriftsprache: Versuch einer Typologie der Lehnprägungen im Slowenischen), Graz, 1967 (tipkopis). Več o življenjepisu pomembnega slavista Hansa Holma Bielfeldta (1907-1987) gl. v Müller 1993 in Waibel 2011: 41. Valentin Kiparsky, Die gemeinslavischen Lehnwörter aus dem Germanischen, Helsinki, 1934. da v monografiji ni obravnavan vidik nemško-slovenskega kalkiranja, kar se mu zdi nasploh potrebno delo.32 ^t Etimolog Bezlaj nadalje dvomi konkretno o nemškem izvoru dveh leksemov (aškrc/aškrt/odškrt/odškrc in klavrn) in po drugi strani izraža začudenje, da nista ^^ bila upoštevana že v starej ši literaturi obravnavana germanizma kot piker in žekno/ žvokno. Po njegovem mnenju obravnavani plug ne spada k temi, ki se je je lotila, ^ ker gre pri tem za izposojo iz germanščine, do katere je prišlo še v praslovanskem ^ obdobju. Bezlajev končni povzetek je torej bolj negativen: ^ hh Vse to kaže, da je bila avtorica premalo kritična pri izbiranju gradiva in jo druga ^ strokovna literatura kakor germanistična sploh ni zanimala. Kadar se bo iste naloge lotil slavist, bo našel še precej neizkoriščenega gradiva posebno v ljudskih rastlinskih imenih in v pokrajinskem slovstvu. Brezpogojno pa bo moral vse besede samostojno in kritično vsestransko preiskati. (Bezlaj 1964: 193) hh Z 5.4 Ocena Hansa Holma Bielfeldta33 je kot zadnja izšla v 10. zvezku revije ^ Zeitschrift für Slawistik, ki jo je izdajala Nemška akademija znanosti v (Vzhodnem) O Berlinu leta 1965. V tem času je bil avtor direktor Inštituta za slavistiko Akademije hJ znanosti v (Vzhodnem) Berlinu. Delo Striedter-Tempsove je kritiziral najprej zaradi m nerazvidnosti meril pri njenem izboru besedja. Tako izraža nezadovoljstvo ob tem, o da so bile po eni strani sprejete skupnoslovanske zgodnje izposojenke (recimo tudi ^ pri Bezlaju obravnavani plug - gl. 5.3), po drugi strani pa v knjigi niso upoštevane hh nekatere zgodnje izposojenke, ki so omejene le na slovenščino, pri čemer navaja kot referenčno delo monografijo, ki jo je Kiparsky objavil leta 1934 in v kateri so ^ obravnavane izposojenke iz germanščine.34 Recenzent nadalje graja nedosledne h, podatke o razširjenosti navedenih besed v drugih slovanskih jezikih. Podobno kot že prej Bezlaj tudi Bielfeldt kritizira povzemajoči značaj dela, tj. zbirni seznam vseh kadar koli izpričanih germanizmov, ki za raziskavo »položaja nemških besed v slovenski leksiki« ni koristen, temveč jo bolj skriva. Bielfeldt je bil predvsem tudi slovaropisec; generacije tistih, ki so se v nemškem jezikovnem prostoru učile ruščino, so uporabljale njegov Ruski slovar (Russisches Wörterbuch, na kratko »Bielfeldta«), ki je prvič izšel leta 1955. Ta slovaropisni občutek se je pokazal tudi v njegovi recenziji. Tako se recimo pritožuje, da glasoslovje in besedni seznam med seboj nista dovolj povezana s kazalkami. Prav tako ga je neprijetno presenetilo, da gnezdenje v besednem seznamu ni bilo uporabljeno dosledno in da je zato ponovno odkrivanje leksemov, ki so navedeni v glasoslovju, v besednem seznamu Z oteženo. Glagol vunšati je recimo uvrščen pod vgščiti, etimološko identični glagol binčati pa je naveden kot samostojno geslo. Da bi bilo mogoče najti samostalnik N krida, ki v besednem seznamu stoji pod kräjda, bi, kot pravi Bielfeldt, zelo koristil 1 indeks vseh obravnavanih slovenskih besed in oblik. Nadalj e opozarja na nesrečno ^ večpomensko združitev (oz. skupno obravnavo v enem geslu) besed pipa 'Pfeife, O Rohr' in pipa 'Viehkrankheit'. Ker imata besedi različna etimološka izvora, bi ju S bilo bolje obravnavati ločeno kot homonima. Bielfeldt si je nadalje želel na splošno L »več zgodovinskega in smiselnega reda in vrednotenja«. Na kratko se je spustil tudi 0 v ideološko obremenjeno preteklost teme nemško-slovenskega jezikovnega stika, v ko v zvezi s tem primanjkljajem proti koncu recenzije pozitivno poudarja, da se je avtorica »pri tej odsotnosti sinopse izognila tudi prej na to temo marsikdaj negovani nemškonacionalistični interpretaciji«. Omenja tudi Kranzmayerjevo publikacijo iz leta 1944, vendar na drugem mestu, ne da bi ga neposredno povezal z ideološkim Z bremenom, o katerem je govoril. A Na koncu recenzije izraža Bielfeldt navsezadnje željo po pregledu izposojenk P iz nemščine v različnih delih slovanskega sveta: S Po izidu tega dela je še bližje želja po pregledu nemških izposojenk v različnih slo- K vanskih jezikih, predstavitvi skupnega in specifičnega. To, da ocenjeno delo zbuja 1 tudi želje, ne more nič zmanjšati njegove vrednosti. (Bielfeldt 1965: 139) 2 O • 0 6 Nadaljnje učinkovanje opusa Hildegard Striedter-Temps 1 1 Čeprav vsebujejo recenzije, kot se vidi, delno tudi kritične tone, pa to ne more popačiti dejstva, da so bile Nemške izposojenke v slovenščini Hildegard Striedter-Temps dolga desetletja referenčno delo za vse, ki se ukvarjajo z različnimi vidiki nemško--slovenskega jezikovnega stika. Temu ustrezno se knjiga pogosto tudi navaja, ravno v zadnjih letih, v katerih so izšla nova dela na to temo, ki pokrivajo širok spekter različnih vidikov in vprašanj. Ti segajo recimo - če bolj ko ne slučajno izberemo le dve deli - od nemških izposojenk pri Primožu Trubarju35 do germanizmov v programih komercialnega radia v Mariboru.36 Že nekaj časa so posamezni deli monografije Striedter-Tempsove dosegljivi tudi na internetu. Na Inštitutu za nemški jezik v Mannheimu so postavili portal z nemškimi izposojenkami Lehnwortportal Deutsch, platformo za slovarje izposojenk iz nemščine. Ta »obrnjeni slovar izposojenk« se usmerja na nemščino kot izvirni jezik. V okviru pilotnega projekta Priprava internetnega portala za nemške izposojenke v slovanskih jezikih (Einrichtung eines Internetportals für deutsche Lehnwörter in slawischen Sprachen) je bil besedni seznam germanizmov v monografiji Striedter-Tempsove slikovno in ročno digitaliziran in dan na razpolago na internetu, in sicer kot prvo od treh (v širšem smislu) slovaropisnih del, poleg dveh slovarjev, ki dokumentirata nemško-poljski jezikovni 35 Helena Jazbec, Nemške izposojenke pri Trubarju: na primeru besedila Ena dolga pred-guvor, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2007 (Linguistica et philologica 17). 36 Alenka Valh Lopert, Germanizmi v oddajah komercialne radijske postaje Radio City v Mariboru, Klagenfurter Beiträge zur Sprachwissenschaft 34-36 (2008-2011), 441-457. stik.37 S tem smo za pomemben korak bližje zgoraj navedeni Bielfeldtovi želji po primerjalnem »pregledu« nemških izposojenk v drugih jezikih. Neobjavljeni viri 37 Več o tem na (http://www1.ids-mannheim.de/lexik/lehnwortportal.html); besedni seznam Striedter-Tempsove je dosegljiv na (http://lwp.ids-mannheim.de/dict/st) {dostop do obojega 11. 2. 2014). Pismo Jurija Striedterja = pismo Jurija Striedterja 23. junija 2013, zasebni arhiv ^ Huberta Bergmanna. FU UA, promocijska dokumentacija = Svobodna univerza {Freie Universität) Berlin, Univerzitetni arhiv, fond Filozofska fakulteta, Promotionsunterlagen II, Nr. 483 (Hildegard Striedter-Temps). ^ FU UA, študentska dokumentacija = Svobodna univerza {Freie Universität) Ber- ^ lin, Univerzitetni arhiv, fond Vpisna pisarna, Studentenakte Nr. 6049 (Hil- ^ degard Temps). Z > Objavljeni viri in literatura ® hJ Bekic 2003 = Tomislav Bekic, Trivunac, Miloš, v: König 2003: III 1904-1905. Bezlaj 1964 = France Bezlaj, Mildegard [tako!] Striedter-Temps, Deutsche Lehn- O wörter im Slovenischen [ocena], Jezik in slovstvo 9 (1964), 191-193. ii£ Bielfeldt 1965 = H.[ans] H.[olm] Bielfeldt, H. Striedter-Temps, Deutsche Lehn- « wörter im Slovenischen [ocena], Zeitschrift für Slawistik 10 (1965), N 137-139. W Brückner 2008 = Wolfgang Brückner, Leopold Kretzenbacher [nekrolog], v: ^ Österreichische Akademie der Wissenschaften: Almanach 2006-2008, Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2008, 641-651. Chronik SPD Dettingen 1983 = Chronik des SPD-Ortsvereins Dettingen, Ortsgespräch Dettingen - Wallhausen 33 {september 1983), 4-5 (http://www. spd-dettingen.de/ortsgespraech/1983_033.pdf), dostop 11. 2. 2014. Eichler idr. 1993 = Ernst Eichler idr. (ur.), Slawistik in Deutschland von den Anfängen bis 1945: ein biographisches Lexikon, Bautzen: Domowina-Verlag, 1993, 470-472. Harder idr. 1982 = Hans-Bernd Harder idr. {ur.), Materialien zur Geschichte der Slavistik in Deutschland 1, Wiesbaden: O. Harrassowitz, 1982 {Veröffentlichungen der Abteilung für slavische Sprachen und Literaturen des Osteuropa-Instituts {Slavisches Seminar) an der Freien Universität Berlin 50/1). Hunger 1964 = Herbert Hunger, Max Vasmer [nekrolog], v: Österreichische Akademie der Wissenschaften: Almanach für das Jahr 1963, Wien: Hermann Böhlaus Nachf., 1964, 469-475. Z König 2003 = Christoph König (ur.), Internationales Germanistenlexikon 1800-E 1950 1-3, Berlin - New York: Walter de Gruyter, 2003. N Kranzmayer 1944 = Eberhard Kranzmayer, Die deutschen Lehnwörter in der slo-1 wenischen Volkssprache, Laibach: Ljudska tiskarna, 1944 (Veröffentlichun- ^ gen des Instituts für Kärntner Landesforschung 1). O Kretzenbacher 1961 = Leopold Kretzenbacher, Hildegardt Striedter-Temps. Deuts sche Lehnwörter im Serbokroatischen [ocena], Zeitschrift für Volkskunde 57 L (1961), 139-142. 0 Kretzenbacher 1964 = Leopold Kretzenbacher, Hildegard Striedter-Temps, Deut-v sche Lehnwörter im Slovenischen [ocena], Anzeiger für deutsches Altertum und deutsche Literatur 75 (1964), 79-83. Kürschner 1970 = Werner Schuder (ur.), Kürschners Deutscher Gelehrten-Kalender 1970 1-2, Berlin: Walter de Gruyter & Co., 111970. Z Kürschner 1987 = Werner Schuder (ur.), Kürschners Deutscher Gelehrten-Ka-A lender 1987: bio-bibliographisches Verzeichnis deutschsprachiger Wissen- P schaftler der Gegenwart 1-3, Berlin - New York: Walter de Gruyter, 151987. 1 Kürschner 2003 = Kürschners Deutscher Gelehrten-Kalender 2003 1-3, Mün-s chen: K. G. Saur, 1920 03. K Müller 1993 = Klaus Müller, Bielfeldt, Hans Holm, v: Eichler idr. 1993, 51-52. 1 Osebnosti 2008 = Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon 1-2, Ljubljana: 0 Mladinska knjiga, 2008. • Prašelj 1967 = P.[rašelj], N.[ada], Slodnjak Anton, v: Slovenski biografski leksikon 1 3 (10. snopič), Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967, • 361-365. 1 R. L. 1993 = R. L., Zornig und fromm. Zum Tode des Theologen Helmut Gollwitzer, Die Zeit Nr. 43 (1993) [nekrolog] (http://www.zeit.de/1993/43/zornig-und-fromm), dostop 11. 2. 2014. Siegmann 1964 = Frank Siegmann, Striedter-Temps, Hildegard: Deutsche Lehnwörter im Slovenischen [recenzija], Südost-Forschungen 23 (1964), 411-413. sr.wikipedia: Miloš Trivunac = sr.wikipedia: Mnnom TpHByHa^ (http:// sr.wikipedia.org/wiki/MH^om_TpHByHa^), dostop 7. 2. 2014. Striedter 1962 = Hildegard Striedter, Max Vasmer (1886-1962) [nekrolog], Südost-Forschungen 21 (1962), 402-406. Striedter 2010 = Jurij Striedter, Momente: Erinnerungen an Kindheit und Jugend (1926-1945): von Stalins Sowjetrussland zu Hitlers ,Großdeutschem Reich', Bochum - Freiburg im Breisgau: projekt verlag, 2010. (Ruska izdaja: ropHH OTpngTep, M^HoeeHUR: U3 cmaRUHCKOü CoeemcKoü Poccuu e «BeMUKO^epMaHCKUü peüx» rumnepa: eocnoMUHaHun o demcmee u mHocmu (1926-1945), nepeBog B. A. BpyH-^exoBo^o, MocKBa: AHPO-XXI, 2012.) Striedter-Temps 1958 = Hildegard Striedter-Temps, Deutsche Lehnwörter im Serbokroatischen, Berlin, Wiesbaden: O. Harrassowitz, 1958 (Veröffentlichungen der Abteilung für slavische Sprachen und Literaturen des Osteuropa-Instituts (Slavisches Seminar) an der Freien Universität Berlin 18). Striedter-Temps 1963 = Hildegard Striedter-Temps, Deutsche Lehnwörter im Slovenischen, Wiesbaden: O. Harrassowitz, 1963 (Veröffentlichungen der Abteilung für slavische Sprachen und Literaturen des Osteuropa-Instituts ^ (Slavisches Seminar) an der Freien Universität Berlin 27). ^ Suhadolnik 1980 = Stane Suhadolnik, Tomšič, France, v: Slovenski biografski leksikon 4 (12. snopič), Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ^ 1980, 127-129. Treulieb 2008 = Jürgen Treulieb, Helmut Gollwitzer: Erinnerung, der Freitag, on- ^ line izdaja z dne 26. 12. 2008 (www.freitag.de/autoren/der-freitag/helmut- ^ -gollwitzer), dostop 11. 2. 2014. ^ Waibel 2011 = Harry Waibel, Diener vieler Herren: Ehemalige NS-Funktionäre in der SBZ/DDR, Frankfurt am Main idr.: Peter Lang, 2011. Wainman 1960 = Alexander W. Wainman, Hildegard Striedter-Temps. Deutsche Lehnwörter im Serbokroatischen [ocena], The Slavic and East European ^ Journal 18 [New Series: 4] (1960), 175. WBÖ-Beiheft 2005 = Hubert Bergmann idr., Wörterbuch der bairischen Mundarten in Österreich: Beiheft 2: Erläuterungen zum Wörterbuch, Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2005. Wedekind 2008 = Michael Wedekind, Institut für Kärntner Landesforschung, v: Handbuch der völkischen Wissenschaften: Personen - Institutionen - Forschungsprogramme - Stiftungen, ur. Ingo Haar - Michael Fahlbusch, München: K. G. Saur, 2008, 266-275. Weiss 1998 = P.[eter] W.[eiss], Striedter-Temps [...], Hildegard, v: Enciklopedija ii£ Slovenije 12, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998. ^ Zeil 1993a = Liana Zeil, Vasmer, Max, v: Eichler idr. 1993, 413-415. N Zeil 1993b = Wilhelm Zeil, Schneeweis, Edmund, v: Eichler idr. 1993, 470-472. W Ziegler 2008 = Walter Ziegler, Leopold Kretzenbacher 13. 11. 1912 - 21. 6. 2007 ^ [nekrolog], Jahrbuch der Bayerischen Akademie der Wissenschaften 2007, München: C. H. Beck, 2008, 153-159. Prevedel Peter Weiss Hildegard Striedter-Temps' Deutsche Lehnwörter im Slovenischen Einige biografisch-wissenschaftshistorische Anmerkungen aus der Distanz von 50 Jahren Zusammenfassung Der vorliegende Beitrag befasst sich mit der Biographie der deutschen Slawistin Hildegard Striedter-Temps (1931-1972) sowie mit Entstehungsumständen und Rezeption ihrer 1963 veröffentlichten Monographie Deutsche Lehnwörter im Slovenischen. Diese gilt (neben ihrer 1958 in Buchform erschienenen Dissertation Deutsche Lehnwörter im Serbokroatischen) auch heute noch als eines der Standardwerke zum slawisch-deutschen Sprachkontakt. Umso erstaunlicher ist es, dass sich über die Autorin dieser beiden Bücher weder in der Fachliteratur noch im Internet Substantielles in Erfahrung bringen lässt. Diesem Manko möchte der Artikel begegnen, indem er einige biographische Eckdaten zu der früh verstorbenen Frau des bekannten Literaturwissenschaftlers Jurij Striedter zusammenstellt, ihren aka-N demischen Werdegang nachzeichnet sowie einige Hintergrundinformationen zu 1 ihren vielzitierten Monographien präsentiert. Dabei wird nicht zuletzt auch auf das wissenschaftliche Echo ihrer beiden Studien eingegangen. O S L O V N N A P 1 S K O O Slovarska monografija Hildegard Striedter-Temps Cobiss: 1.01 Deutsche Lehnwörter im Slovenischen (1963) «s v luči Bezlajeve kritike (1964) - petdeset let pozneje „ Metka Furlan m CLh V prispevku se ocenjuje, da je bila Bezlajeva dokaj kritična recenzija (1964) N slovarske monografije Hildegard Striedter-Temps Deutsche Lehnwörter im Slovenischen (1963) pretirana, saj je delo postalo pomemben referenčni vir za ^ vsa resnejša dela, ki so po letu 1963 obravnavala nemške izposojenke v slovenščini, tudi za Bezlajev Etimološki slovar slovenskega jezika. > Ključne besede: slovenščina, nemščina, nemške izposojenke, jezikovni stik O hJ Hildegard Striedter-Temps' Lexicographic Volume Deutsche Lehnwörter ^ im Slovenischen (German Loanwords in Slovenian, 1963) in Light of Bez-laj's Critique (1964): Fifty Years Later This article concludes that Bezlaj's rather critical review (1964) of Hildegard Striedter-Temps' lexicographic volume Deutsche Lehnwörter im Slovenischen (German Loanwords in Slovenian, 1963) was excessive because this book has ^ become an important reference work for all serious works that deal with German loanwords in Slovenian, including Bezlaj's Etimološki slovar slovenskega ^ jezika (Etymological Dictionary of Slovenian Language). Keywords: Slovenian, German, German loanwords, language contact 1 Leta 2013 je minilo okroglih petdeset let, odkar smo z delom Deutsche Lehnwörter im Slovenischen (Nemške izposojenke v slovenščini) mlade, dvaintridesetletne avtorice Hildegard Striedter-Temps, Vasmerjeve študentke v Berlinu, dobili prvo in do zdaj najobsežnejšo slovarsko monografijo o nemških izposojenkah v slovenščini. Leta 1958 je podobno delo z naslovom Deutsche Lehnwörter im Serbokroatischen (Nemške izposojenke v srbohrvaščini) izdelala tudi za hrvaški oz. srbski jezik, kar pomeni, da je Deutsche Lehnwörter im Slovenischen izgotovila bliskovito, v pičlih petih letih, če zanemarimo, da se ji je gradivo zanj verjetno nabiralo že pri pripravi prve slovarske monografije. Pred letom 1963 smo imeli namreč za področje samostojnih monografskih obravnav nemških izposojenk v slovenščini na razpolago le drobno, 47 strani dolgo študijo Eberharda Kranzmayerja Die deutschen Lehnwörter in der slowenischen Volkssprache (Nemške izposojenke v slovenskem ljudskem jeziku), ki je leta 1944 izšla v Ljubljani in ne vsebuje slovarskega dela, se pa bralec o obravnavanih nemških izposojenkah v slovenščini lahko pouči iz indeksa. Ker predstavljajo nemške izposojenke pomemben delež slovenske sodobne in pretekle knjižne in narečne leksike in ker so močno vplivale na oblikovanje žargonske N in slengovske govorice, hkrati pa pustile močan pečat tudi v našem onomastičnem 1 gradivu, predvsem v toponomastiki ter osebnih imenih in priimkih, je težko doje-^ mljivo, da se v dolgem obdobju petdesetih let ni našel posameznik ali skupina, ki bi O delo Striedter-Tempsove institucionalno ali zunajinstitucionalno nadgradil in aktu-s aliziral. Če sta prvi monografski obdelavi na to temo opravila tujca, bi pričakovali, L da bi se podobna nadgrajena monografska obdelava načrtovala in izgotovila doma 0 v slovenistični stroki. Vse kaže, da se nas splošno zamudništvo pri izgotavljanju te-v meljnih jezikoslovnih del drži bolj zaradi našega slabega načrtovanja kot pa zaradi maloštevilnosti ali jezikoslovne zapletenosti našega jezika. Zaradi časovne oddaljenosti od izida je slovarska monografija Striedter-Tempsove danes že težko dostopna in zato znana le še ozkemu krogu strokovnja-Z kov. Sodobnejšega in širšemu krogu dostopnega temeljnega slovarsko urejenega A referenčnega dela še vedno nimamo. To je velik primanjkljaj naše kulture in zna-P nosti še zlasti, ker so nemške izposojenke še vedno živa in aktualna tema laične 1 in strokovne javnosti, čeprav je nemščino kot dominanten vir dotoka izposojenk v s slovenščino v drugi polovici prejšnjega stoletja nadomestila angleščina. Krajša in daljša dela, ki nemške izposojenke v slovenščini vendarle obravnavajo in bi lahko 1 predstavljala vir za poglobljeno sistematično analizo, namreč imamo. Naj med njimi 0 izpostavim le najobsežnejši temeljni vir, Bezlajev Etimološki slovar slovenskega Z 0 jezika I-V (1976-2007). 2 Leto zatem, ko je izšla monografija Striedter-Tempsove, je o njej v reviji Jezik in slovstvo na slabih treh straneh poročal etimolog in onomast France Bezlaj, ki je v istem letu kot Striedter-Tempsova svojo monografijo izdal poskusni zvezek za Etimološki slovar slovenskega jezika in ga je tozadevna tematika zato nedvomno živo zanimala. V istem letu kot recenzijo je Bezlaj objavil tudi poljudno napisan članek na to temo (Bezlaj 1964b), v katerem komaj takrat pravkar izšle monografije Striedter-Tempsove ne omenja, ker je v času pisanja verjetno še ni imel, saj v njem pravi, da je »[z]adnjo monografijo s tega področja [...] napisal s primerjalnega stališča Miklošič pred sto leti«1 in da se je »razumljivo [... ] v tem času nabralo mnogo dodatnega gradiva«. Dobršen del kratkega poročila o knjigi je Bezlaj posvetil pomembni pozitivni vlogi Maxa Vasmerja kot načrtovalca del v slavistiki in negativni kritiki nikoli objavljene berlinske disertacije Manfreda Mendeja Romanische Lehnwörter im Slovenischen (Romanske izposojenke v slovenščini, 1956), obravnavo nemških izposojenk v slovenščini Hildegard Striedter-Temps pa je ocenil kot solidno, čeprav z njo v vseh pogledih ni bil zadovoljen. Tu je Bezlaj mislil na Miklošičeve Die Fremdwörter in den slavischen Sprachen (Izposojenke v slovanskih jezikih) iz leta 1867. 2.1 Obe monografiji, tako Deutsche Lehnwörter im Serbokroatischen kot tudi Deutsche Lehnwörter im Slovenischen, je avtorica koncipirala enako, tj. dvodelno, ^ obe deli pa sta tudi podobno obsežni.2 Prvi del knjige Deutsche Lehnwörter im Slovenischen (1-77) je posvečen ^ glasoslovju, in sicer prikazu nadomeščanja (= substituciji) nemških fonemov s slovenskimi, iz katerega je razvidna vsakokratna nadomestitev nemških fonemov v njihovem razvojnem obdobju od starovisokonemškega (v letih 750-1050) prek ^ srednjevisokonemškega (v letih 1050-1500) do sodobnega, novovisokonemškega ^ stanja (od leta 1500 naprej). ^ Nemški vpliv na slovenščino je bil najmočnejši v srednjevisokonemškem ^ obdobju,3 ko je srednja visoka nemščina pisno dobro dokumentirana, slovensko pisanih dokumentov pa je malo. Prav v času srednje visoke nemščine je slovenščina prek prve dialektizacije v 12. oz. 13. stoletju doživela močan divergentni razvoj, ki ^ se danes odraža v 7 narečnih skupinah z več kot 40 narečji. Ker se pri vsakokratnem jezikovnem aktu izposoje v repliki ne ohranijo le fonetične lastnosti izvornega jezika iz časa izposoje, ampak tudi fonetične lastnosti jezika, katerega del je postala, je razumljivo, da so za slovenščino srednjevisokonemške izposojenke izredno pomemben posredni jezikovni dokument. Zaradi srednjevisokonemškega vpliva, znotraj katerega prevladuje bavarski, ni presenetljivo, da je Striedter-Tempsova za izhodišče obravnave nadomeščanja O posameznega nemškega fonema s slovenskim vzela srednj evisokonemški fonemski ii£ sistem, ob njem pa obravnavala tudi substitucije tega fonema iz nemških starejših ^ in mlajših knjižnih in narečnih razvojnih stopenj. Za vsak substitucijski fonemski N par (npr. stvn. pf ^ sln. p, srvn. pf (od 12. stoletja naprej) ^ sln.f; srvn. w ^ sln. W b) je v razdelku navedla tudi slovenske besede, ki konkretno substitucijo vsebujejo. ^ Te se v glasoslovnem delu monografije lahko kot ponazoritveni primeri substitucij pojavljajo večkrat, maksimalno tolikokrat, kolikor nemških fonemov se v njih posredno ohranja, v drugem slovarskem delu monografije pa praviloma nastopajo kot geselske iztočnice. Prvi in drugi del sta torej smiselno povezana, to pa med drugim omogoča, da v prvem delu na ustreznem mestu lahko izvemo, katere besede so bile v slovenščino izposojene sočasno in katere ne, npr. srvn. ü > srvn. bav. avstr. i (od 13. stoletja naprej) ^ sln. i: bajncirli, binčati, birfel, birtah ... (Striedter-Temps 1963: 11); srvn. bav. w (po letu 1100) ^ sln. b: birfel, birt, ferboltar... (Striedter-Temps 1963: 72). V prvem delu se Striedter-Tempsova v posameznih poglavjih ne posveča le obravnavi substitucij za vsak srednjevisokonemški fonem z njegovimi starejšimi in mlajšimi razvojnimi stopnjami, ampak tudi nadaljnjemu fonetičnemu razvoju slovenskih replik, ko opozarja na različne premete (npr. žalbej ^ žajbelj (Striedter-Temps 1963: 64)), disimilacije (npr. encijan ^ *elcijan, po premetu lecijan (69), Monografija za slovenščino (Striedter-Temps 1963) je nekoliko daljša in obsega XIX + 256 strani, medtem ko jih ima tista za hrvaščino oz. srbščino (Striedter-Temps 1958) XIII + 225. Helena Jazbec (2007: 100) ugotavlja, da je bil v srednjevisokonemškem obdobju najmočnejši dotok izposojenk v slovenščino v 12. stoletju. šr^bar ^ šl^bar (65), martrati ^ mantrati {66)), narečni prehodf > h (r^felj > r^helj (36)), sekundarno palatalizacijo velarov (zläge (> žvage) > zläje (> žvaje) (53-54), N kqlder > čeudr {55), narečni prehod a > o (ändaht > andoht (12)) itd. Pri teh raz-1 lagah se je opirala na tedaj razpoložljivo slovenistično literaturo, predvsem pa na ^ Ramovša, ki ga je ponekod tudi dopolnila ali popravila. Pri razlagi nastanka zapo-O redja ld v kqlder, ki ga je Ramovš razložil internoslovensko z vnosom soglasnika S d med l in r v zaporedje lr v stranskosklonskih oblikah, je pokazala, da je zaradi L obstoja poznega srvn. bav. kelder zaporedje bolj verjetno že nemškega izvora in da 0 je bila beseda v slovenščino prevzeta kot kqlder (39, 147). Pri pogostih alternacijah v -dl- : -gl- v izposojenkah tipa kandla : kängla, cedelc : ceglc je ob potrjenem slovenskem narečnem razvoju dl > gl tipa dlaka > glaka opozorila, da je enak razvoj mogoče zaslediti tudi v nemških narečjih {npr. bav. n. ainsigl, toda srvn. še einsidel), s čimer je želela opozoriti, da so nekatera od slovenskih soglasniških zaporedij gl Z (< dl) lahko nastala že v nemščini {39). A V prvi del je avtorica vključila tudi prikaz substitucij nekaterih pripon, ki se P v izposojenkah pojavljajo pogosteje, in sicer stvn. -äri > srvn. -^re > nvn. -er, stvn. 1 -inga > srvn. -inge, stvn. -unga > srvn. -unge > nvn. -ung, nvn. -mann (73-77), S v poglavju o zastopanosti srvn. l v slovenščini pa je posebno pozornost posvetila ^ nemškim izposojenkam z izglasjem -elj [-al'] {62). 1 Drugi del {78-256) je namenjen slovarskemu prikazu nemških izposojenk 0 v slovenščini in vsebuje 1644 geselskih člankov,4 obravnavanih slovenskih besed Z kot nemških izposojenk (ali pa tudi ne5) pa je znatno več, saj so v enem geselskem 1 članku ob geselski iztočnici pogosto navedeni {a) fonetično variantni, praviloma narečni ali le v zgodovinskih slovarjih zabeleženi leksemi; {b) členi besedne družine, ki so bili v slovenščino neodvisno izposojeni iz različnih predlog; {c) leksemi, ki so bili iz nemščine izposojeni v starejšem ali mlajšem času kot geselska iztočnica ipd. K a V geselskem članku havpman 'Hauptmann', kjer pove, da je beseda znana po vsej slovenski Koroški, se tako navajajo variante altman (Trubar), auptman (Megiser 1592), autman (Alasia 1607), avtmant (Pohlin 1781) - tu z opozorilom na drugotno dodani izglasni -t6 -, yäwtman (Štrekelj 1887), hauptman, hautman, avtman (Štrekljeve Slovenske narodne pesmi) in tudi hetman 'kozaški glavar' {Pleteršnik),7 Štetje je bilo opravljeno ročno, zato je od navedenega števila možno tudi rahlo odstopanje. V Štavbar 2013: 527 se omenja, da slovarski del vsebuje okoli 1575 slovarskih člankov. Prim. npr. spodaj omenjeno sln. hetman. Tipa jest < jes < jaz < psl. *azt. Toda pozneje v SSKJ je hetman pomensko predstavljeno z 'na Poljskem in v Ukrajini, nekdaj vrhovni vojaški poveljnik', pa tudi z besedno zvezo hetman kozakov 'ataman'. Slednja predstavitev pomena je blizu/enaka Pleteršnikovi. 4 6 pri kateri avtorica meni, da ni nemška izposojenka, ampak da je bila beseda izposojena iz katerega od drugih slovanskih jezikov, čeprav Pleteršnik besedo hetman ^t pomensko predstavlja tudi z nemško ustreznico Hetman, ki pa je Grimmov slovar Ji^ še ni zabeležil. * K b V geselskem članku lon 'Lohn' je naveden tudi glagol lonati 'lohnen', Bog lonaj ^ 'vergelt es Gott', oba leksema, ki ju je povzela po Murkovem slovarju iz leta 1833, pa sta bila izposojena iz dveh srvn. besedotvorno različnih nemških predlog, in ^ sicer prva iz lon 'Lohn', druga pa iz lonen 'lohnen'. ^ K c ^ V geselskem članku kancelar 'Kanzler' (Pleteršnik) sta navedena tudi sinoni- ^ ma kanclar in kancler iz Murkovega slovarja, ki sta bila v primerjavi z gesel-sko iztočnico v slovenščino izposojena pozneje iz nvn. knjižnega jezika, tj. iz Kanzler. Z > O 2.2 France Bezlaj je Hildegard Striedter-Tempsovo v recenziji sicer pohvalil, ^ da je vsako obravnavano besedo skušala lokalizirati, kolikor je bilo to iz njenih ^ virov sploh mogoče, in da je germanistični del dostojno obdelala (Bezlaj 1964a: O 193). Ob dveh splošnih pripombah, da je preveč nekritično sledila starejši stro- ii£ kovni literaturi in da je zato, sledeč drugim avtorjem, med nemške izposojenke ^ uvrstila tudi nekatere besede domačega, slovanskega izvora (npr. barati 'vpraša- N ti') ter da s slovenistično obdelavo ne more biti popolnoma zadovoljen, pa je tudi W zapisal, da: ^ (a) v delu pogreša pritegnitev onomastičnega gradiva in se sprašuje, ali »je danes sploh še mogoče temeljito in vsestransko obdelati fonetične substitucije brez upoštevanja onomastike«, saj imajo imena »mnogo prednosti pred besedami, važna so posebno za relativno kronologijo glasoslovnih pojavov in vsaj geografska imena, ki ne spreminjajo svoje lege, lahko bistveno pomagajo pri razmejitvah vplivnih področij in obdobij« (Bezlaj 1964a: 192); (b) nam »[s]hematiziran prikaz substitucij brez kritično-polemičnega pregleda bibliografije ob posameznih problemih [...] danes ne koristi več mnogo«; (c) bi lahko bile posamezne besede bolj kulturnozgodovinsko ovrednotene, pri čemer je verjetno mislil na ovrednotenje glede na čas izposoje in na njihovo rabo v različnih govornih položajih, npr. socialno (knjižno : narečno : pokrajinskopo-govorno; žargonsko : slengovsko), funkcijsko (nestrokovno : strokovno), časovno (sodobno : zastarelo), arealno (splošnoslovensko : narečno) ipd.; (d) je škoda, da avtorica ni pritegnila tudi knjižnih in ljudskih kalkov, saj bi le »celotno gradivo [... ] omogočilo kulturnohistorično analizo nemških vplivov na slovenščino«, a je to svojo pripombo takoj omilil, saj se je zavedal, da je za tako sistematično analizo »[m]orda [...] še prezgodaj, saj je v kategoriji izposojenk še vedno precej spornega gradiva«, namreč takega, pri katerem še ni mogoče zadovoljivo argumentirati, ali beseda sploh spada med nemške izposojenke, ker obstaja možnost, da bi bila domačega, slovanskega izvora; (e) v obravnavo nemških izposojenk v slovenščini gotovo ne spadajo besede tipa plug,8 ki v slovenščini predstavljajo slovansko leksikalno dediščino in so del N praslovanskega leksikalnega fonda postale z izposojo iz starejših, še germanskih 1 jezikovnih stopenj. K Recenzijo je Bezlaj zaključil takole: »Kadar se bo iste naloge lotil slavist, bo našel S še precej neizkoriščenega gradiva posebno v ljudskih rastlinskih imenih in v poL krajinskem slovstvu. Brezpogojno pa bo moral vse besede samostojno in kritično O vsestransko preiskati.« N 2.3 Na prvi pogled je Bezlajevo besedilo recenzije za avtorico v nekaterih po-1 gledih dokaj obremenilno in vzbuja vtis, da monografija niti v času izida in tudi pozneje ne bo imela vidnejšega mesta v naboru strokovne literature o nemških Z izposojenkah v slovenščini. Izkazalo pa se je ravno obratno. Monografija je postala A Bezlajevo glavno referenčno delo za področje nemških izposojenk v slovenščini, P ko je pisal Etimološki slovar slovenskega jezika, saj je njeno delo v prvi knjigi citi-1 ral na kar 243 mestih, v vseh nadaljnjih knjigah pa se številka bistveno ni spremi-S njala in je v drugi knjigi navedena 209-krat, v tretji 175-krat, v četrti pa 383-krat. K Če se upošteva, da vsebuje monografija Striedter-Tempsove več kot 1500 geselskih 1 člankov in da je v ESSJ navedena na 1010 mestih, pa tudi, da so bile v ESSJ nemške 0 izposojenke uvrščene po merilu kulturnozgodovinske vrednosti in da zato nekate- • re, ki v monografiji Striedter-Tempsove so, v ESSJ niso bile sprejete (npr. ahtinga, 1 äjfrati, ändoht, antah, äntlati ...), lahko ugotovimo, da je bilo delo za Bezlaja kljub • kritičnim pripombam, podanim v recenziji, izredno pomemben referenčni vir, s 1 katerim se je v večini primerov strinjal in brez katerega bi bilo področje nemških izposojenk v ESSJ neprimerno težje argumentirano predstaviti. Iz primerjave geselskih člankov, ki se pojavljajo v monografiji Striedter-Tempsove in ESSJ, pa je mogoče celo ugotoviti, da so nekatera gesla z začetka abecede v ESSJ manj informativna, ker je vanje vključenega precej manj slovenskega gradiva. Med takšnimi je v ESSJ geslo altman, v katerem je ob nemški predlogi Hauptman zaradi razmerja sln. -l- : nvn. -u- [u] pozornost posvečena le primeru iz 16. stoletja altman, čeprav je Striedter-Tempsova v geslu havpman navedla neprimerno več gradiva iz zgodovinskih in narečnih virov, ki so pokazala na kontinuirano in dokaj široko rabo tega vojaškega termina. Striedter-Tempsova v geslu ni posebej izpostavila vprašanja o nastanku l v altman,,9 je pa zato opozorila na Pohlinov primer z dodanim izglasnim -t. Bezlajev izbrani primer za ta tip izposojenk ni ravno posrečen, ker v razmerju psl. *plu-g^ : pgerm. *plöga- še vedno obstaja dvom, v kateri smeri se je izposoja izvedla, tj. ali morda ni bilo pgerm. *plöga- izposojeno iz psl. *plüg^,, prim. Furlan ESSJ: III, 61sl. (s starejšo literaturo), toda Borys 2006: 447; Kroonen 2013: 398. Bezlaj ESSJ: I, 4 pri vprašanju nastanka l v altman govori o hiperkorektnem zapisu, kar je povzel po Ramovšu 1924: 25, spregledal pa, da je Ramovš podal tudi alternativno razlago, po kateri bi bil l lahko disimilativni produkt u : m ^ l : m tipa sln. vamp ^ lamp (Ramovš 1924: 151). Slovenski narečni razvoj tm > km je razviden iz istrskega häukman 8 9 altman (m.) »kapitan, poveljnik« (Megiser). Hiperkor. zapis za *autman iz n. Hauptmann, sryn. houbetmann. Prim. p. in ukr. hetman, r. ataman. Slika 1: Geselski članek altman (ESSJ 1976:1, 4) havjman »Hauptmann«, im ganzen slov. Kärnten; auftman dass. (Meg.); aut-man (Alas.); mit sekundärem t avtmant (Pohl.); ydwtman, im Görz. Mittelkarstdialekt (Štrek. Görz. 28); bei Trub. altman dass.; vielfältig sind die Formen in slov. Volksliedern, z. B. hauptman (Oberkr.), hiutnmn (Fram), avtman (Pohorje), vgl. Strek. SNP. 1,77; 11,247; IV, 12; mit der Militärterminologie übernommen aus dt. Hauftmann, xahA. houbetman; vgl. bair.-öster. mdal. die zahlreichen Formen ohne inlautendes -t-, z. B. hawpmgn, ha^jm^ u. a. (s. Hauptkatalog). Aus derselben dt. Quelle stammt auch slov. hetman »Kosakenhauptmann« (Plet. 1,266), das aber ins Slovenische erst in neuerer Zeit über andere slav. Sprachen vermittelt wurde, vgl. poln. hetman, čech. hejtman »Hauptmann«, russ. güman »oberster Befehlshaber der Kosaken«, s.Vasmer BW. 1,266. Slika 2: Geselski članek havpman (Striedter-Temps 1963: 135-136) m hh nn Z > O hJ m o Monografija Striedter-Tempsove je postala pomemben referenčni vir tudi za vsa druga resnejša dela, ki so nastala po letu 1963 in so se neposredno ali posredno dotikala vprašanj nemških izposojenk v slovenščini, slovarski del monografije pa je bil kot edini razpoložljivi sistematični vir za slovenščino vključen tudi v projekt, ki je v študijskem letu 2011/12 potekal na Inštitutu za nemški jezik v Mannheimu in katerega cilj je bila izdelava spletnega portala Lehnwortportal Deutsch (http:// wp.ids-mannheim.de/) s podatki o nemških izposojenkah v slovanskih jezikih (Štavbar 2013: 524sl.). Ob pomembni pozitivni vlogi, ki jo je monografija v slovenistiki imela od izida dalje, se zato zastavlja vprašanje, ali je bil Bezlajev dokaj kritični ton v recenziji upravičen in ali recenzija morda bolj kot kritičen pogled na delo Striedter-Tempsove ne odraža Bezlajeve vizije celostne obravnave nemškega vpliva na slovenščino. H 2.4 Odgovoru na zastavljeno vprašanje se približamo ob branju Bezlajevega članka Nemške izposojenke iz leta 1964, ko monografije Striedter-Tempsove še ni poznal, v njem pa prepoznamo precej elementov, ki jih kot kritično noto odraža njegova recenzija. Iz njega med drugim izvemo, da se je Bezlaj obsežnosti in težavnosti tematike nemških izposojenk v slovenščini dobro zavedal, saj je članek začel s trditvijo, da je obravnava nemških izposojenk v slovenščini obsežno 'vojaški poveljnik, stotnik' (Sveti Peter; Koštial 1996: 113), medtem ko bi v istem govoru izpričano härtman 'isto' (Koštial 1996: 115) lahko nastalo iz *haltman in kazalo na večjo verjetnost disimilativnega nastanka l v altman. E Z poglavje in da je »[t]isočletno sožitje obeh jezikov [...] zapustilo v slovenščini globoke sledove«, v programskem smislu pa zapisal: 1 Dandanes bi bolj kakor kdajkoli potrebovali izčrpno monografijo o celotnem obsegu ^ nemških vplivov z našega slovenskega stališča. Zajeti bi morala ne samo izposojen- o ke, zgodovinske in še žive, ampak tudi kalke, dobesedne prevode, frazeologijo in S miselne zveze, ki so prodrle v strukturo jezika. Obenem pa bi morala skrbno anali- zirati vso domačo sinonimiko, knjižno in ljudsko, za vse te besede in konstrukcije. Šele potem bi lahko dokončno ugotovili, kakšni so nemški kulturni vplivi na slovenščino, kaj je zares postalo naša vsenarodna last. Tega se ne bo treba bati in izogibati, V ker je zgodovinsko dejstvo, odpadle pa bi vse mogoče in nemogoče spakedranke, N lokalizmi in mrtve besede, s katerimi so si večkrat pomagali iz zadrege stari avtorji, 1 kadar jim je pri prevajanju zmanjkalo besed. (Bezlaj 1964b) Z Poleg tega pa še: A p Vseh nemških izposojenk ne smemo metati v en koš. Najprej je treba izločiti najsta- 1 rejšo plast, pragermanske besede, izposojene v praslovanščino še v predhistorični epohi, stare najmanj poldrugo do dvoje tisočletij. (Bezlaj 1964b) Bezlajevo predstavo o eni, izčrpni monografiji bi lahko označili kar z njegovima besedama »širokopotezni načrti«, kot se začne naslov njegovega leta 1983 • objavljenega članka, ki mu sledi še drugi del »in zamudno delo«. S tem naslovom 0 je označil svoje delo za Etimološki slovar slovenskega jezika, ki naj bi bil po prvih 4 načrtih dokončan leta 1980, dejansko pa je bil šele četrt stoletja pozneje. Ko je Bezlaj 1 v članku govoril o vsebini izčrpne monografije, je podal načrt, katere analize bi bilo treba opraviti, da bi lahko prepoznali nemški kulturni in jezikovni vpliv na slovenščino, knjižno in neknjižno. Pod vtisom še danes sprejemljivega, a le daljno-ročno izvedljivega programa, ki bi ga ob skrbnem načrtovanju lahko uresničilo le več ljudi oz. več generacij, je v roke dobil monografijo Striedter-Tempsove in bil nad njo verjetno razočaran, ker je izpolnjevala le del načrta »izčrpne monografije«. Njegovo recenzijo bi bilo zato bolj kot kritiko dejanskih pomanjkljivosti monografije treba razumeti kot odraz njegovih želja. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se Bezlaj verjetno še ni dovolj globoko zavedal, kar je na lastni koži spoznal šele dve desetletji pozneje, ko je kar v naslovu Širokopotezni načrti in zamudno delo priznal, da je za realizacijo širokopoteznih načrtov potreben čas ali pa se je pri določanju raziskovalnega cilja treba omejiti.10 Monografija Striedter-Tempsove pa je bila rezultat jasno zastavljenega raziskovalnega cilja: glede na tedanjo raziskanost jezika dajalca (nemščina) in jezika prejemnika (slovenščina) argumentirano predstaviti nemške izposojenke v slovenščini. Če bi Bezlaj monografijo Striedter-Tempsove ocenjeval z merilom, ki ga je zapisal dvajset let po izidu njegove recenzije, da »[v]rednost katerega koli slovarja ne 10 V članku iz leta 1983 Bezlaj obžaluje, da se je v ESSJ »[c]elo imenoslovje [...] moralo umikati na stranski tir«. V Štavbar 2013, ki vsebuje nekatere napake, kot je neustrezen zapis priimka Striedter--Temps v naslovu (tam Striedter Temps), neustrezen zapis imena jezikoslovke Rade Cos-sutta (tam Draga), Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar je na str. 529 Nemško-slovenski slovar, se nesamokritično delo Striedter-Tempsove označuje takole: »Slovar ima specifično sestavo, in sicer gre za kompilacijo sekundarnih virov, navedenih in organiziranih v slovarskih člankih, avtoričin prispevek pa je predvsem v komentiranju jezikovnih podatkov in v popravkih napačnih etimoloških ter drugih razlag in navedb določenih avtorjev« (Štavbar 2013: 532). Ob zapisu se postavlja vprašanje, ali je avtorica namerno ali nenamerno uporabila knjižno besedo kompilacija. Leto prej je izšla z narečnim gradivom bogata Riglerjeva monografija (Rigler 1963). To bi se v sln. odražalo kot *škap. določajo niti hvalisave niti uničujoče kritike, ampak šele večletna uporaba« (Bezlaj 1983), bi bila njegova recenzija gotovo manj kritična in bolj realna.11 ^ Če se prispevek Hildegard Striedter-Temps ocenjuje s sodobnega zornega kota ter zahtevnosti in obsežnosti problematike kot tudi tedanjih raziskovalnih razmer, bi bilo - menim - treba oceniti, da je delo opravila v najboljši možni meri. Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki bi ji kot normativni priročnik lahko pomagal pri odločanju pri izbiri besedja in njenem predstavljanju, je v tistem času šele začel ^ nastajati, zato se je glede normativnih podatkov lahko oprla le na stari Glonarjev ^ slovar iz leta 1936 in Tomšičev dvojezični slovensko-nemški slovar (Tomšič 1958). Narečnih slovarjev, iz katerih bi lahko črpala številno »ljudsko besedje« nemškega izvora, ki ga Pleteršnik v Slovensko-nemški slovar (1894-1895) iz purističnih razlogov zavestno ni vključil, še ni bilo na razpolago, saj je prvi v nizu naših narečnih ^ slovarjev, Tominčev slovar črnovrškega narečja (Tominec 1964), izšel šele leto po ^ izidu njene monografije.12 Natančno vzporedno branje obeh delov monografije odkriva, da je Striedter-Tempsova izpostavila in obravnavala ali vsaj načela večino vprašanj substitucijske fonetike, da je bila pozorna pri razmejevanju, kaj je v konkretni besedi posledica še nemškega in kaj že slovenskega razvoja, da je pogosto izpostavljala kronološko različne prevzeme ene in iste nemške besede, npr. blaška : blaša : flaša (120), šipa : šiba : šajba (29, 120) in da je v monografiji najti presenetljivo malo napak. Če hkrati O še vemo, da je delo opravila kot mlada raziskovalka brez večjih izkušenj in da celo ni bila slovenistka, ampak slavistka, so spodrsljaji, kot je npr. izvajanje sln. škaf iz ^ stvn. skaf13 in ne iz zgodnjega srvn. *skaf, pozneje schaf (Jazbec 2006: 39), ki sloni N na šele pozneje bolj uzaveščeni ugotovitvi, da slovenski fonemski sestav pred 12. W stoletjem še ni vseboval fonemaf, zanemarljivi. Podatkovno in interpretativno bogato ^ delo bi brez pretiravanja lahko označili za tezaver, mimo katerega tudi v prihodnje ne bo smel nihče, ki se bo ukvarjal z nemškimi izposojenkami v slovenščini. 3 Petdeseta obletnica izida slovarske monografije Hildegard Striedter-Temps bi morala biti priložnost in pobuda za razmislek, katera dela na področju obravnavanja nemškega jezikovnega vpliva na slovenščino potrebujemo. Bolj kot parcialna dela v obliki daljših in krajših člankov bi nujno potrebovali sistematične slovarsko izgotovljene analize, opravljene za celotno slovenščino, tako knjižno kot narečno, saj le taka dela omogočajo celosten pogled na problematiko. 11 Ob nujno potrebni »novi Striedter-Tempsovi«, ki za hrvaški oz. srbski jezik že obstaja (prim. Golubovic 2007),14 bi potrebovali tudi slovarsko monografijo o N kalkih,15 tako knjižnih (npr. starši (v sodobnem času singularizirano v starš) ^ 1 srvn. altern, eldern, eltern (nvn. Eltern), zastopiti 'razumeti, dojeti' ^ srvn. ver-^ stan, versten (nvn. verstehen), brati 'čitati' ^ srvn. lesen (nvn. lesen), na dlani biti O 'očiten biti' ^ nvn. auf der Hand liegen, po mojem mnenju ^ nvn. meiner Meinung s nach, kot narečnih (npr. v^laž 'pomlad' ob v^lažej, vigred 'isto' ^ bav. n. Auswart L (nvn. le auswärts 'zunaj', auswärtig 'zunanji')),16 prej leksikalnih kot težavnejših 0 skladenjskih. Na slednje je Striedter-Tempsova opozorila v uvodu svoje monografije v in pri njih izpostavila tip gori peljati se ^ n. aufführen, ven držati ^ n. aushalten (Striedter-Temps 1963: xiii). Med prednostne naloge bi bilo dobro uvrstiti tudi ono-mastično študijo, ki bi tudi v slovarski obliki vsebovala vsa naša imena nemškega izvora, tako zemljepisna kot osebna. Z Vsa ta dela bi morala vključevati časovni in arealni vidik obravnave, ki bi A odkril čas vstopa nemške jezikovne prvine v slovenščino in območje njene rabe P ter bi tudi čim bolj natančno določil tujejezično predlogo (= model). To bi možnost 1 napak, da bi se neustrezno določil čas izposoje ali pa da bi se kot izposojenko s obravnavala celo domača beseda slovanskega izvora, zmanj šalo na minimum.17 Pri ^ določevanju fonemske podobe slovenske replike bi bilo treba vključiti tudi tone-1 matiko, npr. žnidar 'krojač', pred uvrstitvijo med samostalnike tipa kuhar *žnider Z 0 ^ srvn. snidxre 'krojač'. Pri prepoznavanju ustreznikov model = replika bi bilo treba posvečati pozor-1 nost pomenskemu razmerju med modelom in repliko. Ker je dejanje izposoje vezano na govorni/pisni položaj, v katerem se konkretna beseda, četudi je nosilka več slovarskih pomenov, realizira le v enem, se pri izposoji iz jezika dajalca v jezik prejemnika vedno prenese le konkretni v govornem/pisnem dejanju uresničeni pomen. Bezlaj 1964b: 5 je to dejstvo ubesedil takole: »Praktično pravilo, pri katerem se lahko ravna tudi nestrokovnjak, bi bilo, da izposojenka ne more imeti več pomenov, kakor jih je znanih v izhodnem jeziku, ampak največkrat samo enega« (podčrtala M. F.). Pri izsposojenki žlak iz srvn. slac imamo v slovenščini prepoznanih kar šest pomenov, tj. ob 'kap' v besedni zvezi božji žlak še 'mesto, kraj', 'rana', 'spodnji nasuti rob zlasti vinograda', 'veža' in 'vrsta, red' (Furlan ESSJ: IV, 462sl.), kar pomeni, 14 Obravnava nemških izposojenk je bila v novejšem času opravljena tudi za kajkavski knjižni jezik (prim. Štebih Golub 2010). 15 Najobsežnejše delo s tega področja je disertacija Erika Prunča (Prunč 1967). 16 Prim. za hrvaščino in srbščino Rammelmeyer 1975. 17 Pri ljubiteljskih obravnavah nemških izposojenk je ta pomembni argument za izposojo ali zanemarjen ali pa zelo približen tipa žnidar iz n. Schneider. Po številu navedenih izposojenk na tem področju s številom 2002 izstopa Pirman 1997, pred tem je večje število nemških izposojenk v loškem govoru objavil Planina 1978. Medtem ko imenovana avtorja imena Striedter-Temps nista poznala, jo najnovejša tovrstna publikacija Baron-Szabo 2014 med literaturo navaja. Ker so navajanja tipa sln. žnidar iz n. Schneider zavajajoča, jih kot približne napotke pri navajanju izvora besedja v narečnih slovarjih (prim. premza 'zavora' : n. Bremse; grušt 'ogrodje (motornega) kolesa' : n. Gerüst ipd. - Weiss 2006: 333, 332) odsvetujem. 18 Pridevnik je nastal šele v srvn. obdobju na podlagi predikativne rabe samostalnika srvn. vrume 'korist, ugodnost', stvn. fruma 'isto' (Pfeifer5: 378). 19 Termin nemcizem je bil kot retrogradna tvorba iz nemcistika tvorjen na podlagi besedotvornih parov tipa grecizem : grecistika. 20 Prvi navedeni pomen se pojavlja le pri tem sinonimu in le v ESJ (kot sem lahko zasledila, je bil uporabljen le v Stramljič Breznik - Hameršak 2010: 85-86 in tam navedenih predhodnih delih prve avtorice), kjer je med primeri navedeno besedje merkati, ketna, fleten, fejst, lavfati, viža, ohcet, gnada, fara. Terminološko razlikovanje med nemškimi izposojenkami v sodobni knjižni slovenščini in nemškimi izposojenkami, ki niso del nje, ampak so narečne, pogovorne ali zastarele, je razumljivo in sprejemljivo le z normativnega vidika, da se je teh šest pomenov iz srednjevisokonemškega polisemantema v slovenščino prevzelo prek šest vsebinsko različnih ubeseditev. ^ Tudi pomena 'pobožen' in 'koristen, priden' pridevnika brumen, f brumna odražata že nemški pomenski razvoj 'koristen, priden' > 'pobožen', ki se je v bese- ^ dni družini nvn. fromm 'pobožen', srvn. vrum 'dober, priden, koristen, pobožen',18 stvn. fruma 'ugodnost, korist' začel udejanjati šele v 15. stoletju, kar pomeni, da se ^ je na starejšo izposojenko bruma, ki je del slovenske leksike postala pred 12. sto- ^ letjem (prim. stvn. fruma), in na iz nje tvorjen domači pridevnik brumen 'dober, ^ priden, koristen' naplastil mlajši pomen 'pobožnost, pobožen', ki je v nvn. fromm nad starejšim popolnoma nadvladal (Jazbec 2007: 31). Nasprotno pa je pomen nepregibnega pridevnika fejst 'dober, priden, skrben; postaven, lep ipd.' iz srvn. vei^t 'feist = debel, tolst' nastal internoslovensko, ker ^ je pri nas veljalo trdno zakoreninjeno prepričanje, da je stanje debelosti pozitivno, ^ dobro in da je tak človek lep in močan hkrati. Taka percepcija pa je povzročila, da se je prvotni pomen pridevnika, ki se še ohranja v bovškem fe:jst utro.k 'močen, okrogel, debelušen otrok', začel umikati novim (Furlan 2013: 129). Take spremembe pomenov se pri izposojenkah pojavljajo izjemoma. Ob arealu slovenske rabe bi se pozornost morala posvečati tudi položajni rabi nemških izposojenk in kalkov v slovenščini, ker bi se le tako lahko bolje ocenilo, kaj bi se zaradi funkcionalnosti in pogostnosti še smelo uvrstiti v knjižni jezik, kaj O v ozko specializirano strokovno terminologijo, kaj pa spada v pogovorni ali pokra- ii£ jinski jezik, v narečno leksiko, med žargonizme in slengizme. ^ Čeprav je o potrebah v slovenistiki pisal Bezlaj že leta 1964, je ta desiderata N v pobožni želji po uslišanju očitno treba ponavljati še petdeset let pozneje. W 3.1 Besedna zveza nemške izposojenke v slovenščini (kot tudi nemški kalki v slovenščini) pove, da se govori o izposojenkah, ki so bile v slovenščino sprejete iz jezikovnih sistemov, ki nosijo oznako nemški. Manj uporabljana enobesedna sinonima zanjo sta nemcizem (^ nemcistika)^'' in na podlagi etnonima Nemec fonetično hiperkorigiran in zato manj ustrezen, a normiran nemčizem (SSKJ, ESJ, SP). Ker sta v slovenščini pridevnika nemški 'nanašajoč se na Nemce ali Nemčijo' (SSKJ) in germanski 'nanašajoč se na Germane' (SSKJ) pomensko različna, se uporaba četrtega sinonima germanizem 'element nemščine v kakem drugem jeziku' (SSKJ), 'iz nemščine prevzeta jezikovna prvina, zlasti besedna in v knjižno normo ne sprejeta; iz nemščine prevzeta prvina sploh' (ESJ),20 'nemčizem' (SP) zdi najmanj primerna, termin pa bi bil tudi zaradi svojega etimološkega pomena jezili koslovno bolj ustrezen za označevanje tistih besed, ki v slovenščini predstavljajo Z praslovansko dediščino in so bile v praslovanščino izposojene iz starejših, še ger- 1 manskih in ne že nemških jezikovnih stopenj (npr. sln. knez < slov. *k^nqzb < psl. K *khnqgh (prim. domači feminativ *k^nqgyn'i) ^ pgerm. *kuninga-z 'kralj')21 ter si 0 jih zato slovenščina praviloma deli z večino drugih slovanskih jezikov (npr. odraz s psl. *khnqgh oz. poznejše palatalizirane variante *knqzb je znan v vseh slovanskih jezikih, prim. Bezlaj ESSJ: II, 48). Uvedba terminološkega razlikovanja, kaj je v slovenščini germanizem (starejša plast) in kaj nemška izposojenka oz. nemcizem (mlajša plast), bi pripomogla tudi k boljšemu uzaveščanju o teh dveh časovno različnih in kulturnozgodovinsko pomembnih plasteh slovenske leksike. 2 Na nezadovoljivo razlikovanje med njima pri Striedter-Tempsovi je opozoril 1 Bezlaj (gl. zgoraj 2.2).22 V prihodnje bi bilo to pripombo dobro upoštevati in germa-nizme strožje ločevati od nemških izposojenk v slovenščini, če bi se jih že vključilo v tako slovarsko monografijo. Enako bi veljalo ravnati tudi pri starovisokonemških ^ izposojenkah, saj je bila njihova pot do slovenščine različna. 3.2 Ko se govori o dolgotrajnem nemškem vplivu na slovenščino in se omenja npr. 8. stoletje, ki je bilo za našo zgodovino usodno, ker so naši predniki najprej ^ prišli pod bavarsko oblast, nato pa leta 787/788 skupaj z Bavarci pod frankovsko, ^ se premalo zaveda, da se o slovenščini pred 10. stoletjem še ne more govoriti in da 0 so zato take izjave anahronistične. • Nemške izposojenke iz časa pred 10. stoletjem se v slovenščini ohranjajo, a 1 le kot dediščina še iz pozne praslovanščine, ki se je na območju vzhodnih Alp (in • širše, do zaledja jadranske obale) ohranjala še do 9. stoletja, ko se delovanje me-1 tateze likvid in za njim delujoči razvoj psl. *o > psl. *a zaključita. Ob germaniz- mih tipa knez bi bilo zato v slovenščini treba razlikovati še dodatno starejšo plast ki pa se - kot vemo - spreminja, kar pomeni, da bi beseda nemškega izvora, ki bi jo danes označili z »germanizem«, jutri lahko postala del knjižne norme in bi zato zahtevala oznako nemška izposojenka ali nemcizem. Oznaka spakedranka 'prevzeta beseda, neusklajena z normo knjižnega jezika', npr. nemške spakedranke, s sinonimompopačenka (SSKJ, podobno SP) pa celo slabšalno vrednoti tovrstne ljudske, tj. neknjižne besede nemškega izvora. Merilo za oznako, da je beseda popačena, spakedrana, ne more biti njena nedomicilnost v knjižnem jeziku. Zakaj bi bila mlajša nemška izposojenka ajzenponar spakedranka, njen knjižni sinonim železničar, doma tvorjen iz železnica, kar je po konverziji nastalo iz železna cesta, kalka po bav. avstr. nar. aisnpgn (Striedter-Temps 1963: 80) oz. nvn. Eisenbahn 'železnica', dobesedno 'železna cesta/pot', pa ne? V čem je beseda ajzenponar popačena ali celo manj vredna? Tovrstne oznake do nemških izposojenk, ki si domovinske pravice v našem knjižnem jeziku niso pridobile, so pa še kako žive v ljudskem jeziku, so žal ostanek našega zavednega ali nezavednega odpora do nemških izposojenk, ki ga je že v 19. stoletju vzpodbudila slavizacija slovenščine in zaradi katere med ljudmi pogosto in arealno široko uporabljani »germanizmi« iz purističnih teženj niso bili sprejeti v vseslovenski Pleteršni-kov slovar, kar pa vzbuja lažen vtis, da so recentnega nemškega izvora. V to staro germansko plast izposojenk v slovenščini spadajo še bedenj, hlev, hiša, šlem, holm, kupiti, op-ica itd. ' V uvodu je Striedter-Temspova (1963: ix) sicer zapisala, da v delo ni vključila izposojenk pred starovisokonemškim obdobjem. 21 starovisokonemških izposojenk, ki v slovenščino niso bile sprejete neposredno, ^ ampak posredno kot dediščina iz pozne praslovanščine,23 saj se starovisokonemško ^ obdobje datira iz let 750-1050, o slovenščini pa lahko govorimo šele med 10. in 11. stoletjem (Logar 1996: 342). Šele naslednjo plast predstavljajo nemške izposojenke, ^ ki so bile med 10. in 11. stoletjem neposredno prevzete v slovenščino. Starovisokonemške izposojenke iz poznega praslovanskega obdobja so se, če ^ niso potonile v pozabo, ohranile tudi v slovenskem občnem in/ali lastnem fondu, ^ zato bi bilo to j ezikovno gradivo iz obravnav nemških izposoj enk v slovenščini ne - ^ smiselno izločevati, saj je ta zahtevna tematika v tesni zvezi z nastankom sloven- ^ ščine, njenih slovničnih in leksikalnih značilnosti, prav pa bi bilo, da se pri njih na ^ to starost opozori/izpostavi in jasno pove, da neposredno v slovenščino niso bile sprejete. Opozorilo bi bilo tudi edukativno v stroki in med laiki, saj se med ljudmi ^ prepogosto govori o »pokristjanjevanju Slovencev v 8. stoletju«, v stroki pa se je celo npr. Ramovšu zapisalo, da je »[v] VI. stoletju [...] slov. (tj. slovenščina - M. F.) govorila še d'd'« (Ramovš 1924: 275). Pri izposojenkah iz stare visoke nemščine je torej treba razlikovati kronološko različni plasti, in sicer plast iz časa: Z > O hJ (a) poznega praslovanskega prevzemanja24 (npr. *vred (v pridevniku vreden) < ^ pozno psl. *uerdh ^ stvn. werd2^ 'cena, vrednost' - Striedter-Temps 1963: 247; O " _ 23 Ko je Bezlaj v recenziji Striedter-Tempsove govoril o pomembni vlogi predvsem topo- hh nomastičnega gradiva, ki v primerjavi z apelativnim ne menja svojega položaja v prosto- ru in je zato lahko neprimerno bolj informativno pri preučevanju fonetičnih substitucij in določanju relativne kronologije glasoslovnih pojavov, je imel verjetno v mislih prav najstarejše fonetične substitucije v obdobju do 10. stoletja in ne poznejše, pa tudi ne substitucije v smeri stara visoka nemščina ^ pozna praslovanščina, ampak v smeri pozna praslovanščina ^ stara visoka nemščina in slovenščina ^ stara visoka nemščina. Med najstarejše imenske prevzeme, ki bi lahko kazali na prevzem iz pozne stare visoke nemščine, ko sta se v slovanskem prostoru metateza likvid in prehod psl. *o > psl. *a že izvedla, bi bilo zaradi zapisa leta 1190 Hartwigisdorff *'Hartvigova vas' mogoče uvrstiti toponim Artiža vas (pri Stični) z zaporedjem -art- in asimilacijo tv > t, ki je z enim primerom potrjena že v Brižinskih spomenikih: ztoriti II,107 (Cvetko Orešnik 1996: 196sl.). Toda toponim Artviže z verjetno enako nemško predlogo te asimilacije ne potrjuje. Za posredovanje toponimskega primera se zahvaljujem kolegu dr. Silvu Torkarju. 24 V tem poznem praslovanskem jezikovnem sistemu zaporedja *-aRC in *-eRC- (v slednjem zaporedju je moral biti samoglasnik *e širok) še obstajajo, tuje predloge z zaporedjem *-oRC-, ki ga pozni praslovanski sistem ni imel, in zaporedjem *-eRC-, kjer je bil samoglasnik e verjetno ozek, pa so se nadomeščale z *-^RC- oziroma *-bRC-, npr. sln. tpn. Krmin < pozno psl. *Kbrmyn^ ^ rom. *Cör'm5ne, prim. furl. Cormons, sln. tpn. Trst < pozno psl. *Tbrzbst^ ^ rom. *Ter'geste, prim. antično Tergeste, sln. rez. tpn. Hum^n/Gu-min < pozno psl. *Glbmyn^ < rom. *Gle'möne, prim. furl. Glemone, it. Gemona, sln. tpn. Breg^nj, nar. Brgin < pozno psl. *Bbrgyn^ < rom. *Ber'göne, prim. it. Bergogna (Ramovš 1927 22sl.; Furlan 2002: 30sl.). Praslovanski prehod kratkega o v a je namreč kasnejši od realizacije metateze likvid (že Holzer 2007: 62), kot je mogoče sklepati iz prevzema krščanskega termina oltar < pozno psl. *al^tar'b ^ pozno stvn. altäri/altari/rom. *äl'täre, prim. lat. altäria 'žrtvenik'. 25 Stvn. e je bil širok samoglasnik (Weinhold 1986: 23). m Snoj ESSJ: IV, 355sl. s starejšo literaturo; skedenj < pozno psl. *sk^dbn'b2^ ^ bav. stvn. scugin 'horreum' - Ramovš 1924: 275; Striedter-Temps 1963: 219; Furlan N ESSJ: III, 241sl. z opozorilom, da je beseda znana tudi v hrvaških Vodicah v Istri 1 kot skadanj);27 ^ (b) slovenskega prevzemanja pred 12. stoletjem, ko slovenski fonemski sestav še O ni imel soglasnikaf (npr. krap m., g. krapa 'jed iz testa, pripravljenega iz ajdove ali S pšenične moke, s skutnim ali drugačnim nadevom' {SSKJ) ^ stvn. krapfo 'kremL pelj, kljuka; vrsta peciva', srvn. krapfe, 'isto', nvn. nar. Krapfen 'vrsta peciva' - 0 Striedter-Temps 1963: 158; Bezlaj ESSJ: II, 81; Kluge23: 483). v Druge, mlajše plasti nemških izposojenk neposredno v slovenščino so defi- N nirane v glasoslovnem delu monografije Striedter-Tempsove. 1 4 Slovarska monografija Deutsche Lehnwörter im Slovenischen avtorice Hil- Z degard Striedter-Temps je še danes pomembno referenčno delo, mimo katerega A tudi v prihodnje ne bo mogel in smel nihče, ki se bo resno ukvarjal z nemškimi P izposojenkami v slovenščini. Dokaj kritična nota Bezlajeve recenzije iz leta 1964 1 je v protislovju s pomembno pozitivno vlogo, ki si jo je monografija pridobila od S izida dalje, in jo lahko razumemo le v kontekstu Bezlajevih širokopoteznih stro- ^ kovnih želja v šestdesetih letih 20. stoletja, da bi potrebovali izčrpno monografijo 1 o celostnem nemškem vplivu na slovenščino. Ta daljnoročno izvedljivi program bi 0 bilo ob skrbnem načrtovanju mogoče uresničiti le, če bi se danes ob »novi Stried- ter-Tempsovi« predvidela izdelava vsaj še slovarske monografije o kalkih in o 1 imenih nemškega izvora. Ker je čas vstopa tuje jezikovne prvine v drug jezik pomemben kulturnozgodovinski podatek, bi bilo v teh delih treba jasneje razlikovati med prvinami, ki so postale del slovenskega jezika z neposredno izposojo iz nemških razvojnih stopenj od 10. stoletja dalje, in prvinami nemškega ali še germanskega izvora, ki so postale del slovenščine kot dediščina iz genetičnih predhodnikov slovenščine, tj. pozne praslovanščine na območju vzhodnih Alp {in širše, do zaledja jadranske obale), ter praslovanščine. 26 Starovisokonemška izposojenka joger m., g. jogra 'apostol, Kristusov učenec' je bila v primerjavi s *sk^dbn'b izposojena kasneje, in sicer kot *jQgr^ iz že reducirane stvn. oblike jungero 'apostol, učenec', saj starejša stvn. predloga jungiro zaradi zaporedja -gi-{**jQdbr^) ne pride v poštev {Jazbec 2007: 46sl. s starejšo literaturo). 27 Refleks *sk^dbn'b sega na hrvaškem območju do Vinkovcev {tam skadan 'u mlinu, vjetrenjači, hambaru onaj dio u koji se sipa žito ili u kojem se drži brašno' - Skok: III, 253). Viri in literatura Baron-Szabo 2014 = Rosemarie C. Baron-Szabo, Germanisms in the Slovene language with remarks on the modern usage of the original German terms, Knoxville (Tennessee): [samozaložba], 2014. Bezlaj ESSJ = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I: A-J (1976); ^ II: K-O (1982); III: P-S (1995), dopolnila in uredila Marko Snoj - Metka Furlan; IV: Š-Ž (2005), avtorji gesel France Bezlaj - Marko Snoj - Met- ^ ka Furlan, uredila Marko Snoj - Metka Furlan, V: Kazala (2007), izdelala Marko Snoj - Simona Klemenčič, Ljubljana: Mladinska knjiga oz. Založba ZRC. ^ Bezlaj 1964a = France Bezlaj, Hildegard Striedter-Temps, Deutsche Lehnwörter ^ im Slovenischen, Osteuropa-Institut an der Freien Universität Berlin. Slavi-stische Veröffentlichungen, Band 27; Berlin 1963, Jezik in slovstvo 9 (1964), 191-193. (Ponatis v: Bezlaj 2003: II, 986-987.) Bezlaj 1964b = France Bezlaj, Nemške izposojenke v slovenščini, Dopisnik 3 (1964), št. 10, 5. (Ponatis v: Bezlaj 2003: II, 788-791.) Bezlaj 1983 = France Bezlaj, Širokopotezni načrti in zamudno delo, Delo 25 (1983), št. 143 (23. 6.), 8. (Ponatis v: Bezlaj 2003: II, 1106-1107.) Bezlaj 2003 = France Bezlaj, Zbrani jezikoslovni spisi I-II, ur. Metka Furlan, Ljub- O ljana: Založba ZRC SAZU, 2003 (Linguistica et philologica 6). ii£ Borys 2005 = Wieslaw Borys, Slownik etymologiczny jqzyka polskiego, Krakow: ^ Wydawnictwo Literackie, 2005. N Cvetko Orešnik 1996 = Varja Cvetko Orešnik, K Isačenkovemu poskusu zavrnitve W Ramovševih argumentov za slovenskost Brižinskih spomenikov, v: Zbornik ^ Brižinski spomeniki, uredili Janko Kos et alii, Ljubljana 1996: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 193-202. ESJ = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992 (Leksikoni Cankarjeve založbe, zbirka Sopotnik). Furlan 2002 = Metka Furlan, Predslovanska substratna imena v slovenščini, Jezikoslovni zapiski 8 (2002), št. 2, 29-35. Furlan 2013 = Metka Furlan, Novi etimološki slovar slovenskega jezika: poskusni zvezek, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2013. Glonar 1936 = Joža Glonar, Slovar slovenskega jezika, Ljubljana: Umetniška propaganda, 1936. Golubovic 2007 = Biljana Golubovic, Germanismen im Serbischen und Kroatischen, München: Verlag Otto Sagner, 2007 (Slavistische Beiträge 459). Holzer 2007 = Georg Holzer, Historische Grammatik des Kroatischen: Einleitung und Lautgeschichte der Standardsprache, Frankfurt am Main: Peter Lang GmbH, 2007 (Schriften über Sprachen und Texte 9). Jazbec 2006 = Helena Jazbec, Besede v Pleteršnikovem slovarju, označene kot nemške izposojenke, Jezikoslovni zapiski 12 (2006), št. 2, 33-49. Jazbec 2007 = Helena Jazbec, Nemške izposojenke pri Trubarju: na primeru besedila Ena dolga predguvor, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007 (Linguistica et philologica 17). Z Kluge23 = Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache, bearbeitet von Elmar Seebold, 23., erweiterte Auflage, Berlin - New York: Walter de Gruyter, 1995. N Koštial 1996 = Rožana Koštial, Ljudske iz šavrinske Istre: civ, civ, civ, sen miken, 1 ma sen živ, Trst: Devin, 1996. ^ Kranzmayer 1944 = Eberhard Kranzmayer, Die deutschen Lehnwörter in der O slowenischen Volkssprache, Laibach: Veröffentlichungen de Instituts für s kärntner Landesforschung, 1944. L Kroonen 2013 = Guus Kroonen, Etymological Dictionary of Proto-Germanic, Lei- 0 den - Boston: Brill, 2013. v Logar 1996 = Tine Logar, Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave, ur. Karmen Kenda-Jež, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1996. Miklošič 1867 = Franz Miklosich, Die Fremdwörter in den slavischen Sprachen, Wien: Kaiserlich-königliche Hof- und Staatsdruckerei, 1867. Z Murko 1833a = Anton Janes [= Janez] Murko, ,Slovenfko-Nemfhki in Nemfhko-A -.Slovenfki ROZHNI BE,SEDNIK. Kakor fe flovenfhina govor^ na .Shtäjer- P fkim, Korofhkim, Kräjnfkim in v' sahodnihftranih na Vögerfkim: ^Slovenfko- 1 Nemfhki Del, V' GRADZI: V' salogi in na prodaj per Franzi Ferftli, 1833. s Murko 1833b = Anton Johann [= Janez] Murko, Deutsch-Slowenisches und Slowe-^ nisch-Deutsches Handwörterbuch. Nach den Volkssprecharten der Slowenen 1 in Steiermark, Kärnten, Krain und Ungarn's westlichen Distrikten: Deutsch- 0 -Slowenischer Theil, Grätz: Verlag der Franz Ferstl'schen Buchhandlung, • 1833. 1 Pfeifer5 = Etymologisches Wörterbuch des Deutschen, erarbeitet unter der Leitung • von Wolfgang Pfeifer, 5. Auflage der Taschenbuchausgabe, München: Deut-1 scher Taschenbuch Verlag GmbH & Co. KG, 2000. Pirman 1997 = Alenka Pirman, Arcticae horulae: slovar nemških izposojenk v slovenskem jeziku, Ljubljana: Inštitut za domače raziskave, 1997. Planina 1978 = France Planina, Nemške izposojenke v loškem govoru, Loški razgledi 25 (1978), 130-139. Prunč 1967 = Erich Prunč, Das innere Lehngut in der slovenischen Schriftsprache: Versuch einer Typologie der Lehnprägungen im Slovenischen: Innauguraldissertation zur Erlangung der Doktorwürde an der Philosophischen Fakultät der Karl-Franzens-Universität in Graz, Graz, 1967. (Razmnoženo.) Rammelmeyer 1975= Matthias Rammelmeyer, Die deutschen Lehnübersetzungen im Serbokroatischen: Beiträge zur Lexikologie und Wortbildung, Wiesbaden: Franz Steiner Verlag, 1975 (Osteuropastudien der Hochschulen des Landes Hessen, Reihe III = Frankfurter Abhandlungen zur Slavistik 23). Ramovš 1924 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika II: konzo-nantizem, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1924. Ramovš 1927 = Fran Ramovš, O naravi psl. tort- in tert- v praslovenščini, Časopis za slovenski jezik, književost in zgodovino 6 (1927), 22-26. (Ponatis v: Ramovš 1997: 234-238.) Ramovš 1997 = Fran Ramovš, Zbrano delo 2, ur. Jože Toporišič, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1997 (Dela razreda za filološke in ^ literarne vede 23/II). Rigler 1963 = Jakob Rigler, Južnonotranjski govori: akcent in glasoslovje govorov ^ med Snežnikom in Slavnikom, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1963 (Dela razreda za filološke in literarne vede 13). ^ Skok = Petar Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I-IV, Za- ^ greb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1971-1974. ^ SP 2001 = Slovenski pravopis, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001. ^ SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V, Ljubljana: SAZU oz. ZRC SAZU ^ (izd.) - DZS (zal.), 1970-1991. ^ Stramljič Breznik - Hameršak 2010 = Irena Stramljič Breznik - Marjana Hamer- ^ šak, Germanizmi v frazemih Slovarja slovenskega knjižnega jezika od R do ^ Ž, Jezikoslovni zapiski 16 (2010), št. 1, 85-105. Striedter-Temps 1958 = Hildegard Striedter-Temps, Deutsche Lehnwörter im Serbokroatischen, Berlin: Osteuropa-Institut - Wiesbaden: Otto Harrassowitz, 1958 (Veröffentlichungen der Abteilung für slavische Sprachen und Literaturen des Osteuropa-Instituts (Slavisches Seminar) an der Freien Universität Berlin 18). Striedter-Temps 1963 = Hildegard Striedter-Temps, Deutsche Lehnwörter im Slo- O venischen, Berlin: Osteuropa-Institut - Wiesbaden: Otto Harrassowitz, 1963 ii£ (Veröffentlichungen der Abteilung für slavische Sprachen und Literaturen des Osteuropa-Instituts (Slavisches Seminar) an der Freien Universität Ber- N lin 27). W Štavbar 2013 = Simona Štavbar, O slovarskem delu monografije Hildegard Stried- ^ ter-Temps Deutsche Lehnwörter im Slovenischen, Slavistična revija 61 (2013), št. 3, 523-534. Štebih Golub 2010 = Barbara Štebih Golub, Germanizmi u kajkavskom književnom jeziku, Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje, 2010 (Biblioteka Pri-nosi hrvatskomu jezikoslovlju 13). Tominec 1964 = Ivan Tominec, Črnovrški dialekt: kratka monografija in slovar, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1964 (Dela razreda za filološke in literarne vede 20). Tomšič 1958 = France Tomšič, Slovensko-nemški slovar, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1958. Weinhold 1986 = Kleine mittelhochdeutsche Grammatik, von Karl Weinhold, fortgeführt von Gustav Ehrismann, neu bearbeitet von Hugo Moser, achtzehnte, verbesserte Auflage, Wien: Wilhelm Braumüller, 1986. Weiss 2006 = Peter Weiss, Besedje na kolesu v (slovenskem) narečnem slovarju z etimologijami, v: Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah, ur. Mihaela Koletnik - Vera Smole, Maribor: Slavistično društvo, 2006 (Zora 41), 328-335. Hildegard Striedter-Temps' Lexicographic Volume Deutsche W Lehnwörter im Slovenischen (German Loanwords in Slovenian, 1963) Z in Light of Bezlaj's Critique (1964): Fifty Years Later ^ Summary O s The lexicographic volume Deutsche Lehnwörter im Slovenischen (German Loan-L words in Slovenian) by Hildegard Striedter-Temps is still an important reference 0 work today that should not be overlooked in the future by anyone dealing seriously v with German loanwords in Slovenian. The rather critical tone of Bezlaj's review in 1964 is at odds with the important positive role that this volume has played since it was published, and it can only be understood in the context of Bezlaj's ambitious professional desire in the 1960s regarding the need for an exhaustive volume Z on the comprehensive German influence on Slovenian. This long-term goal can A be achieved only through careful planning if, alongside a "new Striedter-Temps," P plans are also made to produce at least a lexicographic volume on calques and a 1 volume on proper names of German origin. Because the time that foreign-language s elements enter another language is also important cultural-historical information, in these works it would be necessary to clearly differentiate between elements that 1 became part of Slovenian through direct borrowing from German development 0 stages from the tenth century onwards and elements of German or Germanic origin Z that became part of Slovenian as heritage from the genetic predecessor of Slove-1 nian; that is, late Common Slavic in the eastern Alps (and beyond, to the countryside bordering the Adriatic coast) and Common Slavic in general. Normativna informacija v slovarju Helena Dobrovoljc Cobiss: 1.01 m CLh V prispevku je predstavljeno pojmovanje norme in iz nje izhajajoče norma- ^ tivne informacije v slovenskem jezikoslovju in slovaropisju. Prikazano je pojmovanje terminov normativno-informativni slovar in normativni slovar v luči zgodovinske izkušnje. Podan je predlog za izgradnjo normativnega oz. nor-mativno-informativnega slovarja. Ključne besede: jezikovna norma, normativni slovar, informativno-norma- O tivni slovar, normativne oznake Normative Information in Dictionaries This article explores the idea of the norm in standard written Slovenian. The historical background ofthe terms normative-informative dictionary and normative dictionary is presented and a proposal is made for compiling a central Slovenian language database as a starting point for a dictionary. Keywords: language norm, normative dictionary, informative-normative dictionary, normative usage notes 0 Uvod V slovaropisju1 se razprava o normativnosti najpogosteje povezuje z normativno, torej usmerjevalno naravo obravnavanega slovarja oz. slovarjev nasploh, pogosto pa obravnava tudi slovarsko normiranje tako na makro- kot mikrostrukturi ravni. Problematika, razpisana za posvet o slovarju (»normativna informacija v slovarju«), pa spodbuja tudi definiranje normativnega podatka samega po sebi oz. definiranje normativnega podatka kot gradnika celovite normativne informacije v slovarju. Slednje je tudi izhodišče za razpravo o normativni informaciji v normativnih in in-formativno-normativnih slovarjih, ki je podkrepljena z zgledi iz tradicije slovenskega normativnega (normativno-informativnega) slovaropisja druge polovice 20. stoletja. O nn N H Prispevek je bil predstavljen na Posvetu o novem slovarju sodobnega slovenskega jezika, ki je potekal 12. februarja 2014 na Ministrstvu za kulturo RS (MzK). Objava v zborniku MzK ima status poročila in ni recenzirana. 