UDK
	
316.32
UDC
Raimondo Strassoldo 1
LOKALNA PRIPADNOST IN
GLOBALNA UVRSTITEV
Ena izmed najbolj utrjenih tez v sociološki teoriji je teza, da sta posledici
"modernizacije" prehod iz lokalne skupnosti v globalno družbo (iz partikularizma v
univerzalizem) in zamenjava "teritorialnih korenin" z neprostorskim (funkcionalnimi)
sistemi interakcije. Vendar pa so od šestdesetih let dalje temu pogledu oporekali
številni fenomeni, ki jih včasih označujejo s skupnim imenom "novi lokalizem" : 1)
razt gospodarskih regij, ki v sebi zadržujejo majhnost, široko razpršenost in lokalno
ukoreninjenost tovarn z izrecno globalno orientacijo, tako glede inputa (visoke teh-
nologije), kakor tudi glede outputa (tržišča) : n.pr. Benetton v Benečiji; 2) konec rasti
velikih mest in razcvet majhnih in srednje velikih mest, navadno v imenu "čarov in
privlačnosti" slednjih; 3) ponovna oživitev "etičnega regionalizma" (manjšega nacio-
nalizma, itd.), kije dolgo časa miroval v številnih naprednih in po splošnem mnenju
unitarnih evropskih nacionalnih državahč 4) naraščanje ekoloških gibanj v obrambo
lokalnega okolja. Ta nepričakovani "novi lokalizem"se pojmuje kot poglavitna kom-
ponenta "postmoderne družbe", v kateri globalizma, ki se ga vsilili svetovni komuni-
kacijski sistemi, dialektično sproža ponovno odkrivanje pomembnosti neposrednega
"sveta življenja", ki je obenem tudi kompenzacija za sam globalizem .
Po vsem videzu globalne vključenost ne izenači "prizadevanj za lokalno
skupnost", čeprav utegne spremeniti nekatere njene značilnosti .
Teza o koeksistenci navezanosti na lokalno okolje in širših interakcij ter
obzorji v postmoderni družbi je očitno potrjena.
One of the best - established thesis in sociological theory is that "moderniza-
tion" entails the transition from local community to global society (from particu-
larism to universalism) and the superseding of the "rettirial roots" by non-spatial
(functinal) interaction systems . Since the '60, however, thei view has been chal-
lenged by number of phenomena, sometimes collectively labelled "the new local-
1) Institute of Economics, University of Udine
64
ism ": 1) the growth of economic regions coupling small sile, wide-dispersion and
local rootedness of the plants with a distinctive global orientation, both in input
(high technology) and output (markets) : e.g. Benetton, in Veneto. 2) the end of
big-city growth and the flourishing of small and medium-size towns, in the name
of "amenities"; 3) the revival of "ethnic regionalism" and reputedly unitarian
European nation states,, 4) the growth of ecological movements in defense of local
environments. This unexpected "New Localism" has been taken as one of the main
components of "Post Modern Society , in wich the globalism imposed by world-
level communication system induces dialectically, and is compensated by, the
rediscovery of the importance of immediate "life-world" .
Apparently, global involvement does not destroy the "guest for local commu-
nity; although it may alter some of its features.
The thesis of the co-existence between local attachment and wider interactions
and horizons in post-modern society seems to hold .
globalizacija, lokalizem, kozmopolitizem, prostor, postmoderna družba.
Globalnost
Zavest, da je svet nekaj enotnega (En Svet), ni nova, nasprotno, ta svet se zdi
psiho-kulturno univerzalen, je arhetip . Dokler so bile primitivne družbe osamljene in
ločene od drugih človeških skupin, oz. zanje niti vedele niso, so se rade poistovetile
s Človeštvom, svoje lokalne navade pa s Svetom . Tudi antični imperiji so si domišlja-
li, da so univerzalni in da jim je od boga dana dolžnost, da skrbijo za blaginjo (mir,
religija) celotnega sveta. Da so na obrobju njihovih imperijev ljudstva, ki še niso
podjarmljena, se jim je zdelo le naključje, ki ga bo treba sčasoma urediti . Ali pa so
na ta ljudstva gledali, kot da so povsem izključena iz človeštva in so kot taka
nezanimiva in brez potreb po odrešitvi (priljubljeno stališče starih Kitajcev) . Univer-
zalni imperiji so bili v veliki zadregi, ko je šlo za priznanje obstoja drugih imperijev
in civilizacij, in običajna politika je bila zanikanje . Rimljani in Kitajci so vedeli drug
za drugega in so vzdrževali celo nekakšne trgovske odnose, vendar danes nimamo
skoraj nobenega uradnega ali zgodoviskega poročila o tem . Podobno velja za večino
zgodovine, da v bistvu svet ni bil enoten, ampak razdeljen na nekaj večjih imperijev
- civilizacij in na tisoče osamljenih primitivnih plemenskih kultur .
