OBZORJA STROKE
Raj ko Muršič
ANTROPOLOŠKI ZVEZKI 3.
Društvo antropologov Slovenije, Ainalietti, Ljubljana 1993 (izšlo 1994), VII + 142 + XI str. ISBN 86-81303-67-8
Po nekoliko daljšem premortj so nas (socialni) antropologi razveselili z izdajo trctjili Antropološki k zvezkov. Kot izdajatelj se tokrat prvič predstavlja Društvo antropologov? Slovenije, ki je nastalo na podlagi združitve bivše Sekcije za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem društvu in fizičnih antropologov, ki delujejo v okviru Biotehnične fakultete. Ker je bil zbornik pripravljen že pred formiranjem Društva, še vedno ostaja zvest sledi predhodnih dveh Antropoloških zvezkov, torej prinaša predvsem prispevke s področja socialne antropologije,
Prispevki za zbornik so bili sicer pripravljeni že leta 1991, a so zaradi spleta nepredvidljivih okoliščin izšli šele lani (kljub letnici 1993). A natisnjenih besedil v tem času na srečo ni mogel prekriti prah. Vsekakor gre za zbirko Zelo tehtnih prispevkov, ki presegajo iščoč nivo prvega zbornika (Antropološki zvezki 1) izpred štirih let. Platnice zbornika ponujajo dokaz, da slovenska antropološka dejavnost nekoč ni capljala za svetom, saj si je Božo Škerlj meti drugim dopisoval tudi s Franzom Boa so m.
V uvodnem članku Franc Pediček zelo poglobljeno razpravlja o zadnji knjigi Staneta Južniča, Identiteta. Osrednja tema zbornika je kanalizacija pojmovanja kulture. Ponovni premislek o pojmovanju kulture enega od osrednjih teoretskih terminov kulturne antropologije - je v devetdesetih letih eno od najživahnejših osišč razprav med (socialnimi in kulturnimi) antropologi, saj zadeva samo jedro njihovega početja. Sodobni metodološki premiki k post modern i pluralnosti in vse bolj izrazita usmerjenost k interpretativriim vidikom antropoloških raziskav so vodili do ponovnega skeptičnega ocenjevanja antropološkega početja. Kot že nekajkrat v zgodovini vede se ponovno postavlja vprašanje, kako znanstvena je lahko (socialna oz. kulturna) antropologija. Zato je posebej pomembno, tla so uredniki prevedli članek (leta 1993 preminulega) avstralskega antropologa Ro-gerja M. Keesinga, ki kritizira ustaljeno pojmovanje kulture. Problem, ki ga nakaže Keesing. je v tem, tla so antropologi kulturi neupravičeno prisojali reificiran, torej postvareli status onkraj njenih nosilcev, konkretnih ljudi. Vendar pa se Keesing ne odreka raziskovanjem kulture. Nasprotno: možna področja raziskovanja tega (v marsičem idejno tipskega) pojava programsko razširja, obenem pa ošvrkne tudi ne dovolj široko zasiavljena in premalo kompleksna pojmovanja kulture pn mod(er)nih kulturnih študijah (raziskavah sodobne kulture). To delo je eno od tistih, s katerimi slovenska znanost kolikoi toliko uspešno lovi sedanji "trenuiek" v stroki, kajti lani je bil la Kcesingov članek (kot eden ocl najrelevanincjših) uvrščen v iz.vrslen zbornik Assessing Cultural Anthropology Roberta Borofskega.
O kulturi, semiotiki in antropologiji v dve desetletji starem (a ne zastarelem!) prispevku razpravlja Braco Rotar.
O tem. zakaj v sodobni antropologiji, ki se obrača od
	DRUŠTVO ANTROPOLOGOV
	SLOVENIJE
10 D Q 2I	J2D20DD
	IQDSQQ0 3
	LJUBLJANA 1993
klasičnih pozitivističnih metod k metodam, povezanim Z literarnimi vedami (torej vprašanjem interpretacije in hermc-nevtike), in ki sledi duhu postmodeme dobe, ne posvečajo dovolj velike pozornosti doslej še neobdelanemu vprašanju vrednot, se Sprašuje socialni antropolog Fredrik Barth.
S kulturo v zgodovini vede, posebej v zvezi s psihološko orientiranimi raziskavami nekaterih staroselskih (indijanskih) ljudstev v Severni Ameriki, se ukvarja Irena Sumi (sicer urednica tega več kot zanimivega zbornika).
Tretji del zbornika je posvečen - trenutno tako razvpitim i" aktualnim - raziskavam spola. Slavko Kurdija se posveti simbolnim {označevalnim) nivojem spolne razlike na podlagi k'" canovskega psihoanalitičnega pristopa, Z bolj eksplicitno antropološkega zornega kota se teme antropologije spolov loti Darja Zaviršek, ki poda izčrpno zgodovinsko analizo pojava/konteksta (ženske) histerije na Slovenskem (posebej v navezav i na danes več kot vprašljivo početje Boža Skcrlja pri antropoloških somatskih meritvah "asocialnih tipov") in prikaže, kako so bile zapiranje "blaznih", evgenika in ženska vzgoja tri prevladujoče komponente "ideologije čiste družbe na Slovenskem" pred drugo svetovno vojno.