1 Normativna informacija kot informacija o normi oz. knjižnojezikovni W normi Z 1 Najvarnejše izhodišče definicij o normi in normativnosti še danes ponuja praška ^ lingvistična šola, ki sprejema de Saussurjevo {1997: 30) misel o jeziku kot sistemu O kolektivnih vtisov - te govorci uresničujemo individualno, neodvisno od kolektiv-s nega. To misel je praška šola razvila v predpostavko, da ima vsaka jezikovna zvrst L lasten nabor navad, lastno normo, lasten langue v de Saussurjevem pojmovanju in 0 tudi lastno uresničevanje sistema oz. rabo {parole), odvisno od posameznika (Teze v Praškega lingvističnega krožka - TPLK 1929). Definicijo norme, ki se je po skoraj stoletju navajanja ohranila in ostaja nepresežena, je zapisal Bohuslav Havranek {1932: 33), ki normo opisuje kot »celoto jezikovnih sredstev, slovničnih in besednih {sistemskih in nesistemskih), uporabljanih v skladu s pravili«.2 - Sodobna jezikovna Z situacija potrjuje univerzalnost praške teorije in vizionarskost de Saussurjevih razA mišljanj: razvoj civilizacije množi komunikacijska sredstva, ki izbrani nadregionalni P idiom nenehno oplajajo; »vse postaja bolj zapleteno sestavljeno, a pri tem ne izgubi 1 izvirnih značilnosti«, pravi de Saussure {1997: 218). Preučevanje jezika kot »sis-s temske celote«3 z lastnim naborom norm postaja {vzporedno z razvojno-tehničnim napredkom jezika in jezikovne skupnosti) zapleteno tudi zaradi intelektualizacije 1 in nastajanja različnih specialnih jezikov višje civilizacijske stopnje {de Saussure 0 1997: 32). Zato so praški jezikoslovci razvili jezikovni funkcionalizem, ki je - kot Z piše Ada Vidovič Muha {2009: 14) - »podal realne okvire, v katerih se giblje bistvo 1 knjižnega jezika«. Opis tega jezika v njegovi razvijajoči se polnofunkcijskosti in heteronormnosti je zahtevna naloga, ki je olajšana tudi zaradi inherentnih metodoloških zahtev sinhronega jezikoslovja: ta v primerjavi z diahronim razvojnim pristopom opazuje jezik zgolj presečno - tu in zdaj.4 Gre za prvo definicijo pojma norma, ki se je pojavila kot argument v polemični razpravi med češkimi jezikoslovci glede meril jezikovne pravilnosti. Prevajalec de Saussurjevih Predavanj iz splošnega jezikoslovja Boštjan M. Turk je v spremni besedi označil desaussurjevsko normo kot »kolektivno pogodbo, ki jo morajo vsi člani iste jezikovne skupine spoštovati, če se žele sporazumevati« {de Saussure 1997: 287). Škiljan (1997: 272) opisuje de Saussurjev sinhroni pristop kot proces, ki se sistema loteva kot »statističnega povprečja«. Ta interpretacija odpira novo poglavje vprašanj, povezanih s korpusnimi pristopi k ugotavljanju norme in oblikovanju kodifikacije: po eni strani mora biti korpusno gradivo dovolj obsežno, po drugi pa dovolj reprezentativno za oblikovanje takega statističnega povprečja. Do danes ostaja neproblematizirano vprašanje, ali kateri koli besedilni korpus, pripravljen za socialnozvrstno stratificiran opis stanja v jeziku, s spremljajočimi orodji, ki so prilagojena iskalnim potrebam jezikovnega opisa, zadošča tudi za normativni opis, kakršnega pričakuje povprečni uporabnik slovenščine. Poleg drugega želi ta tudi z »ustrezno« rabo jezika bodisi povečati svoj družbeni ugled bodisi vzdrževati šolski, morda tudi »elitni« model knjižnojezikovnega standarda. Namen te opombe ni v opredeljevanju karakteristik korpusa, ki bi bil specializiran za pripravo normativnega opisa, temveč v predstavitvi stališč, ki jih javnost ob tovrstnih vprašanjih izraža. Prim. izjavo predstavnice Lektorskega društva Slovenije {K. M. Pučnik) v prispevku novinarke časnika Večer M. F. Hajnšek Stroka naj brez stricev opravi, kar zna {Večer, št. 4 Slovensko jezikoslovje je praško sinhrono pojmovanje norme praktično posvojilo; tako je nekaj desetletij pozneje Jože Toporišič v Enciklopediji slovenskega ^ jezika (1992: 147) normo definiral kot tisto, »kar je na splošno normalno v določeni jezikovni zvrsti, zlasti v knjižni« in kar se »vzpostavi s tem, da tvorci besedil dalj časa uveljavljajo določene lastnosti glasovja, oblik, besed, besednih zvez ipd. in da naslovniki to tudi v glavnem sprejemajo«. S tega vidika je torej norma kolektivna ^ navada5 oz. kolektivno soglasje glede rabe jezikovnih sredstev, ki jih v sočasni ^ družbi uporabljamo kot naraven rezultat interakcije različnih družbenih, kulturnih, kognitivnih in bioloških dejavnikov. Ob tem je vendarle treba omeniti občasne poskuse izenačevanja norme in ko-difikacije (predpisa), ki jih je bilo mogoče povezovati zlasti s purističnimi težnjami in jih je slovenistično jezikoslovje zavrnilo (Müller 1982: 294-295), a so v prostoru ^ prisotni, o čemer priča tudi SSKJ-jevsko izenačevanje norme s kodifikacijo (norma ^ = 'kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje; pravilo, predpis'), tudi v terminološki zvezi norma knjižnega jezika ('jezikovna sredstva, možnosti, ki se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku'). Kljub poznejšim interpretacijam, med katerimi naj omenimo Škiljanovo (1999), ki oba tipa norm povezuje skozi razlikovanje med implicitnimi in eksplicitnimi normami,6 je ^ izraz norma v slovenščini danes razumljen kot nezapisani dogovor, normativna in- ^ formacija pa kot informacija o sinhroni normi, informacija, ki opredeljuje jezikovne O pojave vseh ravnin v razmerju do knjižnojezikovne zvrsti oz., kakor je zapisano v Zakonu o javni rabi slovenščine, glede na knjižnojezikovni standard. N H 2 Normativna informacija in normativne pristojnosti ^ Drugo relevantno vprašanje, ki se zastavlja pri definiranju normativne informacije, je, kdo oz. kaj daje informaciji normativni značaj. - Večina jezikovnih uporabnikov verodostojnost normativnosti informacije tesno povezuje z zunajjezikovnimi dejavniki (prim. Dobrovoljc - Bizjak Končar 2013): s »provenienco« sestavljavcev, tj. z izdajateljem in založnikom ter z družbeno sprejetostjo priročnika. Na Slovenskem se pri iskanju odgovorov na vprašanja o knjižnojezikovnem standardu sklicujejo navadno na priročnike SAZU,7 kar je pogost model zlasti v bivših socialističnih 55, str. 15), saj pričakuje od jezikoslovcev slovar, ki bo »stvaren popis besedja, z napotki o bolj ali manj primerni rabi neke besede v nekem okolju«. »S kolektivno navado ali družbenim soglasjem raba postane norma« (Dobrovoljc - Jakop 2011: 16). Škiljan (1999: 168) implicitne norme predstavlja kot nezavedno pridobljene, ki jih udeleženci sporazumevanja priznajo kot splošni »obrazec jezikovnega obnašanja«, eksplicitne norme pa kot pisno utrjena pravila »z namenom zaščite njihove identičnosti v času in prostoru«. O tem pričajo tudi številna mesta na spletnih forumih, kjer si uporabniki izmenjujejo izkušnje o svojih jezikovnih zagatah in se pogosto sklicujejo na akademijske priročnike (npr. »Za pravilno uporabo slovenskega jezika poglej v SSKJ ...« - www.e-fotografija. com, dostop marca 2014; »Piše se - že dolgo - z malo začetnico, internet. Za veliko ni 6 državah oz. vzhodnoevropskih državah (Garvin 1993: 42; angl. academy-governed style). Akademiji laična in strokovna javnost kot najvišji znanstveni ustanovi s N položajno močjo8 oz. družbenim ugledom9 že od začetka kolektivnih standardiza-1 cijskih prizadevanj (začenši z Znanstvenim društvom v Ljubljani ob pravopisu leta ^ 1935) priznavata normativne pristojnosti. Zaradi vpetosti v izdelavo normativnih O priročnikov ima SAZU tudi čedalje močnejši referenčni položaj, ki ga krepijo nove s izdaje normativnih del. Normativno pristojnost pa vedno znova aktualizira tudi iz-L vedenska moč sodelujoče skupine strokovnjakov (akademijska skupina avtorjev) oz. 0 posameznikov (Breznik, Ramovš, Toporišič), v aktualnem trenutku pa jo formalno v določa tudi Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018 N z naslednjo formulacijo: 1 Temeljni kodifikacijski priročnik in Slovenski pravopis skladno s tradicijo, dobro z prakso, v okviru svojih zakonskih zadolžitev ter v sodelovanju z vsemi ustanovami A s področja jezikovnega načrtovanja potrjuje Slovenska akademija znanosti in P umetnosti. Na podlagi svojih zakonskih zadolžitev sodeluje tudi pri nastajanju vseh drugih temeljnih priročnikov slovenskega jezika z normativnimi vsebinami. (ReN-PJP14-18, str. 35-36) Ustanova, ki usmerja standardizacijske postopke, navadno upošteva mehanizme, ki omogočajo demokratično sprejetje načrtovanih reform, npr. (1) reforme 0 pripravi komisija kompetentnih strokovnjakov, (2) sprejemanje odločitev poteka 2 konsenzualno, (3) pri ugotavljanju norme in prenovi kodifikacije so upoštevana 4 merila sistema in aktualne rabe (vključno z izročilom10), (4) predlog reforme je • predstavljen javnosti, (5) omogočena je javna razprava, ki ji sledi (6) strokovna odobritev. Na Slovenskem so se vsi dosedanji poskusi, da bi se katerega od naštetih mehanizmov obšlo, izrazili bodisi v uradni zavrnitvi kodifikacije (afera bralec - bravec^^ ob Slovenskem pravopisu 1962) bodisi v družbeno opaznih strokovnih kritikah. Slednje so npr. ob izidu zadnjega normativnega priročnika, Slovenskega pravopisa 2001, problematizirale zlasti odtujenost realni rabi:12 nobenega razloga. Tu Wikipedija, še zlasti slovenska, ni nikakršna avtoriteta. Poglej v pravopis ^« - https://slo-tech.com/forum/, dostop marca 2014.) Prim. sistem različnih družbenih moči Frencha in Ravena (1959). Zlasti v prvih obdobjih standardizacije je zaradi želje po čim večji uniformnosti pomembno, da je normativni priročnik izdan pod pokroviteljstvom družbeno ugledne ustanove. Tako je npr. konzultativno vlogo Slovensko-nemškega slovarja Maksa Pleteršnika (1894-1895) krepilo mecenstvo družbeno uglednega založnika, knezoškofa Wolfa. Prim. Dobrovoljc 2013. Z izročilom je mišljena kodifikacijska tradicija, npr. normiranje v starejših priročnikih ... V SP 1962 pravorečno motivirane pisne reforme pri spremembi samostalniškega pripon-skega obrazila -lec v -vec (ter drugih povezujočih se obrazil: -lstvo v -vstvo, -lka v -vka, -lski v -vski ipd.) niso bile usklajene z javnostjo (izvedli so dve anketi, eno v Ljubljani, drugo v Mariboru), zato so doživele hudo kritiko vseh pišočih, zlasti pa šolnikov in pisateljev, v končni fazi pa tudi preklic SAZU. Prim. Dobrovoljc - Bizjak Končar 2013. V zadnjem pravopisu so bili tega deležni med drugim tudi uslovarjeni izrazi, neizpriča-ni v rabi (t. i. fantomske besede), ob katerih so pravopisu očitali preveliko predpisovalno 8 9 11 12 Za take vrste normativni priročnik je seveda potrebno živo sodobno gradivo, ki odseva v veliki meri nov pojmovni svet (predvsem knjižne) slovenščine zadnjih desetih «s let, ko je tudi formalno postala funkcijsko enaka drugim državnim jezikom ... (Vi- « dovič Muha 2003: 117). hh Normativna pristojnost naj bi po mnenju strokovne javnosti, zbrane okoli ^ osrednje slovenistične strokovne publikacije - Slavistične revije,^^ ne izhajala iz ^ avtoritativnosti ustanove, temveč zlasti iz realnosti normativne informacije. Iz te hh epizode v razvoju slovenske normativistike je razvidno, da se strokovna javnost e^ zaveda pozitivnega vpliva in referenčnega značaja, ki ju uporabnik pripisuje široko razširjenemu akademijskemu priročniku,14 a zato od njega zahteva večjo stopnjo konsenza in verodostojnost uslovarjenih normativnih informacij. Normativno pristojnost razumemo torej kot strokovno in družbeno priznano ^ kompetenco za odločanje o knjižnojezikovnem standardu, ki ga normodajalec upra- Z vičuje z upoštevanjem strokovnih meril in vzpostavitvijo že omenjenih procedu- > ralnih protokolov. Slednje dopolnjuje tudi definicijo normativne informacije, ki bi O jo morali obravnavati kot celoto vseh podatkov, ki opredeljujejo jezikovne pojave j vseh ravnin v razmerju do knjižnojezikovnega standarda. Določeni so s konsen- ^ zom strokovnjakov, z upoštevanjem objektivnih okoliščin jezikovne rabe in sistema q kot osnovnih standardizacijskih meril ter jezikovnokulturne vloge, potrjuje pa jih standardizacijsko telo. 3 Normativna informacija v informativno-normativnem in normativnem slovarju Razprava o normativnosti oziroma o vrednotenju podatkov v slovarjih se je v slovenskem prostoru razplamtela zlasti ob izidu prve knjige SSKJ (1970), ki je do H ambicijo ob gradivski neverodostojnosti (Vidovič Muha 2003: 122). Po drugi strani predstavljajo kritike SP 2001 morda najbolj otipljivo posledico elektronske revolucije: ta je s sprostitvijo meril za javno objavljanje po eni strani okrepila zavedanje o pestrosti jezikovne rabe (Crystal 2012), po drugi strani pa razvoj informacijskih tehnologij ponuja možnost bolj objektivnega preučevanja jezika in njegovih pojavnih oblik. Elektronska doba je empirično omogočila večjo stopnjo jezikovne heterogenosti, kot jo je bilo jezikoslovje s klasičnimi metodami še pred desetletjem, dvema, zmožno gradivsko obdelati. (Če bi pravopis izšel v skladu s prvotnimi načrti sestavljavcev, zlasti Toporišiča in Rig-lerja, tj. v osemdesetih letih 20. stoletja, ta razkorak ne bi bil tako očiten.) Mišljena je posebna številka Slavistične revije (2003), ki prinaša prispevke z okrogle mize Kaj je novega v knjižnem jeziku? s podnaslovom Slovenski pravopis; ta namreč očita izdajateljem, da daje dvomljivo interpretiranim normativnim informacijam pomembno težo. Prim. Vidovič Muha 2003: 117. O tem priča tudi aktualni dogodek spomladi 2014: Oči javnosti so bile uprte v pobeg ri-sinje, ki je ušla iz ljubljanskega živalskega vrta. A ker izraza risinja ni ne v SSKJ, ne v SP 2001, ne v SNB, v prvih dveh pa najdemo le obliko risa, je večina časopisov pisala o risi, četudi je risinja široko razširjena, tudi med lovci in zoologi. Prim. Weiss 2014. 13 E Z danes tudi prvi in edini slovenski slovar, ki so ga sestavljavci izrecno označili kot informativno-normativnega. Pojasnilo o njegovi naravi so podali v Uvodu v SSKJ: 1 Slovar je informativno-normativen, to pomeni, da je v njem knjižni jezik na široko ^ in objektivno predstavljen z vso množico variant in posebnosti, vendar tako, da je že o iz razporeditve gradiva in spremnih opozoril vidna pomembnost in vrednost obrav- navanih jezikovnih prvin. (SSKJ, Uvod, § 7) Slovar uporabnika torej informira o tem, kakšno je razmerje uslovarjenih jezikovnih prvin glede na knjižnojezikovno normo, označitev s pridevnikom normativen^^ razumemo v pomenu 'tak, ki usmerja, napotuje', torej usmerjevalen glede norme, pridevnik informativen pa je mogoče razumeti kot signal za široko zajemanje in označevanje raznolikega in variantnega gradiva. Sestavljavci SSKJ so se v zgoraj navedeni označbi slovarja izrecno distancirali od normativnosti, kakršno so uporabniki poznali v specializiranih normativnih priročnikih, ki so izhajali v petdesetih in šestdesetih letih kot kompromisne rešitve16 ob pomanjkanju pomenskoraz-lagalnih slovarjev. Kot so opozorili tudi ob izidu slovarja, način t. i. nebipolarnega normiranja, ki ga prinaša SSKJ, priznava večobraznost norme, zato so tudi pričakovali, da novi sistem ne bo »dobrodošel tistim, ki iščejo lakoničnih odgovorov na vprašanja, kaj je prav in kaj narobe, kaj lepo in kaj ne, saj terja tak način več 2 angažiranja, premišljevanja in samostojnosti pri odločanju« (Suhadolnik - Klopčič • 1970: 137). Opozarjali so tudi na implicitno normativnost, saj so na »pomembnost 0 in vrednost jezikovnih sestavin pokazali z gesljenjem, kazalkami, sopomenkami 4 in slovarskimi oznakami ter pojasnili pa tudi z obsegom geselskih člankov tekmu- 1 jočih variant« (Müller 1993: 53; Hajnšek Holz 1993: 25). Sestavljavci SSKJ so v svojih izjavah sledili zlasti slovaropisnim in jezikoslovnim težnjam, ki so sredi sedemdesetih let 20. stoletja želele liberalizirati pred -stavnost o jeziku, in začeli ostro ločevati med opisnostjo, ki temelji na kvantitativni normi, in predpisnostjo, ki temelji na kvalitativni normi (Rey-Debove 1972; nav. po Bejoint 1994: 100). Ker gre pri SSKJ-jevskem tipu informativno-normativ-nega slovarja za implicitno normativnost, ki jo nakazujemo že z makrostrukturnim izborom geslovnika, zapisom iztočnice in ovrednotenjem njenih variantnih oblik, izreke, pregibnosti in tvornosti, in ker izhajamo iz predpostavke, da je normativ-nost v slovarju lastnost, ki s stopnjo svoje izraženosti določa slovarsko perspektivo (Majcenovič 1999: 66), je teoretično gledano večja stopnja normativnosti izkazana v specializiranem normativnem slovarju. Toda ali se izjave slovaropiscev skladajo z dejanskim stanjem v slovarju in ali termin informativno-normativni slovar res združuje v sebi kompromis, ki presega opisana nasprotja, se odreka avtoritativni 15 V SSKJ je pridevnik normativen razložen sklicevalno ('nanašajoč se na normo, pravilo, zakon'), a tega v zvezah, kot je npr. normativni slovar, razumemo v pomenu 'usmerjevalen'. 16 Večkrat navedena v zvezi s tem je Suhadolnikova (1963: 926) misel, ko govori o »leksi-kografskem zamudništvu«, zaradi katerega so se pravopisni slovarji obvestilno širili in ki so se ga Slovenci otresli šele z izidom SSKJ. regulativi in omogoča uporabnikom večjo ustvarjalno svobodo v okviru knjižno- ^ jezikovnega standarda? ^ Razprave slovaropisnih teoretikov že na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja opozarjajo, da je razlika med opisnim (informativnim) in normativnim ^ (predpisovalnim) mnogo jasnejša v izjavah slovaropiscev kot v slovarjih samih in da je popolna opisnost nemogoča, saj se slovaropisci vendarle ne morejo izogniti ^ izbiranju (Bejoint 1994: 101), v posameznih primerih tudi ne razvrščanju. Po drugi ^ strani pa so tudi na Slovenskem izkušnje npr. s SP 2001 pokazale, da predpisovalnost ne deluje, če je odtujena realni rabi. Zato poskušamo odgovoriti tudi na vprašanja: ^ Ali je res treba postavljati ločnice med normativnim in informativno-normativnim? ^ In če: Kje jih lahko postavljamo, če se normativni podatki v normativnem slovarju sploh lahko razlikujejo od tistih v informativno-normativnem slovarju? ^ 3.1 Normativnost v slovenskih slovarjih druge polovice 20. stoletja Izhodišče za iskanje smeri iz nakazanih dilem ter kritično presojo razmerij med normativnim in informativno-normativnim nam ponuja slovarska praksa druge polovice 20. stoletja, ki v grobem izhaja iz iste gradivske osnove. To je za vsa tri največja slovarska dela tega obdobja (slovar Slovenskega pravopisa 1962, Slovar slovenskega knjižnega jezika 1970-1991 in slovar Slovenskega pravopisa 2001) enotno: gre za 3,4-milijonsko listkovno kartoteko Inštituta za slovenski jezik SAZU, danes ZRC SAZU, ki je nastala v obdobju 1948-1991. Načelno razlike v interpretaciji gradiva ii£ upravičujemo zlasti s spremembo jezikoslovnih ideologij, ki se dotikajo standar- ^ dnega jezika (in njegovega jezikovnokulturnega usmerjanja), in s spremembo slo- ^ varopisnih pristopov, v nadaljevanju pa želimo v duhu teh razlik pokazati tudi W na neskladja, ki oddaljujejo slovarska dela od prvotnih konceptov. Kot je razvidno iz zgoraj omenjenih navedkov, so se sestavljavci informa-tivno-normativnega SSKJ na deklarativni ravni precej distancirali od sočasnega normativnega priročnika (SP 1962), saj ga sploh ne omenjajo, izrecno pa predstavijo le mesta, na katerih je bodisi zaradi stanja v rabi (pisanje prevzetih besed17), bodisi zaradi zavrnjene kodifikacije (pisanje priponskih obrazil -alec/-ilec18), bodisi zaradi odločitve o enobesednosti iztočnic (pisanje skupaj in narazen19) mogoče pričakovati odstopanja od SP 1962. Tudi pri normiranju na leksikalni ravni so se »odrekli« kvalificiranju, kakršno so uporabniki poznali iz obeh povojnih pravopisov: 17 SSKJ, Uvod, § 171: »Pri tujkah daje slovar prednost pisavi, ki je prevladovala ob času redakcije.« 18 SSKJ, Uvod, § 172: »Pri pisavi -alec in -ilec se ravna, v skladu z okrožnico SAZU z dne 15. XI. 1963 in z okrožnico sekretariata za šolstvo SRS z dne 13. XII. 1963, v glavnem po Slovenskem pravopisu 1950.« 19 SSKJ, Uvod, § 173: »Pisave sestavljenk in zloženk slovar ni izpeljal dosledno; zaradi močno neenotne rabe namreč ni mogoče brez večjega nasilja prikazati vseh primerov v sistemu. Zato je kljub sistemskemu prikazovanju sprejetih precej izjem. Zaradi lažjega prikaza gesel postavlja slovar skupaj pisano besedo na prvo mesto; razpored tovrstnega gradiva v slovarju torej nima normativne vrednosti.« E Preglednica 1: Prikaz normativno odsvetovanih leksikalnih enot v SP 1962 in SSKJ Z SP 1962 SSKJ 1 °darovit darovit K nadarjen star. nadarjen, talentiran: darovit pisatelj, umetnik O *omavžati omavžati prašiča ~ koga 1. pog. zdrgniti, nadrgniti, navadno s snegom: vrgli so ga v sneg in ga S pri kvartah omavžali L 2. nar. odstraniti ščetine, ogoliti: omavžati prašiča O • pog., ekspr. omavžati otroke umiti; pog., ekspr. pri kartanju so ga V dobro omavžali povzročili, da je potrošil, izdal veliko denarja N A P 1 S K 1 2 S tem so na eni strani zadostili zahtevam kritikov (Vodušek), ki so zavračali normativno vrednotenje leksike po zgledu pravopisnih slovarjev (SP 1950), in upoštevali pomembnosti zvrstnega označevanja besed, po drugi strani pa se ob konkretnem vrednotenju sicer redkih posameznih leksemov, njihovih oblik in skladenjskih struktur tudi sestavljavci SSKJ niso mogli (ali želeli) odpovedati eksplicitnemu normativnemu razvrščanju že tradicionalno »preganjanih« oblik oz. zgradb. Odrekli so se sicer grafičnim normativnim znamenjem, a so uvedli dve novi (posebni) normativni oznaki, ki sta, kot bomo pokazali v nadaljevanju, povsem enakovredno nadomestili kritizirane pravopisne križce in krožce, ničle, zvezdice in pluse. Z oznako 0 nepravilno so označili besede ali zveze, nasprotne »sistemu in normi sodobnega 2 knjižnega jezika«,20 in z neustaljeno besede ali zveze, za katere so ugotovili, da »se 4 kljub dosedanjim prepovedim dosti uporablja[jo]«.21 • Pregled jezikovnih prvin, ki jih spremljata ti dve oznaki, nam lahko pomaga razumeti, kakšne normativne odločitve so bile sprejete ob redakciji SSKJ, z današnjega vidika pa nam razjasnjujeta razmerje med normativnim in informativno-nor-mativnim v obdobju 1962-2001. Gre za vprašanja: (1) katere enote oz. zgradbe so v SSKJ označene kot nepravilne (upoštevamo tudi tiste, ki jih dotedanji normativni priročniki, med njimi zlasti SP 1962, niso normativno zavračali) in kako je odločitev v SSKJ vplivala na SP 2001; (2) katere enote oz. zgradbe so v SSKJ označene kot neustaljene in kako so jih kasneje ovrednotili sestavljavci normativnega SP 2001; (3) katere enote oz. zgradbe, ki so v SP 1962 označene kot normativno neustrezne, so v SSKJ sprejete kot nevtralne oz. ustrezne v primernem okolju in ali se SP 2001 vrača k normativni zavrnitvi ali pa sledi zasnovi SSKJ. 3.1.1 Z oznako nepravilno (neprav.) je v SSKJ označenih 27 slovarskih enot (tudi skladenjskih zgradb), za katere so sestavljavci menili, da so nasprotne tedanji normi.22 Največkrat gre za prepis prepovedovalnih določil iz SP 1962 v metajezik SSKJ, ob katerem so pogosto izpuščena prav spremljajoča slovarska pojasnila, s 20 SSKJ, Uvod, § 156. Oznaka nepravilno ustreza pravopisni ničli v SP 1962 ali črni piki v SP 2001. 21 SSKJ, Uvod, § 157. 22 Sestavljavci so se odločali verjetno glede na SP 1962 ali slovensko slovnico, pri čemer naj opozorimo, da se tudi ta dva priročnika pogosto vzajemno sklicujeta pri utemeljeva- pomočjo katerih so normativno informacijo približali laičnemu uporabniku (preglednica 2). Preglednica 2: Ohranjanje normativne obvestilnosti SP 1962 v SSKJ ob redakciji glagola izgubiti SP 1962 SSKJ izgubiti izgubiti m v takih zvezah raba predloga na (° ~ na igra je izgubila privlačnost, neprav. na HH časti, ugledu, teži, vplivu, veljavi) ni privlačnosti domača: ~ barvo, dlako, lase, (nekaj) teže, ugleda _ Nadaljnje spremljanje slovarske obravnave na premici SP 1962 - SSKJ 1970 - SP 2001 pogosto potrjuje, da gre pri vsakem novem normativnem delu zgolj za modificiranje načinov prikaza normativne informacije: prvotna normativna informacija, ki jo je SP 1962 skušal uporabniku utemeljiti in približati s pojasnilom, je v informativno-normativnem SSKJ nadomeščena z oznako nepravilno, v SP 2001 pa prepisana v grafično znamenje, ki je laičnemu uporabniku brez posvetovanja s spremljevalnimi slovaropisnimi besedili lahko dvoumno, hkrati pa ne pojasnjuje odločitve (preglednica 3, iztočnica brez). Še očitneje je to v primerih, ko en slovar prevzame normativno informacijo in jo strukturno drugače umesti v svoj sistem (gl. pred in po v preglednici 3). Preglednica 3: Prikaz normativno odsvetovanih zvez brez da bi in pred in po v SP 1962, SSKJ in SP 2001 Z > O hJ m o nn N H SP 1962 SSKJ 1970 SP 2001 Pojasnilo znamenja, oznake Ničla (°) pomeni, da beseda ali zveza za knjižno rabo ni dovoljena. (SP 1962, str. 8) neprav. Beseda, pomen ali zveza, ki nasprotuje sistemu oziroma normi sodobnega knjižnega jezika. (SSKJ, Uvod, § 156) • črna pika: zaznamuje prepovedano (v knjižnem jeziku) (SP 2001, § 23) ne/brez da bi brez brez je v zvezi s samostalnikom to, kar je v zvezi s povedkom nikalnica ne, zato se ne veže z odvisnikom šel je, ne da bi bil ugovarjal (° brez da bi bil ugovarjal) brez neprav. vstopiš, brez da bi potrkal ne da bi potrkal brez Vstopil je, •~ da bi potrkal ne da bi potrkal nju normativnih posegov, npr. »Za medtem ko (vtem ko) se večkrat rabi izposojeni veznik dočim, a ga Slovenski pravopis odklanja« (SS 1964: 330). E SP 1962 SSKJ 1970 SP 2001 pred in po Z in in po 1 ne smemo pa vezati z in dveh neprav., med predlo- •pred in ~ vojni pred vojno in K predlogov pred istim samostal- goma, ki se vežeta z po njej O nikom: v hiši ~ okoli nje {°v različnima sklonoma S in okoli hiše), na strehi ~ pod pred in po uporabi pred L njo (°na in pod streho), pred uporabo in po njej uporabo ~ po nji {°pred in po O uporabi) < Z 1 Z A P 1 S K 0 0 Kljub »umikanju« SSKJ v mehko, tj. informativno-normativnost na deklarativni ravni je ta vendarle prevzel normativno pristojnost, ki je očitna zlasti: (1) pri uvajanju normativnega odsvetovanja jezikovnih zgradb, ki jih SP 1962 ne prepoveduje, npr.: • dostojen (neprav., z rodilnikom vreden: tak sin je dostojen svojega očeta; človeka dostojno življenje) ali • oba (neprav. z obemi koleni z obema kolenoma); ter {2) pri nesistematičnem vrednotenju oz. interpretaciji istovrstnih jezikovnih prvin {kot nepravilno označi sklanjanje nedoločnega števnika več, ne pa tudi drugih, npr. mnogo ali dosti, kot je razvidno iz preglednice 4). Preglednica 4: Neenotna normativna obravnava pregibanja nedoločnih števnikov več, dosti in mnogo v SSKJ SP 1962 SSKJ več napačno je več sklanjati: od ~ {° večih) strani, ~ {° večim) hišam je streho odkrilo, po ~ {° večih) krajih, z ~ {° večmi) ljudmi več neprav. o tem sem govoril z večimi ljudmi z več dosti °z dostimi ljudmi z dosti ljudmi dosti ta operacija v dosti primerih ni uspela mnogo na ~o krajih = na ~ih krajih; z ~o ljudmi = z ~imi ljudmi mnogo pred mnogo leti 3.1.2 Oznaka neustaljenoje bila ob izidu SSKJ v slovenskem slovaropisju dobrodo-šla novost, saj slovaropisci z njo priznavajo, da je tudi normativnost podvržena spremembam, ki jih prinaša jezikovni razvoj. Označevala naj bi tiste jezikovne prvine, ki so bile v normativnem priročniku SP 1962 označene kot nesprejemljive za knjižno rabo, sestavljavci SSKJ pa se glede njihove normativne vrednosti v danem trenutku niso želeli opredeliti, zato so odločitev o odnosu do norme preložili v kasnejše obdobje. Toda podrobnejši pregled redakcij s to oznako kaže, da v SSKJ označevanje z normativnimi oznakami ni potekalo vedno sistematično po problemskih sklopih {preglednica 5), poleg tega pa se zabrisuje tudi pričakovana ločnica med oznakama nepravilno in neustaljeno. Preglednica 5: Prikaz izbranih normativno odsvetovanih zvez glagol + predlog na v SSKJ SSKJ Oznaka Redakcija nepravilno izgubljati denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti neustaljeno bolehati bolehati za mrzlico, neustalj. na mrzlici čestitati neustalj. čestitati na ozdravljenju m Morda tudi zato naslednji normativni priročnik (SP 2001) t. i. neustaljenosti ne sprejme kot izziva, temveč se najpogosteje kar vrača k SP 1962, katerega nor-mativnost v večji meri ohranja (preglednica 6). Preglednica 6: Ohranjanje normativnih prepovedi v SP 2001 SP 1962 SSKJ SP 2001 bogat ruda je ~a zlata ali z zlatom (°na zlatu) bogat neustalj. partija šaha je bila bogata na lepih kombinacijah bogat z/s čim ~ z rudami, °na rudah "doživljenjski dosmrten doživljenjski neustalj. dosmrten: doživljenjska kazen • doživljenjski dosmrten izpasti naloga je slabo "izpadla je slaba, ni uspela, se ni posrečila, je ponesrečena izpasti neustalj. iziti se, končati se: stvar je dobro, slabo izpadla izpasti Stvar •je slabo izpadla se je slabo izšla, končala Z > O hJ m o nn N H Nadaljnja analiza nakazanih razmerij bi morala bralca prepričati, da infor-mativno-normativnega koncepta ne smemo razumeti kot koncept, ki bo omogočal poljubno nizanje vseh izraznih možnosti in sestavljavca »osvobodil« normativnega vrednotenja jezikovnih prvin, pred jezikovnega uporabnika pa postavil množico enakovrednih izbir. Informativno-normativni koncept dojemamo kot sistem, ki izkazuje večjo stopnjo obvestilnosti glede okoliščin rabe posameznih jezikovnih prvin, ki jih npr. SSKJ podaja s sistemom kvalifikatorjev in zlasti kvalifikatorskih pojasnil. Tak, tj. opisni, pristop pričakujejo jezikovni uporabniki tudi pri sodobnih specializiranih normativnih slovarjih. Ne nazadnje ga je v obliki pojasnil uveljavil tudi že SP 1962. Z uvajanjem pojasnil se v veliki meri izognemo tudi očitkom, da so normativne informacije uporabnikom podane prek (pogosto okrajšanih) metajezikovnih prvin, ki imajo posredovalno funkcijo in ki uporabnika pogosto puščajo v dvomih, saj ne pozna pomena žal ne dovolj ustaljene metajezikovne slovarske formulacije. «H 4 Sklep z Navedena dejstva nas prepričujejo, da je hierarhiziranje jezikovnih enot glede na 1 normativno sprejemljivost s pomočjo slovarskih oznak tudi ob sistematično ureje-K nem gradivu, kakršno sta imela na voljo zlasti informativno-normativni SSKJ in normativni SP 2001, naloga, ki jo je lažje načrtovati kot uresničiti.23 V prispevku so zato izpostavljene naslednje točke, ob katerih je treba razmisliti tudi o pojmovanju normativnega podatka v slovarju: Enotno podatkovno izhodišče je osnova za usklajeno normativno informacijo. • Z organiziranjem enotnega podatkovnega izhodišča, kakršno nam omogoča elektronska doba, je mogoče zagotoviti vsaj skupni gradivski okvir za inter" pretacijo normativne informacije. Ta mora implicitno vsebovati tudi odloči-z tve o gradivskih virih, ki so lahko osnova za ugotavljanje aktualne norme. A Če je kodifikacijska razhajanja npr. med SSKJ in SP 2001 (bonbon (SSKJ) P - bombon (SP 2001), čimprej (SSKJ) - čim prej (SP 2001), amoniak in celu- 1 loid (SSKJ) - amonijak in celulojd (SP 2001)) še mogoče pojasniti s časovno s oddaljenostjo ter spreminjanjem jezikoslovne teorije in načel normativnega usmerjanja, je treba pri načrtovanju nove generacije slovarjev poskrbeti, da so morebitna razhajanja jezikoslovno utemeljena. 2 • Enotno podatkovno izhodišče lahko omogoča idejna odstopanja pri inter-• pretaciji jezikovnih dejstev, a glede normativnih vprašanj naj bi upoštevalo 0 odločitve strokovnega nadinstitucionalnega standardizacijskega telesa ali pa 4 se od njih izrecno in argumentirano distanciralo. 1 S pridevnikoma normativni in informativno-normativni ni mogoče upravičiti (pravo)pisnih ali oblikoslovnih razhajanj v slovarjih. • V izjavah jezikoslovcev se informativno-normativni enojezični razlagalni slovar pogosto povezuje s t. i. mehko normativnostjo in pestrejšo variantnostjo, pa tudi z izrecnim distanciranjem od normativnosti. Slednje se pogosto izkazuje kot nerealno, saj leksikografjezikovne prvine vedno bolj ali manj izrecno presoja. Tudi jezikovni uporabniki največkrat ne znajo razlikovati med normativnim podatkom v informativno-normativnem in normativnem slovarju.24 Pri iskanju odgovora na to vprašanje jim tudi jezikoslovje težko pomaga. To trditev ne nazadnje potrjuje tudi sistem normativnih oznak v zadnjem pravopisu, ki predvideva ločevanje med označevanjem normativno nesprejemljivega oz. odsvetovane-ga besedja ter označevanjem nesprejemljivih oblikoslovno-skladenjskih zgradb, ki je ostal v konkretni slovarski aplikaciji nedosežen, saj se normativne oznake v uporabnikovih očeh izenačujejo. O prisotnosti te zadrege pričajo vprašanja, zastavljena v jezikovnih svetovalnicah, npr.: »Imam eno vprašanje: se londonski sporazum (in podobne zadeve, memorandumi itd.) piše z veliko ali z malo začetnico?? V SSKJ je naveden z malo, v pravopisu pa piše, da so npr. Osimski sporazumi, Majniška deklaracija itd. z veliko (kot naslovi neumet-nostnih besedil). Kaj je zdaj prav?« (Al' prav se piše ...? http://med.over.net/forum5/read. php?125,6856214, dostop marca 2014). V referenčnih jezikovnih priročnikih, ki nastajajo sočasno, pričakujemo ^ enotno normativno informacijo zlasti (1) glede jezikovnih prvin, ki jih za- ^ znavamo kot variantne, (2) za področja »regulacije jezikovne oblike«, kamor Škiljan (1999: 184) uvršča pravorečje, pravopis, oblikoslovje, skladnjo ^ in leksiko, (3) pri tistih jezikovnih prvinah, ki so nove oz. spremenjene. Za slednje velja ugotovitev sestavljavcev aktualnega Slovarja novejšega besed- ^ ja slovenskega jezika (2013), ki pravijo, da so »za novejše besedje značilne ^ jezikovne lastnosti, ki so velikokrat v neskladju s predpisi o standardizaciji in kultivaciji jezika« (Bizjak Končar 2013: 11). Poleg tega je zanje značilno tudi, da njihovega jezikovnega vedenja skorajda ne moremo preveriti v besedilnih korpusih.25 Ob tem se zastavljajo vprašanja, povezana z drugimi metodami normativnega vrednotenja. Različne normativne pristojnosti jezikoslovnih del. • Z vso odgovornostjo do uporabnika je treba opozoriti na sekundarni in aplikativni značaj slovarskih (normativnih) priročnikov. Ti naj bi prinašali uporabniku prilagojene informacije v obliki, ki jo ta razume; teoretična utemeljitev posameznih rešitev pa bi se morala odviti v utemeljevalnih besedilih znanstvenega tiska. Argumentacije idejne usmeritve normativnega slovarja ne morejo prinesti niti pravopisna pravila, ki so po svoji naravi O zakon, zato potrebujejo tudi ta smiselno rekonstrukcijo, torej razlago in komentar. Z načrtovanjem slovaropisne dejavnosti in organiziranjem enotnega podat- W kovnega izhodišča, kakršno nam omogoča elektronska doba, je mogoče preseči nakazane dileme in dokazati, da je slovarsko načrtovanje na začetku 21. stoletja lahko tudi kompromis dobrih praks. Z normativnega vidika pa ne gre le za organizacijski vidik, temveč tudi za odgovorno usmerjanje jezikovnega uporabnika, ki je vse bolj zahteven in želi od jezikoslovja enoten, pa tudi utemeljen in ažuren odgovor. Ta zahteva je univerzalna, neodvisna od tega, v katerem mediju in obliki so podani normativni podatki ali kakšnega tipa je jezikovni priročnik (slovarski, slovnični, jezikovna svetovalnica z opisno razlago, črkovalnik v urejevalniku besedila), ki ga uporabimo, ko se želimo posvetovati glede knjižnojezikovnega standarda. Navedenke Bejoint 1994 = Henri Bejoint, Tradition and Innovation in Modern English Dictionary, Oxford: Clarendon Press, 1994. 25 Če bi npr. želeli normativno obravnavati glagol odslediti, ki ga uporabniki Twitterja uporabijo, če želijo povedati, da niso več med sledilci določene osebe, v besedilnem korpusu Gigafida podatka o njegovem vedenju ne dobijo. Podobno je z vsemi besedami, vznikli-mi na novo. Bizjak Končar 2013 = Aleksandra Bizjak Končar, Uvod, v: Slovar novejšega be-sedja slovenskega jezika, ur. Aleksandra Bizjak Končar - Marko Snoj, Ljub-Z ljana: Založba ZRC, 2013, 9-11. 1 Crystal 2012 = David Crystal, Internet linguistics: a student guide, Abingdon -K New York: Routledge, 2012. O Dobrovoljc 2013 = Helena Dobrovoljc, Smernice jezikovne standardizacije v teoriji, s izročilu in praksi, v: Družbena funkcijskostjezika: vidiki, merila, opredelitve, L ur. Andreja Žele, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013. 0 Dobrovoljc - Bizjak Končar 2013 = Helena Dobrovoljc - Aleksandra Bizjak Kon-v čar, Slovenski pravopisi in vprašanje normativnih pristojnosti, Slovenski jezik - Slovene linguistic studies 9 (2013), 111-126. Dobrovoljc - Jakop 2013 = Helena Dobrovoljc - Nataša Jakop, Sodobni pravopisni priročnik med normo in predpisom, Ljubljana: Založba ZRC, 2011. Z Forstnerič Hajnšek 2014 = Melita Forstnerič Hajnšek, Stroka naj brez stricev opra-A vi, kar zna, Večer (7. 3. 2014). P French - Ravena 1959 = John R. P. French - Bertram Ravena, The Bases of Social 1 Power, Studies of Social Power, ur. D. Cartwright, Ann Arbour, Mich.: Ins stitute for Social Research, 1959, 259-126. ^ Garvin 1993 = Paul L. Garvin, A conceptual framework for the study of language 1 standardization, International Journal of the Sociology of Language 100- Z 0 101 (1993), 37-54. Hajnšek Holz 1993 = Milena Hajnšek Holz, Informativnost in normativnost Slo-1 varja slovenskega knjižnega jezika, v: Vprašanja slovarja in zdomske knji- ževnosti: zborovanje slavistov: Murska Sobota 1992, ur. Martina Orožen -Mateja Hočevar, Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1993 (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 3), 21-34. Havranek 1947 = Bohuslav Havranek, Zasady pražskeho lingvistickeho kroužku a nova kodifikace spisovne češtiny, Slovo a slovesnost 1947, 13-22. Majcenovič 1999 = Helena Majcenovič [Dobrovoljc], Praktični vidiki normiranja v slovarjih, Jezikoslovni zapiski 5 (1999), 63-90. Müller 1982 = Jakob Müller, Jezik kot vrednota ali jezik kot resničnost?, Naši razgledi 1982, 294-296. Müller 1993 = Jakob Müller, Slovar in kritika (1964-1992), v: Vprašanja slovarja in zdomske književnosti: zborovanje slavistov: Murska Sobota 1992, ur. Martina Orožen - Mateja Hočevar, Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1993 (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 3), 51-70. RNPJP = Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018 (http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO91), dostop marca 2014. de Saussure 1997 (1916) = Ferdinand de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja (izdala Charles Bally in Albert Sechehaye v sodelovanju z Albertom Riedlingerjem), Ljubljana: ISH, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, 1997. SP 1950 = Slovenski pravopis, Ljubljana: SAZU - Državna založba Slovenije, 1950. SP 1962 = Slovenski pravopis, Ljubljana: SAZU - Državna založba Slovenije, 1962. SP 2001 = Slovenski pravopis, Ljubljana: SAZU - ZRC SAZU - Založba ZRC, 2001 (22003). 4 SS 1956 = Anton Bajec - Rudolf Kolarič - Mirko Rupel [- Jakob Šolar], Slovenska g slovnica, Ljubljana: DZS, 1956 (21964, 31968). ^ SSKJ 1970-1991 = Slovar slovenskega knjižnega jezika: prva knjiga A-H (1970); druga knjiga I-Na (1975); tretja knjiga Ne-Pren (1979); četrta knjiga Preo-Š ^ (1985); peta knjiga T-Ž (1991) z dodatki od A do Š, Ljubljana: SAZU - Državna založba Slovenije, 1970-1991. ^ Suhadolnik 1963 = Stane Suhadolnik, Problemi slovenske leksikografije, Sodobnost 1963, 926-934. Suhadolnik - Klopčič 1970 = Stane Suhadolnik - Mile Klopčič, Slovar slovenskega knjižnega jezika: glavne značilnosti slovarja, Naši razgledi 1970, 137. ^ Škiljan 1999 = Dubravko Škilj an, Javni jezik: k lingvistiki javne komunikacije, Ljubljana: Studia humanitatis, 1999. Toporišič 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. TPLK 1986 (1929) = Teze Praškog lingvističkog kružoka, v: Jan Mukafovsky, Strukturapesničkog jezika, Beograd: Biblioteka, 1986, 155-182. Vidovič Muha 2003 = Ada Vidovič Muha, Kaj je novega v knjižnem jeziku? Ob izidu Slovenskega pravopisa, Slavistična revija 2003, 117-122. O Vidovič Muha 2009 = Ada Vidovič Muha, 16. stoletje - čas vzpostavitve narodo- ii£ tvorne vloge jezika, Slavistična revija 2009, 13-22. ^ Weiss 2014 = Peter Weiss, Pa še to: Risja zvestoba, Delo (22. 3. 2014), 22-23. N H Normative Information in Dictionaries Summary The article explores the idea of the norm in standard written Slovenian. Normative information in Slovenian linguistics and lexicography incorporates the relationship between everyday language use and the standard written language. The historical background of the terms normative-informative dictionary and normative dictionary is presented and a proposal is made for compiling a central Slovenian language database as a starting point for a dictionary. Slovenian normative guides had a twofold function in the twentieth century, serving as normative guides as well as monolingual explanatory dictionaries. In contrast, the normative guide of the twenty-first century needs to be created in a digital environment and therefore organized as a language database providing normative information. In the twenty-first century, normative information in a general-purpose dictionary should be harmonized with normative information in a normative guide. The only difference between the normative guide and the general-purpose dictionary lies in specialization: a normative guide focuses on normative issues, and a general-purpose dictionary focuses on typical language situations. Language users' expectations are also discussed. Frazeološkost krščanskega izrazja v vsakdanjem govoru Darinka Verdonik Cobiss: 1.01 m z CLh V prispevku raziskujemo rabo krščanskega izrazja v frazemih (s poudarkom na pragmatičnih frazemih). Kot dopolnitev predhodnim frazeološkim razpravam, ki temeljijo na slovarskem gradivu oz. pisnih besedilih ali pisnih korpusih, nas zanima raba v vsakdanjem spontano govorjenem jeziku. Rezultati kažejo, da gre za besede, ki so prevladujoče rabljene v nepropozicij ski (meta- ^ diskurzni) vlogi, predvsem za izražanje odnosa govorca do vsebine pogovora, O redkeje pa tudi do naslovnika ali okoliščin. j Ključne besede: pogovor, pragmatični frazemi, krščansko izrazje, pragma- c^ tični pomen, korpus q The Phraseology of Christian Vocabulary in Everyday Speech ^ hH This article studies the use of Christian vocabulary and coinages from them ^ in phrasemes (with an emphasis on pragmatic phrasemes). As an addition to previous studies of phraseology that were based on lexicographic material, or ^ on written texts or written corpuses, this study examines everyday spontane- ^ ous spoken language. The results show that these are phraseologically very active words that are predominantly used in a pragmatic role, especially for expressing the relationship of the speaker to the content of the conversation, and less often to the addressee or the circumstances. Keywords: pragmatic phrasemes, conversation, pragmatic meaning, corpus 1 Uvod Religija je bila močna sila v razvoju vseh svetovnih kultur. Na tok zgodovine je vplivala bolj kot kar koli drugega: zaradi nje so se selila ljudstva, začenjale vojne, navdihovala je umetnost in dala veliko arhitekturnih spomenikov. Tudi v zahodnih družbah, med katere se prištevamo, je njena vloga vse prej kot nepomembna, čeprav se morda komu na prvi pogled ne zdi tako - toda mnoga krščanska praznovanja so razglašena za državne praznike in pogosto se dogaja, da zlasti veliko noč in božič s posebnimi obredi (obredna hrana, druženje ipd.) praznujejo tudi ljudje, ki sicer sami sebe ne štejejo za vernike. Nenavadno bi bilo, če tako pomembna sila ne bi pustila nobene sledi v vsakdanjem govoru, in presenetljivo je, da v zvezi s tem najdemo malo raziskav. Medtem ko se posamezni avtorji intenzivno ukvarjajo s preučevanjem krščanske terminologije Z same po sebi (v slovenskem prostoru zlasti A. Legan Ravnikar (Legan Ravnikar 2008; 2010), v sosednjem hrvaškem med drugimi J. Šetka (1964; 1976)), je raba krščanskega izrazja v nereligioznem kontekstu ne samo pri nas, ampak tudi drugod 1 redkeje predmet jezikoslovnih analiz. Še najbolj se tega vprašanja dotikajo fraze-^ ološke študije. Med podrobnejše preglede tega področja lahko štejemo prispevek O E. Kržišnik (2000), ki preučuje razširjenost bibličnih citatov in bibličnih frazemov s v slovenščini ter njihovo zastopanost v SSKJ. Slovar slovenskih frazemov (Keber L 2011) beleži manj frazemov izbibličnega izvora kot SSKJ, ugotavlja E. Kržišnik 0 (2013), jih pa seveda bolj natančno obdela, med drugim zajame frazeme s sestavi-v nami bog, hudič in hudičev, vrag, pekel in peklenski, kristusov, kriščev, križ, duh, duša, svet in svetek, nebesa in nebeški, pekel in peklenski, raj idr. Posamezni fra-zemi s sestavinami iz krščanskega izrazja (kot so bog, vrag, hudič, križ, odrešenik, angel, očenaš itd.) so zabeleženi tudi v primerjalnem hrvaško-slovanskem slovarju Z frazemov (Fink Arsovski idr. 2006). Primerjalno med ruščino in hrvaščino predA stavlja zastopanost sestavin bog in vrag v frazemih Ž. Fink (1996). Ugotavlja, da P sestavini predstavljata dva nasprotna pojma dobrega in zlega. Del frazemov ohra- 1 nja njun osnovni pomen, del pa se je tako desemantiziral, da se sestavini lahko s zamenjujeta, npr. bog vedi : vrag vedi. Na področju pragmatične frazeologije na ^ sestavine iz krščanskega besedišča v frazemih opozarja med drugim I. Stramljič 1 Breznik v svoji razpravi o sporočanjskih frazemih, kjer omenja, da pogosto v sku- 0 pini t. i. medmetnih frazemov »nastopajo imena, povezana z biblijskim izročilom; • tako poleg Bog še Jezus, nazarenski, Marija, hudiman ipd.« (Stramljič Breznik 1 2000/01: 195). Mnoge tovrstne frazeme beleži v svojih delih tudi N. Jakop (2006; • 2007) in jih opredeljuje kot pragmatične frazeme. V pragmatičnem jezikoslovju in 1 analizi diskurza, nasprotno, težje najdemo razprave, ki bi se ukvarjale s pragmatičnimi vlogami izrazov religioznega izvora v vsakdanjem govoru. Zasledili smo le dve: D. Hill (1992) razpravlja o razliki v pragmatičnih vlogah angleških fraz god knows in goodness knows, A. Nazzal (2005) pa o rabi verzov iz Korana v vsakdanjem govoru v pragmatični vlogi. Na podlagi gradiva v referenčnem govornem korpusu GOS (GOvorjena Slovenščina) ugotavljamo, da so mnogi od najpogosteje rabljenih krščanskih izrazov v govoru pogosteje kot v religioznem kontekstu in polnopomensko rabljeni v pragmatični vlogi, kot izrazi emocij oz. odnosa govorca do propozicijske vsebine, do okoliščin pogovora ali do govorca. Na njihovo pragmatično rabo sicer opozarjajo tudi slovarski opisi v SSKJ. O vprašanju pragmatičnih vlog besed bog, bože, jezus, marija, madona, vrag, hudič v vsakdanjem govoru smo objavili razpravo (Verdonik - Kačič 2012), v kateri se ukvarjamo s temi izrazi kot enobesednimi enotami in skušamo osvetliti, v kakšnih kontekstih so rabljeni in kakšne so njihove pragmatične vloge. Ugotavljamo, da so pogosteje kot v polnopomenski vlogi rabljeni kot nepro-pozicijska, metadiskurzna sredstva za izražanje odnosa govorca, označevanje vsebine, kot diskurzni označevalci, pozdravne fraze ipd. Podobno kot zgoraj navedene avtorice frazeoloških razprav smo ob tem opazili, da so zelo pogosto vezani na rabo v frazemu. Zaradi tega smo se odločili usmerjeno raziskati frazemskost krščanskega izrazja v vsakdanjem govoru, zlasti v vlogi pragmatičnih frazemov. Pragmatični frazemi so v slovenski frazeologiji teoretično sicer že zelo podrobno obravnavani in tudi praktično precej raziskani, vendar v glavnem s pomočjo gradiva v SSKJ, le v manjši meri tudi na podlagi korpusnih izpisov, a tudi to le iz pisnih besedil (npr. ^t Stramljič Breznik 2007). Raba pragmatičnih frazemov v vsakdanjem govorjenem Ji^ jeziku še ni bila usmerjeno raziskana. Ta prispevek med prvimi zapolnjuje to vrzel, ^^ z omejitvijo na tiste frazeme, ki imajo med sestavinami krščansko izrazje. V nadaljevanju prispevka najprej predstavljamo kratek pregled raziskav, ki se ^ ukvarjajo z govorjenim jezikom, zlasti spontano govorjenim v vsakdanji rabi, nato ^ pa se podrobneje posvetimo vprašanju pragmatične frazeologije. V tretjem razdelku je predstavljena zasnova raziskave, sledijo rezultati in diskusija. ^ 2 Raziskave govorjenega jezika in pragmatična frazeologija ^^ 2.1 Raziskave govorjenega jezika in pragmatičnih izrazov Vsakdanji govor/pogovor postaja aktualen predmet raziskav tudi v slovenskem prostoru. S. Kranjc (1999) tako preučuje razvoj govora pri predšolskih otrocih, M. Krajnc Ivič (2005) besedilne značilnosti govora v mestnem svetu oz. ista avtorica (Krajnc Ivič 2009) z različnih diskurznih vidikov govor v poluradnih položajih (razgovori med zdravnikom in pacientom, razgovori za sprejem v službo ipd.), pri čemer se posveča predvsem vprašanjem strukture in vloge, izpostavlja pa tudi neka- O tere jezikovne prvine; D. Zuljan Kumar (2007) preučuje besedilno koherenco in ii£ kohezijo narečnega diskurza, D. Verdonik (2007) samopopravljanja in diskurzne ^ označevalce, J. Volk (2007) italijanske jezikovne prvine v spontanem govoru v ^ slovenski Istri, M. Smolej (2007) metabesedilno vlogo eliptičnih oz. brezpovedko- W vih ali delno povedkovih struktur v govoru, ista avtorica (Smolej 2012) posebnosti ^ poročanega govora v spontanem govoru, I. Kosem in D. Verdonik (2012) leksiko govorjenega jezika s stališča njegove notranje zvrstnosti itd. Ker lahko pragmatične rabe krščanskega izrazja uvrstimo med pragmatične izraze (Verdonik - Kačič 2012), so po tematiki tej razpravi blizu tudi vse tiste, ki se ukvarjajo z različnimi pragmatičnimi izrazi v diskurzu. Tako najdemo v Verdonik 2006 razpravo o diskurznih označevalcih v telefonskih pogovorih s stališča pragmatičnih vlog in pogostosti rabe, v Schlamberger Brezar 2007 o vlogi povezovalcev v pogajalnem govoru s skladenjsko-oblikoslovnega stališča, glede na vrsto povezovalcev ter z analizo njihove diskurzne vloge, v Zuljan Kumar 2007 o diskurziv-nih označevalcih v narečnem govoru, v Smolej 2010 o kazalcih stopnje besedilne zgradbe v govorjenih narativnih besedilih idr. 2.2 Pragmatična frazeologija Področje pragmatične frazeologije je pri nas že precej raziskano. Na pragmatične frazeme je med prvimi opozorila E. Kržišnik (1987/88), češ da je v opisu razlage nekaterih frazemov v SSKJ namesto slovarskega pomena zaznamovana pragmatična vloga, npr. iz kože te bom dal 'izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje'. Poimenovanje pragmatični f^azem uvede v svoji disertaciji (Kržišnik 1994). Medtem ko I. Stramljič Breznik (2000/01) predlaga termin komunikacijski oz. sporočanjski f^azem, kasneje N. Jakop (2003) zagovarja in v svojih delih uporablja prvi termin, Z tj. pragmatični f^azem. V tem prispevku se držimo slednjega, bolj ustaljenega poimenovanja. N Za pragmatične frazeme je poleg pomenske zlitosti značilno, »da so v celoti 1 izgubili denotativni pomen, zato vselej nastopajo v stavčni oz. besedilni obliki in niso ^ pretvorljivi v slovarsko enoto« {Stramljič Breznik 2000/01: 194). Podobno, čeprav O z drugimi besedami, jih določa N. Jakop: »Ko govorimo o pragmatičnih frazemih, s govorimo torej o jezikovnih enotah, ki imajo lastnosti frazemov: njihova izrazna L podoba je večbesedna, prikličemo jih iz spomina in po govornem dejanju ne razpa- 0 dejo {leksikaliziranost), zanje je značilna strukturna stalnost oziroma ustaljenost v v zgradbi, ki jo zaznamujejo še skrajne oblikoslovno-skladenjske omejitve sestavin, npr. nepregibanje sestavin frazema (moj bog), nastopanje le v enem od skladenjskih naklonov (reci in piši, naj me koklja brcne) ipd.« {Jakop 2006: 168) Kot vidimo, j e dej stvo, da pragmatičnih frazemov praviloma ne moremo pre -Z gibati v različne oblike,1 zbudilo precej pozornosti jezikoslovcev, in kot ugotavlja N. A Jakop {2003), je verjetno tudi to vzrok, da so v literaturi navajani precej neenotno, P npr. pisani z malo začetnico in brez končnega ločila, drugič z veliko začetnico in/ 1 ali s končnim ločilom ipd. N. Jakop je mnenja, da je slovarska oblika pragmatič-s nih frazemov v veliki meri ali v celoti prekrivna z njihovo uresničitvijo v besedilu. ^ Poleg nepregibnosti opozarja tudi na skladenjsko lastnost pragmatičnih frazemov, 1 da ne morejo nastopiti v stavčnočlenski vlogi - so ali stavčne povedi ali pastavčne 0 povedi {Jakop 2006). Čep rav avtorji skrbno obravnavajo vprašanje nepregibnosti in slovarske oblike 1 pragmatičnih frazemov, pa naj bi bila njihova osnovna razločevalna lastnost ven-• darle ta, »da nimajo denotativnega pomena v smislu poimenovanja predmetnosti, 1 lastnosti, dogajanja, stanja in tudi ne izražajo razmerij med njimi« {Jakop 2003: 118) oz. da so »celovita sporočila, s katerimi govorec izraža svoja čustva, poudarja svoja stališča, vsebino sporočila, vzpostavlja razmerje z naslovnikom, sobesedilom ali strukturira besedilo« {Jakop 2006: 167). Vendar se zdi, da ta razločevalna lastnost ni vedno enoumno določljiva; tako N. Jakop {2003) npr. opozarja, da je pri nekaterih pragmatičnih frazemih še mogoče prepoznati denotativni pomen {npr. pri roke kvišku), vendar ta ne zadošča za ustrezen pomenski opis. Po drugi strani navaja tudi nepragmatične frazeme, ki lahko imajo v določenih rabah izrazito sporazumevalno vlogo in zato pripisano tudi pragmatično vlogo, npr. imeti poln kufer lahko v rabi tipa zdaj te imam pa poln kufer izraža nejevoljo, vendar v drugih rabah še vedno prevladuje denotativni pomen, npr. oče ga je imel po vseh teh pripetljajih poln kufer {pomen 'naveličati se koga'). V zvezi z opisom pragmatičnih frazemov se pojavljajo termini pragmatični opis, pragmatični pomen in pragmatična funkcija/vloga. Pragmatični opis {npr. opis okoliščin rabe) je lahko sestavni del opisa katere koli frazeološke enote, ne samo pragmatičnih frazemov - o tem piše npr. E. Kržišnik {2007). Zlasti težavno pa je razlikovanje med pragmatičnim pomenom in pragmatično funkcijo/vlogo. E. Kržišnik 1 Zaznati je predvsem variantnost oblik glede na spol in število naslovnikov, npr. pojdi se solit vs. pojdite se solit, še vedno pa invariantna oblika takega frazema ni nedoločnik. Na to npr. opozarja N. Jakop {2006). med drugim opozarja, da so pragmatični frazemi »v svojem pomenu in torej tudi ^ slovarski pomenski definiciji nujno posebni, drugačni, saj gre pri njih v glavnem ^ za prevrednotenje pragmatične funkcije v (pragmatični) pomen« (Kržišnik 2007: ® 141). Podobno ugotavlja N. Jakop, ki pravi, da je v primeru pragmatičnih frazemov ^ »pomen povezan z rabo jezika, zato se namesto o pragmatičnem pomenu pri tej skupini frazemov včasih govori tudi o pragmatični funkciji« (Jakop 2007: 172). Čeprav ^ npr. Čermak idr. (1994: 22) opozarjajo, da je treba med pragmatičnim pomenom ^ in pragmatično vlogo ločevati, se zdi, da v primeru pragmatičnih frazemov to ni mogoče. V splošnem je razumevanje pragmatičnega pomena različno, ožje ali širše. ^ Tukaj povzemimo samo stališče N. Jakop, ki sledi ugotovitvam slovenskega leksi-kalnega pomenoslovja, da imajo nekateri leksemi za denotat uslovarjeno govorno dejanje in s tem »sporočanjski (komunikacijski) pomen« (Vidovič Muha 2000: 188). ^ N. Jakop, ki se pri nas največ ukvarja s pragmatičnimi frazemi, tako razume pragma- ^ tični pomen kot »ustaljeno in leksikalizirano rabo v točno določenih okoliščinah, npr. dobro jutro (pozdrav zjutraj), oziroma ustaljeno funkcijo v danem sobesedilu, npr. hočem reči (uvaja povzetek bistvene vsebine povedanega; uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega)« (Jakop 2006: 44). V delu I. Stramljič Breznik (2000/01) najdemo prvi poskus klasifikacije pragmatičnih frazemov pri nas, in sicer jih avtorica po Čermaku deli v štiri velike skupine glede na to, do česa tvorec izraža svoje razmerje: razmerje do naslovnika O (vokativni), do teme (tematski), do prenosnika (medijski) ali do okoliščin (situacijski). ii£ N. Jakop razvršča pragmatične frazeme v grobem na tiste, »za katere je značilno, da jih govorci uporabljajo v točno določenih okoliščinah sporazumevanja in imajo ^ večinoma stalno vlogo pri sporazumevanju«, ter tiste, »ki imajo uslovarjene raz- W lične, od okoliščin sporazumevanja neodvisne pragmatične funkcije« (Jakop 2003: ^ 120, 121). Glede na funkcijo pa deli pragmatične frazeme na pozivne, zagotavljalne, povezovalne, ekspresivne in izvršilne. Kasneje (Jakop 2006; 2007) je predlagala za pomenski opis pragmatičnih frazemov pragmatične kategorije, ki jih razume kot abstrahirane in leksikalizirane sestavine govornega dejanja, ki postanejo obvezna sestavina pomena nekaterih jezikovnih enot. Te kategorije so: govorec, naslovnik, govorčev odnos do naslovnika, govorčev odziv na okoliščine, govorec strukturira besedilo, besedilo, govorno dejanje (pozivno, povezovalno, ekspresivno, prikazovalno in izvršilno), okoliščine sporazumevanja (tudi čas in prostor). Obvezne sestavine pragmatičnega pomena so govorec, besedilo in vrsta govornega dejanja, ostale kategorije so obvezne ali neobvezne in imajo pomenskorazločevalno vlogo (Jakop 2007: 176-177). 3 Zasnova raziskave Kot gradivo za analizo je uporabljen referenčni govorni korpus GOS (Verdonik -Zwitter Vitez 2011; www.korpus-gos.net), ki vključuje posnetke vsakdanjih pogovorov med prijatelji, znanci in v krogu družine, nezasebnih pogovorov v različnih uradnih in poluradnih situacijah, kot so delovni sestanki, konzultacije, svetovanje, prodaja ipd., šolskih učnih ur in predavanj ter informativnih in razvedrilnih radijskih in televizijskih vsebin, v katerih je prevladujoč spontani govor. Obsega okrog 120 ur posnetkov oz. 1 mio. besed in je v zasebnem delu demografsko uravnotežen. N V raziskavo smo skušali zajeti vse v vsakdanjem govoru najpogosteje rabljeno 1 krščansko izrazje ter ugotavljali njegovo rabo v frazemih. Izhodiščni nabor besed ^ za iskanje je predstavljal naslednji seznam frazemov, ki vsebujejo krščansko izrazje O in je povzet po N. Jakop (2006): bohlonaj,^ bog blagoslovi, bog daj (bog daj srečo), S bog daj zdravje, Bog je dal, bog je vzel, bog lonaj, bog mi je priča, bog nebeški, L bog ne daj, bog ne zadeni, bog obvaruj, bog plati, bog pomagaj, bog se usmili, bog 0 s tabo, bog s teboj, bog te (je) dal, bog te nesi, bog te nima rad, bog ti povrni, bog v ve, boga zahvali, bogu bodi potoženo, bog varuj, boste že videli hudiča, božja po- magalka, človek božji, čudo božje, da bi te zlodej, da bi te vrag, glej ga zlodeja, glej ga zlomka, hvala bogu, hvaljen (bodi) Jezus (Kristus), jebemo boga, Jezus Kristus, Jezus križani, Jezus Marija, ježeš Marička, križana gora, križana mati, križana Z nebesa, križani bog, križani Jezus, križ božji, krščen matiček, ljubi bog, ljubi Jezus, A ljudje božji, Marija pomagaj, mati božja, mati nebeška, mili Jezus, milost božja, mir P s teboj, mir z vami, moj bog, na vekomaj amen, naj hudič vzame vse skupaj, naj me 1 hudič (vzame), naj me vrag, naj me vrag/bogpocitra, naj me vrag vzame, ni hudič, S ni šment, ni vrag, pa amen, pejte k vragu, pitaj boga, pojdi v božjem imenu, pojdi ^ v miru, pojdite v božjem imenu, presneta reč, presnet nazaj, prmejduš, primojduš, 1 pri moji duši, pri moji veri, sam bog nebeški vedi, sam bog ve, sam hudič ve, seme 0 hudičevo, sam papež, strela božja, sveta mati božja, sveta (božja) pomagalka, sveta Z nebesa, šiba božja, šment nazaj, šmentana reč, ti šment, tristo hudičev, tristo vragov, 1 vrag ve, vrag vedi, za boga (svetega/milega), za božji čas, za pet kristusovih ran, za pet kriščevih ran, za prmejduš, za (sveto) kriščevo voljo, za vraga. Vse te in morebitne dodatne frazeme, ki vsebujejo tudi besede krščanskega izvora, smo skušali zajeti tako, da smo po korpusu poiskali naslednje besede (po abecedi): amen, bog, bože, božji, duh, duša, hudič, hudičev, jesus (angleško), jezus, kristus, kristusov, kriščev, križan, krst, krščen, madona, marija, nazarenski, nebesa, nebeški, papež, pekel, peklenski, presneti, prmejduš, porkaduš, satan, satanski, šment, šmentan, vera, vrag, vražji, zbogom, zlodej, zlodjev, zlomek. Tako smo dobili nabor tistih frazemov s posameznimi sestavinami - krščanskimi izrazi, ki so v govorjenem jeziku najbolj živi. Frazemi so razvrščeni v dve skupini, ki sledita krščanski delitvi na dobro (pozitivni pol) in zlo (negativni pol): v eni obravnavamo tiste, ki so povezani s krščanskim pozitivnim polom, torej Bogom, Jezusom, Marijo, dušo, nebesi itd., v drugi tiste, ki so povezani z negativnim polom, to je predvsem s hudičem in peklom. Za vsak frazem navedemo število rab, predstavimo primer rabe in skušamo opredeliti, ali gre za pragmatični 2 Slovenski pravopis omogoča dvojni zapis nekaterih od teh poimenovanj, z veliko (Bog) ali z malo (bog) začetnico. Velika začetnica je na mestu, če gre za alegorične poosebitve. V pragmatičnih frazemih ne gre za take vrste rabo, zato v tem prispevku vsa poimenovanja brez izjeme pišemo z malo začetnico, razen kadar navajamo primere iz korpusa ali citiramo druge avtorje: v obeh primerih ohranjamo enako začetnico, kot je uporabljena v viru. Prav tako pri nekaterih frazemih opažamo dve možnosti zapisa, stično (bogdaj) ali nestično (bog daj). V tem prispevku ohranjamo nestični zapis, enako je zapis narejen tudi v glavnini primerov v korpusu GOS. ali nepragmatični frazem. Za pragmatične frazeme skušamo opisati pragmatično vlogo, posebno pozornost pa posvečamo tudi vprašanju, ali frazemi ohranjajo enako ^t pozitivno oz. negativno konotacijo, kot jo imajo izvorno tiste njihove sestavine, ki Ji^ izhajajo iz krščanskega izrazja. ^^ hH 4 Korpusna analiza m 4.1 Pozitivni pol V tem razdelku predstavljamo tiste frazeme, ki vključujejo krščansko izrazje, povezano s krščanskim pozitivnim polom. 4.1.1 Bog Beseda bog je v korpusu GOS rabljena skupaj 177-krat. V osmih od teh rab gre za tipične pragmatične frazeme (številka v oklepaju pomeni število rab v korpusu): ljubi bog »sem rekla o lubi bog to bo pa za dva mesca pa konc« (1) ti boga »o ti boga« (1) pri bogu »jz po štengah ne pridem pr bogu« (2) pod milim bogom/pri »ka te ti pr milem bogu še sploh lah« (2) milem bogu jebem ti boga »jebem ti boga to bi rad še vidu« (1) moj bog »o moj bog« (1) S temi frazemi govorec poudarja povedano in izraža svojo emocionalno angažiranost do propozicijske vsebine,3 pri čemer lahko v mnogih primerih razberemo tudi ali pozitivno ali negativno konotacijo. Namenoma pravimo izražanje emocionalne angažiranosti in ne izražanje emocij, saj na podlagi slušnega vtisa in konteksta nismo mogli razbrati, da bi bil govorec v kakem posebnem emocionalnem stanju (npr. jezen, vesel ipd.). Zdi se, da je govorčeva emocionalna drža do propozicijske vsebine ločena od njegovih resničnih emocionalnih stanj v trenutku govorjenja. Negativno konotacijo razberemo npr. v primeru ljubi bog, saj govorec v tem kontekstu izraža nezaupanje ali nestrinjanje s početjem tiste osebe, o kateri pripoveduje. Pozitivno konotacijo razberemo npr. v primeru o ti boga, kjer govorec izraža občudovanje. Primerov je žal premalo, da bi lahko ugotavljali, ali katera ko-notacija (pozitivna ali negativna) prevladuje. Glavnina vseh rab, kar 76, je v frazemih, navedenih v nadaljevanju, ki pa po našem mnenju niso tipični pragmatični frazemi: 3 S terminom propozicijska vsebina običajno označujemo vsebino pogovora, tukaj pa bi ga želeli aplicirati celo nekoliko širše, kot kognitivno predstavo dogodkov, dejanj, oseb in splošne situacije, o kateri govori diskurz. V kognitivni analizi diskurza je v tem pomenu znan termin model situacije, ki ga uvedeta van Dijk in Kintsch (1983), vendar bi bila taka terminologija za bralca težje razumljiva. Z > o hJ m o NN N H hvala bogu »prvi sončen dan ja hvala bogu« (35) bogu hvala »ja sej bogu hvala da ma veselje« (3) boga hvaliti »zmeri sam Boga hvalm da eee« (1) bog ve (kje/kdaj...) »bog ve kva si je on prevedu s tem« (14) bog si ga vedi »bog si ga vedi če bodo glede na to kar se dogaja« (2) bog ne daj »al pa bog ne dej borderka« (12) bog pomagaj »na cajte tak zeza da bog pomagi« (9) Z 1 K O S L O V Med tipične lastnosti pragmatičnih frazemov N. Jakop (2006) med drugim šteje, da ne morejo nastopiti v stavčnočlenski vlogi. V nekaterih zgornjih primerih vidimo precej tesno vpetost frazemov v strukturo stavka ali vsaj povedi. Tudi de-notativni pomen je pri teh frazemih pogosto še precej izrazit: na primer v »ja sej z bogu hvala da ma veselje« j e mogoče razbrati denotativni pomen 'še dobro', v »bog A ve kva si je on prevedu s tem« denotativni pomen 'kdo ve' itd. V splošnem lahko za P te frazeme ugotavljamo, da izražajo govorčevo mnenje (torej racionalno, ne emoci-1 onalno stanje) o propozicijski vsebini: v frazemih z besedo hvala oz. hvaliti lahko s razberemo, da govorec šteje nekaj za dobro, v zvezah z bog ve izraža, da šteje nekaj K za neznano, v zvezah z ne daj izraža, da šteje nekaj za nezaželeno, v zvezah spoma- 1 gaj pa, da nekaj ni v njegovi moči. Kljub temu pa lahko tudi v teh primerih, enako 2 kot v prvi skupini frazemov z besedo bog, razberemo tudi izražanje govorčevega • odnosa ali emocionalne angažiranosti do propozicijske vsebine, ki pa je različna 0 od rabe do rabe: v primeru »prvi sončen dan ja hvala bogu« npr. prepoznamo tudi 4 izraženo zadovoljstvo, v »na cajte tak zeza da bogpomagi« nezadovoljstvo itd. 1 Štiri rabe besede bog so v frazemu, ki opravlja govorno dejanje pozdravljanja: bog daj »bog de bog de ja pa gre gre« (3) bog lonaj »bog klone ejda adijo« (1) zbogom »peli so zbogom Buš« (1) Podobna je tudi naslednja raba, ki izraža govorno dejanje zahvaljevanja: bog plačaj (ploti) »bog ploti to ste tak lepo povedali« (1) Vse to uporabljajo govorci v radijski kontaktni oddaji iz SV dela Slovenije, v kateri prevladuje narečni govor. Petnajst rab besede bog je v frazemih, ki jih ne štejemo za (prvotno) pragmatične, čeprav lahko razberemo iz njih tudi kakšne pragmatične prvine v smislu izražanja emocionalne angažiranosti do propozicijske vsebine: katerega boga »ja sem kar belo pogleala kiga boga je zdej« (1) bog i batina »tak bota Pahor pa Borut prihodne leto natrdnejša (1) koalicija bog i batina« svega boga »gledam dokumentarce berem člank svega boga« (3) biti bog »zdej pa je internet bug« (10) Med temi je najštevilčnejša raba v zvezi biti bog, vendar je to posledica korpusnega šuma, saj gre v osmih od desetih primerov za rabo v eni od radijskih ^t oddaj, v kateri skušajo razglasiti najpomembnejšega predstavnika rok glasbe (raba Ji^ v zvezi rok bog). 4.1.2 Bože ^ Izpeljanka bože je rabljena skupaj sedemkrat, vedno v pragmatični vlogi. Dve od ^ teh rab sta v pragmatičnem frazemu: (o) bože mili »o bože mili« (1) bože moj »jaz sem res uživala no bože moj« (1) V obeh frazemih govorec poudarja povedano in izraža svojo emocionalno angažiranost do propozicijske vsebine, ki ima v prvem primeru negativno, v drugem pa pozitivno konotacijo. Preostalih 5 rab je skupaj z medmetom o in jih uvrščamo na mejo frazemskosti: o bože »mačka cvili o bueže« (5) NN Z > O hJ m Vse te rabe so pragmatične, govorec z o bože izraža svojo emocionalno anga- ® žiranost ali tudi odnos (npr. sočutje, ogorčenje) do propozicijske vsebine. Prevladuje ^ negativna konotacija. ^ N 4.1.3 Božji W Pridevniška izpeljanka božji je rabljena skupaj 17-krat, od tega devetkrat v frazemu. ^ Tri od teh frazemov lahko štejemo za pragmatične: v božjo mater »de v božjo mater« (1) mater božja »mater božja na s tvojih ust zveni teku vse dobru« (1) za božjo voljo »za božjo voljo da bi Tina na katero smo računali bila (1) tam nekje med desetim in petnajstim mestom« Govorec s temi frazemi izraža svojo emocionalno angažiranost do propozicijske vsebine, ki ima lahko negativno (prvi primer) ali pozitivno (drugi in tretji primer) konotacijo. V šestih rabah gre za nepragmatične frazeme oz. pregovore: v božjih rokah »ostalo je pa v božjih rokah« (1) biti v miru božjem »vsak hoče bit na v miru božjem ne« (1) božji namestnik »verjeli so da je vladar božji namestnik« (1) pregovor: »pa to ni pravice na tem božjem svetu« (1) pregovor: »no iz vaš ust v božja ušesa ali pa v tistih ki imajo (1) denar« pregovor: »potrpežljivost je božja mast ne« (1) 4.1.4 Jezus, kristus, marija Beseda jezus je v korpusu rablj ena 40-krat, še štirikrat pa angleška različica jesus. N Raba te besede je v tesni povezavi z rabo besede marija (v korpusu 75-krat) in kri-1 stus (v korpusu devetkrat) oz. christ (v korpusu enkrat), saj tvorijo frazeme skupaj: K O S L O V Z jezus marija »gemej pa klinton Jezoš Marija« (5) jezus kristus marija »Jezus Kristus Marija kaj je to danas« (1) jezus kristus »jezoš kristuš samo to še bi rad vido« (1) jesus christ »džizes krajst men je vroče k svina« (1) jezus no marija »jozosnamarija ej« (1) ljubi jezus »lubi Jezus že bika pa bivola ne ločimo« (2) jezusna »jesusna« (1) marija sveta »ja Marija sveta kaku nej dolg živim« (1) Podobno kot ugotavljamo za pragmatične frazeme z besedama bog in bože, lahko tudi tukaj rečemo, da govorec s temi pragmatičnimi frazemi izraža svojo emocionalno angažiranost do propozicijske vsebine, ki pa ima tukaj praviloma negativno konotacijo, le izjemoma pozitivno. Na meji frazemskosti so primeri v zvezi z medmetom o oz. primeri, ko je ista beseda ponovljena dvakrat. Takih rab je 15, tudi v teh primerih gre vedno za N A P 1 S K 0 pragmatično rabo na podoben način kot v predhodnih primerih, enako prevladuje 2 negativna konotacija: o • o marija »so ble pa še une baterije zaneč o marija« (11) o jezus »ov jezes« (1) jezus jezus »Jezos Jezos takšiva močniva moška pa se vode bojita« (2) marija marija »maahrija marija« (1) V dveh primerih pa gre za nepragmatično rabo frazema: marija prikazati se »se ti je tak Marija prikazala ženska lej« (3) hvaljen bodi Jezus »prej nej boga valan bodje Jezoš Kristoš« (1) Kristus V splošnem besede marija, kristus in jezus manj pogosto postanejo sestavine frazema kot izrazi za boga, kolikor že, pa se prevladujoče povezujejo samo med seboj, redko z drugimi besedami. Prav tako je z njimi, presenetljivo, pogosteje združena negativna konotacija, medtem ko smo pri izrazih za boga večkrat zasledili tudi pozitivno konotacijo. Pridevniška izpeljanka kristusov je rabljena štirikrat, jezusov pa enkrat, vendar v nobenem primeru ne gre niti za frazemsko niti za pragmatično rabo. Izpeljanke kriščev v korpusu ne najdemo. 4.1.5 Madona Beseda madona je v korpusu rabljena 15-krat, tipično frazemska raba pa je samo ena: porka madona »ja porka madona« (1) boleti duša/v duši »bolela me je duša« (2) zaboleti dušo imeti »traktor je bil nuvi() dovšo je mel« (2) kupiti nekaj za dušo »som včosi kovpiš nika za dovšo« (1) živa duša »pa ni nikri žive duše« (1) (biti) za dušo »za dušo« (2) delati iz duše/za dušo »in da se dela iz dušo ne« (2) hrana za dušo »kdor po hrano za dušo zahaja v novomeški Anton (1) Podbevšek« ležati na duši »kar mu leži na duši« (1) po duši biti »bi bila lahko po svoji osnovi po svoji duši« (1) sesti v dušo »meni j e sedla ta trobenta čist v dušo« (1) dati dušo »mislim da dajo dušo temu Iranu« (1) pihati na dušo »a vidte kako piha na našo dušo« (1) pregovor: »če je Jurija dež in na Petra suša se raduje kmetova (1) duša« Je pa v dveh primerih v taki rabi tvorjenka porkaduš: porkaduš »tud do tretga ne (neraz) bodo pršli porkaduš ej« (2) V tej rabi govorec izraža svojo emocionalno angažiranost do propozicijske ^ vsebine, konotacija je negativna. ^ Podobno kot marija in jezus se tudi beseda madona pogosto druži z medme- ^ tom o, pa tudi z u in a: o madona »o madona s se zrihtala« (3) u madona »u madona ka te misliš« (2) a madona »a madona rabesta še kešn dokaz« (1) Tudi v vseh teh primerih gre za izražanje emocionalne angažiranosti govorca do propozicijske vsebine, ki pa ima - v nasprotju s frazemi z marija, jezus in kristus - pogosteje pozitivno kot negativno konotacijo. 4.1.6 Duša, duh Beseda duša je rabljena skupaj 43-krat, 17 od teh rab lahko štejemo za frazeme, vendar vedno za nepragmatične frazeme: ^ NN Z > O hJ m o H In v enem primeru tvorjenka prmojduš: E ^ prmojduš »če tak gleaš prmojduš moja je lepša« (1) ^ Vedno gre za poudarjalno vlogo, enako kot v podobnih predhodnih primerih O lahko razberemo izražanje emocionalne angažiranosti govorca do propozicijske S vsebine. L Beseda duh je rabljena 25-krat, le dve rabi sta frazemski, obe kot standardni, 0 nepragmatični frazem: V N pomirjen duh »v glavnem pomirjeni duhovi« (1) 1 buriti duhove »to je še vedno tema ki buri duhove v slovenski (1) politiki« Z A 4.1.7 Vera P Beseda vera je rabljena skupaj 15-krat, dve od teh rab lahko štejemo za pragma- 1 tični frazem: S ^ ala (ji) vera »če pa je tak ženska pa ala vera ala ji vera ne« (2) 0 Gre za izražanje emocionalne angažiranosti govorca do propozicijske vse- 0 bine, konotacija je pozitivna. V dveh rabah imamo nepragmatični frazem: 1 v dobri/najboljši »smo prišli tu v internat vse v najboljši veri« (2) veri 4.1.8 Nebesa idr. Beseda nebesa je rabljena skupaj sedemkrat, eno od teh rab lahko opredelimo kot (nepragmatični) frazem: pasti iz nebes »tretje mesto v veleslalomu ne to je ko da je padu z (1) nebes« Beseda krst je rabljena osemkrat, rabe so pretežno polnopomenske in nefrazemske, samo ena je nekoliko dvoumna in je iz dostopnega konteksta žal ni mogoče nedvoumno interpretirati: živega krsta »i pravi živega krsta niso mele glih zared tega ker niso (1) ('nikogar'?) smele zaposlit nekoga ki ni eno leto na borzi« Beseda papež je v GOS-u rabljena devetkrat, v nobenem primeru ne gre niti za pragmatično rabo niti za rabo v frazemu. Za besede amen, nazarenski, krščen in križan v GOS-u ni zadetkov. 