In potem so bile in so še vedno Svetovne religije, ki so povezovale vse ljudi,
znane in neznane, v sovernike, sinove enega boga (ekumenski, katoliško orientirano
krščanstvo in islam). Končno je v 15 . stoletju Svetovna Ekonomija začela povezovati
65
planet na svoj način, in sicer tako, da je na naravne vire začela gledati kot na nekaj
odprtega, kar se samo ponuja v izkoriščanje za blaginjo Svetovne Civilizacije . Evro-
pejci so stoletja verjeli, da se bo ves svet po zaslugi prednosti trgovine, industrije in
tehnologije povezal in združil pod evropskim, kršanskim in kapitalističnim vodstvom .
Potemtakem sta zavest o enem svetu in globalizacija že precej stari . Po drugi
strani pa se zdi, da gre za širše soglasje, da živimo v dobi, ko so ti procesi različni
na več načinov . Svet se povezuje drugače, kot bi pričakovali v preteklosti . Ena od teh
razlik je v osnovi kvantitativna, vendar tako velika, da bi lahko bila kvalitativna -
ostali dve pa sta precej novi .
1 . Po vsem svetu razširjene komunikacije (prenos informacij, množičnost ener-
gije in oseb) so presegle vsakršna pričakovanja. Svetovna Ekonomija se je
dokončno razvila do srede 19 . stoletja na tako starih tehnologijah, kot so
konj, jadro, popisan papir . Od takrat dalje so se začeli pojavljati popolnoma
novi izumi, ki so bistveno zmanjšali stroške in čas komunikacij in hkrati
sprostili ogromne količine energije v komunikacijske namene . O tem ni treba
razpravljati ; znano je, da se je svet zelo zmanjšal po zaslugi parnega stroja,
telegrafa, motorja z notranjim izgorevanje, telefona, filma, radia, televizije
in novejših teleinformacijskih tehnologij . Vprašanje je, če so ti izumi danes
prav tako veliki kot v prejšnjih desetletjih, ali gre za kvalilitativne spremem-
be v pogojih socio-kulturnih posledic, ali pa gre zgolj za "več istega" . Danes
pravimo, da se je prava "revolucija" pojavila med letom 1840 (vlak, telefon)
in letom 1950 (televizija in računalniki), od takrat dalje pa imamo samo zelo
hitro evolucijo vzdolž dognanih smeri2. Za vsako novo komunikacijsko in
informacijsko tehnologijo, ki s še večjo hitrostjo in učinkovitostjo prenaša
novice, pravimo, da gre za revolucijo, toda svet je že zasičen, saj se takšni
novi dogodki pojavljajo že vsak drugi dan.
2 . Svetovna Ekologija kot združevalna sila sveta je nekaj povsem novega . Prej
je bil svet povezan s Svetovno Ekonomijo, torej s pridobivanjem, transfe-
rom, kombinacijo in porabo naravnih virov . Spodbude k združevanju za
"vojno proti naravi" (osupljiva Stalinova fraza) so gnale ljudi k ustvarjanju
nove dobe blaginje in popolnosti . Le redki so predvideli, da bo to ogrozilo
temelj človekovega obstoja, da bo Narava vrnila udarec v obliki one-
2)
	
Vpliv "novih tehnologij" na prostorsko organiziranost dražbe so v zadnjem času še največ
proučevali socialni geografi, oblikovalci in sociologi . Glej še: poročilo srečanja ISA research
Committees 21 in 24 (Dubrovnik, junij 1987) na temo "Tehnologija, prestrukturiranje in urbani/re-
gionalni razvoj" . Glej še : RC 24 seminar "Informaclje, tehnologija in nov pomen prostora" (Fran-
kfurt, maj 1988) . Toda kljub vedno večji izbiri literature smo našli le malo čvrstih dokazov zoper
našo 'konservativno' hipotezo .
