Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat. in scer vsaki torek in petik. Cenazacelo leto po poštije4g»M.40kr., za pol leta 2 gl. 20 kr.. za ene kvatre 1 gl. 10 kr. Ako se pa iz založnice v Lju- (Slovenija. Teča h III. bljani na bregu hiš. št. 190 jemlje, se plača za celoleto 4 gl., za pol Ieta2gl., za ene kvatre 1. gl. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še pol gold. V torek 19. Sušca 1850. Itesnica cez vse. (Konec.) Naše vstavoljubno ministerstvo s presvetlim cesarjem vred je marsiktero napako stare vlade že popravilo. Ukazalo je, postavim, vse nove postave tudi v slovenski jezik prestaviti. Tudi smo si svesti, da bode skerbelo, da se bojo s časom tudi deržav-Ijanski zakonik (biirgerliches Gesetzbucb) in druge postave v naš jezik prestavile. L)a je visoka vlada to storila, je lepo. To je za nas velik napredek. Slovenci smo tega veseli in se ji zato radi serčno zahvalimo , dasiravno ni nič več storila , kakor toliko, kolikor zdrava pamet terja. Kakor pa je bila velika potreba, da so se jele postave v naš jezik prestavljati, ravno tako velika in še stokrat večja potreba je, da bi se jele Slo-vencom, saj prostim Slovencom, ki večidel nič nemško ne znajo, vse pisma, kijih iz kanclije dobe, po slovensko pisati. Veliko postav se zdaj v slovenski jezik prestavlja, ki prostega kmeta nič ne zadevajo, pisma pa, postavim ženitvanjske, čez-dajanjske, dolžne, po tem razsodbe, kvitunge, povabila v kanclijo itd., ki ga tesno zadevajo, se mu še zmirom le po nemško pisarijo. Oj čudnovite stvari, da se jim kokot na strehi smeji! Xaj si že dopisujejo vrade v imenu božjem med sabo kakor jim drago, Siovenci jim tega ne branimo. Todasaj to ima po načelu jednakopravnosti vsaki austrijanski narod, tedaj tudi slovenski pravico terjali, da se mu tiste pisma v njegovem jeziku pišejo, kijih on mora podpisati, in ktere on v roke dobi. Kdor le ni gerd enostranež, brezvesten samopridnež ali pa nesramen lizun visoko sedečih, bo rad spoznal, da je velika pomanjkljivost tudi naše s a da nje vlade, da se prostemu l judstvu še zmirom pisma v roke dajo, ki jih zavoljo jezika razumeti ne more. Če je pa belodana resnica, da je to velika napaka, se mora človek res čuditi, da je naša vlada ni že odpravila. Kaj jo neki zaderžuje ? Pervi uzrok leži v nižjih vradnikih. Ze lani je namreč prišlo vprašanje od višje gosposke, ali bi kazalo slovenski jezik v kanclije vpeljati ali ne. Pa kaj so vprašani kantonski sodniki odgovorili ? Zunaj enega so vsi to reč na prihodnji rod odložili. Takole zve višja vlada po berihtih potrebe narodov. Če je pa res, da so vprašani kantonski sodniki zunaj enega vsi vpeljavo slovenšine v kanclije na prihodnji rod odložili , je pa vendar na zadnje nekoliko le res, da so „hierlands die untergeordneten Organe" krivi, da se ljudstvu vstavne pravice kratijo. Drugi uzrok so štiri prazne presoje. Perva je, da je slovenski jezik za kanclijske pisarije še premalo jzohražen. To zamore le kaki brezumec ter-diti. Če je naš jezik tako izobražen, da sc zamorejo vse postave ministerstva in kronovinskega poglavarstva vanj prestaviti, menda vendar nobeden sla-mar ne bo gulil, da bi bil za take pisma preubog, ki jih prosti Slovenec v roke dobi. — Druga presoja je, da Slovenec tudi po slovensko brati ne zna. Ta je tudi bosa. Res je scer, da so tisti, ki zdaj prostega Slovenca naj bolj z nevednostjo