Lea Fatur
Lisica in volk
(Medjimurska.)                             
V
Sla je lisica, zamesila je iz blata kolače, jih spekla na solncu in namazala z medom. Šla je lisica k ovčarjem in ponujala: »Kupite, bratci, medene kolače! Dajte mi zanje mlado jančko!«
Ovčarji so pogledali kolače in so naščuvali pse na sleparico. Šla je lisica naprej in prišla do govedarjev. Ponujala jhn je: »Kupite, bratci govedaiji, medenih kolačev, spečenih iz cveta pšeničnega1! Dajte mi zanje teden starega telička!«
Zapodili so jo tudi govedarji. Šla je lisica in prišla do prašičarjev. Pouujala je: »Kupite, bratci! Dajte mi odojčka2!*
Napodili so jo tudi ti. Šla je in prišla je do konjar-jev. Ponudila je kolače in res dobila zanje žrebče, po-skočno in mlado. Lisica je tekla po ovinkih domov, nastlala žrebčetu v jerbasu in mu naročila: »Zakleni za menoj! Ne odpri nikomur, dokler te ne pokličem jaz. Po gozdu hodi hudi stric volk, ki bi te požrl.«
»Bom, teta, bom,« je obljubilo žrebče.
Lisica je nažela trave in potrkala: »Žrebe žrebiško moje, odpri mi vrata, prinašam ti kraha.« Žrebe je odprlo in se najedlo. Tako je hodila lisica po travo, krmila žrebe, ga pestovala, mu pela stare pesnii in mu pravila pravljice o stricu volku in o stricu medvedu, o veverici, ki živi na drevesih, in o ptičkah, ki letajo pod solnce.
1 Najlepša moka. - Pujsek od sesca.
Ko tako neki dan spet žanje travo, pride mimo stari volk Sivec, pozdravi spodobno in vpraša: »Kaj pomeni to, teta lisica? V pratiki ni zapisan post. Mar si pre-stopila v družbo travojedcev?«
V nepriliki je odgovarjala lisica: »Kurja kost nii je obtičala v želodcu, pa mi je naročil zdravnik jazbec, naj si kuhara travo moravo.«
»Ho-ho!« je zmajal volk glavo. »Meni bi šlo bolj v slast stegno mladega žrebeta.« Iu razširil je strašne čeljusti, da se je umaknila lisica in se zgrozila: »Kak grešnik si ti, stric volk! Bliža se "veliki post; pripravi se nanj z molitvijo, ne pa z Iakomuimi mislimi.«
»Vem, teta, vem, da si vsa popolna in pobožna,« se je zarežal volk. »Pa kako, da te ni nič k nam v vas? Saj smo si vendar v svaštvu in botrinji.«
Lisica je bitela: »Saj veš, svak volk: delo! Sarna sem za vse, odkar so mi raztrgali lovski psi moža in so se mi porazgubili otroci po svetu. Naberi drv in listja, kuri, kuhaj, pospravljaj... Pa še vedno kak siten obisk... Zdaj se mi mudi — imara žehio — rada bL še posušila.«
Naložila je lisica hitro travo v koš in odhitela. Volk se je smejal za njo: »Čakaj, strina lisičica! Bomo že dognali, za koga žanješ travo.«
Skrivaje se za drevesi je sledil lisici do njenega brloga. Slišal je, kako je poklicala žrebe, in videl je žrebetovo glavico, ko je odprlo. Široko se je zarežal volk: »To je torej tvoje perilo, teta lisica — hej, to bo oblizek!«
Volk je ostal na preži pred lisičinim domom.
Drugi dan je rekla lisica žrebetu: »Ti, vse moje zlato, žrebče ti moje! Tako težko mi je srce, ker sem imela hude sanje: od lovc-ev se mi je sanjalo in od rajnega moža... Zlato moje žrebe! Ne odpiraj volku! Ne odpiraj, če ne slišiš mojega glasu!« Poljubila je-žrebče na čelo in se ozrla nazaj še na vratih.