66
snaževanja, genetskih sprememb, izčrpanih virov, klimatskih sprememb itd .
In le redki so spoznali, da se bo moralo človeštvo združiti, če bo hotelo
poravnati razne motnje v biosferi . Kako racionalno okrepiti ta majhen in
krhek globalni ekosistem, "vesoljsko ladjo Zemlja", katere podoba, prvič
prikazana s poletom na Luno leta 1969, velja za najbogatejši vir zavesti o
Enem Svetu . Ljudje so zaskrbljeni glede DDT-ja v maščobah antarktičnih
pingvinov ali izginjanja gozdov na Madagaskarju, kot da bi se to dogajalo
na njihovih dvoriščih . Danes lahko govorimo o množičnem občutku za glo-
balno lastništvo, za odgovornost, prizadetost, za skrb, občutek, ki nima
primere v preteklosti3 .
3. Tretji vidik sodobne stopnje v globalizacijskem procesu je težko opredeliti .
Nanaša se na družbeno, kulturno in politično področje in lahko bi ga označili
negativno kot "izgubo centra" ali pa pozitivno kot pristajanje na različnosti
in pluralizem . Splošen odgovor na vprašanje, kaj drži družbo skupaj, je, da
je to jedro ali osnovne vrednote, ki določajo temeljni odnos posameznika z
ostalimi ljudmi, družbo, naravo, bogom itd . Tako gledano je družba sinonim
za kulturo, religijo in civilizacijo . Vprašanje pa je, ali je lahko nekdo "civi-
liziran" na več kot en način, ali je izvirni multikulturalizem sploh možen, ali
so družbeni odnosi (za razloček od zgolj instrumentalnih, ekonomskih)
možni samo med ljudmi, ki jih druži isti niz temeljnih vrednot .
Vrednote so abstraktne bitnosti, utemeljene le v posameznikovi zavesti, izražene
in simbolizirane v materialnih predmetih, ki se pojavljajo v določenih prostorih. Teza
o osnovnih vrednotah nujno predpostavlja, da so v družbah osrednji prostori in da je
družba centrirana in centralizirana .
Človek ima prirojeno težnjo, da razmišlja o središčih in jih išče : v svojem telesu
(srce), v možganih (hipofiza), v mišljenju (ego), v družbenem sistemu (veliki človek
- izgovor legitimnosti, kralj, ustava, predsednik) . Svoj življnjski svet gradi (struktu-
ra) hierarhično, s centri iz opeke in malte: njegov dom, glavni trg njegovega mesta,
glavno mesto pokrajine in države, jedro njegove civilizacije . Celo vesolje opazuje
skozi centre : Zemlja kot središče vesolja pri Aristotelu in Ptolomeju, Kopernikov
heliocentrični sistem, širjenje vesolja z notranjimi (centralnimi) eksplozijami in še
bog kot zadnji končni centralni izvor in počelo vsega fizičnega in metafizičnega 5 .
3) O tem smo razpravljali v referetu za XI. ISA svetovni kongres (New Dehti, 1986) : Thinkittg glo-
bally and acting locally : a study of environmental opposition to growth projects in Friuly (Italy) .
To je bila tudi tema dolgega srečanja (skupaj z RC 21) na zadnjem kongresu v Madridu.
4)
	
E. Shils, Center and periphery, Chicago University Press, 1975 .
5) R. Strassoldo, Center-periphery and System-Boundary : culturologlcal perspectives, v I . Gottmann
(ed.) Centre and periphery, spatial variations in politics, Sage, London, 1980.
67
Globalizacijski proces se je začel s Svetovno Ekonomijo iz centra, "jedrnega
območja", iz Zahodne Evrope, ki je bila sama rezultat dolgega drsenja od centra, od
Mezopotamije do Grčije, Rima, Rena . Vse do zgodnjega 20 . stoletja je le nekaj
posameznikov dvomilo o moralni in tehnični superiornosti Evrope, o njeni dolžnosti,
da civilizira ostali svet in osvobodi vsa ljudstva izpod različnih oblik barbarstva .
Civilizacija in modernizacija sta bila le druga izraza za evropcizacijo . Zahodna Evro-
pa je splošno veljala za center sveta . Evropski jeziki, moda, tehnologije, arhitekura,
življenjski slog, vrednote, institucije, dobrine - vse to so elite po vsem svetu na veliko
sprejemale . Kljub temu da je bila večina množic po svetu še globoko v svojih
domačih kulturah, je bila težnja k evropeizaciji zelo očitna .