in sirovostjo pitajo, še šembrano malo storili, da bi se bil zamo-gel kaj bolj omikati ino olikati. Dasiravno pa se je le slabo za omiko prostega ljudstva skerbelo, je pa vendar neovergljiva resnica, da se saj na Krajnskein v vsaki vasi nekoliko ljudi znajde, ki znajo dobro slovensko brati. Na Štajarskem, kjer so njih milost, slavni lavantinski škof že več let na čelu šolstva stali, znajo ljudje berž kov ne še bolj slovensko brati kakor na Krajnskem. Če se pa ravno še dosti ljudi znajde, ki tudi slovensko brati ne znajo, le začnite jim po kanclijah v njim razumljivem jeziku pisati, in vidili boste, da se bo saj mladina kmalo kmalo brati naučila. — Tretja presoja je ta, da kmet ne želi, da bi se mu v njegovem jeziku pisalo. Kdor to misli, želje našega kmeta slabo pozna. Res je, da njega lopata in plug bolj skerbeta kakor slovenšina, pa vendar toliko tudi on ve, da je razumljivo pismo boljše od nerazumljivega. Saj jaz sim že dostikrat slišal kterega prašati: „Sam Bog ve, kdaj bojo nam že začeli po kanclijah po domače pisati, da bomo kaj zastopili? Že dve leti nam obetajo, pa saj tako nič ne store" itd. Se ve da , ko bi kaki vradnik naše oberrihtarje, ki so že kimati navajeni in večidel tudi saj nekaj po nemško ongav ijo, k sebi v kanclijo poklical ter jih ojstro poprašal: Povejti mi, kako naj se vam prihodnjič piše, bi morebiti njemu zaljubo marsikteri rekel, naj le ostane pri starem. Toda vlada naj praša prostega kmeta, ki nemško ne zna, in tacih je med sto saj 99, in zvedla bo, da ne le ultraslovenci, ampak da tudi prosti ljudje želijo, da bi se jim v kanclijah v njihovem jeziku pisalo. Stavim, kar kdo hoče, da med sto vprašanimi večidel še enega ne bode, kteri bi staro nemšino poterdil. — Četerta presoja je ta,davrad-niki premalo slovensko znajo. Res je scer.dastar-jih vradnikov prav prav malo zna slovensko pisati. Tudi je res, da tega niso vsi krivi. Kar se Mihec ne uči, tudi Miha ne zna. To je res naj hujša rana za nas. To je zaderžek vsih zaderžkov. Toda gotovo je, da bi se tudi to dalo premagati, ko bi le vlada hotla. Gotovo je, da bi se na Slovenskem toliko vradnikov najdlo , ki bi znali dobro slovensko pisati, kolikor bi jih bilo potreba, da bi se saj naj silnišim potrebam zadostilo. Naj vlada le vstanovi pri vsakem kantonskem poglavarstvu in pri vsakem sodništvu nekoliko služb, ki jih zamorejo samo taki dobiti, ki znajo dobro slovensko pisati, in prepričali se bomo, da bomo v kratkem za vsako službo svojega prosivca imeli. — Kdor premisli, da je nečloveško človeka v zadrege pripraviti, da mora nerazumljive reči podpisati, da je nespametna potrata časa , da mora ubogi kmet dostikrat uro daleč iti preden koga najde, da mu pismo prebere, ki ga je iz kanclije dobil; kdor prevdari, da se zavoljo ptujega jezika, kakor nas lastna skušnja uči, v pisma veliko veliko zmot vtepe, ktere naravnost v sovražtvo, kletev in pravde pe- Ijajo; kdor poslednjič premisli, da nam deržavna in deželna vstava jednakopravnost zagotovi, da imamo tedaj popolnoma pravico ne le prositi marveč tudi terjati, da se nam po slovensko piše; kdor vse to prevdari, bo gotovo serčno želel, da bi se C. k. namestništva slovenskih kronovin na vso moč prizadevala, da bi se pred ko je mogoče v slovenskih krajih po kanclijah saj to začelo po slovensko pisati kar prosti kmet v roke dobi. Mi Krajnci smemo od svojega občeljubljenega