4.2 Negativni pol V tem razdelku predstavljamo tiste frazeme, ki vključujejo krščansko izrazje, po- ^t vezane s krščanskim negativnim polom. Ji^ 4.2.1 Vrag Beseda vrag je rabljena skupaj 37-krat. Štiri4 od teh rab so v pragmatičnem frazemu: ni vrag »ni vrag da ne bi prišli do tukaj« (2) za vraga »kako za vraga zdej on tko teče« (1) zamisli vraga »zamisli vraga Nataša druga« (1) vrag ve/vrag zna »tak da ja sn spala vrag zne do kedej« (2) 4 Vseh rab nismo mogli nedvoumno analizirati, zlasti kadar je govor močno narečno obarvan in nam je zato le delno razumljiv. m eh < Podobno kot za pragmatične frazeme s pozitivnega pola tudi tukaj ugota- ^ vljamo, da so frazemi v vlogi poudarjanja in izražanja govorčeve emocionalne an- ^ gažiranosti do propozicijske vsebine. Konotacija je v dveh primerih negativna, v dveh primerih pa pozitivna. Dve rabi frazema z besedo vrag sta zelo sorodni rabi frazema bog ve: Z > O hJ m Ta frazem zaznamuje precejšnja skladenjska vpetost v stavek in poved ter ® močno prisoten denotativni pomen, kar naj ne bi bilo značilno za pragmatične fra- ^ zeme. Emocionalna angažiranost govorca do propozicijske vsebine je tukaj manj ^ izrazita. ^ Nasprotno pa je spet močno prisotna, in to z negativno konotacijo, v nasled- ^ njih dveh primerih, kjer je vrag rabljen skupaj z medmetom: ^ a vrag »a vrag« (1) oh vrag »to ze pa oh vrag« (1) Deset frazemov, v katere se veže beseda vrag, smo opredelili kot (prvotno) nepragmatične, čeprav lahko iz njih razberemo tudi kakšne pragmatične prvine v smislu izražanja emocionalne angažiranosti do propozicijske vsebine: vrag vzeti »te pa do me tak vrag vzeo« (1) videti vraga »če te Pero zdaj posluša boš vidu vraga« (1) vrag biti »misim vrag je če bi rad kako košarko igral« (1) iti k vragu »eh vse gre k vragi« (5) vsega vraga »jebemtiš je blo vsega vraga« (1) pregovor: »da te vrag brez dela ne najde ko pride po tebe« (1) Pridevniška izpeljanka vražji je rabljena samo dvakrat, nobena od teh rab ni v frazemu. Z 1 4.2.2 Hudič ^ Beseda hudič je rabljena skupaj 33-krat. Dve od teh rab smo opredelili kot pragmatična frazema: S ti hudič ti »pa loputo zaparl ti hudič ti« (1) ni hudič »ni hudič de ne bi najdl bolj poštene« (1) V N Tudi tukaj lahko pragmatično vlogo opišemo kot poudarjanje in izražanje go - 1 vorčeve emocionalne angažiranosti do propozicijske vsebine. Konotacija je enkrat negativna, enkrat pozitivna. N V podobni vlogi, z negativno konotacijo, najdemo besedo hudič tudi v zvezi A z medmetom o: P ^ o hudiča »o hudiča torej device v kratkem ne bo več« (1) S Deset rab besede hudič v frazemu pa smo šteli za nepragmatične frazeme, s 1 tem da ponovno lahko ugotavljamo tudi določene pragmatične vloge teh frazemov: 0 0 vsega hudiča »vsega hudiča pišejo veš« (1) ko sto hudičev »ropotajo k sto hudičev« (1) iz hudiča biti »tist ropotanje je iz hudiča« (1) od hudiča biti »kdo bolj je od hudiča in kdo bolj fin« (1) hudič biti »da bude pa še hudič večji« (6) Pridevniška izpeljanka hudičev je rabljena trikrat, nobena od teh rab ni v stalni besedni zvezi. 4.2.3 Satan, zlodej, zlomek, šment Beseda satan je rabljena skupaj dvakrat, ena od teh rab je v nepragmatičnem frazemu: kot tristo satanov »smrdelo je kak tristo satanof« (1) Pridevniška izpeljanka satanski v korpusu ni prisotna. Beseda zlodej je rabljena skupaj dvakrat, ena od teh rab je v nepragmatičnem frazemu, in sicer v kontekstu branja besedila med šolsko učno uro: zlodej poditi »leti ko bi ga zlod podil je zjutraj že v Tržiču bil« (1) Pridevniška izpeljanka zlodjev/zlodejev v korpusu ni rabljena. Beseda šment je rabljena skupaj trikrat, nobena od teh rab ni frazemska. Beseda zlomek v korpusu ni rabljena. 4.2.4 Pekel,presnet, hudiman Beseda pekel je rabljena skupaj šestkrat, dve od teh rab sta v nepragmatič-nem frazemu: v pekel iti rešiti se iz pekla »ja lah greš tud u peku ne« (1) »smo se rešili iz pekla v katerega nas je pahnla druga (1) svetovna vojna« Beseda presnet je rabljena skupaj štirikrat, dve od teh rab sta pragmatični frazem: presneta reč »jz se to več tud ne spomnim o presenta reč« (1) presneto sranje »pa presneto sranje« (1) Ponovno gre za poudarjanje in izražanje govorčeve emocionalne angažiranosti do propozicijske vsebine, konotacija je negativna. Pridevniška izpeljanka peklenski je rabljena samo enkrat, ne gre za frazem-sko rabo. Za besedo hudiman/-a v GOS-u ni zadetkov. 5 Povzetek in diskusija V preglednici 1 v številkah povzemamo pogostost rab posameznih besed iz krščanske religije v korpusu GOS ter njihovo vpetost v pragmatične in nepragma-tične frazeme. Mejne primere, tj. tipa bog ve, o bože in jezus jezus, štejemo med pragmatične frazeme. m HH NN Z > O hJ m o NN N H Preglednica 1: Raba krščanskih izrazov v frazemih {podatki za korpus GOS, 2012) V pragmatičnih frazemih V nepragmatičnih frazemih Beseda Število Delež (v %) Število Delež (v %) Vseh rab bog 89 50,3 15 8,5 177 bože 7 100,0 0 0,0 7 božji 3 17,6 6 35,3 17 jezus/jesus 15 34,1 1 2,3 44 kristus/christ 3 33,3 1 11,1 9 marija 20 26,7 3 4,0 75 kristusov 0 0,0 0 0,0 4 jezusov 0 0,0 0 0,0 1 madona 7 46,7 0 0,0 15 duša 3 6,5 17 38,6 46 duh 0 0,0 2 8,0 25 vera 2 13,3 2 13,3 15 E Z 1 K O S L O V Z 1 Z A P 1 S K 0 0 V pragmatičnih frazemih V nepragmatičnih frazemih Beseda Število Delež (v %) Število Delež (v %) Vseh rab nebesa 0 0,0 1 14,3 7 krst 0 0,0 0 0,0 8 papež 0 0,0 0 0,0 9 Skupaj pozitivni pol 149 35,0 48 10,5 459 vrag 8 21,6 10 27,0 37 vražji 0 0,0 0 0,0 2 hudič 3 9,1 10 30,3 33 hudičev 0 0,0 0 0,0 3 satan 0 0,0 1 50,0 2 zlodej 0 0,0 1 50,0 2 šment 0 0,0 0 0,0 3 pekel 0 0,0 2 33,3 6 presnet 2 50,0 0 0,0 4 Skupaj negativni pol 13 14,1 24 26,1 92 Skupaj 162 31,3 72 13,1 551 Skupne številke kažejo, da je krščansko izrazje v vsakdanjem govorjenem jeziku frazeološko aktivno, saj je skupaj skoraj v več kot 40 % primerov rabljeno v frazemu ali vsaj v obliki večbesedne, frazeološko mejne enote. Večina frazemov je pragmatičnih, zlasti velja to za besede, ki predstavljajo pozitivne entitete (Boga, Jezusa, Marijo itd.). Za nasprotni, negativni pol, velja obratno: izrazje, povezano z njim, je pogosteje rabljeno v nepragmatičnih kot v pragmatičnih f^azemih. Tudi v splošnem so besede, povezane s pozitivnim polom, rabljene nekajkrat pogosteje kot besede, povezane z negativnim polom. Med vsemi besedami izrazito izstopa bog, ki je rabljena nekajkrat pogosteje kot vse ostale, prav tako je tudi frazeološko najbolj aktivna. Daleč zadaj sledita besedi jezus in marija in še dlje za njima bože, madona, vrag in hudič. Vse ostalo krščansko izrazje je v vsakdanjem govoru rabljeno bolj izjemoma in je v korpusu v frazemski rabi zastopano s po le nekaj primeri. Zlasti redke in frazeološko le izjemoma aktivne so vse pridevniške izpeljanke: v korpusu le dve, božji in presnet. V skupnem seštevku smo našli čez 160 pragmatičnih frazemov, kar za korpus GOS, ki vsebuje 287 diskurzov s povprečno dolžino nekaj čez 20 minut, pomeni povprečno po en tovrstni frazem v vsakem drugem diskurzu. Le redki se pojavijo večkrat - več kot petkrat so rabljeni samo naslednji: hvala bogu (35 rab), bog ve (kje/ kdaj ...) (14), bog ne daj (12), o marija (11), bog pomagaj (9), jezus marija (5). Skupaj smo sicer našteli prek 50 različnih pragmatičnih frazemov, kar je pol manj, kot jih navaja N. Jakop (2006) v svojem seznamu. Mnogi s tistega seznama se v govornem korpusu sploh ne pojavijo, seveda pa velja tudi, da so v korpusu nekateri frazemi, ki jih na tistem seznamu ni. Vse to je popolnoma pričakovano: korpus GOS obsega 1 milijon besed, kar je veliko premalo, da bi lahko dovolj celostno predstavil pestrost govorne rabe (za primerjavo: referenčni pisni korpusi sežejo že do obsega milijarde ^ besed in več). Pokaže nam lahko le tisto, kar je v govoru najbolj živo prisotno.5 V prispevku smo skušali opisati tudi pragmatično vlogo pragmatičnih fraze- ® mov, ki smo jih našli v gradivu. V veliki večini primerov smo ugotavljali v splošnem ^ zelo podobno, namreč da govorec s temi frazemi poudarja povedano in izraža svojo emocionalno angažiranost do propozicijske vsebine (vendar ne svojega trenutnega emocionalnega stanja!), pri čemer smo v mnogih primerih lahko razbrali ali pozi- ^ tivno ali negativno konotacijo. V določenih primerih je bilo mogoče tudi natančneje opredeliti govorčev odnos do propozicijske vsebine, npr. izraža nezaupanje, ^ nestrinjanje ipd., včasih pa se je zdela izrazitejša sama poudarjalna vloga. V zvezi s tem velja izpostaviti, da lahko pragmatično vlogo in s tem pragmatični pomen povsem natančno opišemo le za vsako posamezno rabo posebej, na podlagi okoliščin, sobesedila in slušnega vtisa (tudi slednji je zelo pomemben!), v splošnem je ^ mogoče povzeti le grobe obrise. V skladu s kategorizacijo pragmatičnih frazemov N. Jakop (2007) lahko vse tukaj obravnavane frazeme uvrstimo med ekspresivne, razen frazemov z besedo bog, ki izražajo pozdrav oz. zahvalo - te lahko uvrstimo med povezovalne. Medtem ko se ti nanašajo na govorčev odnos z naslovnikom, se vsi ostali frazemi s sestavinami iz krščanskega izrazja nanašajo na govorčev odnos do vsebine sporočila oz. do besedila, redkeje pa tudi na odnos do govorne situacije. Pri več frazemih smo imeli težave z ločevanjem, ali je frazem prevladujoče pragmatični ali nepragmatični, saj smo poleg izrazite pragmatične vloge ugotavljali ii£ tudi precej izrazit denotativni pomen in skladenjsko vlogo v stavku in povedi (tip ^ bog pomagaj, vrag ve). Obratno smo tudi pri frazemih, ki smo jih sicer opredelili ^ kot prvotno nepragmatične, pogosto opažali močno poudarjeno pragmatično vlogo W (tip vsega hudiča). Nedvoumno ločevanje med pragmatičnimi in nepragmatičnimi ^ frazemi zato po našem mnenju ni vedno mogoče. Zanimalo nas je tudi, ali frazemi ohranjajo enako pozitivno oz. negativno konotacijo, kot jo imajo posamezne sestavine iz krščanskega besedišča. V mnogih primerih pozitivne ali negativne konotacije nismo mogli pripisati. Kadar smo jo lahko, smo za negativni pol, zlasti frazeme z vrag in hudič, dejansko ugotavljali prevladujočo negativno konotacijo, vendar je bila v posameznih primerih prisotna tudi pozitivna. Za pozitivni pol pa ni bilo izpolnjeno pričakovanje, da bo v večini rab prisotna pozitivna konotacija. Zlasti besede bože, jezus, kristus in marija so bile v frazemih prevladujoče rabljene z negativno konotacijo, pri besedi bog smo lahko zasledili eno ali drugo; le za besedo madona smo pogosteje zasledili pozitivno kot negativno konotacijo. Vir GOS = Korpus govorjene slovenščine (www.korpus-gos.net). 5 Pa tudi pri tem je treba vse rabe, prisotne samo enkrat oz. samo pri istem govorcu ali v okviru specifičnosti teme nekega diskurza, razumeti bolj kot naključne pojavitve, dokler ne dobijo potrditve v širšem gradivu. Z J Literatura N Čermak idr. 1994 = František Čermak idr., Slovn^k česke frazeologie a idiomatiky: 1 vyrazy slovesne: A-P, R-Ž, Praha: Akademia, 1994. ^ van Dijk - Kintsch 1983 = Teun A. van Dijk - Walter Kintsch, Strategies of Dis-O course Comprehension, New York - London: Academic Press, 1983. s Fink 1996 = Željka Fink, Ruski i hrvatski frazemi s komponentama bog, vrag L (davo), Filologija 27 (1996), 17-24. 0 Fink Arsovski idr. 2006 = Željka Fink Arsovski idr., Hrvatsko-slavenski rječnik v poredbenih frazema, Zagreb: Knjigra, 2006. Hill 1992 = Deborah Hill, Imprecatory interjectional expressions: examples from Australian English, Journal of Pragmatics 18 (1992), št. 2-3, 209-223. Jakop 2003 = Nataša Jakop, Pragmatični frazemi v Slovarju slovenskega knjižnega Z jezika, Jezikoslovni zapiski 9 (2003), št. 2, 111-127. A Jakop 2006 = Nataša Jakop, Pragmatična frazeologija, Ljubljana: Založba ZRC, p ZRC SAZU, 2006 (Linguistica et philologica 14). 1 Jakop 2007 = Nataša Jakop, Opis pomena pragmatičnih frazemov s pragmatič-s nimi kategorijami, Frazeologija v jezikoslovju in drugih vedah, ur. Erika Kržišnik - Wolfgang Eismann, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za 1 slovenistiko, 2007, 167-182. 0 Keber 2011 = Janez Keber, Slovar slovenskih frazemov, Ljubljana: Založba ZRC, 2 2011 (Slovarji). 1 Kosem - Verdonik 2012 = Iztok Kosem - Darinka Verdonik, Key word analysis of • discourses in Slovene speech: differencies and similarities = Analiza ključ-1 nih besed v diskurzih slovenskega govora: razlike in podobnosti, v: Le discourse parle, ur. Ana Zwitter Vitez = Linguistica 52 (2012), 309-322. Krajnc Ivič 2005 = Mira Krajnc Ivič, Besedilne značilnosti javne govorjene besede: na gradivu mariborskega Mestnega sveta, Maribor: Slavistično društvo, 2005 (Zora 35). Krajnc Ivič 2009 = Mira Krajnc Ivič, Razgovor kot vrsta komunikacijskega stika, Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, 2009 (Zora 63). Kranjc 1999 = Simona Kranjc, Razvoj govora predšolskih otrok, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1999 (Razprave Filozofske fakultete). Kržišnik 1987/88 = Erika Kržišnik, Frazeološko gradivo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, Slava 2 (1987/88), št. 2, 143-162. Kržišnik 1994 = Erika Kržišnik, Slovenski glagolski frazemi: ob primeru frazemov govorjenja: doktorska disertacija, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1994. Kržišnik 2000 = Erika Kržišnik, Biblične stalne zveze v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in v slovenskem jeziku, Razprave drugega razreda SAZU 17 (2000), 67-80. Kržišnik 2007 = Erika Kržišnik, Meja med semantičnim in pragmatičnim opisom frazeološke opreme, v: Slavenska frazeologija i pragmatika, ur. Željka Fink Arsovski - Anita Hrnjak, Zagreb: Knjigra, 2007, 139-145. Kržišnik 2013 = Erika Kržišnik, Izbiblični frazemi v novem Slovarju slovenskih ^ frazemov, v: Die slawische Phraseologie und die Bibel, ur. Harry Walter - ^ Valerij M. Mokienko, Greifswald - Sankt Petersburg, 2013, 111-119. ^ Legan Ravnikar 2008 = Andreja Legan Ravnikar, Slovenska krščanska termino- ^ logija: od Brižinskih spomenikov do srede 19. stoletja, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008 (Lingua Slovenica 4). ^ Legan Ravnikar 2010 = Andreja Legan Ravnikar, Terminološki in stilistični vidik ^ poimenovanja verskih pojmov v protestantizmu in obdobju katoliške preno- ^ ve, v: Reformacija na Slovenskem: ob 500-letnici Trubarjevega rojstva, ur. Aleksander Bjelčevič, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010 (Obdobja 27), 385-399. ^ Nazzal 2005 = Ayman Nazzal, The pragmatic functions of the recitation of ^ Qur'anic verses by Muslims in their oral genre: the case of Insha' Allah, 'God's willing', Pragmatics 15 (2005), št. 2-3, 251-273. Schlamberger Brezar 2007 = Mojca Schlamberger Brezar, Vloga povezovalcev v govorjenem diskurzu, Jezik in slovstvo 52 (2007), št. 3-4, 21-32. Smolej 2007 = Mojca Smolej, Eliptične strukture in njihove metabesedilne vloge, Jezik in slovstvo 52 (2007), št. 3-4, 67-78. Smolej 2010 = Mojca Smolej, Kazalci stopnje besedilne zgradbe v govorjenih na- rativnih besedilih, v: Vloge središča: konvergenca regij in kultur, ur. Irena O Novak Popov, Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije, 2010 ii£ (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 21), 91-102. ^ Smolej 2012 = Mojca Smolej, Les specifites du discours indirect dans l'echange ^ oral spontane en Slovene = Posebnosti poročanega govora v spontano govor- W jenih besedilih v slovenščini, v: Le discourse parle, ur. Ana Zwitter Vitez = ^ Linguistica 52 (2012), 297-308. Stramljič Breznik 2000/01 = Irena Stramljič Breznik, Komunikacijski ali sporo-čanjski frazemi, Jezik in slovstvo 46 (2000/01), št. 5, 191-200. Stramljič Breznik 2007 = Irena Stramljič Breznik, Pragmatični frazemi s strukturo na (se) mi ..., če in pod nobenim pogojem v slovenščini, v: Slavenska frazeologija i pragmatika, ur. Željka Fink Arsovski - Anita Hrnjak, Zagreb: Knjigra, 2007, 198-202. Šetka 1964 = Jeronim Šetka, Hrvaška krščanska terminologija 2: hrvatski krščanski termini latinskoga porijekla, Makarska: Franjevačka visoka bogoslovija, 1964 (Bogoslovska biblioteka 13). Šetka 1976 = Jeronim Šetka, Hrvaška krščanska terminologija, Split: Reprint-iz-danje, 21976. Verdonik 2006 = Darinka Verdonik, Mhm, ja, no, dobro, glejte, eee ...: diskur-zni označevalci v telefonskih pogovorih, Jezik in slovstvo 51 (2006), št. 2, 19-36. Verdonik 2007 = Darinka Verdonik, Jezikovni elementi spontanosti v pogovoru: diskurzni označevalci in popravljanja, Maribor: Slavistično društvo, 2007 (Zora 48). Verdonik - Kačič 2012 = Darinka Verdonik - Zdravko Kačič, Pragmatic functions of Christian expressions in spoken discourse = Pragmatične vloge krščanskih izrazov v vsakdanjem govoru, v: Le discourse parle, ur. Ana E Zwitter Vitez = Linguistica 52 (2012), 267-282. N Verdonik - Zwitter Vitez 2011 = Darinka Verdonik - Ana Zwitter Vitez, Sloven-1 ski govorni korpus Gos, Ljubljana: Trojina, zavod za uporabno slovenistiko, K 2011. O Vidovič Muha 2000 = Ada Vidovič Muha, Slovensko leksikalno pomenoslovje: S govorica slovarja, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000. L Volk 2007 = Jana Volk, Italijanske jezikovne prvine v spontanem govoru v Slo-o venski Istri, Annales: series historia et sociologia 17 (2007), št. 1, 153-166. v Zuljan Kumar 2007 = Danila Zuljan Kumar, Narečni diskurz: diskurzivna analiza briških pogovorov, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007 (Linguistica et philologica 16). Z N A The Phraseology of Christian Vocabulary in Everyday Speech P 1 Summary S ^ This article studies the use of Christian vocabulary (bog 'God', jezus 'Jesus', mar- 1 ija 'Maria', madona 'Madonna', hudič 'devil', vrag 'devil', etc.) and coinages from 0 them in phrasemes (with an emphasis on pragmatic phrasemes). As an addition to • previous studies of phraseology that were based on lexicographic material, or on 1 written texts or written corpuses, this study examines everyday spontaneous spo- • ken language. The results show that these are phraseologically very active words 1 that are predominantly used in a pragmatic role, especially for expressing the relationship of the speaker to the content of the conversation, and less often to the addressee or the circumstances. Altogether, in almost half of the examples the words analyzed were used in phrasemes or at least in the form of a multiword phraseological marginal unit. The majority of phrasemes are pragmatic; this is especially the case for words that represent positive entities (God, Jesus, Mary, etc.). The opposite applies to the negative pole: words connected with this are more often used in non-pragmatic phrasemes than in pragmatic ones. In general, words connected with the positive pole are also used several times more often than words connected with the negative pole. Among all of the words, the word bog 'God' clearly stands out; it is used several times more frequently than all of the others and it is also phraseologically most active. The words jezus 'Jesus' and marija 'Mary' follow far behind, and even further behind these are bože 'God', madona 'Madonna', vrag 'devil', and hudič 'devil'. All of the remaining words from Christianity are used only exceptionally in everyday speech and are represented by only a few examples in the corpus. All of the adjectival forms are especially rare and only exceptionally phraseologically active. There are only two in the corpus: božji 'divine' and presnet 'darn'. Različni vplivi na jezik mladih Maša Rolih Cobiss: 1.01 m HH Članek se ukvarja z značilnostmi jezika mladih kot diskurzivne skupnosti v okviru spletnih socialnih omrežij (Facebook). Analiza se osredotoča na priso- ^ tnost elementov internetnega slenga ter narečnih in pokrajinskih pogovornih ^ jezikovnih značilnosti v jeziku mladih v okviru spletnih socialnih omrežij. Poleg tega je ugotovljen vpliv angleškega jezika na jezik mladih in njegova ^ prisotnost v mladostniškem slengu. Hipoteze so utemeljene s primeri in re- O zultati anketnega vprašalnika. j Ključne besede: jezik mladih, internetni sleng, narečje, pokrajinski pogovor- m ni jezik, spletna socialna omrežja q Various Influences on Young People's Language ^ This article deals with the characteristics of young people's language as a dis- ^ course community on online social networks (Facebook). The analysis focuses ^ on the presence of elements of internet slang and dialect and regional colloquial linguistic elements in young people's language on online social networks. ^ In addition, it examines the influence of English on young people's language and its presence in their slang. The hypotheses are supported with examples and the results of a survey. Keywords: young people's language, internet slang, dialect, regional colloquial language, online social networks 0 Uvod Čas globalizacije in medijske kulture1 je prinesel mnogo novosti v smislu večje in naprednejše tehnologizacije in hitrega življenjskega tempa, posegel pa je tudi na mnoga področja tako javnosti kot zasebnosti. Svetovni splet je postal nujen za hitro, ekonomično in učinkovito pridobivanje informacij ter tako povzročil globalizacijske procese na eni strani in večjo dostopnost v smislu geografske neomejenosti in t. i. transnacionalnih prostorov na drugi strani. 1 Osnova za prispevek je seminarska naloga, ki je nastala v okviru doktorskega študija pod mentorstvom dr. Vesne Mikolič (Fakulteta za humanistične študije Koper, smer Sloveni-stika, junij 2012). Delo je bilo prirejeno za prispevek pod mentorstvom dr. Andreje Žele (oktober 2012). Spletna socialna omrežja so osvojila predvsem svet mladih in postala sodobni način preživljanja prostega časa in druženja. Razvil se je pojem internetnega slenga, N sestavljenega iz izrazov, značilnih predvsem za spletno komunikacijo mladostnikov, 1 ki je povzročil spremembe v jeziku mladih. Ena izmed ključnih točk prispevka je tako vpliv internetnega slenga na jezik mladih. Internetni sleng je namreč zelo pri-O soten v jeziku mladih na spletu, seli pa se tudi v govorjeno besedo. s Ena izmed značilnosti spletnih socialnih omrežij je, da se spletna komuni- L kacija vedno bolj približuje govorjeni besedi, namen tega pa je vzbujanje občutka 0 domačnosti, pristnosti in živosti pogovorov. V tovrstnih okoljih oz. komunikacijskih v sferah tako prednjači pogovorni jezik in zapis po izgovoru, razlog za to pa je lahko poleg približevanja komunikaciji v živo tudi neobremenjenost s knjižno normo, saj so spletna socialna omrežja okolja, namenjena sproščenemu druženju in komuniciranju. V njih se tako poleg slenga pojavljajo področni govori in pokrajinski pogo -Z vorni jezik, pokrajinski jezikovni elementi pa se mešajo s slengom. A Spletna omrežja so t. i. transnacionalni prostori,2 zato je za splet značilen P močan vpliv angleščine kot globalnega jezika in amerikanizacija jezika. V tem 1 kontekstu me zanima vpliv angleščine na sleng slovenskih mladostnikov. Opazimo s lahko, da je v jeziku mladih veliko elementov slengizmov v angleščini, pojavljajo ^ pa se tudi angleški zapisi v celoti, katerih namen je večja razumljivost za ostale 1 uporabnike, kar je utemeljeno skozi analizo primerov besedišča omrežja Facebook. 0 Pri analizi j ezika mladih na spletu in v okviru govorj enega j ezika na splošno Z opažam veliko elementov ekscesne leksike oz. vulgarizmov, kar pa ni osrednja točka 1 prispevka, ampak gre bolj za stranski produkt raziskovanja. Pri tem se mi postavlja vprašanje o prisotnosti vulgarizmov med mladimi in razlogih za njihovo rabo. Med njimi je verjetno neobremenjenost s knjižno normo, gre pa tudi za lastnost populacije mladih, da se izogibajo splošnim družbenim normam, kar se kaže tudi v jeziku3 in je utemeljeno s primeri. Značilnosti jezika mladih na spletu so prikazane z dvema metodološkima pristopoma, in sicer skozi analizo primerov zapisov v omrežju Facebook (dnevno spremljanje zapisov mladih med 15. in 30. letom) in s pomočjo raziskave Vpliv pokrajinskih elementov in internetnega slenga na jezik mladih, opravljene na podlagi ankete med uporabniki Facebooka (med 15. in 30. letom). 1 Funkcije interneta in spletnih socialnih omrežij 1.1 Komunikacija v kontekstu omrežne družbe Za pojav sodobnih internetnih trendov in s tem povezanega pojava socialnih omrežij 2 Beck (2003: 24-26) omenja t. i. transnacionalne družbene prostore, ki so v bistvu kiber-netski prostori, za katere je značilna odsotnost vezanosti uporabnikov na okolje v fizičnem prostoru. Gre za to, da se med sabo lahko povezujejo posamezniki neodvisno od prostora, spola, rase itd., tako pa se virtualizirajo odnosi in spreminja način komunikacije. 3 Za mlade je značilno odmikanje od splošno sprejetih norm oz. nekoliko uporniškosti, temu pa sledi tudi jezik, saj se sleng približuje tudi ekscesu oz. vulgarizmom. so še posebej dovzetni mladostniki, ki gredo v korak s časom. Spletna socialna omrežja, kot sta npr. Facebook ali Twitter, so postala novi načini preživljanja pro- ^t stega časa in prostori druženja mladih, neodvisno od teritorialnih in časovnih ovir. Ji^ Možnost dostopa do informacij in oseb z različnih delov sveta povzroča medetnične ^^ in medkulturne stike, to pa se povezuje z nujnostjo uniformnosti jezika za nemoteno komunikacijo. V tem smislu pri mladih po vsem svetu prednjači popularna MTV- ^ kultura in angleščina kot globalni jezik, elementi obojega pa se kažejo tudi v jeziku.4 ^ m 1.2 Jezik na spletu Spletna komunikacija poteka preko zapisanega koda, pri katerem se govorno dejanje zgodi z zamikom, v katerem se dogaja pisanje oz. pisno sporočanje. Ilokucija spletne komunikacije spletnih socialnih omrežij je podobna govornemu neposre- ^ dnemu sporočanju, razlika pa je v času med govornimi dejanji, ki je na spletu daljši ^ in omogoča sporočevalcu več razmisleka, in v elementih nebesedne komunikacije {npr. govorica telesa, barva glasu, register itd.) pri neposrednem sporočanju, ki lahko veliko povedo o akterju samem, njegovem sporočilu in namenu komunikacije. Ilokucijska vloga spletne komunikacije je ustvariti sporočilo, ki bo čim bolj podobno živemu pogovoru. Tako se pojavljajo zapis po izgovoru {struktura govorjenih besedil), pogovorni, pokrajinski in slengovski elementi, izrazi čustvovanja {npr. ©), ki vzbujajo občutek neposredne komunikacije. Poleg tega je za splet značilen O internetni sleng5, ki omogoča hitro in učinkovito komunikacijo ter uniformnost ii£ sporočanja. ^ Splet združuje uporabnike različnih geografskih in socialnih okolij, starosti N in interesov, množica diskurzov na spletu ter raznolikost udeležencev in odnosov med njimi pa določa različne načine rabe jezika glede na okoliščine oz. jezikovne ^ izbire {Verschueren 2000: 89), ki so odvisne od konteksta oz. komunikacijske sfere {Škiljan 1999: 22-24). Spletna socialna omrežja, kot je Facebook, združujejo večinoma vrstnike, ki med sabo komunicirajo na način neposredne komunikacije in na svoje profile objavljajo misli, ki dajejo vtis simultanega odziva. Tako lahko trdimo, da spletna socialna omrežja služijo predvsem funkciji druženja in tako dajejo občutek fizične prisotnosti akterjev. Temu služi slengovski zapis, ki je faktor povezovanja mladostnikov, in struktura govorjene besede.6 4 Razni slengizmi v angleškem jeziku, vpliv ameriškega slenga in internetni sleng s krni-tvami in krajšavami (npr. brb = be right back 'takoj se vrnem'), ki je večinoma v angleškem jeziku. 5 Crystal {2001: 17) za tipično spletno govorico uporablja izraz »Netspeak« {tudi »Weblish«, »Internet Language«, »Cyberspeak«, »Computer Mediated Communication« {CMC) itd.), ki označuje interaktivne in dialoške elemente v spletnem jeziku in jezikovne izbire, ki nastanejo zaradi zavedanja prisotnosti občinstva. 6 Razlike {npr. počasnejši potek komunikacije, okrajšave, nedokončane besede in stavki itd.) so v največji meri zgolj posledica medija, saj mrežna govorica poteka preko pisnega koda, in ne vplivajo na dejstvo, da je funkcija in namen spletnih socialnih omrežij približevanje neposredni komunikaciji. J 1.3 Diskurz mladih in jezik spleta: vplivi in funkcije internetnega slenga 1.3.1 Spletna socialna omrežja kot diskurz N Na podlagi okoliščin in značilnosti uporabnikov se oblikujejo diskurzi7 in diskur-1 zivne skupnosti, za katere so značilni različni jezikovni elementi (npr. narečni izrazi ^ kažejo na posameznikovo pripadnost določenemu geografskemu področju, slen-O gizmi starostni skupini, strokovni izrazi določenemu strokovnemu področju itd.). S Za govorce določene diskurzivne skupnosti je značilen lasten kod, ki je skupen L in razumljiv vsem članom skupnosti; tako je v kontekstu spletnih socialnih omrežij O skupni kod uporabnikov internetni sleng. Glede na to, da se preko spleta med sabo v povezujejo mladi iz različnih okolij, ne moremo govoriti o rabi zgolj enega samega enotnega koda, ki je značilen za spletni diskurz, ampak gre za preplet mnogih dis-kurzov, npr. geografskih, socialnih, izobrazbenih itd. Z Z 1.3.1.1 Značilnosti diskurzivne skupnosti spletnih socialnih omrežij A Mladi preko spleta oblikujejo svojo identiteto, za katero je značilna premakljivost8 P oz. fluidnost. Uporabnik lahko svoj spletni profil in tako svojo virtualno identiteto, 1 glede na to, da je ustvarjena s pomočjo znakov, nenehno spreminja in dopolnjuje. S Identiteta mladih je v sodobnem času tako deloma pogoj ena z internetom kot enim izmed dejavnikov sekundarne socializacije, odraz tega pa je tudi jezik in značilna 1 komunikacija. 0 Mladi se na spletnih socialnih omrežjih izpostavljajo kot individualne oseb- • nosti, govorijo v svojem narečju ali pa celo tvorijo svoje skovanke (npr. primera s 1 Facebooka: Upam da neha dežuvat in sooonček.! Grmo cibikliraT :D), po drugi strani • pa uporabljajo razne uniformne elemente internetnega slenga, spletnega žargona 1 itd., ki jih družijo z ostalimi uporabniki. Ilokucijska vloga spletnih socialnih omrežij je tudi občutek neposrednega stika, čemur služi govorjeni jezik in diskurzivni kazalci. Kranjc (2003: 436) v tem smislu omenja nadomestitev govornih signalov v računalniškem besedilu s posebnimi znaki, sestavljenimi iz ločil (npr. ;)), značilni so nedokončani izreki, enodelni neglagolski izreki, diskurzivni označevalci itd., kar ponazarja neposredno sporočanje. V okviru Facebooka se mladi združujejo v razne skupnosti glede na zanimanja, geografsko pripadnost itd. Skupine so lahko slovenske ali tuje; v okviru slednjih prevladuje komunikacija predvsem v angleškem jeziku in internetni sleng, kar omogoča uniformnost komuniciranja in s tem razumljivost. Za spletno komunikacijo mladih je na sploh značilen velik vpliv angleščine ter amerikanizacija jezika (elementi ameriškega slenga, npr. yo, what's up, internetni slengizmi, npr. brb = be right back, lol = laughing out loud, rofl = rolling on the floor laughing, l8r = later, ftw = for the win, tyt = take your time itd.). V zadnjem času lahko opažamo prehajanje spletnih slengizmov v neposredno komunikacijo oz. v živi govor, kjer 7 Gre za različne tipe komunikacije na področju javnega komuniciranja, ki se imenujejo diskurzi (Škiljan 1999: 52). Skubic (2005: 89) uporablja izraz »ustanova«, ki je sopomenka za obravnavano diskurzivno skupnost. 8 Premakljivo identiteto omenja Južnič (1993), fluidno pa Baumann (2002) (po Lenarčič 2010: 257). 2 Jezik mladih med področnimi jeziki in slengom 9 Sem spadajo izrazi iz posameznih narečij, krajevnih govorov in širših pokrajinskih pogovornih jezikov večjih mestnih središč z ožjo okolico. 10 Gjurin (1974) v okviru besedotvornih postopkov nastajanja slengizmov omenja tudi spo-sojanje iz narečij in pokrajinskega pogovornega jezika. 11 Pod področni govor uvrščam narečja, krajevne govore, pokrajinski pogovorni jezik in ostale jezikovne elemente, ki so pogojeni s krajem oz. področjem bivanja. se običajno pojavljajo v funkciji medmeta ali členka (npr. lol, to je pa res smešno, wtf, kaj pa je zdaj to? itd.). ^ Internetni sleng je tudi zelo raznolik in sestavljen iz izrazov, sposojenih iz računalniškega žargona (t. i. žargonski slengizmi, npr. spam, skenslati), elementov ^ nebesedne komunikacije (fotografij, t. i. čustvenih ikon (»emoticons«), medmetov itd., znakovnih simbolov), dialoških in sociolektalnih jezikovnih izbir, krajšav oz. ^ krnitev. Slednje služijo ekonomičnosti komunikacije in hitri menjavi govornih dejanj ^ (npr. l8r, brb, tyt itd.). ^ Pomemben del jezika spletnega diskurza zavzemajo tudi t. i. čustvene ikone ^ (©, ©, :/ itd.), ki ponazarjajo obrazno mimiko in imajo univerzalne pomene, ekspre- ^ sije pa uporabniki izvajajo tudi tekstovno, tako da natipkajo izraze čustvovanja, kot npr. , itd., ki so v bistvu deli nebesedne in neposredne komunika- ^ cije. Spletni izrazi čustvovanja so mednarodni in so tudi v slovenskem slengu upo- ^ rabljani v angleškem jeziku. V slovenskem jeziku za te spletne slengizme nimamo ustreznic, saj so ustaljeni in splošno razumljivi, njihova ilokucijska vloga pa je tudi hitro sporočanje in zmanjševanje distance med uporabniki. Z > O hJ m o Del jezika mladih so tudi pokrajinski elementi, ki pa se prepletajo s slengom, tako ii£ da opažamo različne variante mladostniškega slenga glede na geografsko podro- ^ čje. Elementi pokrajinske leksike,9 ki jih mladi uporabljajo v sporočanju, so lahko ^ rabljeni ironično, lahko pa je njihov namen unikatnost, zanimivost izražanja in ek- W spresivnost, kar je tudi lastnost slengizmov. Podobno je pri sposojanju iz zbornega ^ jezika,10 kjer je zborno izrazje v mladostniškem slengu lahko rabljeno ironično, npr. Spoštovana gospa, a greva dons žurat????, in deluje nekoliko nenavadno, tako pa služi svojemu namenu, originalnosti. 2. 1 Odnos mladih do pokrajinske pripadnosti Jezikovni elementi področnih govorov11 so med mladimi v precejšnji meri zastopani tako v neposredni komunikaciji kot na spletu, kar je zanimivo tudi zaradi ustaljenih predstav, da mladostniki večinoma govorijo v slengu, na katerega vpliva zlasti popularna kultura in njeni elementi, kot so MTV, socialna omrežja itd. Mladi svoje izrazje sicer večinoma črpajo iz popularne mladinske kulture, pokrajinska leksika pa je v glavnem zastopana bolj pri vaški in starejši populaciji. V analizi zapisov na Facebooku in preko rezultatov ankete ugotavljam, da na jezik mladih zelo vpliva tudi kraj bivanja in tako pokrajinski jezikovni elementi, kar je prikazano v nadaljevanju. Razlogi za rabo pokrajinsko obarvanega izrazja so pri mladih različni, večina odgovorov, ki so podrobneje razloženi v razdelku 5, pa potrjuje, da spletna socialna N omrežja, kot je Facebook, služijo temu, da pogovori potekajo na način kot v živo, 1 oz. da gre za transkripcijo govorjene besede, področni govori pa so samoumeven ^ del njihovega jezika. Spletna socialna omrežja so namenjena druženju in dajejo O vtis nekakšnih »virtualnih kavarn«, zato mladi nočejo biti obremenjeni s knjižno S normo.12 L V okviru spletnih socialnih omrežij so v komunikacijskem procesu udeleženi o mladi iz različnih krajev oz. regij, zato je tudi njihov jezik oz. sleng zaznamovan v z različnimi pokrajinskimi elementi, ki se prepletajo z internetnim in splošnim slengom;13 tako lahko govorimo o raznolikih modifikacijah slenga glede na pokrajinsko pripadnost uporabnikov. Z N A 3 Angleščina kot jezik spleta in njen vpliv na sleng P 1 Angleščina je lingua franca spleta v smislu, da je najbolj uporabljana in razumljena S med uporabniki z različnih koncev sveta, zato je izbrana kot sredstvo za komuni- ^ kacijo med njimi,14 saj omogoča širšo razumljivost, lažjo in hitrejšo komunikacijo 1 med različnimi akterji ter lažji dostop do informacij. Tudi internetni žargon izhaja 0 iz angleškega jezika ter zaradi vsakdanje in vsesplošne rabe interneta prehaja tudi • v pogovorni jezik in še posebej v sleng mladih, ki črpajo tudi iz popularne MTV- 1 kulture, ki je v celoti v angleškem jeziku.15 • Zaradi narodne mešanosti pri nas je logično, da so v jeziku mladih prisotni 1 tudi srbski, hrvaški in bošnjaški jezikovni elementi,16 pojavljajo pa se predvsem že ustaljeni izrazi (npr. car, carski, carsko,pandur, valda itd.), ki so hkrati postali tudi del širšega pogovornega jezika. 12 Večina odgovorov je namreč bila »ker se mi ne da pisati knjižno« in »ker se hočem na internetu pogovarjati kot v živo«. 13 S splošnim slengom opredeljujem predvsem ustaljene slengovske izraze (npr. ful, kul, zakon, rulz itd.), ki se seveda prepletajo z internetnim slengom, sestavljenim tudi iz izrazov spletnega žargona, t. i. žargonskih slengizmov (npr. @ = at (predlog 'v', npr. @ school)), in raznih za spletni govor značilnih krnitev oz. krajšav (npr. brb, hf, wtf, fsm itd.). 14 Večina spletnih strani (82,3 %) je namreč v angleškem jeziku, sledijo pa mu nemški z le 4 %, japonski, francoski, španski, švedski, italijanski, portugalski, nizozemski, norveški, finski, češki, danski, ruski in malezijski jezik (Crystal 2001: 217). 15 Na vpliv angleškega jezika na sleng pri nas je še pred razvojem fenomena socialnih omrežij opozoril že Velemir Gjurin v svojem članku iz leta 1974 Interesne govorice sleng, žargon in argo, kjer omenja angleščino kot pomemben dejavnik pri nastanku slengizmov. Ti so lahko prilagojeni slovenščini (npr. frendica) ali pa so v rabi v izvirni obliki (hot, in, out). 16 Za jezik mladih z območja, kjer biva italijanska narodna manjšina, so značilni tudi italijanski jezikovni in skladenjski elementi, na meji z Madžarsko pa madžarski, čeprav slednjih na spletu nisem opazila. Pojavljajo se tudi nemški jezikovni elementi, vendar v manjši meri oz. so že ustaljeni v pogovornem jeziku (npr. šraufciger, fajercajg, cajtng itd.). Postavlja se vprašanje, ali je internet homogen jezikovni medij z angleščino kot vodilnim jezikom ali pa je mešanica različnih dialektov, funkcijskih zvrsti itd. ^t Spletna socialna omrežja, kot sta npr. Facebook ali Twitter, kažejo oboje. Prek Ji^ tovrstnih omrežij se med sabo povezujejo mladi iz podobnih okolij in s podobnimi ^^ interesi, po drugi strani pa jim medmrežje s svojo funkcijo širše dostopnosti nudi možnost povezovanja z osebami po vsem svetu. Slednjemu služi angleščina kot ^ globalni jezik, kot primer za to pa lahko vzamemo različne akronime internetnega ^ slenga, kot npr. afaik = as far as I know, brb = be right back, cya = see ya, lol = ^ laughing out loud, in elemente internetnega žargona, npr. @ = at (@ home), ki se ^ pojavljajo tudi v slengu slovenskih mladostnikov. ^ ^ 4 Primeri iz omrežja Facebook - analiza značilnosti jezika mladih Kot zgled jezikovnih značilnosti jezika mladih na spletu si oglejmo nekaj primerov t. i. stanj17 omrežja Facebook. Opazovanje je osredotočeno na stanja na profilih uporabnikov, starih od 15 do 30 let, zanimajo pa me predvsem slengovske (v to kategorijo spada tudi internetni sleng in nebesedna leksika, čustvene ikone itd.) in regionalne posebnosti, pa tudi nebesedna leksika, vplivi tujih jezikov, opažam pa tudi veliko elementov t. i. ekscesnega sociolekta oz. vulgarizmov. Večina spodnjih O stanj je zapisanih pogovorno (npr. tud, sam, nmalo, izpuščanje samoglasnikov itd.). ii£ hH 4.1 Internetni sleng N »69 je sexy poza ampak tud band ni slab ;) bistvo je sam ne obupat... W let's go!!!«; »5km teka in p90x ze ob devetih opravljena ;) to je to =D ^ pa dobro jutro ""«; »Ma szi Rožleta n moreš nrdit vn Kekca;-)«; »Lajkite prosm.. ;)«; »@ school ^ dolgčas!«; »wtf je zdej to ^ =D« Zgornja stanja so primer za internetni sleng, v ta kontekst pa spadajo predvsem čustvene ikone (»emoticons«), kot npr. ;), =D, ;-), in izrazi internetnega slenga (lajkite)1^ ter akronimi (wtf). V primerih se kaže tudi vpliv angleščine. 4.2 Narečje, pokrajinski pogovorni jezik (1) »išče kdu stanovanje v LJ? rabm cimra :) stara cerkev (šiška), 130€+stroški...je samo še 1 tedn cajta!!! ---> privat msg«; »Ma szi Rožleta n moreš nrdit vn Kekca;-)«; »Aha, je že "gorku" zaradi pomanjkanja vode, hmali se bodo udarli.«; »zčni prodajat wado... sej povpraševanje 17 »Stanja« v okviru omrežja Facebook predstavljajo razne javne zapise uporabnikov, s katerimi izražajo svoje počutje, početje, objavljajo fotografije, posnetke itd. Pri stanjih gre za enosmerno (zapis uporabnik objavi z namenom zgolj sporočanja trenutne misli) in dvosmerno komunikacijo (ostali uporabniki se na stanje odzovejo z raznimi komentarji). 18 Izraz »lajkite« je tipičen slengizem (žargonski slengizem) omrežja Facebook, ki označuje dejanje spletne izbire povezave »like« ali »všeč mi je«. S tem uporabniki označijo svoje odobravanje določenega stanja, fotografije, posnetka itd. ostalih uporabnikov. bo sigurnu veliku... ;))«; »Aj d vidiš ku rasejo kumare in pomidori...zali-vamo zalivamo, nej pije žejna zemlja. Izvirki itak šopajo na povnu, tudi N pri nas ni suše.«; »Pej so sli plani n obisk h teti...« 1 (2) »jaz se pune strinjam!! :DD«; »ni ga boljšega za toto vročino danes ... ^ TO, pa par kock leda poleg :DDD« O s V zgornjih primerih gre za prisotnost pokrajinske leksike v govorici mladih. L Stanja so zapisana po izgovoru, prepletajo pa se tudi z internetnim slengom (ču- 0 stvene ikone - :DD, ;), ostali elementi nebesedne leksike, značilne za internetni v sleng, kot npr. zaznamovana raba ločil - !!!, ->, izrazje slenga in internetnega slenga, npr. msg = message, šopajo na povnu itd.). V 1. točki so vidne primorske (kraške) jezikovne značilnosti in leksika (npr. pomidori, pej, wada, gorku), v 2. pa štajerske (pune, (za)toto (vročino)). Z A 4.3 Vpliv tujih jezikov P (1) »69 je sexy poza ampak tud band ni slab ;) bistvo je sam ne obupat... let's 1 go!!!«; »ki s ti junior??boš doma za wiki?«; »See yaaa in da dolinca... s kmr se bomo meli faaaajn :D«; »If you're gonna be dumb, you gotta be ^ tough! :D«; »I object, I don't want timeline! Effing bastards!« 1 (2) »"Nije nju, prijatelju, zabolelo to što ne može biti srecna sa drugima.- A šta 0 je zabolelo?Zabolelo je to što ne može biti srecna sa tobom.'' :) V«; »Secam Z se, ti i ja, sve smo mogli sam Bog zna.. :) V«; »vratit če se šime,za par 1 dana. Trance je kar je tu,nema psajhadelika pravog.« (3) »Biglietti da € 46,00 na ticketone:) Bom šla u nedeljo do Torri-ja vit če jih majo še na razpolago!« V 1. točki gre predvsem za mešanje maternega jezika z angleščino, najdejo pa se tudi zapisi v celoti v angleškem jeziku. Opaziti je tudi nekakšno »slove-niziranje« angleških slengizmov (npr. see yaaa in da .), kjer gre za pisanje po izgovoru (in da = in the). Slengizem wiki je izpeljanka oz. krnitev besede weekend, ki je na ta način postala slengizem in je zapisana po izgovoru. Najdemo tudi vplive ameriškega slenga (gonna, gotta, tough). V 2. točki so prikazani vplivi hrvaškega in srbskega jezika, pojavljajo se tudi stanja, zapisana delno ali v celoti v srbščini ali hrvaščini. Podobno je tudi z italijanskim jezikom (3. točka), kar se kaže predvsem pri uporabnikih iz primorske regije, kjer je veliko vplivov italijanske kulture in jezika. 4.4 Elementi ekscesa oz. vulgarizmi »PiZda ni slabo ane!!!«; »u p*** m**** da j***** m***** U $&#%&#/&#$%#$%"# :(( f****** aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa ><«; »zdej mi sporočijo jutri prisiljeno dopust ni dela!!!!pizdo mater ja!!!!«; »...top shit. gremo naprej«; »Wtf? Kar kazen za parking?:/« Za sleng mladih je značilna tudi raba močno čustveno zaznamovanega izrazja in s tem tudi vulgarizmov. Pri tem ne gre za neko uporniškost ali zanikanje družbenih norm, kot je veljalo včasih,19 saj so danes vulgarizmi pri mladih postali že samoumeven del jezika. Rabljeni so tudi kot medmeti in členki (npr. PiZda ni ^t slabo ane!!!) ter slengizmi, ki niso več dojeti kot vulgarizmi, ampak kot že slengo-vski izrazi (taka sta npr. top shit, wtf = what the fuck). Elementi ekscesne govorice ^^ so v zapisani besedi pogosto zapisani z znaki, ki označujejo manjkajoče črke ali pa celotno besedo ali besedno zvezo; na podlagi teh znakov sklepamo, kaj je uporab- ^ nik hotel povedati, zaradi njihove ustaljenosti pa vemo, da gre za vulgarizme oz. ^ kletvice (^ p*** m**** daj***** m***** U$&#%&#/&#$%#$%"#:(( f****** ..). ^ HH 4.5 Inovativne tvorjenke/skovanke ^ »... hahahaha sončkarjenje ... jutro ... ;););); ... sam jst na nanos grem ... ;););) ...«; »jutrooooo"" njama hama *.* nutela in jagode V«; »Upam da ^ neha dežuvat« Težnja po drugačnosti in originalnosti izražanja je del kulture mladih, zato je za sleng značilno iskanje novih izrazov za pomene oz. modificiranje besed in besednih zvez v inovativne tvorjenke oz. skovanke. To posebnost ponazarjajo zgornji zapisi mladih, kjer najdemo poleg izrazov, kot so sončkarjenje 'sončenje', njama hama (prispodoba za glagol 'jesti'), dežuvat 'deževat', v zapisu tudi svojevrstne skladenjske posebnosti: začetek in sredina stavka s tropičjem, kar po vsej verjetno- O sti označuje premor ali nadaljevanje prejšnje misli v govoru, nenavadno obrnjeni ii£ stavki, npr. sam jst na nanos grem, in seveda čustvene ikone, ki so najbolj prepo- ^ znavna lastnost mladostniškega internetnega slenga, ter množenje glasov v besedi (npr. seee yaaaa itd.) V navedenih stanjih opazimo tudi nekatere druge jezikovne posebnosti internetnega slenga, kot npr. zapis več črk in ločil (»see yaaa«, »faaa- ^ ajn«, !!!, ??), ter elemente nebesednega internetnega slenga (:D, V). Nekaj narečnih oz. regionalnih posebnosti je zaslediti tudi v zgornjih primerih (kmr, faaaajn, prow). 5 Raziskava vpliv pokrajinskih elementov in internetnega slenga v jeziku mladih Namen ankete Vpliv pokrajinskih elementov in internetnega slenga v jeziku mladih je ugotoviti, kako in v kolikšni meri se v mladostniškem slengu kažejo prvine tako narečij in pokrajinskega pogovornega jezika kot internetnih slengizmov ter sodobnega slenga na splošno. V anketi je sleng opredeljen kot govorica mladih, ki jih družijo podobni interesi (npr. šola, zabava, popularna kultura, internet, socialna omrežja itd.), in tako umeščen v širše področje interesnih govoric. Na govorico mladih pomembno vpliva tudi okolje, zato se raziskava ukvarja tudi s pogostnostjo rabe narečnih in pokrajinskih pogovornih izrazov v slengu mladih. Izhajam torej iz hipoteze, da se v slengu kažejo tudi prvine narečij ali 19 Gjurin (1974: 72-73) razlaga rabo vulgarizmov pri mladih predvsem s težnjo po drugačnosti, uporniškosti itd. E Z Z pa mestnih govoric (npr. Koper, Ljubljana, Maribor), saj so mladi povezani tudi s svojim okoljem. 1 5.1 Rezultati ^ Anketo sem delila preko socialnega omrežja Facebook, sodelovalo pa je 48 udele-O žencev, od katerih je bilo 66,7 % (32) žensk in 33,3 % (16) moških. Vprašanj je bilo s trinaj st, na začetku pa sem za lastno orientacijo postavila nekaj vprašanj o ključnih L podatkih udeležencev, kot so spol, starost, regija, kraj, izobrazba in zaposlitveni 0 status. v Starost udeležencev sem zamejila z leti, in sicer 15-20, 20-25 in 25-30. Mlade sem tako razdelila v tri generacijske skupine, ki se razlikujejo med sabo na podlagi različnih zanimanj, izobrazbe itd. Večina udeležencev je spadala v skupino 25-30 let (47,9 %; 23), nekoliko manj jih je bilo v skupini 20-25 let (39,6 %; 19), Z najmanj pa v skupini 15-20 let (12,5 %; 6). Večina udeležencev je torej starejših A mladostnikov, ki večinoma vstopajo v bolj raznolike družbene sfere kot mlajši, zato P je njihova govorica podvržena različnim vplivom (npr. študij, dom, služba, uradni 1 položaji itd.). Na podlagi tega sklepam, da starejši mladostniki uporabljajo narečje s in sleng v manjši meri kot mlajši (ki so večinoma le v družbi družine in vrstnikov), še vedno pa njihova govorica v npr. družbi vrstnikov in družine vsebuje elemente 1 slenga in narečij. 0 V tretjem vprašanju me je zanimalo geografsko področje, s katerega priha- • jajo udeleženci. Največ (64,6 %; 31) anketirancev je navedlo primorsko regijo, temu 1 sledita osrednjeslovenska (14,6 %; 7) in štajerska regija (14,6 %; 7), dva udeleženca • (4,2 %) sta navedla dolenjsko, eden (2,1 %) pomursko regijo, nihče pa ni navedel 1 koroške in gorenjske regije. V naslednjem vprašanju, ki se je povezovalo s prejšnjim, me je zanimal točen kraj bivanja, saj se govorice razlikujejo glede na narečja, ki so bolj značilna za podeželsko, vaško okolje, in pokrajinske pogovorne jezike, ki so pogovorne variante, značilne za mestna središča (Ljubljana, Koper, Maribor, Celje). Anketiranci so navedli naslednje kraje: Matavun, Šmarje, Koper, Maribor Tabor, Sežana, Kopriva, Ilirska Bistrica, Maribor, Kranj, Rače (občina Rače - Fram), Suhorje, Orehova vas, Koper, Čreta, (občina Hoče - Slivnica), Novo mesto, Gornje Vreme, Nova Gorica, Naklo pri Divači, Pivka, Ljubljana, Senožeče, Dolnje Ležeče, Barka, Postojna, Ozeljan, Štanjel, Kozina, Nova vas, Stojnci, Gradišče nad Prvačino, Zavrhek, Lučarjev Kal (okolica Muljave - Ivančne Gorice). Kraji bivanja udeležencev se torej razlikujejo glede na vaška oz. podeželska okolja (npr. Matavun, Gornje Vreme, Barka, Senožeče, Kozina, Suhorje, Štanjel, Kopriva, Naklo pri Divači, Ozeljan, Zavrhek, Gradišče nad Prvačino, Lučarjev Kal, Pivka, Čreta _), kjer v jeziku najdemo narečne elemente, in mestna okolja (Koper, Maribor, Sežana, Nova Gorica, Ljubljana, Postojna ...), kjer najdemo elemente pokrajinskega pogovornega jezika regije, v katero mesto spada (npr. Ljubljana - osrednjeslovenska regija, Koper - primorska regija itd.). V petem vprašanju me je zanimala izobrazba udeležencev. Večina udeležencev ima visokošolsko univerzitetno izobrazbo (VII. stopnja) (31,3 %; 15), nekoliko manj je gimnazijskih maturantov (29,2 %; 14), temu sledi srednja strokovna izobrazba (18,8 %; 9), nato poklicna (8,3 %; 4) in osnovnošolska (6,3 %; 3), dva udeleženca sta navedla diplomo po bolonjskem programu {4,2 %), en udeleženec doktorat {2,1 %), ^ nihče pa ni navedel magisterija {bolonjskega in predbolonjskega - VIII. stopnja). ^ Večina udeležencev je torej diplomantov in gimnazijskih maturantov; gre za pre- ® težno študentsko populacijo, kar dokazuje tudi šesto vprašanje o zaposlitvenem ^ statusu, po katerem je večina anketirancev študentov {41,7 %; 20). Med mladimi je nekoliko manj {37,5 %; 18) zaposlenih, 8,3 % {4) nezaposlenih, 12,5 % {6) pa se ^ uvršča v kategorijo »drugo«, kjer so navedeni odgovori »dijak«, »dijakinja«, »po- ^ godbeno delo«, »avtorsko delo«. Sedmo vprašanje ugotavlja rabo spletnih socialnih omrežij. Velika večina mladih {83,3 %; 40) je odgovorila, da internetna socialna omrežja {Facebook, Twitter, Myspace, Badoo itd.) uporablja vsak dan, 16,7 % {8) občasno, nihče pa ni na vprašanje odgovoril z »nikoli«. Sklepamo lahko, da je med mladimi od 15 do 30 let in- ^ ternet zelo pomemben dejavnik preživljanja prostega časa. Pri tem me je zanimalo, ^ koliko internet vpliva na govorico mladih oz. v kolikšni meri je prisoten v sodobnem mladostniškem slengu. Tako sem v osmem vprašanju navedla nekaj izrazov internetnega slenga (lol, l8r, ftw, wtf, hf, fsm, fail, rofl) in anketirance vprašala, ali jih poznajo. Največ odgovorov je bilo »da, nekatere« {70,8 %; 34), 27,1 % {13) jih je odgovorilo z »da, vse«, 2,1 % {1) pa z »ne, ne poznam nobenega«. Pri tem vprašanju sem pričakovala, da bo večina mladih poznala vse izraze, ugotovila pa sem, da izrazi internetnega slenga med mladimi še niso toliko poznani. Eden izmed razlogov O za to je lahko dejstvo, da je bila večina udeležencev starejših mladostnikov, ki so ii£ manj dovzetni za prevzemanje elementov internetnega slenga. Mlajši mladostniki ^ so tudi bolj aktivni na spletnih socialnih omrežjih, se preko njih »družijo« med ^ sabo, starejši mladostniki pa prehajajo v druge družbene sfere {npr. služba), temu W ustrezna pa je tudi izbira komunikacij skega koda. V tem primeru gre torej verj etno ^ za generacijsko razliko med mlajšimi in starejšimi mladostniki. Naslednje vprašanje se je osredotočalo na konkretno rabo izrazov iz prejšnjega vprašanja oz. njim podobnih izrazov. Večina anketirancev {58,3 %; 28) izraze internetnega slenga uporablja občasno, 25 % {12) nikoli, redno pa 16,7 % {8). S tem vprašanjem se je povezovalo naslednje vprašanje, kjer me je zanimalo, koliko so in-ternetni izrazi (npr. lol) zastopani tudi v živem govoru oziroma koliko so že prisotni v živem govorjenem slengu. Glede na moja opažanja se izrazi internetnega slenga v govorjenem slengu oz. pri pogovorih v živo uporabljajo v precejšni meri {najbolj tipični so npr. lol, wtf, fail), anketni rezultati pa so pokazali drugačne rezultate, saj je večina {62,5 %; 30) odgovorila, da tovrstnih izrazov v živem govoru ne uporabljajo nikoli, 33,3 % {16) internetni sleng v govoru uporablja včasih, vedno pa le 4,2 % {2). Razlog za to je verjetno ponovno dejstvo, da je bila večina anketirancev starejših mladostnikov, ki niso tako dovzetni za elemente popularne kulture, v katero spada tudi jezik, kot so mlajši mladostniki oz. najstniki. Po vsej verjetnosti gre za razkorak med najstniško kulturo na eni in študentsko na drugi strani ter mladimi {običajno starejšimi mladostniki), ki vstopajo na trg dela. Gre torej za različne interese, tako pa se razlikuje tudi sleng najstnikov in starejših mladostnikov. Z 11. vprašanjem sem preverjala prisotnost narečja in elementov pokrajinskega pogovornega jezika v govorici mladih. Večina {43,8 %; 21) narečje ali pokrajinski pogovorni jezik uporablja vedno, nekoliko manj {41,7 %; 20) doma in s prijatelji, 10,4 % (5) samo doma, 4,2 % (2) pa nikoli. Lahko torej trdimo, da v jeziku mladih najdemo narečne oz. pokrajinske elemente, kar pomeni, da lahko tudi sleng razdelimo na različne podvrste glede na kraj bivanja mladih (npr. kraški, ljubljanski, šta-1 jerski itd.), kjer gre za mešanje slenga s pokrajinsko pogovorno in narečno leksiko. ^ Zanimalo me je tudi, ali mladi uporabljajo narečje oz. pokrajinski pogovorni O jezik samo v živem govoru ali tudi na spletnih socialnih omrežij, ki v današnjem S času postajajo tudi del živega govora.20 Večina mladih narečje (ali pokrajinske poL govorne izraze) na internetu uporablja včasih (52,1 %; 25), nekoliko manj (41,7 %; 0 20) vedno, 6,3 % (3) pa nikoli. Narečna oz. pokrajinska pogovorna leksika se torej v na internetu uporablja po vsej verjetnosti z namenom približevanja živi komunikaciji. S tem vprašanjem se povezuje zadnje vprašanje, kjer ugotavljam, zakaj mladi na internetu uporabljajo narečne in pokrajinske pogovorne elemente. Večina odgovorov (35,4 %; 17) je bila »ker se mi ne da pisati knjižno«, temu je sledil odgovor Z »ker se hočem na internetu pogovarjati kot v živo« (27,1 %; 13), nato »da se lahko A sporazumevam z osebami iz iste regije« (14,6 %; 7) in »drugo« (14,6 %; 7), kjer so P bili navedeni odgovori: »ne uporabljam narečja«, »zato, ker govoriti v narečju ni 1 nič sramotnega in sem ponosna, da sem štajerka«, »ne razmišljam, zakaj ... gre za S spontano zadevo, ga ne uporabljam«, »ker je moje narečje«, »vse našteto«, »da se ^ ne rabim pretvarjat, ampak gavarim tk k gavarim«. 6,3 % anketirancev je odgovo-1 rilo, da pokrajinsko leksiko uporablja, ker se jim narečje zdi zanimivo, 2,1 % (1), 0 da lahko pripada skupini vrstnikov iz iste regije, nihče pa ni kot razlog navedel, da Z bi bil po govoru drugačen od drugih. 1 Na podlagi odgovorov lahko sklepamo, da gre pri rabi narečne in pokrajinsko pogovorne leksike v govorici mladih podobno kot pri slengu (npr. krnitve, sklapljanja itd.) za ekonomičnost izražanja, hitrejšo pisno komunikacijo, ki se najbolj približa živemu pogovoru (odgovori, kot so »ne da se mi pisati knjižno«, »ker se hočem na internetu pogovarjati kot v živo«). 6 Sklep Izsledki analize jezika uporabnikov Facebooka in rezultati spletnega vprašalnika služijo za vpogled v temeljne jezikovne značilnosti mladih kot diskurzivne skupnosti. Mladostniški sleng obstaja že od nekdaj in se neprestano razvija, kar pomeni, da ga ne moremo zamejiti, saj je pogojen z neprestano spreminjajočo se množično kulturo in seveda mediji. Spletna socialna omrežja, kot je Facebook, so pomemben del preživljanja prostega časa sodobnih mladostnikov, zato je vpogled v jezik omrežja Facebook dober način za prikaz sodobnega slenga. Glede na analizo med mladostniki prevladuje raba slenga (v kontekstu Facebooka tudi internetnega) in čustvenih ikon. Pričakovati je bilo, da bosta razumevanje in raba tipičnih internetnih slengizmov višja, rezultati ankete pa kažejo, da mladi ne uporabljajo in poznajo vseh naštetih elementov internetnega slenga. Razlog 20 Ne najdemo le slengizmov in pokrajinskih jezikovnih elementov, ampak tudi ostale elemente pogovorne leksike, npr. pisanje po izgovoru, onomatopeje, medmete itd. za ta pojav je verjetno višji odstotek starejših mladostnikov med anketiranci, ki niso ^ tako dovzetni za nove slengizme kot mlajši. ^ Anketni vprašalnik je dal podobne rezultate glede rabe slenga in pokrajinske leksike, saj je raba tako enega kot drugega zelo značilna za govorico mladih, ^ razlog za to pa je predvsem ekonomičnost izražanja in hitrejša pisna komunikacija, ki se približuje živemu pogovoru. Pomemben dejavnik jezika mladih je tudi njihova ^ pokrajinska pripadnost, tako pa so v njihovi govorici prisotni narečni elementi in elementi pokrajinskega pogovornega jezika, ki se seveda na različne načine prepletajo s slengizmi. Zaradi prisotnosti elementov pokrajinske leksike v slengu mladih ^ lahko trdimo, da se sleng razlikuje glede na kraj bivanja mladih (npr. kraški, lju- ^ bljanski, štajerski itd.). Na sleng vplivajo tudi tuji jeziki, tako da je sleng slovenskih mladostnikov ^ kombinacija slovenskega knjižnega jezika, slenga, regionalizmov itd., kot tudi tujih ^ jezikov, zlasti angleščine. V tem smislu gre za rabo fraz v angleščini v celoti ali delno, poteka pa tudi »sloveniziranje« angleških slengizmov in raba elementov konkretno ameriškega slenga,21 kar ni presenetljivo zaradi globalizacijskih procesov in amerikanizacije ter tesnega stika z ameriško popularno kulturo. Medkulturni stiki poleg angleškega povzročajo tudi prisotnost hrvaškega in srbskega besedja in fraz, kar je seveda posledica kulturno mešanega okolja; za primorsko regijo je značilen tudi preplet slovenščine z italijanščino. Elementi ekscesnega sociolekta oz. vulgarizmov so postali že samoumevni ii£ del slenga, kar je razvidno tudi predstavljene analize jezika, kjer najdemo veliko ^ močno čustveno zaznamovanega izrazja in s tem tudi vulgarizmov, pojavljajo pa se ^ tudi slengizmi, ki niso več dojeti kot vulgarizmi, ampak zgolj kot slengovski izrazi W (npr. top shit, wtf). Težnja po drugačnosti, originalnosti itd. pri mladih povzroča ^ sprevračanje pomenov in tudi modificiranje besed in besednih zvez v inovativne tvorjenke oz. skovanke (sončkarjenje), nenavadno skladnjo itd. Vira Facebook = Facebook (http://www.facebook.com) (opazovanje zapisov uporabnikov, februar-maj 2012). Spletna anketa (izvedena pri uporabnikih omrežja Facebook in deljena preko spleta). Literatura Beck 2003 = Ulrich Beck, Kaj je globalizacija?: zmote globalizma — odgovori na globalizacijo, Ljubljana: Krtina, 2003 (Knjižna zbirka Krt 124). Crystal 2001 = David Crystal, Language and Internet, Cambridge: Cambridge University Press, 2001. Primer If you're gonna be dumb, you gotta be tough!. Gjurin 1974 = Velemir Gjurin, Interesne govorice sleng, žargon, argo, Slavistična E revija 22 (1974), št. 1, 65-81. N Kranjc 2003 = Simona Kranjc, Jezik v elektronskih medijih, Slovenski knjižni jezik 1 - aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje, Ljubljana: Filozofska fakulte- K ta, 2003 (Obdobja 20), 435-446. O Lenarčič 2010 = Blaž Lenarčič, Omrežna družba, medkulturnost in prekokultur-S nost, v: Razprave o medkulturnosti, ur. Mateja Sedmak - Ernest Ženko, KoL per: Univerzitetna založba Annales, 2010, 245-260. 0 Skubic 2005 = Andrej E. Skubic, Obrazi jezika, Ljubljana: Študentska založba, v 2005. z Škiljan 1999 = Dubravko Škilj an, Javni jezik: k lingvistiki javne komunikacije, 1 Ljubljana: Studia humanitatis, 1999. Toporišič 1984 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja, 21984 Z (11976). A Verschueren 2000 = Jef Verschueren, Razumeti pragmatiko, Ljubljana: Založba p /*cf., 2000. 1 S K Various Influences on Young People's Language 1 0 Summary 2 1 The results of a linguistic analysis and online survey indicate that young people's • language—especially today, when there is great variability in influences—is very 1 diverse and intertwined with various factors. The internet is an important part of young people's lives and it also marks their language. The phenomenon of internet slang increases its range of linguistic and non-linguistic elements every day and is becoming a natural part of young people's language, including their speech. Some expressions that were initially intended only to be written online as a shortcut (e.g., lol 'laughing out loud') are now making their way into spoken language as part of young people's general slang. This transfer also works in the other direction, of course, and many elements of slang, colloquial language, excessive sociolect (vulgarisms), innovative coinages (nonce expressions), dialect, and regional colloquial language are moving from young people's language to the internet. Language on the internet is thus a mix of all of these factors, in addition to which pronunciation-based spellings are characteristic because online social networks are primarily an environment for socializing where communication is relaxed and as similar as possible to speech. Young people's slang—especially on the internet, where the main language is English—contains many elements of English, including jargon and slang, that mix with Slovenian (slang) or are even written in their original English forms because this is most understandable to young people throughout the world. Ulična poezija v interakciji z (živim) jezikom Jernej Kusterle Cobiss 1.01 m HH V sedemdesetih letih 20. stoletja se je v Ameriki pojavila nova glasbena zvrst, imenovana rap, in nadaljevala tradicijo rock in punk glasbe. V kakih dvajse- ^h tih letih je ta nova oblika protestne poezije povzročila globalne družbeno-je- ^ zikovne spremembe, saj se je ob njeni prisotnosti izoblikovala posebna druž- ^ bena skupina s posebnima slovarjem in slovnico. Za svojo uresničitev rap uporablja tako knjižno kot tudi pogovorno besedje in skladnjo. Tradicionalni ® izvor iz revnih črnskih mestnih predelov vsekakor utemeljuje rabo besedne hJ zveze »ulična poezija«. m Ključne besede: ulična poezija, rap, hip-hop, glasba, zgodovina, tipologija O Street Poetry in Interaction with (Living) Language hh In the 1970s a new musical genre called rap appeared in the United States, N continuing the tradition of rock and punk music. In about twenty years, this y new form of protest poetry created global sociolinguistic changes because h^ its presence helped shape a special social group with a special lexicon and grammar. Rap uses both standard and colloquial vocabulary and syntax. Its traditional origin in poor black urban neighborhoods justifies the use of the term street poetry. Keywords: street poetry, rap, hip-hop, music, history, typology 1 Jezikovna zvrstnost in besedje v ulični poeziji Jezik in izbira besedja v ulični poeziji že na prvi pogled ločujeta ulično poezijo od tradicionalne in tudi od sodobne. Zato se mi zdi pomembno ugotoviti zlasti odklone od norme slovenskega knjižnega jezika, ki se pojavljajo v besedilih. Po de Saussurjevi »definiciji, ki se najbolj približuje idealu znanstvenosti, je jezik sistem znakov«. Lingvistiko sestavlja pojmovna triada, ki definira njen predmet. V zvezi s tem uporablja de Saussure tele pojme: Govorica (Langage [oz. faculte de Langage]), Jezik (Langue), Govor (Parole). »Govorica« pomeni jezik v najširšem pomenu besede, »sposobnost, da se vzpostavi jezik«, naše predispozicije za ta znakovni sistem; »jezik« imenuje sistem jezika, sistem elementov in njihovih medsebojnih povezav, urejenih s pravili, zakoni ipd.; govor pa pomeni tako imenovani živi govor, konkretno aplikacijo jezika, denimo vsakdanjo komunikacijo. (Virk 1999: 17) W Kljub temu da gre pri de Saussurju za kompleksnejšo shemo zgoraj orisane Z razdelitve jezika, lahko za svoje proučevanje ulične poezije uporabim to ogrodje, saj 1 ponuja zadostnost informacij, da lahko oblikujem predstavo o jeziku znotraj ulične ^ poezije. Najbolj me zanimata drugi in tretji pojem de Saussurjeve triade: »jezik«, O ki se uporablja v pisanju pesniških besedil, je primarno sredstvo za vzpostavitev s pisane besede in nastopa kot nosilec informacije, ter »govor«, ki nastopa kot izvr- L ševalec zapisane informacije. Znotraj tradicionalne poezije1 se »govor« uporablja 0 pri interpretaciji pesmi, kjer interpret preko poezije s svojo lastno, edinstveno in-v terpretacijo stopi v stik s poslušalci. Pri ulični poeziji pride do podobnega pojava, N le da so skoraj vedno prisotne tudi specifične kretnje, glasbena podlaga, ki je ni 1 pri posebni obliki izvajanja brez glasbene podlage, tako imenovani a cappelli, stil oblačenja itd. Pri tradicionalni poeziji gre večinoma za bolj umirjen prenos infor- Z macij kot pri ulični poeziji, kar je razumljivo, saj izraža velik razpon čustev avtorja A besedila, prava ulična poezija pa izraža jezo, nestrinjanje, upor in vodi v t. i. tiho p revolucijo. Vsekakor sta jezik in govor znotraj ulične poezije enako nujna, saj pred- 1 stavljata tisti element, brez katerega črkovno-glasovna besedila ne bi bila realizirana. S Gledano z jezikoslovnega stališča lahko za jezik poezije v širšem smislu upo- K rabimo splošno delitev jezika. Socialne in funkcijske zvrsti slovenskega jezika so 1 hkrati tudi socialne in funkcijske zvrsti pesniškega jezika. Na ta način lahko defi- 0 niramo jezik Poezije.2 Med funkcijskimi zvrstmi nedvomno prevladuje umetnostna • zvrst, na drugi strani pa pri socialnih zvrsteh naletimo na dilemo, katero socialno 1 zvrst bi pravzaprav pripisali pesništvu. Medtem ko tradicionalna poezija lahko brez • dvoma vsebuje katero koli izmed socialnih zvrsti slovenskega jezika, se pri ulični 1 poeziji pojavijo socialne podzvrsti oziroma t. i. interesne govorice (sleng, žargon, argo). Prevladuje sleng, ki se meša s socialnimi zvrstmi slovenskega jezika, zlasti z neknjižno nadzvrstjo (narečja in pogovorni jezik).3 2 Dejstva o jeziku v ulični poeziji Kar nekaj avtorjev besedil ulične poezije govori o pomanjkanju »muzikalnosti« slovenskega jezika v primerjavi z angleškim, o jezikih znotraj slovenskega jezika, sklonski dinamiki, nepomembnosti pravilnega zapisa besedja itd. Prav je, da skušam pojasniti svoje mnenje o bistvu slovenskega jezika. Slovenski jezik ima morda bolj zapleten j ezikovni sistem kot drugi j eziki, a mu ravno to omogoča inovacij sko odprtost k tvorjenju novega besedja ali pa samo novih pomenskih okvirov. S samoglasniki in soglasniki, z naglasnim sistemom pa tudi s socialnimi zvrstmi ter podzvrstmi daje uporabniku širok nabor glasoslovnih izbir. »Muzikaličnost« je torej odvisna Poezijo v širšem smislu delim na umetniško in trivialno ali ljudsko poezijo. Umetniško poezijo dalje delim na tradicionalno (klasična, filozofska, posvetna, protikatoliška) in moderno ali svobodno. Poezija z veliko začetnico mi pomeni poezijo v širšem smislu. Oblikovano po predavanjih Vere Smole: Socialne zvrsti slovenskega jezika, 2011. [I]n sekov drva, / sj skira bva je moja prva baba u živlenu, / kjo mogoč bom uženu! / In ko kradem traktrje in jagam kure gor u kvanc, / se tastari dereja - »Jebemti pre-kvet Basanc!« (Chorchyp, v Kocka 2004: 7) 2.2 Tekochee Kru: Štajerska Skupina svoja besedila narečno oblikuje, hkrati pa oblikuje tudi novo besedje. Tak ko ne verjamem enim ribičom, da vlovijo v Dravi 50 kilskega krapapa, / Šuljo, ne verjamem, da si nareo toti beat in tui ne verjamem, da si semplo bratata. (Mito, v Tekochee 2007: 15) 2.3 Valterap: Goriška Avtor v svojem komadu Kačenetenečemmet kaže na svojo narečnost tako z glasov-jem kot z besedjem: Povej kej sm napravu, a sm res ntolko čuden? [...] K druge ponavadi samo znižajo oči, / kadar nečejo priznat, kar iz njih mi govori. (Valterap 2006: 12) 2.4 Echobe: Bela krajina Zmeraj sm bil nič, i pole sm iz megle prišu, / iz megle belokranjske, keri kmet bo zdej vtišu?! [...] Ja sm Superechob, en od belokranjcev. / Če bi se natjecal, mali, treba ti bo žgancev. [...] [I] najbolji včasih kiksnejo, kk da ne bi ja. (Echobe 2003: 2) od poznavanja strukture in zakonitosti jezika, ob katerih lahko jezik oblikujemo, ^ širimo in bogatimo. Jezik ulične poezije se loči od jezika tradicionalne poezije v ^ tem, da je besedje, ki ga raper uporablja, zelo dinamično, saj jemlje besede iz svo- ® jega okolja. Besede so žive. Neprestano se spreminjajo in kažejo v oblikah, ki jih kot ^ bolj ali manj posrečene inovacije uvajajo mladini popularni televizijski programi, liki in osebnosti trenutnega in preteklega časa. Za jezik bi lahko rekli, da ima zelo močno čustveno vrednost, ki zlasti pri mladih hitro preide na področje psihičnega nasilja, od tod pa celo na področje fizičnega obračunavanja, za kar so vzroki mesto v družbi, ponos, denar, ženske, moški in drznost. ^ V jezik ulične poezije vstopa veliko neknjižnega izrazja. Priljubljeno je na- ^ rečno barvanje besedil, saj avtorji s tem kažejo svojo regionalno pripadnost. Včasih gredo tako daleč, da izraz »jezik« dobi nov pomen. Tako se je zgodilo v primeru velenjskega dua Thug Connect. Na vprašanje o jeziku odgovarjata: »Pišemo v ve- ^ lenjščini, ne v slovenščini. T'k' da, je velik' slenga zrav'n, an'. Tu se pač izraža k'k pač ti govoriš.« (Nemir 2010 v Menart 2010) Čeprav gre v povedanem za kompleksno jezikovno zmes narečja in slenga, imamo pred seboj primer, ki priča, da imajo narečja osrednjo oziroma primarno vlogo pri oblikovanju te vrste besedil. V nadaljevanju bom predstavil nekaj narečno obarvanih delov besedil, in sicer glede na pokrajinsko enoto in glede na avtorja. Z > O hJ m o 2.1 Kocka: Gorenjska ^ H 3 Inovativno tvorjenje besedja w N Avtorji ulične poezije pogosto oblikujejo besede povsem na novo. Razlogov je več, 1 najpogostejši pa je, da na ta način skušajo zapolniti ritem in dosežejo rimo. Da je to res, lahko potrdim s primerom dveh verzov iz besedila Nea ti verjamem skupine O Tekochee Kru, kjer Mito zaradi ritma na koncu dveh besed ponovi zadnji zlog: »Tak s ko ne verjamem enim ribičom, da vlovijo v Dravi 50 kilskega krapapa, / [...] tui ne L verjamem, da si semplo bratata« (Mito v Tekochee 2007: 15), in pa s primerom iz 0 Mirkovega besedila Ljubezen za rap: »[K] slišm hud sempl, k rola iz vinila, / k se v mi misli odprejo k enciklopedija, / rapologija na traku. / A me čutš? Gžiiijaaaa!« (Mirko 2011: 12), kjer avtor besedila in novega izraza rapologija sprva z naštevanjem nakaže, v katero smer se bo razvil pomen izraza, ki sledi. Glede na sobesedilo bi bilo nemara upravičeno podvomiti v trditev, da beseda obstaja v besedilu zaradi Z rime, vendar je v strokovni terminologiji v tem pomenu ne najdemo. Avtor jo je A tvoril iz podstav rap, ki jo miselni receptorji povežejo z glasbo, in logos, ki pomeni P vedo. Dejansko torej govori o vedi o rap glasbi. 1 s K 4 Socialne podzvrsti oziroma interesne govorice 1 0 »V slovenskem jezikoslovju se termini žargon, sleng in redkeje argo uporabljajo Z sinonimno, pri čemer se je izraz argo zelo slabo, izraz žargon pa najbolj utrdil, ne 1 samo v jezikoslovju, ampak tudi v vsakdanji govorici in publicistiki« (Gjurin 1974: 65). Ker gre pri ulični poeziji za konkretizacijo vsakdanje govorice, lahko upravičeno trdimo, da ta del poezije uporablja prvine interesnih govoric. 