Stvari so se spremenile z dvema evropskima vojnama (1914-1945) in z vzponom
dveh obrobnih velikanov, Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze . Stara evrop-
ska civilizacija se je razcepila na dvoje: ameriško usmerjen kapitalističen blok in
rusko usmerjen socialističen blok . To pa je spodbudilo nastanek še tretje stranke,
imenovane neuvrščeni, afro-azijska ali Jug. Nekaj desetletij je svet živel v protislov-
jih in neprestanih stresih. Po eni strmi je šlo za vsesplošno pristajanje in hrepenenje
po evropski civilizaciji (tehnologija, življenjski slog, osnovne politične vrednote
enakost-svoboda-bratstvo in še uspešnost) in formalnih institucijah, po drugi strani
pa za odklon njenega moralnega vodstva, njene legitimnosti kot Svetovni Center .
Sledila je dekolonizacija in odcepitev evropskih prekomorskih imperijev in s tem
nastanek množice novih monarhij in neodvisnih držav . Politično je svet razpadel v
številne pole in osi in na manj pomembne drobce . Poskus, da bi ustvarili institucije
na svetovni ravni, kot so Združeni Narodi in druge mednarodne organizacije, ni uspel
zakriti vseh razpok.
Petdeseta, šestdeseta in sedemdeseta leta so bila težka za tiste, ki so verjeli v En
Svet: en v smislu ranljivosti vsakega človeka in kraja za uničevanje, v soodvisnosti
življenja in smrti, toda en svet, ki je bil obenem strašno razklan na mnoge sovražne
tabore .
Pod površino političnih razprtij pa so globalizacijske sile vendar nadaljevale
svojo pot. Ekonomija, znanost, kultura in komunikacije so nujno presegle državne in
blokovske meje . In v poznih osemdesetih letih, s čudežnimi dogodki v Vzhodni
Evropi, se je glavna politična ideološka lupina razpočila in svet je zdaj pripravljen na
nove izbruhe združevanja .
Zdaj je pravi čas, da ponovno pretresemo nekatera stara vprašanja : ali je ta svet,
ki je poenoten z "osnovnimi" vrednotami, moderen svet, zahodna liberalna demokra-
cija, kapitalizem, in če je, kaj se bo zgodilo z ostalimi kulturami in civilizacijami?
Ali bo svetovna družba (ali Weltgeist, kot bi bilo ljubše Heglu) iztrebila posamične
lokalne kulture (Volkgeist)? Ali je enotnost ekonomskih, političnih in komunikacij-
skih struktur združljiva z avtentično (ne le folklorno) raznolikostjo religij, življen-
68
jskih slogov, kulturnih preferenc itd .? Tisti, ki se jim upirajo standardizacija, masov-
nost, homogenizacija, asimilacija, plehkost itd ., so upravičeno zaskrbljeni. Toda ob-
staja tudi globlja zaskrbljenost za usodo posameznikove svobode v takšnem Eno-Sve-
tu. Svoboda, kot jo poznamo od Montesquica dalje, uspeva samo, če je moč poraz-
deljena med različne centre in strukture. Moč ima namreč neukrotljivo težnjo po
kopičenju, koncentriranju, "zlepljanju" . Obramba zoper to je v prostorski razpršenosti
in porazdelitvi moči - tak je sistem lokalnih avtonomij od sosesk do držav in še dlje .
Večino politologov plaši ideja Svetovne Države ali Svetovne Vlade (priljubljena v
znanstveni fantastiki in utopiji), kot da gre za konec zgodovine in človeka kot svo-
bodnega bitja .
Rešiti moramo problem, kako harmonizirati globalno enotnost - nujno stopnjo
funkcionalne, ekonomske, komunkacijske integracije - z lokalno pestrostjo okusov,
slogov, idej, vrednot, preferenc, institucionalnih in estetskih oblik itd .