deželnega poglavarja svesto pričakovati, da bode po svoji visoki previdnosti skerbel, da se bode resnični potrebi krajnskega ljudstva v kratkem zadostilo. Zadostenje resničnih potreb in spolnjenje pravičnih želja bo nam boljši porok, da je naš deželni poglavar ustavolju-ben kakor pa Vivat in Živio. Lovre Pintar. Austrijansho cesarstvo. Iz slovenskega primorja. Iz sledečega, kar se je v čisto slovenskem ajdovškem kantonu blizo Gorice zgodilo, se jasno svetijo narodne okoljšine tega kraja lepe pa revne Slovenije; naj bodo tedaj leti prigod bi nektere verstice v tem rado branem listu dovoljene. Podpisani je bil z drugimi posestniki tega kraja vred pri c. k. kantonskem ajdovškem sodništvu tožen , ter dobi tožbo sostavljeno v laškem jeziku, kterega pa on ne zna. Mi živimo že v tretjem leti narodne enakopravnosti, zatorej seje hotel te pravice poslužiti, in je vložil svoj odgovor v slovenskem jeziku. Ali to pismo ni bilo sprejeto, in scer zavolj tega, ker v slovenski Ajdovšini, kjer ne prebivajo ne Nemci ne Lahi, le nemški in laški jezik, kakor gospod sodnik misli, pravico in milost najde. Zoper leto razsodbo se je iskala predpomoč pri c. k. apelacii v Slovanom milem Celjovcu, ktera je pa s svojim sklepom od 31. decembra p. 1., št. 16187, razsodek perve stopnje iz tega uzroka po-terdila, ker slovenski jezik v Ajdovšini ni uradni jezik, ali če hočemo prav po domače govoriti: zato ker slovenski jezik dozdaj ni v uradih bil, naj ne bo tudi zanaprej , Zastonj smo se opirali na 5 deržavne vstave, zastonj na uradne ukaze nar višjih gosposk, ki so nižjem uradnikom terdno zapovedale, da naj po obstoječih postavah, vedno gledaje na pravice, kijih je nam vstava zagotovila, ravnajo — saj tak ma-lovažne postave niso dozdaj preslavne gosposke, kakor se zdi, nič kaj vezale. Se nadjamo, da bo nar višji sodništvo, ministerstvo notranjih oprav in pravosodja , h kateremu smo se s svojo prošnjo obernuli, to reč v bolj razsodilo. — Žalostno bi bilo zares, ako bi vprašbo,ki tako globoko v narodni in družbini živlej sega, ki vse veroznanske in deržavljanske občute neprimerno preseže, vprašbo, zavolj ktere, da bi se srečno raz-vezala, je tisuč naših bratov kri prelilo, apelacija cesarjevi besedi in deržavni vstavi vkljub vnovič v našo škodo razsoditi mogla. Vedno slišimo ljudi, ki se niso še hipca trudili, da bi se slovenskega jezika in slovstva naučili, krivo, nepravično če ne hudobno soditi: Vaš jezik nj še izomikan in nima slovstva. Kdo zamore jezik, v kterem 6 časopisov po enacih gramatikal-To je spet očitni dokaz, da nam nekteri nižji vrad-niki narodne pravice kratijo. Prosimo, da nam take reči, kjerkoli se prigode, rodoljubi naznaniti blagovolijo. Vred. nih pravilih čez vsakteri predmet piše, tako malo izobraženega imenovati, da bi se ne mogel v uradih rabiti, kjer se le reči iz vsakdanjega življenja pregovarjajo ? Mi Slovenci smo narod, ki je v tisučletni šoli poterpežljivosti marsiktero teško skušnjo dobro prestal; naše izredovanje je izšlo prav po sreči; so nas učili zaničavati kar je domačega, in častiti kar je ptujega; clo naši narodni pesniki nam na tem svetu sreče ne obetujejo: „Srečin je le ta, kdor ves up sreče unstran groba v persih hrani;" mi nosimo poterpežljivo jarm nemške prevzetnosti; vonder toliko se ne moremo ponižati, da bi se ednakšni slovenskega jezika, ki ponosni svojega imenujemo, tudi