4.1 Sleng Sleng ima znotraj ulične poezije dominantni položaj. Velemir Gjurin v članku z naslovom Interesne govorice sleng, žargon, argo piše, da so »nekatere tabuirane besede [...] v mladostniškem slengu postale navadni medmeti (kurc, jebi ga, mater, mater vola)« (Gjurin 1974: 73), sam pa lahko dodam še nekaj primerov, in sicer: pizda, kurac, jebemti, upičkumater itd. Gjurin pridaja, da »[z]aradi izrazite tropič-nosti sleng radi primerjajo poeziji«, ob tem pa navaja dve razlagi: »Sleng je poezija vsakdanjega življenja (S. I. Hayakawa). Vsi slengizmi so metafore, a vse metafore so poezija (G. K. Chesterton).« (Gjurin 1974: 74) Podobno mnenje zasledimo v podnaslovu knjige Michaela Adamsa, kjer je zapisano: Slang, the People's Poetry (Adams 2009), tj. 'Sleng, ljudska poezija'. Avtorju »ljudska« ne pomeni poezije, ki se prenaša preko ljudskega izročila, ampak poezijo preprostih ljudi z ulice. Na podlagi zadnjih dveh razlag lahko potrdimo hipotezo, da ulična poezija, katere osrednji jezik je sleng, spada v širši pojem Poezija. Rad pa bi vnovič poudaril svoje mnenje, da ga ne moremo uvrščati v isto skupino kot tradicionalno poezijo. Knjižni, kulti-virani jezik in sleng nista v enakopravna, temveč sta v daljnem sorodstvu. Od časa do časa se srečujeta, prepletata, to pa še ne pomeni, da sta na istem nivoju. Termin ulična poezija uporabljam prav zaradi okoliščin, v katerih ta poezija nastaja. Dejstvo je, da mladostniki, ki ne odraščajo na ulici, ne pridejo v stik s pogovorno leksiko, ki jo uporabljajo mladi, katerih dom in vzgoja so ulica in interesne skupine, ki jim pripadajo. Sleng je najbolj odprt za sprejemanje tujk, saj imajo te po mnenju mladih ^t uporabnikov največjo ekspresivno moč. 4» O 4.1.1 Zgornje trditve utemeljujem z dvema primeroma, ki sta vzeta iz besedil dveh avtorjev (Mirko, Ulični sleng; Kosta, Furam begije). Mirkovo besedilo sem ^ izbral, ker je zanimivo prav zaradi pojasnil slengizmov, ki jih avtor vključuje. ^ Videli bomo, da jih razlaga z ljubljanskim pogovornim jezikom. Njegovo besedilo ^ je kot »prevajalnica«. ^ Kovanc je kinta, joke je finta, doint špinta, / kolegi so ekipa, če se pije, se seka al sipa. / K prlizuje se, se sisa, pijan - naklan. / In k smo pr sisah, sise so oprsje dam. N / Če si kdu pržge doint, potem on zakur ga, / k bejbi rečejo drolja, tu pomen, da se kurva. / Če se nos, je vzvišena, fina, naduvana ... (Mirko 2008: 7) ^ Z Pri Mirkovem besedilu gre sicer za umetno tvorbo slengovsko obarvanega > besedila, saj je bil njegov namen prikazati slengizme. Pristnejši prikaz slengovskega q jezika v rapu nam predstavlja naslednji odlomek: Furam begije, furam superge in furam teje, / furam sebe, k treba, in furam svoje ideje [...] 24 ur dnevno polne kafane, / polne modelov s fedrom in bejbik, k bojo pobrane. / Prazne besede, prazne misli, prazne glave se nosi. (Kosta 2003: 2) kujejo po slovenski izreki: furam (< nem.), begiji (< angl.), kafana (< srb.), bejbika (< ang.), feder (< nem.). 4.1.2 Z besedili ulične poezije lahko potrdimo še en pojav, ki ga je v svojem članku predstavil Gjurin. Povsem res je, da »tabuirane« besede v mladostniškem slengu postanejo navadni medmeti. To lahko opazimo v naslednjih primerih: Za vse ljubosumne riti pa za tepce, ko vas jebe. (Brodii, v Anonimni 2001: 12) [V]saj počutim se, ke so klošari, jebi ga. (Echobe 2003: 7) [F]ak, takrt je prasica vidla ptičke. (Klemen 2000: 3). 4.1.3 Včasih avtorji uporabijo določene medmete za to, da ustvarijo določen tip rime ali asonance. V nadaljevanju navajam nekaj takih primerov. 4.1.3.1 Rima: [J]eziki do tal pa do stropa; / hopla kuži, hopa, hopa. (Ali-En 1994: 4) [R]ealizem - gor tebi drži, da ne boš spal [...] [P]a reči »au«. (Ezy-G, v Dandrough 1996: 2). V sleng neprestano vdirajo tujke iz različnih jezikov, ki jih uporabniki obli- ^ m 4.1.3.2 Asonanca: N [N]oben noče prvi na stage, aneda, aja? [...] [S]e moreš navadit tega sranja. (Čukur 1 2001: 6) [N]ihče nič ne da, popevam la-la-la. (Echobe 2003: 4) 4.1.3.3 Medmete v ulični poeziji najdemo včasih v verzih v vlogi mašil, s katerimi avtorji dosegajo določen ritem, ali pa so uporabljeni zgolj iz navade. To so mašila, ki se praviloma uporabljajo v vsakdanjem neformalnem govoru, zgodi pa se tudi, da nastopijo v formalnem govornem položaju. Zelo pogosto mašilo je polglasnik Z [g]. Za vzhodno Slovenijo, posebej za Velenje z okolico, je tudi v besedilih ulične 1 poezije značilno mašilo lejga: N A P »[K]er ko mam u roki majk, lejga, je sam moj, dej, / zrihti nam za snemat kej, zrihti nam takoj, glej.« (Ghet 2011: 10) 4.1.4 V besedilih ulične poezije lahko opazimo tudi »poenostavljeno« skladnjo. Najdemo lahko množico primerov, v katerih avtorji v zanikanih povedih ves čas ^ uporabljajo tožilnik namesto rodilnika. Težko ločimo, ali so avtorji namenoma kršili ^ slovnična pravila ali pa jih sploh niso poznali. V ulični poeziji je namreč najlaže 0 skriti slovnično neznanje, saj nepravilna raba jezikovnih pravil mladim prav tako 2 pomeni določeno vrsto uporništva. Svoje neupoštevanje jezikovnih norm zagovar- 1 jajo, saj naj bi jih to delalo drugačne in jim zagotavljalo občutek pripadnosti skupini. • Iz obstoj ečih besedil sem izbral primera, v katerih se zdi raba tožilnika v zanikanih povedih umetna, kot da sta v verzih zato, da nastaneta rima ali asonanca oziroma da se ohrani želeni ritem: Folk dons me gleda, k da sm budala, / obračajo me, k da sm slep, pa ne furam očala. (Zlatko 2007: 3) Vidm vrstnike, k jih trpajo v marico, / mam inspiracijo, ker ne živim pravlico. (Chal-le Salle 2012) 4.1.5 Narečja in sleng so tisto, kar preprečuje, da bi vsi raperji zveneli enako. Se pa avtorji ulične poezije med seboj ločijo tudi glede na snov, motiviko, tematiko, kompleksnost besedja in skladnjo, ki jih uporabljajo pri svojem pisanju. To velja vse do točke, ko še govorimo o pisnem prenosniku. Ko se besedilo prenaša preko slušnega prenosnika, pa nastopijo še druge razločevalne značilnosti: razločnost in jasnost, register, ton, govorne napake, predvsem pa je najbolj razločevalna lastnost t. i. flow.4 4 Flow je glasovni ritem, ki na ravni zvoka deluje podobno kot metrum na ravni besedila. 5 Slovar, ki so ga preoblikovale ulice, oziroma ljudje, ki jim ulica predstavlja dom - stalnega ali začasnega. 6 Fan (angl.) je oboževalec, navdušenec. 4.2 Žargon Žargon je tip jezika, ki je prisoten v ulični poeziji, saj se pripadniki rapovske sub- ^t kulture radi združujejo v skupine in oblikujejo povsem svoje besedišče. V okviru teh skupin oblikujejo svoj tip pozdravljanja: »yo« (ang. oj), »what up«, tudi skrajšano ^^ »sup« (ang. kako kaj, živijo), »pis« (ang. mir, v pomenu pozdrava slovo v miru), »aiiii« (pozdrav ob slovesu) itd. Avtorji pogosto posegajo po temah drugih intere- ^ snih skupin. S tem pride do mešanja prvotnega in novega, predelanega, »ulicira- ^ nega slovarja«.5 Kot primer si oglejmo Mirkovo besedilo za komad Kok hudih rim. ^ HH Kaj je RIMA? Verzi so igrišča, na njih se ujamem, ^ pretočm to čez mikrofon, tako jih posnamem. Vežm spomine, izkušnje, vtise, znanje, rišem zgodbe, da se ti lahko poglobiš vanje. ASONANCA! Kratk stik, bum, zdj jih stresa. hh »Kdu?« Atila, ta pošast iz Novga mesta. Z Reže ceste, pleše, trese zvezde, ^ keš polni vreče, melje, stiska klešče. (Mirko 2008: 8) ^ hJ m O V nadaljevanju na podoben način predstavlja še aliteracijo, onomatopejo, poosebitev, primero, okrasni pridevek, stalno reklo, retorično vprašanje, klimaks, aluzijo in oksimoron. To besedilo je zanimivo zaradi izbire tematike (literarne teorije). V ulični poeziji se praviloma take teme ne uporabljajo, saj ciljna publika rap glasbe ne posluša, če ne razume, še manj pa ceni tisto, kar »šolsko« poučuje. Raper je ulični retorik, uporablja enostavne teme, besedje in skladnjo. Ker ulična poezija ^ praviloma prihaja z ulic, jo pogosto ustvarjajo pripadniki skupin, ki se ustaljenim W normam družbe upirajo in jih kršijo. Literarna teorija je torej daleč od tega, kar naj ^ bi predstavljala ulična poezija, saj znanje ciljni publiki po navadi ne predstavlja kakih vrednot, ampak oviro. Verjetno je to tudi razlog, da se Mirkovi »fani«6 niso navdušili nad besedilom, saj se z njim niso ne mogli ne hoteli poistovetiti. Na spletnem forumu, t. i. Monkibu, je uporabnik zapisal: »Drgač pa ta komad pa kuk hudih rim, pa sleng (wtf, kr neki od besedila) so gnili« (Makaveli07 2008). 4.3 Argo »Argo je govorica kriminalcev, potepuhov, beračev, prostitutk in sploh t. i. podzemlja oziroma družbenega dna« (Gjurin 1974: 66), torej na nek način tudi rapa. »[T]ako po sociolingvističnem kriteriju; po funkcionalnem pa bi bil to neuraden tajni jezik (podzemlja) [... ] Izredno močno [... ] je anglizirana govorica narkomanov.« (Gjurin 1974: 78) Tudi če bralec ali poslušalec ulične poezije ni prav posebej pozoren na besedilo, lahko brez težav odkrije kar precej primerov argoja. Nekaj jih navajam v nadaljevanju. ^ Pa rečmo, prvič iz peka si vzamemo za žbe, / damo na podlagco in prpravmo škarice. W / Sam drugič tega več ne rabmo, folija je na vrsti, / dva ognja plus tulc, da počrnejo Z ti prsti. [...] [K]er srečo iskal so v rjavem prahu, / ne morm pozabt trenutke, k sam na 1 sranje sm čaku; / k dam sm koraku, se ustavu sm v parku, / zvohu, pol šou, iskat ra- K die v avtu. / A veš, kok mladih je na ta način s Fužin, / trije padejo notr, en se odloč, da ostane clean. (Zlatko 2007: 3) O Tip top, že stojim pred vrati v jeansih in v srajci. / Sprašujem folk, če rab kj za kadit, dvjst dijou mam za jajci. [...] Kr naenkrat prpele kibla, trije kopi skočjo vn. {Ballau O v Klemen feat Ballau 2004: 9), V Z [P]et tisoč dolic se not kadi, ena turška skuna, k ti pride do kosti. [...] Folk ga poha, repa in dela pizdarije. {Klemen 2004: 11). z Pogosto pride do mešanja žargona, slenga in argoja, saj so zaradi okolja, v katerem živijo, nekateri argojski izrazi mladostnikom dobro znani, poleg tega pa jih redno uporablja tudi revijalni tisk (oblikovano po Gjurin 1974: 80). > P 1 S K 0 5 Sociolekti7 Interesne govorice bi lahko povezali z obrobnimi sociolekti, ki 0 so tipično sociolekti družbenih skupin z manj družbene moči, torej govorice nižjega 4 družbenega sloja. [...] [D]o svojega sociolekta [čutijo] izrazito lojalnost, ki jo zahte- • vajo tudi od drugih pripadnikov iste skupine. [...] V grobem jih lahko razdelimo na ^ podeželske, mestne in priseljenske. {Skubic 2004: 301) V okviru ulične poezije večinoma govorimo o mestnih in priseljenskih obrobnih sociolektih, hkrati pa tudi o t. i. ekscesnih sociolektih. 5.1 Mestni obrobni sociolekti Ulična poezija se v glavnem širi po mestih, kar je povezano z razmerami, v katerih živijo mladi v mestnem okolju. Dejansko bi tu lahko potegnili vzporednico z žargonom znotraj socialnih podzvrsti. Raperji so »zaprta« skupina. Delujejo znotraj te skupine in širijo svoje ideje preko slušnega medija, glasbe. Skupine, ki poslušajo to ali ono zvrst glasbe, so praviloma »zaprte« skupine. 5.2 Priseljenski obrobni sociolekti Po naselitvi Amerike so belopolti kmalu pripeljali temnopolte sužnje. Tako stanje je prevladovalo več sto let in še danes smo lahko priča rasističnim izpadom belopoltih proti temnopoltim, ki se počasi vzpenjajo po družbeni lestvici. Temnopolti 7 Izraz »sociolekti« se lahko komu zdi sporen zaradi njegovega pomenskega nanašanja na delitev glede na socialni status oziroma družbene razrede. S predpostavko, da je ulična poezija izvorno »ameriška tvorba«, kjer se take delitve pojavljajo, se mi zdi uporaba termina smiselna, ker je vpeta v kontekst. prebivalci so dolgo veljali za najrevnejši sloj prebivalstva v Združenih državah Amerike. Belopolti so jih selili v predele z večstanovanjskimi stavbami (tako kot v ^ Sloveniji v blokovska naselja po mestih), ki se jih je oprijelo ime ghetto. Razumemo ® lahko, v kakšnih neperspektivnih okoljih so živele temnopolte družine. To so ^ dejstva, ki nam lahko pomagajo razumeti dejansko stanje v Sloveniji. V letih po drugi svetovni vojni in kasneje so se prebivalci takratne Jugoslavije naseljevali v ^ Sloveniji v glavnem zaradi ekonomskih razlogov. Od osamosvojitve Slovenije leta ^ 1991 se je delež priseljencev znotraj državnih meja Slovenije še povečal. Sprva so ^ Slovenci priseljence sprejemali kot fizične delavce, ki so opravljali dela, katerih se prvotni prebivalci niso lotili. To so bila po navadi slabo plačana, najmanj »spoštovana« in težaška dela. V tem lahko opazimo podobnosti z Ameriko po odpravi suženjstva, saj so belopolti temnopolte obravnavali podobno. Kasneje se je položaj ^ spremenil. Slovenci so sprejeli potomce priseljencev kot sebi enake, z enakimi ^ možnostmi v družbi, kot jih imajo sami. Kljub temu se velik delež priseljencev iz bivših republik povojne Jugoslavije in njihovih potomcev še vedno čuti ogrožen in odrinjen. Še vedno se dogaja, da skrajni desničarji, skinheadi,8 napadejo katerega izmed priseljencev, vendar je to enako nesmiselno in primitivno kot situacija, ko mladostniki, potomci priseljencev, pripadniki lastnih zaprtih skupin, napadajo posameznike druge narodnosti zgolj zaradi besednih nestrinjanj. Zanimivo je, da se predvsem mladi Afroameričani, ki so večinoma prepuščeni ulici, med seboj kličejo nigga, torej z izrazom, ki je v ameriški rap glasbi postal taka stalnica, da ii£ ga raperji v komadih uporabljajo kot mašilo, zapolnjevalec vrzeli, ko potrebujejo ^ zlog ali dva več, da ustvarijo polno zvočno sliko. Iz filmske in glasbene produkcije ^ je znano, da se afroameriške matere pri svoji vzgoji v večini zavzemajo za to, da njihovi potomci ne bi uporabljali izraza nigga, saj ga razumejo kot žaljivko, kljub ^ temu pa je v določenih govornih položajih izraz postal del vsakdanje občevalne leksike mladih. Se pa izraz nigga uporablja tudi v primerih, ko želi Afroameričan prizadeti drugega Afroameričana. Tega ne dojemajo kot tako hudo žaljivko, kot v primeru, če je avtor nekdo, ki ni temnopolt. Če na tem mestu pogledamo primerjavo s slovenskim prostorom, ne moremo preko identične situacije. Ljudem se namreč ne zdi narobe, če se priseljenci, mladostniki, med seboj poimenujejo čefur, je pa zelo žaljivo, nespoštljivo in nacionalistično, če to izreče Slovenec. V Ameriki pripada monopol nad ulično poezijo temnopoltim, v Sloveniji pa priseljencem, saj je to zvrst besedne sporočilnosti, preko katere se med mladimi najlaže ohranjata jezik in kultura. 5.3 Ekscesni sociolekti Skubic v članku Sociolekti od izraza do pomena: kultiviranost, obrobje in eksces razlaga, da so lahko ekscesni sociolekti zaradi svojega ekskluzivizma in agresivnosti predmet kritike. Omenja pa tudi, da se v opoziciji pojavi njihova inovativnost, ki za seboj prinese tudi možno duhovitost. Vse to se popolnoma sklada z jezikom ulične poezije. Njeni pisci z vulgarizmi izražajo upor, jezo, bes, žalost, trpljenje, Skinhead (angl.), tudi skin, je obritoglavec. 8 fantazije itd. Lahko rečemo, da avtorji z uporabljenim besedjem skušajo šokirati, se izpostaviti v množici, pokazati svojo ekskluzivnost. V naslednjih primerih bom N predstavil nekaj odlomkov iz besedil s takim tipom jezika. Odlomke razporejam 1 glede na tematiko, ki prevladuje v besedilu: K O 5.3.1 Materializem S L Čez kkšne pol ure me ta pička vpraša: / »Kašn avto pa maš, BMW-ja al Passata?« / Fak, takrt je prasica vidla ptičke, / najbol na kurac mi grejo keš pičke! (Klemen 2000: 3) 0 V Z 1 Z A P 5.3.2 Pornografija [I]n gledaš okoli sebe, kero pičko bi nabodu. / Tisto, k prva pride, tisto, k prva da [...] Potreba je velika, jajca zatečena, / pred tabo pička varna ni nobena. (Ali-En 1994: 2) 5.3.3 Umetna ženska lepota ^ Preden gre u trgovino, si nariše faco tako, / vse so iste pičke, tko da jst pofuku bi usako. [...] Pol pa spet ljubosumje: »Fak, lej, una je pa taka!« / Ne bejbi, zgleda lih 1 tko, k usaka [...] Plastične blondinke, sj učas nas to je rajcal še, / zdej pa smo navadl 2 se, ker fakin preveč vas je. (GDM 2008) o 0 5.3.4 Pedofilija Začenja se poletje, cajt kratkih majčk, / plastičnih sandalčkov in kratkih hlačk. / Tamali u peskovniku so total brez skrbi, / sj naujo vedl, kdo je stric, k jih gleda in se smeji. [...] Ampak zdj se pa paste, yo, ker greva v napad. / Za razliko od pediatra, jest mam pamže resno rad. (Manson's Angelz 2003) 5.3.5 Kriminal [N]on-stop sm na begu, na hrbtu mi je murja, / drkam se po ulici, iz petsto delam jurja, / mafija je lukna, not te vleče kt vrtinc, / ko grem čez mesto, vsak se obrača, pravi »To je klinc!« / Kartoteka po nesreči v mednarodno je zrasla; / not piše, da sm motherfuckin hustla. (Psihobrata 2005: 3) 5.3.6 Katoliška vera Ščijem sveto vodo, vodim do apokalipse. / Cote obešam gor po križu, čakam vaše kikse. / Pijem Jezusovo kri in pivo, da sm ulit, / s Torinskim prtom brišem rit, da obrišem shit. / Kral iz undergrounda, ukradena trnova krona; / velenska cona, Satanov sin izza mikrofona. (Psihobrata 2005: 9) Viri 6 Zaključek Za primere sem izbral besedila, ki obravnavajo tabuizirane teme in najbolj med vsemi kažejo upor proti vrednotam naše družbe. Nekateri primeri v besedilih nastopajo v stilu primitivno-prostaško-provokativnih izjav, ki na bralca/poslušalca vplivajo zelo različno. Gre za odraz družbene situacije, ki jo vsak posameznik do- ^ življa drugače, saj gre za kompleksnost posameznika, ki je osvobojen robotizirane ^ skupnosti in živi lastno življenje. Tudi glede na zgornja besedila lahko trdimo, da so znotraj ulične poezije prisotni različni krogi, ki se oblikujejo okoli poslušalcev s podobnimi življenjskimi izkušnjami in doživetji. Marsikomu se ta besedila zdijo »bolna«, a ob tem se je treba vprašati, v kakšnih okoliščinah ti mladi ljudje živijo, da ustvarijo taka besedila. Življenje, ki je polno bede, trpljenja, zatiranja, nasilja, drog, ^ alkohola in izkoriščanja, pri mladih privede do odpora proti katoliškim dogmam, ^ upora proti sistemu oziroma vsemu, kar ima pravila. Pojavi se kreativna anarhija, ki jo mladi oblikujejo z vsakodnevnimi novimi dogodki, dejanji in manifesti, tudi z besedili ulične poezije. Z > o hJ m o Ali-En 1994: 4 = Ali-En, Takšnega dneva pa še ne, Leva scena (audio kaseta), ii£ Ljubljana: Mačji disk, 1994. hh Ali-En 1994: 2 = Ali-En, Stremetzsky, Leva scena (audio kaseta), Ljubljana: Ma- N čji disk, 1994. W Ballau v Klemen feat Ballau 2004: 9 = Klemen Klemen feat Ballau, Flash back, ^ Hipnoza, Ljubljana: Nika records, 2004. Brodii v Anonimni 2001: 12 = Anonimni, Pravila igre, 5 minutes of fame / Za narodov blagor, Ljubljana: Radyoyo/Multimedia, 2001. Challe Salle 2012 = Challe Salle, Borba, 2012. Chorchyp v Kocka 2004: 7 = Kocka, Asi na vasi, Alea iacta est, Kranjska Gora: White Nigga, 2004. Čukur 2001: 6 = 6 Pack Čukur, Vseen, Ne se čudit, Ljubljana: Menart Records, 2001. Echobe 2003: 2 = Echobe, Dihat moram, Furam solo, Bela krajina: samozaložba, 2003. Echobe 2003: 7 = Echobe, Solo, Furam solo, Bela krajina: samozaložba, 2003. Echobe 2003: 4 = Echobe feat Lali, Usoda poeta, Poetu je zapisano, Bela krajina: samozaložba, 2003. Ezy-G v Dandrough 1996: 2 = Dandrough, Dobrodošli v MB, Ko pride Bog, Maribor: Conan, 1996. GDM 2008 = GDM, Migiprasica, 2008. Ghet 2011: 10 = Mrigo & Ghet feat Zlatko, Obraz, Mrigz 'n' Ghet hitz, Velenje: samozaložba, 2011. Klemen 2000: 3 = Klemen Klemen, Kešpičke, Trnow stajl, Ljubljana: Nika records, 2000. Z Klemen 2004: 11 = Klemen Klemen, Šnopc II, Hipnoza, Ljubljana: Nika records, E 2004. Z Kosta 2003: 2 = Kosta, Furam begije, B.I.Z., Ljubljana: Matrix Musik, 2003. 1 Makaveli07 2008 = Makaveli07: Atila - Teorija Djordje Kesic, 6. 4. 2008 (http:// ^ www.monkibo.com/forum/forum_posts.asp?TID=2480&get=last), dostop O 31. 7. 2012. s Manson's Angelz 2003 = Manson's Angelz, Za ceno čokolade, 2003. L Mirko 2008: 8 = Mirko, Kuk hudih rim, Teorija Djordje Kesic, Novo mesto: samo- 0 založba, 2008. v Mirko 2011: 12 = Mirko, Ljubezen za rap, Borec v meni, Novo mesto: samozaložba, 2011. Mirko 2008: 7 = Mirko, Ulični sleng, Teorija Djordje Kesic, Novo mesto: samozaložba, 2008. Z Mito v Tekochee 2007: 15 = Tekochee Kru, Nea ti verjamem, Adijo stari, kaki A scenarij!, Maribor: JernaStyle Records, 2007. P Nemir 2010 v Menart 2010 = Urša Menart, Veš, poet, svoj dolg?, Vest, 2010. 1 Psihobrata 2005: 3 = Psiho-brata, Jebemtidjeteimajku, Psiho-plata, Velenje: samo-s založba, 2005. ^ Psihobrata 2005: 9 = Psiho-brata, Satanov sin, Psiho-plata, Velenje: samozaložba, 1 2005. 0 Valterap 2006:12 = Valterap, Kačenetenečemmet, Malomatomanemona, Nova Go-• rica: samozaložba, 2006. 1 Zlatko 2007: 3 = Zlatko, As ti tud notrpadu, Svet je lep, Ljubljana: Street13, 2007. Literatura Adams 2009 = Michael Adams, Slang: the People's Poetry, UK: Oxford University Press, Inc., 2009. Gjurin 1974 = Velemir Gjurin, Interesne govorice sleng, žargon, argo, Slavistična revija 22 (1974), št. 1, 65-81. Kusterle 2013 = Jernej Kusterle, Strukturalna poetika ulične poezije: diplomsko delo, Ljubljana: [J. Kusterle], 2013. (Tipkopis.) Skubic 2004 = Andrej E. Skubic, Sociolekti od izraza do pomena: kultiviranost, obrobje in eksces, Obdobja 22 (2004), Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2004, 297-320. Smole 2010/2011 = Vera Smole, Socialne zvrsti slovenskega jezika: predavanja in seminar [na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani], 2010/2011. Virk 1999 = Tomo Virk, Moderne metode literarne vede in njihove filozofsko teoretske osnove, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, 1999. Street Poetry in Interaction with (Living) Language Summary This article discusses the language in street poetry. As the opposite of traditional poetry, the type of protest in street poetry is presented by violating grammatical and social rules. Even though the extent to which one can speak of tradition is questionable, the penetration of colloquial language into standard language is typical of traditional poetry. On the other hand, it is typical of street poetry that the standard language penetrates into colloquial language. Street poetry belongs to a certain social group that represents itself by using taboo themes and vocabulary in the system. Its members want to shock the public to get its attention in order to ^ highlight the mistakes of modern society. Consequently, a distinct vocabulary and ^ grammar have been formulated, which in some aspects operate self-sufficiently. ^ However, like everywhere, even this group is not immune from internal conflicts. These are seen in the inherited rivalry between regions and even nearby cities, where dialects are the main reason for social-linguistic differences. ® hJ m O NN N H Vpliv stopnje ustreznosti terminološkim T načelom in avtoritete avtorja termina § na uveljavljenost terminov v odnosih z ® NN javnostmi m Katja Lumbar ^ Cobiss: 1.01 Z Prispevek obravnava vpliv stopnje ustreznosti terminološkim načelom in avtoritete njihovih avtorjev na uveljavljenost terminov v odnosih z javnostmi. Statistična analiza temelji na izboru terminov iz tiskanega gradiva s področja odnosov z javnostmi od leta 1989 do 2004, ko se je vzpostavil osnovni terminološki korpus, odnosi z javnostmi pa so doživeli svoj vzpon in dose- Q gli legitimnost. ^ Ključne besede: terminologija, odnosi z javnostmi, uveljavljenost terminov, ^ terminološka načela, avtoriteta avtorja q The Influence of the Degree of Conformity to Terminological Principles ^ and the Authority of the Creator of a Term on Establishment of Terms ^ in Public Relations ^ This article deals with the influence of the degree of conformity to termino- ^ logical principles and the authority of their creators on the establishment of ^ terms in public relations. The statistical analysis is based on a selection of terms from printed material in public relations from 1989 to 2004, when a basic terminological corpus was created, and public relations asserted itself and achieved legitimacy. Keywords: terminology, public relations, establishment of terminology, terminological principles, creator's authority 0 Uvod Oblikovanje in razvijanje strokovnega izrazja sta pomembna cilja vsake stroke. Žal pa je oblikovanje ustreznega izrazja področje, h kateremu nekatere, predvsem mlajše stroke še niso pristopile strokovno in dovolj odgovorno, zato so njihovi terminološki sistemi neurejeni in pomanjkljivi. Kar nekaj jezikoslovcev je že opozarjalo na to, da je pri ustvarjanju strokovnega izrazja potrebno sodelovanje stroke in jezikoslovja (Korošec 1972; Leder 1986; Kalin Golob 2001b), kar naj bi tudi prispevalo k večjemu in hitrejšemu uveljavljanju terminov. V prispevku na primeru odnosov z javnostmi ugotavljamo, koliko izbrana dejavnika - stopnja ustreznosti terminološkim načelom in avtoriteta avtorja termina - vplivata na uveljavljenost terminov. Na osnovi Z statistične analize izpeljujemo, kako pomembno je pri reševanju terminoloških vprašanj upoštevati strokovni in jezikoslovni vidik. N Cruse idr. (2002: 863) ugotavljajo, da dejstvo, da sta standardizacija in poeno- 1 tenje strokovnega izrazja pomembna naloga strokovnih področij, še ne pomeni, da ^ morajo oz. so lahko vsi izrazi standardizirani. V mnogih primerih do standardiza-O cije ne pride zaradi dogovora, temveč je rezultat boja med sopomenskimi termini, S tudi zaradi jezikovnega razvoja. Tako mnogo predpisanih oz. predlaganih termino-L loških standardov ne doseže svojega namena med uporabniki in zato mnogo starih 0 terminov »preživi«. To še dodatno potrjuje, kako pomembna je raba, ki predstavlja v enega izmed osrednjih dejavnikov za uveljavljenost terminov; neupoštevanje rabe namreč le motivira rabo dvojnic. B. Urbančič (1973: 9) je prepričan, da bomo stalnost in enotnost knjižnega jezika dosegli le ob upoštevanju funkcijskega vidika z merilom splošne rabe in primernosti. Po njegovem mnenju je jezikovno sredstvo Z dobro le, če je v knjižni praksi splošno sprejeto, zavzema točno določeno mesto v A jezikovnem sistemu in opravlja dodeljeno funkcijo. Če je v splošnem jeziku razšir-P jeno, so mu dopuščene celo določene pomanjkljivosti. 1 T. Verovnik (2002: 761) meni, da ne glede na to, kako strogo terminološki S dogovor v svojih znanstvenih/strokovnih in ožjemu krogu bralcev namenjenih bese-^ dilih upošteva stroka, splošno rabo veliko bolj oblikujejo poljudna besedila s širšim 1 dometom in iz virov, ki jim bralci že vnaprej pripisujejo verodostojnost. Skladno s 0 tem v prispevku s statistično analizo raziskujemo vpliv avtoritete avtorjev termi- • nov na njihovo uveljavljenost. 1 Raziskava temelji na izhodiščih kognitivne in konceptualne teorije ter teorije • kompetence. Konceptualna teorija daje osrednje mesto pojmu, ki obstaja neodvisno 1 od pomena, je enopomenski oz. nedvoumen ter ne predvideva pomenskega razvoja. P. Faber Ben^tez (2009: 111) nasprotno poudarja, da lahko isti pojem označuje več različnih terminov in da se ena jezikovna oblika lahko nanaša na več kot en pojem. Poleg tega imajo lahko termini različne skladenjske projekcije ter drugačen pomen v različnih kontekstih oz. glede na pojmovni fokus. K. Packeiser (2009: 79) opozarja na podcenjenost terminov v tradicionalni teoriji in na nujno povezavo jezikovnega sistema (langue), področja govora (parole), referenčnega sveta (na katerega se pojem nanaša) in zunajjezikovne realnosti. Kognitivni pristop utemeljuje, da se delo terminologov oz. tvorcev terminologije začne z ustvarjanjem strukture pojmov, ki združujejo znanje določene stroke; šele nato iščejo poimenovanja za vsak pojem v tej strukturi, kar je skladno z vidikom konceptualne teorije. Cruse idr. (2002: 270) ugotavljajo, da so pomeni narejeni iz psiholoških predstav, kar pojasnjuje, da deloma nadzorujejo jezikovno oblikovanje in razumevanje. Ker so del kognitivnega sistema, to omogoča jezikovno rabo. Uporabniki terminov so večinoma strokovnjaki, ki se ukvarjajo z nekim področjem. Uporabljajo jih zato, da bi se izrazili, izmenjali misli ter organizirali strukturo svoje stroke. Vsak objekt, na katerega se nanašajo, je samo njihova miselna predstava, ki je organizirana v pojem. Teoretično bi lahko vsak posameznik tvoril lasten pojem za vsak objekt. Vsi govorci obvladajo besedišče, sestavljeno iz vrste besed, ki so skupne in znane vsem govorcem, in le določene besede z bolj omejeno rabo, ki so skupne samo strokovnjakom, ki delajo v okviru iste stroke in si delijo znanje o njenem besedišču. ^ Iz tega izhaja, da je strokovna kompetenca strokovno znanje oz. poznavanje pojmov ^ določene stroke. Vsi jezikovno kompetentni govorci obvladajo slovnico svojega jezika že zato, ker so njegovi govorci. Vsak izraz bi bil absurden, če govorec ne bi poznal njegovega referenta. Kar govorec ve ali zna o jeziku, je njegova jezikovna oz. lingvistična kompetenca, kar pa ve o predmetnem svetu, je njegova zunajjezikovna oz. ^ ekstralingvistična kompetenca (npr. govorci vedo, v katerih okoliščinah lahko upora- ^ bljajo določeno besedo). Govorci dejansko poznajo podatke o svojem jeziku le delno. Pripadajo določeni jezikovni skupnosti, v kateri so lahko prisotne interference zaradi ^ stika z drugimi j eziki. Sistem j ezika torej ni tako homogen, kot to predstavlja lingvi- ^ stična teorija kompetence. Na vse govorce vpliva njihov geografski izvor, družbena skupina in generacija, ki ji pripadajo. Poleg tega pa tvorijo izraze glede na specifične komunikacijske situacije z raznimi funkcijskimi variantami ali registri, ki ustrezajo ^ situaciji. Ko se govorec bolj spozna z določenim strokovnim področjem dejanskega sveta, spremeni svoje znanje v pojmovne strukture, v katerih vsak pojem obsega določeno mesto in ima določeno vrednost. Pojmovne strukture torej odsevajo strokovno znanje o določenem predmetu, zato je med strokovnjaki možnih več pogledov na določena razmerja med pojmi. Struktura znanja se lahko spremeni iz dveh razlogov: lahko se spremeni neki aksiom, kar pomeni, da morajo biti vsi prejšnji pojmi spremenjeni skladno z novo dimenzijo, lahko pa nastane nov pogled, ki ne bo spremenil O prejšnjega izraza, vendar pa se bo njegov položaj v aksiomu spremenil. ii£ Odnosi z javnostmi se kot mlada stroka še vedno srečujejo s težavami pri ^ oblikovanju svoje terminologije. M. Humar (2004) izpostavlja, da se je z osamo- ^ svojitvijo Slovenije leta 1991, s spremembo družbenih razmer, vključevanjem v W evropske in svetovne gospodarske tokove ter svobodnim pretokom informacij v Sloveniji močno povečal dotok tujejezičnega izrazja, predvsem angloameriškega. Nekatere nove bliskovito razvijajoče se stroke morajo posloveniti skoraj vse izrazje, saj prihaja to znanje iz tujih jezikovnih okolij in so tako poimenovanja na začetku samo tuja. Enako je bilo na začetku razvoja odnosov z javnostmi, pri čemer je bilo nekaj poimenovanj tudi iz časa samoupravnega socializma (npr. samoupravno informiranje in obveščanje v združenem delu), ki so jih po osamosvojitvi z načrtno jezikovno politiko na hitro zamenjali. M. Kalin Golob (2001b: 252) izpostavlja, da se zavest o nujnosti slovenskega strokovnega izrazja izgublja predvsem pri mlajših strokah in znanostih ter pri njihovih nosilcih, strokovnjakih. Kljub temu so izsledki jezikovne analize terminologije odnosov z javnostmi spodbudni, saj kažejo, da se z razvojem stroke število tujk zmanjšuje in večino terminov strokovnjaki poskušajo posloveniti. Prevzeti izrazi so se naravno prilagodili na fonološki (pretežno po (angleškem) izgovoru) in morfološki ravni. Citatnosti je manj; pojav citatnih besed je le posledica brezbrižne ali slabše avtorjeve oz. uporabnikove izbire, pomanjkanja strokovne ali jezikovne kompetence in le redko poimenovalne praznine, saj se strokovni pojmi ne razvijajo več tako hitro kot na začetku razvoja stroke. Njen pojmovni svet je že praktično izdelan, posledično pa tudi večina slovenskih poimenovanj, le da nekatera še niso uveljavljena (Lumbar 2006: 102). Zato strokovnjaki, predvsem v vsakdanji rabi, pogosto uporabljajo prevzete besede. Z V terminologiji odnosov z javnostmi najpogosteje prihaja do prevzemanja iz angleškega jezika. Vzrok je predvsem v njihovem angloameriškem izvoru, od koder N so se prenašali znanje in novi pojmi, kaže pa se v tem, da je v tej stroki še danes 1 tretjina prevzetih izrazov, skoraj polovica pa je kombinacij prevzetih in domačih ^ sestavin {Lumbar 2006: 87). Kot pravi M. Kalin Golob {2001b: 235), je pri tvorjenju O terminov zelo pomembno, da je domača beseda vsestransko enakovredna in pra-s vočasno tvorjena. V nasprotnem primeru lahko prihaja do več različic terminov, ki L v stroki ustvarjajo le zmedo. T. Verovnik {2002: 758) ugotavlja, da je v odnosih z 0 javnostmi zaradi angleškega vpliva veliko sopomenk, ki so vezane na rabo v različ-v nih socialnih zvrsteh oz. podzvrsteh, predvsem žargonizmov. Po Cruse idr. {2002: 863) so tudi žargonske besede lahko klasificirane kot termini, čeprav ne ustrezajo terminološkemu načelu jezikovne ustreznosti in niso standardizirane. V praksi so namreč zelo vsebinsko natančne in krajše. T. Verovnik {2002: 758) meni, da te sicer Z izpolnjujejo zahtevo po ustaljenosti in enoumnosti, saj se uporabljajo z enako željo A po natančnosti, kot se uporabljajo strokovni izrazi v strokovnih besedilih, toda to P le kaže na neurejenost strokovnega izrazja v odnosih z javnostmi. 1 Dvojnice so ena izmed osrednjih značilnosti izrazja odnosov z javnostmi. s Največ jih izvira iz prevzemanja, precej pa je tudi razvojnih dvojnic in dvojnic glede ^ na število besed. To so predvsem tiste za poimenovanje stroke, njenih področij in 1 izvajalcev {Lumbar 2006: 93). Tudi zaradi te problematike je nujno, da stroka čim 0 prej poenoti svojo terminologijo in poskrbi za njen načrtni razvoj, skladno z razvo- • jem svojega pojmovnega sveta, slovenskega knjižnega jezika in družbe nasploh. 1 V nadaljevanju na primeru odnosov z javnostmi predstavljamo statistično • analizo izrazja te stroke, v kateri smo ugotavljali, ali je uveljavljenost terminov od-1 visna od avtoritete njihovih avtorjev in stopnje ustreznosti terminološkim načelom. 1 Opredelitev spremenljivk in teoretičnega modela 1.1 Odvisna spremenljivka uveljavljenost terminov pomeni razširjenost termina med njegovimi uporabniki, kar potem postane norma. Prva neodvisna spremenljivka avtoriteta avtorja termina je ugled ali vpliv, ki si ga avtor pridobi s svojim znanjem oz. izobrazbo, časom delovanja v svoji stroki in dejavnim prispevkom k razvoju področja {s številom bibliografskih enot). Avtorjev terminov v odnosih z javnostmi je več. To so lahko strokovnjaki s tega področja, prevajalci in jezikoslovci, študenti ali nejezikoslovni vsevedi, ki pišejo o tem področju. V naših virih so bili avtorji le strokovnjaki za odnose z javnostmi in jezikoslovci, med katere smo uvrstili tudi prevajalce. Druga neodvisna spremenljivka stopnja ustreznosti terminološkim načelom pomeni, koliko avtorji pri tvorjenju izrazov upoštevajo normo tvorjenja strokovnega izraza, kar so pravzaprav terminološka načela. Drugi avtorji in standardi navajajo različna terminološka načela, zaradi potrebne omejitve raziskovalnega dela smo vanj vključili prilagojena štiri načela iz standarda ISO 704 {1985: 12), ki opredeljuje jezikovno pravilnost, natančnost, kratkost, zmožnost tvorjenja besedne družine in enopomenskost. UVELJAVLJENOST TERMINOV V ODNOSIH Z JAVNOSTMI H1 / \ H2 • o Avtoriteta avtorja termina Stopnja ustreznosti terminološkim načelom Število bibliografskih enot Jezikovna ustreznost1 ^ Število let v stroki Pomenska natančnost ^ Stopnja izobrazbe Zmožnost tvorjenja besedne družine Dolžina2 ^ e^ Slika 1: Teoretični model Na podlagi teoretičnih izhodišč in modela smo postavili dve hipotezi: ^ H1: Večja kot je avtorjeva avtoriteta, večja je možnost, da se termin uveljavi. Avtor termina, ki ima v stroki avtoriteto, je strokovno kompetenten, dela že več let v stroki in dejavno prispeva k njenemu razvoju s strokovnimi objavami, bo imel verjetno večji vpliv na uveljavljenost določenega termina kot nekdo, ki nima avtoritete. Z > O hJ m o H2: Višja kot je stopnja ustreznosti terminološkim načelom, večja je možnost, da ii£ se termin uveljavi. ^ N Termin, beseda ali besedna zveza z zahtevanimi lastnostmi - z jezikovno ustrezno- W stjo, zmožnostjo tvorjenja besedne družine, enopomenskostjo oz. natančnostjo in ^ kratkostjo - ima večjo možnost, da se uveljavi, ker strokovni izraz brez teh lastnosti uporabnike načeloma moti. Uporabniki poznajo jezik in njegovo slovnico, prav tako imajo določeno znanje o predmetnem svetu, na podlagi katerega spontano presojajo o ustreznosti terminov in se odločajo za njihovo rabo. 1.2 V raziskavi smo uporabili dve metodi: (a) kvalitativno metodo, in sicer analizo besedila in jezikovno analizo, na podlagi katerih smo iz virov izbrali termine, ki smo jih vključili v raziskavo; (b) kvantitativno analizo, ki smo jo izvedli z vprašalnikom in podatke obdelali v programskem orodju SPSS. Za empirično preverjanje našega modela smo predhodno določili vzorčni in časovni okvir ter tiskane medije, ki smo jih vključili v analizo. Časovni okvir je zajemal obdobje od leta 1989 do 2004. Analizirali smo 72 člankov iz časopisov in revij Pristop, PiaR, Kreativni marketing, MM, Delo, Podjetnik, Teorija in praksa ter naslednje strokovne knjige: ABC PR, Pristop k odnosom z javnostmi, Preskok 1 Tu je mišljena jezikovna ustreznost v najožjem smislu odstopanja od norme, kot npr. citat-nost in žargonskost. 2 Pri tem gre predvsem za število besed v terminu, kjer imajo prednost krajši, to so enobe-sedni termini. Z v odnose z javnostmi, Odnosi z mediji, zbornik Teorija in praksa slovenskih odnosov z javnostmi 1990-2000 in prevod Tehnike odnosov z javnostmi. Poleg teh N smo proučili še prvo diplomsko nalogo s področja odnosov z javnostmi avtorice 1 Biserke Povše, diplomsko nalogo Helene Ilic, magistrsko nalogo Dejana Verčiča in raziskovalno poročilo Odnosi z javnostmi v Sloveniji. V prvem koraku smo iz zgoraj navedenih virov izpisali vse strokovne izraze, ki načeloma ustrezajo osnov-S nim terminološkim načelom in po našem mnenju sodijo v meje stroke odnosov z L javnostmi. Za vsak termin smo zapisovali, kdaj, kje in pri katerem avtorju se je v 0 analiziranem vzorcu virov pojavil prvič. v Proučevana enota analize je bil posamezni izraz kot proizvod konkretnih ljudi. Pri vsakem smo merili stopnjo njegove uveljavljenosti glede na stopnjo ustreznosti terminološkim načelom in avtoriteto avtorja termina. V vprašalnik smo vključili 82 terminov, in sicer ne naključno, temveč smo v Z izbor poskusili vključiti čim bolj raznovrstne termine glede na njihovo razširj enost, A stopnjo ustreznosti terminološkim načelom in njihove avtorje. Zanimalo nas je tudi, P koliko so se posamezni termini uveljavili med tremi skupinami uporabnikov (skupaj 1 100 anketirancev), in sicer med skupino jezikoslovcev (26 %), skupino strokovnja-S kov za odnose z javnostmi (30 %), ki so tudi sicer najpogostejši uporabniki in tvorci ^ terminov, in skupino študentov (44 %) iz študijskih smeri tržno komuniciranje in 1 komunikologija. Stopnja odziva je bila 30-odstotna. 0 V vzorcu smo imeli 79 % žensk in 21 % moških. Med študenti obeh smeri je • bilo več žensk, tako tudi med strokovnjaki za odnose z javnostmi in jezikoslovci. 1 Med slednjimi je bilo v vzorec zajetih največ profesorjev slovenskega jezika, ki so • tudi lektorji, ter nekaj prevajalcev in urednikov. Največji delež so v vzorcu predsta-1 vljali študenti, zato je tudi delež oseb brez delovnih izkušenj največji: 37 %. 2 Razlike v ustreznosti terminološkim načelom in uveljavljenosti terminov glede na uporabnike Za pregled razlik med uporabniki smo uporabili analizo variance (gl. preglednico 1).3 Primerjava povprečij kaže, da jezikoslovci vidno odstopajo od drugih skupin pri izrazih, ki so ozko strokovni oz. so res samo del stroke odnosov z javnostmi (npr. adrema, kliping, brifing). Pomembno izstopa jezikovna občutljivost jezikoslovcev, ki ne uporabljajo oz. ne bi uporabili prevzetih ali tujih izrazov, medtem ko so študenti za to manj občutljivi, saj brez zadržkov uporabljajo nekatere citatne izraze, kot sta output in lobbing. Strokovnjaki za odnose z javnostmi uporabljajo prevzete in citatne termine le v primeru, ko so že razširjeni in bolj pomensko natančni (npr. komunika-tor, piarovec, no comment). Odstopanja od povprečja so pri strokovnjakih predvsem zaradi večje rabe terminov, sledijo pa jim študenti, ki se držijo povprečja. Povprečna vrednost jezikovne ustreznosti je pri jezikoslovcih nižja zaradi odnosa do prevzetih in citatnih izrazov (npr. praktik PR, spin doctor, latentne javnosti), tvorjenkah s predložno zvezo odnosi z javnostmi (verjetno jih je zmotila množinska raba sicer 3 Podatki iz analize so dostopni v osebnem arhivu avtorice članka. neštevnega samostalnika javnost v vlogi desnega prilastka) in nekaterih neologiz-mih. To smo predvidevali, saj so pri jezikovni ustreznosti jezikoslovci kompetentni strokovnjaki, ki so znali pravilno presoditi o knjižnosti izrazov. Na splošno se je pokazalo, da so tudi strokovnjaki in študenti jezikovnokulturno dobro ozaveščeni. Preglednica 1: Razlike v povprečnih vrednostih uveljavljenosti terminov in terminoloških načel glede na uporabnike4 Uveljavljenost Jezikovna Zmožnost Pomenska Dolžina terminov ustreznost tvorjenja bes. družine natančnost Strokovnjaki za 2,8 2,2 2,3 2,5 2,6 odnose z javnostmi Jezikoslovci 1,9 1,9 1,9 2,1 2,4 Študenti 2,4 2 2 2,2 2,3 2,5 Povprečje 2,4 2,1 2,1 2,3 2,5 m HH NN Z > O hJ m o NN N H Primerjava povprečij pri zmožnosti tvorjenja besedne družine kaže, da strokovnjaki odstopajo od povprečja samo v primeru, ko vprašanja niso razumeli in so zato izraze, ki so jih bolje poznali, tudi bolje ocenili (da se z njimi da tvoriti besedne družine), vendar je to redko. Enako je pri študentih; večinoma se gibljejo v povprečju. Jezikoslovci z odstopanji pri izrazih output, kliping, brifing, adrema le dokazujejo svojo strokovno kompetenco, razen pri demantiju. Verjetno ga ne poznajo tako dobro kot strokovnjaki, ki pogosto uporabljajo tudi uveljavljeni glagol demantirati. Pri primerjavi povprečij za pomensko natančnost lahko povzamemo, da so razlike pri strokovnjakih za odnose z javnostmi pri ozko strokovnih izrazih, ki jih tudi najbolj razumejo (npr. interno glasilo, kliping, medijski izplen, okoljski odnosi z javnostmi, orodja odnosov z javnostmi, piarovec, vročeproblemske javnosti, zemljevid deležnikov in javnosti), zato jih tudi lahko ocenijo kot pomensko natančne, medtem ko jih drugi uporabniki, predvsem jezikoslovci, ocenijo težje. Iz tega razloga so jih drugi ocenili bolj negativno. Zanimivo je, da so odstopali tudi pri terminu ekonomska propaganda, kar bi lahko povezali s tem, da izraza verjetno niso razumeli v smislu prvotnega izraza za dejavnosti odnosov z javnostmi, ki so se pozneje razvili v stroko, ampak kot reklamo (razvidno iz navedb med dvojnicami). Študenti so bili v splošnem bližje skupini strokovnjakov (izstopali so le pri demantiju, em-bargu, izjavi za tisk in sporočilu za medije, za katere niso bili tako prepričani o njihovi natančnosti), kar potrjuje, da so že bolj strokovno kompetentni kot jezikoslovci. Primerjava povprečij pri dolžini kaže zelo malo razlik, in sicer le pri issue management, no comment in programu komunikacijske podpore, kjer se intervali zaupanja prekrivajo, od drugih skupin pa malo odstopajo jezikoslovci, ki se jim zdijo manj ustrezni. Nasprotno pa strokovnjake za odnose z javnostmi dolžina pri npr. okoljskih odnosih z javnostmi, press centru, vladnih odnosih z javnostmi, zemljevidu Višja kot je vrednost v preglednici, večja je povprečna vrednost uveljavljenosti terminov med skupinami (na 5-stopenjski lestvici) oz. ustreznosti posameznim terminološkim načelom (na štiristopenjski lestvici). E Z Z deležnikov in javnosti, komunikaciji z lokalno skupnostjo ter orodjih odnosov zjavnostmi ni motila, vendar razlike med povprečji skupin niso večje od 0,5. ^ 3 Vpliv stopnje ustreznosti terminološkim načelom in avtoritete avtorjev O terminov na uveljavljenost terminov - analiza na ravni termina S L Osnovno bazo podatkov, ki smo jih zbrali z anketiranjem, smo preoblikovali tako, 0 da je termin postal enota raziskovanja. Neodvisno spremenljivko - ustreznost termi-v nološkim načelom - smo dobili tako, da smo vsakemu terminu pripisali povprečno vrednost ocene ustreznosti terminološkim načelom vseh uporabnikov. Sestavili smo jo iz povprečja vrednosti na pokazateljih (jezikovna ustreznost, pomenska natančnost, zmožnost tvorjenja besedne družine in dolžina), ki smo jih merili na Z štiristopenjski lestvici. Za analizo podatkov smo uporabili regresijsko analizo.5 A Izsledki so pokazali, da med terminološkimi načeli dejansko obstaja dovolj močna P povezanost, da lahko upravičimo njihovo skupno poimenovanje - stopnja ustrezno- 1 sti terminološkim načelom. S Vpliv stopnje ustreznosti terminološkim načelom in avtoritete avtorja termina ^ na uveljavljenost terminov smo preverili z regresijskim modelom na 82 izbranih ter-1 minih. S to analizo smo skušali ugotoviti, v kolikšni meri lahko pojasnimo variabil- 0 nost odvisne spremenljivke - uveljavljenosti izraza - z neodvisnimi spremenljivkami. • Izkazalo se je, da med avtoriteto avtorja in ustreznostjo terminološkim načelom ni 1 povezanosti (r = 0,18; p = 0,12). To pomeni, da je več kot 5-odstotno tveganje, da bi • lahko potrdili povezanost. Med ustreznostjo terminološkim načelom in uveljavlje-1 nostjo terminov je močna povezanost (r = 0,73; p < 0,01). Med avtoriteto avtorja in uveljavljenostjo terminov pa se je pokazala manjša povezanost (r = 0,36; p > 0,01). Glede na to, da smo postavili hipotezi, ki govorita o pozitivnem vplivu ustreznosti terminološkim načelom in avtoritete avtorja termina, smo pri regresijski analizi uporabili enostranski test. Ugotovili smo, da obe neodvisni spremenljivki pomembno vplivata na uveljavljenost terminov, vendar je ustreznost terminološkim načelom pomembnejša (po ß in t). Vpliv avtoritete avtorja na uveljavljenost lahko potrdimo pri manj kot 1-odstotnem tveganju (ß = 0,24), prav tako vpliv ustreznosti terminološkim načelom (ß = 0,68). Z neodvisnima spremenljivkama smo pojasnili 57 % variabilnosti spremenljivke uveljavljenost terminov, kar je veliko; iz tega lahko sklepamo, da drugi dejavniki niso tako pomembni. S statistično značilnim modelom6 smo torej dobili najpomembnejše dejavnike, ki vplivajo na uveljavljenost terminov. Na osnovi analize pa smo potrdili hipotezi o vplivu avtoritete avtorja termina in stopnje ustreznosti terminološkim načelom na uveljavljenost terminov. Analiza je podrobneje predstavljena v magistrskem delu avtorice članka z naslovom Problematika strokovnega izrazja v odnosih z javnostmi, ki je dostopna na http://dk.fdv. uni-lj.si/magistrska/pdfs/mag_Lumbar-Katja.PDF. F-statistika, ki predstavlja razmerje med pojasnjeno in nepojasnjeno varianco, znaša 54,8 pri manj kot 1-odstotnem tveganju. 6 Povprečja uveljavljenosti terminov glede na ustreznost posameznim terminološkim načelom Katja Lumbar, Vpliv stopnje ustreznosti terminološkim načelom in avtoritete avtorja termina ... 4 Vpliv skupin avtorjev na uveljavljenost izbranih terminov ^ Predvideli smo, da bo višja stopnja uveljavljenosti terminov, ki so jih tvorili stro- ® kovnjaki za odnose z javnostmi, saj imajo večjo avtoriteto med praktiki kot jezikoslovci in bolje razumejo strokovne pojme, zato jih tudi bolj natančno poimenujejo. Domnevo smo preizkušali s T-testom, ki testira razlike med povprečji dveh ne- ^ odvisnih vzorcev. Povprečna vrednost uveljavljenosti terminov pri strokovnjakih ^ znaša 3,6, medtem ko je povprečna vrednost pri jezikoslovcih 4,1. Stopnja uveljavljenosti terminov, ki so jih tvorili jezikoslovci, je tako večja od stopnje uveljavljenosti terminov, ki so jih tvorili strokovnjaki za odnose z javnostmi (t = -2,3; tveganje je manj kot 5-odstotno). Iz raziskave7 je razvidno, da so se bolj uveljavili izvorno slovenski izrazi kot spo-sojenke in citatne besede. To tudi kaže na dejstvo, da so se z leti termini večinoma poslovenili. Pri jezikovni ustreznosti med bolj uveljavljenimi termini izstopajo le prevzeti termini (PR,piarovec,press center, no comment). Presenetljivo je, da imajo O višj e vrednosti, torej naj bi bili manj ustrezni, tudi izrazi j ezikovnega tvorca Branka ii£ Gradišnika (npr. javnostništvo in seznanilka) in termin izložek komuniciranja av- ^ torjev Grubana, Verčiča in Zavrla. To povezujemo s tem, da so verjetno uporabniki N izraze, ki jih ne poznajo oz. ne uporabljajo, pogosteje ocenili za neustrezne pri naslednjih vprašanjih o ustreznosti terminološkim načelom. Med jezikovno ustrezno - ^ stjo in zmožnostjo tvorjenja besedne družine v vrednostih ni bilo večjih razlik. V splošnem se je pokazalo, da večina obravnavanih terminov po mnenju uporabnikov ustreza vsem obravnavanim načelom oz. so neustreznost zaznali le strokovnjaki na svojih področjih (jezikoslovci na ravni jezikovne ustreznosti, pri prevzetih besedah in poslovenjenih izrazih ali neologizmih, ki se še uveljavljajo oz. se niso uveljavili; strokovnjaki za odnose z javnostmi pri pomenski natančnosti in rabi). Med manj uveljavljenimi termini pa se je pokazalo, da so uporabniki občutljivi tudi na pomensko natančnost, ki se med vsemi dejavniki najbolj povezuje z uveljavljenostjo terminov. 6 Sklep Z raziskavo smo želeli preveriti vpliv stopnje ustreznosti terminološkim načelom in avtoritete avtorja termina na uveljavljenost terminov v odnosih z javnostmi. Z neodvisnima spremenljivkama smo pojasnili 57 % variabilnosti spremenljivke uveljavljenost terminov, s čimer se je potrdilo, da drugi dejavniki niso tako pomembni kot izbrana dva. Analiza je pokazala, da obe spremenljivki pomembno vplivata na 7 Podrobna analiza uveljavljenosti terminov je dostopna v osebnem arhivu avtorice. 5 Z uveljavljenost terminov, torej sta hipotezi potrjeni, model pa se je izkazal kot statistično značilen. N Glede na rezultate analize med uporabniki po posameznih spremenljivkah se 1 je pokazala večja uveljavljenost terminov med strokovnjaki za odnose z javnostmi, ^ ki tudi pripisujejo večji pomen pomenski natančnosti terminov in manj drugim deO javnikom. Spodbudno je, da so jezikovnokulturno ozaveščeni in se zavedajo, kateri S termini so bolj in kateri manj ustrezni. Vprašanja o zmožnosti tvorjenja besedne L družine nihče od uporabnikov verjetno ni najbolje razumel, zato je bilo pri tem deo javniku veliko neodločnih odgovorov (»niti da niti ne«). Jezikoslovci so jasno poka-v zali svojo strokovno kompetenco pri jezikovni ustreznosti, pri zmožnosti tvorjenja besedne družine pa niso bili tako prepričljivi. Ozko strokovnih izrazov večinoma ne poznajo. Predvidevali smo, da se bodo študenti pokazali kot manj strokovno kompe-tentni, vendar ni bilo tako, predvsem ne pri rabi in pomenski natančnosti. Njihova Z posebnost je, da so bolj naklonjeni tujim izrazom kot druge skupine. Pri odnosu do A dolžine terminov med uporabniki ni bilo posebnih razlik. P Vsekakor so rezultati pokazali, da je strokovna kompetenca pri tvorjenju ter- 1 minov zelo pomembna. Tako so, kot smo predvidevali, bolj strokovno na vprašanji o S rabi in pomenski natančnosti odgovarjali strokovnjaki, na vprašanji o jezikovni ustre-^ znosti in zmožnosti tvorjenja besedne družine pa jezikoslovci; študenti so dosegali 1 povprečje oz. so se bolj nagibali k povprečju strokovnjakov za odnose z javnostmi. 0 Največ zanimanj a in ustrezno izpolnjenih vprašalnikov je bilo med strokov- • njaki za odnose z javnostmi, ki so tudi najbolj strokovno kompetentni in so izraze, 1 razen novih tvorjenk, večinoma dobro poznali. Po mnenju uporabnikov je bil vpra- • šalnik kar dolg in težek, zato smo bili s številom v celoti izpolnjenih vprašalnikov še 1 toliko bolj zadovoljni. Največje težave so anketirancem povzročala točno določena vprašanja. Vprašalnik je predvideval, da bosta glavni skupini uporabnikov (jezikoslovci in strokovnjaki) težje odgovorili na vsaj dve vprašanji in zgornje ugotovitve so to potrdile. Jezikoslovci so imeli težave pri presojanju, ali so posamezni izrazi dovolj pomensko natančni, prav tako niso pisali izvirnih dvojnic (le za bolj znane izraze) oz. so jih navajali zelo redko. Najredkeje so jih navajali študenti, kar je verjetno povezano z njihovo manjšo motiviranostjo za izpolnjevanje. Ugotovili smo, da na uveljavljenost terminov najbolj vpliva pomenska natančnost izrazov, tej pa sledi jezikovna ustreznost. Vse povezave med neodvisnimi spremenljivkami so statistično značilne, najbolj pa sta povezani pomenska natančnost in jezikovna ustreznost ter jezikovna ustreznost in zmožnost tvorjenja besedne družine. Tudi avtoriteta avtorja termina pomembno vpliva na uveljavljenost terminov, vendar manj kot stopnja ustreznosti terminološkim načelom. Pokazalo se je, da so se izvorno slovenski izrazi bolj uveljavili kot prevzeti, kar kaže, da so se slednji z leti poslovenili in oblikovali novi. Vendar pa slovenjenje in neologizmi glede na izsledke analize niso vedno najboljša rešitev, če je neki prevzeti izraz že uveljavljen in pomensko natančnejši, saj se velikokrat ti novi termini uveljavijo težje ali sploh ne (npr. termini Branka Gradišnika). Zgled termina odnosi z javnostmi potrjuje, da terminološki dogovor pomaga, vendar pa se še danes zelo pogosto v javnosti pojavlja termin stiki z javnostjo ali odnosi z javnostjo. Raziskava je pokazala, kako pomembno in odgovorno delo je tvorjenje strokovnih izrazov, česar bi se morali strokovnjaki za odnose z javnostmi, jezikoslovci oz. vsi uporabniki terminov bolj zavedati. Prednostna naloga strokovnjakov ^t bi morala biti stalna skrb za terminologijo oz. tvorjenje novih poimenovanj skladno z njihovo strokovno kompetenco, jezikoslovci pa bi morali v sodelovanju z njimi ^^ poskrbeti, da bodo ta jezikovno ustrezna. Z ustanovitvijo delovne skupine t. i. vplivnih avtoritet bi bila pot do uveljavljenosti novih, ustreznih izrazov hitrejša in učin- ^ kovitejša. Stroka odnosov z javnostmi je odločilen korak že naredila s projektom ^ TERMIS8 in se tako načrtno usmerila k pomembnemu cilju vsake stroke: standardizaciji strokovnega izrazja. ^ Viri Ašanin Gole - Verčič 2000 = Pedja Ašanin Gole - Dejan Verčič, Teorija in praksa slovenskih odnosov z javnostmi: 1990-2000, Ljubljana: Slovensko društvo za odnose z javnostmi, 2000. COBIB.SI = COBIB.SI: vzajemno-kataložna baza podatkov (http://cobiss1.izum. si/scripts/cobiss?ukaz=BASE&bno=99999&id=1435092969448217), dostop 20. 10. 2005. Hunt - Grunig 1995 = Todd Hunt - James E. Grunig, Tehnike odnosov z javnostmi, O prev. Branko Gradišnik, Ljubljana: DZS, 1995. Gruban - Maksimovič - Verčič - Zavrl 1990 = Brane Gruban - Meta Maksimovič ^ - Dejan Verčič - Franci Zavrl, ABC PR: odnosi z javnostmi na prvi pogled, N Ljubljana: Tiskovno središče Ljubljana, 1990. Gruban - Verčič - Zavrl 1994 = Brane Gruban - Dejan Verčič - Franci Zavrl, Od- ^ nosi z javnostmi v Sloveniji: raziskovalno poročilo, Ljubljana: Pristop, 1994. Gruban - Verčič - Zavrl 1997 = Brane Gruban - Dejan Verčič - Franci Zavrl, Pristop k odnosom z javnostmi, Ljubljana: Pristop, 1997. Gruban - Verčič - Zavrl 1998 = Brane Gruban - Dejan Verčič - Franci Zavrl, Preskok v odnose z javnostmi: zbornik o slovenski praksi v odnosih z javnostmi, Ljubljana: Pristop, 1998. Ilič 2004 = Helena Ilič, Angleško-slovenski glosar terminov s področja odnosov z javnostmi: diplomska naloga, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2004. Povše 1989 = Biserka Povše, Public relations in organizacijski marketing: diplomska naloga, Ljubljana: [B. Povše], 1989. Verčič 1995 = Dejan Verčič, Odnosi z javnostmi: nastanek, zgodovina in teorije: magistrska naloga, Ljubljana: [D. Verčič], 1995. Verčič - Zavrl - Rijavec 2002 = Dejan Verčič - Franci Zavrl - Petja Rijavec, Odnosi z mediji, Ljubljana: Pristop, 2002. 8 Terminološka zbirka podatkov odnosov z javnostmi je nastala v raziskovalnem projektu Terminološke baze podatkov kot osnova strokovnih znanj: model za sistematizacijo terminologij. Projekt je pod vodstvom Nataše Logar potekal v letih 2011-2013. Zbirka je javno dostopna na http://www.termania.net/. z Katja Lumbar, Vpliv stopnje ustreznosti terminološkim načelom in avtoritete avtorja termina ... J Literatura N Cabre 1999 = Maria Teresa Cabre, Terminology: theory, methods and applications, 1 Amsterdam: John Benjamins, 1999. ^ Cruse idr. 2002 = Alan Cruse - Franz Hundsnurscher - Michael Job - Peter Rolf O Lutzeier, Fachsprachen: ein Internationales Handbuch zur Fachsprachen- s forschung und Terminologiewissenschaft = Languages for Special Purpo- L ses: an International Handbook of Special Language and Terminology Re- 0 search, Berlin - New York: Walter de Gruyter GmbH & Co., 2002. v Faber 2009 = Pamela Faber Ben^tez, The cognitive shift in terminology and specialized translation, MonTI, Monografias de Traduccion e Interpretacion, 2009, 107-134. Humar 2004 = Marjeta Humar {ur.), Terminologija v času globalizacije, Ljubljana: Z ZRC SAZU, 2004. A ISO-standard 704, 1985, Principles and Methods of Terminology, International Or-P ganization for Standardization, 12. 1 Kalin Golob 2001a = Monika Kalin Golob, Družboslovno strokovno izrazje, Druž-s boslovne razprave 17 (2001), št. 36, 119-122. ^ Kalin Golob 2001b = Monika Kalin Golob, Tvorjenje komunikološkega izrazja ob 1 prevajanju temeljnih komunikoloških del v: Komunikološka hrestomatija 1, 0 ur. Slavko Splichal, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 251-260. • Kalin Golob - Logar 2008 = Monika Kalin Golob - Nataša Logar, Terminologija 1 odnosov z javnostmi: od upoštevanja terminoloških načel do pridobivanja • podatkov iz besedil, Teorija in praksa 45 (2008), št. 6, 663-677. 1 Korošec 1972 = Tomo Korošec, Pet minut za boljši jezik, Ljubljana: DZS, 1972. Leder 1986 = Zvonka Leder, O terminologizaciji jezikovnega znaka, v: Slovenski jezik v znanosti 1, ur. Ada Vidovič Muha, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1986 (Razprave Filozofske fakultete), 195-201. Lumbar 2006 = Katja Lumbar, Problematika strokovnega izrazja v odnosih z javnostmi: magistrska naloga, Ljubljana: [K. Lumbar], 2006. {Tipkopis.) Packeiser 2009 = Kirsten Packeiser, The General theory of Terminology: A Literature Review and a Critical discussion, Copenhagen: Copenhagen Business School, 2009. (http://studenttheses.cbs.dk/bitstream/handle/10417/655/kir-sten_packeiser.pdf?sequence=1) Škiljan 1999 = Dubravko Škilj an, Javni jezik: k lingvistiki javne komunikacije, Ljubljana: Studia humanitatis, 1999. Urbančič 1973 = Boris Urbančič, O jezikovni kulturi, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1973. Verovnik 2002 = Tina Verovnik, Slovensko izrazje odnosov z javnostmi, Teorija in praksa 39 (2002), št. 5, 755-765. Vidovič Muha 2000 = Ada Vidovič Muha, Slovensko leksikalno pomenoslov-je: govorica slovarja, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000. Žagar Karer 2011 = Mojca Žagar Karer, Terminologija med slovarjem in besedilom: analiza elektrotehniške terminologije, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. Summary The Influence of the Degree of Conformity to Terminological Principles ^ and the Authority of the Creator of a Term on Establishment of Terms in Public Relations ^ CLh ^ This article deals with the influence of the degree of conformity to terminological principles and the authority of their creators on the establishment of terms in public relations. The statistical analysis is based on a selection of terms from printed material in public relations from 1989 to 2004, when a basic terminological corpus was created, and public relations asserted itself and achieved legitimacy. The correlation analysis indicates that the strongest connection among terminological principles is between linguistic suitability and ability to create a word family, and that semantic precision has the most influence on establishment of terms. Analysis of variance by users confirmed that in creating terms linguists primarily O take into account linguistic suitability and ability to create a word family, where- ii£ as public relations experts primarily take into account semantic precision. The ^ findings demonstrate that the authority of the creators of terms influences their establishment, and that the degree of conformity to terminological principles has even greater influence. Both factors investigated are important, and this should be borne in mind by all creators and users of specialized terminology. Tvorbeni načini čebelarskega izrazja v Dajnkovem Čelarstvu (1831) Simon Atelšek Cobiss: 1.01 m CLh V prispevku so predstavljeni tvorbeni načini čebelarskega izrazja v Dajnkovem ^ delu Čelarstvo. Podobno kot za druge kmetijske stroke velja tudi za čebelarstvo, da je osnovno besedje praslovanska dediščina. Z razvojem čebelarstva kot stroke pa so se pojavili novi pojmi in posledično potreba po novih strokovnih izrazih, ki so nastajali na različne tvorbene načine. V Dajnkovem čebelarskem ^ izrazju izpričani tvorbeni načini so v prispevku razvrščeni in predstavljeni v okviru treh skupin, in sicer pomenoslovne, besedotvorne in skladenjske. j Ključne besede: besedotvorje, čebelarska terminologija, zgodovinsko jezi- in koslovje, Peter Dajnko q Formation Patterns for Beekeeping Terms in Dajnko's Čelarstvo (Bee- ^ keeping, 1831) " S This article presents formation patterns for beekeeping terms in Peter Dajnko's work Čelarstvo (Beekeeping). Similar to other branches of agriculture, basic bee - ^ keeping vocabulary has been inherited from the Common Slavic lexicon. With ^ the development of beekeeping as a profession, new concepts developed, and thus the need for new terminology, which was created following various formation patterns. Dajnko's beekeeping vocabulary shows formation patterns that are pre -sented in three groups: semantic, derivational, and syntactic formation patterns. Keywords: terminology, beekeeping, word formation, Peter Dajnko 0 Uvod Peter Dajnko je leta 1831 v Gradcu izdal čebelarski priročnik z naslovom Čelarstvo, ali celo novi, kratki, popun navuk čelne reje. Omenjeno delo je tretje tovrstno delo s področja čebelarstva v slovenskem jeziku in obenem prvo izvirno slovensko. Prva dva čebelarska priročnika v slovenščini sta bila namreč prevoda del Antona Janše, ki sta jih iz nemščine prevedla Peter Pavel Glavar in Janez Goličnik. Glavarjevo delo je ostalo v rokopisu, Goličnikovo pa je izšlo leta 1792 v Celju. Glede na tematiko in čas nastanka lahko za Dajnkovo Čelarstvo ugotovimo, da gre za nadaljevanje razsvetljenske tradicije priročniške literature v slovenskem jeziku.1 Pri tem pridejo v poštev predvsem naslednja dela: Marko Pohlin: Kmetam za potrebo inu pomoč (1789), Johann Gottlieb Wolstein: Bukve od kug inu bolezen goveje živine (1792), J Čeprav je Dajnkovo delo že iz obdobja po Kopitarjevi slovnici, ki je predla- gala poenotenje knjižne norme v slovenskem jeziku, ga lahko jezikovno še vedno N uvrstimo v vzhodnoštajersko knjižno različico,2 za katero je Dajnko napisal tudi 1 slovnico3 in sestavil črkopis. Za njegov jezik je značilno, da se je na ravni skladnje delno približal osrednjeslovenski knjižni različici, medtem ko je na ravni besedja O in besedotvorja ostal zvest vzhodnoštajerski knjižni različici,4 ki je kmalu za tem s zamrla (Orožen 1996: 128). L 0 0.1 Metode dela v Pregled tvorbenih načinov čebelarskega izrazja pri Dajnku5 je osnovan na sinhronem N metodološkem pristopu. Predstavljeni so tvorbeni načini samostalniških in glagol- 1 skih strokovnih čebelarskih izrazov. Upoštevani so tako enobesedni kot večbesedni strokovni izrazi, medtem ko so netvorjenke (npr. čela, roj, med) iz pričujoče obrav- Z nave izvzete. Tvorbeni načini so razdeljeni v tri skupine, in sicer v pomenoslovno, A besedotvorno in skladenjsko. Strokovni izrazi, ki so nastali po pomenoslovnih tvor- P benih načinih, so predstavljeni po posameznih pomenskih prenosih, ki spodbudijo 1 tovrstno tvorbo; to so metafora, metonimija in sinekdoha. s Po besedotvornih tvorbenih načinih tvorjeno strokovno izrazje je s pomočjo ^ pretvorbe v sinhrono skladenjsko podstavo in glede na predmetnopomensko besedo 1 v skladenjski podstavi razdeljeno na izglagolske, izsamostalniške in izpridevniške 0 tvorjenke. Znotraj vsake skupine je besedje nadalje razvrščeno po besedotvornih • pomenih, ki so določeni na podlagi sobesedila, in na koncu še po besedotvornih 1 vrstah in enakofunkcijskih obrazilnih morfemih. • Večbesedni strokovni izrazi, ki so nastali po skladenj skih tvorbenih načinih, 1 so predstavljeni z vidika pomenskih prenosov, ki se kažejo na posamezni sestavini besedne zveze (sestava, skup, sklop, zraslek). 1 Pomenoslovni tvorbeni načini Med pomenoslovne tvorbene načine6 uvrščamo tvorbo strokovnih izrazov iz splošnega besedja na podlagi enega izmed pomenskih prenosov (metafora, metonimija ali Janez Goličnik: Antona Janšaja cesarskiga čebelarja Popolnoma podvučenje za vse čebelarje (1792), Valentin Vodnik: Velika pratika (1795-97). - Primeri v tem prispevku so iz bohoričice prirejeno prepisani v gajico. Za več o vzhodnoštajerski knjižni različici slovenskega jezika prim. Rajh 1998. Dajnkova slovnica z naslovom Lehrbuch der Windischen Sprache (1824) je napisana v nemškem jeziku in je bila predmet več jezikoslovnih raziskav. O besedotvornem delu prim. Stramljič Breznik 1998, o glagolskem vidu prim. Merše 1998 in o rabi predlogov Orel 1998. Andreja Legan Ravnikar (2008: 49-59) ugotavlja, da so se tudi v liturgični terminologiji pokrajinske različice ohranjale še globoko v 19. stoletje. O Dajnkovem čebelarskem izrazju prim. Novak 1998. V sodobni terminološki literaturi je omenjeni postopek novotvorbe poimenovan termi-nologizacija - prim. Vidovič Muha (2000: 116); Jemec Tomazin (2010: 140, 163); Žagar Karer (2011: 38). 4 6 sinekdoha).7 Beseda iz splošnega jezika dobi s pomenskim prenosom nov, strokovni pomen. To so torej tvorbeni načini, ki temeljijo na asociativni povezanosti dveh ^t denotatov, in sicer gre za povezanost med denotatom z že obstoječim izrazom in Ji^ novim denotatom. Tovrstni tvorbeni načini zagotavljajo vpetost novega strokovnega ^^ izraza v sistem slovenskega knjižnega jezika in ne nazadnje olajšajo razumevanje po tem načinu tvorjenih strokovnih izrazov. V pregledanem gradivu je najpogostejši ^ pomenoslovni tvorbeni način za zapolnjevanje poimenovalnih vrzeli metafora.8 ^ m 1.1 Samostalniški strokovni izrazi ^ Med Dajnkovimi samostalniškimi čebelarskimi izrazi, ki so nastali na podlagi me- ^ taforičnega prenosa, lahko prepoznamo tri tipe asociativnih povezav, ki spodbudijo metaforo. Prvi izhaja iz počlovečenja čebele. Primeri tovrstnih metaforičnih poime- ^ novanj so: car, carica, kral, kralica, vajvoda, vajvodica, vsi našteti izrazi v pomenu ^ 'matica', delo 'satje' in ropar'' 'čebela, ki odtujuje med iz sosednjih družin'. Drugi tip povezav temelji na sorodni funkciji: paša 'čebelja paša', pogača 'sat', steklina 'čebelja bolezen'. Tretji tip pa izhaja iz podobne oblike oz. videza: klopa 'nosilec za panje v čebelnjaku' in 'vrsta panja, ki je narejen iz slame'. V analiziranem gradivu je izpričan tudi pomenoslovni tvorbeni postopek, ki temelji na metonimičnem prenosu. Čebelarski strokovni izraz koš 'vrsta panj a, ki je narejen iz slame' lahko namreč nastopa tudi v pomenu 'čebelja družina v takšnem O panju'. V navedenem primeru ne gre za prehod izraza iz splošnega jezika v strokov- ii£ nega, temveč za metonimični pomen že obstoječega strokovnega izraza. Sinekdoha ^ kot sredstvo za tvorbo strokovnih izrazov pri Dajnku ni izpričana. Na tem mestu je treba omeniti, da lahko pride do pomenskega prenosa tudi W že na ravni skladenjske podstave. To pomeni, da iz besede, na kateri se je izvršil ^ pomenski prenos, po enem izmed besedotvornih postopkov nastane nov strokovni izraz. Tovrstne tvorjenke, npr. sirotnik, so uvrščene med besedotvorne tvorbene načine, in sicer pod ustrezne besedotvorne pomene in besedotvorne vrste. Za metaforo velja, da je pomenskosestavinsko nepredvidljiva, saj je zanjo značilno vnašanje novih pomenskih sestavin. Pri metafori vsebina enega denotata spominja na določene pomenske prvine drugega denotata, torej je pri nastajanju precej prosta. Metonimija in sinekdoha pa sta pomenskosestavinsko predvidljivi, še posebno sinekdoha, pri kateri gre samo za preurejanje pomenskih sestavin. Sinekdoha je poimenovanje dela z izrazom za celoto oz. celote z izrazom za del. Pri metonimiji pa gre za delni vnos novih pomenskih sestavin. Metonimija je poimenovanje denotata z izrazom za denotat, ki je v vzročni, fizični, logični povezavi s prvim denotatom. Torej je bolj predvidljiva kot metafora in manj predvidljiva kot sinekdoha (Vidovič Muha 2000: 142-143). Za več o metafori v terminologiji prim. Snoj 2010: 27-28. - Andreja Legan Ravnikar (1997: 28) ugotavlja, da je metafora precej produktiven tvorbeni način tudi na področju upravno-politične in vojaške terminologije v Vodnikovih Lublanskih novicah. Med strokovne izraze lahko iz splošnega jezika na podlagi pomenskega prenosa preidejo tudi tvorjenke. Tovrstnih tvorjenk nisem besedotvorno analiziral, ker se je besedotvorni postopek izvršil na ravni splošnega jezika in je zato zunaj obsega pričujoče raziskave. Dajnko navaja za koš še dva sinonimna izraza, in sicer oglavnik (2.1.3) in slamni stojak (3.1). 8 J 1.2 Glagolski strokovni izrazi Tudi med glagolskimi strokovnimi izrazi je metaforični prenos pogosto uporabljena N možnost za zapolnitev poimenovalne vrzeli. Glagol iz splošnega jezika se na pod- 1 lagi asociativne povezave terminologizira in v strokovnem besedilu deluje kot stro- ^ kovni izraz določenega strokovnega področja. V analiziranem gradivu so tovrstni O glagoli nasaditi (v zvezi z matica) 'zaleči jajčeca v sat', pičiti, podlagati 'dodajati S nove panjske enote panju, da se razširi prostor za čebeljo družino', zaklati 'podreti L čebelje gnezdo in pobrati med'. O V Z 2 Besedotvorni tvorbeni načini Večina tvorjenih strokovnih izrazov11 je nastala po besedotvornih tvorbenih na- Z činih. Analiza je pokazala, da imajo samostalniške tvorjenke v analiziranem gra- A divu v skladenjski podstavi najpogosteje glagolsko zvezo, torej gre za izglagolske P tvorjenke. Na drugem mestu po pogostosti pojavitve so izsamostalniške tvorjenke, 1 najmanj pa je izpridevniških tvorjenk. V nadaljevanju so tvorjenke obravnavane S po omenjenih skupinah od najobsežnejše do najmanj obsežne. Znotraj njih so tvor- ^ jenke razvrščene po besedotvornih pomenih, besedotvornih vrstah in nazadnje po 1 enakofunkcijskih obrazilnih morfemih. O 2.1 Samostalniške tvorjenke 1 2.1.1 Izglagolske tvorjenke Izglagolske tvorjenke imajo v skladenjski podstavi glagol, ki se v besedotvornem postopku pretvori v besedotvorno podstavo nove tvorjenke. Besedotvorni pomen dejanje (De) (a) Navadna izpeljava V analiziranem gradivu so med izglagolskimi tvorjenkami z besedotvornim pomenom dejanje najpogostejše navadne izpeljanke s priponskim obrazilom -nje. Bajec (1950: 13-16) za tovrstne tvorjenke (glagolnike) ugotavlja, da so prvotno nastajale le iz nedovršnikov in šele kasneje po analogiji tudi iz dovršnikov. Tudi v Dajnkovem čebelarskem izrazju so tvorjenke z dovršnikom v skladenjski podstavi v manjšini: izbobljanje 'izganjanje čebel iz panja z udarjanjem po njem', izidenje Pri besedotvorni analizi sem se držal skladenjske besedotvorne teorije Ade Vidovič Muhe, ki je bila predstavljena v njenih dveh monografijah (Vidovič Muha 2000; 2011). Skladenjska besedotvorna teorija temelji na spoznanju, da je tvorjenka pretvorba besedne zveze, t. i. skladenjske podstave. Vsaka tvorjenka je tako dvodelna, sestavljena je iz besedotvorne podstave in obrazila, ki je lahko eno- ali večmorfemsko. Glede na to, kateri del skladenjske podstave se pretvarja v obrazilo, delimo proces tvorbe na različne besedotvorne vrste. Povezava tvorjenke s propozicijo oz. pomensko podstavo povedi, ki je v ozadju skladenjske podstave, določa propozicijski besedotvorni pomen tvorjenke. Tovrstna povezava je razvidna pri navadnih izpeljankah, tvorjenkah iz predložne zveze, med-ponsko-priponskih zloženkah in sestavljenkah, medtem ko modifikacijske izpeljanke, medponskoobrazilne zloženke in priredne zloženke tovrstne povezave ne izkazujejo. 