Na tem mestu se ne moremo spuščati v argumentiranje, vendar se strinjamo s
teoretiki "osnovnih vrednot", ki pravijo, da človek ne more biti civiliziran na več kot
en način, čeprav lahko uživa in razume celo vrsto "eksotičnih" vrednot . Z drugimi
besedami, globalizacija na funkcionalnih področjih gospodarstva in komunikacij nuj-
no vzbuja pristajanje na določene osnovne vrednote . Variante se pojavijo le na
obrobju. Za čigave osnovne vrednote vendar gre? Omenili smo že idejo o premiku
moči od vzhoda proti zahodu, iz Mezopotamije na Kreto, v Grčijo, Rim, severoza-
hodno Evropo in od tod do vzhodnih ZDA . Zdaj se zdi Center Sveta nekje med
Kalifornijo in Japonsko in pri nekaterih se že pojavlja zaskrbljenost zastran kulturnih
posledic (podobno kot nedavna pogajanja o evropskem središču) . To verjetno prihaja
iz "centrističnega" okvira razmišljanja, na primer nuja, da imajo vsi sistemi središče,
center. Poznamo pa tudi primere sistemov z več središči, z razpršenim nadzorom, z
mrežnim tipom, kot so možgani, trg, ekosistemi. Torej bi se lahko Svetoni Sistem
razvil mimo teh vzorcev in uskladil povezanost celote z avtonomijo posameznih
delov (enotnost in različnost) . To seveda ne bo samodejno, ampak bo potrebna dolga
in brezpogojna bitka zoper prevladujoče centralistične, homogenizacijske težnje . In
6)
	
F. Konecny, On the plurality of civilizations, Polonica, London, 1962
7) Tema obravnava esej, kl je citiran pod točko 6 v delu R. Strassoldo, Center and periphery : socio-
ocological perspactives, v knjigi A. Kuklinski (ed.) Polarized development and regional politicies,
Mouton, The Hague-Paris, 1981 .
69
Psiho-Kulturna sposobnost, da živimo v raznoterem, pluralističnem svetu z več centri
se nikakor ne zdi "naravna", zato jo je treba "previdno kultiviral" in zatreti z izo-
braževalnimi metodami
Lokalnost
Eden glavnih "zakonov" uradne sociologije je, da modernizacija sproži prehod
od posameznega k splošnemu, od lokalizma do svetovljanstva . To je najbolj izrazito
na področju komunikacijskih tehnologij, kjer "mobilizacija" oslabi "trenja v prosto-
ru". Prostor ni bil upoštevan kot važnejša kategorija v družboslovni teoriji, in tisti, ki
so se vseeno ukvarjali z družbenoprostorsko problematiko, so veljali za sopotnike
discipline .
V zadnjih dvajstetih letih so se stvari spremenile zaradi številnih razlogov, ki jih
tu ne bomo naštevali . Zadošča vloga "strukturalnih" raziskav o razvoju, ki je hkrati
družben, političen, ekonomski in prostorski pojav: urbane raziskave postajajo študije
o "politični ekonomiji mest in regij" . Drugi večji prispevek k prevrednotenju prostora
v sociologiji je prišel iz nasprotnega tabora, iz fenomenologije, s poudarkom na
konkretnih situacijah in vedenju, ki sproži pozornost do odnosov med človeškim
telesom in njegovim materialnim, od tod prostorskim, okoljem. V osemdesetih letih
so teoretiki (Giddens in Collins) na dva načina pristopali k sintetični teoriji, v kateri
ima prostor osrednje mesto9 .
Ti teoretični razvoji zajemajo vrsto pojavov v moderni družbi in ko jih obravna-
vamo skupaj, imenujemo to "novi Lokalizem" :
1 . Lokalno specifični pogoji ekonomskega razvoja. Homo Oeconomicus ne
obstaja v praznem prostoru niti ne v abstraktnem prostoru trga . Sam razvoj
jasno kaže prostorske (lokalne, regionalne, nacionalne) različice in ni odvi-
sen od naravnih fizičnih pogojev, kot so zemlja, surovine, podnebje, ampak
je odvisen od transportne in komunikacijske infrastrukture, naselitvenih
8) Teorije o Svetovni družbi (in/ali Svetovni Sistem) so v sociologlji razvili J . Burton, J. Galtung,
N. Luhmann, W . Buehl, I. Wallerstein ln drugi. Še več je literature o političnih vedah in medna-
rodnih odnosih. Pregled ustrezne literature do konca 70 . let je pripravil avtor v poglavju La socie-
ta globale v knjig R Strassoldo : Temi di sociologia delle relazioni intemazionali, ISIG, Gorica,
1979, strani 13-74, od koder zajemamo nadaljnje opombe .