takrat odpovedali, kadar svoje privatne pravice zoper krivične napade braniti hočemo in moremo. Bog ve, kadaj bodo takšne dražbe jenjale; zakaj akoravno so dozdaj še vselej tisti premagani bili, ki so se v imenu pravice, pravednosti in ljubezni do človeka za edino narodno lastnino, namreč za njegov jezik bojevali, se vonder vsaki dan za jezik vnemajo novi boji, kteri, kakor naši časopisi spričujejo , bolj ko izobraženje jezika napreduje , bolj razserditi biti hočejo. Prav radovedni pričakujemo, kaj bo ministerstvo določilo. Zoper njega scer se ne moremo pritožiti, zakaj postave in celo njegovo ravnanje dokaže, da hoče narodnosti braniti; ali ne vidi, kako tu zdolaj z nami ravnajo, kjer enakopravnost na terdovrat-nosti vsacega šulmajstra ali pisarja overke najde. Podpisani pa ne bo opustil slovenskemu narodu po tem časopisu naznaniti, kaj se je z njegovo pritožbo zgodilo. Vprašanje, kadaj da bo slovenski jezik v urade vpeljan, je glede na deržavljanske in privatne okoljšine prevažno, in posebno za prav-doznance propolno nasledkov, da bi se smelo za-molčati kar koli nam ta čas tudi le po prečutku določiti da. — V Rihembergu dne 8. marca 1850. France Ličen, posestnik. Iz Koroškega. Že spet je nas slavni rodoljub Matija Majar s prevažno linižico „Slovnicaza Slovence" prav razveselil. Kdor tega Slovenca pozna, kdor se je z njim že kdaj pogovarjal, mora predgovor ove Slovnice čitajoč glasno zavpiti: „No — toti je Slovenc, kar gaje!? Tako slovnico smo že dolgo pogrešili". — Bog daj, da bi se je učitelji na kmetih, za katire je posebno pisana z veseljem in marljivo poprijeli, saj je skoz in skoz lahko razumljiva. Naukoslovje ni drujega, kakor zapopadek zlatih drobtinc in neobhodno potrebnih slovničknih izrazov za učitelje, brez katirih v učilnicah napredovati ni mogoče. Spisatelj ni hotel le Korošcem, Krajncem , alj pa Horvatom itd., ampak vsim Ju-goslavenom-llirom vstreči, in to je v tej dobi za nas neobhodno potrebno, ter vsaki Ie svojo mavho hvalijoči, se zjediniti nikoli ne moremo — saj vemo, da je geslo „unitis viribus" tudi za nas Slavene kaj važno —? Res je, da v tej knižici spisatelj dlako ni na čvetero cepil, ravno tako res je pa tudi, da je v njej toliko povedal. da bi več povedati ne bil mogel. — Učitelji! le eno Ičto upotrebujte po spisateljo-vem naukoslovju pri učenju slovenske slova, in — zmaga je naša! Kmalo bo slovenska mladost lepe slovenščine bolj vesela, kakor ostudne nemškutarije. Sčjte na slovensko polje namest nemškutarske lju-like, dobro in čversto slovensko seme, in gotovo bo nam iz njega dober sad izrastel. Neizrekljivo gibljiv in zapopaden je razum mladosti! Kar se za rujaveni nemškutar v desetih letih naučiti ne upa, to se slovenska mladost v desetih tednih prav lahko in dobro nauči — česar sim se sam prepričal; pa kar sim že jedankrat omenul, še enbart povem, da namreč k temu novi pravopis veliko pripomaga, zato v mojej učivnici nemam druzih, kakor Teržaških knig. — Podal sim pred nekom časom jednemu mojih učencov, katiri je popred 4 leta neprenehoma po nemščini grudil, koroškega deželnega poglavarstva nemško-slovenski razglas zastran dolžnost, in sim mu ukazal narpred nemški in po tem slovenski tekst čilati — pa resnico povem, da po nemško zunaj posamesnih besed nič ni razumel, po slovensko pa toliko, da sim se začudil. Kdor, če je le Slovenc! tako slovenščine kakor jo našo