11 'rojenje', ogrebnenje 'spravljanje roja z mesta, kamor se je ob rojenju usedel', pre-sadenje 'pridružitev ene čebelje družine k drugi' in zedinjenje 'združevanje čebeljih ^ družin'. Vse druge tvorjenke imajo v skladenjski podstavi nedovršnik: kerkanje^^ 'oglašanje matice takoj po izleženju', ogrebanje 'spravljanje roja z mesta, kamor se ^ je ob rojenju usedel', podlaganje 'dodajanje novih panjskih enot panju, da se razširi prostor za čebeljo družino' in vusedanje 'umirjanje roja na veji'. Pri nekaterih ^ tvorjenkah je izpričana tudi pripona -ava-13 oz. -ova- (zapisuje se tudi -uva-), ki po ^ preglasu preide v -eva-: isceduvanje 'točenje medu iz medenega satja', izležuvanje ^ 'poleganje zalege', odrojuvanje 'delanje umetnih rojev', prigledavanje 'posega- ^ nje v čebeljo družino z namenom oceniti količino hrane in stanja čebelje družine', ^ rojuvanje 'rojenje' in sopomenska para podrezavanje, porezavanje 'odvzemanje medenega satja iz panja' ter omnoževanje, pomnoževanje 'razmnoževanje'. Pone- ^ dovrševalni priponi -ava- in -ova- se nanašata na prejšnjo stopnjo tvorjenosti, ko so ^ iz dovršnih glagolov z modifikacijsko izpeljavo nastali nedovršni glagoli. Kot manj rodna se v gradivu izkažejo priponska obrazila -aj: letaj 'izletavanje', -tba: odrojitba 'delanje umetnih rojev', rojitba 'rojenje' in -0: ogreb 'ogrebanje'. (b) Zlaganje Tri sopomenske tvorjenke v analiziranem gradivu so nastale po besedotvornem postopku zlaganja: domo-idenje, domo-letenje in domo-pridenje 'vračanje čebel s O paše nazaj v panj'. Kljub temu da so besede zapisane z vezajem, jih lahko uvrstimo ii£ med medponske zloženke. Besedotvorni pomen vršilec dejanja (Vd) (ž+) W (a) Navadna izpeljava ^ V Dajnkovem čebelarskem izrazju najdemo dve tvorjenki z besedotvornim pomenom vršilec dejanja. Obe sta navadni izpeljanki, in sicer s priponskima obraziloma -ak: ležak^^ 'trot' in -nica: ropanica 'čebela, ki odtujuje med iz drugih družin'. Besedotvorni pomen predmet dejanja (Pd) (ž-) (a) Navadna izpeljava V gradivu so tri navadne izpeljanke z obravnavanim besedotvornim pomenom. Izpričani sta priponski obrazili -ak: ležak 'vrsta panja', stojak 'vrsta panja' in -0: sklad 'vrsta panja'. 12 Navadna izpeljanka iz glagola kerkati, za katerega Bezlaj (1976: 95) ugotavlja, da gre za staro onomatopejo v pomenu 'klokotati, šumeti, brenčati'. 13 Pripona -ava- je vzhodnoštajerska in panonska jezikovna značilnost, kar potrjuje tudi primerjava gradiva iz starejših slovenskih slovarjev (Merše 2009: 203). 14 Izraz ležak je pri Dajnku dvopomenski, lahko nastopa v pomenu 'trot' ali pa v pomenu 'vrsta panja'. Izraz je zato uvrščen tudi v skupino tvorjenk z besedotvornim pomenom predmet dejanja. Besedotvorni pomen rezultat dejanja (Rd) (a) Navadna izpeljava N Navadne izpeljanke z besedotvornim pomenom rezultat dejanja izkazujejo tri raz-1 lična priponska obrazila. V pričujoči skupini so tvorna priponska obrazila -a: na-^ stava 'panjska enota, ki jo dodamo panju zgoraj, da se razširi prostor za čebeljo O družino', podlaga 'panjska enota, ki jo dodamo panju spodaj, da se razširi prostor S za čebeljo družino', vureza 'obroček na čebeljem zadku', -tek: odvzetek 'medeno L satje, ki ga vzamemo čebelam iz panja', svitek 'panjska enota, narejena iz slame' in o -0: nasad 'zalega', odroj 'umetni roj'. N Besedotvorni pomen sredstvo dejanja (Sd) 1 (a) Navadna izpeljava Vse tvorjenke z besedotvornim pomenom sredstvo dejanja so nastale po postop-Z ku navadne izpeljave. Najbolj rodno je priponsko obrazilo -lo: pokrivalo 'pokrov A za panj', slepilo 'deščica za zmanjševanje prostornine panja, ki se vstavlja v panj P od zadaj', točilo 'stiskalnici podobna naprava za točenje medu iz medenega satja', 1 vjedilo 'usta'. V gradivu se pojavita tudi priponski obrazili -vina: zadelavina 'proS polis' in -Inica: bzikalnica 'škropilnica'. K 1 Besedotvorni pomen mesto dejanja (Md) 0 (a) Navadna izpeljava V Dajnkovem čebelarskem izrazju je izpričana samo ena izglagolska izpeljanka 1 z besedotvornim pomenom mesto dejanja, in sicer s priponskim obrazilom -ica: vteknica 'del ustnega aparata pri čebeli, v katerega se skrije rilček'. 2.1.2 Izsamostalniške tvorjenke Izsamostalniške tvorjenke imajo v skladenjski podstavi samostalnik, ki se v besedotvornem postopku pretvori v besedotvorno podstavo nove samostalniške tvorjenke. Pričujoča skupina tvorjenk je najprej razdeljena na nemodifikacijske in modifika-cijske. Nemodifikacijske so tiste, ki so nastale po besedotvornih postopkih navadne izpeljave, tvorbe iz predložne zveze, zlaganja in sklapljanja. Za modifikacij ske tvorjenke pa velja, da nastajajo po besedotvornih postopkih modifikacijske izpeljave in sestavljanja. Primerjava števila nemodifikacijskih in modifikacijskih terminoloških tvorjenk v analiziranem gradivu je pokazala, da prve prevladujejo. 2.1.2.1 Nemodifikacijske tvorjenke Besedotvorni pomen lastnost, stanje (L, S) (a) Navadna izpeljava Med Dajnkovimi čebelarskimi izrazi najdemo le eno izsamostalniško tvorjenko z besedotvornim pomenom lastnost, stanje. Izraz je nastal po besedotvornem postopku navadne izpeljave in ima priponsko obrazilo -ost: možilost^^ 'moč čebelje družine'. 15 Beseda možilost je tvorjena iz samostalnika možilo; [to, da je] možil[-o] []^-ost. Na pomenski ravni je na tem mestu dvom, ker Pleteršnik navaja samostalnik možilo samo v pomenu 'možitev'. Pri Dajnku pa je iz sobesedila mogoče razbrati pomen 'moč' oz. 'sila'. Besedotvorni pomen nosilec lastnosti, povezave (Nl) (ž+) ^ (a) Navadna izpeljava ^ Vse tvorjenke z besedotvornim pomenom nosilec lastnosti, povezave so nastale po ® besedotvornem postopku navadne izpeljave, pri čemer je zastopanih pet različnih ^ priponskih obrazil. Po dvakrat se pojavijo priponska obrazila -ar: čelar 'čebelar', medar 'človek, ki se ukvarja s predelavo medu v medico, medeno pecivo', -nik: ^ mladičnik 'roj iz družine, ki se je razvila iz roja v istem letu', stradnik 'roj, ki je ^ brez hrane' in -(s)tvo: čelinstvo,^^ tovarštvo, oboje v pomenu 'čebelja družina'. Pri ^ izrazu čelinstvo pride do podaljšave besedotvorne osnove z -in-. Po enkrat v gradivu ^ najdemo priponski obrazili -ak: čelak 'trot' in -ica: matica. ^ Besedotvorni pomen predmet kot nosilec lastnosti, povezave (Pl) (ž-) ^ (a) Navadna izpeljava V analiziranem gradivu je izpričana le ena navadna izpeljanka z besedotvornim pomenom nosilec lastnosti, povezave, in sicer s priponskim obrazilom -(s)tvo: če-larstvo 'čebelarstvo'. b) Tvorjenje iz predložne zveze Tvorjenke z obravnavanim besedotvornim pomenom so nastajale tudi po besedotvornem postopku tvorjenja iz predložne zveze. V vlogi predponskega obrazilnega O morfema nastopata morfema za- in o-, priponski obrazilni morfemi pa so -nica: ii£ okrožnica 'sat', zajajčnica 'jajčnik', -nik: zagladnik 'roj, ki je brez hrane', -ek: ^ okrožek in -a: okroža, zavošina, zamaža. Izraza okrožek in okroža sta sopomenki N za 'obroček na čebeljem zadku', izraza zavošina in zamaža pa sopomenki za 'pro- W polis'. ^ Mesto, kjer je kaj (M) (a) Navadna izpeljava V gradivu je le ena navadna izpeljanka z besedotvornim pomenom mesto, kjer je kaj. Tvorjenka ima priponsko obrazilo -jak in podaljšavo osnove -in-: čelinjak 'čebelnjak'. (b) Tvorjenje iz predložne zveze Po besedotvornem postopku tvorjenja iz predložne zveze je nastala tvorjenka med-klopje 'prostor med policami za panje v čebelnjaku'. Dvomorfemsko obrazilo je sestavljeno iz predponskega obrazilnega morfema med- in priponskega obrazilnega morfema -je. 2.1.2.2 Modifikacijske tvorjenke Vse samostalniške modifikacijske tvorjenke v gradivu so nastale po besedotvornem postopku modifikacijske izpeljave. V tej skupini besedja bi pričakovali tudi sestavljenke, a omenjena besedotvorna možnost ni izpričana. 16 Dajnko izraza čelinstvo in čelestvo dosledno ločuje. Prvi označuje pomen 'čebelja družina', medtem ko drugi nastopa v pomenu 'množica čebel'. V tej besedotvorni analizi je izraz čelestvo uvrščen med modifikacijske izpeljanke (2.1.2.2). Dve modifikacijski izpeljanki imata pripono -je, ki izraža skupno ime oz. večjo količino nečesa: pogačje, satovje. Enak pomen zaznamuje tudi priponsko obrazilo N -stvo: čelestvo 'več čebel'. V obravnavani skupini tvorjenk se po enkrat pojavita pri-1 ponski obrazili, ki prvotno izražata majhnost, in sicer -ica: raglica 'palica za ogrebanje ^ rojev' in -ka: trošinka 'kepica cvetnega prahu'. V obeh primerih se kaže, da pomen O majhnosti skozi proces terminologizacije stopa v ozadje. V strokovnem besedilu izraza s deluj eta kot terminologizirana in ju zato ne razumemo kot manj šalnici. L 0 2.1.3 Izpridevniške tvorjenke v Izpridevniške tvorjenke imajo v skladenjski podstavi pridevnik, ki se v besedotvor- z nem postopku pretvori v besedotvorno podstavo nove tvorjenke. Besedotvorni pomen lastnost ali stanje (L,S) Z (a) Navadna izpeljava A V analiziranem gradivu sta dve izpridevniški tvorjenki z besedotvornim pomenom P lastnost ali stanje. Obe sta nastali po besedotvornem postopku navadne izpeljave 1 in imata priponsko obrazilo -ost: brezmatičnost 'stanje, ko je čebelja družina brez s matice', besnost 'čebelja bolezen'. K 1 Besedotvorni pomen nosilec lastnosti, povezave (Nl) (ž+) 0 (a) Navadna izpeljava 0 Vse izpridevniške tvorjenke z besedotvornim pomenom nosilec lastnosti, povezave, ki se pojavijo v Dajnkovem Čebelarskem izrazju, so nastale po besedotvornem postopku navadne izpeljave. Prevladuje priponsko obrazilo -ik: brezmatičnik 'čebelja družina brez matice', maternik 'izrojenec', matičnik17 'matica',poropanik 'ropana čebelja družina', prisiljenik 'roj, ki je posledica slabih razmer v panju', sirotnik 'roj, ki je brez hrane'. V enem primeru je izpričano priponsko obrazilo -ica: trotnica 'trotavka'. Besedotvorni pomen predmet kot nosilec lastnosti, povezave (Pl) (ž-) (a) Navadna izpeljava Navadne izpeljanke z obravnavanim besedotvornim pomenom izkazujejo tri različna priponska obrazila, in sicer -ik: oglavnik 'vrsta panja, ki je narejen iz slame', skladnik 'panjska enota, del panja', slamnik 'vrsta panja', -ica: oglavnica 'zgornji del panja', satovnica 'sat', voščenica 'sat' in -ak: votlak 'vrsta panja'. Besedotvorni pomen mesto, kjer je kaj (M) (a) Navadna izpeljava Med Dajnkovimi čebelarskimi izrazi je sedem izpridevniških tvorjenk z besedotvornim pomenom mesto, kjer je kaj. V pričujoči skupini so tvorna priponska obra- 17 Izraz matičnik je v pri Dajnku zapisan le na enem mestu. Iz sobesedila sklepam, da ima izraz pomen 'matica'. V sodobni čebelarski terminologiji ima izraz matičnik pomen 'celica iz voska, iz katere se izleže matica'. Omenjeni pomen pa Dajnko označuje z besedno zvezo matična ležnica. 18 Vprašljiv ostaja glagol pokarati se. Lahko bi ga uvrstil med glagolske sestavljenke, a ostaja pomensko nejasen. V analiziranem gradivu se pojavi le enkrat, in sicer v temle sobesedilu: »[Čele] se zvunah pred košovo letno lukno kčasi na stražbo postavlajo, či zadek svojega tela višek povzdigavajo ino s' perotami veselo krepel^jo. To imenujejo čelari: Čele se matici pokarajo.« Iz sobesedila je mogoče razbrati, da bi omenjeni strokovni izraz lahko ustrezal pomenu sodobnega čebelarskega termina prašiti se. zila -ica: čelnica 'preprost čebelnjak', ležnica 'čebelja celica', matičnica 'majhna kletka za hrambo matice', -ik: čelnik 'panj', mednik 'panjska enota, napolnjena z ^t medom', satovnik 'panjska enota brez čebel in z zgrajenim satjem', in -ek: odpertek Ji^ 'odprtina na dnu koša'. ^^ 2.2 Glagolske tvorjenke ^ Podobno kot za samostalniške strokovne tvorjenke s področja čebelarstva velja tudi ^ za glagolske, da jih je večina nastala po besedotvornih tvorbenih načinih. Analiza je pokazala, da je velika večina glagolskih tvorjenk nastala po besedotvornem postopku sestavljanja. V predstavitvi so glagolske sestavljenke razvrščene po pred-ponskih obrazilih in znotraj njih po besedotvornih pomenih. 2.2.1 Izglagolske tvorjenke ^ Izglagolske tvorjenke imajo v skladenjski podstavi glagol, ki se v besedotvornem ^ postopku pretvori v besedotvorno podstavo nove tvorjenke. 2.2.1.1 Glagolske sestavljenke ® Za glagolske sestavljenke je značilno, da imajo enomorfemsko predponsko obrazilo, ^ ki je lahko dveh tipov, in sicer lahko izraža samo faznost glagolskega dejanja ali pa ^ še kak drug prislovni pomen (Vidovič Muha 2011: 72). O Med glagolskimi sestavljenkami s področja čebelarstva je pri Dajnku najbolj ii£ rodno predponsko obrazilo o(b)-, ki prvotno izraža dejanje, ki se godi okoli predmeta: ^ ogrebnuti 'ujeti roj in ga dati v panj'. Obravnavano predponsko obrazilo pa izraža N tudi dovršitev dejanja oz. to, da kaj postane tako ali tako: očeliti 'povečati število W čebel', odiviti '(v zvezi s čebelja družina) uiti iz panja in si poiskati domovanje v ^ naravi', omatičiti 'dodati matico'. V drugi skupini sestavljenk predpona o(b)- izgublja prvotni pomen 'okoli' in tako postopoma izraža le še dovršnost glagolskega dejanja. Med glagolskimi sestavljenkami je pogosto tudi predponsko obrazilo za-. Bajec (1959: 57) je po Miklošiču povzel šest pomenskih skupin, ki jih lahko izraža predpona za-. V analiziranem gradivu so zastopane tri od njih. V prvo skupino, ki jo označuje pomen 'postaviti oviro', lahko uvrstimo izraz založiti 'postaviti sat v panj'. Skupini, ki implicira pomen 'odklon od prave poti, mere', ustrezata tvorjenki zaleteti 'zgrešiti panj in leteti v sosednji panj' in zarojiti se 'prevečkrat rojiti'. V tretjo skupino, ki jo označuje pomen 'dovršitev dejanja', pa lahko uvrstimo Dajnkov izraz zaspoliti 'oploditi'. V analiziranem gradivu je ena glagolska sestavljenka s predponskim obrazilom po-:18posesti (v zvezi z roj) 'ustaviti, umiriti se na veji, drevesu'. V pričujočem primeru predpona po- izkazuje pomen zapovrstnosti niza dogodkov. V ospredju je Z torej množinskost dejanja, saj tovrstne sestavljenke izražajo porazdelitev dejanja na več osebkov oz. predmetov (Bajec 1959: 20). N Predponsko obrazilo na- pri glagolskih sestavljenkah v gradivu v vseh pri- 1 merih kaže na pomen 'zgornja stran, površina predmeta': naposesti si (v zvezi z ^ roj) 'ustaviti, umiriti se na veji, drevesu', napostaviti 'dodati panju panjsko enoto O zgoraj', nasadjati 'zalegati jajčeca v satne celice'. V prvih dveh primerih gre za dru-s gostopenjski tvorjenki, saj imata že v skladenjski podstavi sestavljenki. Drugotno L predponsko obrazilo na- tako le poudari, da se dejanje zgodi zgoraj, na površini. 0 Sicer pa ne vpliva na pomen prvotne glagolske sestavljenke. v Sestavljenke s predponskim obrazilom iz- v analiziranem gradivu kažejo na pomen gibanja iz notranjosti navzven oz. iz sredine navzven: izbobjati 'izgnati čebele iz panja z udarjanjem po njem', iziti 'rojiti' in izmetati 'čistiti panj'. Na kraj glagolskega dejanja se nanašajo tudi predpone pod-: podmetati 'čistiti Z panjsko dno', vu-: vusadjati 'zalegati jajčeca v satne celice' in pre-:prebobljati 'pre-A gnati čebele iz enega panja v drugega z udarjanjem po njem',pregrebniti se (v zvezi P s čebela) 'preiti iz ene panjske enote v drugo'. V obravnavanih primerih predpona 1 pod- izraža mesto dejanja, predponi vu- in pre- pa smer dejanja. Predpona vu- kaže s na gibanje v notranjost nečesa in predpona pre- na gibanje iz kraja v kraj. K 1 2.2.1.2 Glagolske modifikacijske izpeljanke 0 Glagolske modifikacijske izpeljanke so v analiziranem gradivu vezane predvsem • na izražanje trajanja oz. ponavljanja glagolskega dejanja. Najpogostejša pripona je 1 -ava-: izletavati, izmetavati se 'rojiti', obsedavati (v zvezi s čebela) 'biti na zalegi • in jo greti', porezavati 'odvzemati medeno satje iz panja'. Za pripono -ava- Majda 1 Merše (1998: 153) v primerjavi Dajnkovega prevoda evangeljskih odlomkov z Dalmatinovim in Japljevim prevodom ugotavlja, da je to pri Dajnku precej pogostejša ponedovrševalna pripona kot v osrednjeslovenskem prostoru. V Dajnkovem čebelarskem izrazju pa sta izpričani tudi priponi -uva-: isceduvati 'točiti med iz medenega satja', odrojuvati 'delati umetne roje', in -eva-: pomnoževati 'razmnoževati'. Pripona -uva- je pisna različica pripone -ova-, pripona -eva- pa je preglašena različica pripone -ova-. 2.2.1.3 Glagolske zloženke Strokovni glagoli s področja čebelarstva so nastajali tudi po besedotvornem postopku zlaganja: vunletati (v zvezi s čebele) 'izletavati iz panja', vunležati (v zvezi s čebele) 'mirno se zadrževati na bradi panja'. V obeh primerih gre za zloženko iz smernega prislova in glagola. Zelo verjetno gre za kalka nemških glagolskih zloženk. 2.2.2 Izsamostalniške tvorjenke Izsamostalniške glagolske tvorjenke imajo v skladenjski podstavi samostalnik, ki se v besedotvornem postopku pretvori v besedotvorno podstavo nove tvorjenke. Besedotvorni pomen 'to, kar izraža podstavni samostalnik, je' ^ (a) Navadna izpeljava ^ V analiziranem gradivu je izpričan le en izsamostalniški glagol, ki je nastal po bese- ® dotvornem postopku navadne izpeljave in ima besedotvorni pomen 'to, kar izraža ^ podstavni samostalnik, je': rojiti se ^ 'biti/delati kot roj'. 19 Delitev strokovnih besednih zvez sem povzel po Vidovič Muha 1988. 20 Prvi sestavini strokovnih besednih zvez merzlo pogačno delo in toplo pogačno delo sta verjetno kalka iz nemščine, saj sta ustrezna nemška izraza Kaltbau m. in Warmbau m. 3 Skladenjski tvorbeni načini ^ V analiziranem gradivu je tudi precej večbesednih strokovnih izrazov. To so strokov- ^ ne besedne zveze, za katere je značilna stalnost oz. ustaljenost. Gre za poimenovalne ^ enote, ki se razlikujejo od enobesednih poimenovanj le na izrazni ravni. Strokovne besedne zveze so predstavljene z vidika pomenskosestavinskih lastnosti posameznih ^ besed (sestavin besedne zveze) ob tvorbi besedne zveze. Na podlagi obnašanja po- ^ menskih sestavin delimo besedne zveze v štiri skupine, in sicer sestavo, skup, sklop in zraslek.19 Zadnja skupina v Dajnkovem čebelarskem izrazju ni izpričana. 3.1 Sestava Sestava je stalna besedna zveza, pri kateri so posamezne besede pomenskosestavin-sko predvidljive, ali natančneje, tudi v besedni zvezi ohranijo pomenske sestavine svojega osnovnega pomena. V raziskavi se je pokazalo, da se v tej skupini pojavljajo O izključno levoprilastkovne besedne zveze: brezmatični roj, čelna reja 'čebelarstvo', ii£ čelni izletaj 'žrelo panja', čelni plod 'čebelja zalega', letna lukna 'žrelo panja', ležeči ^ sklad 'vrsta panja', matična ležnica 'matičnjak', medna satovnica 'medeni sat', ne- N oplodena matica, pazitni čelnik 'opazovalni panj', plodna satovnica 'zaležen sat', W pokrit plod 'pokrita zalega', skladni čelnik 'vrsta panja', slamni čelnik 'vrsta panja, ^ ki je narejen iz slame', slamni stojak 'vrsta panja, ki je narejen iz slame', stoječi sklad 'vrsta panja', trotniplod 'trotovska zalega', voščenapreša 'preši podoben pripomoček, ki se uporablja pri topljenju čebeljega voska'. 3.2 Skup Skup je stalna besedna zveza, pri kateri je en del pomenskosestavinsko predvidljiv, medtem ko drugi del besedne zveze dobi nove (metaforične ali metonimične) pomenske sestavine. Pomenskosestavinsko predvidljivo je lahko jedro besedne zveze in pride do vnosa novih pomenskih sestavin pri prilastku (a) ali obratno (b). (a) divičji med 'med, iztočen iz satja', divični roj 'roj brez matice', ležeč čelnik 'vrsta panja', materni čelnik 'izrojenec', materni roj 'izrojenec', merzlo pogačno delo 'satje, postavljeno vzporedno s smerjo vletavanja čebel',pogačno delo 'satje', ropanska čela 'čebela, ki odtujuje med iz sosednjih družin', stoječ čelnik 'vrsta panja', toplo pogačno delo^° 'satje, postavljeno pravokotno na smer vletavanja čebel', zmešano pogačno delo 'satje, postavljeno delno vzporedno in delno pravokotno na smer vletavanja čebel'. (b) brezmatični koš 'čebelja družina brez matice', cvetna mezga 'medičina', cve-W tna moka 'cvetni prah', cvetni prah, čelna paša 'čebelja paša', čelni kruh 'mešani-N ca medu in cvetnega prahu', čelni možak 'trot', čutni rogelci 'tipalke', jadni meh 1 'strupni mešiček', kermna kaša 'hrana za zalego', ležeči koš 'vrsta panja', matična ^ kobačka 'matičnica', medna mezga 'medičina', medna nošnja 'čebelja paša', med-O na pogača 'medeni sat', medna rosa 'medičina oz. mana', medni želodec 'organ v s telesu čebele delavke za prinašanje medičine v panj', plodna pogača 'zaleženi sat', L plodni nasad 'zalega', podkošna klop 'deska, na kateri so postavljeni koši', sladka mezga 'medičina', stoječi koš 'vrsta panja', vosečni želodec 'srednje črevo', voščena pogača 'sat', znoterno glestvo^^ 'čebelja družina skupaj s satjem'. 3.3 Sklop Sklop je stalna besedna zveza, v kateri obe sestavini dobita nove (metaforične, mez tonimične) pomenske sestavine. Za razliko od zrasleka je pri sklopu ohranjena jasna A asociativna povezava do prvotnega pomena posamezne besede: kunkavo popevanje P 'oglašanje matice takoj po izleženju', materni koš 'izrojenec', ropanski koš 'čebelja 1 družina, ki odtujuje med iz drugih panjev'. K 4 Sklep 2 Pri analizi tvorbenih načinov samostalniškega in glagolskega čebelarskega izrazja • pri Dajnku se je pokazalo, da pri pomenoslovnih tvorbenih načinih po pogostosti 0 izstopa poimenovanje na podlagi metaforičnega pomenskega prenosa, ki je še po-4 sebej produktivno pri samostalniških strokovnih izrazih. Pri besedotvornih tvorbe- 1 nih načinih pri samostalniku povsem prevladuje navadna izpeljava, pri glagolu pa besedotvorni postopek sestave. Ostali besedotvorni vzorci se v gradivu pojavljajo zelo redko. V povezavi s samostalniškimi strokovnimi izrazi je treba omeniti tudi skladenjske tvorbene načine, saj so večbesedni strokovni izrazi precej pogosti. Med njimi so v analiziranem gradivu daleč najpogostejši skupi. Pomembna značilnost Dajnkovega čebelarskega izrazja je tudi, da v njem skoraj ni zaslediti prevzemanja iz tujih jezikov, kar je bilo za druge razvijajoče se terminologije na Slovenskem (npr. vojska, uprava) v tem obdobju zelo značilno. Po eni strani to lahko pripišemo dejstvu, da imamo opravka s kmetijsko stroko, pri kateri je vsaj osnovna terminologija dediščina praslovanskega besedja, po drugi strani pa bi to lahko bilo tudi posledica tega, da je delo izšlo po Kopitarjevi slovnici, ki je odsvetovala kalke in prevzete besede ter namesto njih priporočala domače besedotvorne rešitve. Vir Dajnko 1831 = Peter Dajnko, Čelarstvo, ali celo novi, kratki, popun navuk čelne reje, vu Gradci, 1831. 21 Bezlaj (1976: 146) navaja besedo gleštvo v pomenu 'skrb, vardevanje, imetje'. Gre za izposojenko iz nemščine geleisten 'opravljati, izpolnjevati, oskrbovati'. Literatura Bajec 1950 = Anton Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika 1: izpeljava samostal- ® nikov, Ljubljana: SAZU, 1950 (Razred za filološke in literarne vede, Dela 1). ^ Bajec 1959 = Anton Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika 4: predlogi in predpone, Ljubljana: SAZU, 1959 (Razred za filološke in literarne vede, Dela 14). Bezlaj 1976 = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika 1, SAZU (izd.) - Mladinska knjiga (zal.), 1976. ČTS 2008 = Čebelarski terminološki slovar, ur. Ljudmila Bokal, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008 (Slovarji). Jemec Tomazin 2010 = Mateja Jemec Tomazin, Slovenska pravna terminologija: od začetkov v 19. stoletju do danes, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Lingua Slovenica 5). hh Legan Ravnikar 1997 = Andreja Legan Ravnikar, Tvorbeni načini upravno-poli- Z tičnih in vojaških terminov v Vodnikovih Lublanskih novicah (1797), Jezi- > koslovni zapiski 3 (1997), 25-38. q Legan Ravnikar 2008 = Andreja Legan Ravnikar, Slovenska krščanska terminolo- ^ gija, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008. ^ Merše 1998 = Majda Merše, Dajnkov prikaz in raba glagolskega vida v primerjavi q z osrednjim slovenskim knjižnojezikovnim prostorom, v: Dajnkov zbornik: ^ referati s simpozija v Črešnjevcih, ur. Marko Jesenšek - Bernard Rajh, Ma- ^ ribor: Slavistično društvo, 1998 (Zora 3), 143-158. Merše 2009 = Majda Merše, Slovenski knjižni jezik 16. stoletja: razprave o obli- ^ koslovju, besedotvorju, glasoslovju in pravopisu, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009 (Linguistica et philologica 23). Novak 1998 = France Novak, Dajnkovo čebelarsko izrazje, v: Dajnkov zbornik: referati s simpozija v Črešnjevcih, ur. Marko Jesenšek - Bernard Rajh, Maribor: Slavistično društvo, 1998 (Zora 3), 199-207. Orel 1998 = Irena Orel, Dajnkova raba predlogov v primerjavi z osrednjeslovensko, v: Dajnkov zbornik: referati s simpozija v Črešnjevcih, ur. Marko Jesenšek -Bernard Rajh, Maribor: Slavistično društvo, 1998 (Zora 3), 129-141. Orožen 1996 = Martina Orožen, Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996. Pleteršnik 1894-1895 (2006) = Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar (18941895): transliterirana izdaja, ur. Metka Furlan, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. [Elektronska izdaja, verzija 1.0.] Rajh 1998 = Bernard Rajh, Knjižnojezikovno delo Petra Dajnka kot poskus standardizacije vzhodnoslovenskega narečja: doktorska disertacija, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, 1998. (Razmnoženo.) Snoj 2010 = Jerica Snoj, Metafora v leksikalnem sistemu, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Linguistica et philologica 24). Stramljič Breznik 1998 = Irena Stramljič Breznik, Dajnkovo besedotvorje med slovansko in slovensko besedotvorno tradicijo, v: Dajnkov zbornik: referati z J s simpozija v Črešnjevcih, ur. Marko Jesenšek - Bernard Rajh, Maribor: E Slavistično društvo, 1998 (Zora 3), 159-170. N Vidovič Muha 1988 = Ada Vidovič Muha, Nekatere jezikovnosistemske lastnosti 1 strokovnih besednih zvez, v: Seminar slovenskega jezika, literature in kul- ^ ture: zbornik predavanj 24, ur. Breda Pogorelec, Ljubljana: Oddelek za slo- O vanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, 1988, 83-91. S Vidovič Muha 2000 = Ada Vidovič Muha, Slovensko leksikalno pomenoslovje: L govorica slovarja, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000 0 (Razprave FF). v Vidovič Muha 2011 = Ada Vidovič Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011 (Razprave FF). Žagar Karer 2011 = Mojca Žagar Karer, Terminologija med slovarjem in besedi-Z lom: analiza elektrotehniške terminologije, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC A SAZU, 2011 (Linguistica et philologica 26). P 1 S Formation Patterns for Beekeeping Terms K in Dajnko's Čelarstvo (Beekeeping, 1831) 1 0 Summary • 1 This article presents formation patterns for beekeeping terms in Peter Dajnko's work • Čelarstvo, ali celo novi, kratki, popun navuk čelne reje (Beekeeping: A Completely 1 New, Concise, Comprehensive Theory of Raising Bees), which was published in 1831 and written in the eastern Styrian standard variant of Slovenian. The analysis is based on a synchronic methodological approach and presents formation patterns for nominal and verbal beekeeping terminology. Among the semantic formation patterns for filling terminological gaps, coinage based on metaphorical extension dominates, which is true for both nominal and verbal terminology. Metaphorical extension based on anthropomorphization of bees (e.g., kralica 'queen', ropar 'robber, robbing colony'). Among the derivational formational methods, the most common pattern for nominal terminology is ordinary (suffixal) derivation (e.g., čelar 'beekeeper'), whereas with verbal terminology compounding is dominant (e.g., iziti 'to swarm out'). Among the syntactic formation patterns in Dajnko's beekeeping terminology, phrasemes dominate (e.g., ropanska čela 'robber bee'). It is interesting that the analysis of the material very rarely revealed expressions borrowed from foreign languages, which was otherwise quite common in other areas. On the one hand, this may be ascribed to the fact that beekeeping is a branch of agriculture in which at least the basic terminology has been inherited from the Common Slavic lexicon. On the other hand, this may also be a consequence of the fact that the work was published after Kopitar's grammar, which advised against using calques and loanwords, recommending native word-formation patterns instead. Vprašanje časa prevzema madžarskih izposojenk v prekmurski knjižni jezik Elod Dudas Cobiss: 1.01 m z CLh Prispevek se osredotoča na predstavitev slovansko-madžarskih in madžar-sko-prekmurskih jezikovnih stikov. V njem je predstavljenih tudi nekaj konkretnih madžarskih izposojenk iz različnih terminoloških skupin. Osrednji del prispevka je posvečen vprašanju času prevzema madžarskih izposojenk v prekmurskem knjižnem jeziku. Pri ugotavljanju časa prevzema posameznih prevzetih besed so nam v pomoč glasovne in semantične premene srednjeve- Q ške madžarščine, ki jih ohranjajo nekatere iz madžarščine prevzete besede prekmurskega knjižnega jezika. Ključne besede: jezikovni stik, madžarščina, knjižna prekmurščina, čas pre -vzema madžarskih izposojenk, glasovne in semantične premene Timing of Hungarian Loanwords into Standard Prekmurje Slovenian This article focuses on Slavic-Hungarian and Hungarian-Prekmurje language contacts. It also presents some specific Hungarian loanwords from various terminological groups. The main part of the article examines the timing of Hungarian loanwords into standard Prekmurje Slovenian. The phonological and semantic shifts in medieval Hungarian that are preserved in certain words borrowed from Hungarian into standard Prekmurje Slovenian can help determine the time of borrowing individual loanwords. Keywords: language contact, Hungarian, standard Prekmurje Slovenian, time of borrowing Hungarian loanwords, phonological and semantic shifts 0 Uvod V prekmurskem knjižnem jeziku je poleg domačih slovanskih in prevzetih nemških besed tudi precej iz madžarščine prevzetih besed. Njihovo število sicer ne presega števila besed, prevzetih iz nemščine, vendar predstavljajo pomemben del prekmurskega besedja. O točnem številu prevzetih madžarskih besed lahko le ugibamo, saj je zelo malo verjetno, da so bile vse take besede zapisane v delih prekmurskega knjižnega jezika. Moja raziskava, ki sem se je lotil v okviru disertacije, je zajela 45 del prekmurskega knjižnega jezika. Ta dela se skoraj v celoti ujemajo s tistimi, ki sem jih uporabil za predstavitev razvoja prekmurskega črkopisa (prim. Dudas 2012: 162). V njih sem našel več kot 300 madžarskih izposojenk (skupaj z izpeljankami in različicami jih je okrog 600). Največ teh bä Z besed spada v krščansko terminologijo, saj je večina prekmurskih knjižnih besedil nabožnih. N V tem prispevku obravnavam nekatera splošna vprašanja in še posebej vpra- 1 šanje časa prevzema teh madžarskih besed, kar lahko pokaže na doslej manj razi- ^ skana področja madžarsko-prekmurskega j ezikovnega stikanja. O s L 1 Slovansko-madžarski jezikovni stiki O v Začetke slovansko-madžarskih jezikovnih stikov lahko postavimo v 8. stoletje, ko so se madžarska plemena med preseljevanjem proti zahodu na območju današnje Rusije srečala z Vzhodnimi Slovani. O tem zgodnjem stiku priča tudi beseda öriäs 'velikan', ki je bila prevzeta iz stare ruščine {Hadrovics 1975: 67-70). Slovansko-madžarski Z jezikovni stiki so postali intenzivnejši po naselitvi Madžarov v Karpatski bazen na A prelomu 9. in 10. stoletja. Intenzivnost slovansko-madžarskega jezikovnega stika raP zlagamo z dejstvom, da so se Madžari naselili tudi med Slovane {Hadrovics 1989: 12), 1 ki so v tem času živeli na večjem prostoru v Karpatskem bazenu. Podatki o prisotnosti s nekdanjega slovanskega življa v madžarskem okolju so ohranjeni v madžarskih zem-^ ljepisnih imenih, kot so npr. Palin, Tapolca, Visegrad, Zalakomar itn. 1 Madžari so od Slovanov prevzeli besedje iz poljedelske terminologije,1 npr. 0 barazda (< sln. brazda, hr. brazda, sr. brazda), borona (< sln. brana, hr. brana, sr. • brana), petrence {< slk. *petrence), szalma (< sln. slama, hr. slama, sr. slama, slk. 1 slama, č. slama), szena (< sln. seno, hr. sijeno, sr. seno, slk. seno, č. seno) itn. (prim. • Kniezsa 1974: 81, 102-103, 420, 486, 499). Slovanski jeziki so najbolj vplivali na 1 izoblikovanje poljedelske, poleg tega pa tudi madžarske krščanske terminologije. Ta ima izposojene slovanske besede kot npr. apaca (< sln. opatica, hr. opatica), bermal (< sln. birmati, hr. čak. birmati, hr. kajk. bermati), kereszt (sln. krst, hr. čak. krst, hr. kajk. krst, slk. krst, č. krest, staro polj. krzest),pilis {< čak.pliš), szent {< stcsl. CBATt, blg. CB^T, sr. svet, hr. svet, sln. svet) itn. {prim. Kniezsa 1974: 62, 89-90, 264, 420-421, 499). Poleg teh dveh terminoloških skupin je bilo prevzetih še mnogo besed iz slovanskih jezikov, ki jih je v svoji monografiji podrobneje obdelal Istvan Kniezsa {1974). Do spremembe smeri slovansko-madžarskih jezikovnih prevzemov je prišlo v 11. in 12. stoletju. K temu je prispevalo več dejavnikov, kot npr. okrepitev madžarske fevdalne države, izoblikovanje cerkvene uprave in ne nazadnje okrepitev trgovskih stikov s sosednjimi državami {Hadrovics 1989: 13). V tem obdobju je veliko madžarskih besed prešlo v sosednje slovanske jezike. Največ jih je bilo pre -vzetih iz cerkvene, državnoupravne in vojaške terminologije. Madžarska poljedelska terminologija je prevzeta iz južnoslovanskih ali zahodnoslovan-skih jezikov. ElödDudas, Vprašanje časa prevzema madžarskih izposojenk v prekmurski knjižni jezik 2 Madžarsko-prekmurski jezikovni stiki ^ 2.0 Začetke madžarsko-slovenskih stikov moramo postaviti v 11. stoletje, ko ® je prekmurski prostor postal del madžarske državne in cerkvene uprave. Severni del Prekmurja je prešel pod Železno županijo in v gyorsko škofijo, južni del pod županijo Zala in najprej pod veszpremsko, leta 1094 pa pod zagrebško škofijo. ^ Takrat se je začelo tesno sožitje med Madžari in Prekmurci, ki je trajalo do konca ^ prve svetovne vojne, tj. do leta 1918. V tem času je bilo Prekmurje del Ogrske. To je pomenilo, da je uradni jezik sicer bila latinščina, vendar pa so imeli ljudje vsakodnevni stik tudi z madžarščino. Vpliv madžarščine je postal še močnejši v drugi polovici 19. stoletja, ko so imele manjšine na Ogrskem čedalje manj pravic do rabe materinščine v šoli in v cerkvi. 2.1 Iz tule zbranega gradiva lahko ugotovimo, da je med prevzetimi madžarskimi besedami največ samostalnikov (npr. aldomaš 'napitnina, likof', beteg 'bolezen', darda 'sulica', katana 'vojak', pelda 'vzor, zgled, primer', šereg 'četa, vojska' itn.) in glagolov (npr. bantüvati 'motiti, žaliti', dičiti 'častiti', engedüvati 'dopuščati, odpuščati', kivanüvati 'želeti', öröküvati 'podedovati', vadlüvati 'priznati' itn.), manj pa je med madžarskimi izposojenkami pridevnikov (npr. butasti 'neumen', čonkavi 'pohabljen, štrcljat', hamišen 'zavisten, nevoščljiv', lendjelski 'poljski', ne- O meški 'plemiški', tolvajski 'tatinski' itn.); druge besedne vrste so še redkejše, npr. ii£ medmet ejnje 'ej'. ^ N 2.2 Madžarske prevzete besede stare knjižne prekmurščine lahko uvrstimo v različne terminološke skupine. Maria Petrov-Slodnjak je v svoji razpravi (Petrov Slodnjak 1978) predstavila naslednje:2 - cerkveno-versko izrazje: aldov 'žrtev', aldüvati 'darovati, žrtvovati', apatur 'opat', apoštol 'apostol', barat 'redovnik', bin 'greh', eršek 'nadškof, ešpereš 'dekan',pišpek/püšpek/püšpök 'škof, templom 'cerkev' itn.; - državnoupravno-vojaško izrazje: djülejš 'sestanek', követ 'poslanec', varmed-ja/varmedjija 'županija', harc 'boj, borba', katana 'vojak', tabor 'tabor' itn.; - pojmi in lastnosti: beteg 'bolezen', hasek 'korist', jal 'neiskrenost, hinavščina', čalaren 'goljufiv, varljiv', hirešen 'slaven', šantavi 'šepav' itn.; - poklici, obrti: bereš 'hlapec na veleposestvu', birov 'sodnik', inaš 'hlapec', matroz 'mornar', sabo/sabou 'krojač', sakač 'kuhar' itn.; - dejavnosti: čujskati se 'drsati se', engedüvati 'odpuščati, dopuščati', mentüvati 'odrešiti', rendelüvati 'ukazati, določiti', salašivati 'prenočevati', zbantüvati 'užaliti' itn.; - deli telesa: bajusi 'brki', čonta 'kost'; - živali: birka 'ovca', cica 'muca', oroslan/oroslanj 'lev', somar 'osel', šarkan 'zmaj' itn.; - rastline: dohan 'tobak', egriš 'kosmulja', krumpli 'krompir', kukorica 'koruza', liliom 'lilija' itn.; 2 Primere navajam po Petrov-Slodnjak (1978) in jih dopolnjujem s tistimi iz svojega gradiva. - pojmi, ki označujejo kakšen prostor: bereg/berek 'močvirje', cintor 'pokoli pališče', hatar 'meja', salaš 'prenočišče', varaš/varoš 'mesto' itn.; N - materialna kultura: cipele 'čevlji', kabat 'plašč', lampaš 'svetilka', parta 1 'deviški venec', šapka 'kapa', vankiš 'blazina' itn.; ^ - količinski pojmi: akouv 'stara merska enota okrog 56 litrov', falat 'kos'; 0 - število: jezero 'tisoč'. (Prim. Petrov-Slodnjak 1978: 309.) S L 2.3 Kot je bilo že omenjeno, moramo začetke madžarsko-slovenskih jezikovnih Q stikov postaviti v 11. stoletje. Prve besede so bile prevzete iz madžarščine v prek-v murščino verjetno že v tem času. Ugotavljanje časa prevzema madžarskih izposojenk v prekmurski knjižni jezik je precej težavno, saj je prva prekmurska tiskana knjiga izšla šele leta 1715. Iz prejšnjih obdobij imamo na razpolago tudi rokopisne pesmarice, katerih tradicija je bila zelo pomembna za oblikovanje in razvoj knji-Z žne prekmurščine (prim. Jesenšek 2005; Orožen 1996). Prvi jezikovni spomenik A prekmurskega jezika je Martjanska pesmarica, pravzaprav dva njena dela, četrti P in peti, ki sta iz 16. stoletja (Novak 1997: 21). Zato lahko rečemo, da so najstarejše 1 madžarske izposojenke tiste, ki jih najdemo v četrtem in petem delu Martjanske peS smarice.3 V nadaljevanju poskušam odkriti starejši sloj madžarskih prevzetih besed prekmurščine in s pomočjo zgodovinskega razvoja madžarskega jezika pokazati, 1 da so bile nekatere besede v prekmurščino izposojene več stoletij, preden so bile v 0 prekmurščini prvič zapisane. Z O 3 Najstarejše madžarsko prevzeto besedje knjižne prekmurščine 3.0 Videli smo, da so prve zapisane madžarske prevzete besede v prekmurščini iz 16. stoletja. Seveda je do prevzema teh besed lahko prišlo veliko prej. Pri ugotavljanju časa prevzema madžarskih izposojenk nam je v veliko pomoč zgodovinski razvoj madžarskega jezika. Raziskovalec ima srečo, ker lahko pri delu uporablja Prevzete madžarske besede v četrtem delu Martjanske pesmarice: alduvati 'darovati, žrtvovati', apoštol 'apostol', batriviti 'opogumljati, tolažiti', batrivno 'pogumno', batrivi-tel 'tolažnik', beteg 'bolezen', betežen 'bolan', cifrani 'okrašen, pisan', časar 'cesar', dičiti 'častiti', dika 'slava', djemant 'diamant', djöndj 'biser', filejr 'vinar', gingavost 'šibkost', hasniti 'uporabiti', hasnovit 'koristen', herceg 'knez, princ', jalnost 'zavist, zmota', jašpiš 'jaspis', jezero 'tisoč', kejp 'podoba, slika', kinč 'zaklad', lampaš 'svetilka', lanc 'veriga', mentuvati 'odrešiti', mešter 'učitelj, mojster', meštrija 'obrt', nemeški 'plemiški', oroslanj 'lev', oroslanski 'levji', orsag 'država', paradižom 'raj', pelda 'vzor, zgled, primer', piac 'tržnica', purgatoriom 'vice', šarcuvati se 'odkupiti se', šmaragduš 'smaragd', tanač 'nasvet', templom 'cerkev', trombita 'trobenta', vadlüvati 'izpovedovati', vadluvanje 'izpovedovanje', zbantuvati 'užaliti, prizadeti'. Prevzete madžarske besede v petem delu Martjanske pesmarice: bašta 'trdnjava', batriviti 'opogumljati, tolažiti', batriven 'pogumen', dičiti 'častiti', evangelišta 'evangelist', gingav 'šibek', harc 'boj, borba', harcovati se 'boriti se', herceg 'knez, princ', horvački 'hrvaški', jezero 'tisoč', kinč 'zaklad', lendjelski 'poljski', orsag 'država', orsački 'državen',paradižom 'raj', šanc 'okop, nasip', tanač 'nasvet', templom 'cerkev', vajda 'vojvoda'. veliko pripomočkov. Madžarski jezikoslovci so doslej sestavili zgodovinski slovar madžarskega jezika (NySz), zgodovinsko-etimološki slovar madžarskega jezika ^ (TESz), zgodovino madžarskega jezika (MNyT), zgodovinsko slovnico madžarskega jezika (MNyTNy) in madžarsko zgodovinsko semantiko (Hadrovics 1992). Poleg ^ teh virov mi je bil v pomoč tudi narečni slovar madžarskega jezika (UMTSz), ki vsebuje podatke iz celotnega Karpatskega bazena. Veliko dragocenih srednjeveških ^ podatkov vsebuj e tudi slovar transilvanske madžarščine (EMSzT). To so bili glavni ^ viri, na katere se je dalo opreti pri ugotavljanju najstarejšega sloja madžarskih prevzetih besed v prekmurščini. CLh 3.1 Pri ugotavljanju časa prevzema madžarskih izposojenk prekmurskega knjižnega jezika so najbolj v pomoč glasoslovna pravila, ki so značilna za srednjeveško ^ madžarščino. M Madžarska prevzeta beseda džündž 'biser' je lep primer za ohranitev prvotnega madžarskega /dž/ na mestu staroturškega /J/. Staroturške besede z vzglasnim soglasnikom /J/ so bile v madžarščino prevzete z /dzs/, ker v madžarščini fonema /gy/ pred 10. stoletjem še ni bilo (MNyT: 304). Pozneje pa se je iz /dzs/ razvil fonem /gy/, ki ga ima tudi današnji madžarski knjižni jezik. Torej je bila smer razvoja taka: staroturš. *jimiš > staromadž. *džsimilcs > madž. gyümölcs 'sadje' (prim. MNyT: 304). V primeru prekmurske besede džündž pa je razvoj takle: sta- O roturš. jinjü > staromadž. *dzsündzs > madž. gyöngy. Prekmurska beseda je torej ii£ ohranila vmesno fonetično razvojno stopnjo med staroturško in sodobno madžarsko ^ besedo, zato jo lahko z gotovostjo štejemo med najstarejše madžarske izposojenke ^ prekmurskega knjižnega jezika. Značilna glasovna sprememba srednjeveške madžarščine je bila, da so kratki ^ samoglasniki postali bolj odprti. To pomeni, da je /i/ > /e/, /u/ > /o/, /o/ > /o/ in /y/ > /0/ (prim. Petrov-Slodnjak 1978: 314; Hadrovics 1985: 48). Od teh premen je najstarejša /i/ > /e/, ki se je začela v 10. stoletju in se je končala pred 14. stoletjem (MNyT: 327). Obdobje prevladovanja premene /u/ > /o/ moramo postaviti med 11. in 14. stoletje, njen vpliv pa je prisoten pri izgovarjanju in zapisovanju latinskih končnic -us, -um še v 16. stoletju (MNyT: 329). Premena /o/ > /o/ se je začela v 11. stoletju, a je šele v 13.-14. stoletju postala bolj intenzivna (MNyT: 329). Najnovejša je premena /y/ > /0/, ki traja od 13. stoletja do začetka 15. stoletja (MNyT: 330). Pregled teh glasovnih premen kratkih samoglasnikov je zelo pomemben, saj med prevzetimi madžarskimi besedami najdemo takšne, ki ohranjajo starejšo podobo sodobne madžarske besede. Torej so nam te premene v pomoč pri ugotavljanju časovnega okvira prevzemanja posameznih madžarskih besed. V luči teh glasovnih premen lahko ugotovimo, da prekm. džündž ohranja prvotni /y/, zato je do prevzema te besede prišlo še pred 13. stoletjem. Prekmurska beseda tenta 'črnilo', ki jo prvič najdemo v KM 1780, kaže rezultat premene /i/ > /e/, torej je morala biti prevzeta med 10. in 14. stoletjem, ker je bila ta premena pozneje manj intenzivna. Beseda tinta 'črnilo', ki je nemška ali madžarska izposojenka, se je prvič pojavila pri Jožefu Košiču (KOJ 1833) in velja za novejši prevzem iste besede namesto starejše tenta. Poleg teh dveh primerov omenjam še tiste prevzete madžarske besede latinskega izvora, ki so v prekmurskem knjižnem jeziku prisotne v najmanj dveh različicah. Take besede so evandjeliom/evangeliom - evandjelium/evangelium 'evangelij', fundamentom - fundamentum 'osnova, temelj', kalendariom - kalendarium 'koledar', plebanoš - plebanuš 'župnik', purgatoriom N -purgatorium 'vice', sakramentom/šakramentom - šakramentum 'zakrament'. Od 1 teh tiste s končnico -om veljajo za starejše, ker izkazujejo delovanje premene /u/ > ^ /o/. Čeprav je premena začela delovati v 11. stoletju, je na latinske končnice -uš in O -um vplivala tudi v 16. stoletju, zato lahko sklepamo, da so bile madžarske besede S latinskega porekla kot evandjeliom/evangeliom, fundamentom, kalendariom, ple-L banoš,purgatoriom, sakramentom/šakramentom prevzete najpozneje do 17. stole- 0 tja. Tiste prevzete besede, ki se končajo na -um, so mlajše. Prekmurski pisci so jih v uporabljali mešano. Pri Števanu Küzmiču (KŠ 1754; KŠ 1771) najdemo evandje-N liom in tudi evandjelium. Besede s končnico -um so čedalje pogosteje uporabljali 1 prekmurski pisci 19. in 20. stoletja. Tako je npr. raba besede fundamentum značilna od Jožefa Košiča naprej, za besedo kalendarium pa imamo prvi podatek šele iz 20. Z stoletja (PJ 1900; IF 1904). A Druga pomembna glasovna premena madžarskega jezika v srednjem veku P je bila labializacija. V okviru te premene so samoglasniki /i/, /i/, /e/ postali labialni 1 (MNyT: 323). Tendenca /i/ > /y/ se je začela v 10. stoletju in je bila močna do 13. S stoletja (MNyT: 326). To pomeni, da prekmurski besedi bin 'greh', pišpek 'škof' ^ ohranjata prvotni madž. /i/ namesto /y/. Tudi ti dve besedi lahko štejemo med naj-1 starejše madžarske prevzete besede v prekmurskem knjižnem jeziku. 0 Za madžarski jezik srednjega veka velja še eno tipično glasovno pravilo, in • sicer harmonizacija samoglasnikov, po katerem so lahko v isti besedi ali samo pa- 1 latalni ali velarni samoglasniki. Ta zakonitost je bila že značilnost pramadžarskega • jezika (MNyT: 126) in se je uveljavila tudi v prevzetih besedah. Tako sta bili npr. 1 srednjevisokonemški besedi hercog in wetage prevzeti v madžarščino kot herceg 'princ' in beteg 'bolezen' in sta prešli tudi v prekmurščino (prim. Hadrovics 1989: 33). Obe besedi se pojavljata v Martjanski pesmarici, a sta bili gotovo prevzeti pred 16. stoletjem, ker harmonizacija samoglasnikov v tem času ni več delovala. 3.2 Poleg zgoraj navedenih glasovnih pravil nam je pri ugotavljanju časa prevzema lahko v pomoč tudi zgodovinska semantika madžarskega jezika. Med prevzetimi besedami v knjižni prekmurščini, prevzetimi iz madžarščine, najdemo tri besede, ki odražajo nekdanji pomen sodobne madžarske besede. Prekmurska beseda beteg 'bolezen' je prevzeta iz madž. beteg, ki je nemškega porekla, prim. srvnem. wetac, wetage 'telesna bolečina, trpljenje, bolezen' (Hadrovics 1992: 216). Ta nemška beseda, ki je prešla v madžarščino, je ohranila svoj pomen, vendar pa se je kmalu pojavila izpeljanka betegseg 'bolezen', zato se je pomen prevzete besede spremenil v 'bolan' (Hadrovics 1992: 216). V prekmurščino je bila beseda prevzeta s prvotnim pomenom 'bolezen', ki v madžarščini ni ohranjen niti v najstarejših zapisih (druga polovica 14. stoletja) (prim. TESz 1: 290), torej je morala biti prekmurska beseda prevzeta najpozneje sredi 14. stoletja. Samostalniku beteg je podobna beseda jal 'neiskrenost, hinavščina', saj odraža starejši pomen sodobne madžarske besede. Madžarska beseda al 'ni pravi' je staro -turškega izvora in je prvotno pomenila 'neiskrenost, hinavščina' (prim. Hadrovics 1992: 215-216; TESz 1: 122; EWUng 1: 20). Iz al je bila s pripono -sag izpeljana beseda alsag 'neiskrenost, hinavščina', ki je kot samostalnik prevzela pomen besede ^ al, ki je prvotno pridevniški, torej 'goljufiv, hinavski' (prim. Hadrovics 1992: 215- ^ 216). Prekmurska beseda je ohranila prvotno besedno vrsto, tj. samostalnik. Prvi ® madžarski podatek iz sredine 14. stoletja za to besedo je že pridevnik (TESz 1: 122), ^ torej je bila beseda v prekmurščino prevzeta najpozneje sredi 14. stoletja. Tretja takšna beseda, ki izkazuje prvotni pomen madžarske besede, je pri- ^ devnik deački/diački 'latinski', pri čemer gre za izpeljanki s pripono -čki iz samo- ^ stalnika deak/diak 'dijak'. Deak/diak je prevzet iz madž. deak/diak 'dijak, latinski', vendar je v pomenu 'latinski' dobil pripono -čki in se je tako prilagodil prekmurskemu jezikovnemu sistemu. Beseda diak je v madžarščini slovanskega porekla, prim. stcsl. gntKt, bol., rus. csl. gnaKt, sr. dijak, vse s pomenom 'diakon' (Kniezsa 1974: 154-155). Razvoj pomena iz prvotnega 'diakon' v madžarščini je Laszlo ^ Hadrovics (1992: 202) razlagal takole: 'pisar' ^ 'študent' ^ 'izobražen človek, ^ književnik'. Razlog za oblikovanje pomena 'latinski' je to, da je bila latinščina na ^ Ogrskem v srednjem veku jezik kulture (Hadrovics 1992: 202). Ta pomen je v madžarščini izpričan od 15. stoletja naprej (TESz 1: 628). Prekmurski različici deak in deački sta starejši od diak in diački, saj kažeta rezultat glasovne premene /i/ > ® /e/, ki je delovala do 14. stoletja. ^ 3.3 Med zbiranjem prevzetih madžarskih besed prekmurskega knjižnega jezika O sem se soočal s tem, da ni redko, da se že zabeležena beseda pojavlja v drugi gla- ii£ sovni podobi. Tu lahko omenim tele primere: deački/diački 'latinski'; evandjeliom/ ^ evangeliom/evandjelium/evangelium 'evangelij'; evandjelišta/evangelišta 'evan- N gelist'; fundamentom/fundamentum 'temelj, osnova'; kalendariom/kalendarium W 'koledar'; mertik/mertük 'mera'; moduš/moudoš 'premoženje'; notarijuš/notariuš/ ^ notaroš/notaruš 'notar'; pišpek/püšpek/püšpök 'škof; plebanoš/plebanuš 'župnik'; purgatoriom/purgatorium 'vice'; sakramentom/šakramentom/šakramentum 'sakrament'; tenta/tinta 'črnilo'; varaš/varoš 'mesto'. Večina teh različic se pojavlja hkrati, vendar nekaj parov odraža različne čase prevzema. O premeni /u/ > /o/ je že bilo povedano, da je zajela tudi končnice prevzetih latinskih besed. Tudi med tu navedenimi primeri je mnogo takšnih, ki se pojavljajo tako z /u/ kot z /o/. Od teh različic so starejše tiste, ki imajo /o/ namesto /u/. Zanimiv pa je par pišpek/püšpek - püšpök 'škof, saj zadnji že odraža rezultat labializacije /i/ > /y/ in /e/ > /0/. Za različico püšpök imamo prvi podatek v Agustičevem Prijatelu, nato v PJ 1898 in v IF 1904. Za primerjavo pa je beseda püšpek zapisana že v KŠ 1754 in se pojavlja tudi v zadnjem pregledanem besedilu KLJ 1913. Različica pišpek je enkratnica, zapisana v KOJ 1848, sicer pa je ohranila najstarejšo podobo te madžarske besede. Zanimiv je tudi primer varaš - varoš 'mesto'. Različica varaš je starejša in je v madžarščini izpričana od leta 1015 (TESz 3: 1093), v prekmurščini pa je prvič zapisana v ABC 1725. Različica varoš je v madžarščini izpričana od leta 1198 (TESz 3: 1093) in je bila dalj časa v rabi hkrati z različico varaš. V prekmurščini jo prvič najdemo v KOJ 1845, potem še v knjigah KOJ 1848, AIN 1876, AIP 1876, ŽJ 1910. Zato lahko rečemo, da tudi prekmurski podatki potrjujejo prvotnost različice varaš, saj se varoš pojavlja le sredi 19. stoletja. Madžarski podatki pa nakazujejo, da mora biti različica varaš zelo stara, torej je v prekmurščino prešla najpozneje do konca 15. stoletja, ker je pozneje v madžarščini različica varoš izpodrinila prvotno varaš Z (prim. TESz 3: 1093). 1 Beseda mertik/mertük 'mera' je primer z že predstavljeno labializacijo. Torej ^ je različica z /i/ starejša. Problem tenta - tinta je bil že predstavljen (v 3.1) v zvezi O z glasovnimi premenami. S L O 4 Zaključek N V prispevku sem poskusil predstaviti najpomembnejša vprašanja o času prevzema 1 madžarskih besed v prekmurskem knjižnem jeziku. Predstavljen je bil najstarejši sloj prevzetih madžarskih besed, ki jih lahko najdemo v četrtem in petem delu Z Martjanske pesmarice. Moj cilj je bil pokazati, da lahko s pomočjo madžarskih gla- A sovnih premen in poznavanja zgodovinske semantike povečamo število najstarejših P madžarskih prevzetih besed in razširimo tudi časovni okvir prevzemanja. Pregled 1 po teh merilih je pokazal, da beteg, bin, deački, džündž, herceg, jal,pišpek, tenta in S varaš veljajo za najstarejše madžarske izposojenke v prekmurskem knjižnem jeziku. ^ Vse te besede so bile prevzete najpozneje do 15. stoletja, tj. vsaj dobro stoletje prej, 1 preden so bile prvič zapisane v Martjanski pesmarici. 0 O Viri ABC 1725 = ABECEDARIUMSZLOWENSZKO, za Drobno Detzo von fzpüscheno, 1725 AIN 1876 = Imre Agustič, NÄVUK VOGRSZKOGA JEZIKA. ZA ZACSETNIKE, Budapest, 1876. AIP 1876 = Imre Agustič, PRIJÄTEL. Znanoszt razserjüvajöcse meszecsne novine, Buda-Pest, 1876. IF 1904 = Franc Ivanocy, NÄJSZVETEJSEGA SZRCA JEZUSOVOGA VELIKI Kalen-där Za Lüdsztvo Na 1904-to Presztopno Leto, I. letni tecsäj, Szombotel, 1904. KLJ 1913 = Jožef Klekl (prev.), Skrovnost Marijina Ali List OdRobstva Preblažene Device. Spisao Blaženi Montfortski Grignon Ludovik, Radgona, 1913. KM 1780 = Mikloš Küzmič, SZLOVENSZKISZILABIKÄR, Z-STEROGA SZE DE-CZA STETIMORENAVCSITI, Z-NIKIMIREJCSNICZAMINAVKUPEpod Prespan Stampanya däni, Sopron, 1780. KOJ 1833 = Jožef Košič, Krätki Nävuk Vogrszkoga Jezika za Zacsetn^ke, vödäni od Goszpona Szalay Imrea. Na Vandalszka Vüszta prenesseni po Kossics Jö'sefi, Gornyo-Szinicskom Plebänosi. Sztroskom Plemenite 'Seleznoga Värmegyeva Obcsine vöstampani, Gradecz, 1833. KOJ 1845 = Jožef Košič, ZOBRISZANI Szloven i Szlovenka med Mürov in Räbov, Körmend^n, 1845. KOJ 1848 Jožef Košič, Zgodbe VOGERSZKOGA KRÄLESZTVA. Szpiszao Kossics ^ Jozsef plebänos na gorejnyem Szin^ki, Szombothel, 1848. ^ KŠ 1754 = Števan Küzmič, VORE KRSZTSÄNSZKE KRÄTKI NÄVUK CSISZ- ® TE REJCSI BO'ZE VO ZEBRÄNII NA NYOU Vfzejm vernim vu vfzäkom ^ fzküsävanyi na podperanye, vu nevouli na pomäganye, vu fzmrti na trouft, ino potomtoga na vekivecsno zvelicsanye, Pouleg n^fteri fzem fzpodobni ^ MOL^TEVINO PEJSZEN, Nazäj gori poczimprani, Halle, 1754. KŠ 1771 = Števan Küzmič, NOUVIZÄKON ALI TESTAMENTOM GOSZPODNA ^ NASEGA JEZUSA KRISZTUSA ZDAJ OPRVICS zGRCSKOGA NA SZTÄRI ^ SZLOVENSZKI JEZIK OBRNYENI PO STEVAN KUZMICSISURDÄNSZ- ^ KOM. F., Halle, 1771. PJ 1898 = Jožef Pustai (prev.), PADUÄNSZKISZVETI ANTON INO KRÜH SZI-ROMÄKOV. NÄVO VRÄSZTVO ZA NEVOL ZSIVLENYA. Z dopüscsenyom »Szvetoga Stevana Drüstva« na sztäri szlovenszki jezik obrnyeno, Szent--Gotthard, 1898. PJ 1900 = Jožef Pustai, MÄLA MOLITVENA KNIGA z potrejbnimi molitvami i vno-gimi peszmami za katholicsänszko mladezen. Szp^szana po Pusztai Jozsefi skolniki I. natisz, Szt-Gotthard, 1900. ŽJ 1910 = Janoš Županek, VÄLEN BOJDI JEZUS KRISZTUS! MRTVECSNE PE- SZMI, Szobota - Lendava, 1910. O hH Literatura N H Dudas 2012 = Elod Dudas, Primerjalni zgodovinski razvoj prekmurskega črkopisa, ^ Jezikoslovni zapiski 18 (2012), št. 2, 149-165. EMSzT 1975- = Erdelyi magyar szotörteneti tär 1-13, ur. Attila T. Szabo, Budapest Akademiai Kiado - Bukarest: Kriterion, 1975 -. EWUng 1993-1997 = Etymologisches Wörterbuch des Ungarischen 1-3, ur. Lo-rand Benko, Budapest: Akademiai Kiado, 1993-1997. Hadrovics 1975 = Laszlo Hadrovics, Szavak es szOläsok, Budapest: Akademiai Kiado, 1975. Hadrovics 1985 = Laszlo Hadrovics, Ungarische Elemente im Serbokroatischen, Budapest: Akademiai Kiado, 1985. Hadrovics 1989 = Laszlo Hadrovics, A magyar nyelv kelet-közep-europai szelle-mi rokonsaga, v: Nyelvünk a Duna-täjon, ur. Janos Balazs, Budapest: Tan-könyvkiado, 1989, 7-46. Hadrovics 1992 = Laszlo Hadrovics, Magyar törteneti jelentestan: rendszeres gya-korlati szokincsvizsgälat, Budapest: Akademiai Kiado, 1992. Jesenšek 2005 = Marko Jesenšek, Nastanek in razvoj prekmurskega jezika, v: Marko Jesenšek, Spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor, Maribor: Slavistično društvo Maribor, 2005 (Zora 33), 26-38. Kniezsa 1974 = Istvan Kniezsa, A magyar nyelv szläv jövevenyszavai I/1-2, Budapest: Akademiai Kiado, 21974 (11955). MNyT 2005 = Magyar nyelvtörtenet, ur. Jeno Kiss - Ferenc Pusztai, Budapest: W Osiris Kiado, 2005. N MNyTNy 1-2 = A magyar nyelv törteneti nyelvtana 1-2, ur. Lorand Benko, Buda-1 pest: Akademiai Kiado, 1991-1995. ^ Novak 1997 = Vilko Novak, Prekmurska Martjanska pesmarica, v: Martjanska pe-O smarica, ur. Vilko Novak Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1997, 3-64. s NySz 1-3 = Gabor Szarvas - Zsigmond Simonyi, Magyar nyelvtörteneti szotar L 1-3, Budapest: Hornyanszky, 1890-1893. 0 Orožen 1996 = Martina Orožen, Prekmurski knjižni jezik, v: Martina Orožen, Po-v glavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika od Brižinskih spomenikov do Kopitarja, Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1996, 356-372. Petrov-Slodnjak 1978 = Maria Petrov-Slodnjak, Zu den ungarischen Lehnwörtern Z in der regionalen Schriftsprache des Prekmurje im 18. und 19. Jahrhundert, A Studia Slavica Academic Scientiarum Hungaricx 24 (1978), št. 2, 295-328. P TESz 1-4 = A magyar nyelv törteneti-etimolögiai szötära 1-4, ur. Lorand Benko, 1 Budapest: Akademiai Kiado, 1967-1984. s UMTSz 1-5 = Uj magyar tajszötar 1-5, ur. Eva B. Lorinczy, Budapest: Akademiai K Kiado, 1979-2010. Z 0 0 Timing of Hungarian Loanwords into Standard Prekmurje Slovenian Summary This article deals with certain specific features of Hungarian words borrowed into standard Prekmurje Slovenian. The main part of the article focuses on the timing of Hungarian loanwords and on how the relative time of borrowing individual words can be established despite the fact that the first recorded words can only be found in the fifteenth-century Martjanci hymnal. By recognizing certain phonological and semantic characteristics of medieval Hungarian, it is possible to define the time when individual Hungarian words were borrowed, even before they were first written down in the Prekmurje dialect. Important changes include increased openness of short vowels, labialization, and vowel harmony. In addition, there are examples in which the Prekmurje dialect preserved the original meaning of borrowed words from Hungarian that are no longer used in modern Hungarian. From this it is possible to conclude that the oldest Hungarian loanwords in standard Prekmurje Slovenian are beteg 'illness', bin 'sin', deački 'Latin', džündž 'pearl', herceg 'prince', jal 'malicious', pišpek 'bishop', tenta 'ink', and varaš 'town'. Sistem SLOnar: povedne oznake slovenskih narečnih različkov (od narečne skupine do idiolekta) Cobiss: 1.01 Peter Weiss - Karmen Kenda-Jež ^ m CLh Pri dialektološkem delu na slovenskem jezikovnem ozemlju se zaradi gospodarnosti za zemljepisno določanje razširjenosti posameznih jezikovnih pojavov uporabljajo pretežno priložnostne krajšave ali oznake raziskovalnih točk ali območij. Še najbolj ustaljeno, vendar manj povedno je številčno označevanje krajev v Slovenskem lingvističnem atlasu (2011-). Sistem SLOnar (iz slovenska narečja) omogoča enotno označevanje zemljepisnih podatkov v q slovenski dialektologiji. S kombinacijo kratic se da v njem enoumno označiti narečno skupino, narečje, podnarečje in raziskovalno točko (z državo, v kateri se nahaja obravnavani kraj) vse do posameznega govorca ali informatorja. Ključne besede: slovenščina, narečja, krajevni govori, imena narečij, označevanje krajevnih govorov Z The SLOnar System: Informative Labels for Slovenian Dialect Varieties ^ (From Dialect Group to Idiolect) M Dialectology work on Slovenian linguistic territory primarily uses ad hoc abbreviations or labels for research points or areas when defining the geographical range of individual linguistic features for efficiency. The numeric marking of places in the Slovenski lingvistični atlas (Slovenian Linguistic Atlas, 2011-) is the most established, but less communicative. The SLOnar system (standing for slovenska narečja 'Slovenian dialects') makes possible the uniform designation of geographical data in Slovenian dialectology. By combining individual abbreviations in it, one can unambiguously designate the dialect group, dialect, subdialect, and research point (and the country where the place studied is located) all the way down to the individual speaker or informant. Keywords: Slovenian, dialects, local dialects, names of dialects, designating local dialects 1 Namen 1.1 SLOnar (iz slovenska narečja) je sistem za enoumno in jasno označevanje slovenskih narečnih govorov (in govorcev) s kraticami. Prav pride v narečnih opisih, gradivskih zbirkah, razpravah, obsežnejših narečnih slovarjih, naslovih, seznamih, kazalih, indeksih in drugih predstavitvah narečnega gradiva, torej predvsem povsod tam, kjer obravnavamo več kot eno narečno skupino ali več kot en govor, pa tudi pri pedagoškem delu. Če se je v zadnjem desetletju v zvezi s Slovenskim lingvističnim atlasom (SLA) celo v naslovih razprav uveljavilo nujno potrebno razlikovanje med številko vprašanja in raziskovalne točke (na način SLA V001 in SLA T314), se lahko N v položajih, v katerih je številka točke za SLA premalo povedna, pri veliki večini 1 slovenskih krajev pa je tako ali tako ni, uporabi povedna oznaka iz sistema SLOnar. ^ Omogoča gospodaren, nazoren in zato prijaznejši način označevanja narečnih raO zličkov, ki se govorijo v posameznih krajih obravnavanih narečnih prostorov (to je S označevanje na prvi ravni ali osnovno označevanje - gl. razdelek 3) in ki jih govo-L rijo posamezniki (možno označevanje na drugi ravni ali razširjeno označevanje - gl. Q razdelek 4). Tako se da na vse druge kraje razširiti sorazmerno omejeno število ra-v ziskovalnih točk za SLA (gl. SLA 1.2: 30-43; SLA 1.1: 12-14), ki so zdaj označene s številkami od 1 do trenutno 417.1 Prvotno številčenje (»Ramovševa mreža«, končana pred letom 1952 - Benedik 1999: 106-109) je predvidevalo pred arabsko številko kraja (»staro oštevilčenje« - Benedik 1999: 114, 128) še navedbo narečne skupine z Z rimsko številko na način XI/266 (= Vitanje, kjer XI pomeni »Štajersko« - Benedik A 1999: 109). V SLA ima ta govor, ki spada v južnopohorsko narečje, to pa med narečja P štajerske narečne skupine, »veljavno« (Benedik 1999: 114, 128) številko 352 (kot raz- 1 iskovalna točka je v SLA označen s T352), ki sama zase ne pove kdo ve koliko. S ^ 1.2 Kratična oznaka npr. za točko Vitanje v sistemu SLOnar vsebuje veliko več 1 podatkov (gl. preglednici 1 in 2) in je lahko pojasnjevalno dopolnilo številčne oznake 2 iz SLA: O z O ŠjVit (= SLA T352 Vitanje): Š - štajerska narečna skupina: narečna skupina je vedno predstavljena z veliko črko; j - južnopohorsko narečje: narečje je vedno predstavljeno z malo črko; Vit - Vitanje: kraj je vedno zastopan s tričrkovno oznako + [I|, [A], [M], [H*| za govore zunaj Slovenije, tj. v Italiji in Avstriji ter na Madžarskem in Hrvaškem (pri teh na Hrvaškem z relativizacijo, razloženo v opombi 2), ali [S| za govore v Sloveniji, gledano s stališča zunaj Slovenije (prim. 5.1), ali pa vedno in dosledno tudi z oznako za državo. 1.3 V osnovi gre za prilagojene in prilagodljive kratice posameznih narečnih skupin, narečij in govorov, saj se jih da za konkretne potrebe krajšati z opuščanjem odvečnih podatkov ali širiti z novimi potrebnimi (prim. 5.1). V SLOnarju so razpo -rejene v vejnati strukturi, kjer je na eni strani pojem slovenska narečja (ta ni označen, ker je izhodiščen in zato samoumeven), na drugi pa govor posameznega kraja (na prvi ravni) oz. posameznika (na drugi ravni). Pojem slovenski govor je večinoma enoumen, kdaj pa lahko relativen: na jezikovno mešanih robovih slovenskega etničnega ozemlja na stiku z romanskim, nemškim in madžarskim jezikom lahko to pomeni zapis idiolektov zadnjih slovenskih govorcev ali celo popis iz slovenskih narečij prevzetih prvin v govoru neslovenskojezičnih posameznikov, v sorazmerno Podatek Jožice Škofic, ki na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani vodi projekt Slovenski lingvistični atlas, 9. 10. 2014. širokem pasu slovensko-hrvaškega narečnega kontinuuma pa možno jezikovnoraz- ^ vojno in/ali j ezikovnosistemsko opredelitev različka.2 ^ SLOnar je orodje, ki lajša pregled nad slovenskimi narečji in govori, s ® tem pa tudi razpravljanje o njih. Razširitev s podatki o posameznih govorcih pa ^ omogoča sprotno preverjanje vrednosti uporabljenega gradiva (glede na starost, spol, mobilnost in druge podatke, ki jih je o informantu zbral raziskovalec). 1.4 Osnova za razvrščanje zemljepisnih enot v narečne skupine, narečja in pod-narečja so bili podatki na narečni karti Tineta Logarja in Jakoba Riglerja oz. na njeni popravljeni različici v SLA 1.1: 11. Med zadnjimi upoštevanimi dopolnitvami ^ je razprava Mateja Šeklija o narečni opredelitvi točk SLA na Hrvaškem na podlagi odsotnosti »definicijskih lastnosti kajkavščine« (Šekli 2013: sedem govorov ^ - MrBan[H*|, ŠsHuS[H*|, ŠbDub[H*|, DkČab[H*|, DkRav[H*|, RGo[H*|, PiBre[H*| - je razvojno uvrstil v ^ ustrezna narečja in narečne skupine). Za zdaj so bile torej pri izhodiščni strukturi sistema SLOnar upoštevane samo tiste dialektološke razprave, ki so se izrecno lotevale vprašanja mednarečnih meja oz. ustreznejše razvrstitve govorov v višje enote. Že samo pripisovanje oznak in uvrščanje govorov posameznih krajev v SLOnar na podlagi trenutno veljavne narečne karte pa je opozorilo na vrsto odprtih vprašanj, ki jih bo treba rešiti bodisi z natančnejšo opredelitvijo klasifikacijskih meril (prim. Rigler 1963a: zlasti 43, 47-48, 62; Šekli 2009) bodisi z dodatnimi raziskavami na O terenu. Tako npr. govora krajev T072 Zatolmin in T073 Čiginj po Logar-Riglerjevi karti (1983) spadata v obsoško narečje, v Logarjevih Slovenskih narečjih pa sta pred- ^ stavljena kot del tolminskega narečja (T073: Logar 1975: 42, 99; 1993: 51-52, 122; N T072: Logar 1993: 50). Iz omenjenih del je očitna tudi možna razlika med ploskovnim W in točkovnim načinom opredeljevanja posameznega govora: govor Vnanjih Goric ^ (T229) po Logar-Riglerjevi karti spada v dolenjsko narečje, v Slovenskih narečjih pa je opredeljen kot dolenjsko-gorenjski (Logar 1993: 36) oz. dolenjsko-gorenjsko--rovtarski govor (Logar 1993: 112). Podobno še T101 Sovodnje - Savogna d'Isonzo, T102 Miren, T103 Renče (kraško narečje : briško-kraški govori) in T040 Šentanel (podjunsko narečje : podjunsko-mežiški govor). Skratka, ker »narečja [...] večinoma sploh nimajo svojih mej jasno določenih drugje kot na dialektoloških kartah« (Rigler 1975: 27), bi morala vsaka sprememba uveljavljene oznake temeljiti na ustrezni študiji, ki bi bodisi dokazovala (ne)ustreznost dosedanje razvrstitve bodisi opisala prehodnost oz. mešanost govora. Za sam sistem SLOnar je pri tem pomembno vprašanje, kako označiti točke s prehodnih in mešanih narečnih območij. Podrobnejšega Npr. Šekli (2013: 3): »V [...] prispevku je pridevnik slovenski uporabljan v genetolingvistič-nem pomenu 'ki je del slovenskega diasistema oz. slovenskega jezika, tj., ki izkazuje sploš-noslovenske (in morebitne nesplošnoslovenske) jezikovne inovacije'.« Ker se govorci teh govorov (navadno) narodnostno opredeljujejo za Hrvate, v hrvaški in srbski dialektologiji pa je v nasprotju s slovensko pri klasifikaciji narečij kot prednostno uporabljeno sociolin-gvistično merilo razvrščanja na podlagi narodnostne (in verske) opredelitve samih govorcev (prim. Lisac 2003: 9: »U ovoj knjizi obradeni su štokavski i torlački idiomi, kojima govore Hrvati«; Ivic 2009: 7: »[S]rpskima možemo smatrati one dijalekte kojima govore Srbi, odnosno populacije koje svoj govor nazivaju srpskim«), so v sistemu SLOnar raziskovalne točke na Hrvaškem vedno dodatno označene z zvezdico ([H*|; prim. 1.4). Z popisa teh območij za celotno slovensko jezikovno ozemlje namreč še nimamo. Za zdaj so z oznako za mešane govore (x) opremljeni mešani kočevski govori (Xx) in N slovenskogoriško-prekmurski govor Žetincev (MxŽet; = Sicheldorf, Radgonski kot, 1 SLA T414; prim. Zorko 1989 in gradivo za SLA, ki ga je popisala Mojca Horvat). ^ Prehodne govore bi lahko po enakem načelu (raba črk iz neslovenskega dela abecede) označevali s črko y. Posebno pozornost bo treba nameniti dokončni uvrstitvi S govorov, ki so bili za SLA zapisani v zadnjem obdobju, po letu 2000, ob pripravi L prvih zvezkov SLA. Gradivsko jih večinoma lahko uvrstimo med t. i. delne zapise 0 (Benedik 1999: 104), kar pomeni, da obseg zbranega gradiva še ne omogoča fonolo-v gizacije zapisa oz. dokončnega opisa sistemskih lastnosti govora. Načrtnejše raziskave so bile opravljene le za področje dolenjskega kostelskega narečja (Dk). Januška Gostenčnik je v svoji doktorski disertaciji (Gostenčnik 2013) izdelala fonološke opise za T279 Babno Polje (BPo), T410 Čabar (Čab[H*|), T411 Ravnice (Rav[H*|), T281 Z Osilnica (Osi), T416 Vas (Vas), T283 Banja Loka (BLo) in T412 Ravna Gora (rGo[H*|) A ter nakazala predlog za morebitno nadaljnjo členitev tega narečja (2013: 264-265). P Podobno je že danes mogoče na podlagi dosedanje literature predvideti morebitne 1 premike, npr. T010 Marija na Zilji - Maria Gail (Lausegger 1989; Pronk 2009: ix, S 6); T049 Pernice (Zorko 2009: 48-64) itd. ^ Novejši popravki in premiki narečnih mej so večinoma rezultat novih ali 1 podrobnejših terenskih raziskav. Članki Jakoba Riglerja (1963a; 1975) in Mateja 0 Šeklija (2009; 2013) pa usmerjajo predvsem k ponovnemu tehtanju (enotnih?) razvr- • ščevalnih meril in stopnje njihovega upoštevanja v dosedanjih klasifikacijah, kar je 1 naloga, ki bi morala povezati dialektologe s teh raziskovalnih področij. • Navedene povedne oznake in drugi podatki v preglednici SLOnar so torej 1 odprti za nadaljnje dialektološke izsledke (prim. 8.2), saj se jih ravno v tem sistemu da ustrezno dokumentirati ter hkrati jasno in gospodarno označevati. 2 Označevanje narečnih skupin in narečij (ter podnarečij) 2.1 Narečne skupine in narečja (o teh dveh pojmih gl. Greenberg 2002: 25) so v sistemu SLOnar označeni z začetnicami. Štirje odstopi od tega načela (v od vsega približno 50 enotah) so nujni, za razumevanje pa niso usodni in se jih da hitro naučiti in usvojiti. Načelo pravičnosti seveda govori za to, da bi bili nesistemsko preimenovani obe narečni skupini z začetnico P (panonska in primorska) in nekaj narečij v istih narečnih skupinah z isto začetnico. Vendar se zdi polovičnost še vedno boljša kot dosleden in popoln beg od kakršne koli povezave z imenom narečne skupine ali narečja. 2.1.1 Črka P je bila dodeljena primorski narečni skupini, saj je panonsko lažje miselno izenačiti z Muro, zato je za panonsko narečno skupino izbrana oznaka M. 2.1.2 V panonski narečni skupini se srečata prekmursko in prleško narečje - ker bi pri zadnjem ob onaglasitvi zapisali naglasno znamenje nad črko r, je prleško narečje označeno z r (in prekmursko s p). - Notranjsko in nadiško narečje se z enako začetnico srečata v primorski narečni skupini - zadnje lahko povežemo s Špetrom, zato za nadiško narečje oznaka š (in za notranjsko n). - V štajerski narečni skupini pride do prekrivanja pri srednjesavinjskem in srednještajerskem narečju, zato je zadnje označeno s š (in srednjesavinjsko s s). Prav tako v tej na- ^t rečni skupini je bilo treba zaradi preobremenjenosti črke k razločiti kozjaško in Ji^ kozjansko-bizeljsko narečje - zadnje zato dobiva oznako b (kozjaško pa k). ^^ 2.1.3 Podatek o podnarečju je lahko pripisan takoj za krajšavo narečja v obliki #r (Pi#r = rižansko podnarečje primorskega istrskega narečja) (prim. 5.1 ter preglednici ^ 1 in 2). m 3 Označevanje krajev CLh 3.1 Tričrkovne oznake krajev, tudi tistih, ki jih ni v SLA, so tvorjene po tehle ^ načelih. M 3.1.1 Vzamemo prve tri črke enobesednega imena (pri Igu je zaradi sledenja tričr-kovnemu načelu zapis Igq): Mar = Markovci. Pri (možnem) sovpadu tako tvorjenih okrajšav se odločimo za razlikovanje, npr. Šej = Šentjur in Šer = Šentrupert. 3.1.2 Pri večbesednih krajevnih imenih, ki so pisana z vsaj dvema velikima začetnicama, vzamemo prvi dve črki iz jedrne besede in prvo črko iz pridevnika na levi strani ali pridevka na desni, predlog pa zanemarimo: SKr = Spodnje Kraše, ŠmD = Šmartno ob Dreti. Možni trk med pridevnikoma Srednji in Spodnji ipd. (npr. pred O Jarše) lahko preprečimo z odstopom od tega pravila: SrJ = Srednje Jarše in SpJ = ii£ Spodnje Jarše: prijaznost naj bo pred lesenimi in železnimi pravili, saj zato so po- ^ vedne oznake slovenskih govorov sploh predlagane. 3.1.3 Pri večbesednih imenih, ki so v kakem delu pisana z malo začetnico, vzamemo W prvi dve črki iz prvega dela, ki je pisan z veliko, in z veliko pripišemo prvo črko sestavine, tudi če je sicer pisana z malo začetnico, predlog in morebitni preostanek krajevnega imena pa zanemarimo: NoM = Novo mesto, StT = Stari trg pri Ložu ali Stari trg ob Kolpi, ŽiV = Žitara vas, OpS = Opatje selo, UrS = Uršna sela. 3.1.4 Pri tričrkovni oznaki kraja, ki ga uvedemo na novo, je treba paziti le na to, da je drugačna od že izbranih v konkretnem narečju, nikakor pa ne sme motiti enaka krajevna oznaka v drugem narečju, ker do neprijetnih srečevanj oznak sploh ne sme priti: če bi, takoj dobita razširitev z oznako narečja in narečne skupine (npr. KrPod[A| = Podravlje - Föderlach v rožanskem narečju in KpPod[A| = Podgora - Unternberg v podjunskem narečju, oboje v koroški narečni skupini v Avstriji). 