9)
	
Glej članke Collinsa - On the microfoundations of macrosociology" v American Joumal of Socio-
logy, vol . 85, no : 5 (1981). Glej še Giddensove eseje Central problems in sociological theoy
(McMillan, London, 1979); A contemporary critique of historical materialism (McMillan, Lon-
don, 1981) ; in še : The constitution of society .
70
vzorcev, političnih institucij, kulturnih vrednot in socialnih odnosov, ki vla-
dajo v določenih regijah. Še najbolj zanimivi pojavi so "poli rasti" in "eko-
nomski otoki" . Temeljijo na mnoštvu majhnih podjetij, ki so povezana z
različnimi "zunanjostmi", globoko ukoreninjena v lokalnih pogojih in kar
pogosto na široko povezana s svetovnimi tržišči. V mnogih razvitih deželah
so območja, za katera je značilna lokalna posebnost in privrženost obenem
z visoko stopnjo tehnologije in svetovljanskim gospodarstvom . Tak je Be-
netton, ki je čvrsto usidran v pokrajini Veneto, a hkrati uspešen z globali-
stičnim sloganom (United Colors of Benetton) . Postal je slaven in uspešen
po vsem svetu, a ne kot Coca Cola 10. Tak tip ekonomskega razvoja, meni
večina analitikov, se da razložiti s specifiko lokalnih pogojev . Tak razvoj
prispeva tudi v obratnem smislu, saj uveljavlja lokalno specifiko kot lokalni
ponos skuposti, njeno identiteto itd .
2 . Lokalizem in politika. Politologom in sociologom, ki se ukvarjajo z volit-
vami, je postalo jasno, da je "vsaka politika lokalna politika", da gre v
glavnem za geografsko razdelitev virov . Politično in volilno vedenje kažeta
na visoko stopnjo prostorske variabilnosti kakor tudi časovne stabilnosti .
Drugače povedano, obstajajo lokalne volilne tradicije, ki trajajo že nekaj
generacij, v nekaterih primerih celo nekaj stoletij, ne glede na spreminjanje
družbeno-ekonomskih pogojev ; te kažejo na obstoj nekih temeljnih dolgo-
trajnih struktur . "Nacionalizacijska" teza o volilnem vedenju, po kateri naj
bi se lokalne razlike približevale nacionalnemu povprečju, je bila vedno
znova ovržena 11 . Izkazalo se je tudi, da se nacionalni voditelji celo v
modernih družbah v neposrednem posvetovanju opirajo na "notranje kroge"
(na različne "mafije") predvsem iz njihovega domačega okolja . Končno,
avtonomija lokalnih uprav se nasplašno upošteva kot temeljna vrednota liberal-
ne demokracije, ki jo je treba nenehoma braniti pred posegi centralne oblasti.
3 . Oživljanje manjših naselij . V večini razvitih dežel je upadla rast velikih
mest, nasprotno pa majhna mesta (znotraj velemestnih regij) doživljajo zdra-
vo rast. To je povezano z naraščanjem neprijetnosti velemestnega življenja
(onesnaženje, kriminal, prenaseljenost itd .), razdalje se manjšajo z naraščan-
jem novih komunikacijskih tehnologij, spreminja pa se tudi vzorec dela in
poklicev . Vse več ljudi lahko uživa življenje v majhnem mestu ali na po-
10) Benetton in Coca Cola zelo premišljeno oglašujeta z globalistično, multinacionalno temo, s prika-
zi objemajočih se otrok različnih ras, in glede na njun uspeh ubirata prave strme . Hkrati pa je
njun management globoko ukoreninjen v domačih, regionalnih posebnostih .
11) J . Agnew : Place and Politics, Allen and Unwin, Boston, 1987.
71
deželju, ne da bi se jim bilo treba odpovedati velikomestnim službam in
zabavam. Ti "ex-urbaniti" često postanejo zelo zaščitniški do svojih novih
okolij, borijo se za ohranjanje lokalnega načina življenja, imajo navduševalski
odnos do lakalne pripadnosti in zagovarjajo oživljanje pripadnosti k skupnosti .