deželno poglavarstvo v svojih razglasih zdaj rabi, ne razume, temu ni več za pomagati! tak naj gre rakom žvižgat alj pa polže streljat!? — Ali tega pa tudi ne tajim, da omenjene razglase tisti, ki so v svojih prosbah die Kenntniss der slovenischen Sprache koj angefiihrt imeli, ne razumejo. Prav s čudnim glasom sem pred jednim tednom, nekega uradnika, ki je mit der angefiihrten slov. Sprachkenntniss na Slovenskem službo asesorja zadosegel, reči slišal: „die Anstellung ware schon reeht, wenn ich nur auch windisch konnte!" — En drugi, kije v prosbi povedal, da slovensko ne zna, je v Pliberk namenjan — toti je meni sam povedal, da je bil v Celovec prosit, da bi ga na Slovensko ne postavili, ker tamo svojih dolžnost izpolniti ne more; pa ni drugega odgovora slišal, kakor da mora na dekret čakati, in potem se more še le pritožiti. Kaj le še kaj bo?! — Dvor 14. Marca 1850. Iz Gradca. Ministerski razpis od 11. januarja 1850, št. 9588, razreši prošnjo mu zastran slovenskega jezika predloženo. fGlej Slovenije list 100 1849). „Ker večstrano razceplenje učencev v predmetih, kterih se morajo učiti, preti vsako učilnico (napravo) v švibnost in zmoto spraviti; ker bi se tudi mnoge nevolje navdale, ako bi se pri vsakem učencu razsoditi moralo, kteri da je njegov materni jezik; ker iz ene strani ravno tak malo gre pri taki šoli jezikoslovne namene naprejtišati in učence primorati se večih ko enega jezika učiti; z druge strani, ker je Graški realni (mestjanski) šoli, ka-koršna je zdaj, nemški jezik podučen, se smejo tačas drugi jeziki le za prostovolne predmete vzeti; alj zraven imajo vendar vodja in učeniki s svojim svetovanjem poskerbeti, da se rojeni Slovenci pod-učenju v slovenskem jeziku ne odtegujejo, kakor je tudi vsikdar močno želeti, če tudi drugi učenci poduk v drugem deželnem jeziku obiskujejo". Skušnja mora počasi kazati, jeli ta naredba pravi potrebnosti štajarskih Slovencov zadosti alj jeli se bodo še druge naredbe potrebne skazale #). Kakor vsakod še tudi pri nas novi uradniki nočejo prav začeti slovensko pisati. Alj kmetje že zvekšine ti srečen začetek komaj včakajo, rekoč: Ti novi gospodje so vse bolj uljudni in prijazni ko poprejša gosposka in zato jih nočemo hitro razža-liti, inače že bi jih davno za vse slovensko pritis- *) Kar pervi ministerski in cesarski besedi, kar ravno-pravnosti ne zadosti, kar protivnike nam za varhe postavi, nemore zadostno biti, temoč poterdi, kar Pa-lački reče: da so vse gladke in sladke besede ministerstva zastonj, dokler ne da in naravnost ojstro ne zapove vpeljati, kar komu po pravici gre. nuli, ker so dolžni nam vse po slovenskem pisati. — Resnično vam povem, nemški kmet bi se ne dal tak dolgo z gladkimi besedami kermiti! — Alj že se začnejo tisti glasiti, ki so dosih dob edini varuhi slovenščine bili in ji morajo tudi ravno zdaj naj zvestejši podporniki biti. En župnik je oblastiji, ki mu je nemško oznanilo poslala, odpisal, da takših več ne spreme, ker ni dolžen jih sam prestavljati. — Kaki je to človek ? zakriče ti začudjeni gospodje, pa kaki uradniki, so to ki cesarske besede ne spolnujejo ? Iz Gradca. Po izgledu drugih večih mestna Nemškem se tudi tu osnovava cerkveno društvo pod imenom: Katolško Pavlovo društvo, z namenom , da bi v okom prišlo in zaveraio strašno nevero in bezbrojne nespodobne laži, ktere se v tih deželah bez konca in kraja, pismeno in