Kmalu nato je potrkalo. Glas je bil kakor lisičin,. besede njene. Žrebe je odprlo — volk je zazijal.... Ubogo žrebe! Tako nedolžno in mlado! Ostalo ga je-samo par koščic. Glavo in repek je pa pustil volk cela. in zložil tako v jerbas, kakor da žrebe spi.
Prišla je pred vrata lisica, dvignila smrčck v zrak in zastokala: »Po volku diši!« V strahu je potrkala in klicala: »Žrebe —• žrebiško!« Pa ni dobila odgovora. Splezala je na drevo in pogledala skozi okno. Videla je, da leži žrebe v jerbasu in razveselila se je, pa trkala in klicala dolgo. Nazadnje je razumela, da vendar ni vse prav ... Vlomila je vrata in skočila k jerbasu ... >O, milo moje žrebče! Vse zlato moje!« je tožila in dolgo jokala. Poklicala je potem jazbeca in podlasico in na-redila lep pogreb in veliko gostijo. Potem se je poslovila od sorodnikov in znancev in povedala, da poroma r Sveto deželo. Poiskala si je pa le drug brlog in čakala, da se bo upal volk spet v gozd.
Šla je neki dan in prišla na kolovoz, po katerem je peljal kmet drva. Kmet je spal. Lisica je skočila na voz in se peljala. Za kratek čas je pojedla kmetu kruh iz torbe iu si obesila za vrat sir iz sladke skute. Zavohala je volka, vzela z voza dolgo palico, skočila dol in šla počasi, z upognjeno glavo volku naproti. Volk je bil že ves mršav in sestradan, ker se dolgo ni upal od doma. Delal se je veselega in izpraševal sladko:
»Teta moja ljuba, kam si vendar izginila? Ali ješ še travo? Kako moram biti ponoseu, da imam tako sveto  sorodnico!  Tudi  jaz  sem se postil  in molil...«
»Bila sem na romanju,« je odgovorila pobožno lisica, »prinesla sem ti tale odpustek.«
Pa mu je dala sir. Volk je samo zazijal, in odpustka ni bilo več. »Dober je bil,« se je obliznil, »kje se dobe taki odpustki — pororaam tudi jaz tjakaj.«
»Pridi zvečer k potoku pri mlinu,« mu je naročila.
Brala je bila v pratiki, da bo svetila polna luna. Volk je res prišel k potoku, lisica uiu je pokazala luno v vodi: »Vodo moraš popiti, pa dobiš odpustek.« Volk je lokal vodo, pa je ni bilo nič manj. Kmalu je zastokal: »Strina — jaz ne morem več — voda mi sili že iz ušes.«
»Čakaj, zamašim ti jih, le pij naprej!« je rekla liska in zamazala volku ušesa z blatom.
Kmalu je zastokal: »Ne morem več! Voda mi si]i že iz oči!«
>/Le pij!« ga je vzpodbujala lisica. »zainašim ii oči.« Zamašila mu jih je z blatom. Volk je lokal, a vode ni bilo nič manj. Zastokal je: »Ne morem več, voda mi teče že iz grla.«
Lisica mu je zamazala gobec z blatom in rekla: »Lačen si, tu v mlinu je pa svatba. Pojdi z menoj!«
Peljala ga je do okna in mu izbrisala malo oči in naročila: »Miza je pobaa vsega. Stori vse, kar vidiš, da naredirn jaz!« Lisica je skočila gibčno skozi okno na mizo, z niize na peč, s peči skozi vrata.
Volk, prepoln vode, je telebnil na raizo in ni mogel naprej. Svatje so pograbili palice in nože in so udri-hali in zbadali ter kričali. Volk je klical na premilc načine lisico na pomoč: »Ubili me bodo!«
Lisica je gledala pri oknu tepež in se rogala: »Je bila kaj dobra žrebetova pečenka?«
Volk je zatulil: »Pustite mene! Ta pri oknu vam je pobrala lani kure!«
Lisica je zapiskala: »Le dajte ga — ubijte ga! Raz-trgal vam je tele!«
Pozabila je pa, da bi zbežala, pa ji je priletelo po-leno v glavo. Drugi dan so si pa pravile veverice o nesrečnem koncu volka in Iisice.