V skladu s kanonsko delitvijo antropologije na koncu najprej sledi še razdelek, posvečen jeziku (manjka sicer se navezav"»
56
GLASNIK SED 35/1 995, št.
OBZORJA STROKE
na arheologijo, pa tudi biološka antropologija je prisotna le posredno). Stane Andolšek pregledno predstavi nekatere pristope k preučevanju jezika.
V zadnjem razdelku zbornika piše Duška Kneževič 1 ločevar o Panopticnem načelu v utopističnem in socialističnem načrtovanju naselij, ki predstavlja "popoln pogled kol predpogoj transformacije načina življenja". V okvir vprašanj o prostoru in Času sodi tufli zaključna razprava Irene Weber o kulturnem šoku, ki je temeljna iniciacijska praksa antropolo-
gov (njihov krst) in obenem (tudi prijetna) težava, s katero se srečujejo popotniki. Konec koncev je sled faz fascinacija-kriza-adaptacija, ki čaka vsakega popotnika, neke vrste klasičen obred prehoda
Pričujoči zbornik dokazuje, da je antropologija na Slovenskem dejansko že onkraj prvih dveh faz in da po lfcninaJnih težavah prihaja faza adaptacije oz. umestitve antropologije med "klasična" humanistična, družboslovna in naravoslovna področja na Slovenskem.
Rajko Mursic
ALFRED REGINALD RADCLIFFE-BROWN, STRUKTURA IN FUNKCIJA V PRIMITIVNI DRUŽBI.
ŠKUC, Filozofska fakulteta,
Ljubljana 1994,
2X0 str., ISBN 961-6085-03-4
s prevodom klasičnega metodološkega "priročnika" iz zenit-nega obdobja razvoja britanske socialne antropologije smo dobili delo, ki zapolnjuje značilno vrzel v metodološki podlagi "znanosti očloveku", kakor jo pač percipiramo na Slovenskem Gre za lunkcionalistično strukturalno šolo, ki - za razliko od l.evi-Slraussove - izhaja iz biologistiČne oz. naravoslovne znanstvene paradigme, ne pa iz humanistične (kamor je mogoče šteti monografska zgodovinsko zasnovana prizadevanja Evans-Pritcharda). V tem smislu je domačemu družboslovju Radcliffe-Brown in velik del biitanske funk-cional ¡stične in strukturalne antropološke šole doslej v veliki meri ostal tuj. še posebej med etnologi, ki si z zapletenimi sorodstvenimi shemami in dedukiivnimi "strukturami" niso mogli kaj prida pomagati pri delu. večinoma usmerjenem v zgodovinske razlage "ljudske kulture" in "načina življenja",
Že na začetku te klasike Radcliffe-Brown opozarja na tisto razsežnost antropološkega raziskovalnega dela, ki ga zgodovinski pristopi ne morejo "pokriti". Kot dobro vzgojen britanski empirist pač razlikuje med zgodovinskimi razlagami in teoretskim razumevanjem (9). Seveda pa ob površnem branju 'litfospregledamo, tla Radcliffe-Brp\vn (in britanska socialna antropologija malodane v celoti) ne zavrača zgodovinskih 1 ;'zlag. Seveda pa teoretske generalizaciji' ne sodijo v domeno kliograhske" etnografije, temveč k "nomotetični" "primerjalni sociologiji" (8. HI). In slednja ne more razložiti opazovanih pojavov, če jih ne razume kot procesa ("za razumevanje družb 111 njihovih institucij sta potrebni obe" (128), splošna oz. Primerjalna razlaga in zgodovinska). Predmet socialne antropologije je po Radeliffe-Brovvnu proces družbenega življenja". Bolj natančno: socialna antropologija je po njegovem "primerjalno teoretsko preučevanje oblik družbenega življenja pri primitivnih ljudstvih" (10). S 1e111 pa jo v celoti zapre v stajo sociologije, čeprav se zaveda, da etnografski» praksa pošteno štrli iz okvirov tako zastavljene c niči je. Takšna opredelitev pa po drugi strani "socialno antropologijo" predstavlja kot teoretsko znanost, kot da ne bi 'ilo etnografsko terensko delo bistvena sestavina ali vsaj prvi Pogoj vsake "teoretske" antropologije. Zato je prav značilna uuga eksplicitna opredelitev socialne antropologije v tem
Studia humanitatiS		
	Alfred Reginold	
	RADCLIFFE-BROVVN	
	Strukturo in funkcijo v primitivni družbi	
škuc Filozofska fakulteto		
delu, v kateri sociologijo oz. socialno antropologijo razume kot "preučevanje kulturnih pojavov z istimi induktivnimi metodami, kot jih uporabljajo naravoslovne znanosti" (138). Obe opredelitvi je torej potrebno brati skupaj: družbeno življenje razkrivajo teoretski (deduktivni) modeli, medtem ko ti modeli temeljijo na induktivnem preučevanju "kulturnih pojavov" in induktivnih generalizacijah S tem pa je liadcIiffe-Brovvn nevede stopil v past carnapovskega modela logičnega pozitivizma (z vprašljivim statusom "korespondenčnih pravil" meti empirijo in teorijo).
Za razumevanje Radclilfe-Brovvnovcga funkcionalnega (in
glasnik SED 35/1995, št. 2-3
57