4 . Etnično-regionalna gibanja. Razmerje med etničnostjo, nacionalizmom in
regionalizmom je zelo kompleksno in teoretično neopredeljivo na objektiven
način, ker večina spopadov na tem področju zadeva nasprotje, kontrast med
samoopredelitvijo in opredelitvijo od zunaj . Ali je skupina samo regionalna
(v teritorialnem smislu) enota ali kulturna (jezikovna, zgodovinska, religioz-
na itd.) manjšina, etnična skupina ali narod, je v veliki meri stvar politične
volje in ne znanosti . Na "etničnost" običajno gledamo biološko (rasa) in
kulturno, manj pa teritorialno, čeprav je etničnost odvisna od prostorskih
pogojev (etnična koncentracija v skupnostih itd .) . Etnične skupine se dvig-
nejo v narode takrat, ko so sposobne zagovarajti in braniti politično neodvi-
snost. Regije (v tem kontekstu) so območja, ki so občutno različna
(geografsko, zgodovinsko, kulturno) od sosednjih in katerih prebivalci se
štejejo za drugačne od ostalih in terjajo določeno stopnjo samouprave (poli-
tično-administrativne avtonomije) .
V 60. in 70 . letih je bilo oživljanje etnično-regionalne (mikro) nacionalne
zavesti znotraj nekaterih najstarejših in najbolj razvitih nacionalnih družb
veliko presenečenje za družboslovce . Quebeški separatizem v Kanadi, škot-
ski in valižanski nacionalizem v Veliki Britaniji, keltsko gibanje v Britaniji,
katalonski nacionalizem v Španiji, Frizijci na Nizozemskem in v severni
Nemčiji, Sardinija in Furlanija v Italiji itd . V vzhodni Evropi so etnično-re-
gionalne in nacionalne razlike daleč od stapljanja v razredni internacionali-
zem in zgleda, da bo socialistični lonec prekipel. Današnje največje težave
v tem delu sveta izvirajo iz spopadov med manjšinami, etničnimi skupinami,
nacionalizmi in narodi . Celo ZDA kot klasičen talilni lonec vse bolj posta-
jajo mozaik etničnih skupin in preživeli ali ponovno odkriti indijanski "na-
rodi" se vse bolj zavedajo svojih "pravic" . Na splošno velja, da se regionalne
razlike pri večini naprednih družb ne zmanjšujejo, četudi ostajajo na "neško-
dljivi" kulturno-folklorni ravni . Seveda so pogosto povezane (utemeljene?)
s socioekonomskimi razlikami . Vprašljivi pa so še širina, globina, trajanje
in celoten pomen tega pojava . Lahko so, vsaj v nekaterih družbah, največkrat
konstrukti manjše intelektualne elite brez večje podpore večine . Lahko so
zavesten ideološki "izum" razredno-ekonomskih interesov, potegavščina lo-
kalnih turističnih uradov ali trgovske zbornice, glas frustracije zaradi "no-
tranje kolonizacije", prostorske nepravičnosti itd . V nekaterih deželah
(zahodna Evropa) so viški gibanj že mimo . Njihovi vzroki in okoliščine so
72
lahko popolnoma različni in morda ni prav, da jih obravnavamo kot enoten
pojav. Vsekakor pa tvorijo močan izziv nekaterim osnovnim naziranjem
stare sociološke teorije 12. Teorija modernizacije, ki implicira linerarni pre-
hod iz Volkgeist v Weltgeist, od partikularizma k univerzalizmu, od lokalne
pripadnosti do svetovljanske svobode, od čustveno-kulturnih vrednot do
razumsko-ekonomskih, za vse to se zdi, da je razbita do te mere, da ji ni več
pomoči .
Morda bi bilo zanimivo, da v tem članku opozorimo, da tudi etnično-regio-
nalna gibanja, vsaj tista v zahodni Evropi, nimajo nujno omejenih, parohial-
nih pogledov . Običajno se povezujejo in si medsebojno pomagajo, tako da
bi lahko govorili kar o "transnacionalnem etnično-regionalnem gibanju" .
Aktivno iščejo nadnacionalno zaščito in pomoč pri Evropskem parlamentu.
Te avtoritete so seveda takoj podprle njihove zhteve zaradi jasno izraženih
implikacij, kot je "mehčanje" togih struktur centralističnih nacionalnih
držav. "Evropa regij" je uradni cilj večine zahodnoevropskih etnično-regio-
nalnih gibanj .
5 . Ekološko gibanje. Videli smo že, da je ekološka zavest sila, ki teži h
globalizmu . Res pa je tudi sila, ki teži k lokalizmu . Običajno se začneta skrb
in mobilizacija na tem področju zaradi lokalnih, "dvoriščnih" problemov .