ustno soper vse trosijo, kar je sveto in red božji. Hi uspešno napredovalo! Hvala Bogu! da ta lažljiva, grešna, krivična modrost med Slovence ne more, ker ne ve po našem pisati in govoriti. Ljubljana. Te dni smo dobili „Janežičev nemško-slovenski slovar", ki je ravno na svitlo prišel. Moramo reči, da je izverstno delo, ki vse druge, kolikor jih je do zdaj natisnjenih bilo, veliko preseže, velja 1 gld. 40. kr. Zunajna podoba ga tudi priporoča. Vse domorodce in tiste ki se slovenskega jezika učiti mislijo nanj živo opomnemo. Slovensko-nemški del bo tudi kmalo na svitlo prišel. Horvaška. V Zagorju se je nekoliko kmetov spuntalo; zavolj tega so bile tje dve kompaniji oto-čanskega polka poslane. * Jelačičeva zaklada za ranjene vojake je do konca februarja 32.504 gld. in 43% kr. znesla. * Sliši se, da bo vojaška meja posebni deželni zbor imela. Češka. „Prazske Noviny" pravijo, da se je na Češkem mnogo oseb potne liste preskerbelo se v Ameriko podati. * Na Češkem se vedno bolj kolera prikazuje. Austrijansko. Vseučelišni profesorji se večkrat zberajo in posvetvajo, kako bi se deržavna spraševanja vstrojila; pravijo, da silno tirjajo, ker se bo mogel vsak, ko je že šole dokončal še tri leta djansko učiti, namreč eno leto pri kantonskem sodništvu, eno leto pri deželnem sodništvu in eno leto pri deržavnem zastopništvu. Vonder te reči še niso gotove. * Minister uka misli novo realno šolo na Dunaju napraviti, ker sedajna vsim potrebam več ne zadosti. — * Ministerstvo pravice misli bukvarnico za dunajske jetnike napraviti. Ogerska. Koliko da je mesto Pest v vojski terpelo se iz tega vidi, ker je pred vojsko 110.000 prebivavcov imelo, zdaj pa jih le 76.000 ima, tedaj 35.000 manj kakor popred. Tu je dežele. Laška. Naj novejše novice pravijo, da seje v Pistoji nemir vnel, da je bilo več ranjenih, skrito orožje so zapazili. * Neapolitansko. Neapolitanska armada se ima za 20.000 mož narasti, tako da bo štela 120.000 mož, 40 do 60 tisuč čez navadno število. Pravijo, daje Austrija ti sovetdala, ker misli Francoze, ako sami z lepo Rima ne zapuste, s pomočjo neapolitanske armade, iz Italije spoditi. * Sardin i a. V Kaneti je bil pastirski list, kterega je škof na svoje verne poslal, sožgan. — 92 — Lcpoznaiiiko polje. Pad Carigrada. (Konec.) Ko drugo jutro sultan v mestu jezdi, mu pride Notaras nasprot, se pred njega verze, mu pokaže svoje zaklade in reče: Vse to sim sultanu prihra-nul. — Kdo, praša Mohamed, mi je te zaklade in to mesto v oblast dal? — Bog, zaverne Notaras. — Tedaj, odgovori Mohamed, sim Boga in ne tebe hvaliti dolžan. In vonder se poda sultan k bolni ženi Notarasa, jo opomina za svoje zdravje skerbeti in nje sinove bogato obdaruje. Potem prejezdi celo mesto. Pusto in prazno je bilo, popolnoma ob-ropano, le tu in tam se še po dva ali trije za kako malo stvarco pulijo. Ko sultan celo mesto prejezdi, se poda v cesarsko poslopje, in ko se po pustih prehodih sprehaja, premišljuje žalosten pad visokega car-stva. Blizo tega poslopja je napravil veliko gostijo in se zraven vpijanil. Na pol vinjen ukaže poveljniku skopljencov mu mlajšega, 14 let starega sina Notarasa pripeljati, ker mu je zavolj njegove lepote dopadel. Njegov oče se zoperstavi trinož-nemu ravnanju in zaverne, dane bode nikdar svojega sina prostovoljno nesramnemu poželjenju izdal, naj sultan raj rabeljna pošle. Skopljenec se s temi besedami