3.2 Dober način označevanja govorov posameznih vasi je predstavil že Jakob Rigler v knjigi Južnonotranjski govori (Rigler 1963: 8), kjer je na omejenem raziskovanem območju med Snežnikom in Slavnikom krajem z upoštevanim gradivom (raziskovalnim točkam) za knjigo pripisal kratice s po dvema črkama, ki sta se pojavili v imenu, in sicer začetno in še eno, praviloma soglasnik: Ar = Artviže, Čl = Čelje, Čp = Čepno, DK = Dolnja Košana, Dl = Dolenje itd. (prim. tule razdelke 3.1-3.1.4). -Dvočrkovne so tudi kratice krajev v Slovarju govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami Petra Weissa (1998: 21). - Slovar srbskih govorov Vojvodine 1-10 (RSGV 1-2) ima zapisane oznake posameznih krajev (vseh je blizu 236) na način Be = Berkasovo, Knk = Klenak, SB = Stari Banovci, Z = Zrenjanin, v prvem zvezku (RSGV 1: 24-27) še ločeno po skupinah, ki jih predstavljajo pokrajine Srem, W Bačka in Banat ter kraji na Madžarskem in v Romuniji, od drugega zvezka (RSGV 2: N 12-14) naprej pa so kraticam in razvezavam krajev v enem samem seznamu pripisane 1 ustrezne pokrajine. (To je bilo uvedeno v slovar in ohranjeno do zadnjega, desetega zvezka na pobudo zapisanega v slovenski oceni tega slovarja - prim. Weiss 2001: o 456.) Način označevanja raziskovalnih točk, kakršen je predstavljen tule v sistemu s SLOnar, bi ob nekaj več porabljenega prostora predvsem tujcem omogočal veliko L boljšo orientacijo v vojvodinskem slovarju in tudi prostoru. Prim. še nekatere podobne načine: - Karničar 1990: 9, kjer so posamezni kraji (v nemško pisani knjigi) navedeni na način [B] = Untervellach/Spodnja Bela, [K] = Trögern/Korte in [Š] = Schaida/ Šajda ipd.; Z - Greenberg 2002: 201-205, kjer so krajevna in vodna imena na kartah okrajšana A na način Bd = Bled, St = Sotla; P - Filipi - Giudici 2012: 38-39 (ki je tule le vzorčni primer za več atlasov Gorana 1 Filipija in sodelavcev), kjer so kraji v Istri in okolici označeni na način NV/Vn = s Nova vas/Villanova, Bu = Buje/Buie, R/F = Rijeka/Fiume, ML/LP = Mali Lošinj/ K Lussinpiccolo ipd. - O označevanju krajev in njegovi razširitvi z označevanjem 1 posameznih govorcev v cerkljanskem slovarju (Kenda-Jež 2002) prim. 4.2. 0 1 4 Označevanje posameznih govorcev 1 4.1 Z razširitvijo podatka o kraju zapisa (torej na prvi ravni) lahko nedvoumno, na kratko in kar se da jasno označimo in razberemo (na drugi ravni) celo posameznega informatorja, katerega podatki so poljubno, bolj ali manj okrajšano zapisani za vezajem, v konkretnem primeru recimo za govorko Antonijo Levar iz Spodnjih Kraš, rojeno leta 1908: ŠzSKr-AL (z dodano rojstno letnico ŠzSKr-AL1908). Iz razširjene oznake DkDel-JG ali DkDel-JG1908 lahko razberemo, da gre za dolenjsko narečno skupino, kostelsko narečje, govor vasi Delač, podatek pa je prispeval Jože Gregorič (rojen leta 1908, če se odločimo za (razlikovalno) navajanje rojstnih letnic). Medtem ko so v SLOnarju osnovne povedne oznake vsaj točk v SLA predpisane ali pa se bodo kot take šele vzpostavile, je oznaka informatorja seveda lahko poljubna, čeprav bi bilo dobro izhajati iz kombinacije začetnic imena in priimka, ki sta potem pri naslednjih, ki bi bili enaki že vzpostavljenim, lahko razširjeni. Tako bi govorec Anton Levar, roj. 1904, iz Spodnjih Kraš lahko dobil ob obstoječi oznaki ŠzSKr-AL za Antonijo Levar oznako ŠzSKr-AnL ali pa z dodano rojstno letnico ŠzSKr-AL1904. V dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU se hranijo zvočni zapisi (posnetki) iz točke T236 Nova vas (na Blokah), ki jih je leta 2013 prispeval Franc Škrabec, rojen leta 1931. Razširjena oznaka tega informatorja je zato lahko DdNoV-FŠ1931(2013), lahko pa tudi samo DdNoV-FŠ, če je iz spremljevalnih podatkov razvidno tisto, kar je zdaj izraženo z letnicama. Letnice v oznaki je smiselno zapisovati le razlikovalno in kadar je potrebno, ne pa kar nasploh in vedno. Natančnejši datum se lahko zapiše v standardni obliki LLLL-MM-DD. Seveda pa so načeloma ob drugačni ureditvi spremnih podatkov letnice rojstva ali zvočnega zapisa zapisane v posebnih razdelkih in morda pre- ^t glednicah v knjigi, razpravi ipd., v bližini razvezave krajšav. • o 4.2 Karmen Kenda-Jež je v osrednjecerkljanskem slovarju (A-K) v svoji doktorski disertaciji Cerkljansko narečje: teoretični model dialektološkega raziskovanja ^ na zgledu besedišča in glasoslovja (Kenda-Jež 2002) jasno in enoumno označila ^ ponazarjalne primere posameznih govorcev: v kratici je uporabila kombinacijo polkrepke pisave za raziskovalno točko ter manjših navadnih velikih črk za infor-mante, npr. C-gp (= Cerkno - Gabrijel Peternelj) in manjših navadnih malih črk za informatorje, npr. L-mv (= Lazec - Marica Vučko) (Kenda-Jež 2002: 172-174; o razliki med pojmoma informant in informator gl. Prunč 1980: 38). ^ 5 Primeri različno izdatnega označevanja 5.1 Kdor potrebuje oznake le iz ene narečne skupine ali iz enega narečja ali iz enega podnarečja (prim. Riglerjev primer, naveden v 3.2), lahko prvo (veliko) črko, ki nakazuje narečno skupino, ali prvi dve črki (veliko in malo), torej oznako narečne skupine in narečja, iz celote izpusti, tako da ostane le pri uveljavljenih in O na novo uvedenih tričrkovnih oznakah krajev. Prav tako je mogoče opustiti poda- ii£ tke o državi čisto na koncu, če so vse raziskovalne točke v isti državi, ali z italijanskega raziskovalnega stališča ukiniti podatek o Italiji in uvesti ustreznega za N Slovenijo (tako da bi imeli npr. točko iz Italije z oznako PšMat in točko iz Slovenije W z oznako PšLiv[S|), sploh pa - in to je pomembno - podatke o podnarečju v obliki #r ^ (Pi#r = rižansko podnarečje primorskega istrskega narečja). Pri tem se uporabnik (pisec, sestavljalec seznama, raziskovalec ... ) ravna glede na globino, potrebe in načela pri označevanju. - Tule zapisano izhodišče je maksimalno, vendar pa so krajevni govor in drugi podatki ob njem lahko predstavljeni različno izdatno: Pi#rBol[I| = primorska narečna skupina, istrsko narečje, rižansko podnarečje, Bolju- nec - Bagnoli della Rossandra, Italija (stolpec Go#pOzn v preglednici 2) PiBol[I| = brez podatka o podnarečju (stolpec GoOzn) Pi#rBol = brez podatka o državi PiBol = brez podatkov o državi in podnarečju i#rBol = brez podatkov o narečni skupini in državi iBol = brez podatkov o narečni skupini, podnarečju in državi Bol = oznaka krajevnega govora, brez podatkov o narečni skupini, narečju, podna- rečju in državi Pi = primorsko istrsko narečje Pi#r = rižansko podnarečje primorskega istrskega narečja DkČab[H*|+Rav[H*|+RGo[H*| = dolenjsko kostelsko narečje, v njem pa govori Čabra, Ravnic in Ravne Gore, ki so vsi na Hrvaškem (prim. tule op. 2) DkČab+Rav+RGo = dolenjsko kostelsko narečje, v njem pa govori Čabra, Ravnic in Ravne Gore, če je podatek o tem, da gre za govore na Hrvaškem, odveč, ker je jasno razviden iz kake dodatne sestavine opisa N Šz:sZd = govori spodnje Zadrečke doline v okviru štajerskega zgornjesavinjskega ^ narečja ^ Šz#sSol[S| = za [S| ipd. prim. 1.2 O ^ Za podatek o govoru s podnarečjem in državo vred tipa Šz#sSol[S| je potrebnih ^ torej največ 10 znakov, za popoln podatek na prvi ravni tipa ŠzBoč pa 5. O V 5.2 Tako so lahko enakovredno navedene tudi vse druge točke, recimo tiste, v Z katerih so bili podatki za SLA sicer zapisani in so ohranjeni v arhivu dialektološke 1 sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani (to so tako imenovane stare točke ali točke v stari mreži, v tukajšnji preglednici v stolpcu N Stara mreža, ki niso vse prišle v poštev za končno izdajo SLA), in vse nove, v katerih je bilo zapisano slovarsko gradivo in podatki za druga dialektološka dela, tako P ponovno izdana stara kot prihodnja. ^ 5.3 Pri golem opisu posameznih narečnih skupin, narečij in podnarečij je ^ možno označevanje nebesnih strani, katerih krajšave so navedene v oklepajih pred 1 določnico: (v)Š 'vzhodna štajerska narečna skupina = vzhodna štajerska narečja', 0 (jv)Šz 'jugovzhodni del {= jugovzhod) zgornjesavinjskega narečja štajerske narečne • skupine'; Šz#(j)s itd. Tako še (s).. 'severni -a -o', (v).. 'vzhodni -a -o', (z).. 'zahodni -a 1 -o', (jv).. 'jugovzhodni -a -o', (z).. 'jugozahodni -a -o', (sv).. 'severovzhodni -a -o', 4 (sz).. 'severozahodni -a -o'. 1 5.4 Kdaj seveda pridejo v poštev priložnostne oznake, recimo v okviru kake narečne skupine ali kakega narečja za istovrstne narečne pojave v več krajih hkrati {kjer med njihove tričrkovne oznake zapišemo stične pluse +: ŠzKok+PPo+SKr+ŠmD -prva oznaka je petmestna, torej narečne skupine, narečja in kraja, druge so trimestne, torej oznake krajev) ali za zemljepisna področja, ki niso krajevna imena, za stičnim dvopičjem, kar naj bo prav tako zapisano z nizom treh črk: Šz:Zad (kjer zadnje tri črke pomenijo 'Zadrečka dolina') ali pa Šz:sZd {tu zadnje tri črke pomenijo 'spodnja Zadrečka dolina'). Izkoristiti se da možnosti opisa za recimo okolico določenega kraja - krajšava je zapisana v oklepajih za določnico ŠzMoz(ok), konkretno okolico Mozirja v zgornjesavinjskem narečju štajerske narečne skupine, ali za navedeni niz krajev, če si sledijo v zamišljeni črti {ob cesti, reki ...) na način ŠzBoč.. Dob {v istem narečju kraji od vključno Bočne do vključno Dobletine v spodnji Za-drečki dolini, kdaj imenovani tudi med Gornjim Gradom in Nazarjami). Marsikaj se da, kake možnosti pa seveda ostajajo neizkoriščene in jih bo treba še iznajti. 6 Razvezave povednih oznak pri glasnem branju 6.1 Oznako KoObiA se da z leve na desno {od večjega k manjšemu) pri branju ra-zvezati kot »koroško {= koroška narečna skupina,) obirsko narečje, govor vasi Obir o v Avstriji« ali z desne na levo (od manjšega k večjemu) »govor vasi Obir koroškega obirskega narečja v Avstriji« ipd., Šz#sSol pa kot »štajersko (= štajerska narečna skupina,) zgornjesavinjsko narečje, solčavsko podnarečje, govor vasi Solčava« ali »govor vasi Solčava solčavskega podnarečja štajerskega zgornjesavinjskega narečja (= zgornjesavinjskega narečja štajerske narečne skupine)«. ^ Tavtološke podvojitve pri izgovorjenih razvezavah bi bile moteče, zato lahko ^ Dd »dolenjsko narečje« ali »ožje dolenjsko narečje« ali v Greenbergovem smislu »dolenjsko v ožjem smislu« in Gg »gorenjsko narečje« ali »gorenjsko v ožjem smislu« c^ (Greenberg 2002: 33) izjemoma krajšamo (iz nerodnega »dolenjsko dolenjsko narečje« ipd.). Seveda pa je lahko natančneje izraženo »dolenjska narečna skupina, dolenjsko narečje (ali dolenjsko narečje dolenjske narečne skupine)« ipd.) (npr. kot vzporednica ali v nasprotju s korektnim Dk »dolenjsko kostelsko narečje« in Gs »go- N renjsko selško narečje« ipd.). hH Z 7 Tehnikalije > O 7.1 Povedne oznake je priporočljivo pisati v posebni pisavi, ki naj bo ožja (re- j cimo 66 odstotkov dejanske) in polkrepka, da morebitni predolgi nizi pri postavitvi ^ besedila ne bi povzročali težav, npr.: Pi#rBol[I|. - Če jih hočemo dodatno označiti, q prednje pišemo nezoženi znak i, ki ima v unikodnem sistemu npr. v pisavi ZRCola ^ (dosegljiva je na povezavi http://tinyurl.com/ZRCola) kodo 2B73: iPi#rBol[I|. 7.2 Mala črka L in velika črka i brez serifov lahko povzročata zmedo, zato so za enoumno branje oznak priporočljive serifne pisave (v pisavi ZRCola ali times mali L in veliki i: l, I), ne brezserifne (npr. v pisavi arial: l, I, kar se ne razlikuje veliko od pokončne črte |), ki so za pisanje narečnih besedil tako ali tako neprimerne. 7.3 V vsakokratni objavi je povedne oznake dobro predstaviti, pa najsi so tukajšnje le ponovljene ali pa prilagojene oz. razširjene z novimi. 8 Dodajanje novih povednih oznak nahajališč govorov 8.1 V preglednico vnesemo povedno oznako nahajališča govora (Greenberg 2002: 202) tako, da je poleg celice z imenom kraja v stolpcu > narečna skupina izpolnjena vsaj celica v stolpcu s povedno oznako, najsi bo na način Go#pOzn ali Go-Ozn. Nove vrstice čisto na koncu preglednice je mogoče dobiti s klikom na katero od praznih vrstic z desno miškino tipko in izbiro Vstavi > Vstavi vrstice spodaj (ali zgoraj). Potem ko bodo nove vrstice poslane na elektronski naslov Peter.Weiss@ guest.arnes.si ali karmenkendajez@gmail.com, bodo uvrščene na ustrezno mesto in dane v uporabo drugim na spletni povezavi http://tinyurl.com/SLOnar. 8.2 Nova dialektološka spoznanja bodo povzročila premike (dosedanjih) na- H rečnih mej in torej tudi prestavitev posameznih govorov v druge skupine. V takih W primerih se izoblikuje in na ustrezno mesto v preglednici uvrsti nova oznaka, ki je Z s staro povezana s kazalko. 1 Prav tako je mogoče upoštevati različna razvrščevalna načela in njihovo hie- b's rarhijo. Pri Marcu Greenbergu predlagana »narečja heterogenega izvora« (Greenberg O 2002: 31) bi lahko bila prestavljena iz enot Dk, Dj in Ds v enote Qk, Qj in Qs, medtem S ko bi krajevne oznake ostajale iste. Tu se ponovno vidi, da je sistem SLOnar sicer L tehnični pripomoček, ki pa lahko pripomore k enoumnemu označevanju in torej k lažji obravnavi in lažjemu razumevanju ozemeljskih različkov slovenskega jezika ter k njihovi praktični in teoretični delitvi na narečja, podnarečja, govore, idiolekte ter na morebitne ostanke slovenskega narečnega v tujejezičnem okolju. z Viri in literatura A Benedik 1999 = Francka Benedik, Vodnik po zbirki narečnega gradiva za Slovenski lingvistični atlas (SLA), Ljubljana: Založba ZRC (ZRC SAZU), 1999. S Filipi - Buršic Giudici 2012 = Goran Filipi - Barbara Buršic Giudici, Istromletački lingvistički atlas (ImLA) = Atlante Linguistico Istroveneto (ALIv) = Istrobe-neški lingvistični atlas (IbLA), Zagreb: Dominovic - Pula: Mediteran - Sve-2 učilište Jurja Dobrile, 2012 (Lingvistički atlasi 1). • FO = Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih 0 govora obuhvacenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom, ur. Pavle Ivic, 4 Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, 1981 (Posebna 1 izdanja LV, Odjeljenje društvenih nauka 9). Gostenčnik 2013 = Januška Gostenčnik, Izoglose na stiku slovenskega kostelskega narečja in kajkavskega goranskega narečja: doktorska disertacija, Ljubljana: [J. Gostenčnik], 2013. (Tipkopis.) Greenberg 2002 = Marc L. Greenberg, Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika, Maribor: Aristej, 2002. Ivic 2009 = Pavle Ivic, Srpski dijalekti i njihova klasifikacija, prir. Slobodan Reme-tic, Sremski Karlovci - Novi Sad: Izdavačka knjižarnica Zorana Stojanovica, 2009 (Elementi 81). Karničar 1990 = Ludwig Karničar, Der Obir-Dialekt in Kärnten: die Mundart von Ebriach/Obirsko, Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1990 (Philosophisch-Historische Klasse, Sitzungsberichte 551). Kenda-Jež 2002 = Karmen Kenda-Jež, Cerkljansko narečje: teoretični model di-alektološkega raziskovanja na zgledu besedišča in glasoslovja: doktorska disertacija, Ljubljana: [K. Kenda-Jež], 2002. (Tipkopis.) (http://www.dlib.si/ details/URN:NBN:SI:DOC-5JJVA2QQ ), dostop 7. 10. 2011. Kenda-Jež 2007 = Karmen Kenda-Jež, Shranli smo jih v bančah: slovarski prispevek k poznavanju oblačilne kulture v Kanalski dolini = contributo lessicale alla conoscenza dell'abbigliamento in Val Canale, Ukve: S. K. S. Planika Kanalska dolina - Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2007. Lausegger 1989 = Herta [Maurer-]Lausegger, Značilnosti slovenskega govora pri ^ Mariji na Zilji, v: Zbornik razprav iz slovanskega jezikoslovja: Tinetu Logar- ^ ju ob sedemdesetletnici, ur. Franc Jakopin, Ljubljana: SAZU, 1989, 137-148. Lisac 2003 = Josip Lisac, Hrvatska dialektologija 1: hrvatski dijalekti i govori ^ štokavskog narječja i hrvatski govori torlačkog narječja, Zagreb: Golden marketing - Tehnička knjiga, 2003. Logar 1975 = Tine Logar, Slovenska narečja; besedila, Ljubljana: Mladinska ^ knjiga, 11975 (Kondor 154). ^ Logar 1993 = Tine Logar, Slovenska narečja; besedila, Ljubljana: Mladinska ^ knjiga, 21993 (Cicero). Logar - Rigler 1983 = Karta slovenskih narečij, priredila Tine Logar in Jakob Ri- gler na osnovi Ramovševe dialektološke karte slovenskega jezika, novej- ^ ših raziskav in gradiva Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU, Ljubljana: ^ DDU Univerzum, 1983. (Stenski zemljevid.) Pronk 2009 = Tijmen Pronk, The Slovene Dialect of Egg and Potschach in the Gailtail, Austria, Amsterdam - New York: Rodopi, 2009 (Studies in Slavic and General Linguistic 36). Prunč 1980 = Erich Prunč, Forschungskonzept zur Inventarisierung der slowenischen Volkssprache in Kärnten, v: Lexikalische Inventarisierung der slowenischen Volkssprache in Kärnten: Grundsätzliches und Allgemeines, O ur. Stanislaus Hafner - Erich Prunč, Graz: Institut für Slawistik der Uni- ii£ versität Graz, 1980 (Slowenistische Forschungsberichte 1), 37-55. ^ Rigler 1963 = Jakob Rigler, Južnonotranjski govori: akcent in glasoslovje go- N vorov med Snežnikom in Slavnikom, Ljubljana: SAZU, 1963 (Razred za W filološke in literarne vede, Dela 13). ^ Rigler 1963a = Jakob Rigler, Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vo-kalizmu, Slavistična revija 14 (1963), št. 1-4, 25-78. Rigler 1975 = Jakob Rigler, Iz zgodovine klasificiranja slovenskih dialektov, Slavistična revija 23 (1975), št. 1, 27-40. RSGV 1 = Rečnik srpskih govora Vojvodine 1: A-B [v cirilici], ur. Dragoljub Petrovič, Novi Sad: Matica srpska: Odeljenje za književnost i jezik - IK Tiski cvet, 2000 (Leksikografska izdanja III: Dijalekatski rečnici 2/1). RSGV 2 = Rečnik srpskih govora Vojvodine 2: V-D [v cirilici], ur. Dragoljub Petrovič, Novi Sad: Matica srpska: Odeljenje za književnost i jezik - IK Tiski cvet, 2002 (Leksikografska izdanja III: Dijalekatski rečnici 2/2). SLA 1.1 = Slovenski lingvistični atlas 1: človek (telo, bolezni, družina) 1: atlas, ur. Jožica Škofic, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Jezikovni atlasi). SLA 1.2 = Slovenski lingvistični atlas 1: človek (telo, bolezni, družina) 2: komentarji, ur. Jožica Škofic, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Jezikovni atlasi). Šekli 2009 = Matej Šekli, Merila določanja mej med slovenskimi narečji in podnarečji, v: Slovenska narečja med sistemom in rabo, ur. Vera Smole, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009 (Obdobja 26: metode in zvrsti), 291-318. K O S L 0 V z 1 Z A P Šekli 2013 = Matej Šekli, Zemljepisnojezikoslovna členitev kajkavščine ter slovensko-kajkavska jezikovna meja, Slovenski jezik - Slovene Linguistic Studies 9 (2013), 3-53. Weiss 1997 = Peter Weiss, Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami: poskusni zvezek (A-H), Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC, 1997 (Slovarji). Weiss 2001 = Prvi zvezek Slovarja srbskih govorov Vojvodine, Jezikoslovni zapiski 7 (2001), št. 1-2, 455-462. Zorko 1989 = Zinka Zorko, Govor vasi Žetinci (Sicheldorf) v avstrijskem Radgonskem kotu, Slavistična revija 37, št. 1-3, 241-251. Zorko 2009 = Zinka Zorko, Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih, Maribor: Filozofska fakulteta - Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, 2009 (Mednarodna knjižna zbirka Zora 64). 1 Preglednica 1: Narečne skupine, narečja in podnarečja K 0 0 Narečna skupina narečje# podnarečje D dolenjska narečna skupina z belokranjskima narečjema Dd dolenjsko narečje Dd#v vzhodnodolenjsko podnarečje Dj južnobelokranjsko narečje Dk kostelsko narečje Ds severnobelokranjsko narečje gorenjska narečna skupina Gg gorenjsko narečje Gg#v vzhodnogorenjsko podnarečje Gs selško narečje koroška narečna skupina Km mežiško narečje Ko obirsko narečje Kp podjunsko narečje Kr rožansko narečje Ks severnopohorsko-remšniško narečje Kz ziljsko narečje Kz#k kranjskogorsko podnarečje M panonska narečna skupina (M kot Mura) Mh haloško narečje Mp prekmursko narečje G K Peter Weiss - Karmen Kenda-Jež, Sistem SLOnar: povedne oznake slovenskih narečnih različkov Mr prleško narečje (r kot prleško) Ms slovenskogoriško narečje ^t Mx mešani govor v panonski narečni skupini Ji^ • o primorska narečna skupina Pb briško narečje ^ Pč čiško narečje ^ Pi istrsko narečje ^ Pi#r rižansko podnarečje ^ Pi#š šavrinsko podnarečje ^ Pk kraško narečje Pk#b banjško podnarečje Pn notranjsko narečje Po obsoško narečje Pr rezijansko narečje Pš nadiško narečje (š kot špetrsko) Pt tersko narečje ® hJ rovtarska narečna skupina ^ Rc cerkljansko narečje O Rč črnovrško narečje iA Rh horjulsko narečje ^ Rp poljansko narečje Rš škofjeloško narečje W Rt tolminsko narečje ^ Rt#b baško podnarečje štajerska narečna skupina Šj južnopohorsko narečje Šb kozjansko-bizeljsko narečje (b kot bizeljsko) Šk kozjaško narečje Šp posavsko narečje Sp#l laško podnarečje Sp#s sevniško-krško podnarečje Šp#z zagorsko-trboveljsko podnarečje Šs srednjesavinjsko narečje Šš srednještajersko narečje (š kot srednještajersko) Šz zgornjesavinjsko narečje Šz#s solčavsko podnarečje Xx mešani kočevski govori P R K O S L O V z Preglednica 2: SLOnar Razvrščanje podatkov v stolpcih. Kjer koli v preglednici v elektronski obliki (http://tinyurl. com/SLOnar) kliknete z levo miškino tipko in v wordu izberete razvrščanje (Osnovno > Odstavek), potem pa se odločite, katere podatke bi radi razvrstili. Imena krajev dobite razvrščena po abecedi tako, da izberete »Razvrsti po« > narečna skupina, potrjena pa naj bo tudi izbira »Moj seznam ima naslovno vrstico«. Odločite se lahko tudi za zaporedje po točkah iz SLA (SLA) ali Slovanskega lingvističnega atlasa (OLA), po povednih oznakah z upoštevanimi podnarečji (Go#pOzn) ali brez njih (GoOzn), po točkah iz stare mreže (Stara mreža), po državah (D) ali po tonemskosti ipd. (T), prvotno zaporedje pa vzpostavite z razvrstitvijo številk v stolpcu 000. - Tukaj objavljena razvrstitev sledi razvrstitvi po narečjih, podnarečjih in govorih (kar se ne sklada vedno s točkami) v SLA. N A P 1 S K 0 0 Go#pOzn = povedna oznaka s podatkom o podnarečju; GoOzn = povedna oznaka brez podatka o podnarečju; D = država; T = tonemskost: T = tonemski govor; N = netonemski govor; M = govor z metatoniranim tonemskim naglasom; D = govor z drugotnim tonemskim naglasom (SLA 1.1: 14, kar je prispevek Mateja Šeklija); SLA = točka v Slovenskem lingvističnem atlasu, navedena na način T101; Stara mreža = številka v stari mreži za SLA (gl. Benedik 1999: 118sl.); Slovanski lingvistični atlas = točka v mreži za Slovanski lingvistični atlas (OLA) - prim. FO: 11; 000 = privzeto (začetno) zaporedje o GoOzn D T SLA > narečna skupina Slovanski 000 Ü a >> narečje ža ž lingvistični o r^ ct a ^ a o * «s >>> podnarečje / kraj a tara St atlas K K > koroška narečna skupina 001 Kz Kz >> ziljsko narečje 002 KzBrd[A| KzBrd[A| A T T001 Brdo pri Šmohorju -Egg bei Hermagor 1 003 KzBor[A| KzBor[A| A T T002 Borlje - Förolach 2 004 KzBla[A| KzBla[A| A T T003 Blače - Vorderberg 4 005 KzBiZ[A| KzBiZ[A| A T T004 Bistrica na Zilji -Feistritz an der Gail 5 006 KzUkv[I| KzUkv[I| I T T005 Ukve - Ugovizza 6 007 KzPod[A| KzPod[A| A T T006 Podklošter -Arnoldstein 7 008 KzRiV[A| KzRiV[A| A T T007 Rikarja vas -Riegersdorf 8 009 KzRat KzRat S T T008 Rateče 177 010 KzPot[A| KzPot[A| A T Potoče OLA T146 011 r? GoOzn D T SLA > narečna skupina Slovanski 000 4» Ü a « N ' >> narečje >>> podnarečje / kraj a ž e a r ta lingvistični atlas O * «s St NN Kz#k Kz#k >>> kranjskogorsko podnarečje 012 Kz#kKGo KzKGo S T T009 Kranjska Gora 177b 013 HH Kr Kr >> rožansko narečje 014 KrMaZ[A| KrMaZ[A| A T T010 Marija na Zilji -Maria Gail 18 015 KrLoč[A| KrLoč[A| A T T011 Loče - Latschach 11 016 KrPod[A| KrPod[A| A T T012 Podravlje - Föderlach 12a 017 NN KrKos[A| KrKos[A| A T T013 Kostanje - Köstenberg 19 018 Z KrTeh[A| KrTeh[A| A T T014 Teholica -Techelsberg 17 019 > O KrBre[A| KrBre[A| A T T015 Breznica - Frießnitz 20 OLA T147 020 HJ KrSve[A| KrSve[A| A T T016 Sveče - Suetschach 24 021 c^ KrHod[A| KrHod[A| A T T017 Hodiše - Keutschach 22 022 O KrCah[A| KrCah[A| A T T018 Čahorče - 23a 023 Tschachoritsch KrSPl[A| KrSPl[A| A T T019 Slovenji Plajberk - 25 024 NN N Windisch Bleiberg KrZab[A| KrZab[A| A T T020 Zabrda - Saberda 025 H KrŽih[A| KrŽih[A| A T Žihpolje - Maria Rain 28 026 KrŽre[A| KrŽre[A| A T T021 Žrelec - Ebenthal 29a 027 KrPok[A| KrPok[A| A T T022 Pokrče - Poggersdorf 31 028 KrRad[A| KrRad[A| A T T023 Radiše - Radsberg 29 029 KrSel[A| KrSel[A| A T T024 Sele - Zell Pfarre 27 030 KrKam[A| KrKam[A| A T T025 Kamen - Stein im Jauntal 031 KrMoh[A| KrMoh[A| A T Mohliče - Möchling 36 032 KrTin[A| KrTin[A| A T T026 Tinje - Tainach 30 033 KrŠko[A| KrŠko[A| A T T027 Škocijan - St. Kanzian am Klopeiner See 35a 034 KrŽiV[A| KrŽiV[A| A T T028 Žitara vas -Sittersdorf 37 035 Ko Ko >> obirsko narečje 036 KoObi[A| KoObi[A| A T T029 Obirsko - Ebriach 38a 037 KoBel[A| KoBel[A| A T T030 Bela - Vellach 38 038 KoLep[A| KoLep[A| A T T031 Lepena - Leppen 38b 039 Kp Kp >> podjunsko narečje 040 KpDje[A| KpDje[A| A T T032 Djekše - Diex 32 041 KpKne[A| KpKne[A| A T T033 Kneža - Grafenbach 32a OLA T148 042 K O S L 0 V z 1 Z A P 1 S K 0 0 GoOzn D T SLA > narečna skupina Slovanski 000 G a >> narečje a ž lingvistični >>> podnarečje / kraj e atlas ft o * «s a r ta St KpGre[A| KpGre[A| A T T034 Grebinj - Griffen 33 043 KpPod[A| KpPod[A| A T T035 Podgora - Unternberg 044 KpRud[A| KpRud[A| A T Ruda - Ruden 34 045 KpRin[A| KpRin[A| A T T036 Rinkole - Rinkolach 40 046 KpGlo[A| KpGlo[A| A T T037 Globasnica -Globasnitz 39 047 KpViV[A| KpViV[A| A T T038 Vidra vas -Wiederndorf 41 048 KpBel[A| KpBel[A| A N T039 Belšak - Weißenstein 41a 049 KpSen KpSen S N T040 Šentanel 43a 050 KpLib KpLib S N T041 Libeliče 42 051 Km Km >> mežiško narečje 052 KmKop KmKop S N T042 Koprivna 45a 053 KmCrK KmCrK S N T043 Črna na Koroškem 45 054 KmRaK KmRaK S N T044 Ravne na Koroškem 46 055 KmDoD KmDoD S N T045 Dobrova pri Dravogradu 48a 056 KmPam KmPam S N T046 Pameče 268 057 KmBrd KmBrd S N T047 Brda 267a 058 KmStr KmStr S N T048 Straže (Mislinja) 267 059 Ks Ks >> severnopohorsko-remšniško narečje 060 KsPer KsPer S N T049 Pernice 291 061 KsSPP KsSPP S N T050 Sveti Primož na Pohorju 269 062 KsVuz KsVuz S N T051 Vuzenica 269b 063 KsRaD KsRaD S N T052 Radlje ob Dravi 269a 064 KsRiP KsRiP S N T053 Ribnica na Pohorju 270a 065 KsLoP KsLoP S N T054 Lovrenc na Pohorju 270 066 KsZKa KsZKa S N T055 Zgornja Kapla 292a 067 KsRad[A| KsRad[A| A N T415 Radvanje - Rothwein 068 P P > primorska narečna 069 skupina Pr Pr >> rezijansko narečje 070 PrBil[I| PrBil[I| I N T056 Bila - San Giorgio di Resia 49 071 PrNji[I| PrNji[I| I N T057 Njiva - Gniva 51a 072 PrOso[I| PrOso[I| I N T058 Osojani - Oseacco 51 073 PrSol[I| PrSol[I| I N T059 Solbica - Stolvizza 50 OLA T001 074 o GoOzn D T SLA > narečna skupina Slovanski 000 • Ü a « N ' >> narečje >>> podnarečje / kraj a >N e a r ta lingvistični atlas O * «s St NN Pt Pt >> tersko narečje 075 PtBre[I| PtBre[I| I T T060 Breg - Pers 076 m PtFej[I| PtFej[I| I T Fejplan - Flaipano 60 077 HH PtBar[I| PtBar[I| I T T061 Bardo - Lusevera 54 078 PtViš[I| PtViš[I| I T T062 Viškorša -Monteaperta 53 079 PtCer[I| PtCer[I| I T T063 Černjeja - Cergneu 56 080 PtBre PtBre S T T064 Breginj 52a 081 NN PtRob PtRob S T T065 Robidišče 58a 082 Z Po Po >> obsoško narečje 083 > PoLoM PoLoM S T T066 Log pod Mangartom 69 084 O PoTre PoTre S T T067 Trenta 70 085 hJ PoBov PoBov S T T068 Bovec 71 086 m PoKre PoKre S T T069 Kred 75 087 o PoKob PoKob S T T070 Kobarid 73 088 hH PoDre PoDre S T T071 Drežnica 74 089 PoZat PoZat S T T072 Zatolmin 76b 090 s PoCig PoCig S T T073 Čiginj 76a 091 H Pš Pš >> nadiško narečje {»špetrsko«) 092 PšMar[I| PšMar[I| I T T074 Marsin - Mersino 59 093 PšMat[I| PšMat[I| I T T075 Matajur -Montemaggiore 60 094 PšLiv PšLiv S T T076 Livek 73a 095 PšDre[I| PšDre[I| I T T077 Dreka - Drenchia 64 096 PšPod[I| PšPod[I| I T T078 Podbonesec - Pulfero 58 097 PšJer[I| PšJer[I| I T T079 Jeronišče - Jeronizza 62 098 Pššpe[l| Pššpe[l| I T T080 Speter [Speter Slovenov] - San Pietro al Natisone 63 099 PšOšn[I| PšOšn[I| I T T081 Ošnije - Osgnetto 65 OLA T002 100 Pb Pb >> briško narečje 101 PbMir[I| PbMir[I| I N T082 Mirnik - Mernico 111 102 PbBrK PbBrK S N T083 Brdice pri Kožbani 68 103 PbMed PbMed S N T084 Medana 109 104 PbKoz PbKoz S N T085 Kozana 109a 105 PbKoj PbKoj S D T086 Kojsko 108 106 PbŠte[I| PbŠte[I| I N T087 Steverjan - San Floriano del Collio 107 107 PbOsl[I| PbOsl[I| I N T088 Oslavje - Oslavia 112 108 o GoOzn D T SLA > narečna skupina Slovanski 000 E o a >> narečje a lingvistični Z 1 K « N ' >>> podnarečje / kraj ž e a r a atlas O * «s St S PbŠma PbŠma S D Šmartno OLA T004 109 L Pk Pk >> kraško narečje 110 O PkLok PkLok S N T095 Lokve 90 111 V z PkGrg PkGrg S N T096 Grgar 92 112 PkSol PkSol S N T097 Solkan 94 113 PkTrn PkTrn S N T098 Trnovo 91 114 PkŠem PkSem S N T099 Šempas 95 115 Z PkŠeG PkSeG S N T100 Šempeter pri Gorici 105 116 A PkSov[I| PkSov[I| I N T101 Sovodnje - Savogna 105a 117 P d'Isonzo PkMir PkMir S N T102 Miren 104 118 S PkRen PkRen S N T103 Renče 104a 119 K 1 PkBra PkBra S N T104 Branik 99 120 PkDob[I| PkDob[I| I N T105 Doberdob - Doberdo 103a 121 2 O del Lago PkOpS PkOpS S N T106 Opatje selo 103 122 2 PkKom PkKom S N T107 Komen 102 OLA T005 123 1 PkŠma PkSma S N T108 Šmarje 98 124 • PkŠta PkSta S N T109 Štanjel 100 125 PkKop PkKop S N T110 Kopriva 100a 126 PkMav[I| PkMav[I| I N T111 Mavhinje - Malchina 116 127 PkKri[I| PkKri[I| I N T112 Križ - Santa Croce 116a OLA T003 128 PkPro[I| PkPro[I| I N T113 Prosek - Prosecco 115 129 Pk#b Pk#b >>> banjško podnarečje 130 Pk#bRoč PkRoč S N T089 Ročinj 67 131 Pk#bAvč PkAvč S N T090 Avče 79 132 Pk#bKan PkKan S N T091 Kanal 88 133 Pk#bKaK PkKaK S N T092 Kal nad Kanalom 87 134 Pk#bDes PkDes S N T093 Deskle 93 135 Pk#bPod PkPod S N T094 Podlešče (Banjšice) 87a 136 Pi Pi >> istrsko narečje 137 Pi#r Pi#r >>> rižansko podnarečje 138 Pi#rBol[I| PiBol[I| I N T114 Boljunec - Bagnoli della Rosandra 118a 139 Pi#rPla PiPla S N T115 Plavje 120c 140 Pi#rOsp PiOsp S N T116 Osp 120a 141 Pi#rPre PiPre S N T117 Prešnica 128 142 o GoOzn D T SLA > narečna skupina Slovanski 000 • Ü a « N ' >> narečje >>> podnarečje / kraj a >N e a r a lingvistični atlas O * «s St NN Pi#rDek PiDek S N T118 Dekani 120 143 Pi#rKub PiKub S N T119 Kubed 121 144 m Pi#rPod PiPod S N T120 Podgorje 129 145 HH Pi#š Pi#š >>> šavrinsko podnarečje 146 Pi#šKor PiKor S N T121 Korte 123a 147 Pi#šKrk PiKrk S N T122 Krkavče 126 148 Pi#šPom PiPom S N T123 Pomjan 123 OLA T011 149 NN Pi#šLop PiLop S N T124 Lopar 124 150 Z Pi#šTre PiTre S N T125 Trebeše 125 151 > Pi#šSoč PiSoč S N T126 Sočerga 122 152 O Pi#šRak PiRak S N T127 Rakitovec 127 153 hJ Pi#šBre[H*| PiBre[H*| H N T413 Brest 154 m Pn Pn >> notranjsko 155 o narečje PnSkr PnSkr S N T128 Skrilje 96 156 PnAjd PnAjd S N T129 Ajdovščina 97 157 H PnGab PnGab S N T130 Gaberje 98a 158 PnVip PnVip S N T131 Vipava 145 159 PnŠtj PnŠtj S N T132 Štjak 101 160 PnPod PnPod S N T133 Podnanos 146 161 PnDut PnDut S N T134 Dutovlje 113 162 PnSež PnSež S N T135 Sežana 114 163 PnOpč[I| PnOpč[I| I N T136 Opčine - Opicina 115a 164 PnKol[I| PnKol[I| I N T137 Kolonkovec (Trst) -Coloncovez (Trieste) 117a 165 PnDra[I| PnDra[I| I N T138 Draga - Draga Sant'Elia 130a 166 PnHrp PnHrp S N T139 Hrpelje 119 167 PnBuk PnBuk S N T140 Bukovje 144a 168 PnPla PnPla S N T141 Planina 147 169 PnRaz PnRaz S N T142 Razdrto 142a 170 PnSen PnSen S N T143 Senožeče 142 171 PnMaV PnMaV S N T144 Matenja vas 143a 172 PnSla PnSla S N T145 Slavina 143 173 PnKle PnKle S N T146 Klenik 140b 174 PnKne PnKne S N T147 Knežak 140 175 PnDKo PnDKo S N T148 Dolnja Košana 139 176 PnBar PnBar S N T149 Barka 131a 177 PnTat PnTat S N T150 Tatre 131 178 K O S L O V Z 1 Z A P 1 S K o o GoOzn D T SLA > narečna skupina Slovanski 000 O a >> narečje a >N e lingvistični >>> podnarečje / kraj atlas & o * «s a r ta St PnPre PnPre S N T151 Pregarje 132 179 PnHru PnHru S N T152 Hrušica 133a OLA T012 180 PnSab PnSab S N T154 Sabonje 134 181 PnIBi PnIBi S N T155 Trnovo (Ilirska Bistrica) 136, 138 182 PnJel PnJel S N T156 Jelšane 137a 183 PnPod PnPod S N T157 Podgraje 137 184 Pč Pč >> čiško narečje 185 PnPod PnPod S N T153 Podgrad 133 186 R R > rovtarska narečna skupina 187 Rt Rt >> tolminsko narečje 188 RtMoS RtMoS S N T161 Most na Soči 78 189 RtGrB RtGrB S N T162 Grahovo ob Bači 80 190 RtČep RtČep S N T163 Čepovan 89 191 Rt#b Rt#b >>> baško podnarečje 192 Rt#bRut RtRut S N T158 Rut 77 193 Rt#bPod RtPod S N T159 Podbrdo 82a 194 Rt#bPor RtPor S N T160 Porezen 82b 195 Rc Rc >> cerkljansko narečje 196 RcGTr RcGTr S N T164 Gorenja Trebuša 85 197 RcSeb RcSeb S N T165 Šebrelje 83 198 RcCer RcCer S N T166 Cerkno 81 OLA T006 199 RcSKa RcSKa S N T167 Srednja Kanomlja 84b 200 RcLan RcLan S N T168 Laniše 84a 201 RcIdr RcIdr S N T169 Idrija 155 202 Rč Rč >> črnovrško narečje 203 RčČVr RčČVr S N T170 Črni Vrh 153 204 RčGod RčGod S N T171 Godovič 154 205 RčHot RčHot S N T172 Hotedršica 152 206 Rh Rh >> horjulsko narečje 207 RhLog RhLog S T T173 Logatec 151 208 RhVrh RhVrh S T T174 Vrhnika 160 209 RhMLi RhMLi S T T175 Mala Ligojna 160a 210 RhHor RhHor S T T176 Horjul 158 OLA T008 211 RhPGr RhPGr S T T177 Polhov Gradec 161 212 GoOzn D T SLA > narečna skupina Slovanski 000 O a >> narečje a lingvistični >>> podnarečje / kraj e atlas & o * «s r ta St Rp Rp >> poljansko narečje 213 RpDob RpDob S M T178 Dobračeva (Žiri) 156a 214 RpLuč RpLuč S M T179 Lučine 160b 215 RpLes RpLes S T T180 Leskovica 164b 216 RpGoV RpGoV S M T181 Gorenja vas 164 217 RpPoS RpPoS S M T181 Poljane nad Škofjo Loko 218 RpBuV RpBuV S M T182 Bukov Vrh 164a/1 219 RpJav RpJav S T T183 Javorje 165 220 RpGab RpGab S T T184 Gabrk 172a 221 Rš Rš >> škofjeloško narečje 222 RšPun RšPun S N T185 Pungert 173b 223 RšZab RšZab S N T186 Žabnica 173a 224 RšZBi RšZBi S N T187 Zgornje Bitnje 174 225 G G > gorenjska narečna 226 skupina Gs Gs >> selško narečje 227 GsZSo GsZSo S N T188 Zgornja Sorica 168 228 GsZLo GsZLo S N T189 Zali Log 167 229 GsPod GsPod S N T190 Podlonk 169 230 GsZel GsZel S T T191 Železniki 166 231 GsDra GsDra S T T192 Dražgoše 171 232 GsSel GsSel S T T193 Selca 170 233 GsPra GsPra S T T194 Praprotno 172 234 Gg Gg >> gorenjsko narečje 235 GgDov GgDov S T T195 Dovje 177c 236 GgSrV GgSrV S T T196 Srednja vas v Bohinju 179 OLA T007 237 GgBoB GgBoB S T T197 Bohinjska Bela 180b 238 GgZGo GgZGo S T T198 Zgornje Gorje 180d 239 GgSJa GgSJa S T T199 Slovenski Javornik 178 240 GgBre GgBre S T T200 Breg 180č 241 GgRad GgRad S T T201 Radovljica 181a 242 GgKro GgKro S T T202 Kropa 183 243 GgLju GgLju S T T203 Ljubno 183a 244 GgLoS GgLoS S T T204 Lom pod Storžičem 182a 245 GgZJe GgZJe S T T205 Zgornje Jezersko 185 246 GgBaš GgBaš S T T206 Bašelj 184 247 GgKok GgKok S T T207 Kokra 184a 248 m HH NN Z > O hJ m o NN N H K O S L O V z 1 Z A P 1 S K 0 0 GoOzn D T SLA > narečna skupina Slovanski 000 G a >> narečje a ž lingvistični >>> podnarečje / kraj e atlas ft o * «s r ta St GgStr GgStr S T T208 Stražišče (Kranj) 176 249 GgPri GgPri S T T209 Primskovo (Kranj) 187a 250 GgSen GgSen S T T210 Šenčur 188a 251 GgCeG GgCeG S T T211 Cerklje na Gorenjskem 186 252 GgVal GgVal S T T212 Valburga 190 OLA T009 253 GgSSe GgSSe S T T213 Spodnja Senica 175 254 GgPre GgPre S T Preska 255 GgDob GgDob S T T214 Dobrova 162 256 GgZGa GgZGa S T T215 Zgornje Gameljne 190a 257 GgČrK GgČrK S T T216 Črna pri Kamniku 192a 258 GgTun GgTun S T T217 Tunjice 192b 259 GgSrJ GgSrJ S T T218 Srednje Jarše 191 260 Gg#v Gg#v >>> vzhodnogorenjsko podnarečje 261 Gg#vDol GgDol S N T219 Dolsko 191a 262 Gg#vSte GgSte S N T220 Stebljevek 194 263 Gg#vOkr GgOkr S N T221 Okrog pri Motniku 195a 264 Gg#vObr GgObr S N T222 Obrše 193 265 Gg#vKra GgKra S N T223 Krašnja 196 266 Gg#vMor GgMor S N T224 Moravče 199 267 Gg#vVač GgVač S N T225 Vače 200 268 Gg#vČem GgČem S N T226 Čemšenik 198 269 Gg#vIzl GgIzl S N T227 Izlake 201 270 D D > dolenjska narečna 271 skupina Dd Dd >> dolenjsko narečje 272 DdPle DdPle S T T228 Plešivica 159 273 DdVnG DdVnG S T T229 Vnanje Gorice 159a 274 DdBor DdBor S T T230 Borovnica 209 275 DdRkt DdRkt S T T231 Rakitna 210 276 DdRkk DdRkk S N T232 Rakek 148 277 DdBeg DdBeg S T T233 Begunje pri Cerknici 211 278 DdCer DdCer S T T234 Cerknica 149 279 DdLip DdLip S T T235 Lipsenj 149a 280 DdNoV DdNoV S T T236 Nova vas 212 281 DdStT DdStT S T T237 Stari trg pri Ložu 150 282 DdVrL DdVrL S T T238 Vrhnika pri Ložu 150a 283 o GoOzn D T SLA > narečna skupina Slovanski 000 G a « N ' >> narečje >>> podnarečje / kraj a ž e a r a lingvistični atlas O * «s St NN DdIgq DdIgq S T T239 Ig 207 284 DdGro DdGro S T T240 Grosuplje 220 285 m DdVRa DdVRa S T T241 Velika Račna 220b 286 HH DdRaš DdRaš S T T242 Rašica 213 287 DdPod DdPod S T T243 Podgorica 213a 288 ^ DdSGr DdSGr S T T244 Sveti Gregor 214 289 DdSod DdSod S T T245 Sodražica 215 290 DdKoV DdKoV S T T246 Kolenča vas 219a 291 hH DdRib DdRib S T T247 Ribnica 216 OLA T014 292 Z DdDoV DdDoV S T T248 Dolenja vas 217 293 > DdRud DdRud S T T249 Rudnik (Ljubljana) 204a 294 o DdStu DdStu S T T250 Studenec (Ljubljana) 204 295 hJ DdJan DdJan S T T251 Janče 205 296 m DdŠmL DdŠmL S T T252 Šmartno pri Litiji 242 297 o DdGBr DdGBr S T T253 Gorenje Brezovo 221a 298 DdSti DdSti S T T254 Stična 221 299 NN DdMul DdMul S T T255 Muljava 222 300 N DdZag DdZag S T T256 Zagradec 223 301 H DdAmb DdAmb S T T257 Ambrus 219 302 Ddžuž DdŽuž S T T258 Žužemberk 224 303 DdMLi DdMLi S T T259 Malo Lipje 224a 304 DdMaD DdMaD S T T260 Mačkovec pri Dvoru 225 305 DdVaV DdVaV S T T269 Vavta vas 228b 306 DdPod DdPod S T T270 Podhosta 228c 307 DdUrS DdUrS S T T271 Uršna sela 230 308 Dd#v Dd#v >>> vzhodnodolenjsko podnarečje 309 Dd#vTih DdTih S T T261 Tihaboj 231 310 Dd#vŠen DdŠen S T T262 Šentrupert 232a 311 Dd#vMir DdMir S T T263 Mirna 232 312 Dd#vTre DdTre S T T264 Trebnje 227 313 Dd#vGVr DdGVr S T T265 Gorenji Vrh pri Dobrniču 226a 314 Dd#vDob DdDob S T T266 Dobrnič 226 315 Dd#vMok DdMok S T T267 Mokronog 233 316 Dd#vBrM DdBrM S T T268 Brezovica pri Mirni 232b 317 Dd#vKoV DdKoV S T T272 Koroška vas 229 318 Dd#vNoM DdNoM S T T273 Novo mesto 228 319 K O S L O V z 1 Z A P 1 S K 0 0 GoOzn D T SLA > narečna skupina >> narečje >>> podnarečje / kraj Slovanski lingvistični atlas Dd#vSmV DdSmV S T T274 Smolenja vas 228a 320 Dd#vGab DdGab S T T275 Gabrje 235 321 Dd#vZav DdZav S T T276 Zavinek 234 322 Dd#vSeS DdSeS S T T277 Sela pri Šentjerneju 236 323 Dd#vBuč DdBuč S T Bučka OLA T016 324 Dk Dk >> kostelsko narečje 325 DkBPo DkBPo S N T279 Babno Polje 255a OLA T013 326 DkNKo DkNKo S N T417 Novi Kot 327 DkDra DkDra S N T280 Draga 218 328 DkOsi DkOsi S N T281 Osilnica 255 329 DkDel DkDel S N T282 Delač 254 330 DkBLo DkBLo S N T283 Banja Loka 254a 331 DkVas DkVas S N T416 Vas 332 DkCab[H*| DkCab[H*| H N T410 Čabar 333 DkRav[H*| DkRav[H*| H N T411 Ravnice 334 DkRGo[H*| DkRGo[H*| H N T412 Ravna Gora 335 Dj Dj >> južnobelokranjsko narečje 336 DjSBi DjSBi S N T284 Spodnja Bilpa 253b 337 DjPre DjPre S T T285 Predgrad 253a 338 DjStT DjStT S T T286 Stari trg ob Kolpi 253 339 DjDob DjDob S T T287 Dobliče 251 340 DjDrV DjDrV S T T288 Dragovanja vas 250a 341 DjDra DjDra S T T289 Dragatuš 250 OLA T015 342 DjVin DjVin S T T290 Vinica 249 343 DjPre DjPre S N T291 Preloka 248 344 DjAdl DjAdl S N T292 Adlešiči 247 345 Ds Ds >> severnobelokranjsko narečje 346 DsVaV DsVaV S N T293 Vavpča vas 245 347 DsPod DsPod S N T294 Podzemelj 246a 348 DsGrP DsGrP S N T295 Grm pri Podzemlju 246b 349 DsMet DsMet S N T296 Metlika 246 350 000 GoOzn D T SLA > narečna skupina Slovanski 000 G a >> narečje a ž lingvistični >>> podnarečje / kraj e atlas & o * «s a r ta St Š Š > štajerska narečna skupina 351 Šp Šp >> posavsko narečje 352 Šp#z Šp#z >>> zagorsko- trboveljsko podnarečje 353 Šp#zPlV ŠpPlV S N T297 Planinska vas 202c 354 Šp#zDob ŠpDob S N T298 Dobovec 241a 355 Šp#zTur ŠpTur S N T300 Turje 202b 356 Šp#k Šp#k >>> sevniško-krško podnarečje 357 DdKoK DdKoK S N T278 Kostanjevica na Krki 237 358 Šp#kSvi ŠpSvi S N T299 Svibno 241 359 Šp#kRad ŠpRad S N T301 Radeče 240 360 Šp#kSev ŠpSev S N T304 Sevnica 243 361 Šp#kLož ŠpLož S N T305 Ložice (Gorenji Leskovec) 243a 362 Šp#kLeK ŠpLeK S N T306 Leskovec pri Krškem 239 363 Šp#kDob ŠpDob S N T307 Dobeno 238a 364 Šp#kVDo ŠpVDo S N T308 Velika Dolina 238 365 Šp#l Šp#l >>> laško podnarečje 366 Šp#lLok ŠpLok S N T302 Lokavec 280a 367 Šp#lŽig ŠpŽig S N T303 Žigon 280 368 Sz Šz >> zgornjesavinjsko narečje 369 ŠzLuč ŠzLuč S N T310 Luče 257b OLA T010 370 ŠzLjS ŠzLjS S N T311 Ljubno ob Savinji 257 371 ŠzGGr ŠzGGr S N T312 Gornji Grad 256 372 ŠzMel ŠzMel S N T313 Meliše 257a 373 ŠzSKr ŠzSKr S N T314 Spodnje Kraše 256a 374 ŠzNiz ŠzNiz S N T315 Nizka 258a 375 ŠzMoz ŠzMoz S N T316 Mozirje 258 376 Šz#s Šz#s >>> solčavsko podnarečje 377 Šz#sSol ŠzSol S N T309 Solčava 257c 378 Šs Šs >> srednjesavinjsko narečje 379 ŠsMot ŠsMot S N T317 Motnik 195 380 ŠsŠen ŠsŠen S N T318 Šentgotard 198b 381 m HH NN Z > O hJ m o NN N H K O s L O V Z 1 Z A P 1 s K 0 0 GoOzn D T SLA > narečna skupina Slovanski 000 G a >> narečje a lingvistični « >>> podnarečje / kraj e atlas & o * «s r ta St ŠsVra ŠsVra S N T319 Vransko 261 382 šsGom ŠsGom S N T320 Gomilsko 260 383 ŠsŠoš ŠsŠoš S N T321 Soštanj 265 384 ŠsReP ŠsReP S N T322 Rečica ob Paki 259 385 ŠsCrn ŠsCrn S N T323 Črnova 265a 386 ŠsLoZ ŠsLoZ S N T324 Ložnica pri Žalcu 259b 387 ŠsKas ŠsKas S N T325 Kasaze 262 388 ŠsVoj ŠsVoj S N T326 Vojnik 263 389 ŠsHuS[H*| ŠsHuS[H*| H N T408 Hum na Sutli 390 Šš Šš >> srednještajersko narečje 391 ŠšSve ŠšSve S N T327 Svetina 262a 392 ŠšPro ŠšPro S N T328 Proseniško 274č 393 Šššej ŠšŠej S N T329 Sentjur 274 394 Šššer ŠšŠer S N T330 Sentrupert 279 395 ŠšSlC ŠšSlC S N T331 Slivnica pri Celju 274c 396 ŠšZus ŠšZus S N T332 Žusem {Dobrina) 278/1 397 ŠšZad ŠšZad S N T333 Zadrže 275 398 ŠšZib ŠšZib S N T334 Zibika 275a 399 ŠšPol ššPoI S N T335 Poljčane 273 400 ŠšSPo ššSPo S N T336 Spodnja Polskava 289 401 ŠšRaV ŠšRaV S N T337 Ratanska vas 276 402 ŠšTla ŠšTla S N T338 Tlake 276b 403 ŠšDoR ŠšDoR S N T339 Dobovec pri Rogatcu 276c 404 šššmj ŠšŠmJ S N Šmarje pri Jelšah OLA T018 405 Šb Šb >> kozjansko-bizeljsko narečje 406 ŠbPod ŠbPod S N T340 Podčetrtek 277 407 ŠbPlS ŠbPlS S N T341 Planina pri Sevnici 281 408 ŠbLop ŠbLop S N T342 Lopaca 283a 409 ŠbPil ŠbPil S N T343 Pilštanj 283 410 ŠbKoz ŠbKoz S N T344 Kozje 282 411 ŠbBiS ŠbBiS S N T345 Bistrica ob Sotli 284 412 ŠbZSu ŠbZSu S N T346 Zgornja Sušica 286 413 ŠbPiš ŠbPiš S N T347 Pišece 285 414 ŠbSro ŠbSro S N T348 Sromlje 285a 415 ŠbKap ŠbKap S N T349 Kapele 287 416 ŠbŠen ŠbŠen S N T350 Šentlenart {Brežice) 244 417 ŠbMos ŠbMos S N T351 Mostec 287b OLA T017 418 GoOzn D T SLA > narečna skupina Slovanski 000 G a >> narečje a ž lingvistični >>> podnarečje / kraj e atlas ft o * «s a r ta St SbDub[H*| SbDub[H*| H N T409 Dubravica 419 Šj Šj >> južnopohorsko narečje 420 SjVit SjVit S N T352 Vitanje 266 421 SjSko SjSko S N T353 Skomarje 266a 422 SjZič SjZič S N T354 Žiče 272 423 SjKeb SjKeb S N T355 Kebelj 289e 424 SjZaf SjZaf S N T356 Zafošt (Slovenska Bistrica) 289b 425 SjLob SjLob S N T357 Lobnica 271 426 SjPiv SjPiv S N T358 Pivola 271a 427 SjMiD SjMiD S N T359 Miklavž na Dravskem Polju 289d 428 SjSLo SjSLo S N Spodnja Ložnica OLA T019 429 Sk Sk >> kozjaško narečje 430 SkLuč[A| SkLuč[A| A N T360 Lučane - Leutschach 292 431 SkZSl SkZSl S N T361 Zgornji Slemen 293a 432 SkZKu SkZKu S N T362 Zgornja Kungota 293 433 M M > panonska narečna skupina (Mura) 434 Ms Ms >> slovenskogoriško narečje [nekdaj goričansko narečje] 435 MsSeS MsSeS S N T363 Šentilj v Slovenskih goricah 294 436 MsZVe MsZVe S N T364 Zgornja Velka 295a 437 MsKre MsKre S N T365 Kremberk 295 438 MsSVo MsSVo S N T366 Spodnja Voličina 296 439 MsNeg MsNeg S N T367 Negova 302 440 MsČre MsČre S N T368 Črešnjevci 304a 441 Mr Mr >> prleško narečje 442 MrBre MrBre S N T369 Brengova 303b 443 MrSJu MrSJu S N T370 Sveti Jurij [Videm] ob Ščavnici 303 OLA T020 444 MrVer MrVer S N T371 Veržej 301č 445 MrKrL MrKrL S N T372 Križevci pri Ljutomeru 301a 446 MrGaj MrGaj S N T372 Gajševci 447 MrBuč MrBuč S N T373 Bučkovci 303a 448 m HH NN Z > O hJ m o NN N H K O S L O V Z 1 Z A P 1 S K o o GoOzn D T SLA > narečna skupina >> narečje >>> podnarečje / kraj Slovanski lingvistični atlas MrLju MrLju S N T374 Ljutomer 301 449 MrGib MrGib S N T375 Gibina 301d 450 MrSTo MrSTo S N T376 Sveti Tomaž 298a 451 MrMiO MrMiO S N T377 Miklavž pri Ormožu 300 452 MrJur MrJur S N T378 Juršinci 297 453 MrPod MrPod S N T379 Podvinci 290a 454 MrCve MrCve S N T380 Cvetkovci 299c 455 MrOrm MrOrm S N T381 Ormož 299 456 MrSrD MrSrD S N T382 Središče ob Dravi 299b 457 MrPGo MrPGo S N T383 Ptujska Gora 288 458 MrBan[H*| MrBan[H*| H N T407 Banfi 459 Mh Mh >> haloško narečje 460 MhŽet MhŽet S N T384 Žetale 288a 461 MhPod MhPod S N T385 Podlehnik 290b 462 MhCir MhCir S N T386 Cirkulane 290 463 Mp Mp >> prekmursko narečje 464 MpCan MpCan S N T387 Cankova 307 465 MpGor MpGor S N T388 Gorica 308a 466 MpMar MpMar S N T389 Martjanci 308 467 MpStr MpStr S N T390 Strehovci 308b 468 MpBel MpBel S N T391 Beltinci 306 469 MpGom MpGom S N T392 Gomilica 305d OLA T021 470 MpNed MpNed S N T393 Nedelica 305a 471 MpVPo MpVPo S N T394 Velika Polana 305č 472 MpGBi MpGBi S N T395 Gornja Bistrica 305b/1 473 MpHot MpHot S N T396 Hotiza 305c 474 MpVeč MpVeč S N T397 Večeslavci 307b 475 MpGra MpGra S N T398 Grad 307a 476 MpGPe MpGPe S N T399 Gornji Petrovci 309a 477 MpKri MpKri S N T400 Križevci 309 478 MpKan MpKan S N T401 Kančevci 309b 479 MpSal MpSal S N T402 Šalovci 310a 480 MpMar MpMar S N T403 Markovci 310 481 MpGSe[M| MpGSe[M| M N T404 Gornji Senik -Felsöszölnök 311 OLA T149 482 MpSlV[M| MpSlV[M| M N T405 Slovenska vas -Rabatotfalu 311a 483 000 o GoOzn D T SLA > narečna skupina Slovanski 000 G a >> narečje a lingvistični >>> podnarečje / e atlas kraj a r ta & o St MpZen[A| MpZen[A| A N T406 Ženavci - Jennersdorf 312 484 485 MxZet[A| MxZet[A| A N T414 Žetinci - Sicheldorf 486 m HH NN Z > O hJ m o NN N H The SLOnar System: Informative Labels for Slovenian Dialect Varieties (From Dialect Group to Idiolect) Summary Individual research points in the Slovenski lingvistični atlas (Slovenian Linguistic Atlas, 2011-) are marked with numbers in the databases for this atlas and in individual publications. Because these are not particularly communicative and because it is necessary to also mark other points in Slovenian linguistic territory during dialectology work (e.g., in dialect descriptions, collections of material, dialect dictionaries, indexes, etc.), a need has appeared for combining the most communicative and economical abbreviations into sequences. This allows standardized labeling of the dialect group, dialect, subdialect, research point (and the country where the place studied is located), and nonstandardized labelling even down to the individual speaker or informer. Thus, in the SLOnar system (standing for slovenska narečja 'Slovenian dialects'), point T114 from the Slovenian Linguistic Atlas is marked as Pi#rBol[I|, which means P = Littoral dialect group, i = Istrian dialect, #r = Rižana sub-dialect, Bol = Bagnoli della Rossandra/Boljunec, and [I| = Italy. The article presents the ability to adapt the data for various purposes and scopes of labelling. When used for Slovenian dialects, all of this can significantly facilitate work for dialec-tologists and users of the works they produce. Grzecznosciowe zachowania j^zykowe w srodowisku wiejskim na przykladzie gwary spiskiej w Polsce Helena Grochola-Szczepanek ^ Cobiss: 1.01 m HH V prispevku je predstavljen model jezikovne vljudnosti v spiškem narečju na ^ ozemlju Poljske. Obravnavani so ogovarjanje ter obrazci ob pozdravu in slovesu. Opozorjeno je tudi na odstopanja od sprejetih norm in na pojavljanje novih vljudnostnih oblik v vaškem okolju. Ključne besede: vljudnostno naslavljanje, spiško narečje, narečno besedje ^ O Linguistic Politeness in Rural Areas: The Spiš Dialect in Poland hJ This article presents a model of linguistic politeness in the Polish Spiš dialect. The author discusses forms of address, greetings, and farewells, and also O draws attention to deviations from the accepted conventions and new polite forms in rural areas. ^ Keywords: polite phrases, Spiš dialect, dialect vocabulary H 0 Wst^p Zachowania grzecznosciowe možna okreslic jako zbior zasad przyj^tych i skonwen-cjonalizowanych w danej spolecznosci, ktore wyznaczaj^ sposob zachowania si^ jej czlonkow w kontaktach mi^dzy sob^ w okreslonych typach sytuacji (Ožog 1990: 84; Marcjanik 2007: 12)1. Grzecznosc jest zjawiskiem wieloaspektowym, maj^cym wymiar nie tylko j^zykowy, ale takže spoleczny i psychologiczny. Odpowiednie slowa, gesty, formy zachowania s^ oznak^ dobrego wychowania oraz wyrazem uprzejmosci stosowanym w celu okazania szacunku rozmowcy. Normy grzecznosciowe wynikaj^ z przekonan spolecznych dotycz^cych stosownosci lub niesto-sownosci okreslonych zachowan j^zykowych i pozaj^zykowych w zr0žnicowanych pragmatycznie interakcjach. Wedlug skrotowej zasady »nie wypada nie« (np. nie wypada nie powitac, nie wypada nie odpowiedziec), reguluj^cej stosowne normy grzecznosciowe, wynika, že s^ to »takie zachowania j^zykowe i/lub niej^zykowe, ktorych w danej sytuacji mowienia zaniechac nie wypada« (Marcjanik 2007: 8). W strategiach grzecznosciowych dobiera si^ odpowiedni^ formul^ grzecz-nosci, uwzgl^dniaj^c m.in. hierarchic mi^dzy nadawc^ a odbiorc^, wiek i plec od-biorcy, stopien zažylošci, miejsce, w ktorym odbywa sic interakcja. Bezposrednia komunikacja adresowana do osoby drugiej tworzy caly system zjawisk jczykowych, Por. takže Ožog 2001; Skudrzyk 2007. 175 zwanych zwrotami grzecznosciowymi. Wedlug cz^sto przyjmowanej definicji E. Tomiczka, zwroty grzecznosciowe to: 1 formy powitalne, pozegnalne, wyrazy kontaktowe formy zwracania si^ do ^ drugiej osoby samookreslenia (np. pluralis maiestatis, pluralis modestiae itp.) o oraz mowienie o osobach trzecich (Tomiczek 1983: 23)2. in L O V z 1 Z A P 1 S K 0 0 Wiejski model grzecznosci rozni si^ od ogolnie przyj^tych zasad savoir-vivre'u (por. Grochola-Szczepanek 1996; Sikora 2010). Glownym zalozeniem niniejszych rozwazan jest przedstawienie najwazniejszych cech wiejskiego modelu etykiety j^zykowej na wybranych przykladach. Istotne jest takze uwidocznienie wspolcze-snie zachodz^cych zmian w komunikacji grzecznosciowej oraz odst^pstw od kon-wenansow przyj^tych w tradycyjnej przestrzeni wiejskiej. Przedstawione ponizej obserwacje powstaly na marginesie badan j^zyka mieszkancow wsi, prowadzonych przez autork^ w ostatnim dziesi^cioleciu na poludniu Polski, a w szczegolnosci na terenie Spisza3. Warto podkreslic, ze wiele elementow wiejskiej grzecznosci pojawia si^ na znacznie szerszym obszarze gwar i dialektow polskich, a nawet slowianskich4. Aby przedstawic charakterystyczne cechy wiejskiej grzecznosci j^zykowej, w niniejszych rozwazaniach uwag^ skupiono na czterech zagadnieniach: 1) sposobach zwracania si^ do osob drugich, 2) formulach pozdrowien, powitan i pozegnan, 3) grzecznosci »na opak«, 4) grzecznosci »po nowemu«. Ponizszy tekst ma charakter socjolingwistyczny. • 1 Wies na pocz^tku XXI wieku Do niedawna polska wies byla miejscem zamkni^tym i oddalonym (nie tylko ze wzgl^du na polozenie geograficzne) od miasta i kultury ogolnej. Spolecznosc wiejskq. tworzyla wylq^cznie warstwa chlopska zajmuj^ca si^ rolnic-twem. Struktura wyksztalcenia nie wykazywala zroznicowania, bo mieszkancy wsi konczyli edukacj^ na szkole podstawowej. Jedynym systemem komunikacyjnym byla gwara (Grochola-Szczepanek 2013: 43). Zmiany gospodarcze i polityczne po II wojny swiatowej oraz procesy globalizacyj-ne od lat 90. ubieglego wieku wywolaly bardzo duze przeobrazenia w srodowisku Na temat grzecznosci j^zykowej powstalo wiele opracowan. Poza wspomnianymi w tek-scie pracami Marcjanik 2007; Ozoga 2001; Skudrzyk 2007, mozna wymienic takze in-nych autorow, jak: Pisarkowa 1979; Miodek 1980; Zariba 1981; Lazinski 2006; Sikora 1993, 2010 oraz prac^ zbiorczq. Polska etykieta jqzykowa (1991). Wyniki badan zostaly przedstawione w ksi^žce Jqzyk mieszkancow Spisza: plec jako czynnik roinicujqcy (Grochola-Szczepanek 2012), w tym takze informacje na temat grzecznosci j^zykowej. Tekst niniejszego artykulu jest zmodyfikowanq. i rozszerzonq. wersjq, jednego z podrozdzialow pracy (Grochola-Szczepanek 2012: 146-157). Podzi^kowania skladam Panu Peterowi Weissowi za informacje o opracowaniu na temat mowienia o osobach nieobecnych w dialektach slowenskich (por. Weiss 2003). 4 wiejskim. Coraz wi^cej mieszkancow wsi utrzymuje si^ z pracy poza rolnictwem, ^ wyjezdzaj^c poza wlasn^ wies, do miasta, niekiedy takze za granic^. Wzrasta licz- ^ ba ksztalc^cej si^ mlodziezy wiejskiej. Kultura masowa bez ograniczen dociera na wies poprzez telewizj^, pras^, telefonij komorkow^ i Internet. To wszystko ^ wplywa na coraz mniej sz^ izolacj ^ wsi oraz powoduj e zmiany w wiej skim modelu zycia. Do tradycyjnego swiata przenikaj^ nowe wzorce zachowan, zapozyczone z ^ miasta i kultury masowej. Wspolczesna wies jest zroznicowan^ spolecznosci^, za- ^ rowno pod wzgl^dem struktury wyksztalcenia i zawodu, jak rowniez pod wzgl^-dem kulturowym, swiatopogl^dowym i j ^zykowym. ^ Komunikacja j^zykowa w obr^bie malych spolecznosci wiejskich zachodzi w ^ naturalnych, nieoficjalnych, prawie rodzinnych warunkach. Mieszkancy wsi zwykle znaj^ si^ nawzajem. L^cz^ ich blizsze lub dalsze stopnie pokrewienstwa oraz po- ^ winowactwa. Nieoficjalnosc kontaktow nie zwalnia z przyj^tych konwenansow. ^ Kazdego mieszkanca obowi^zuje uprzejmosc i wlasciwe odnoszenie si^ do innych czlonkow wsi, co podkreslane jest w wychowaniu mlodego pokolenia. Z > O 2 Formy adresatywne ^ Znane z j^zyka ogolnego oficjalne formypan,pani nie funkcjonuj^ w codziennych O wiejskich kontaktach j^zykowych. Mieszkancy nie zwracaj^ si^ w ten sposob do ii£ innych m^zczyzn i kobiet ze wsi5. Okreslenia pan i pani s^ uzywane w stosunku do ^ osob przyjezdnych, z miasta. Pan i pani s^ takze synonimami zawodu nauczyciela N i nauczycielki. W takim znaczeniu formy te mog^ odnosic si^ do mieszkancow W wsi, ktorzy ucz^ w szkole. Ze wzgl^du na duz^ feminizacj^ tego zawodu, zasadni- ^ czo slyszy si^ o paniach w szkole, znacznie rzadziej o panach. 2.1 Pluralis maiestaticus Powszechnym zjawiskiem w mowie mieszkancow wsi jest uzywanie form plu-ralnych (czasownikow, przymiotnikow, zaimkow) w odniesieniu do jednej osoby, czyli tzw. dwojenie lub pluralis maiestaticus. Gwarowe pluralis maiestaticus realizuje lezq^cq, u podstaw wiejskiego modelu grzecznosci zasad^ okazywania szacunku rozmowcy wyzszemu (np. parobek wo-bec gospodarzy) lub rownemu statusem spolecznym z mowiq^cym. [_] »Przepust-k^« do przyjmowania takich honoryfikujqcych okreslen jest nie tylko osiqgni^cie pozycji pelnoprawnego czlonka wiejskiej spolecznosci, z chwilq zalozenia rodziny, osiqgni^cia niezaleznosci materialnej od rodzicow, ale takze starszenstwo (roznica wieku - istotna w relacjach ludzi mlodych), dojrzaly i podeszly wiek czlowieka, wzgl^dy religijne (Sikora 2010: 273). Uzycie form pan, pani w odniesieniu do osob ze wsi ma wydzwi^k ironiczny. Zdarza si^ w sytuacji, gdy ktos post^puje niezgodnie z zasadami przyj^tymi w srodowisku wiejskim, tzn. probuje nasladowac czlowieka miejskiego, np. Takiego pana udaje, Gdzie ci taka pani pojdzie krowy doic. Zasada dwojenia najogolniej wymagana jest podczas zwracania si^ do kazdej starszej osoby. Nawet niezbyt wielka roznica wieku pomi^dzy mieszkancami kwa-N lifikuje zwykle do uzywania formy liczby mnogiej wobec starszego rozmowcy. 1 Starsze osoby uzywaj^ form liczby mnogiej, kiedy zwracaj^ si^ do ksi^dza, nauczy-^ ciela oraz osob przyjezdnych. Mowienie przez wy ma miejsce takze w kontaktach z O nieznanymi przedstawicielami wlasnego stanu, np. podczas jarmarku lub odpustu. s Wedlug informacji od najstarszych mieszkancow, kryterium starszenstwa L bylo dawniej bardziej i surowiej przestrzegane niz obecnie. Nastoletnia mlodziez 0 zwracala si^ przez wy do starszych kolegow nawet o kilka lat. Dwojenie zdarzalo v si^ takze w malzenstwach, kiedy mi^dzy m^žem i žon^ byla duza roznica wieku. Jak pokazuj^ badania, w przeszlosci dwojenie lub jego brak, czyli tykanie, moglo bye uzaleznione rowniez od statusu materialnego wiesniaka {por. Sikora 2012: 46-48). Z Zaobserwowano, ze tradycyjne zwracanie si^ przez wy na wsi jest bardziej A utrzymywane przez kobiety niz przez m^zczyzn. Kobiety uzywaj^ grzecznosciowo P formy liczby mnogiej nie tylko do osob starszych, ale takze w swoim wieku lub 1 nawet do mlodszych. M^zczyzni zwykle w takich sytuacjach zwracaj^ si^ przez s ty. Powoduje to takie sytuacje, ze do tej samej osoby m^z zwraca si^ ty, a zona wy. ^ W bezposrednim zwracaniu si^ do osob najstarszych stosuje si^ tzw. trojenie, 1 czyli uzywanie 3 os. lm., np.: Z 0 0 Babka juz idom. Babka juz idq^. {do starej kobiety id^cej do kosciola) A to ociec ni majom zas is na to badanie? A to ojciec nie powinni znow isc na to badanie? {do starego tescia) Osoba mowi^ca w ten sposob wyraza szacunek do swojego starszego rozmowcy. Formy w 3 osobie liczby mnogiej mog^ byc stosowane nie tylko w bezposrednim zwrocie do kogos starszego, ale takze kiedy mowi si^ o osobie starszej, np.: Nasi mama byli w spytolu prawie caly miesionc. Nasi mama byli prawie miesi^c w szpitalu. Tata nie fcieli sie prawocic z nikim, ale tyz fcieli prowde. Tata nie chcieli si^ s^dzic z nikim, ale tez chcieli prawdy6. Nalezy podkreslic, ze tzw. trojenie wyst^puje glownie u przedstawicieli najstar-szego pokolenia, sporadycznie u osob {zwlaszcza kobiet) w srednim wieku. U mlodszych interlokutorow nie wyst^puj^ tego typu konstrukcje. 6 Z takim sposobem mowienia o innych starszych osobach spotykamy si^ takze w dialek-cie slowenskim w dolinie rzeki Dreti {Zadrečka dolina), por. Weiss {2003). Zdarza si^, ze rozmowca chce podkreslic swoj dystans do osoby mowi^cej. Stosuje wowczas formuly cz^sciowo »zdepluralizowane«, np.: Gdybyscie mi uszyla (zamiast uszyli) na przyszly tydzien. Jak bedziecie fciol, to przidziecie do roboty. • Jak bedziecie chcial (zamiast chcieli), to przyjdziecie do roboty. hH Kiebyscie mi usyla na przisly tydziyn. m W relacjach mi^dzy mieszkancami wsi nie ma zwyczaju przechodzenia na ty. ^ Zdarza si^ natomiast odwrotna sytuacja, tzn. przechodzenie w pewnym momencie ^ na wy. Powodem takiej zmiany s^ nowe funkcje rodzinne i spoleczne, ktore zaczy- ^ naj^ pelnic mieszkancy wsi. Przykladem mog^ byc takie wydarzenia, jak slub lub chrzest. Podczas slubu zaczynaj^ sobie dwoic rodzice panstwa mlodych, okreslani hh jako swadziebni w dniu slubu, a pozniej tesciowie, swiekrowie/swiekrzi oraz takze Z pozostali czlonkowie rodzin, np. rodzenstwo, szwagrowie. Takze rodzice chrzestni, czyli krzesnankowie/kumotrzi, potkowie zaczynaj^ zwracac si^ do siebie przez wy q od chrztu swoj ego chrze sniaka. Dwojq im tez wszyscy czlonkowie obydwu rodzin. ^ m 2.2 Swoj - obcy ^ Kiedy we wsi pojawia si^ osoba nieznana, spoza wsi, mieszkancy starajo si^ ziden-tyfikowac przybysza po jego stroju i mowie. Jesli uznaj^, ze jest to ktos z miasta, wtedy zwracaj^ si^ zwrotami: pan, pani oraz zwykle uzywaj^ liczby mnogiej np.: Byliscie panie juz tu kiedy w gorak? Czy byliscie panie tutaj kiedys juz w gorach? A jak pani tele dole dojechala z tyj Warsiawy? A jak pani tak daleko dojechala z tej Warszawy? Takie same formy zwracania si^ do osob spoza swojego srodowiska stosuje mieszkancy wsi, kiedy s^ w miescie w sklepie, urz^dzie, np.: Kieby pani do nos przijechala. Gdyby pani do nas przyjechala. Pozryjcie, panie, na te moje dokumynta. Spojrzcie, panie, na te moje dokumenty. Od wyrazow pan, pani tworzy si^ takze deminutywa panoszek, paniczka, pa-niusia. Formy te zwykle uzywane s^ jako ekspresywne okreslenia z odcieniem lekcewazenia, poblazliwosci i niekiedy ironii osob reprezentuj^cych srodowisko miejskie. Rzadziej uzywa si^ ich w bezposrednich zwrotach do ludzi z miasta (por. Sikora 2010: 234-241). Zaobserwowano podczas badan, ze warianty paniczka, panoszek, paniusia cz^sciej uzywane s^ przez kobiety, niz przez m^zczyzn. Zwykle wyrazaj^ zyczliwosc i sympatic, a czasem poblazliwosc kobiety do rozmowcy lub rozmowczyni, np.: Ftoro to z wos, paniusie, bedzie pisač te dokumynta? W Ktora z was, paniusie, bedzie pisač te dokumenty? Z (do urz^dniczek w urz^dzie gminy) K Jo wos piyknie pytom, panosku, napiscies ino mni tyj oplaty. o Ja was bardzo prosz^, panoszku, napiszcie mniej szq. kwot^ tej oplaty. (do urz^dnika w urz^dzie gminy) S Panicki, kiebyscie ftoro przijechala do nos grule sadzič. O Paniczki, gdyby ktoras z was przyjechala do nas sadzič ziemniaki. v (do mlodych dziewczyn w autobusie) Kiedy mieszkaniec uzna, ze osoba nieznana reprezentuje taki sam typ kultury, czyli wiejskiej, tyle ze z innej wsi lub innego regionu, wtedy zwraca si^ w drugiej Z osobie liczby mnogiej, ale nie uzywa zwrotowpan, pani, np.: A P Po kielo mocie te grule? Po ile macie te ziemniaki? K Pojadziecie prosto caly cos, tak z kilometer, a potym sie spytocie, to wom ludzie powiedzom. ^ Pojedziecie prosto caly czas, tak okolo kilometra, a potem si^ zapytacie, to wam 0 ludzie powiedzq^. • 1 2.3 Wsrod swoich • Jak juz wspomniano powyzej, glown^ zasad^ zwracania si^ do starszych mieszkan- 1 cow jest uzywanie liczby mnogiej. Oprocz tego j^zyk ludowy dysponuje charakte-rystycznymi zwrotami stosowanymi do osob dojrzalych. Do m^zczyzn uzywane s^ nast^puj^ce okreslenia: swak, wujek, stryk, krzesnanek, potek, dziadek, a do kobiet: ciotka, krzesnamatka, wujna, stryna, gotka, babka. Nazwy te naturalnie s^ uzywane jako okreslenia osob pozostaj^cych w odpowiednim stopniu pokrewienstwa lub powinowactwa: babka, ciotka, dziadek, krzesnanek/potek, 'ojciec chrzestny', gotka/krzesnamatka 'matka chrzestna', stryk/swak/wujek 'wujek', stryna/wujna 'ciotka, wujenka'. Jednak stosowane jako formy adresatywne do osob starszych ze wsi, nie maj^ zwi^zku z pokrewienstwem lub powinowactwem pomi^dzy nadawc^ a odbiorc^. Kazdy starszy m^zczyzna moze byč nazwany w bezposrednim zwrocie jako swak, krzesnanek, dziadek, a kobieta jako ciotka, gotka, wujna, pomimo braku realnego pokrewienstwa. Oto kilka przykladow: Pocie, swoku, to wos podwiezyme. Chodzcie, wujku, to was podwieziemy. Dziezescie, ciotko, byli? Gdzie byliscie, ciotko? Kiedy zas przidziecie do nos, krzesnanku? Kiedy znow przyjdziecie do nas, chrzestny ojcze? Jo przidym po msy do wos. Bedziecie, ujno, w doma? Przyjd^ po mszy do was. Bedziecie, wujenko, w domu? Formy: babka, dziadek uzywane s^ do osob w podeszlym wieku, np.: Idziecie, dziadku, do kosciola? Stryku, opowiycie Hance, jak to bylo z tymi gynsiami? • Stryjku, opowiedzcie Hance, jak to bylo z tymi g^siami? m Dzie sie, babko, tak uwijocie? Dy jesce nacas do tego kosciola Gdzie si^ tak, babko, spieszycie. Przeciez jeszcze za wczesnie do kosciola. Formy typu dziadek, babka, swak, ciotka, krzesnanek, krzesnamatka, wujek, wuj-na, stryk, stryna pelni^ w j^zyku wiejskim tak^ sam^ funkcj^ jak formy pan, pani w j^zyku ogolnym. Familijny charakter powyzszych okreslen, stosowanych w bez-posrednim zwracaniu si^ glownie do starszych mieszkancow i mieszkanek, jest wyrazem szacunku dla tych osob. Najbardziej prestizowe s^ nazwy: krzesnanek, krzesnamatka,potek, gotka, poniewaz dawniej funkcj^ ojca i matki chrzestnej pel-nily osoby ciesz^ce si^ dobr^ opinis i szacunkiem. Mianem tym zwracali si^ do ^ nich nie tylko chrzesniacy, lecz takze ich cale rodziny i z czasem bylo to nazwanie O trwale danej osoby. Obecnie nazwy te funkcjonuj^ w wypowiedziach najstarszego ii£ i sredniego pokolenia. hh W zwracaniu si^ do innych mieszkancow mozna natrafic tez na pomijanie N zwrotow typu swak, ciotka i uzywanie tylko drugiej osoby liczby mnogiej, np.: H Przicies do nos, jak podziecie z kosciola. Przyjdzie do nas, jak pojdziecie do kosciola. Do osoby mlodszej lub rownej wiekiem mieszkancy wsi zwracaj^ si^ w liczbie pojedynczej, uzywaj^c imienia, sporadycznie nazwiska (przezwiska) lub nazw dziewczq, chlopiec np.: Idze, Marynko, wyzyn te barany. Idz, Marysiu, wp^dzic te owce. Hybyjze tu wartko, chlopce. Przyjdz tutaj szybko, chlopcze. 2.4 W rodzinie 2.4.1 Rodzice - dzieci W j^zyku ludowym, podobnie jak w j^zyku literackim, najcz^stszymi formami w bezposrednim zwracaniu si^ dzieci do rodzicow s^ wyrazy tata i mama, z t^ roz-nic^, ze orzeczenie wyst^puje w formie pluralis maiestaticus, np.: Mamo, docie mi piniondze? Mamo, dacie mi pieni^dze. W Odwieziecie mnie, tato, na przistanek? Z Odwieziecie mnie, tato, na przystanek? 1 K W wypowiedziach dojrzalych m^zczyzn w stosunku do rodzicow, ktorzy s^ w O S L O V z podeszlym wieku, wyst^puj^ formy ojciec, matka'. Uzywane s^ z odcieniem po-litowania lub lekcewazenia, glownie w sytuacjach, kiedy w opinii syna ojciec lub matka nie zachowali si^ zgodnie z jego zyczeniem, np.: Godolef wom, ociec, juz downo, ze tom lonke trzeba sprzedac. Mowilem wam, ojciec, juz dawno, ze nalezy t^ Iqk^ sprzedac. 0 1 Godojcie, ociec, dziescie dali ty piniondze? Mowcie, ojciec, gdzie daliscie te pieni^dze? Z A Niekiedy dorosle dzieci, majice juz wlasne rodziny, zwracaj^ si^ do rodzicow, P uzywaj^c okreslen babka, dziadek, ze wzgl^du na obecnosc wnukow. 1 Rodzice zwykle zwracaj^ si^ do swoich dzieci po imieniu. Trzeba tu do- ^ dac, ze z reguly s^ to formy neutralne imion. Zdrobnienia i spieszczenia stosowane s^ tylko do mlodszych dzieci. o 2.4.2 M^ž - zona W gwarowych zwrotach adresatywnych brak literackich okreslen typu: mqz, iona} Niezbyt cz^sto wyst^puj^ ich gwarowe odpowiedniki: chlop, baba, sporadycz-nie babus, babusia, np.: A dziezes ty chlopie byl tele casy? Gdzie tak dlugo byles, chlopie. Powiydz, babo, co to beme teroz robic? Powiedz, zono, co to teraz b^dziemy robic. Idze se juz legnij, babusko. Zostaw to s-icie. Idz si^ poloz, zonko. Zostaw to szycie. M^ž do zony lub zona do m^ža zwykle zwracaj^ si^ bez uzywania imion swoich wspolmalzonkow, np.: Bylas fcora u tyj babki? Bylas wczoraj u babci? Zostow, jo to skoncym, a ty sie zbiyroj. Zostaw, ja to skoncz^, a ty si^ ubieraj. (do m^za) 7 Wyrazy matka, ojciec pomimo swojej neutralnosci, w bezposrednim zwracaniu si^ do matki lub ojca majq. charakter ekspresyjny. 8 W j^zyku ogolnym w bezposrednich zwrotach formy: mqi, iona takze sq rzadkie. Zauwažono, že glownie mcžczyžni nie užywaj^ imion swoich žon w bezposred- ^ nich zwrotach. Kobiety czcsciej zwracaj^ sic po imieniu do mcža, przy czym jest ^ to forma neutralna. Imienia wsp0lmalžonka nie zdrabnia sic i nie spieszcza. Malžonkowie z dlužszym stažem, maj^cy dzieci (wnuki), zwraca sic do siebie: ^ ojciec, matka, dziadek, babka, np.: 3 Pozdrowienia, powitania i požegnania Bier, matka, te piniondze i idž do tego sklepu. h^ Bierz, matka, te pieni^dze i idž do sklepu. c^ HH Podyme, ociec, grabic za potok? Pojdziemy, ojciec, grabic za potok. S Zbiyroj sie, dziadku, pomalu, bo godzina przichodzi. Zbieraj sic dziadku powoli, bo czas przychodzi. „ Bardzo wažnym elementem kontaktow micdzy mieszkancami jest nawi^zanie roz-mowy i wzajemne pozdrawianie sic. Rodzice wpajaj^ swoim dzieciom zasady do-brego wychowania od najmlodszych lat, powtarzaj^c m.in. pouczenie: do kozdego O trza sie obezwac, a nie trza bye takim boconiym'' (do každego naležy sic odezwac, nie ii£ možna byc takim mrukiem). Zgodnie z tym zaleceniem, naležy zawsze pozdrowic napotkanego mieszkanca wsi i nawi^zac z nim rozmowc. Nagannym zachowaniem N byloby przejscie obok kogos na ulicy bez pozdrowienia. Powszechne powitanie dzien dobry, znane w jczyku ogolnopolskim, w wiej- ^ skiej komunikacji užywane jest rzadko. Tak^ formul^ zwracaj^ sic mieszkancy wsi do osob przyjezdnych, z miasta, czyli tzw.panow. W ten sam sposob pozdrawiani s^ takže nauczyciele przez uczniow i ich rodzicow. Jednak gdyby ktos užywal formy dzien dobry w stosunku do innych mieszkancow wsi, zostalby uznany zapopania-tego, czyli 'chc^cego uchodzic za czlowieka z miasta'. Okreslenie popaniaty užyte w stosunku do osoby ze wsi ma znaczenie ujemne: Zrobiol sie juz taki popaniaty. Ježdzi do roboty dziesi za Warsiawe. Jak przijezdzo, to takiego pana juz teroz gro, fnet by sie do clowieka nie obezwol po nasymu, ino po pansku. Zrobil sic juž taki popaniaty. Ježdzi do roboty gdzies za Warszawc. Jak przyježdža, to takiego pana odgrywa, wnet by sic nie odezwal do czlowieka po naszemu, tylko po pansku. W tradycyjnych kontaktach wiejskich funkcjc pozdrowien maj^ krotkie, symboliczne pytania typu: gdzie idziecie? lub co robicie? Pelni^ one tak^ sam^ funkcjc, jak ogolne dzien dobry, co stychac? W zaležnosci od sytuacji, w jakiej spotykaj^ sic rozmowcy, formulowane s^ tego typu pytania-pozdrowienia, jak, np.: Boczon 'o czlowieku malomownym lub o kims, kto sic boczy, nieprzyjažnie spoglq^da'. 9 Co robicie? W (do kobiety stoj^cej na podworku) Z 1 Dzie jadzies? K Dok^d jedziesz? O (do wyjezdzaj^cego rowerem) Juz wyganios? Juz wyp^dzasz? 0 (do m^zczyzny wyp^dzaj^cego bydlo na pastwisko) V Z Innymi charakterystycznymi pytaniami-pozdrowieniami s^: jakže mi tam zyjesz?, 1 jakze siq masz?, jak siq miewasz? Starsze mieszkanki pozdrawiaj^ si^ nawzajem w porze porannej: dobre Z ranko, a id^c do kosciola slowami: pochwalony Jezus Chrystus. Kiedy wracaj^ z A wieczornej mszy i rozchodz^ si^ do swoich domostw, uzywaj^ pozegnalnej formu-p ly: dobrq ci/wam ta noc (w domysle: iyczq). 1 Kiedy si^ wchodzi do domu s^siada, nalezy pochwalic Boga i przywitac S si^ z obecnymi. Przy pozegnaniach padajo zwroty: z Bogiem, z Panem Bogiem, ^ to bywaj/bywajcie, bywajcie zdrowi, zostancie z Bogiem, miej siq, to siq miejcie. 1 Formy: bywaj/bywajcie, miej siq, miejcie siq znacz^ to samo, co ogolne: trzymaj 2 siq, trzymajcie siq. • Podczas prac polowych i gospodarskich mieszkancy pozdrawiaj^ si^ slo- 1 wami: szczqsc Bože lub Bože pomagaj. Na co pada odpowiedz: Bog zaplac. 4 Grzecznosc »na opak« Zachowania odpowiadaj^ce przyj^tym normom w komunikacji spolecznosci wiej-skiej uznaje si^ za grzeczne i kulturalne. Wszelkie odst^pstwa od wiejskich kon-wenansow s^ przejawem nietaktu i braku kultury. Jednym z istotnych naruszen regul wiejskiej etykiety jest zwrocenie si^ do kogos w nieodpowiedni sposob, tzn. uzycie formy ty w sytuacji, w ktorej powinno si^ dwoic. Zwykle taka sytuacja spo-tyka si^ z natychmiastow^ reakcj^ osoby starszej, polegaj^c^ na wytkni^ciu braku oglady, zwykle w retorycznym pytaniu, np.: Co to, matka cie nie naucyla, jak sie nolezy odezwac? Coz to, matka ci^ nie nauczyla, jak powinienes si^ zwracac? Co jo z tobom kury pasla, ze mi na ty godos? Co to ja z tobq, kury paslam, ze ty si^ zwracasz do mnie przez ty? (Grochola-Szczepanek 1996: 43). Mlody czlowiek zostaje takze pouczony, jak nalezy si^ wlasciwie do kogo odnosic: Tak mozes godac koleziance, ale nie ojcom! Tak mozesz mowic kolezance, ale nie rodzicom! (Grochola-Szczepanek 1996: 43). On sie nigdy nie lobezwie do clowieka, jak idzie drogom. On si^ nigdy nie odezwie do czlowieka, jak przechodzi drogq^. o fS Jak to tak starsymu clowiekowi godac, ze ty. Starsymu si^ dwoji! Jak to tak mowic starszemu czlowiekowi przez ty? Starszemu si^ dwoi! Drugim waznym uchybieniem w kontaktach z mieszkancami jest pomijanie po-zdrowien. Nawi^zanie rozmowy z osob^ ze wsi nalezy do obowi^zkow kazdego r^ dobrze wychowanego mieszkanca. Mieszkancy s^ czuli na punkcie odzywania si^ hh do siebie, co potwierdzaj^ uwagi kierowane pod adresem glownie dzieci, ale takze doroslych, ktorzy zapominaj^ o zasadach etykiety, np.: ^ HH Nie lobezwie sie bocon, chocby sie zwalol na tobie, kie przechodzi e^ Nie odezwie si^ mruk, chocby si^ przewrocil na tobie, kiedy przechodzi. W zasobach leksyki gwarowej wyst^puje pokazna grupa nazw charak-teryzuj^cych uzytkownika gwary przez pryzmat grzecznosci j^zykowej wobec innych mieszkancow. Nalezy podkreslic, ze dominuj^ okreslenia negatywne, przy czym ich obecnosc nie swiadczy o powszechnosci niewlasciwych zachowan. Okreslenia te nalezy odczytywac jako zabezpieczenie przed upowszechnianiem si^ negatywnie ocenianych zachowan »poprzez szczegolowe wypunktowanie mozliwosci lamania przyj^tej normy spolecznej« (K^s 1994: 121). Za osob^ grzeczn^ uwaza si^ kogos, kto ch^tnie i zawsze pozdrawia ^ innych. Czlowiek unikaj^cy kontaktu j^zykowego, a przy tym ponury i nad^sa- ^ ny oceniany jest negatywnie, np. boczon, dziubas, fuczek, kolek, mruczek, mruk W (zawolany), mumia, mumrak. Osoby szczegolnie szorstkie i nieprzyjemne w kon- ^ taktach nazywane s^ grobijan, harpagon, ordos, turon. W spolecznosci wiejskiej dostrzegane s^ rowniez inne negatywne cechy rozmowcy, m.in. upodobanie do nadmiernego mowienia, nie zawsze na temat, np. beblak, drandas, drandula, dudracz, dudraczka, dziawraga, laptacz, laptaczka, laptula, papla, paplacz, radio, tyrtula; fantazjowanie, niemowienie prawdy, np. bajczarka, lejwoda, pleciuga, swijacz, wymyslacz; sklonnosc do narzekania i marudzenia, np. giemza, jajdaczka, skrzqta, stqkacz, zmierzialek; klotliwosc, np. pyskacz, szczekacz, zbywacz; wulgar-nosc, np. zbereznik, brzyda, plugacz, wereda, wrodas. 5 Grzecznosc »po nowemu« Otwarcie spoleczenstwa wiejskiego na miejskosc, a raczej na kultur^ masow^ wplywa na zmiany w kazdej dziedzinie zycia mieszkancow wsi, w tym takze na kultur^ grzecznosciow^. Podczas badan zauwazono, ze zwlaszcza mlodsze poko-lenia mieszkancow odchodz^ od tradycyjnych form grzecznosciowych. Zamiast powszechnych do niedawna na wsi pozdrowien-pytan typu co robicie, gdzie idzie-cie, coraz cz^sciej mozna uslyszec takze powitanie dzien dobry. Wedlug mlodych respondentow, stosowanie zapytan typu co robicie, gdzie idziecie jest nieodpowied-nie, bo zmusza rozmowc^ do udzielenia odpowiedzi na to pytanie. Coraz rzadziej slyszy si^ takze u mlodszego pokolenia charakterystyczne okreslenia typu swak, ciotka, stryk, stryna, krzesnanek, krzesnamatka, stosowane do starszych miesz-N kancow. Mlodzi rodzice pozwalaj^ swoim dzieciom zwracac si^ do siebie przez ty 1 (mamo, daj mi mleka), chociaz sami jeszcze dwojq swoim rodzicom (mamo, dajcie ^ mi mleka) i dziadkom. O s L 6 Podsumowanie O v Na zakonczenie krotkiego opisu zachowan grzecznosciowych w przestrzeni wiej-skiej warto podkreslic kilka najistotniejszych cech: {1) przeswiadczenie o potrzebie dbania o wi^zi we wspolnocie, (2) oparcie w wielowiekowej tradycji, Z {3) odmiennosc od kultury ogolnej, co przejawia si^ w charakterystycznych A zwrotach adresatywnych oraz formulach pozdrowien, powitan i pozegnan, P {4) stopniowe zanikanie tradycyjnego modelu i przejmowanie elementow 1 miejskiego {standardowego) modelu grzecznosci. s Sposoby zwracania si^ mieszkancow wsi do innych zalez^ w glownej ^ mierze od trzech czynnikow: {1) typu reprezentowanej przez rozmowc^ kultury 1 {wiejskiej b^dz miejskiej), {2) wieku, {3) plci. Kultura grzecznosciowa na wsi ma 0 charakter tradycyjny, ale dostrzega si^ w niej takze obecnosc nowych elementow, Z 0 zwlaszcza u mlodych generacji. 1 Literatura Grochola-Szczepanek 1996 = Helena Grochola-Szczepanek, O niektorych formach grzecznosciowych mieszkancow wsi Rzepiska na Spiszu, Jqzyk Polski 76 (1996), 40-44. Grochola-Szczepanek 2012 = Helena Grochola-Szczepanek, Jqzyk mieszkancöw Spisza: plec jako czynnik roznicuj^cy, Prace IJP PAN 139, Krakow: IJP PAN, 2012. K^s 1994 = Jozef K^s, Kulturowy stereotyp m^zczyzny i kobiety w srodowisku wiejskim. Na materiale gwar orawskich, [w:] Piec w jqzyku i kulturze, red. J. Anusiewicz - K. Handke, J^zyk a Kultura 9: Wiedza o Kulturze, Wroclaw, 1994, 119-130. Lazinski 2006 = Marek Lazinski, Opanach i o paniach: polskie rzeczowniki tytu- larne a ich asymetria rodzajowo-plciowa, Warszawa: PWN, 2006. Marcjanik 2007 = Malgorzata Marcjanik, Grzecznosc w komunikacji jqzykowej, Warszawa: Wydawnictwo Naukowe PWN, 2007. Miodek 1980 = Jan Miodek, Jeszcze o sposobach zwracania si^ do drugich, Jqzyk Polski 60 (1980), s. 177-179. Ozog 1990 = Kazimierz Ozog, Zwroty grzecznosciowe wspölczesnej polszczyzny möwionej, Zeszyty Naukowe UJ 908, Prace J^zykoznawcze 98, Krakow, 1990. Ozog 2001= Kazimierz Ozog, Uwagi o wspolczesnej polskiej grzecznosci j^zyko- ^ wej, [w:] Kazimierz Ozog, Polszczyzna przelomu XX i XXI wieku: wybra- ^ ne zagadnienia, Rzeszow: Stowarzyszenie Literacko-Artystyczne »Fraza«, 2001, 73-84. 4 Pisarkowa 1979 = Krystyna Pisarkowa, Jak si^ tytulujemy i zwracamy do drugich, J^zyk Polski 59 (1979), 5-17. Polska etykieta j^zykowa 1991 = Polska etykieta j^zykowa, red. J. Anusiewicz - M. ^ Marcjanik, J^zyk a Kultura 6: Wiedza o Kulturze, Wroclaw, 1991. ^ Sikora 1993 = Kazimierz Sikora, Jak pan zaw^drowal na wies, Jqzyk Polski 73 (1993), 298-303. Sikora 2010 = Kazimierz Sikora, Grzecznosc jqzykowa wsi 1, System adresatywny, Krakow: Wydawnictwo UJ, 2010. Skudrzyk 2007 = Aldona Skudrzyk, Normy grzecznosciowych zachowan j^zyko- ^ wych (etykieta j^zykowa, savoir-vivre, bon ton, dobre wychowanie, grzecznosc j^zykowa), [w:] Sztuka czy rzemioslo? Nauczyc Polski i polskiego, red. A. Achtelik - J. Tambor, Katowice: Gnome, 2007, 105-122. Tomiczek 1983 = Eugeniusz Tomiczek, System adresatywny wspölczesnego jqzyka polskiego i niemieckiego: socjolingwistyczne studium konfrontatywne, Acta Universitatis Wratislaviensis 730, Wroclaw, 1983. ^ Weiss 2003 = Peter Weiss, Načini ogovarjanja in govorjenja o odsotni osebi v go- O vorih spodnje Zadrečke doline, [w:] Glasoslovje, besedoslovje in besedo- ii£ tvorje v delih Jakoba Riglerja, red. Z. Zorko - M. Koletnik, Zora 25, Mari- ^ bor: Slavistično društvo, 2003, 199-215. N H Jezikovna vljudnost v vaškem okolju na primeru spiškega narečja na Poljskem Povzetek V prispevku je predstavljen model jezikovne vljudnosti, ki je uveljavljen v poljskem spiškem narečju. Skozi stoletja je tradicionalna vaška skupnost izoblikovala svoj lastni vljudnostni sistem, ki se razlikuje od tistega v poljskem standardnem jeziku. Spiško narečje pozna značilne oblike naslavljanja, kot so ciotka, swak, krzesna-matka, krzesnyociec, stryk, stryna, wujek, wujna, ki jih uporabljajo za naslavljanje vseh starejših moških in žensk v vasi, ne samo sorodnikov. Poimenovanja pan, pani, ki so običajna v uradnem jeziku, se uporabljajo samo za naslavljanje ljudi iz mestnega, ne pa iz vaškega okolja. Kmečki prebivalci ogovarjajo starejše sokrajane z vi. Temu se pravi dwojenie (raba 2. os. mn.), npr. mamo, dajcie mi mleka. Starejša generacija včasih uporablja 3. os. mn., npr. nasi babka idq. To se imenuje trojenie. Mlajši ljudje te oblike ne uporabljajo. Starejši nikoli ne ogovarjajo svojih staršev s ty (2. os. ed.), ampak vedno z wy (2. os. mn.). Otroci v pogovoru s starši zdaj redko uporabljajo wy. Tradicionalne oblike vprašalnega pozdrava (npr. co robicie?, gdzie idziecie?) je zamenjal pozdrav iz uradnega jezika. Linguistic Politeness in Rural Areas: The Spiš Dialect in Poland w Summary hH This article presents a model of linguistic politeness in the Polish Spiš dialect. Over the centuries, the traditional rural community has created its own system of S politeness that is different from standard Polish. The Spiš dialect has characteris-L tic phrases of address, such as ciotka 'aunt', swak 'brother-in-law', krzesnamatka 0 'godmother', krzesnyociec 'godfather', stryk 'uncle', stryna 'aunt', wujek 'uncle', v and wujna 'aunt', which can all be used for any older man or woman from village, not only for kin. The terms pan 'gentleman' andpani 'lady', known from the standard language, are only addressed to people from the city, but never those from the village. Rural residents address an older interlocutor with wy 'you (pl.)'. This Z is called dwojenie 'use of the second person plural'; for example, mamo, dajcie mi A mleka 'mother, give me some milk'. The older generation occasionally uses the P third person plural; for example, nasi babka idq 'our grandmother is going'. This is 1 called trojenie. Young people do not use this form. The older inhabitants never adS dressed their parents as ty 'you (sg.)', but only wy 'you (pl.)'. Children today rarely ^ use wy 'you (pl.)', when talking to their parents. Traditional forms of questions and 1 greetings (e.g., co robicie? 'what are you doing?', gdzie idziecie? 'where are you o going?') are replaced by greetings from the standard language. • 2 O Z K ^THM0^0^HH gpeBHepyccKHx TonoHHMOB t C cy^^HKcoM *-itji § ž MaKCUM A. WMKUH Cobiss: 1.01 m HH Etimologija staroruskih naselbinskih imen s pripono *-itji ^ Avtor razpravlja o nekaterih naselbinskih imenih s pripono *-itji (npr. Boboniči, „ Vačenici, Vlanici, Volboviči, Narudiči, Šemeniči, Jačelbici idr.), ki so omenjena v staroruskih pisnih virih. Ključne besede: staroruski jezik, zemljepisna imena, pripona *-itji, patronim, antroponim Z > O hJ The Etymology of Old Russian Place Names with the Suffix *-itji ^ This article discusses the etymology of some toponyms with the suffix *-itji ® (e.g., Bobonichi, Vachenitsy, Vlanitsi, Volbovichi, Narudichi, Shemenichi, h^^ Yazhelbitsy, and others) mentioned in Old Russian written sources. hh Keywords: Old Russian language, geographical names, *-itji, patronym, N anthroponym B03HHKH0BeHHe oö^ecHaB^HCKoro THna naTpoHHMHnecKHX Ha3BaHHH HaceneH-HHX nyHKTOB c cy^^HKcOM *-itji OTHOcaT K ^^oxe nepBOÖHTHOoö^HHHoro CTpoa (Kyn^HHCBKHH 1981: 21) h cBH3HBaroT c «3aKpenfleHHeM 3eMfleBflageHHH 3a pogoM, öontmoH ceMBeä» (^ynKeBHH 1980: 101). A. M. CenH^eB oöpa^aeT BHHMaHHe Ha gBoäcTBeHHocTB ceMaHTHKH 3Toro cy^^HKca B TonoHHMHH, yKa3HBaBmero KaK Ha noToMKoB ^H^a, Hte HMa ne^HT b ocHoBe Ha3BaHHa, TaK h Ha oTHomeHua hhhhoh 3aBHcHMocTH, npHHagne^HocTB ÄHTe^eH noce^eHHH cBoeMy (Ce^H^eB 1968: 81). nepBoe h3 3thx 3Haqe- HHH xapaKTepHo g^a anoxu pogon^eMeHHoro cTpoa; BTopoe pa3BHflocB b ^eoga^B-Hyro ^^oxy. ^peBHeä aBnaeTca u cnocoÖHocTB cy^^uKca *-itji xapaKTepH3oBaTB KonneKTHB no Tonorpa^unecKoMy npH3HaKy (Bomopeunu, 1150 r. : peKa Bom(T^)pn (cm. roroKHH 2003: 28)), mupoKo npegcTaBneHHaa b paHHeä cnaBaHcKoä ^THOHH-mhh: cp. ^pe^oeuHU : ^pe^hea 'öohoto, TonB', Lunsici (< ^Lggitji) 'nneMa, »uBy-^ee Ha öohothctom nyry' u gp. (o nocnegHux cm. KynnuHcBKUH 1981: 132-133). ApxeTunuHHocTB H TecHaa cbh3b stofo TonoHUMu^ecKoro Tuna c ochobhhmh ^Ta^aMH oö^ecTBeHHoro pa3BHTHa oöycnoBunu öonBmoe BHuMaHue k HeMy co ctopohh ucc^egoBaTe^eH. MoHorpa^uqecKoMy paccMoTpeHuro nogBepr^ucB ro®-HocnaBaHcKue (C. PocnoHg), nonBcKue - Ha MaTepuane Ma3OBHH (B. TamH^KHH), CH^e3HH (C. PocnoHg), ManononBmu, a TaK^e b cnoBoo6pa3OBaTenBHOM acneKTe Z Ha 3anagH0CflaBHHCK0M ^ghs (K. PHMyx) -, gpeBHefly®H^KHe (C. Kepnep) h yKpa-HHCKHC (A. A. KynHHHCKHH) ghkghhmh c *-itji. C^e^Ha^BHGe HccnegoBEHHC pyc-N cKHX Ha3BaHHH axoFG THna He npoBognnocB. 1 C. PocnoHg yKa3HBaeT, htg naTpoHHMHHCCKHC G6pa3GBaHHa Ha *-itji aBna- ^ roTca B paHHSH BOCTOHHOc^aBHHCKOH TonoHHMHH «HsnpogyKTHBHHMH» (PocnoHg o 1972: 85). ^cHCTBHTcntHo, npegnpHHaToe aBTopoM 3tgh cTaTtH HccnegoBaHHc s gpcBHcpyccKOH ghkghhmhh nGKa3anG, htg gona Ha3BaHHH aToro Tuna b hch hc-L BenHKa u cocTaBnacT 3,6% no gaHHHM hctghhhkgb nepuoga go Hanana XIV b. 0 (roroKHH 2003: 152 (Ta6^H^a 1)) u 2% no neTonucHHM cBegcHuaM XIV-XVII bb. v (Ktokuh 2013: 417); npu 3tgm hghtu bcc tghghumh ^GKa^H3yroTca b npegenax HoBFopogcKo-ncKOBcKOH u Cmohchckoh 3eMenB. ^pHB^eHeHHe mctghhukob gpyrux tmhob, othoch^mxch k cpegHCMy u nG3gHeMy nepuogaM pa3BHTHa gpcBHepyccKoro a3HKa, ^G3BG^H^G 3HaHHTe^BHG Z yTOHHuTB npegcTaBHCHua g6 ucTopuu pyccKux tghghumob c cy^^uKcoM *-itji. A 3acBHgeTe^bCTB0BaHHMe b nMcbMCHHMX McTonHMKax HasBaHua 3Toro Tuna P KpaHHe HepaBHOMepHO pacnpegencHH no ccbcphhm u bgctghhhm 3eMnaM Pycu. 1 nogaBnaro^ee ux GontmuHcTBo cogep^uTca b ^HC^0BHX KHurax HoBFopogcKOH s 3eM^H, npuHCM noHTu nonoBMHa H3 hux (137, unu 49,4%) - b npegenax ^epcBcKOH ^ naTEHH; b gpyrux naTuHax ghu npegcTaB^CHH SHaqnTe^BHO c^aGee: b Mc^ohckoh 1 - 51 (18,4%), 060He«cK0H - 36 (13%), Be«e^K0H - 34 (12,3%), BogcKOH - 19 0 (6,8%). TaKuM oöpasoM, mg^hg roBopuTt, htg 3tot Tun Hauöonee aKTuBCH b • ro^HOH HacTu HoBFopogcKOH 3eM^H. HeGontmoe kohuhcctbo tghghumob c *-itji 1 otmchchg TaK^e b ncKOBcKOH (Temeeuuu) u Cmohchckoh (3aMynu^u, Xommuhu, • XomoMunu, Xomnunu) seMnax, B^agHMHp0-Cy3ga^bCK0H Pycu (Bu^pu^u, 1 HKymeeu^u u gp.), Tbcpckgm (Bo3muhu, Bonoeunu, OmMuuu) u Pa3aHcK0M (ffyöoeuuu, nepecnaeunu u gp.) KHa:«ecTBax, nooHte (Cumuuu, ^epHHmu^u u gp.) u nogecHCHte (Uokuhuhu, Conoebeeunu). HacTt ohkghumgb 3Toro Tuna yTpanuBanact b npGD;ecce pa3BHTHa TonoHuMunecKOH cuctcmh: OKono gecaTKa HOBropogcKux Ha3BaHHH, H3BecTHHX H3 rpaMOT K0H^a XIV-XV BB. {Bo^omoeu^e, ffeMbRHu^u, ffopo^ocnu^u (*ffopo^ocmu^u), ffRmeÄU^u, KaKoeunu, KaM6aMU^u, Moemuuu, Monacmuuu, HumHuuu, Xae^eHU^u/Xae^eHU^u, HceHuuu), b ^HC^GBHX KHurax y:e He ynoMuHaroTca. B npegnaraeMOH cTaTte paccMaTpuBaeTca npoucxo^geHue HecKontKux gpeBHepyccKux tghghumob c cy^^uKcoM *-itji, gchgbh KOTopnx, Ha Ham B3rnag, npegcTaBnaroT HanGontmnn uHTepec b 3THM0n0^HqecK0M OTHomeHnn unu c tghku 3peHHa peKGHCTpyK^HH neKcunecKoro cocTaBa gpeBHepyccKoro a3HKa. E060HHHH (BoSaHHHH): «Bt BoGoHMHaxt», «^epeBHa BOGGHKHM», «Bt BoGaHunaxt» (HnK 1999-2009: IV 620) 7048/49 (1540/41) r.; CTapoe BoGghuhu: «Cenu^o CTapoe BoGghkhk» (TaM :e: 621) 7048/49 (1540/41) r., ^epeBcKaa naTuHa, Topo^e^KHH ye3g. B (gpeBHe)pyccKOH aHTponoHuMuu 3Ta ocHOBa He o6Hapy:eHa; b gpyrux cnaBaHcKux a3HKax 3acBHgeTenBCTB0BaHa numt b $a-Munuax, cp. yKp. Eoöohuh, 1715 r. (HyHKa 2005: 73), nontcK. Bobon, Bobona, Bobon (SN 1992-1994: I 375), u TonoHuMuu (cT.-Hem. *Bobon (vokabular.ujc.cz)). OgHOKopeHHHe G6pa3GBaHHa pacnpocTpaHCHH mupoKo: gp.-pyccK. Eo6, Eoöunb, ^pu^opuü Eoöuhh (MocKBa, 1472 r.) (TynuKOB 2004: 50), Eoöau, Eoöok, Eoöonh, ^ Eoöoma (BecenoBCKHH 1974: 41-42), CT.-yKp. EoöuHa, 1476 r. (^eMHyK 1988: 27, ^ 128), CT.-nem. Boboč, Bobot (vokabular.ujc.cz), CT.-C^^. Bobak (1438 r.), Bobaczyk (1504 r.), Bobal (1554 r.), Bobczoka (1687 r.), Bobotyk (1592 r.), Bobula (1693 r.) ^ (HSSJ 1991-2008: I 139-140) u gp. Hckohhos ^po^eccyaflBHoe 3ByKonogpa®aTeflB-Hoe snanenHe ^TOH ochobh coxpannnoct b cpx. CTap. boboniti 'strepere, myMeTi.', ^ cpx. bobdnjati 'öonTaTt' (a TaK^e *babotati : *bobotati) (^CC^ 1974-: 1 112; 2: ^^ 143), 6onr. gnan. öoöohum 'roBopuTt rpyÖHM, ropnoBHM ronocoM' (SP 1974: I 287-288); croga »e cpx. öoöona 'o65Kopa; nenoBeK, KOToptiH roBopuT rpyötiM ^ ronocoM' (HynKa 2005: 73). Bo MHorux asHKax ona npuoöpena SHanenue 'boh- ^ meöcTBO, HapH, KongoBCTBo' ('npousnocuTt MarunecKue saKnunanua'): pyccK., yKp. 3a6o6oHU, CT.-Hem. bobonek, bobonek, bobonka, bobonka (vokabular.ujc. ^ cz), CT.-C^^. bobon(a), bobonsky, bobonstvo (napagy c babona) (HSSJ 1991-2008: ^ I 105). OcoönaKOM b ceManTunecKOM OTHomenuu ctout CT.-nontCK. bobonek 1) 'pacTenue Physalis Alkekengi L.', 2) 'pacTenue Glechoma hederacea L.' (o6a sna-Henua OTMenenH b 1472 r.) (SS-P 1953: I (2) 117). HecMOTpa na to hto, KaK Bugno u3 npuBegeHHHx BHme npuMepoB, ocnoBa *bobon- sacBugeTentCTBOBana bo Bcex Tpex nogrpynnax, 3CC^ noHeMy-TO peKoncTpyupyeT tohbko BapuanT c KopneBHM a: *babonh : *babum, : *babona (1974-: 1 111-112); 6onee TOHen SP, garo^uä o6a BapuaHTa: *bobon^ : *babon^ (1974: I 287-288) O BaHeHH^M: «Bt BaHeHa^ax^» (?) (HnK 1999-2009: I 289) 7004 (1496) Isi r., Oöone^CKaa naTuna; «Bt BaHeHu^axt» (TaM »e: 98) 7008 (1500) r., BogcKaa ^ naTuna. AnTpononuM, ot KOToporo 06pa30BaH MOTuBupyro^uä naTponuM, 3acBu- n geTentCTBOBan y»e b XII b.: Bant CeeHeeuuh (HoBropog, 1186 r.) (TynuKOB 2004: W 81), HeaHKo BanbcnaeuHh (HnaTteBCKaa neTonuct, 1128 r.) (MopomKun 1867: 35). ^ HocHegnuH npuMep 3acTaBHaeT unTepnpeTupoBaTt Bauh KaK runoKopucTuHecKyro ^opMy gByHHennoro anTpononuMa. 3to uMa coxpanuHOct u b cep6cK0H ^aMu^uu Bauuh, KOTopaa oötacnaeTca u3 *Xeama^ (Muxaj^OBuh: 135), hto npegcTaBHaeTca neyöeguTentHHM b ^oneTuHecKOM OTHomenuu. Ho nameMy Mnenuro, gp.-pyccK. Bauh npoHcxogHT h3 gp.-CKang. *Waki - ^opMH pogHTe^BHoro nage»a cy^ecTBH-TentHoro *wakraz 'öogpocTt; öguTentHOCTt', aBnaro^eäca nepBHM, onpegenaro-^um KOMnoneHTOM K0Mn03uTH0r0 anTpononuMa, cp. *Waka-modaz 'öogpHH gyx (uMero^uä)': BroT. Waci-muth, g.-B.-n. Wah-mut (TonopoBa 1996: 33) u gp. (T.e. *BaHbCMaeh 03HaHaeT 'öogpocTtro cnaBHHä'). ^p.-CKang. Vakr ynoTpeönanoct u B KaHecTBe caMOCToaTentnoro uMenu (TaK»e ogno u3 uMen Oguna); b pannux an-rnuäcKux naMaTnuKax HacTOTHO nuHHoe uMa Wac, Wacca, Wacco, Wach; c 1350 r. u3BecTeH TononuM Wakefeld (nHne Wakefield) 'BaKOBO none' (Johnston 1915: 490). n0Ka3aTenBH0, hto OTHecTBO b gByHneHHOM HauMeHOBaHuu bant CeeHeeuuh TaK»e uMeeT gpeBnecKangunaBCKoe npoucxo»geHue. B^aHHUH: «AepeBHa B^aHu^u» (HnK 1999-2009: I 176) 7007 (1499) r., Be»e^Kaa naTuna. Cp. nontCK. Wlaniak, ^aMunua (SN 1992-1994: X 264), B^aHcaK (MopomKuH 1867: 42). OcHOBa MOTuBupyro^ero aHTpononuMa T0»gecTBeHHa ct.-yKp. e^aHh (1492, 1541 rr.) - to »e, hto ynaH^ (ICy^ 1930: I 267) (oynaH^ 'Hnen xancKOH ceMtu, xancKuß BoenaHantnuK' (CC-YM 1978: 2 475)), CT.-6np. e^aHoeuuh 'CHH TaTapcKoro KHa3a u3 xancKoro poga unu chh Hnena 3HaTHoro opgHHCKoro poga' (1488, 1491-2, 1520 rr.), e^aH^ - to «e, hto y^aH^ (rCBM 1984: 4 19), cp. gp.-pyccK. y^aHh 'nneH xaHCKOH ceMBH, ^H^o KHa^ecKoro poga' (h3 TropK. oylan) Z (OacMep 1996: IV 158). 1 Bo^öobhhh: AepeBHa Bon6oBHHH (HnK 1999-2009: IV 176) 7047 (1539) r., ^ ByxoBCKHH norocT ^epeBCKon naTHHH, Ha peKe none. BepoaTHee Bcero, b ocHoBe O gp.-cKaHg. nHHHoe UMa Alfr (Hapagy c Alfr) gp.-repM. Alf (Albo, Albi, Albe) s (Förstermann 1856: I 53-54) (c e- npoTeTHHecKHM), cp. aHanorHHHo oötacHae-L Myro ocHoBy Ha3BaHHa Onöoeo b ÖHBmeä TBepcKoä ryöepHHH (cm. Vasmer 1971: 0 826). ^onycTHMo TaK^e conocTaBnaTB ero co mBegcKHMH MecTHHMH Ha3BaHH-v aMH Valbo, Valbo-Ryr. N roHrHHHHH, BonocxKa OxeHGKoro MoHacxMpa, MHxafinoBGKHH norocx 1 06oHe»cKoH naTHHH, 7091 (1582/83) r. (HeBonuH 1853: 153). E^e ogHa ^HgeMHH-Haa ocHoBa, egHHcTBeHHHe napannenn k KoTopoä oÖHapy^eHH b cpx. ^aMHnnax Z ^aH^oeAee, ^OH^yMuh (1253 r.; Gangti/o, Gangiilli, Gangiillis) (6e3 oötacHeHHa) A (MHxajnoBHh: 224). 0Ha nponcxogHT h3 gp.-repM. gangaz 'ngy^HH', cp. aHTpo-P noHHM *Welja-gangaz: BroT. Wili-angus, repyn. Uli-gangus, g.-B.-H. Wili-gang 1 '(c) BoneH Hgy^HH' : roT. gaggan, gp.-ucn., gp.-$pH3. ganga, gp.-aHrn., gp.-caKc., s g.-B.-H. gangan 'ugTu' (TonopoBa 1996: 34). ^ Cno^Hoe cnaBaHcKoe HMa *Gostbmerh [: *Gostimer^>], npncyTcTByro^ee b 1 oHKoHHMe FocTbMepHHH: «B rocTBMepHHaxt», HoBropogcKaa rpaMoTa Ha 6epe- 0 cTe, XIV B. (3anH3HaK 1995: 492), b gpeBHepyccKoM a3HKe He 3acBHgeTenBcTBo- • BaHo, ogHaKo Hage^Ho peKoHcTpyupyeTca Ha ocHoBe gaHHHx gpyrux a3HKoB: 1 cT.-nonBcK. Goscimiar (Index 1993: 198), Gostimarus (1229 r., ocTpoB ProreH) y • öanTHHcKHx cnaBaH (MopomKHH 1867: 63). B ^CC^ ^To HMa, HecMoTpa Ha ero 1 oneBHgHyro npacnaBaHcKyro gpeBHocTB, oTcyTcTByeT. KeBHeHHHH: «Bt KeBHeHHnaxt», HaceneHHHH nyHKT Hag Banr-o3epoM, HHKonBcKHH norocT OöoHe^cKoä naTHHH, 7091 (1582/3) r. (HeBonuH 1853: 165). *KeehKh (-a, -o?) Hnn *Keeb^b, cp. cT.-nonBcK. Kewice (Index 1993: 85). OcHoBa coxpaHunacB b guaneKTax CeBepo-3anaga: Keee^ 1) 'ÖBro^aa nacTB ^e^a, ÖHno' (ncK.); 2) 'ocTpHH MonoToK, kotophm naceKaroT «epHoBa' (ncK.); 3) 'mnynBKa' (Kap., ncK.), KeeKa 'mnynBKa' (apx., neHHHrp., ncK.), KeeoK 'pyKoaTB ^e^a' (ncK.), KeB^a 1) 'mnynBKa' (Kap., ncK.); 2) 'gepeBaHHaa urna gna Ba3aHHa ceTeä' (ncK.), Keeb 'pyKoaTKa ^e^a' (ncK.) (CPHr 1965-: 13 172). ^aBOCHUu (^obochum): «Bt Bonqefi gepeBHe Bt ^aBocunaxt» (HnK 1999-2009: IV 144) 7047 (1539) r.; «^0B0CH^H» (TaM «e: V 342) 7069/70 (1561/62) r., Bopkobckhh norocx ^epeBcKon naxHHH. B ocHoBe - PHnoKopHcxHqecKaa ^opMa HMeHH Haep^, Hnn naepenmuu (cp. gp.-pyccK. Haee^n, HaeKa, HaeyrnKun (TynHKoB 2004: 222, 616)), o6pa3oBaHHaa c noMo^Bro pegKoro cy^^HKca *-os-, cp. cT.-yKp. rodocKa, 1542 r.; cnu;. Hodos (HynKa 2005: 148); nonBcK. Lobos (TaM «e: 343); cpx. Budoc (MnxaJnoBHh: 146) u gp. B aHTponoHHMHH 6nH3KHe ^opMH npegcTaBneHH B nonBcKHx ^aMHnnax Lawosinska, Lawosz (SN 1992-1994: V 532). ^exoBHHH: «^epeBHa nexoBHHH» (HHK 1999-2009: IV 336), «nycTomB nexoBHHH» (TaM «e: 338) 7048/49 (1540/41) r., «h3 .HexoBHH» (TaM «e: V 365, 367), «cenH^a .exoBHHH» (TaM «e: 372), «b .exoBHnaxt nenn^a» (TaM «e: 373, 374) 7069/70 (1561/62) r., 6 gepeBeHB u 2 nycTomu b T0p0^e^K0M npucyge BenunBcKon BonocTH ^epeBCKOH naTHHH. Cp. gp.-pyccK. ^exa Ee^Koe (TaM »e: I 14), npoH3- ^ BogHHe MexoeeHKo, Eexoa (TynuKOB 2004: 621), CT.-yKp. Mex (HynKa 2005: 335), ^ CT.-6np. Mexa (Bipana 1966: 230), CT.-nontcK. Lech, 530 r., HMa nereHgapHoro oc- ® HOBaTena nontcKoro rocygapcTBa (MopomKHH 1867: 111), H.-ny». Lecha (Muka ^ 1928: III 63). noMHMo oneBHgHoro oötacHeHHa h3 'nax, nonaK' (c oTpa»e-HueM nepexoga 'a > e, aBnaro^eroca ^oHeTHHecKon ocoöeHHocTtro gpeBHeHoBro- ^ pogcKoro gnaneKTa), cnegyeT ynHTHBaTt u bo3mo»hoctb HHTep^peTa^HH ^T0^0 ^ HMeHH KaK yMeHtmuTentHoH ^opMH gBynneHHoro aHTponoHUMa Tuna cT.-nem. ^ Lechomil (nanuH, Konnap 1828: 54). ^ *HapygHHH (Hapygynn): «Bt Bonnen gepeBHu Hapygynu» (HnK 1999- ^ 2009: I 281) 7001 (1493) r., 06oHe»cKaa naTUHa. HMa *Hapyd^ unu *Hapyda (cp. < nontcK. Naruda, ^aMunua (SN 1992-1994: VI 549)) npuHagne»uT k pacnpocTpa- ^ HeHHQMy Tuny o6pa3oBaHuH c npucTaBKCH Ha-, npucoeguHaeMCH k uMeHHCH ^ ocHGBe (b gaHHGM c^ynae - k gp.-pyccK. pyd^, 'SypMH' (OacMep 1996: III 513), cp. aHTponoHuM Pyda, ncKoB, 1343 r. (TynuKoB 2004: 340)), cp., HanpuMep, ynoMH-HaeMue b HoBropogcKux 6epecTaHHx rpaMoTax aHTponoHuMH haöoRH, ha^up^, HaMicmh, Hacum,, Hacnae^ (cm. 3anu3HaK 1995: 763-764). AnanorunnHM o6pa-3om oötacHaeTca HU»He^y»u^KUH MuKpoTonoHuM Narudy (Narudki) (cm. Muka 1928: III 208). He^o5o^H^M: «ust He^G6G^u^^» (HnK 1999-2009: V 360) 7069/70 O (1561/62) r., gepeBHa b 3aropcKoM cTaHe XonMcKoro ye3ga ^epeBcKoä naTuHH. ii£ KaK u B npegagy^eM, npe^uKcantHHH aHTponoHuM, cp. gp.-pyccK. 0eodocuu ^ roöoMU, 1459 r., hckob (BecenoBcKun 1974: 48); MHo»ecTBo uMeH ^To^o Tuna n BGTpenaeToa, HanpuMep, b HoBropogcKux rpaMoTax Ha öepeoTe: Heßepema, W Heeuöh, Heeipoeuub, HeöaHh, HeKpach, Hecda, Hecduna, Hecynh, Hempeßyu ^ (cm. Sa^usHaK 1995: 764-765). OcHoBa aHTponoHuMa BocxoguT k u.-e. *ghabh(o)lo-, -lä 'pa3BunKa, oTBeTBneHue, buhh' (b gpeBHeupaHcKoM, KentTcKux, repMaHcKux, ranno-poMaHcKoM, uTanuäcKux a3HKax) (cm. Pokorny 1959: 147-148; Matasovic 2009: 409). 3HaneHue BaptupyeTca: 'vulva', 'Konte' (ranno-naT.), 'pog BUce^u^H' (^aT.); c yneToM noc^egnux noHaTHo ceMaHTunecKoe pa3BuTue b BocTonnoc^aBaH-ckux cnoBax, KoTopae mh paccMaTpuBaeM KaK Bocxoga^ue, b KoHenHoM cneTe, k 3ToMy 3TuMoHy: yKp. ^o6nH 'BacoKaa »eH^uHa' (ECyM 1982: 1 540)1, ^o6^a 'ornoöna y coxu' (HocoBun 1870: 115). TaKuM o6pa3oM, gna anTpononuMunecKoH ochobh ro6on- cnegyeT npegnonaraTt 3HaneHue 'bhcokuh nenoBeK'. ^oflH^H^M: «AepeBHa ^ogu»u^H» (HnK 1999-2009: I 70) 7004 (1496) r., ^epeBcKaa naTuna. Ot nauMenoBanua no MecTy »uTentcTBa: npucTaBKa nod-(Tun, mupoKo pacnpocTpanennHH b tohohumuu CeBepo-3anaga: cp. nod KoHdoü (Mynnonen 2008: 121), nod6epe3be (TaM »e: 53), nodcunyHCKoe 6onomo (TaM »e: 20), noduepeebe (TaM »e: 165), ^o^^eÄeHu^a (TaM »e: 21), nodhRHCKoe o3epo (TaM »e: 168)) + cyöcTpaTHHH (^unno-yropcKuH) TononuM c ochoboh H2-/H^-, cp. H^ocenb^a, H^e3epo, H^eopa (Mynnonen 2002: 24, 58, 172, 173). Cflenannoe b 3tom cnoßape npeflnono»eHue o Oßaau stofo cnoßa c yKp. zo6namu 'gkoö-nuTb, OKpeoTu' ne Ka»eTca BepoaTHHM BBugy HecooTHocuMocTu ux snanenuH. Z C^eB^eHH^M, Ha peKe Bare, hhkohbckhh norocT 060He»CK0H naTHHH, 7091 {1582/83) r. {Hcbo^hh 1853: 167). Ha3BaHHe ^Hxe^eH no Mecxy npe^Hero npo -N «HBaHHa, cp. nee^a, ceno MnHHOBCKoro panoHa PoBeHCKOH oönacxH yKpaHHH: 1 npegno^HO-nage^Haa ^opMa «ct neB^H». ^ TaHÖH^M: «Bt TaH6H^ax^», CnaccKHH norocx 06oHe»cKOH naxHHH, 7091 O {1582/83) r. {HeBonuH 1853: 162). Cp. nontcK. Tanba, ^aMHnna {SN 1992-1994: s IX 485). OcHOBa, BepoaxHO, xropKcKoro nponcxo^geHHa, cp. Kupr. {ro»H.) maHÖa L 'HMnoxeHx' {http://www.bizdin.rkg/dict/d-2/word/) {cp. gpyrue xonoHHMH ^xo^o 0 peruoHa, b ocHOBe Koxopax ne^ax xropKcKHe HMeHa: Ko^mpu^u : köčür- no6yg. v ox koč- 'nepecenaxB, nepeBOSHxt' {^-TC 1969: 311), Ty^aHu^u, Ty^aHoeu^u : toyan, tuyan 'coKon', TypyMuuu : torum, turum 'Bepönro^OHOK' {xaM »e: 578, 589) u gp.). Te^öoBHHH: «Bt EropteBcKOMt norocxt Bt XenöoBunaxt» {HnK 19992009: V 42) 7059 {1551) r., Be»e^Kaa naxuHa. Cp. nontcK. Telbanowicz, Telbierz, Z Telbylo, ^aMunuu {SN 1992-1994: IX 511). OcHOBa He sacBugexentcxBOBaHa b A anennaxuBHOH neKcuKe; npegnono^uxentHO mh oötacHaeM ee KaK BapuaHx {Ha P gpyroH cxyneHu BOKanusMa) ochobh, npegcxaBneHHOH b pyccK. guan. menedumb 1 'xuxo, MegneHHO ugxu' {KypcK., opn.), meneöoHumb 1) 'sbohuxb b KonoKona'; 2) s 'Kpacxt, BopoBaxt' {apx.), meneöoHumbCH 'nuxt buho go nerKoro ontHHeHua' {bhx.) K {CPHr 1965-: 43 342). 1 ffleMeHHHH: «Bt OeMeHunaxt y osepa y OeMeHunt», Ba^eHcKuä norocx 0 O6oHe»cKOH naxuHH, 7091 {1582/83) r. {HeBonuH 1853: 158). MoxuBupyro^un aH- • xponoHHM coxpaHHnca b gp.-pyccK. npoHSBogHOM MeMeHbKuHV: «oy ffleMeHKHHa» 1 {HOBropogcKaa rpaMoxa Ha öepecxe) {3anu3HHK 1995: 20), cp. xaK»e cx.-qem. • Šemenka, umh coöcxBeHHoe (vokabular.ujc.cz). B HeM cnegyex BHgenuxt npucxaBKy 1 ^e- {cp. gp.-pyccK. WeMem, W^eMHKa {MHoroKpaxHo) {TynuKOB 2004: 440; o no- cnegHeM cm. Tpy6aqeB 1968: 53)) u ocHOBy mšh-, cp. gp.-pyccK. MeamKo MiHHÜno, 1654 r., Benaa ^epKOBt {TynuKOB 2004: 263); önp. MnHeK, MnHmmKa, *MeHKa, MeHbKa {Bipana 1969: 283, 292); yKp. MiH^HuuK {HynKa 2005: 391). Hro^aHH^M, Hag HmK-o3epoM {HecKontKO Ha3BaHuH), HMOHeHu^KUH norocx O6oHe»cKOH naxuHH, 7091 {1582/83) r. {HeBonuH 1853: 151). npo3Bu^e *^yeaHh npoucxogux ox rugpoHuMa *^w^- (VyK-)o3epo, cp. eaeaH '»uxent noBon»tH, Ba-»aHuH {u3 ceneHua Ha 6epery p. Baru)' {CFHF 1965-: 3 9); xaKuM 06pa30M, ero cne -gyex oxnuqaxt ox yKp. ^y^aH : ^y^a, Ha3BaHue KapnaxcKOH BepxHen oge»gH {Hy^Ka 2005: 612); gp.-pyccK. ^yeaKh : uyeaK {onoH.) 'cMexnuBHH nenoBeK' {BecenoBcKuä 1974: 216), ^yeaee {TynuKOB 2004: 826) u nog. «A»en6uH{t)KaM [cxa]» «ycxaB ^pocnaBa o Mocxex», 1260-e rr. {^anoB 1976: 149, 152); «u3t A»t[n]t6u ...» {HOBropogcKaa öepecxHHaa rpa-Moxa) {3anu3HHK 1995: 876), 6nu3 HoBropoga. H3 nepBOHanantHoro *M^bn6-, cp. nontcK. Jagielbik, ^aMnnna {SN 1992-1994: IV 249), b KoxopoM cnegyex Bngennxt pacnpocxpaHeHHyro b öanxuäcKOH aHxponoHuMuu npucxaBKy ja-, jo-, cp. »Myg. Jätauts, ^aMunua; gp.-npyc. Jagaude {Ky3He^0B 1896: 50), u nux. gelbeti 'cnacaxt, 0Ka3HBaxt noMO^t' {romKeBHq 1904: 423), npyc. {*gelb-} {TonopoB 1979: 200 {xaM »e cm. npuMepH aHxponoHuMunecKoro ynoxpeöneHua ^xoH ochobh)). MaKcuM A. ^KKUH, K ^THM0^0^HH gpeBHepyccKux TonoHUMOB c cj^^hkcom *-itji ^HTepaTypa ^ BipHna 1966 = M. B. Bipana, EenapycKan aHmpanaHiMin, MiHCK: HaByKa i T^x- HiKa, 1966. ^ Bipana 1969 = M. B. Bipana, EenapycKan aHmpanaHiMin, MiHCK: HaByKa i T^x- HiKa, 1969. ^ BecenoBCKHH 1974 = C. B. BecenoBCKHH, OHOMacmuKOH, MocKBa: HayKa, 1974. ^ rCBM 1984 = ricmapuHHU CMoyHiK öenapycKaü Moeu 4: BKynumucn-BcneHue, ^ ran. p^g. A. I. ^ypaycKi, MiHCK: HaByKa i T^XHiKa, 1984. ^eMHyK 1988 = M. O. ^eMHyK, Cnoe'RHCbKi aemoxmoHHi ocoßoei enacHi iMeHa e no6ymi yKpaiH^iö e XIV-XVII cm., Khib: HayKOBa gyMKa, 1988. ^-TC 1969 = ffpeeHemmpKCKUü cnoeapb, HeHHHrpag: HayKa. HeHHHrpagcKoe ot- ^ geneHHe, 1969. ^ ECyM 1982 = EmuMono^i^Huü cnoBHUK yKpdiHCbKoiMoeu 1: A-r, ron. peg. O. C. MentHHHyK, Khib: HayKOBa gyMKa, 1982. ^yHKeBHH 1980 = B. A. ^yHKeBHH, 06^aM monoHUMUKa, Mhhck: HayKa h Tex-HHKa, 1980. 3anH3HaK 1995 = A. A. 3anH3HaK, ffpeeHeHoe^opo^cKUü duaneKm, MocKBa: oko- na «^3aKH pyccKOH KyntTypa», 1995. ICy^ 1930 = IcmopuHHUü cnoeHUK yKpaiHCbKo^o n3UKa I: A-^, peg. E. THMHeH- O KO, XapKiB-Kni'B: ^ep^aBHe BHgaBHH^TBO yKpaiHH, 1930. ii£ Ky3He^OB 1896 = ro. n. Ky3He^OB, ^peBHHe gByxocHOBHae nHHHae HMeHa y nu- ^ TOB^eB, Hx cocTaB u npoHcxo^geHHe, Muean cmapuHa VI, 1896, 32-50. N KynHHHCBKHH 1981 = O. A. KynnuHCBKUH, HaüdaeHmi cnoe'nHCbKi monoHiMU W yKpaiHi nK d^epeno icmopuKo-^eo^pa^i^HUx docnid^eHb, Khib: HayKOBa ^ gyMKa, 1981. MuxajnoBuh = B. MuxajnoBuh, CpncKU npe3UMeHUK, Hobh Cag: AyPOPA[, 6. r.]. MopomKHH 1867 = M. MopomKUH, CnaenHCKuü UMeHocnoe, CaHKT-neTep6ypr: Tun. II OTgentHOH co6cTBeHHOH E. H. B. KaH^enapHH, 1867. MynnoHeH 2008 = H. H. MynnoHeH, TonoHUMun 3aoHe^bn: cnoeapb c ucmo-puKo-KynbmypHUM KoMMeHmapueM, neTpo3aBogcK: KapentcKUH HayHHaä ^eHTp PAH. Hh-t a3aKa, nuTepaTypa u ucTopuu, 2008. MynnoHeH 2002 = H. H. MynnoHeH, TonoHUMun npuceupbn: npo6neMU ^mHo-n3UKoeo^o KoHmaKmUpoeaHUn, neTpo3aBogcK: KapentcKuH HayHHaä ^eHTp PAH. Hh-t a3aKa, nuTepaTypa u ucTopuu, 2002. HeBonuH 1853 = K. A. HeBonuH, O nnmUHax U no^ocmax Hoe^opo^cKUx eXVI e., CaHKT-neTep6ypr, 1853 (3an. HMn. PyccKoro reorpa^. O-Ba VII). Hocobuh 1870 = H. H. Hocobuh, Cnoeapb 6enopyccKo^o HapeuUn, CaHKT-neTep- 6ypr: Tun. HMn. AKageMuu HayK, 1870. naHuH - Konnap 1828 = HoaHH nanun - HoaHH Konnap, HMeHocnoe, y ByguMy: CnoBuMa Kp. BceyHun nemTaHcKor, 1828. HnK 1999-2009 = ^uc^oeue KHU^U Hoe^opo^cKoü 3eMnU I-VI, MocKBa: ApeB-nexpaHunu^e. Apxeorpa^unecKuH ^eHTp: naM^THuKu ucTopunecKOH Macnu, 1999-2009. Z PocnoHg 1972 = C. PocnoHg, CTpyKTypa u CTpaTHrpa^Ha gpeBHepyccKHX to-noHHMOB, b: BocmoHHOCMaeRHCKan OHOMacmuKa, MocKBa: HayKa, 1972, Z 11-87. 1 CenH^eB 1968 = A. M. Cenn^eB, H3 CTapoH u hoboh TonoHHMHH, b: A. M. Cenn-^ ^eB, H36paHHue mpydu, MocKBa: npocBe^eHue, 1968, 45-96. O CPHr 1965- = Cnoeapb pyccKux HapoÖHUx ^oeopoe, MocKBa-^eHUHrpag s (CaHKT-neTep6ypr): HayKa, 1965. L CnP^ XI-XVII BB. 1975- = Cnoeapb pyccK0^0 R3WKa XI-XVII ee., MocKBa: Ha- 0 yKa, 1975. v CC-yM 1978 = CnoeHUK cmapoyKpaiHCbKoi'Moeu XIV-XV cm. 2: H-ff, peg. H. H. ^yMe^BKa, I. M. KepHH^BKHH, Khib: HayKOBa gyMKa, 1978. TonopoB 1979 = B. H. TonopoB, npyccKuu r3uk. Cnoeapb: E-H, MocKBa: HayKa, 1979. Z TonopoBa 1996 = T. B. TonopoBa, KyRbmypa e 3epKaMe R3UKa: ^peeHe^epMaHCKue A deyuMeHHwe uMeHa co6cmeeHHwe, MocKBa: OKona «^3hkh pyccKon Kynt- P TypH», 1996. 1 TpyöaneB 1968 = O. H. TpyöaneB, H3 MaTepuanoB gna ^THM0^0^HHecK0^0 cno-s Bapa ^aMunuH Poccuu (PyccKue ^aMunuu u ^aMunuu, ÖHTyro^ue b Poc-^ CHu), ^muMOÄO^uR 1966, peg. O. H. TpyöaneB, MocKBa: HayKa, 1968, 3-53. 1 TynuKoB 2004 = H. M. TynuKoB, Cnoeapb öpeeHepyccKux muhhwx co6cmeeHHWx 0 uMeH, MocKBa: PyccKUH nyTB, 2004 (2 H3g.). • OacMep 1996 = M. OacMep, ^muMOMO^u^ecKuü CMoeapb pyccK0^0 R3UKa 1-4, 1 CaHKT-neTepöypr: A36yKa, 1996. • HyHKa 2005 = n. HynKa, npi3eu^a 3aKapnamcbKux yKpaiH^ie. IcmopuKO-emuMO-1 MO^i^Huü CMoeHUK, HtBiB: CBiT, 2005. ^anoB 1976 = H. ^anoB, ffpeeHepyccKue KHR^ecKueycmaeu XI-XVee., Mo-cKBa: HayKa, 1976. ^CC^ 1974- = ^muMOMO^u^ecKuü CMoeapb cnaenHCKux R3WKoe, peg. O. H. Tpy-öaneB, MocKBa: HayKa, 1974-. romKeBHH 1904 = A. MmKeBUH, HumoecKuü cnoeapb I, CaHKT-neTepöypr, 1904. roroKHH 2003 = M. A. Ktokhh, ffpeeHepyccKan oükohumur IX-XIII ee., Bopo-He«: ^eHTpa^BH0-HepH03eMH0e khh». H3g-Bo, 2003. roroKHH 2013 = M. A. Ktokhh, Oükohumur pyccKux nemonuceü XIV-XVII ee., Saarbrücken: LAP Lambert Academic Publishing, 2013. Förstermann 1856 = E. Förstermann, Altdeutsches Namenbuch I: Personennamen, Nordhausen, 1856. HSSJ 1991-2008 = Historicky slovn^k slovenskeho jazyka I-VII, Bratislava: Veda, 1991-2008. Indeks 1993 = Indeks a tergo do Slownika staropolskich nazw osobowych, Krakow: IJP PAN, 1993. Johnston 1915 = J. B. Johnston, The place-names of England and Wales, London: John Murray, 1915. Matasovic 2009 = R. Matasovic, Etymological dictionary of Proto-Celtic, Leiden - Boston: Brill, 2009. Muka 1928 = E. Muka, Slownik dolnoserbskeje recy a jeje narecow III, Praha: Nakladem Česke Akademie ved a umen^, 1928. ^ Pokorny 1959 = J. Pokorny, Indogermanisches etymologisches Wörterbuch I, Bern: Francke, 1959. ^ SN 1992-1994 = Slownik nazwisk wspöiczesnie w Polsce uzywanych I-X, wydal K. Rymut, Krakow: IJP PAN, 1992-1994. ^ SP 1974 = Slownikpraslowianski I: A-B, red. F. Slawski, Wroclaw - Warszawa - ^ Krakow - Gdansk: Zaklad Narodowy imienia Ossolinskich - Wydawnictwo ^ PAN, 1974. SS-P 1953 = Slownik staropolski I (2) (Ba-Bolesc), red. S. Urbanczyk, Warszawa: Polska Akademia Nauk, 1953. < Vasmer 1971 = M. Vasmer, Wikingerspuren in Rußland, in: M. Vasmer, Schriften ^ zur slavischen Altertumskunde und Namenkunde I, Berlin: Akademie-Verlag, 1971, 812-837. " Z > Etimologija staroruskih naselbinskih imen s pripono *-itji ® hJ Povzetek O V staroruski toponimiji praslovanska pripona *-itji v krajevnih imenih ni pogosta. ii£ Njen izvirni pomen je bil patronimičen, pozneje pa je pridobil še svojilnega in ne- ^ katere druge. Na staroruskem ozemlju so krajevna imena tega tipa razširjena zelo ^ neenakomerno: zgoščena so večinoma na jugu Novgorodske države (posebej še v W Derevski petini); zunaj Novgorodske države je v staroruskih pisnih virih izpričano ^ le majhno število tovrstnih imen. V tem prispevku avtor razpravlja o etimologiji nekaterih krajevnih imen s pripono *-itji (Boboniči, Vačenicy, Vlanici, Volboviči, Narudiči, Šemeniči, Jaželbicy idr.). Za analizo je izbral etimološko najbolj nerazvidna imena z redkimi antroponi-mičnimi osnovami, ki niso izpričane v splošnem besedju (Narudiči, Telboviči idr.) in ki so rekonstruirane po primerjavi s sodobnimi jezikoslovnimi podatki (Kevčeniči, Spevženicy) ali z drugimi slovanskimi jeziki (Boboniči, Gosfmeriči) ali izposojene iz drugih jezikov - staroskandinavskih (Vačenicy, Volboviči, Gonginiči), baltskih (Jaželbicy), ugrofinskih (Podižicy) in turških (Vlanici, Tanbicy). About etymology of Old Russian place names with the suffix *-itji Summary The Common Slavonic toponymical suffix *-itji is not frequent in Old Russian toponymics. Its original meaning was pathronymical; later it acquired the possessive and some other ones. On the Old Russian territory, place names of this type are extended very unevenly: they are concentrated mostly in the southern part of the land of Novgorod (especially in Derevskaya pyatina (or district)); outside the land of Novgorod, only a few number of these names are attested in Old Russian written sources. N In this article, etymology of some toponyms with the suffix *-itji (Bobonichi, 1 Vachenitsy, Vlanitsi, Volbovichi, Narudichi, Shemenichi, Yazhelbitsy, and others) is discussed. For his analysis, the author chose the most etymologically obscured O names with rare anthroponymical stems, unattested in the common vocabulary s (Narudichi, Telbovichi, and others), reconstructed by comparison with contemporary L linguistic data (Kevchenichi, Spevzhenitsy) or other Slavonic languages (Bobonichi, o Gost'merichi), or loaned from other tongues - Old Scandinavian (Vachenitsy, v Volbovichi, Gonginichi), Baltic (Yazhelbitsy), Finno-Ugric (Podizhitsy), and Turkic z (Vlanitsi, Tanbitsy). N A P 1 s K O O Prispevek k sistematizaciji strukturnih tipov starokeltske toponimije Luka Repanšek Cobiss: 1.01 m V članku je prikazana metodologija raziskovanja starokeltske toponimije kot ^ imenskega fonda fragmentarnega jezikovnega sistema. Na primeru obravnave neizpeljanih tvorb je s stališča imenotvornega procesa predstavljena strukturna sistematizacija zemljepisnih imen. ^ Ključne besede: keltščina, toponimija, strukturni tipi ^ O Old Celtic Toponymy: A Contribution to Its Systematization j The article contributes to research methodology on fragmentary Old Celtic ^ onomastic data. Based on a comprehensive overview of non-affixal formations Q in Old Celtic toponymy, special attention is paid to the systematic representation of various structural types in name derivation. Keywords: Celtic, toponymy, structural types ^^ H Cyflwynir i'r athro A. I. Falileyev 0 Lastno imenje,* v njem pa predvsem zemljepisna lastna imena, predstavlja večinski del starokeltskega1 jezikovnega gradiva in zato ponuja možnost uvida v problematiko (pra)keltskega morfološkega sistema in besedotvorja; vendar prav fragmentarna dokumentacija jezikovnih sistemov, ki močno otežuje etimologiza-cijo posameznih elementov, posredno onemogoča izris jasne slike, ki bi lahko služila za izhodišče pri nadaljnjem raziskovanju takšne in sorodne problematike. Tu se misli predvsem na nabor imenskih oz. strukturnih tipov, ki bi predstavljal jedrni Za skrben pregled in pretres prispevka se zahvaljujem svoji mentorici prof. dr. Metki Fur-lan. Kot starokeltsko se označuje vse jezikovno gradivo, ki genetolingvistično pripada keltskemu sistemu oz. več idiomom keltske jezikovne veje in v odnosu do sodobnih keltskih jezikov pripada najstarejšim jezikovnim plastem. Sem spadajo jezikovni spomeniki lepontskega, galskega, hispanokeltskega, starobritanskega in deloma zgodnjeirskega idioma (večina obravnavanega toponomastičnega gradiva je iz osrednjekeltskega, tj. jezikovno galskega, območja in (britanske) otoške keltščine, v manjši meri iz perifernih območij). Po definiciji je takšno jezikovno gradivo fragmentarno in le izjemoma kontinuirano, saj imamo v primeru kontinentalne keltščine opraviti z gradivom iz jezikovnih sistemov, ki najkasneje po 4. st. n. št. niso več dokumentirani. * Z del starokeltske toponimije, in sistematizacijo imenotvornih sredstev2 v njihovi etimološki in funkcijski osvetlitvi. Tak nabor pa bi bilo vendarle mogoče dobiti, in N sicer z analizo gradiva, ki ga je mogoče v etimološkem smislu zanesljivo identifici-1 rati kot keltsko. Le v takšnih primerih lahko nato strukturo posameznih toponimov ^ nadalje preučujemo s precejšnjo gotovostjo, da imamo dejansko opraviti s keltsko O morfologijo in besedotvorjem, kar posredno omogoča izluščenje stabilnega jedra S strukturnih tipov. L 0 1 Ker je starokeltsko toponomastično gradivo le izjemoma sporočeno neposredno v v jezikovno keltskih dokumentih (prim. Alisontia, RIG G-224, in Alixie, ibid. L-79, in Alisila, ibid. L-13, *Namausos, ibid. G-153, NANT(-)ARQR, ibid. L-106), se je pri preučevanju tovrstne problematike treba opreti predvsem na sekundarne vire. Da bi se kar najbolj približali izhodiščnemu fondu, ki še ni bil kontaminiran z imen-Z skimi tipi, produktivnimi v vulgarnolatinskih ali zgodnjeromanskih kontekstih (pri A tem se misli tudi na t. i. keltoromanizme in psevdokeltizme tipa Mogetiana, *Bi(l) P liäkon ipd.),3 je nabor toponimov treba osnovati na antičnih virih, saj srednjeveški 1 dokumenti v tem pogledu niso zanesljivi. V poštev pridejo predvsem antični avtorji, S Ptolemajeva Geografija (Ptol.), rimska itinerarija Itinerarium Antonini (IA) in Tabula Peutingeriana (TP) ter epigrafski viri (zlasti CIL4 in RIG ter deloma RIB). Pri tem 1 je bistveno poudariti, da iz sekundarnih (tj. grških oz. latinskih) virov izluščeno 0 jezikovno gradivo, še posebej, kadar gre za imenje, pridobi na dokazni vrednosti • šele, ko je interpretirano v skladu s poznavanjem narave vira samega in jezikovne 1 situacije, iz katere je vir črpal. Jezikovne in grafične posebnosti posameznih virov • so razpoznavne in večinoma predvidljive iz sistematične rabe oz. sistemskih napak 1 (prim. prevedbo izvorno ijevskih osnov v ojevska nevtra pri Ptolemaju), težje pa je pri tem oceniti stopnjo in vrsto vpliva jezika posrednika. Če je bil keltski toponim tudi živi del imenske sfere jezikovnega sistema, preko katerega je bilo ime posredovano, so tujejezične adaptacije pričakovane predvsem na ravni oblikotvornega morfema (prim. hdr. Tragisamus za kelt. *Tragisamä (?),5'6 morda hdr. Argenteus, če za *Argantiä) in sporadičnih fonetičnih sprememb (te so lahko tudi posledica internosistemske reinterpretacije tipa Argento- za kelt. Termin imenotvorje se v prispevku uporablja kot sinonim za onomastično besedotvorje. Anreiter 2000; 2001: 193sl. Corpus inscriptionum Latinarum. Z izjemo primerov, pri katerih je navedeno drugače, so vse rekonstrukcije (pra)keltske. Ta opomba ne velja za rekonstruirane citatne (tj. latinske) oblike toponimov, npr. citatno *Longaticum za dejansko Longatico (AI 129, 1) < kelt. (?) *Longatikon. Kjer bi lahko prišlo do dvoumnega branja, bo v oklepaju vselej navedena dejanska izpričana oblika imena. Ker gre pri obravnavi toponimov večinoma za ojkonime, ti niso posebej označeni. Oznaka toponim (tpn.) pred skupino več zaporednih imen je v tem smislu rabljena kot sinonim za naselbinska imena (ojkonime), v primeru, da gre za drugo vrsto toponima, pa je na to opozorjeno z ustrezno krajšavo pred imenom (hdr. = hidronim, nsn. = nesonim, orn. = oronim, hrn. = horonim). 6 *Arganto- po naslonitvi na lat. argentus, Diuonna ob lat. diuus za kelt. *Deuona'), do razpoznavnih sprememb pa je prišlo tudi v okviru sinhrone vključitve imen v produktivne deklinacijske vzorce ciljnega jezikovnega sistema (prim. mehanično ® prevedbo kelt. nazalnih osnov v latinsko 3. deklinacijo: kelt. *Brigetiü ^ lat. ^ *Brigeti5, podobno kelt. *Dub(u)T (hdr.) ^ lat. Dubis, prim. še lat. Briuas uicum za kelt. *BrTuati(s)^ in lat. Bibracte za kelt. *Bebrakta9 (quasi 'Bobrovje')10) ter, ^ posredno, z internosistemsko motivirano rabo imen v drugih sklonskih oblikah in številu/številih (npr. Deruentione (lat. abl. loc. oz. Ted), Ratae,^^ Magis (lat. abl. ^ loc. za kelt. *Magos ipd.)).12 Do podobnih prevedb izvornih oblik prihaja tudi pri goli transmisiji, prim. deglutinirano obliko Etoceto za *Leto-kaitos, hdr. ÄXßio^ (Red) za *Albis, Brige = Brigae^^ za *Briga, ToSavo^ za *Rodänus (prim. (nekelt.!) Sdouo^ (noxa^o^) proti lat. Sauus (ad flumen Sauum)) ipd. ^ Zaradi posredne narave virov je v keltskem imenskem gradivu nemogoče z ^ gotovostjo prepoznati slovnično izpeljane toponime, ki so nastali s pluralizacijo ^ (tip psl. *Gory h *gora oz. *Gora). Ni prepričljivih znakov o tem, da bi se npr. za latinsko obliko hidronima Dubris (abl. loc. mn.) skrivala izhodiščna pluralna oblika kelt. *Dubräs, kakor bi se dalo sklepati na podlagi latinskega vira. Ob stirs. dobur ® s prvotnejšim pridevniškim pomenom 'temen; umazan' in sekundarno substanti- ^ vizacijo v homofoni ojevski osnovi dobur s pomenom 'voda' (prim. hdr. Dobur)1'4 ^ = kimr. dwfr 'id.' < *dubro-, galski topoleksem *dubro- 'voda'15 kvečjemu kaže O na možnost obstoja kolektiva *dubrä (k ntr. *dubron). Prav tako lat. abl. loc. mn. ii£ °briuis (prim. Durobriuis) ali Tmn °briuas (prim. Samarobriuas, IA 379,9-10) ^ vključno s francoskima toponimoma Brives in Breves < *BrTuäs ne implicira nujno ^ izhodiščnega kelt. *BrTuäs (nastalega s pluralizacijo apelativnega *brTuä), temveč W gre lahko prav tako za sekundarno vpeljane oblike.16 Zanimivejša pa sta toponima ^ Magis (abl. loc. mn.) in Mantala. Prvi je lahko nastal na podlagi latinske reinter- 7 Prim. ptol. metatizirano Aou^ova (Gorrochategui 2000: 144; Lambert 2000: 166). 8 Po sinhroni vključitvi kelt. osnove *BrTuati- v lat. produktivni vzorec -as, -atis, prim. Briuas ob A Briuate, Briuatensis (> fr. Brioude). 9 Lat. oblika tu implicira reinterpretacijo keltskih stranskosklonskih oblik kot lat. ijevske osnove *Bibracti-, -is oz. konzonantne osnove *Bibrax, -ctis, prim. Ded thn. deae Bib-racti (CIL XIII/2651) in ojko- oz. oronim Bibrax (AcS I 416). 10 Lambert 1996: 90, idem 1997: 399. Prim. zapis B^ßpaKTa pri Strabonu (IV,3,2). H kolektivnemu sufiksu prim. stvn. buomoht 'baumreich' (Krahe - Meid 1967: 194), stirs. mar-cadacht 'konjenica' (NWÄI 335). 11 Gre za umetno uvedeno obliko, vzpostavljeno na podlagi reinterpretacije izhodiščnega kelt. *Rätis kot lat. abl. loc. mn. ženskih osnov na -a. 12 PNRB 32-35 (in s. vv.). 13 Enako PNRB 278. Razlaga izpričane oblike kot Med korenskega samostalnika *brig-(quasi stirs. brig < brige < *-ei k bri< *brig-s (Hamp 1991/92, NIL s. v. *bhergh-)) je sicer možna, a glede na britanskokeltski kontinuant bre < *briyä manj verjetna. 14 LEIA D-123. 15 DLG s. v. dubron, dubra. Prim. hdr. *Arganto-dubron, *Uerno-dubron, ki celo v primeru, da gre za eksocentrični zloženki, pričata o pomenskem premiku v smeri substantivi-zacije tudi za gal. *dubro-. 16 Gl. tudi zgoraj pod Briuas uicum ~ fr. Brioude. z pretacije izvornega kolektiva *Magesä > *Magia kot Ied lat. ženskih osnov na -a,17 drugega pa je mogoče razumeti kot pluralizacijo gal. apelativa *mantalon 'pot'. V N primeru gal. *attegia, ki se kot psevdokeltski topoleksem ohranja tudi v romanskem 1 toponomastičnem fondu,18 gre glede na pomen romanskega apelativa nedvomno za ^ nomen abstractum tipa hispanokeltsko konterbia, kosedia in ne za kolektivno tvorbo O *attegiä < *attegesä (< *ad=teges-ä).19 S V sklop problematike večjezičnega konteksta, iz katerega se poizkuša iz- L luščiti keltsko imensko gradivo, spada tudi vprašanje dejanske (jezikovne) »kelt- 0 skosti« onomastičnega gradiva. Pri tem se misli predvsem na sklop homofonih sufi-v ksov različnih jezikovnih sistemov, med katerimi ni mogoče zanesljivo razločevati, predvsem če so tudi funkcijsko prekrivni ali če se preko takšnih primerov nasploh preverja produktivnost določenega sufiksa v okviru keltskega sistema. Da ne bi prišlo do identifikacije takšnih v genetolingvističnem smislu nejasnih sufiksov ali Z sufiksalnih verig, j e pri analizi gradiva treba upoštevati izključno takšno, ki ga je v A etimološkem smislu mogoče zanesljivo identificirati kot keltsko. Pri tem pa je treba P teoretično predvideti tudi obstoj hibridnih tvorb, pri katerih gre za izpeljave iz tu- 1 jejezične predloge (navadno so to deproprialne baze) z domačimi, produktivnimi S sufiksi. V takšnih primerih namreč ni mogoče napovedati točnosti genetolingvi-^ stične opredelitve. Prim. horonima Aremor-ica (k etn. Aremorici gl. antemarini < 1 *are=mori-ko-) in Belg-ica (k etn. Belgae),20 v katerih se lahko ohranja tako keltsko 0 besedotvorje (prim. gal. va^auGiKaßo (RIG G-203) < *namaus-iko- 'Nemausensis', • kimr. Brython-ig 'britanski')21 kakor tudi produktivni tip gr.-lat. pridevnikov na -iko-, 1 tvorj enih k domačim in tuj ej ezičnim predlogam, podobno v primeru domnevno kelt- • skih tvorb Delgouic-ia, Uenet-ia k etn. *Delgouices, *Uenetes (prim. Longouic-ium 1 k etn. Longouices), ki so obenem popolnoma primerljive z gr.-lat. tpn. Britann-ia, Ital-ia, Belg-ia, German-ia ipd. 2 Pri izrisovanju sistema strukturnih tipov imenskega fonda je bistven jasen uvid v razmerje med apelativno in proprialno sfero jezikovnega sistema, takšno strogo ločevanje pa je pri študiju imenskih tipov fragmentarno izpričanih sistemov, kakršni so tudi starokeltski, oteženo prav zaradi narave neonomastičnega gradiva. Težavnost jasnega ločevanja med obema sferama se najizraziteje pokaže pri določanju geneze toponimov, za katere sta enako verjetna tako deproprialni kot deapelativni izvor. Pri morfološki analizi toponima zato nikdar ne morfemiziramo elementov, ki tvorijo pomensko strukturo topoleksema,22 razen kadar ta ni razvidno enoznačna. S tem se uspešno izognemo transponatom tipa ^Albi-i(o)-on- (*Albiiu), ^Bi(l)l-i(o)-äko- (*Bi(l) 17 Prim. PNRB 406. Neproblematično preko *magehä > *mageä > *magiä (prim. kimr. tpn. element *°fai < *°magesa/os (SBCHP 392)) kot v gal. suiorebe (RIG L-6) < *suesor-i-bi, sioxti (RIG L-93) < *se-sog-ti, sondios < *son-de-sos, regenia (RIG L-6) < *ro-genesä itn. 18 Prim. Delamarre 2012: 64; Grzega 2001 s. v. tegia. 19 Pace Lambert 2013: 318. 20 Gl. Russell 1990: 13-14. 21 Prim. Russell 1990: 61-76. 22 V skladu z načeli, podanimi v Eichler - Šramek 1988: 20-25. liäkon) ipd., prav tako pa se na ta način ohrani informacija o genezi toponima, kar v vsakem konkretnem primeru omogoča ocenitev razmerja med proprialnim in apela- ^ tivnim fondom (npr. *Uxsamä in ne ^U/s-amä, *Uxsisamä in ne ^U/s-isamä itd.)23 ter odnos med obema relevantnima proprialnima podsistemoma (naj širše rečeno, med ^ bio- in geonimijo), npr. *Adnäma(n)t-iä in ne ^Ad-näma(n)t-iä k antr. *Ad-näma(n) tos. Problematika bo v nadaljevanju podrobneje prikazana na primeru neizpeljanih ^ imen, ki so nastala z onimizacijo (O) apelativov (O^^) (substantivov (O^^'^) ali ad- ^ jektivov (OAp"Adjj)) oz. jih je treba razumeti kot transonimizacije že obstoječih imen ^ (OPr) (npr. hidronim ^ toponim (OPr"hdr), teonim ^ toponim (OPr"thn)) in so torej ^ homofona s svojimi imenskimi podstavami. ^ 2.1 Oap, Ap = S Enosmerno razmerje topoleksemov, nastalih z onimizacijo, je vsaj v primeru primarnih izkorenskih tvorb - te se lahko znotraj drugih strukturnih tipov pojavljajo tudi v vlogi imenskih podstav (npr. *Dünon ~ *Dünion ~ *°dünon, oz. *Düno-) -praviloma zanesljivo ugotovljivo, četudi zaradi fragmentarnosti apelativnega gradiva nedokumentirano:24 hdr. *Abonä ^ *abonä (kimr. afon 'reka'), *Brix = *Brixs (stirs. bri 'hrib'), *Brigä ^ *brigä 'vzpetina', Contrebia ^ *com-treb-iä, Cosedia ^ *com-sed-iä,^^ Red OpouSio^ za *0rutis ^ gal. *^rutis < *sru-ti- oz. *^rutus'2^ ^ 'tok' < *sru-tu- 'id.' (kimr. ffrwth < *sru-tu/o-, stirs. sruth < *sru-tu-),27 A^v6ov ^ O *lindon 'jezero', hdr. Rhenus = *Renos ^ pide. *H3reiH-no-s 'tok',28 hdr. *Uobera ii£ hH N --w 23 Tako gre tudi v primeru tpn. Remetodia (TP 6,5), ki se ga običajno obravnava v kontek- ^ stu sufiksalnih deadverbialnih tvorb (Isaac 2004, Celtic elements, s. v. au-, auo-; DC-CPNpassim; Falileyev 2013: 113sl.; Falileyev - Isaac 2006), najverjetneje za deadjektiv k *rem=et-odio- oz. *rem=eto-dio- (*remo- 'prednji, prvi' ipd.). K sufiksu *-et(o)- kot deadverbialnemu sufiksu z morebitno funkcijo adjektivizacije prim. antr. *Ueret(-)o--maros (rekonstrukcija na podlagi patronimika ou£p£TO^ap£[o]ui (Ded), RIG G-147) ^ *uer-et(-)o- k prefiksu/adverbu *uer-), k sufiksu *-(o)dio- (= kimr. -eid, stirs. -(ai) de), prav tako s pridevniško funkcijo (prim. gal. *karant-odio- 'prijateljski' (h *karant-'prijatelj'), kar se ohranja v antr. Carantodius, Carantodia), pa gal. *ande-dio- 'spodnji', *uxse-dio- 'zgornji' (= andedion (RIG L-100, 1), uxsedia (La Graufesenque 18, 2)). 24 Pomen apelativa in/ali internokeltsko primerjalno gradivo sta podana, če to dopušča ne-onomastično gradivo. V primeru rekonstruiranih apelativov se rekonstrukcijo opravičuje tudi z eksternim primerjalnim gradivom. 25 MLH V.1 s. v. konterbia (tpn.!). Gre za deverbativna nomina abstracta tipa stirs. lige 'ležanje' < *legh-io-, prim. sti. deva-yajya 'čaščenje boga/bogov', lat. in-edia 'post' ipd. (AiGr II/1 177), morda stirs. Echraide < *°red-iiä (Uhlich 2002: 417) = gal. tpn. ^nopsSia (Ptol. III,1,34) < *Eporediä ipd. 26 Prim. interpretacijo ptolemajske oblike kot Red ujevske osnove *®p0UTU05 ^ *^rutus pri Pokornem (Anreiter 1996: 33), kar pa je ob transparentnem ptol. Red ÄXßio^ h kelt. *Albis (gl. zgoraj) manj prepričljivo. 27 Prim. Busse 2007: 96. 28 Kljub stirs. rian 'morje; tok, pot' < pide. *H3reiH-no- se vendarle zdi verjetneje, da gre v primeru hidronima Rhenus za predkeltsko ime (prim. Weisgerber 1969: 327, 330), ki je bilo, podobno kot ime drugega izmed dominantnih rečnih tokov Srednje Evrope, tj. ^ *uobera (stirs. dehdr. Fobar, kimr. gofar 'potok' < pide. *upo-bher-).29 Prav tako bi bilo morda v hdr. rXdvi^ treba videti deadjektiv tipa psl. *belb 'belina' (k N *belh), prim. stirs. glain 'steklo; čistoča, jasnost', ki je bil po metonimiji lahko kon-1 kurenten z običajnim pridevniškim *Glana (quasi 'Bistra, Bistrica').30 V primeru ^ toponimov, osnovanih na topoleksemu *genu- (= stirs. giun 'usta', kimr. gin < pide. O *genu- 'čeljust', prim. revoa, Äpnyevoua, Genaua, Genua za *Gen(o)uä)^^ zago-s tovo ne gre za sufiksacijo, najverjetneje pa niti za nastanek toponima preko plu-L ralizacije, temveč za preprost deapelativ h kolektivu *genuä, eventualno *genuuä 0 'usta' ^ *Gen(o)uä 'Ostium', k čemur prim. kimr. kolektiv geneu 'usta; rečno v ustje' < *genöu-. 1 2.2 OAP, Ap = Adj Onimizirani adjektivi tvorijo razmeroma produktivno kategorijo imen. Neproble-Z matični so toponimi32 kot hdr. Alauna (k deležniku pide. *H2el-^no-),33 *Acaunum A (h gal. *akaunos gl. saxum < pide. *H^ek-^n-o-, prim. psl. *kamy, -en-), nsn. Du-P mna (k *dubno- 'globok'), Glanum (h *glano- 'čist'), Leuca (k *leuko- 'svetel, 1 odprt'), hdr. Nouius (k *nou(i)io- 'nov'), ^eTuap^a (kimr. pedwerydd 'četrti', gal. s *petuario- 'id.'), Sey^oa^ov ^ superl. *seg-isamo-,^^ hdr. Sena (k *seno- 'star'), ^ hdr. STOUKK^a za *Stuktiä (kimr. ystwyth 'upogibljiv'), hdr. *Tragisamus^^ (morda 1 za izhodiščni kelt. fem. *Tragisamä) ^ superl. *trag-isamo-,^^ nsn. Uxisama ^ o superl. *uxs-isamo-^'7 (k predlogu *uxse = gr. fi^i), Oü^eXXov, Oü^eXXa ^ *(o)uxs-elo/ä (prim. stirs. üasal, kimr. uchel 'visok' < *ouxs-elo-).38 Zapis Äpy^Ta (Ptol. II,2,2) ob internosistemsko nepodprti rekonstrukciji pide. *H2rg-et-eH2,39 ki bi jo bilo mogoče sicer vzporejati s stgrš. äpy^^, -ex- 'svetleč', verjetneje ponazarja zgodnjegoidelsko obliko *ArgEdä < *Argantä'4° 'Srebrna' (sc. reka). Zlasti problematičen je par hidronimov Aoüßi^ in ÄXßi^ (Red ÄXßio^), kjer se pod vtisom, da gre za ijevski osnovi, najverjetneje združuje več pojavov. Hdr. Dubis se navadno razlaga preko latinizacije (v oblikotvornem morfemu) izhodiščnega O *Danou-io- (lat. Danuuius), že zgodaj vključeno v keltski imenski fond (v primeru hdr. *Renos še pred monoftongizacijo pide. *ei > kelt. *e v nezadnjem zlogu). ' NIL s. v. *bher-; Busse 2007: 96; Billy 2007: 129-130. ' Prim. deadjektiv Glanum < kelt. *Glanon. Nomen originis *glaniko- (^axpsßo yXavEiKaßo, RIG G-64) je bil lahko tvorjen k substantiviziranemu tpn. *Glanon ^ *glan-iko- ali k hidronimu *Glanis ^ *glani-ko-. Prim. DLG s. v. genaua, de Bernardo Stempel 2000: 92. Glede identifikacije imenskih podstav gl. zlasti DLG s. vv., DCCPN 5-35. K *Hel- 'alere' (gl. LIV2: 262). H kelt. *sego- 'močan, pogumen' uel sim. < *segh-o- gl. MLH V.1 s. v. seko. Prim. Trigisamo (TP 4,1), Tragisa[ (CIL III/259). ' K *trago- 'hiter, hitro tekoč' (?) gl. DLG s. v. traget-, Anreiter 1996: 45-47. Prim. tudi hispanokeltski tpn. usama (za *Uxsama) ^ superl. *uxs-ama- (MLH V.1 463465) = kimr. uchaf 'najvišji'. Prim. gal. thn. Uxelius (CIL XII/387) < *Uxs-el-. Tako de Bernardo Stempel 2000: 103. ' Prim. Sims-Williams 2000: 6, op. 22. 32 41 Hamp 1988: 127-128. 42 Uhlich 1989. 43 Glede morfemske rekonstrukcije pridevnika gl. Krahe - Meid 1967: 138. 44 Prim. »in foreste Deruo, in loco qui... Deruum nominatur« {AcS I 1272). 45 Ki pa vendarle ni nedvoumna {prim. DLG s. v. dari(o)-). 46 Stüber 2005: 68. 47 Pace PNRB 400 48 Sims-Williams 2000: 9. 49 »La source, la riviere, la montagne ne fait qu'un avec le dieu qui l'habite« {LG 36sl.). feminiziranega ujevskega pridevnika *dubu- 'temen' ^ *dubM-r,41 čeprav ni izklju- ^ čena niti izpeljava iz istopomenskega tematiziranega pridevnika *dubuo- (prim. og. ^ DOVA°).42 V primeru hdr. pa bi morda morali prej kot o deadjektivu govoriti o desubstantivu *AlbTs k fem. *albTs < pide. *H2elbh-iH2-, prim. stnord. elfr 'reka', ^ vendar je ob negotovi izhodiščni osnovi pridevnika s pomenom 'bel' {ijevska oz. tematska osnova) hidronim prav tako mogoče izpeljati neposredno iz ijevskega pri- ^ devnika *albi- oz. formalne substantivizacije tematskega pridevnika *albo- < pide. ^ *H2el-b''o-,^^ tj. *alb-i-, k čemur prim. tudi nsn. ÄXßirov < *Albi-(i)-on-. ^ Tudi geneza toponima *Deruum44 < *Deruon je težje opredeljiva, saj imenska podstava *deruo- besednovrstno ni enoznačna. Glede na obstoj kolektiva *darion {= stirs. daire 'hrastov gozd{ič)') v zloženih imenih tipa Aapiopixov45 = *Dario-riton, ki se ga da preko pridevniške izpeljave s sufiksom *-io- povezati z že na ^ podlagi internokeltsko preoblikovane izvorne paradigme pide. *doru-/*deru- ^ ^ *daru-, *dar-ou- (stirs. daur, kimr. dar 'hrast'), lahko za keltski sistem upravičeno dvomimo v obstoj tematizirane ujevske osnove tipa psl. *deruo < pide. *deru-o-m = *deru 'drevo' > 'hrast', ki bi bila s podedovano ujevsko sinonimna. Tematizacijo *deru- ^ *deru-o-, kakršna je izpričana v tpn. *Deruum, je zato treba razumeti v smislu adjektivizacije (prim. stirs. derb 'trden, močan') tipa *meduo- 'meden', kar se semantično lahko potrjuje vsaj v antr. Derua {KPP 193). Kljub temu ni izključeno, da je bila v galščini izvorno pridevniška tvorba {s primarnejšim pomenom 'gozdnat; O lesen; hrastov' uel sim) že substantivizirana {prim. kimr. kolektiv derw 'hrastje' < ii£ *deru-o-), kar se morda potrjuje v {izhodiščno adjektivnem) etnonimu Deruaci < ^ *Deru-ako-; v tem primeru gre pri antr. Derua za kratko ime tipa Giama, Nerta (h N gal. *giiamo- 'zima', *nerto- 'moč').46 W 2.3 OPr, Pr = hdr, thn Večje težave predstavlja razumevanje geneze toponimov, tvorjenih v razmerju do drugih proprialnih podsistemov. Med imena nastala s transonimizacijo lahko uvrstimo dehidronim Aouevxivov, če za *Louentinon, osnovan na homofonem47 rečnem imenu, tvorjenemu k nomenu agentis *louentino- < *lou-ent-ino- 'lavans'.^^ Prav tako lahko s precejšnjo gotovostjo izluščimo deteonime49 kot Artona ^ thn. *Artona, BeXiod^a ^ thn. *Belisama, Matrona ^ thn. *Mätronä, A^ouava ^ thn. *Deuonä {< pide. *deiuo-no-), morda Mo/agontia, prim. dea Mogontia (CIL XIII/4313), Anoua ^ thn. *Deuä, čeprav bi pri slednjem imenu lahko šlo tudi za onimizacijo podstavnega apelativa *deuä < pide. *deiu-eH2 'boginja'. Hidronim E Z OüiSoua = *Uidua^" je ob gal. *uidu-^^ 'gozd' s formalnega vidika razumljiv le kot substantivizacija stare, tematizirane osnove *uidu-o- 'silvanus' tipa stirs. medb N 'meden' < pide. *medhu-o- k *medhu- 'med', prim. psl. konkretizirano *medua.^^ ^ 2.4 Skupina toponimov, osnovanih na topoleksemu *kondati- 'sotočje' < pide. O *kom-dhH1-ti- 'ouvöeoi^' ali verjetneje *kom-dH2-ti-^^ 'confluens', se v virih dosle- s dno pojavlja v obliki Condate. V tej podobi se toponim ohranja celo v ptol. KovSdxe, L s čimer je ejevsko izglasje nedvomno potrjeno. V skladu z regularno šibitvijo izgla- 0 snega galskega i > e/_# (prim. gal. more gl. mare < *mori, suiorebe (RIG L-6) < v *suesoribi, anmanbe (RIG L-93) < *anman-bi)^^ bi bilo v toponimu zato mogoče prepoznati ijevsko osnovo srednjega spola, vendar ta v nomenu actionis ni pričakovana. Apelativni izvor baze *kondatis se posredno morda potrjuje v (detoponoma-stičnem!) teonimu Condatis,^^ ki kot v sklonilu latinizirana oblika lahko implicira Z ijevsko osnovo (*Kondatis ^ lat. Condatis ali ^ lat. Condas, -atis). Pace Irslinger56 A ejevsko izglasje ni razložljivo preko petrificiranega lokativnega sklonila *-e = *-e P < pide. *-ei-i, saj bi se pričakovano lokativno sklonilo galskih ijevskih osnov naj- 1 verjetneje glasilo *-T(i). Sekundarno, po analoški izravnavi z vzporedno ujevsko s paradigmo restituirano lokativno sklonilo *-ei-i (za že prajezično kontrahirano *-ei ^ < *-ej-i),57 je namreč pričakovano le v sistemih, ki so ohranili podedovano loka-1 tivno sklonilo ujevskih osnov *-eu-i (tip ved. sunävi) ob konkurenčnem analoško 0 preoblikovanem sklonilu *-eu, kar v primeru galskega sistema ni izpričano. Poleg • tega se vsaj na prvi pogled pojav zdi širši: enako problematična so namreč izglasja 1 toponimov Apyevxopaxov ob Argentorate, Argentorata in Argentorato,^^ Carban- • torate, morda ApeXaxov za *Are-late (prim. ptol. Tax^axov za izvorno *Rätj-ate),59 1 AoKopixov in AvSep^Sov (če za *riton po lenizaciji in internogrškem jotacizmu),60 tvorjenih k topoleksemom *rätis 'okop' < pide. *H2rH3-ti-, *lati(-) (?) (kimr. llaid 'blato; močvirje' < *latio- oz. stirs. laith 'pivo, tekočina', kimr. llad< *lati-),61 *ritus 'brod' < pide. *pr-tu- in *rito-^^ < pide. *rt-o-.63 Ejevsko izglasje v elementu °rate se glede na izpričanost v virih zdi primarnejše, a bi se njegovo demaskulinizacijo vendarle dalo razložiti preko pridevniške rabe, če sta bili zloženi imeni eksocentrični. 50 Prim. Uidua (875), današnji fr. La Veuve (TGF 135). 51 DLG s. v. uidu, prim. stirs. fid, Red. fedo 'id.'. 52 Nar. hrv., srb. Medea 'vrsta belega grozdja', nar. rus. Medea 'z medom sladkana voda, sladek mošt' (ESSJa s. v. *medva). 53 Prim. LG 38, DLG s. v. condate. 54 Prim. LG 41, McCone 1996: 112. 55 Ded Condati (RIB 731). 56 Irslinger 2002: 191, enako NIL s. v. *dheH1-. 57 Mayrhofer 1986: 173. 58 Irslinger 2002: 191. 59 Lambert 2000: 167. 60 Prim. Bpioudxn? za *Briuatis, *®poü5i5 za *^rutis (Lambert 2000: 162, 166). 61 Prim. Irslinger 2002: 206-207, IEW 654-655. 62 'course' (DLG s. v.). 63 Prim. NIL s. v. *ret-. V primeru zloženih imen z domnevnim ujevskim samostalnikom v drugem delu ni ^ mogoče podati nadaljnjih sklepov, saj se ta na podlagi ptolemajskih oblik ne potrjuje ^ zanesljivo (vsekakor je vpadljiva odsotnost tipa °ritu, ki bi bil sistemsko vzporeden s tipom °rate, a je ta lahko le navidezna). V tem pogledu skupina toponimov v spo- ^ ročeni podobi Condate ostaja izolirana. Gradivo kot Condatum, Condatus, ki bi kazalo na tematsko osnovo (tip sti. ^ sam-hitä- 'condatus', prim.pra-niti- 'confirmatio, auxillium' < pide. *-niH-ti- proti ^ ptcp. prä-nita- < *niH-to-), glede na pozno izpričanost nedvomno predstavlja la-tinizirane oblike; prav tako nima informativne vrednosti ojevski vezni vokal v ^ Condatomago (TP 1,3), prim. BouSopiyov (Ptol. II,11,28) za dejansko *Boudi-rTgo-.^'4 ^ Toponim zagotovo ni razložljiv niti preko adjektivizacije, prav tako pa internosis-temsko ni motivirana slovnična proprializacija s spremembo slovničnega spola.65 Prepričljivejša bi bila morda razlaga preko okamenele sklonske oblike, a v tem primeru v poštev pride le dativno sklonilo *-e < *-ei (prim. gal. Ded VCVETE, RIG L-13), internolatinska reinterpretacija nominativne oblike kot abl. loc. mn. osnov na -a (led -is = abl. loc. mn. -is ^ Imn *Condatae > Condate)^^ ali analoška izravnava po produktivni kategoriji imen, tvorjenih s sufiksom -ate < *-ati, vendar slednje le v primeru zgodaj zamrle povezave med topoleksemom in ustreznim apelativom. Ker gre za rekcijsko zloženko z nomenom actionis v drugem členu, tudi ni povsem izključeno, da se kljub siceršnjim formalnim vzporednicam tipa sti. °hiti-, O gr. °dsGi5, lat. con-ditio (za prvotno *°dati-), vse iz < pide. *-dH1-ti-, v latiniziranem ii£ tpn. Condate vendarle ohranja starejše besedotvorje in da gre v izhodišču za konzo- ^ nantno deblo *kondat- < pide. *kom-dH2-t- (oz. *kom-dH1-t-) tipa sti. samit- ob struk- N turalno avgmentirani obliki samiti- < pide. *sem-H1i-t-(i)- 'das Zusammengehen',67 W pri čemer bi se v končnem -e poleg dativnega *-e < *-ei lahko ohranjalo tudi loka- ^ tivno sklonilo *-i > -e.68 64 Prim. Sims-Williams 2013: 42. 65 V zadnjem času je bila sprememba slovničnega spola v smeri masculinum/(redko) femininum ^ neutrum ed./mn. predstavljena kot produktivno internokeltsko sredstvo proprializacije (Delamarre 2009; 2012), vendar ni naletela na pretirano kritičen odziv. Predlog bo vsekakor še moral biti deležen sistematične obravnave, a vsi doslej navajani primeri ne zdržijo preverjanja; toponima *Andematunon in *Condercon (kot deantro-ponima k Andematunnos, Condercos) sta eksocentrični zloženki, deadjektivni *Glanon (kot deteonim h *Glanäs) je nastal s konkretizacijo tipa mik. di-u-jo (*Diuiion) 'Zevsovo svetišče' k di-u-jo (*diuiio- 'pripadajoč Zevsu'), primeri tipa *Luxouium (kot deteonim k Luxouius), Carantia (kot deantroponim h Carant(i)os) glede na njihovo *-io-osnovo niso povedni, izvor soobstoja tpn. *Eburodünon in njegove sinonimne variante ptol. *Eburon (hapax) (slednji v skladu z Delamarrovo interpetacijo kot deantroponim k Eburos) pa še nista zadostno razjasnjena (Falileyev 2014: 65-66). 66 Prim. umetno vpeljano latinizirano pluralno obliko Ratas (IA 477,4 za *Ratae) ob izvorni obliki Ratis (IA 479,3). 67 Prim. ved. sam-idh- 'Anzündung', sam-päd- 'das Übereinkommen', upa-stut- 'Anrufung' itn. (AiGr II/1 176-177), in, kot nomen agentis, lat. comes, -it- 'sopotnik, družabnik' < *kom-H1i-t-. 68 Singularno lokativno sklonilo konzonantnih osnov v galskem jezikovnem gradivu sicer ni zanesljivo izpričano, vendar bi glede na stanje v drugih keltskih idiomih (prim. stirs. J Krajšave w N abl. loc. = ablativus loci; antr. = antroponim; D = dajalnik; ed. = ednina; etn. = 1 etnonim; fr. = francosko; gl. = glossa; hdr. = hidronim; hrv. = hrvaško; I = imeno-valnik; kelt. = keltsko; lat. = latinsko; M = mestnik; mik. = mikenskogrško; mn. = o množina; nar. = narečno; nsn. = nesonim; ntr. = nevtrum; og. = ogamsko; orn. = S oronim; psl. = praslovansko; ptol. = ptolemajsko; R = rodilnik; rus. = rusko; srb. = L srbsko; sti. = staroindijsko; stirs. = staroirsko; superl. = superlativ; T = tožilnik; thn. 0 = teonim; tpn. = toponim V z 1 Viri Z AcS = Alfred Holder, Alt-celtischer Sprachschatz I-III, Leipzig: Teubner, 1896-A 1907 (ponatis Graz: Akademische Druck- und Verlagsanstalt, 1961-1962). p DCCPN = Alexander Falileyev in collaboration with Ashwin E. Gohil and Naomi 1 Ward, Dictionary of Continental Celtic Place-Names, Aberystwyth: CMCS, s 2010. K Delamarre 2012 = Xavier Delamarre, Nomina Celtica antiqua selecta inscrip- 1 tionum = Noms de lieux celtiques de l'Europe ancienne (-500/+500): dic- 2 tionnaire, Paris: Editions Errance, 2012. ^^ r • DLG = Delamarre, Xavier, Dictionnaire de la langue gauloise, Paris: Editions Er- 0 rance, 2003. • ESSJa = ^muMOMO^u^ecKuü cnoeapb cnaenHCKUx M3UKoe: npacnaenHCKUü 1 ÄBKCUHBCKUÜ ^OHd I-, MocKBa: H3gaTenBcTBo »HayKa«, 1974-. Falileyev 2013 = Alexander Falileyev, Celtic Balkans, Aberystwyth: CMCS, 2013. IEW = Julius Pokorny, Indogermanisches etymologisches Wörterbuch, Bern - München: Francke, 1959-1969. Isaac 2004 = Graham R. Isaac, Place-Names in Ptolemy's Geography: an electronic data base with etymological analysis of the Celtic name-elements (CD-ROM), Aberystwyth: CMCS, 2004. KPP = Wolfgang Meid, Keltische Personennamen in Pannonien, Budapest: Archae-olingua, 2005. LEIA = Joseph Vendryes, Edouard Bachellery & Pierre-Yves Lambert, Lexique etymologique de l'irlandais ancient, Dublin: Dublin Institute for Advanced Studies - Paris: Centre National de la Recherche Scientifique, 1959-96. LG = Lambert Pierre-Yves, La langue gauloise, Paris: Editions Errance, 2003. Ded ri < *rig-i ob starem daj. rig < *ei) pričakovali sklonilo *-i. Domnevni primeri, kjer bi se po sinkretizmu takšno sklonilo ohranjalo v dativnih oblikah (tako Stüber 1998: 13-14), so v celoti dvoumni: ob BRIGINDONE/I (RIG L-9), z nezanesljivim branjem izglasja, se glede na sintakso v antroponimih ^ayoupsiyi (RIG G-121) in axE^ayouxi (axE^ axE^ayouTi ovvaKui (RIG G-122)) lahko ohranja tudi genitivno sklonilo, prav tako imamo v primeru teonima ARTIONI opraviti z latinizirano obliko (Ded -on-i) oz. kon-trahiranim sklonilom gal. Ded (*-i < *-äi) teonima *Artionä (glede slednjega prim. Lambert 1997: 399) in ne **Artiü, -on-. LIV2 = Helmut Rix idr., Lexikon der indogermanischen Verben: die Wurzeln und ihre Primärstammbildungen, Wiesbaden: Dr. Ludwik Reichert Verlag, 22001. ^ MLH V.1 = Dagmar S. Wodtko, 2000: Monumenta linguarum hispanicarum V.1: ® Wörterbuch der keltiberischen Inschriften, Wiesbaden: Dr. Ludwig Reichert ^ Verlag, 2000. NIL = Dagmar S. Wodtko - Britta Irslinger - Carolin Schneider, Nomina im indo- ^ germanischen Lexikon, Heidelberg: Winter, 2008. ^ PNRB = Albert Lionel Frederick Rivet - Colin Smith, The Place-Names of Roman ^ Britain, London: Book Club Associates, 1979. Ptolemy 2000 = Patrick Sims-Williams - David N. Parsons (ur.), PTOLEMY: Towards a Linguistic Atlas of the Earliest Celtic Place-Names of Europe, Aberystwyth: CMCS, 2000. RIB = Robin George Colingwood idr., The Roman inscriptions of Britain I-II, Stroud: Sutton, 1990-1995. RIG = Recueil des inscriptions gauloises I-IV, Paris: CNRS Editions, 1985-1998. TGF = Ernst Negre, Toponimie generale de la France I: formations preceltiques, celtiques, romanes, Geneve: Libraire Droz, 1990. ® hJ m Literatura O Ai. Gr. II/1 = Jakob Wackernagel, Altindische Grammatik II, 1: Einletung zur ^ Wortlehre: Nominalkomposition von Albert Debrunner und Jacob Wacker- N nagel, Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1905. W Anreiter 1996 = Peter Anreiter, Keltische Ortsnamen in Nordtirol, Innsbruck: In- ^ stitut für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck, 1996. Anreiter 2000 = Peter Anreiter, Keltisch, Keltoromanisch, Romanisch-»Pseudokel-tisch«: Begriffliche Abgrenzbarkeit auf Grund ostalpiner Onyme, v: Irena Kovačič idr. (ur.), Linguistics and Language Studies, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000, 61-76. Anreiter 2001 = Peter Anreiter, Die vorrömischen Namen Pannoniens, Budapest: Archaeolingua, 2001. Billy 2007 = Pierre-Henri Billy, Toponymie frangaise et dialectologie gauloise, v: Pierre-Yves Lambert - Georges-Jean Pinault (ur.), Gaulois et Celtique continental, Geneve: Libraire Droz, 2007, 127-143. Busse 2007 = Peter Busse, Hydronymie und Urheimat: Ein neuer Ansatz zur Lokalisierung der Urheimat der Kelten?, v: Kelten-Einfälle an der Donau: Akten des Vierten Symposiums deutschsprachiger Keltologinnen und Keltologen, Linz/Donau, 17.-21. Juli 2005, ur. Helmut Birkhan, Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2007, 89-98. De Bernardo Stempel 2000 = Patrizia de Bernardo Stempel, Ptolemy's Celtic Italy and Ireland: A linguistic analysis, Ptolemy 2000, 83-112. Eichler - Šramek 1988 = Ernst Eichler - Rudolf Šramek, Strukturtypen der slawischen Ortsnamen = Strukturn^ typy slovanske oikonymie, Leipzig: Karl-Marx-Universität, 1988 (Namenkundliche Informationen, Sonderheft). Delamarre 2009 = Xavier Delamarre, Pannonia Celtica, Nouvelle revue d'onomas-E tique 51 (2009), 89-100. N Falileyev 2014 = Alexander Falileyev, In search of the Eastern Celts: studies in 1 geographical names, their distribution and morphology, Budapest, 2014. ^ Falileyev - Isaac 2006 = Alexander Falileyev - Graham R. Isaac, Remetodia, Acta O onomastica 47 (2006), 173-176. s Gorrochategui 2000 = Joaqu^n Gorrochategui, Ptolemy's Aquitania and the Ebro L Valley, Ptolemy 2000, 143-158. 0 Grzega 2001 = Joachim Grzega, Romania Gallica Cisalpina, Tübingen: Niemeyer, v 2001. z Hamp 1988 = Eric Hamp, Varia XXXIV: Doubs, Etudes celtiques 25 (1988), 1 127-128. Hamp 1991/92 = Eric Hamp, British Celtic BRIGE and morphology, Studia Celtica Z 26-27 (1991/92), 9-11. A Irslinger 2002 = Britta S. Irslinger, Abstrakta mit Dentalsuffixen im Altirischen, P Heidelberg: Universitätsverlag C. Winter, 2002. 1 Krahe - Meid 1967 = Hans Krahe - Wolfgang Meid, Germanische Sprachwissens schaft III: Wortbildungslehre, Berlin: Walter de Gruyter & Co., 1967. ^ Lambert 1997 = Pierre-Yves Lambert, Gaulois tardif et latin vulgaire, Zeitschrift 1 für celtische Philologie 49-50 (1997), 396-413. 0 Lambert 2000 = Pierre-Yves Lambert, Remarks on Gaulish place-names in Ptole- 2 my, Ptolemy 2000, 159-168. 1 Lambert 2013 = Pierre-Yves Lambert, recenzija dela Dictionary of Continental • Celtic place-names, Etudes celtiques 39 (2013), 316. 