poverne in Sultan pošle rabeljna po Notarasa in njegovo celo rodovino. Notaras gre s svojimi sinovi in ženo z rabeljnom. Babelj jih na pragu pusti, pelje mlajšega sina v poželjenje sultana in drugim odpušanje nazaj prinese. Notaras se temu tako zavzame, da svoje sinove opomina za kristjanstvo umreti in s temi besedami konča: »Pravičen si ti, o Gospod!" Sultan zapove sinove pred očetovim obličjem ob glavo djati; on prosi rabeljna, mu malo trenutkov za molitev dovolili v bližni kapeli, potem pa mu je bila glava odsekana. Trupla so bila naga in nepokopana proč veržena. Glave pa je ukazal trinog, ki ni bil le vina temuč tudi kervi žejn, pod svoje vinske kupe postaviti. Mohamedovo prirojeno kervo-željnost je še en tuje podkuril, čigar hčer je Mohamed neizrečeno ljubil, in nje očetu vstreči, je Mohamed drugi dan zapovedal, vse Gerke, kterim je ravno popred življenje zagotovil, umoriti. Med temi nesrečnimi je bil tudi španski poslanec in be-nečanski Bailo s svojim sinom. Kavno to bi se bilo tudi s Kontarenom in šestimi benečanskimi žlahtniki zgodilo, ako bi se ne bili s sedem tisuč cekinov odkupili. Kardinal Izidor je bil v Galato za roba prodan in (u je priložnost najdel, na eni barki pobegnuti. Tudi zgodovinopisec Phranceje bil prodan, potem pa je v Peloponez s svojo ženo pobegnul. Naj lepše mla-denče in deklice je sultan v Harem vzel, vse druge pa v Adrianopei in v Azio vleči ukazal. To je bila osoda Gerkov, ki si niso upali za hrambo mesta umreti. Giu-stiniani, ki je pervi od cesarja in zidov pobegnul, je kmalo potem, naj bode zavolj tug ali ran umeri. Mohamed se ni dolgo mudil, naglo je svoje delo dokončal; že tretji dan je svoje brodovje in armado nazaj poslal. Dukas to takole popiše: »Treti dan po naskoku mesta (31. maja 1453) je zapovedal Mohamed s teško obloženim brodovjem se v svoje dežele in mesta nazaj podali, in s kom je bilo obloženo? Z drago obleko, zlato posodo, srebrom, rudo, brezštevilnimi knjigami, z vjetimi, duhovnimi, nunami in menihi, vse je bilo natlačeno z ropom, tudi šotori v lešišu, z zlatim pasom so pse skupej vezali, konje so z zlatom vdeljano kožuhovno po-grinjali. Iz svetih posod so sadje jedli, iz zlatih kup so vino pili. Neskončno bukev so na vozove naložili in jih na levo in desno vozili; za en denar se je dobilo deset zvezkov Aristotela itd. Iz evan-gelskih knjig so zlato in srebro potergali, so ga prodajali in knjige na stran metali. Vse podobe so zažgali in zraven meso kuhali. V treh dnevih je bilo tedaj mesto obropano, poderlo, in ljudstvo po-morjeno ali v sužnost odpeljano. S padom tisučle-tnega gerškega cesarstvo so Turki v Evropi za stoletja svojo moč uterdili, pred ktero so se v pozne-jih letih večkrat kristjani tresli. Nenavadne besede v prevdarek. Štremelj (Ijna), suha prilomljena veja, ki se pa še debla derži. Šterž, scerčešark, Fichten-, Tannen-, Foh-ren- und Larchenzapfen. Tuljava, tisto, v kar se postavim gnojne vile nasade, (uho? das Oehr?) Trap (trapi) tudi traf, pri vozu, ali kolih spredej in zadej (lahko da se drugod pravi prema?) Treselsčen (čna, čno) posebno od jabelk. T a mor. Tercjakovec (prešec, ki se za naprej do tretjega barta pusti — lertius). Trinkati. Če so prešiči rijasti, to je, de preveč rije jo, se jim na koncu v rivec porine in pri-terdi, de se po tim takim zavolj bolečine dalje riti odvadijo. To se pravi, prešiča trinkati. Oie sii