1 Mayrhofer 1986 = Manfred Mayrhofer, Indogermanische Grammatik I/2: Lautlehre, Heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag, 1986. McCone 1996 = Kim McCone, Der Teller von Lezoux, v: Die größeren altkeltischen Sprachdenkmäler, Akten des Kolloquiums Innsbruck, 29. April -3. Mai 1993, ur. Wolfgang Meid - Peter Anreiter, Innsbruck: Verlag des Instituts fur Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck, 107-117. NWÄI = De Bernardo Stempel, Patrizia, Nominale Wortbildung des älteren Irischen: Stammbildung und Derivation, Tübingen: Max Niemeyer, 1999. Rivet 1980 = Albert Lionel Frederick Rivet, Celtic names and Roman places, Britannia 11 (1980), 1-19. Russell 1990 = Paul Russell, Celtic Word-Formation: the Velar Suffixes, Dublin: Dublin Institute for Advanced Studies, 1990. SBCHP = Peter Schrijver, Studies in British Celtic Historical Phonology, Amsterdam - Atlanta: Rodopi, 1995. Sims-Williams 2000 = Patrick Sims-Williams, Degrees of Celticity in Ptolemy's names: Examples from Wales, Ptolemy 2000, 1-16. Sims-Williams 2013 = Patrick Sims-Williams, The Celtic composition vowels -o-and -io-, v: Continental Celtic word formation: the onomastic data, ur. Juan Luis Garcia Alonso, Salamanca: Ediciones universidad de Salamanca, 2013, 37-50. Old Celtic Toponymy: A Contribution to Its Systematization Summary Stüber 1998 = Karin Stüber, The Historical Morphology of n-Stems in Celtic, May- nooth: Department of Old Irish, National University of Ireland, 1998 (May- ^ nooth Studies in Celtic Linguistics III). Stüber 2005 = Karin Stüber, Schmied und Frau: Studien zur gallischen Epigraphik ^ und Onomastik, Budapest: Archaeolingua, 2005. Uhlich 1989 = Jürgen Uhlich, Dov(a)- and Lenited -B- in Ogam, Eriu 40 (1989), ^ 129-134. Uhlich 2002 = Jürgen Uhlich, Verbal governing compounds (synthethics) in Early ^ Irish and other Celtic languages, Transactions of the Philological Society 100/3 (2002), 403-433. Weisgerber 1969 = Leo Weisgerber, Rhenania Germano-Celtica, Gesammelte Abhandlungen, ur. Johann Knobloch - Rudolf Schützeichel, Bonn: Ludwig Röhrscheid Verlag, 1969. Z > o hJ m Onomastic data represent the bulk of Continental Celtic linguistic material. Al- O though it is sparse and elusive, a comprehensive examination of its morphology ii£ is of paramount importance for the study of Continental Celtic word formation. ^ However, no systematic investigation has yet been made of the various structural N types of Gaulish, Hispano-Celtic, Old British, and Early Goidelic place names, W as attested in classical sources. This article develops a methodological approach ^ to systematic investigation of fragmentary linguistic data and provides a starting point for the basic classification of Old Celtic toponymy regarding the structure and genesis of individual names. A comprehensive analysis of a representative sample of non-derived names is intended to show that accurate classification can only be achieved through systematic application of non-etymological morphemization that is insensitive to the semantic (and word-formational) structure of the derivational base (be it lexical or onomastic) of a particular name, cf. the place-names *Uxsisamä ^ *uxsisamo- 'highest' (not ^Uxs-is-amä as PIE *upsis^Ho-) and *Ad-nämantiä < *Adnämant-iä ^ personal name *Ad-nämantos (not ^Ad-näm-ant-iä). Ocene in poročila Predavanje na tisočem sestanku Lingvističnega T krožka Filozofske fakultete v Ljubljani § dne 14. januarja 2013 ® Janez Grešnik m Cobiss: 1.04 CLh ^ V tej predstavitvi zgodovine krožka bo več govora o starejšem obdobju v razvoju ^ krožka, saj smem domnevati, da ve večina poslušalcev ravno o tem vidiku razmeroma malo. Se meni, ki sem vstopil na fakulteto kot slušatelj leta 1954, kot asistent pa 1961, ni znano prav vse, vendar morda več kot večini. Seveda bi kdo poudarke nadaljevanja razvrstil drugače kot jaz. Najbrž edini, ki bi iz zgodovine krožka utegnil prispevati res še kaj bistvenega, pa je romanist prof. dr. Mitja Skubic. V začetku petdesetih let 20. stoletja se je čutila potreba po izmenjavi mnenj, podatkov in tekočih novosti med jezikoslovci zlasti na Filozofski fakulteti, pa tudi na ^ SAZU (v okviru katere j e takrat deloval Inštitut za slovenski jezik). Po zgledu slovi- O tega praškega, pa tudi zagrebškega lingvističnega krožka se je mislilo na podoben ii£ krožek na Filozofski fakulteti. Pobudo sta prevzela vodilni romanist prof. dr. Stanko hh Škerlj in vodilni klasični filolog prof. dr. Milan Grošelj, oba pozneje akademika. N Obiskala sta tedanjega rektorja prof. dr. Frana Zwitterja, pozneje akademika (ki je bil H na srečo ravno z naše fakultete), in izposlovala za krožek ustanovno pismo. Iz njega h, je razvidno, da se je krožek uradno rodil dne 12. maja 1953; vsako leto ima torej rojstni dan 12. maja. Letošnjega 12. maja bo krožek obhajal šestdesetletnico delovanja. Glede na tedanjo premajhno prepustnost države nasproti tujini, tako vzhodni kot zahodni, sta pobudnika najbrž v prvi vrsti pomišljala na obveščanje o knjižnih novostih in dalje na izmenjavo mnenj med domačimi jezikoslovci. Podatkov o njunih načrtih in sploh o delovanju krožka v petdesetih letih ni, kajti krožek takrat še ni vzdrževal arhiva. Sam sem v teku let pridobil nekaj drobcev predvsem od {zdaj pokojnega) slavista Franca Jakopina, ki je bil sodeloval v krožku od začetka. Krožek se je seveda sestajal na sestankih; kako pogosto, ni znano, prav tako ni podrobnosti o načinu obveščanja o sestankih. Sestanke sta verjetno izmenoma vodila prav Škerlj in Grošelj. Ve se, da so s predavanji poleg njiju nastopili vsaj še slavisti France Bezlaj {primerjalno slovansko jezikoslovje), Tine Logar {narečjeslovje), Anton Bajec {slovenski knjižni jezik), Franc Jakopin {rusistika), Božo Vodušek {SSKJ) in Boris Urbančič {lektor češčine in dober poznavalec čeških jezikoslovnih razmer); prof. Toporišiča {zdaj akademika) takrat še ni bilo v Ljubljani, deloval je namreč na Univerzi v Zagrebu. Poslušalcev je bilo baje vsakič okoli 10, sestanki so bili v slavističnih prostorih Narodne in univerzitetne knjižnice. Sam kot slušatelj Filozofske fakultete med letoma 1954 in 1958 za obstoj krožka sploh nisem vedel, čeprav sem med drugim obiskoval redna predavanja prof. Škerlja; očitno študenti niso bili vabljeni, vsaj ne javno. Z Proti koncu petdesetih let je krožek začasno nehal delovati, in sicer zaradi dolgotrajne in zapletene selitve Filozofske fakultete iz stavbe rektorata in iz NUK-a N na sedanjo lokacijo (ki jo je bil za Filozofsko fakulteto priboril prav rektor Zwitter). 1 Selitev je bila zaključena v 1960. V letu 1963 je nastala pobuda za ponovno odpr-^ tje krožka. Predvsem sta si za to prizadevala tedanja asistenta slovenistka Breda O Pogorelec in romanist Mitja Skubic. (Brez njune zavzetosti se krožek najbrž ne bi s nikoli nadaljeval.) Škerlj in Grošelj, oba takrat še vedno na vrhuncu ustvarjalnosti, sta L se dala pregovoriti in v januarju 1964 je bil sklican prvi sestanek po selitvi fakultete. 0 Najprej je imel predavanje Milan Grošelj, in sicer predvsem o starocerkvenoslovan-v skih glagolskih časih; z njegove strani je bilo predavanje zasnovano kot polemika s predavanjem, ki ga je bil malo prej imel na Filozofski fakulteti o podobni temi znameniti beograjski slavist Pavle Ivic. Grošljevega predavanja se še dobro spomnim. Bilo je odlično obiskano in na njem je bilo izvoljeno novo vodstvo krožka, predsednik Z in tajnik; kot predsednik Stanko Škerlj. Veliko pozneje sta bili vlogi predsednika in A tajnika združeni v vlogo predsednika, in tako je še vedno. P Leta 1964 je začel nastajati arhiv krožka, v katerem se predvsem zbirajo pri- 1 merki vabil na sestanke in seznami udeležencev na sestankih, deloma tudi izročki. s Arhiv so hranili tajniki oz. predsedniki krožka. Nekateri tajniki oz. predsedniki so ^ poskrbeli za konserviranje gradiva. Po sedanjem stanju arhiva sodeč, je bistveno 1 konservatorsko delo za arhiv od 1964 do 2002 opravila prof. dr. Marina Zorman, od 0 2002 pa sedanja predsednica doc. dr. Chikako Shigemori Bučar. Zdaj je skoraj celo- • ten arhiv shranjen v knjižnici Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje; sploh 1 je vse do 1995 priobčeno tudi v letnih poročilih Filozofske fakultete, nekaj koščkov • pa še iščemo. Na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje poteka (pravzaprav 1 se končuje) prenos arhiva v digitalno obliko, tako da bo arhiv kmalu dostopen na spletu; poskrbljeno bo za razne načine iskanja po digitaliziranem besedilu. Delo nadzoruje prof. dr. Sonja Novak Lukanovič. Arhiv ponuja edinstven pogled v iztekajoče se polstoletje naše stroke; upam, da bo arhiv nekoč deležen monografske obravnave. Že od 1964 so sestanki krožka ob ponedeljkih zvečer. Ura se je nekoliko spreminjala, ker smo se ravnali po željah obiskovalcev rednih ponedeljkovih koncertov v Slovenski filharmoniji. Vztrajanje pri dnevu in uri sestankov je koristno, ker dovoljuje tistim, ki bi sestanke radi obiskovali, da si primerno razporedijo druge obveznosti. Sestanki so bili najprej vsakih štirinajst dni, kmalu pa je postalo jasno, da je želja po nastopanju toliko, da morajo biti sestanki vsak teden v času univerzitetnih predavanj. Na vsakem sestanku je najprej predavanje v trajanju od 45 do 60 minut, nato še do 30 minut razprave. Na primer, pred kratkim je nastopila dr. Ana Zwitter Vitez in nam predstavila projekt o ugotavljanju avtorstva anonimnih besedil. Kolegica Zwitter Vitez je vnukinja rektorja Zwitterja, ki je bil ustanovil Lingvistični krožek, in z njenim nedavnim predavanjem je rektor Zwitter navzočen postumno na tisočem sestanku krožka. Ne pomnim kakšne resne krize glede sporeda krožka. Krožek deluje bolje kot Filozofska fakulteta. Na fakulteti predavanja kar naprej odpadajo, v krožku domala nikdar. Upati smemo, da bo čez 50 let prišel na vrsto 2000. sestanek. V začetku je bil velik logistični zalogaj izdelovanje in razpošiljanje vabil na sestanke. Najprej smo vabila razmnoževali s pisalnim strojem, nato prešli na ciklostil in pozneje na fotokopiranje in elektronsko pošto. Pred prihodom elektronske pošte ^ je bilo treba vabila tudi raznesti oz. deloma razposlati po pošti. Vabila so bila ob- ^ javljena tudi na oglasnih deskah jezikovnih oddelkov, da so jih videli slušatelji. ® Število vsakokratnih poslušalcev je kolebalo med 10 in 40. Nekaj je bilo odvisno ^ od vremena in od drugih prireditev ob istem času, predvsem pa od vsakokratnega predavatelja in od naznanjene teme. ^ Številčenje sestankov od 1 do sedanjih 1000 se je pričelo šele januarja 1964, ^ tako da je bilo doslej vseh sestankov v resnici precej več kot 1000. Veliko pozornost smo posvečali nastopom tujih predavateljev. Bili so taki z ^ drugih jugoslovanskih univerz (zlasti pogosto iz Zagreba, največ je bilo anglistov) ter taki iz vzhodne in zahodne tujine. Nekatere predavatelje so povabili oddelki in se dogovorili za po eno predavanje v krožku (če se je le predavatelj mudil v Ljubljani ^ na ponedeljek), nekatere predavatelje pa je povabil prav krožek. To v jugoslovanskih ^ časih ni bilo težko, saj so zahodne dežele premogle posebne sklade za obiske svojih znanstvenikov v komunističnih deželah, in mednje so prištevali tudi Jugoslavijo. Zadoščalo je, da smo izrazili željo po kakem predavatelju, in že je prišel. Nekaj jih je bilo prav imenitnih, npr. Andre Martinet, Eugenio Coseriu, Giacomo Devoto, skratka imena, ki so zdaj del zgodovine jezikoslovja. Danes navala tujcev ni več, ker so skladi zahodnih držav usahnili. Vendar se tujih gostov še vedno zvrsti vsako leto precej. Novost so predavatelji z Daljnega Vzhoda, kar je zasluga Oddelka za azijske O in afriške študije. Tuji predavatelji so dragoceni tudi zato, ker se od njih mimogrede ii£ učimo tujih jezikov, ne najmanj jezikoslovnega strokovnega izrazja v drugih jezikih. ^ Od domačih predavateljev so se v teku let najbrž zvrstili prav vsi, nekateri bolj ^ redko, drugi bolj pogosto. Nekaj desetletij je najčešče nastopal prof. Toporišič. Od njega smo se veliko naučili o materinščini; za marsikoga so bila njegova predavanja ^ glavni stik s teoretičnimi vidiki slovenščine. Bila so sistematična. Prof. Toporišič je še vedno med najzvestejšimi obiskovalci krožka. Ko je on nehal predavati, ga žal v vlogi sistematičnega posredovalca slovenističnih vsebin ni nadomestil nihče. To obiskovalci krožka zelo pogrešajo. Poleg predavateljev s Filozofske fakultete moram s hvaležnostjo omeniti kolege z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in mariborske kolege. Mlajši imajo v krožku priložnost gledati in poslušati, kako predavajo in kako razpravljajo starejši, hkrati pa se z lastnimi prispevki tudi sami vadijo v nastopanju in razpravljanju na konferencah in kongresih doma in v tujini. Ljubo nam je, da prihajajo v krožek vsaj občasno tudi upokojeni kolegi in tu pa tam celo nastopijo s predavanjem. Njihova udeležba je krožku v ponos. Želja, ki ostaja že od nekdaj neizpolnjena, je predstavljanje najnovejših mednarodnih publikacij. Res pa so predavanja v veliki meri nadomeščala pomanjkanje strokovne literature. V knjižnicah je ali ni bilo (ker ni bilo denarja za nakup) ali je bila v enem izvodu (ki si ga je nemalokrat prilastil eden od učiteljev - celo za dolga leta, kar je bila zvita oblika kraje). Tudi možnosti za zasebni nakup so bile omejene, administrativno in ker so bili osebni dohodki skromni. Posebno zadrego so tvorili znanstveni časopisi. Zahodni so bili vse prej kot poceni, tako da jih je bilo po knjižnicah Filozofske fakultete malo. Povrhu nas je okoli 1980 doletel ukaz oblasti, da je treba stroške za časopise na fakulteti zmanjšati za polovico. Od takrat si glede Z časopisov nikoli nismo zares opomogli. Najbrž si dandanes mlajši rod težko zamisli obdobje, ko ni bilo razen dragega fotografiranja nobenih sredstev za razmnoževanje N in ko je obisk tuje knjižnice pravzaprav pomenil prepisovanje iz tamkaj dostopnih 1 knjig v zvezek ali na listke. Takrat so bila predavanja v krožku res posebnega pomena. ^ Uspešni smo pri predstavljanju disertacij in drugih monografij slovenskih jezikoslovcev. Odprti smo tudi za teme, ki so z vidika jezikoslovnega osredja videti S bolj obrobne. Imeli smo nastope nejezikoslovcev, ki so nam odpirali oči za sploš-L nejša vprašanja, pomembna tudi za jezikoslovje. Q Manj nam j e uspevalo uvrščanj e tvarine, ki spada v zgodovinsko j ezikoslovj e v (čeprav tvori zgodovinsko jezikoslovje najmanj pol jezikoslovja). Dalje ni uspelo, da bi tvorbenike prepričali, naj redno in postopno predstavljajo tvorbeno jezikoslovje, tako da ostaja le-to zaprto v ozek krog naših kolegov, čeprav je že zaradi svoje naravoslovno naravnane usmeritve vredno posebne pozornosti in četudi gre za šolo, Z ki žanje po svetu nepopisne uspehe. A Posebna vrlina krožka je njegova popolna demokratičnost, popolna neod- P visnost in popolna neobveznost. Nastopi lahko vsak, kdor želi, razpravlja lahko 1 vsak, kdor želi. Prisostvuje lahko vsak, kdor želi in kadar želi. Celo med potekom S sestanka lahko pride in odide vsak, kadar želi. Ni skratka nobene oblike prisile. Kolikor je meni znano, ni krožek nikoli spraševal kakšne kadrovske komisije, kdo 1 sme biti funkcionar in kdo sme nastopati; nikogar ni krožek spraševal, o čem se 0 sme na sestankih razpravljati; zaradi predavateljev je bil krožek v stiku s tujimi • predstavništvi, kolikor se mu je zahotelo. Lingvistični krožek Filozofske fakultete 1 je bil vedno otok svobode. Iz te okoliščine in iz dejstva, da krožek vendarle živi že • šest desetletij, se vidi, da izpolnjuje neka pričakovanja in prinaša neke koristi; dru-1 gače bi že zdavnaj zamrl. Ključno vlogo igrajo v krožku kolegi in kolegice, ki so skrbeli in še skrbijo za spored naših sestankov. Usklajevati morajo datume kratko- in dolgoročno, uvrščati morajo včasih predavatelje, ki bi bili za krožek izgubljeni, ko ne bi mogli nastopiti na ponedeljek, ki jim ustreza, pogajati se morajo domala z vsakim, ki prijavi predavanje. Na krožek morajo misliti tako rekoč noč in dan. Vendar niso funkcionarji krožka nikoli prejemali nagrad ali nadomestil za delo, prav tako ne predavatelji. Žal mi arhivsko gradivo ne omogoča, da bi zdaj in tukaj z imenom naštel vse predsednike in tajnike krožka; da pa bi jih navedel po spominu samo nekaj, se mi ne bi zdelo prav. K sreči je imel krožek vedno prizadevno vodstvo, in tako je tudi zdaj, ko predseduje naša dobra kolegica Chikako Shigemori Bučar. Vsi, ki obiskujemo krožek, cenimo njeno umirjeno moderiranje in njeno hkratno resnobnost in natančnost. Sam sem se tujim znancem že večkrat pohvalil, da ima naš krožek predsednico iz daljne Japonske. Ko bo nekega dne povedala, da ne želi več delovati kot predsednica, bo v krožku nastopil čas preizkušnje, ki jo bomo prestali, če bo uspelo najti primerno nadomestilo. A gospa Chikako nam bo v vsakem primeru za vedno ostala v spominu kot zgled človeka, ki opravi svojo dolžnost v celoti in dosledno, tudi kadar si jo naloži prostovoljno. Preostali del predavanja bom posvetil vsebinskim vprašanjem krožka. V petdesetih ^ letih 20. stoletja je med slovenskimi jezikoslovci še vedno prevladovalo stališče (ki je ^ bilo na zahodu izgubilo veljavo že prej), da je krovna veda jezikoslovja zgodovinsko ® jezikoslovje in v tem okviru zlasti primerjalno jezikoslovje. Vse drugo naj bi bilo ^ z vidika jezikoslovne znanosti stranskega pomena. Po uvedbi strukturalizma in z delovanjem praške šole je zlagoma stopilo v ospredje opisno jezikoslovje, ki je toliko ^ napredovalo v teoriji in s tem v natančnosti, da je poleg zgodovinskega jezikoslovja ^ zaslužilo vzdevek znanstveno jezikoslovje. Ta ključna sprememba pa se ni dotaknila prvih članov krožka, zlasti ne Škerlj a in Grošlja. Grošelj je v svojem znanstvenem delu sploh vztrajal samo pri zgodovinskem pogledu (po domače: pri zgodovinskih razlagah jezikovnih pojavov), Škerlj pa je privolil v povezavo zgodovinskega jezikoslovja s psihologijo, kar je bil v mednarodnem merilu zadnji poskus primerjalnega ^ jezikoslovja, da bi se predstavljalo kot edino pravo jezikoslovje, poskus, ki je moral ^ spodleteti že zaradi skromne razvitosti tedanje psihologije. Pri nas so se pogledi spremenili v šestdesetih letih, ko je začel v krožek zahajati prof. Toporišič in je - po meri zahodne Evrope in ZDA nekaj desetletij prepozno - uveljavljal strukturalizem v obliki, v kateri ga je bil spoznal zlasti med delovanjem v Zagrebu. Najprej smo pri Toporišiču opazili, da natančno loči med glasom in fonemom, kar je bilo takrat eno izmed razpoznavnih znamenj ameriškega in sploh vsakršnega strukturalizma. (Že pred Toporišičem je slovenistika sramežljivo in kakor mimogrede omenjala O pojem fonem, zlasti Jakob Šolar, a se je jasno videlo, da s pojmom v slovenščini ne ve kaj početi. V Slovenskem pravopisu 1962: 13 piše, da je fonem glas, ki spreminja ^ pomen, in da imamo v celoti samo pet samoglasniških fonemov: a e i o u.) Toporišič ^ je to korenito spremenil. Strukturalizem je tako pridobil v krožku domovinsko pra- W vico in tudi habilitacijski postopki na Filozofski fakulteti so ga priznavali v celoti. ^ Po strukturalizmu bi bila morala priti prav tako že v šestdesetih letih v naše hrame tvorbena slovnica Chomskega, a se to ni zgodilo. Na Filozofski fakulteti je tvorbeno jezikoslovje celo dandanes, pol stoletja po svojem nastanku, omejeno na nekatere posameznike. Ti posamezni znanstveniki so sicer mednarodno uveljavljeni in v tem pogledu med nami izjemni (mislim zlasti na Marijo Golden in Mileno Milojevic Sheppard), a v krožku nastopajo redko. Kljub temu, da je tvor-bena slovnica šola svetovne razsežnosti z resnično pomembnimi prispevki, pri nas ne igra pričakovane krovne vloge. Taka vloga se je mogla predvideti zaradi znane okoliščine, da strukturalizem ni bil ustvaril dobrih prijemov za raziskovanje sklad-nje, slednja pa je bila v slovenski slovnici od nekdaj bela lisa in je taka ostala kljub napredku tudi v Toporišičevi slovnici. Tvorbena slovnica pa je teoretično najbolj razvila prav skladnjo, in bi zato morala biti pri nas dobrodošla. Pa ni dobrodošla. Treba se je vprašati, zakaj ne. Izhajajmo iz dobrobiti države. Na področju matematike, naravoslovja in bio-medicinskih ved (to troje bom v nadaljevanju skrajšal v naravoslovje) obstaja interes države za prenašanje vrhunskega znanja iz tujine k nam. Vrhunsko naravoslovno znanje potrebujemo predvsem za to, da bi ga izkoristilo gospodarstvo. Da bi bil zagotovljen prenos res vrhunskega znanja, morajo naši naravoslovci biti vrhunski znanstveniki tudi sami. V ta namen morajo dokazovati mednarodno primerljivost. Na področju humanistike pa podobnega interesa države ni, zato tudi ni državne Z zahteve po mednarodni primerljivosti humanističnih znanstvenikov; taka državna zahteva bi namreč morala biti finančno podprta s primernimi sredstvi, kakor j e ure -N jeno v naravoslovju. Ko bi se v humanistiki mednarodna primerljivost zahtevala, bi 1 jezikoslovci nujno pristali pri ukvarjanju s tvorbeno slovnico ali z optimalnostno teorijo, ki v teh časih tako rekoč edini omogočata mednarodno primerljivost, nota O bene: v okviru opisnega jezikoslovja. Tako usmerjeno bi jezikoslovje Univerzi v S Ljubljani pomagalo plezati po mednarodnih lestvicah. A ker je denarja od zgoraj za L raziskave v humanistiki odločno premalo, jezikoslovci nismo motivirani za tvorbeno 0 slovnico ali optimalnostno teorijo. Rajši se ukvarjamo z drugimi stvarmi, kakor jih v pač zahteva raziskovalni trenutek. Morda se sliši čudno, a manjkajoči interes države za jezikoslovne raziskave je med drugim posredno kriv, da pri nas domala ni raziskav na področju skladnje. Skladnja je namreč res težavna disciplina in bi potrebovala posebno spodbudo. Žal Z ostaja še naprej črna lisa tudi slovenske slovnice. Nekateri sicer gojijo lažno upanje, A da bo skladenjske raziskave olajšalo korpusno jezikoslovje. A kot kaže anglosaška P izkušnja iz osemdesetih in devetdesetih let (ko so bili tam gojili enako lažno upanje), 1 je korpusno jezikoslovje kot vir skladenjskih spoznanj komajda kaj več kot delni S pripomoček. Za razvijanje skladnje je predvsem treba izobraziti sintaktike, in sicer čim več sintaktikov. Naj v oklepaju dodam, da so korpusi seveda zelo koristni na 1 nekaterih drugih področjih, npr. v slovaropisju. 0 Sklep. Mi, jezikoslovci, in posebej naš krožek se nikakor ne moremo izogniti • odgovornosti za sedanje strokovne razmere. Zato krožek ne sme nehati skrbeti za 1 ozaveščenost članov o vsem jezikoslovnem, temveč se bo moral tudi v prihodnosti • spoprijemati s starimi in novimi izzivi. Torej se vidimo na 1001. sestanku.1 Arhiv Lingvističnega krožka Filozofske fakultete je od 7. decembra 2014 dostopen na spletni strani http://spj.ff.uni-lj.si/lk/. (Op. ur.) Tržiški slovar Ljudmila Bokal Cobiss: 1.19 Za začetek Precej tržiških besed, ki so zaznamovale našo preteklost (med njimi predvsem po-pačenke iz nemškega jezika), je že odšlo. Besedišče se spreminja in se pomlaja. Tudi v tržiško govorico vstopajo nove besede, pri mladih precej iz angleškega jezika. Da ne bi šle starejše povsem v pozabo, smo pobrskali po spominu in jih zapisali v tej knjižici, in sicer približno tako, kot jih slišimo in da so berljive. (Jožica Koder, Da jih ne bi čisto pozabili, Tržiški slovar, 2012, 3) Zgornji navedeni besedili sta namenjeni prikazu sociolingvističnega ozadja slovarja z naslovom Tržiški slovar in podnaslovom Slovarček starih pogovornih besed, ki je izšel ob 50-letnici delovanja Zveze kulturnih organizacij Tržič leta 2012. Delo sta uredila David Ahačič in Boris Kuburič, ki sta zapisana tudi med sodelujočimi pri izdaji slovarja. Poleg njiju so sodelovali še Jožica Koder, Metka, Karmen in Iztok Kosem, Zvonka Pretnar ter Draga Koren in Jože Močnik. Predgovor je napisala Jožica Koder. Delu je priložena zgoščenka, na kateri je posneta pripovedka o nastanku Tržiča, ki jo pripoveduje Jana Kvas. Drugi avdioposnetek je pesem z naslovom Tržišk' šuštar, ki jo pojejo Pueri Cantorum. Besedilo je napisal Mato Mežek, uglasbil pa jo je Radovan Gobec. Objavljena je takoj za fotografijo čevljarja na eni uvodnih strani pred slovarskim delom. Ta pesem pa ni edina. Janez Kikel namreč recitira tudi pesem Vojteha Kurnika S'm Tržičan. m < Tržiški slovar: slovarček starih tržiških pogovornih besed, ur. David Ahačič - ^ Boris Kuburič,Tržič: Zveza kulturnih organizacij, 2012, 50 str. Z > O Na jesen, pisalo se je leto 1916, je Marija vpisala Mirka in Marjana v tržiško ljudsko ^ šolo, da bi se kaj več naučila. Mirka v tretji, Marjana v prvi razred. V začetku je šlo težje, ker je bila šola nemška. Toda v času avstro-ogrske monarhije, ko so v šoli peli: O Bog ohrani, Bog obvarji nam cesarja, Avstrijo, je bilo v mestu več kot pol gospode nemško govoreče, vojaštvo, kolikor ga je bilo v kraju, prav tako, in meščani so bili ^ vešči jezika. Veliko nemškega besedišča je ostalo še dolgo potem, ko je avstro-ogr- ^ ska monarhija že razpadla, zato so se tudi otroci hitro privajali. (Nežka Mlakar, Nemirne strune, 2000, 63) ^ 1 Z Osrednji del slovarčka zavzema besedje, ki je razdeljeno na dva dela. V prvem je za izhodišče vzeta tržiška narečna beseda, ki jo pojasnjuje knjižni izraz N (str. 8-30). Konča se s pojasnilom o zapisu polglasnika, o uporabi opuščaja in o 1 zapisu črke l. Nad tem besedilom je samostojen, nekaj več kot pol strani obsega-^ joč prazen prostor s črtami, ki je očitno namenj en dopolnj evanju slovarskega dela, saj je dodan tudi e-naslov izdajatelja, kamor bi lahko najbolj vneti bralci poslali s še nesprejete besede. L Drugi del osrednjega slovarskega dela (str. 31-50) zajema obrnjeni prikaz 0 besedja iz prvega dela. Na prvem mestu je izhodiščni knjižni izraz, ki ima pripi-v sano vzporednico v tržiškem govoru. Ta del se konča z navedbami virov, iz katerih izvemo, da je v Tržiču leta 2010 v samozaložbi že izšel Tržiški izgovorni besednjak avtorice Metke Kosem. Podatka, če je kakšna povezava tega slovarja z obravnavanim, ne najdemo, prav tako tudi ne, koliko izrazov je v pričujočem slovarju. Z A p 2 Besedje 1 s Slovar zajema občno tržiško besedje z izjemo treh lastnih imen: Boh 'Bog',1 Pemc K 'Čeh' in Trščan 'Tržičan'. Zlasti zadnja dva imata po vsej verjetnosti sociolingvi-1 stično vrednost. Sicer pa je uslovarjeno nazorno izrazje iz vsakdanjih jezikovnih 0 položajev, ki se je (ali se mogoče delno še) uporabljalo v tržiškem govoru in po • funkcijski pripadnosti sodi v splošno sporazumevalni jezik. Številni se nanašajo 1 na materialno kulturo: pajkel 'priprava za odstranitev plev'; koreta 'manjši voz za • ročni prevoz (npr. zelenjave)'. Primerno je, da slovar prinaša tržiške posebnosti, še 1 posebej s področij, ki so človekovemu ravnanju blizu: trajet 'stara tržiška jed (po- pečene žemlje, polite s sladkim kuhanim vinom)'; masunek 'maslovnik'; 'močniku podobna jed iz moke, zakuhana s smetano'; šmene 'bankovci (ker šumijo)'; lovivc 'otroška igra (loviti se)'. Ker je Tržič znan star čevljarski kraj, v slovarju iščemo stare čevljarske izraze in jih seveda najdemo: ajnlastane 'nakopitenje'; auslastane 'izkopitenje'; berštat 'čevljarska delavnica'; blek 'napetnik'; cvek 'lesen žebljiček'; obertal 'zgornji del'; oberleder 'zgornje usnje'. Pri tem je pomembno, da slovar s knjižnimi izrazi dopolnjuje strokovno izrazje iz tovrstne terminologije v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, saj jih je nekaj, ki jih omenjeno veliko delo slovenskega knjižnega jezika nima (izkopitenje, nakopitenje). Tako jezikovno vrednost ima tudi nekaj izrazov iz splošnega tržiškega besedja: obvezivenca 'povoj', nabuškat 'natepsti'. Obogatitev se kaže tudi v narečnih terminih: brkočenca 'trobentica'.2 Večine besed se drži stara patina, nekaj pa je takih, ki je nimajo: beder 'bedro', borovničovc 'borovničevec', išjaz 'išias',3 'bolečina v kolkih'; jajcat se 'šopiriti se'. Zadnji izraz ima izrazit sodoben slengovski prizvok. 1 Izraz je v iztočnici zapisan v sosledju z izrazom bohonej: Boh 'Bog', bohonej 'hvala lepa'. 2 Slovar slovenskega knjižnega jezika: brkončica [...] nar. gorenjsko trobentica: šopek rumenih brkončic 3 Napaka v slovarju; zapisano je: išiaz. 3 Stilna zaznamovanost Največ iztočnic je enobesednih. S stališča slovaropisne urejenosti je opazna navedba dvojnic ob iztočnicah, ki jih povezuje podobna glasovna oblika: bertoh, ^t birtah, fertah 'predpasnik'; canboh, camboh 'pleten koš za krompir ali drva'. V zadnjem primeru je sopostavitev smiselna, v prvem pa bi bilo boljše izraz fertah ^^ osamosvojiti v posebnem geslu. Takih primerov je precej (birce, gvirca 'začimbe'; vahtat, merkat 'paziti'), pri čemer se pojavlja vprašanje sopomenk, ki si zaslužijo ^ svoje izhodiščno mesto. Ločenost na dve samostojni iztočnici zahteva tudi pripa- ^ dnost različnim besednim vrstam {samostalnik : glagol : pridevnik) ali besedotvorne ^ enote: švas aparat 'varilni aparat', švasat 'variti'; tukec 'potuhnjenec', tukast 'po- ^ tuhnjen'; taušat 'menjati', zataušat 'zamenjati'. ^ ^ Med stilno zaznamovanimi besedami, ki jih zajema Tržiški slovar, je najbolj opazno nižje pogovorno besedje. Teh besed je zelo veliko. Poleg skupine splošno znanih, na primer marela 'dežnik', mašna 'pentlja', štrumfpankdl 'podveza', pa velik del tako označenega besedja obsega izrazje, ki je v slovarju po vsej verjetnosti zapisano prvič: štofelcigar 'odpirač za zamaške'; nohkastdl 'nočna omarica'. Med njimi je opazno tudi izrazje iz že omenjene čevljarske terminologije: frejšprehdnga O 'preizkus znanja za čevljarskega pomočnika'; štera 'delo na domu {šivilja, čevljar)'. ii£ Veliki zbirki vseh vrst izrazov iz nižje pogovorne socialne plasti pa se je mogoče ^ kateri le izmuznil, na primer izraz šnopec. m 4 Pomenski prikaz Pohvalno je, da slovar opozarja na več pomenov pri posameznih izrazih in jih ločuje s podpičji: glihat se (zglihat) 'primerjati se z nekom {pogoditi se)'; 'spraviti se'; kajfež 'človek, ki ščuva'; 'priprava za ugašanje sveč'. Primeri rabe posamezne besede so navedeni v oklepaju v poševnem tisku in niso navedeni pri vsakem izrazu. Merilo je težko odkriti, opaziti pa je mogoče, da je raba ponazorjena pri zelo ekspresivnih: spokat 'pripraviti prtljago', tudi 'oditi' {Spokej se že!); gratat 'uspeti' (Tole mo j' pa ratou.^ Tole mu je uspelo). Primerno je, da so pojasnjene krajevne posebnosti: prata 'pečenka' {tržišk kosiu: župa pa prata pa sovata). V pojasnilih so zajeti tudi stvarni dokumentarni podatki: rovt 'planina, travnik v bregu {Zali rovt)'; firbdc vokdn 'tržiška posebnost' {gl. naslovnico). Zadnji primer za popolno razumevanje pogreša natančnejši opis, a nas napotuje na risbico na platnicah. Nepoučen ali pa delno poučen pa bralec ostaja še ponekod. Primer: kordovan 'vrsta usnja'. Podatek, iz katere kože je to usnje, bi izraz že bolje osvetlil. 4 Po pravilih bi moralo biti zapisano: Tole mo j' pa gratou. 5 Pravorečje, pravopis in slovnične lastnosti Poljudni slovarski zapis besed seveda ne more slediti zahtevnim pravilom znan-1 stveno zapisane fonetike. Namen uslovarjenja starih pogovornih besed tržiškega ^ govora je namreč bil »[d]a jih ne bi čisto pozabili ...«, kar je zapisano v predgovoru. O A slovar priča, da so sestavljavci slovarja želeli zapis izgovora čim bolj približati S dejanski podobi. Prizadevanje za pravilen pravorečni zapis v slovarju se kaže v L zapisu črke l kot u ali v in navajanju izgovora polglasnika, kar pa ni najnujnejše. 0 Izgovor glasu l in polglasnika se pač opravi po regularnih glasoslovnh zakonih, v ki jih rojeni govorec slovenščine opravi nezavedno. Bolj zaželeno bi bilo opremiti besede z naglasi, kar pa je slovar žal opustil, prav tako pa bi bilo dobro navajati slovnične lastnosti (besednovrstno pripadnost s sklanjatvenimi vzorci, dovršnost in nedovršnost pri glagolih, število pri samomnožinskih samostalnikih). Z V slovarju j e nekaj pravopisnih nedoslednosti. Pisava praznikov je po sloven- A skem pravopisu določena z malo začetnico: binkšt 'Binkošti', prav tako bi morali P izenačiti pisavo z veliko ali malo začetnico pri vzporejanju klišejev: boh žegnej 1 'Bog žegnaj, blagoslovi'. S Ta zapis naj bo spodbuda za še nadaljnje dopolnjevanje slovarja tržiškega govora. Pri tem velja poudariti, da Tržič lahko prispeva k splošnemu jezikovnemu 1 bogastvu slovenščine še posebej s starim čevljarskim izrazjem. Sestavek naj se poo temtakem razume kot želja popularizirati hvalevredno prizadevanje sestavljavcev in Z o opozoriti na slovar, ki bi lahko dobil posnemovalce tudi v drugih slovenskih krajih. Čeprav v njem ni vse pisano po leksikografskih pravilih (konec koncev lahko to pričakujemo le od tovrstno podkovanih piscev), je slovar zanesljiva sociolingvistična priča preteklega besedja nekega mesta, v našem primeru Tržiča, in jezikovni spomin o bitju in žitju preteklih tržiških rodov. Jezikoslovje s svojo ožjo sestro etnolingvi-stiko pa je s Tržiškim slovarjem dobilo novo enoto za svoje raziskave. Plemenito dejanje brnskih etimologov Metka Furlan Cobiss: 1.19 Vaclav Machek, Korespondence I-II, ur. V^t Boček - Petr Malč^k, Praha: Na-kladatelstv^ Lidove noviny, 2011 (Studia etymologica Brunensia 12), 1031 str. m < Sebrane spisy Vaclava Machka 1-2, ur. Ilona Janyškova - Helena Karl^kovä ^ - Eva Havlova t - Radoslav Večerka: Praha, Nakladatelstv^ Lidove noviny, ^ 2011, 2296 str. ^^ > O hJ m 1 Med slovanskimi etimološkimi centri ima brnski, ki kot samostojna etimološka ® sekcija (Etymologicke oddelen^) deluje v okviru inštituta za češki jezik (Ustav pro jazyk česky) pri češki akademiji znanosti (Akademie ved Česke republiky) danes ^ vidnejše mesto, ker je nedvomno tudi zaradi lepega števila raziskovalcev različnih ^ generacij vsestransko uspešen. Od leta 1989 dalje namreč redno izdaja etimološki W slovar stare cerkvene slovanščine (Etymologicky slovn^kjazyka staroslovenskeho), ^ ki danes obsega 16 zvezkov in je do leta 2012 prispel do obravnave besede tr^t^ 'rep', od leta 1999 pa redno organizira mednarodne znanstvene etimološke konference, katere zborniki se objavljajo v prav zato leta 2000 ustanovljeni knjižni zbirki Studia etymologica Brunensia, ki je do danes svoje poslanstvo razširila in objavlja tudi druge monografije s področja slovanske etimologije, tako da je do leta 2014 v okviru nje izšlo že 17 knjižnih naslovov. Zametki sodobne brnske etimološke delavnice segajo v leto 1952, ko je etimološko sekcijo tedaj še kot del slovanskega inštituta (Slovansky ustav) ustanovil profesor brnske univerze, svetovno znani indoevropeist in etimolog Vaclav Machek. Z objavo dveh obsežnih publikacij na skupno 3327 straneh, njegovih zbranih spisov (Sebrane spisy Vaclava Machka 1-2) in korespondence (Korespondence I-II), tik pred 60. obletnico ustanovitve njihove etimološke sekcije so brnski kolegi počastili spomin na svojega ustanovitelja in utemeljitelja sodobne češke etimologije ter poskrbeli, da njegov obsežni opus razprav in člankov zaradi časovne oddaljenosti ter razpršenosti po različnem domačem in tujem strokovnem revijalnem tisku ne bo potonil v pozabo. V času, ko se v znanosti tudi zaradi čedalje večjih pritiskov glede formalne uspešnosti, ki se praviloma meri po individualnih objavah, skupinsko delo vse bolj umika individualnemu, je dejanje brnskih kolegov, ki znajo stopiti skupaj, ko je to zaradi višjega cilja potrebno, toliko bolj plemenito, občudovanja in posnemanja vredno. Sama spadam v generacijo, ki etimologa in indoevropeista Vaclava Machka pozna le posredno, prek njegovih del, imela pa sem še srečo, da sem spoštljive N besede o njem, njegovem znanstvenem opusu in etimološki metodi slišala od našega 1 etimologa in onomasta Franceta Bezlaja, ki ga je kot 16 let mlajši globoko cenil in ^ spoštovanje do njega prenesel tudi na mlajšo generacijo. O Vaclav Machek se je rodil 8. novembra 18941 v vzhodnočeški vasici Brdek. Po s maturi se je leta 1914 vpisal na praško filozofsko fakulteto, kjer je študiral češčino L in latinščino. Zaradi izbruha prve svetovne vojne je diplomiral lahko šele spomladi 0 leta 1921 in jeseni istega leta doktoriral. V slovansko primerjalno jezikoslovje sta v ga vpeljala priznana profesorja Josef Zubaty in Oldrich Hujer. Kot štipendist francoske vlade se je strokovno izpopolnjeval pri slavnih Antoinu Meilletu, Josephu Vendryesu, Josephu Blochu in drugih. Po vrnitvi v domovino je bil v letih 1924-1936 gimnazijski profesor, v študijskem letu 1930/31 pa je bil pritegnjen k sodelovanju pri Z pripravi Slovn^ka jazyka českeho v Pragi. Z delom Studie a tvofen^ vyrazu expresiv-A nich, ki je izšlo leta 1930, se je na brnski Masarykovi univerzi habilitiral leta 1931, P leta 1936 pa je postal profesor za indoevropsko primerjalno jezikoslovje. Leta 1956 1 mu je bila podeljena čast doktorja filoloških znanosti, leta 1958 pa je postal vodja s novoustanovljene katedre za slavistiko in primerjalno jezikoslovje. Impresivna je ^ njegova široka tematika predavanj, ko je med letoma 1931 in 1965 na brnski uni-1 verzi poučeval indoevropsko in slovansko primerjalno jezikoslovje, ob katerih je o poleg slovanskih jezikov predaval tudi litovščino, letščino, staro pruščino, staro Z indijščino, avestijščino, pali in toharščino. Pogosto je bila tema njegovih predavanj 1 tudi domovina in kultura starih Indoevropejcev. Svojo življenjsko pot je Vaclav Machek sklenil 26. maja 1965 v Brnu. Etimološka delavnica je bila leta 1952 v Brnu ustanovljena, ker se je v njej načrtovala izdelava etimološkega slovarja slovanskih jezikov,2 a je usoda kljub dobro načrtovanim pripravljalnim delom hotela, da sta pod naslovom Etymologicky slovnik slovanskych jazyku že po Machovi smrti izšla le dva tematska zvezka s skupnim podnaslovom Slova gramaticka a zajmena (1:pfedložky, koncovepartikule, 1973; 2: spojky, častice, zajmena a zajmenna adverbia, 1980), del že izdelanih gesel za slovar pa je v letih 1990-1997 v več člankih izhajal v reviji Slavia pod naslovom Z materialu Etymologickeho slovn^ku slovanskych jayzku.'3 Praslovanska etimološka slovarja se od leta 1974 dalje izdelujeta v dveh drugih etimoloških centrih, v moskovskem Etimologičeskij slovar' slavjanskih jazykov 1-38- (Moskva, 1974-2012-) in v krakovskem Slownik praslowianski 1-8- (Krakow, 1974-2001-), brnski pa bogato gradivo, ki je bilo ekscerpirano za načrtovani etimološki slovar slovanskih jezikov, uporablja pri izdelavi dela Etymologicky slovn^k jazyka staroslovenskeho. Stoti obletnici rojstva Vaclava Machka je bila posvečena četrta številka 63. letnika revije Slavia z naslovom Xapiaxnpia Venceslao Machek oblata. Leta 1966 je v Brnu pod uredništvom Eve Havlove izšel celo poskusni zvezek slovarja Etymologicky slovn^k slovanskych jazyku: ukazkove čislo (125 str.). Ob urednici so bili avtorji gesel še V. Čapkova, F. Kopečny, A. Matl in H. Plevačova. Prispevki so v praški reviji Slavia izšli v tehle intervalih: 59 (1990), št. 3, 271-277; 60 (1991), št. 3, 316-320; 63 (1994), 149-157; 66 (1997), št. 1, 71-79; 66 (1997), št. 2, 179182; 66 (1997), št. 4, 447-454. Svojo prvo znanstveno publikacijo je Vaclav Machek objavil leta 1922, neka- ^ tera njegova dela pa so bila objavljena tudi še postumno. Njegov publicistični opus ^ danes obsega 428 enot, med njimi je pet monografskih del. Ob Studie a tvofen^vyrazü expresivn^ch (1930), Recherches dans le domaine du lexique balto-slave (1934) in ^ Česka a slovenska jmena rostlin (1954) izstopata predvsem njegova etimološka slovarja. Leta 1957 je izdal Etymologicky slovn^k jazyka českeho a slovenskeho ^ (1957), pripravljal pa je tudi že drugo, popravljeno in dopolnjeno izdajo s samo če- ^ škimi geselskimi iztočnicami, a ga je prehitela smrt, tako da je slovar z naslovom Etymologicky slovn^k jazyka českeho izšel postumno leta 1968, končno usklaje- ^ valno redakcijo zanj pa sta opravila Eva Havlova in Antonin Matl. Do danes je bila ^ ta izdaja etimološkega slovarja ponatisnjena že trikrat, v letih 1971, 1997 in 2010. Vaclav Machek je bil predstavnik generacije slovanskih etimologov prve ^ polovice prejšnjega stoletja, v kateri so izstopali tudi Max Julius Friedrich Vasmer (1886-1962), Petar Skok (1881-1956) in Stefan Mladenov (1888-1963) ne le zato, ker je vsakdo od njih slovanski nacionalni jezik oskrbel s svojim etimološkim slovarjem, ampak tudi, ker so kot jezikoslovni eruditi pomembno prispevali h kvalitativni in kvantitativni rasti in uveljavljanju slovanske etimologije. Vaclav Machek je v svoji generaciji izstopal tudi zato, ker ni ostajal v zavetju slovanskega jezikovnega in jezikoslovnega sveta, ampak je kot indoevropeist korenine slovanskega leksikalnega fonda iskal tudi s širše indoevropske perspektive. Naj izpostavim njegove prispevke O na temo slovansko-baltskih, slovansko-germanskih, slovansko-latinskih, slovansko- ii£ -grških, slovansko-keltskih in slovansko-hetitskih leksikalnih vezi (za slednje npr. het. and(a)ra- 'moder' : psl. *modr^ 'isto'). Že s svojo monografijo iz leta 1930 je ^ Machek pokazal posebno zanimanje za jezikovne pojave s področja ekspresivnega W izražanja (npr. č. nevtralno spi 'spi' : ekspresivno ljubkovalno spinka 'spančka'). ^ Afiniteta do prepoznavanja ekspresivno določenih fonetičnih pojavov (npr. mehčanje, dodajanje vzglasnih č-, š-, ž-, h namesto k, nazalizacija ...) tam, kjer načelo o brezizjemnosti glasoslovnih zakonov odpove, je močno izražena tudi v zadnjem njegovem monografskem delu, v etimološkem slovarju. V geslu lokati 'piti, požirati' zato združuje ekspresivno določene »fonetično neregularne« češke realizacije lohnit (> lonit), logat', lochat, pa tudi slovaške, npr. lokat', lohat', logat', lochat'. Področje slovanskih ekspresivnih tvorb je bilo namreč do Machkovega nastopa razmeroma slabo raziskano. Ob pozornosti, ki jo je posvečal pojavom ekspresivnosti v jeziku, se je verjetno zavedel, da je v primerih, ko besedo z regularnim fonetičnim razvojem začnejo fonemsko preusmerjati »neregularni«, treba pri povezovanju medsebojno sorodnih besed semantiko (npr. 'piti, požirati') upoštevati bolj kot pa fonetiko (npr. lokati). Sicer pa je bil Machek zagovornik gibanja besed in stvari (Wörter und Sachen), ki je izpostavljalo, da je predzgodovina besed tesno povezana s predzgodovino realij = stvari in je zato v ospredje postavilo do tedaj zapostavljen študij razvoja besednega pomena. Lep primer take obravnave predstavlja že njegova študija iz leta 1924, v kateri je jezikovni ostanek gozdne čebelarske tehnike zapiranja naravnih drevesnih panjev z deskami prek č. dluž 'deska na sprednjem delu panja' in sorodnih slovanskih besed prepoznal v psl. samostalniku *dblžb f 'deska, ki pokriva zarezo v naravnem drevesnem panju'. Vidni odraz globoke prepričanosti pomena gibanja Wörter und Sachen je slikovno gradivo, s katerim v etimološkem E Z slovarju (in tudi v posameznih člankih) ponazarja obravnave nekaterih besed (npr. brah, jarmo, präh, kozlub, štet, zäboj). Slikovno gradivo je bilo namreč skorajda O N obvezna sestavina prispevkov revije Wörter und Sachen (1909-1944). ^ 2 Sebrane spisy Väclava Machka v dveh knjigah na skupno 2296 straneh so O izdelali priznani brnski etimologi Ilona Janyškova, Helena Karl^kovä in Radoslav S Večerka, ki aktivno sodelujejo pri projektu Etymologicky slovn^k jazyka staroslo- L venskeho, pri izdelavi Zbranih spisov pa je še sodelovala pokojna Eva Havlovä 0 (1929-2010), ki je bila tako kot tudi Radoslav Večerka še Machkova učenka. Pri v izdelavi tega obsežnega dela sta torej sodelovali dve generaciji brnskih etimologov. Kot ponazarja naslov, so v delu ponovno objavljeni vsi Machkovi objavljeni prispevki razen monografskih. Avtorji so jih tematsko razdelili v tri skupine: Razprave in članki (Studie a clänky, 21-1560), Recenzije, poročila, uredniške pri-Z pombe, ocene idr. (Recenze, zprävy, redakčn^poznämky, posudky aj., 1561-2038) A in Nekrologi (Nekrology, 2039-2087). Vsi prispevki so bili stavljeni ponovno, paP ginacija iz izvirnikov pa je posebej označena. Znotraj vseh treh skupin so prispevki 1 kronološko razvrščeni, pod naslovom vsakega pa je podan vir prve objave. S Pohvalno je, da so se avtorji odločili in tu prvič objavili njegova predavanja z K naslovom Študij indoevropskega besednega zaklada (Studium indoevropske slovn^ 1 zäsoby, 2089-2130) iz študijskega leta 1961/62. Sledi bogat seznam naslovov njego-o vih predavanj in seminarjev od študijskega leta 1931/32 do 1964/65 pod naslovom SeznampfednäSek a seminäfü vedenych Väclavem Machkem na Filozofickefakulte v Brne (2131-2138). Pod naslovom Činnost Väclava Machka v redakčn^ch radäch časopisü (2139) spoznamo čas Machkovega uredniškega delovanja v strokovnih re-vijah Naše feč, Listy filologicke in Sborn^kprac^ filosoficke fakulty brnenske uni-verzity. Temu sledi Bibliografie Väclava Machka (2140-2165), ki obsega 428 enot, vsaki enoti pa je dodan podatek, na katerih straneh ponovne objave se prispevek nahaja. Na koncu bibliografije lahko iz seznama okrajšav časopisov vidimo, da je Machek precej publiciral tudi v tujem strokovnem tisku, in sicer v revijah Bulletin de la Societe de Linguistique de Paris (Pariz), Indogermanische Forschungen (Berlin), Zeitschrift für vergleichende Sprachforschung auf dem Gebiete der indogermanischen Sprachen (Berlin - Gütersloh - Göttingen; po letu 1988 revija izhaja pod novim naslovom Historische Sprachforschung), Revue des Etudes slaves (Pariz), Zeitschrift für Slavische Philologie (Leipzig - Wiesbaden - Heidelberg) in Zeitschrift für Slawistik (Berlin). Zanimiv je razdelek Präce o Väclavu Machkovi (2166-2181), v katerem so za čas v letih 1930-2011 zbrane recenzije in drugi odmevi na Machkov jezikoslovni opus. Presenetljivo hitro so se domači in tuji avtorji odzvali že ob izidu njegove prve monografije Studie a tvofen^ vyrazü expresivn^ch, med njimi tudi Antoine Meillet (1866-1936), ki je recenziral obe prvi Machkovi monografiji. Delo zaključujejo kazala, in sicer kazalo navedenih osebnih imen (Rejstf^k jmenny, 2182-2190), stvarno kazalo (Rejstf^k vecny, 2191-2201) in besedno kazalo (Rejstf^k slovn^, 2202-2296). Za slovenski prostor je zanimivo, da je Machek med raziskovalci citiral Rajka Nahtigala (1877-1958) in Karla Oštirja (1888-1973), mladi Bezlaj (1910-1993) pa v kazalu navedenih osebnih imen nastopa kot poročevalec Machkovih člankov Trois noms slaves de couleurs in Quelques noms slaves de plantes ter kot pisec nekrologa. Obsežno besedno kazalo prinaša vso leksiko iz vseh, tudi neindoevropskih jezikov, ki jih je Machek obravnaval v svojih spisih. Vanje so ^t vključene tudi rekonstrukcije (pra)slovanskega in praindoevropskega leksikalnega Ji^ fonda. Slovenščina je v kazalih zastopana z 248 različnimi leksemi. ^^ Besedilu uvoda (Predmluva, 11-12) izpod peresa Ilone Janyškove, v katerem so Zbrani spisi Vaclava Machka kratko predstavljeni, sledi prikaz Machkovega ži- ^ vljenja in dela (Vaclav Machek - život a d^lo, 13-19), ki ga je prispevala Eva Havlova. ^ m 3 Korespondence I-II (1031 str.) je izšla kot 12. številka knjižne zbirke Studia etymologica Brunensia, izdelala in tudi uredila pa sta jo predstavnika najmlajše generacije brnskih etimologov V^t Boček in Petr Malč^k.4 Urednika sta v izdelavo te publikacije vložila ogromno dela, saj je v publikaciji ^ za obdobje med letoma 1929 in 1965 objavljenih 1620 pisem (največ jih je iz obdobja ^ po drugi svetovni vojni) z več kot 400 različnimi naslovniki. Kot napoveduje naslov, je v delu objavljena korespondenca, tj. Machkova poslana in sprejeta pisma. To je bilo namreč mogoče realizirati, ker je imel Machek navado, da je svoja pisma tipkal v duplikatih. Večina korespondence je objavljena prvič. Manjši del je Eva Havlova že objavila v dveh člankih pod naslovom Z korespondence Vaclava Machka v Listy filologicke 127 (2004), 327-350, in Z vedecke korespondence mezi Brnem a V^dn^ v reviji Sborn^k prac^ Filozoficke fakulty brnenske univerzity, Linguistica Brunensia O 54, A 53 (2005), 198-202, Machkov dopis Jaroslavu B. Rudnyckemu pa je bil prvič ii£ objavljen v predgovoru An Etymological Dictionary of the Ukrainian Language, ^ Winnipeg, 1962, X-XI. N Ker sta se urednika odločila za objavo vse korespondence, lahko v njej Machka W spoznavamo kot jezikoslovca, ki si dopisuje s številnimi domačimi in tujimi jezi- ^ koslovci ali strokovnjaki drugih znanstvenih ved, ker ga kot etimologa zanimajo podrobnosti o realijah, kot urednika, avtorja, ki objavlja svoje članke, kot profesorja, prijatelja ... Ganljiv je prizor, ki ga podoživimo v najmlajšem izmed dopisov, v katerem leta 1965 dunajski indoevropeist Karl Treimer (1892-1976) Machka sprašuje, ali že ima krtačne odtise nove izdaje etimološkega slovarja, da bi o njem napisal obljubljeno recenzijo. Odgovor na to pismo ni več Machkov, ampak Eve Havlove, ki mu sporoča žalostno vest. V korespondenci kot naslovniki nastopajo osebe, redakcije čeških in tujih časopisov, različne znanstvene in pedagoške ustanove, ministrstva, muzeji, založbe itd., ki v pismih ubesedujejo različno tematiko. Ker se tematika z različnih področij v enem pismu pogosto prepleta, sta se urednika odločila, da jo razvrstita po abecednem redu, znotraj tega pa seveda kronološko. Vsakega od naslovnikov sta pred dotično korespondenco tudi na kratko predstavila. Tako je npr. naš France Bezlaj, ki naj bi Machku pisal dvakrat, Machek pa njemu enkrat (vse v letu 1958), predstavljen z letnicama rojstva in smrti, opisno pa v slovenskem prevodu takole: »Slovenski Prvi je v isti knjižni zbirki leta 2010 izdal monografijo Studie k nejstarš^m romanismum ve slovanskych jazyc^ch (Studia etymologica Brunensia 9), ki predstavlja prirejeno besedilo njegove disertacije, leta 2014 pa monografijo Praslovanština a jazykovy kontakt (Studia etymologica Brunensia 17). Z J slavist. Študiral v Ljubljani in Pragi, deloval na univerzi v Ljubljani in na slovenski akademiji znanosti. Ukvarjal se je zlasti s slovensko etimologijo in onomastiko, pa tudi s tujimi vplivi na slovenščino. Je avtor slovenskega etimološkega slovarja 1 [Bezlaj 1976-2007]. Bil je urednik časopisa Slavistična revija«. ^ Osrednjemu delu s korespondenco, ki se razteza na skupno 943 straneh, sta urednika na začetku vsakega od obeh delov dodala kazalo. V prvem delu kazalu s sledijo trije razdelki - Predgovor (Predmluva, 9-17), Uredniška pojasnila (Edičn^ L poznamky, 19-22) in Zahvala (Podekovanv; 23). Na koncu drugega dela so v razO delku Literatura (981-1017) zbrani bibliografski podatki o delih, ki so navedena v v korespondenci (opozorilo, da je enota bibliografsko razložena, je v pismih navedeno med oglatima oklepajema), kazalo osebnih imen (Jmenny rejstf^k, 1019-1031) pa nas seznanja z imeni oseb, ki v Korespondence I-II nastopajo kot avtorji pisem ali pa so v pismih omenjeni. Z A 4 Gotovo ni naključje, da sta publikaciji Sebrane spisy Vaclava Machka 1-2 P in Korespondence I-II izšli sočasno, v istem letu. Časovno usklajeno dejanje treh 1 generacij brnskih etimologov, Eve Havlove in Radoslava Večerke, Ilone Janyškove s in Helene Karl^kove ter V^ta Bočka in Petra Malč^ka, je odraz skrbno načrtovanega ^ in izvrstno izpeljanega skupnega dela. Z njim se brnska etimološka delavnica ni 1 le najbolje poklonila spominu svojega ustanovitelja, učitelja in vzornika, ampak je 0 istočasno postavila zelo visok standard pri izdajanju tovrstnih del, ki so dandanes • v vsaki stroki izjemno koristna, saj z ustvarjanjem boljših delovnih razmer zago- 1 tavljajo, da raziskovalni dosežki starejših generacij ne bi potonili v pozabo. Taki • medgeneracijski mostovi so zato pomemben dejavnik pri neobhodnem ohranjanju 1 kontinuitete znanstvene misli in diskurza v vsaki stroki, tudi primerjalnojeziko- slovni in etimološki. Besedotvorje in njegovi viri v slovanskih jezikih T o fS Ines Voršič - Irena Stramljič Breznik 4 Cobiss: 1.19 m < Tvorba reči i njeni resursi u slovenskim jezicima: zbornik radova sa četrnaeste ^ medunarodne naučne konferencije Komisije za tvorbu reči pri Medunarodnom ko- ^ mitetu slavista, ur. Rajna Dragicevic, Beograd: Filološki fakultet, 2012, 771 str. ^ 1 Od 28. do 30. maja 2012 je v Beogradu potekala že štirinajsta znanstvena konferenca Komisije za slovansko besedotvorje pri Mednarodnem slavističnem komiteju, in sicer na temo Besedotvorje in njegovi viri v slovanskih jezikih. Strokovno srečanje je potekalo v organizaciji Filološke fakultete v Beogradu in Biblioteke mesta Beograd ter pod odličnim vodstvom prof. dr. Boža Corica in prof. dr. Rajne Dragicevic. Zbornik, ki je bil izdan ob tej priložnosti, je počastil tudi spomin na preminulo dolgoletno članico komisije dr. Jeleno A. Zemsko {5. 11. 1926 - 22. 3. ^ 2012), katere besedotvorne raziskave so pomemben prispevek k slovanskemu be- ^ sedotvorju in jezikoslovju sploh. W Na beograjski konferenci je sodelovalo skupno 63 referentov iz Avstrije, ^ Belorusije, Bolgarije, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Hrvaške, Makedonije, Nemčije, Poljske, Rusije, Slovaške, Slovenije, Srbije in Ukrajine. Referate so udeleženci predstavili ločeno v sekcijah A oz. B, skladno s tem pa so razvrščeni tudi v obsežnem zborniku, ki šteje kar 771 strani. Člani Komisije za slovansko besedotvorje so svoje delo predstavili v sklopu sekcije A. Na zasedanju Komisije je bilo prisotnih 29 članov, ki pa so 29. maja 2012 odločili, da se vrsti strokovnjakov za besedotvorje pridružita dve novi članici, in sicer Larisa P. Kisljuk iz Ukrajine in Amela Šehovic iz Bosne in Hercegovine. V zborniku sta njuna referata vključena med dela članov Komisije, prebrati pa je mogoče tudi prispevke članov, ki se konference niso mogli udeležiti, Igorja S. Uluhanova {Rusija), Valentine N. Vinogradove {Rusija) in Genadija A. Nikolajeva {Rusija). Zbornik v prvem delu (str. 21-433) tako zajema 34 prispevkov. Posebna pozornost je posvečena različnim tvorbenim postopkom - tako tradicionalnim, kot so izpeljava, zlaganje, sestavljanje, kot tudi manj tipičnim, kot so konverzija, univerbizacija in semantična tvorba, ki predstavljajo mejna področja besedotvorja. 2 Cvetanka D. Avramova {Sofija, Bolgarija) je na konferenci nastopila s prispevkom Nomina propria kot sredstvo tvorbe novih besed v sodobnem bolgarskem knjižnem jeziku {str. 21-31) in tako predstavila lastna imena, ki so zelo pogoste motivirajoče jezikovne enote za tvorbo novih besed. Lidija Arizankovska {Skopje, Z Makedonija) je predstavila makedonsko besedotvorje in tipična besedotvorna sredic stva (str. 33-42), Julija M. Baltova (Sofija, Bolgarija) pa je razmišljala o t. i. »neoklaN sičnem« v sodobnem besedotvorju (str. 43-51). Razjasnila je pojma »neoklasicizem« 1 in »neoklasično besedotvorje«, ki ju dobro pozna jezikoslovje germanskih jezikov, ^ ter hkrati izpostavila potrebo po njuni ustalitvi v besedotvorni terminologiji slovan-O skih jezikov. Pri tem se je Baltova spraševala, ali obstaja razlika med zahodnoevrop-s skim in slovanskim besedotvorjem, kadar le-to izhaja iz elementov, ki so izvorno L iz grškega in latinskega jezika (npr. bio-, eko-, fono-, neo-, -teka ipd.), ob tovrstnih 0 vprašanjih pa je opozorila tudi na nejasne ločnice med zlaganjem in prefiksacijo. v Krystyna Waszakowa (Varšava, Poljska) je razpravljala o kognitivno-komunikacijski funkciji besedotvorne motivacije (str. 53-64). Valentina N. Vinogradova (Moskva, Rusija) se srečanja ni mogla udeležiti, v prispevku, objavljenem v zborniku (str. 65-72), pa je predstavila leksikalno-semantične in formalne lastnosti besedotvor-Z nih kategorij v poetičnih besedilih. Soorganizatorica beograj skega besedotvornega A srečanja Rajna Dragicevic (Beograd, Srbija) se je osredotočila na besedotvorno in P semantično analizo izsamostalniških predlogov v sodobnem srbskem jeziku (str. 1 73-87), pri tem pa je izpostavila zlasti konverzijo - besedotvorni proces, ki privede s do prehoda leksema iz ene besedne vrste v drugo. Raziskovanju konverzije kot tvor-^ benega postopka se je posvetila tudi Olga P. Jermakova (Kaluga, Rusija), ki je svoje 1 ugotovitve predstavila v prispevku Konverzija in sinhronija (str. 89-96). Jevgenija 0 A. Karpilovska (Kijev, Ukrajina) je opisala aktivne tvorbene vire sodobnega ukra- • jinskega jezika (str. 97-107), medtem ko je nova članica Komisije Larisa P. Kisljuk 1 (Kijev, Ukrajina) razmišljala o diferenciaciji besedotvornih sredstev v sodobni • ukrajinščini (str. 109-119). Krystyna Kleszczowa (Katovice, Poljska) je analizirala 1 predloge v poljskem besedotvorju (str. 121-129), in sicer s ciljem, da potrdi tezo, da nestabilnost predlogov spodbuja spremembe v besedotvornem sistemu. Nina F. Klimenko (Kijev, Ukrajina) se je posvetila raziskovanju regeneracije besedotvornih sredstev kot posledice semantične interference med jeziki (str. 131140). V sodobnem času zelo aktualno jeziko(slo)vno vprašanje pa je odprla Elena I. Koriakowcewa (Siedlce, Poljska), ki je v svojem referatu (str. 141-152) razglabljala o ekspresivni zmožnosti besedotvornih sredstev, pri čemer se je usmerila na strukturno in semantično analizo okazionalizmov, množično prisotnih v reklamnih besedilih, natančneje pa je preučila tvorjenke s t. i. polafiksi (angl. semi-affixes) tipa -holik, -oid, -fobia, -manija, -gate ipd. Predsednik Komisije za slovansko besedotvorje Aleksander Lukašanec (Minsk, Belorusija) je nastopil s prispevkom Nomina agentis v sodobnem beloruskem jeziku: besedotvorni potenciali in tendence (str. 153-165), v katerem je opozoril na težnje k internacionalizaciji, ki se aktivno kaže tudi v aktualni beloruščini, kar pomeni, da je (kot drugi slovanski jeziki) tudi be-loruščina močno dovzetna za tujejezične elemente in jih je sposobna vključevati v lasten tvorbeni sistem. Jelena G. Lukašanec (Minsk, Belorusija) je predstavila prav tako izjemno aktualno raziskovalno temo, tj. besedotvorne pojave v internetni komunikaciji oz. tvorbene posebnosti, kot se odražajo v ruskem (spletnem) jeziku (str. 167-175), in sicer ne samo v spletnih klepetalnicah in na forumih, temveč tudi v spletnih slovarjih, ki jih oblikujejo internetni uporabniki in so tako leksikalni zaklad aktualnega pogovornega jezika, slenga in žargona zlasti mlajše populacije. Swetlana Mengel in Elena Plaksina (Berlin, Nemčija) sta razpravljali o interferenci besedotvornih mehanizmov v jezikovnem sistemu dvojezičnih govorcev (str. 177-192), kar ^ sta storili ob naslonitvi na ruščino in nj ene »partnerske« j ezike. Igor G. Miloslavski (Moskva, Rusija) je predstavil prispevek z naslovom Spremembe sintagmatskih in ^ paradigmatskih značilnosti slovanskih glagolov kot rezultat semantične tvorbene modifikacije (str. 193-200). Alicja Nagorko (Berlin, Nemčija) je raziskala besedotvorni potencial sakro- ^ nimov v poljskem, slovaškem, češkem in nemškem jeziku (str. 201-214), pri tem pa se je naslonila na besednodružinsko analizo. Galina P. Neščimenko (Moskva, Rusija) je v daljšem prispevku (str. 215-233) razdelala pojav »preskoka« besedo- ^ tvorne stopnje v tvorbenih procesih slovanskih jezikov. Aleksej V. Nikitevič (Grodno, Belorusija) je raziskal besedotvorne povezave narečnih podsistemov dveh sorodnih ^ jezikov - beloruskega in ruskega (str. 235-243). Prispevek Genadija A. Nikolajeva ^ (Kazan, Rusija), ki srečanju ni mogel prisostvovati, je osredinjen na univerbiza-cijo in substantivizacijo v zgodovini ruskega besedotvorja (str. 245-254). Slovaški jezikoslovec Martin Ološtiak (Prešov, Slovaška) je predstavil projekt, imenovan Kompleksna analiza besedotvorja sodobne slovaščine (str. 255-269), ki temelji na jezikovnem gradivu Slovarja korenskih morfemov slovaščine (2007). Cilj projekta sta celovit opis in razlaga funkcioniranja besedotvornega sistema slovaškega jezika tako s kvalitativnega kakor s kvantitativnega vidika. Jelena V. Petruhina (Moskva, Rusija) je proučila rabo besedotvornih sredstev cerkvenoslovanskega jezika v mo- ii£ dernem ruskem jeziku in v primerjavi s srbskim jezikom (str. 271-287). Vasilka ^ Radeva (Sofija, Bolgarija) je spregovorila o vlogi primerjave pri tvorbi besedotvor- N nega pomena pridevnikov (str. 289-297), ki temelji na ideji izomorfizma med skla- W denjsko strukturo in besedotvornim pomenom tvorjenke, npr. sln. nebesnolep < lep ^ kot nebesa. Jochen Raecke (Tübingen, Nemčija) je v središče zanimanja postavil stanje slovanskega besedotvorja ter sredstva in predmet raziskovanja (str. 299-310), Zofia Rudnik-Karwatowa (Varšava, Poljska) pa je predstavila vlogo besedotvorja v slovanski jezikoslovni terminologiji (str. 311-318), pri čemer je izhajala iz gradiva poljskega, češkega in ruskega jezika. Ludwig Selimsky (Katovice, Poljska) je opisal elemente turškega jezika v bolgarskem besedotvornem sistemu (str. 319-329), pri tem pa se je v največji meri posvetil raziskavi turških obrazil, pripetih na avtohtone korene. Osrednja tema prispevka Jerzyja Sierociuka (Poznanj, Poljska) je speci-fika narečnega besedotvorja, kot jo izkazuje elektronski narečni korpus poljskega jezika (str. 331-340). Irena Stramljič Breznik (Maribor, Slovenija) je na konferenci predstavila medmete kot motivirajoče prvine za lastno in druge besedne vrste (str. 341-352). Branko Tošovic (Gradec, Avstrija) je preučil teoretične vidike besedotvornega purizma ter podal njegovo pojmovanje in tipologijo, natančneje pa se je posvetil hrvaškemu, srbskemu, bosanskemu in črnogorskemu tvorbenemu purizmu (str. 353-365). Božo Coric (Beograd, Srbija), sogostitelj konference, je obširneje predstavil srbske tvorjenke s pomenom 'proizvod živalskega porekla' (str. 367-385) in jih analiziral s strukturnega in semantičnega vidika. Igor S. Uluhanov (Moskva, Rusija) se je lotil obravnave besedotvornega postopka, imenovanega transafiksacija (angl. transaffixation) (str. 387-398). Zinaida A. Haritončik (Minsk, Belorusija) je razmišljala o konceptualni naravi leksikalnega J pomena (str. 399-406). Nova članica komisije Amela Šehovic (Sarajevo, Bosna in Hercegovina) pa je v svojem prispevku (str. 407-417) pretresala vprašanje t. i. uni-N verbizacije, katere pojmovna ustalitev v vseslovanskem jezikoslovju še ni povsem 1 utrjena, zaradi česar se dojema kot posebno zanimivo besedotvorno področje. ^ Šehoviceva se je osredotočila na obravnavo »univerbov« v bosanskem jeziku, osnova za raziskavo pa ji je bilo poleg širokega jezikovnega korpusa pisnih besedil tudi s besedje govorjenega jezika. Hrvaška jezikoslovka Barbara Štebih Golub (Zagreb, L Hrvaška) se je posvetila nadvse aktualni obravnavi priložnostnega besedja in razi- 0 skala okazionalizme v hrvaških publicističnih besedilih, izhajajoč iz korpusa hrva-v ških tiskanih in spletnih medijev. Obravnavane okazionalizme je v prispevku (str. z 419-433) opredelila glede na stilno vrednost in besedotvorni status. 3 V drugem delu zbornika Besedotvorje in njegovi viri v slovanskih jezikih je Z mogoče prebrati še številne druge zanimive leksikološke prispevke jezikoslovcev A iz Srbije in tudi iz Črne gore (napisali so jih M. S. Ajdžanovic, M. B. Alanovic, p I. G. Bjelakovic, V. Ž. Brboric, D. D. Veljkovic Stankovic, D. M. Vitas in C. J 1 Krstev, D. S. Vujovic, S. P. Vučkovic, C. Georgieva, D. S. Gortan-Premk, J. R s Jovanovic Simic, D. B. Klikovac, V. D. Koprivica, I. V. Lazic-Konjik, B. Maric ^ R. N. Marojevic, J. I. Matijaševic, A. M. Milanovic, L. Nedeljkov, A. B. Pejanovic 1 P. T. Radic, S. Ristic, R. D. Simic, I. P. Celic, G. Štasni, G. Štrbac). 0 4 Po številu udeležencev oz. njihovih prispevkov je tako vnovič mogoče 1 skleniti, da sta besedotvorje in leksikalni sistem izjemno aktualno raziskovalno področje s pestro raziskovalno dinamiko in pristopi. Zato je vzorno urejen, bogat in obsežen beograjski zbornik vreden pozornosti širše strokovne javnosti. Izbrisani slovarski sestavki iz druge, dopolnjene in deloma prenovljene izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika m Cobiss: 1.04 CLh ^ Iz druge, dopolnjene in deloma prenovljene izdaje Slovarja slovenskega knjižnega ^ jezika smo morali zaradi zahteve imetnikov blagovnih znamk Cockta, Superga, ^ Teflon in Tetra Pak po drugačni slovarski obravnavi umakniti slovarske sestavke, ki prikazujejo iz navedenih blagovnih znamk izpeljane občnoimenske besede. Imetniki blagovnih znamk so svojo zahtevo utemeljili na Zakonu o industrijski lastnini (Uradni list Republike Slovenije 51/2006), ki v 51. členu pravi takole: »Če daje reprodukcija znamke v slovarju, enciklopediji ali podobnem delu vtis, da gre za generično ime blaga ali storitev, za katere j e znak registriran, mora založnik dela na zahtevo imetnika znamke poskrbeti za to, da je najkasneje v naslednji izdaji publikacije pri reprodukciji znamke oznaka, da gre za znamko.« hi^ Sklicujoč se na to zakonsko določilo, so imetniki navedenih blagovnih znamk ^ zahtevali zapis iztočnice z veliko začetnico in znakom ®, slovarske razlage pa so si ^ celo prizadevali spremeniti v ozke terminološke definicije. Uresničitev teh zahtev bi W nasprotovala slovarskemu konceptu, izkazani jezikovni rabi in predvsem strokovnim slovaropisnim načelom, zato smo sporne sestavke raje umaknili iz slovarja. Namesto v slovarju jih brez pravnih zadržkov objavljamo v znanstveni reviji, s čimer želimo informirati jezikovne uporabnike o pisanju imen teh blagovnih znamk in o splošni rabi iz njih izpeljanih občnoimenskih besed, predvsem pa v okviru znanstvenega diskurza spodbuditi nadaljnje strokovne razprave o tej pravno zanimivi in jezikoslovno pereči problematiki. cockta in kokta -e [kokta] ž (8) osvežujoča gazira- teflonski -a -o prid. (8) 1. nanašajoč se na teflon: na brezalkoholna pijača znamke Cockta: piti teflonska prevleka / teflonska ponev, posoda 2. cockto; steklenica cockte ekspr. neobčutljiv za kritiko, očitke: teflonski po- kokta gl. cockta litik superga -e ž (e) nav. mn., pog. športni copat: obuti tetrapak tudi tetrapak -a m (e; a) embalaža podjetja superge; trenirka in superge Tetra Pak za tekočine, navadno iz močnejšega, teflon -a m (8) umetna snov znamke Teflon, odpor- plastificiranega papirja: izdelovati tetrapak / na proti kemikalijam in višjim temperaturam: mleko, sok v tetrapaku; v prid. rabi: tetrapak emba-prevleči posodo s teflonom laža Nataša Gliha Komac - Nataša Jakop - Boris Kern - Simona Klemenčič - Domen Krvina - Nina Ledinek - Mija Michelizza - Tanja Mirtič - Andrej Perdih - Špela Petric - Marko Snoj - Andreja Žele Seznam sodelujočih Ljudmila Bokal Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana bokal@zrc-sazu.si Helena Dobrovoljc Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana helena.dobrovoljc@zrc-sazu.si Elod Dudäs Orszagos Idegennyelvü Könyvtar H-1056 Budapest, Molnar utca 11, Madžarska dudaselod@gmail.com Metka Furlan Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana metka.i^lan@zrc-sazu.si m Simon Atelšek Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša N ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana ^ simonat@zrc-sazu.si ^ > Hubert Bergmann O Österreichische Akademie der Wissenschaften j Institut Neuzeit- und Zeitgeschichtsforschung Österreichisches Biographisches Lexikon q Kegelgasse 27/2, A-1030 Wien, Avstrija ^ hubert.bergmann@oeaw.ac.at H Nataša Gliha Komac W Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Z ZRC SAZU 1 Novi trg 4, 1000 Ljubljana K ngk@zrc-sazu.si O s Helena Grochola-Szczepanek L Instytut J^zyka Polskiego PAN 0 al. Mickiewicza 31, PL-31-120 Krakow, Poljska V helenags@ijp-pan.krakow.pl Nataša Jakop 1 Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU A Novi trg 4, 1000 Ljubljana ^ natasa.jakop@zrc-sazu.si P ^ Karmen Kenda-Jež ^ Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ^ ZRC SAZU 1 Novi trg 4, 1000 Ljubljana 0 karmenkendajez@gmail.com 1 Boris Kern • Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša 1 ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana boris.kern@zrc-sazu.si Simona Klemenčič Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana klemencics@zrc-sazu.si Domen Krvina Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana dkrvina@zrc-sazu.si Jernej Kusterle Cesta maršala Tita 71, 4270 Jesenice jernej.kusterle@gmail.com Nina Ledinek Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana nledinek@zrc-sazu.si Andrej Perdih Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana aperdih@zrc-sazu.si Špela Petric Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana špela.petric@zrc-sazu.si Luka Repanšek Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana luka.repansek@siol.net Maša Rolih Matavun 2, 6215 Divača masa.rolih@gmail.com o Katja Lumbar Lek, d. d. hh Verovškova ulica 57, 1526 Ljubljana katja.lumbar@sandoz.com HH Mija Michelizza e^ Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana mmija@zrc-sazu.si hh Z Tanja Mirtič ^ Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša q ZRC SAZU ^^ Novi trg 4, 1000 Ljubljana tanja.mirtic@zrc-sazu.si O Janez Orešnik SAZU Novi trg 3, 1000 Ljubljana janez.oresnik@sazu.si W Marko Snoj W Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Z ZRC SAZU 1 Novi trg 4, 1000 Ljubljana K marko.snoj@zrc-sazu.si O s Irena Stramljič Breznik L Oddelek za slovanske jezike in književnosti 0 Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Koroška cesta 160, 2000 Maribor irena.stramljic@uni-mb.si Z 1 Darinka Verdonik Inštitut za elektroniko in telekomunikacije Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko ^ Univerza v Mariboru ^ Smetanova ulica 17, 2000 Maribor ^ darinka.verdonik@um.si m ^ Ines Voršič 1 Ulica Ruške čete 1, 2342 Ruše 0 vorsic.ines@gmail.com • 2 1 Peter Weiss • Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša 1 ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana peter.weiss@guest.arnes.si Andreja Žele Oddelek za slovenistiko Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana andreja.zele@siol.net MaKcuM ÄHamonbeeuH wwkuh yn. MouceeBa, g. 47, kb. 55, Bopone», Rusija yuyukin@bk.ru Navodila avtorjem Jezikoslovni zapiski so periodično glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in slovenska znanstvena jezikoslovna revija, ki izhaja dvakrat na leto. Uredništvo sprejema prispevke praviloma do konca aprila za prvo in do konca avgusta za drugo številko v tekočem letu, glasilo pa izide predvidoma julija in novembra. Poleg delavcev inštituta so k sodelovanju vabljeni tudi drugi domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov. Uredništvo k pisanju posebej spodbuja mlade raziskovalce in raziskovalke. Največji obseg člankov je ena avtorska pola, tj. 16 strani s po 30 vrsticami, za razprave po dogovoru z uredništvom tudi več. Poročila naj bi obsegala do 5, recenzije, predstavitve ali kritike jezikoslovnih del pa do 10 strani. Izvirna besedila je treba oddati uredništvu v programu Word in v pisavi Times New Roman ali 00 ZRCola (velikost 10 pik); ta je priporočena za posebne jezikoslovne znake, dobiti pa jo je mogoče v okviru zastonjskega vnašalnega sistema ZRCola na spletni strani http://ZRCola.zrc-sazu.si ali http://tinyurl.com/ZRCola ali na e-naslovu Peter.Weiss@guest.arnes.si. Besedila naj bodo oddana v elektronski obliki praviloma po e-pošti. Besedilu s posebnimi jezikoslovnimi znaki naj bo priložena tudi datoteka v obliki PDF, poslana prav tako po e-pošti, ali odtisnjena na papir in oddana uredništvu. Vsi prispevki imajo na začetku slovenski in angleški izvleček s po do 5 vrsticami in do 5 ključnimi besedami. Povzetek pri razpravah in člankih naj bo preveden v angleščino in naj obsega do 15 vrstic. Pri navajanju objav v literaturi naj se avtorji po možnosti ravnajo po zadnjem letniku Jezikoslovnih zapiskov. Prispevke preberejo člani uredniškega odbora, ki članke in razprave praviloma tudi recenzirajo. Pri dvojnem slepem recenziranju sodelujejo tudi zunanji recenzenti. Priporočila in popravki članov uredniškega odbora oziroma recenzentov so posredovani avtorjem, da jih upoštevajo. Uredniški odbor Jezikoslovnih zapiskov si pri pripravljanju revije želi čim širšega sodelovanja. Zato poziva sodelavce in bralce revije ter vse zainteresirane, da pošiljajo svoje predloge in mnenja v zvezi z obliko in vsebino revije ter delom uredniškega odbora. Objavljeni bodo v rubriki Odmevi. Nekaj besedil je bilo pripravljenih z vnašalnim sistemom ZRCola (http://ZRCola.zrc-sazu.si), ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si) razvil Peter Weiss. JEZIKOSLOVNI ZAPISKI 20 • 2014 • 1 RAZPRAVE IN ČLANKI Hubert Bergmann, Nemške izposojenke v slovenščini Hildegard Striedter-Temps: življenjepisno-znanstvenozgodovinske opombe po petdesetih letih Metka Furlan, Slovarska monografija Hildegard Striedter-Temps Deutsche Lehnwörter im Slovenischen (1963) v luči Bezlajeve kritike (1964) - petdeset let pozneje Helena Dobrovoljc, Normativna informacija v slovarju Darinka Verdonik, Frazeološkost krščanskega izrazja v vsakdanjem govoru Maša Rolih, Različni vplivi na jezik mladih Jernej Kusterle, Ulična poezija v interakciji z (živim) jezikom Katja Lumbar, Vpliv stopnje ustreznosti terminološkim načelom in avtoritete avtorja termina na uveljavljenost terminov v odnosih z javnostmi Simon Atelšek, Tvorbeni načini čebelarskega izrazja v Dajnkovem Čelarstvu (1831) ElodDudas, Vprašanje časa prevzema madžarskih izposojenk v prekmurski knjižni jezik Peter Weiss - Karmen Kena-Jež, Sistem SLOnar: povedne oznake slovenskih narečnih različkov (od narečne skupine do idiolekta) Helena Grochola-Szczepanek, Grzecznosciowe zachowania j^zykowe w srodowisku wiejskim na przykladzie gwary spiskiej w Polsce MaKCUM A. WrnKUH, K ^THMOflO^HH gpeBHepyCCKHX TOnOHHMOB C Cy$$HKCOM *-itji Luka Repanšek, Prispevek k sistematizaciji strukturnih tipov starokeltske toponimije OCENE IN POROČILA Janez Orešnik, Predavanje na tisočem sestanku Lingvističnega krožka Filozofske fakultete v Ljubljani dne 14. januarja 2013 Ljudmila Bokal, Tržiški slovar Metka Furlan, Plemenito dejanje brnskih etimologov Ines Voršič - Irena Stramljič Breznik, Besedotvorje in njegovi viri v slovanskih jezikih Nataša Gliha Komac - Nataša Jakop - Boris Kern - Simona Klemenčič - Domen Krvina - Nina Ledinek - Mija Michelizza - Tanja Mirtič - Andrej Perdih - Špela Petric - Marko Snoj - Andreja Žele, Izbrisani slovarski sestavki iz druge, dopolnjene in deloma prenovljene izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika ISSN 0354-0448 9770354044012