Povsod v industrijskem svetu je na tisoče primerov, ko se ljudje v imenu
zaščite svoje vode, zraka, zemlje, kvalitete sosesk in regij združujejo zoper
onesnaževalce . Ta dvojna povezanost ekoloških gibanj je lepo izražena z
geslom "Misli globalno - ukrepaj lokalno" . Povezanost z etnično-regional-
nimi gibanji je značilna, kajti v večini dežel okolje združuje naravne in
človekove posege, kot na primer ohranjanje naravnih ekosistemov ne more
biti ločeno od varstva lokalnih zgodovinsko in kulturno pomembnih ob-
močij 13 .
12) Zanimanje strokovnjakov za to temo je veliko, občasno so organizirana srečanja in veliko je tudi
natisnjenega - težko bi izbrali najboljša dela na to temo. Klasično delo A. D . Smith: The etnic re-
vival in the modem world (Cambridge University Press, 1981) ; id.: The ethnic origins of nations
(Black-well, Oxford, 1986) . Glej še posebno izdajo na to temo v 'International Political Science
Review' . 6, 2, 1985 .
13) M. Featherstone (ed.): Post Modem Society, posebna izdaja Theory, Culture and Society, S, 2-3,
1988. Nekatere teme se pojavljajo tudi pri Geraldu Holtonu: Science and culture, (Houghton Mif-
flin, Boston, 1965).
73
Globalizem, lokalizem in postmoderna družba
Vključevanje vseh naštetih pojavov pod isto streho "novega lokalizma" očitno
terja neko dodatno, pojasnjevalno teorijo . Postmodernizem zahteva dokončanje tiste
dolge faze v družbenem razvoju, ki jo imenujemo "modema". Nekatere bistvene
poteze tega sistema so bile : poudarek na instrumentalni racionalnosti in učinkovitosti,
ekonomski materializem in centralizacija moči v nacionalnih državah . Zdaj pa teorija
pravi, da takšen uspeh sistema ni več potreben, daje to kot postavitev zidarskega odra
potem, ko je hiša že zgrajena . Instrumentalna racionalnost je ustvarila znanstvenoteh-
nološki industrijski sistem, ki je sposoben ustvariti neomejene količine dobrin in
zadovoljiti vse osnovne materialne potrebe, tako da ni več treba usmerjati vseh
aktivnosti za "preživetje" . Zdaj je mogoče sprostiti tudi ostale človekove sposobnosti,
kot so uživanje, občutenje, altruizem, fantazija, solidarnosti z naravo itd . Stara socio-
loška razlaga, ki izhaja še od Webra, Mannheima, Sorokina, Marcuseja in Bella,
pravi, da bo uspešnost "nacionalizacijskega procesa" odprla dveri novim valovom
čutnosti in da je meščansko-kapitalistični sistem protisloven zaradi lastnih razcepov .
Uspešnost nacionalne države je hkrati ustvarila tudi pogoje za njen razpad .
Nacionalne države so se razraščale, dokler si niso povsem podredile miselnosti ljudi
in jih privedle do tega, da so bili pripravljeni v milijonih umirati v njenem imenu .
Končalo se je z moralnim uporom zoper takšno vrsto "etičnega" nacionalizma . Z
razvojem zračnih sil in jedrskega orožja je država izgubila svojo osnovno funkcijo -
zagotavljati fizično varnost ljudem znotraj njenih meja . Da bi izvedla to svoje osnov-
no poslanstvo, je zvalila del svojih moči na mednarodno vojaško zavezništvo, tako
da je postal "kolektivno varnostni sistem" manj centraliziran in bolj razpršen . Nacio-
nalne države so izgubile večino svoje moči tudi na ekonomskem področju, in sicer
zaradi internacionalnizacije ekonomij, vse večjega števila multinacionalnih korpora-
cij itd. Končno pa so postale tudi visoko prepustne za komunikacije .
Čeprav so nacionalne države še vedno v središču politične arene in še vedno
igrajo pomembne vloge na mnogih družbenih področjih, se vse manj pojavljajo v
človekovi zavesti in pri nekaterih temeljnih družbenih procesih . Po eni strani to
pomeni, da posamezni sklopi državne oblasti zapuščajo nacionalne centre in se po-
mikajo navzgor na nadnacionalno raven, po drugi strani pa to (moralno) opešanje
nacionalnih centrov spodbuja zahteve po devoluciji navzdol k sektorskim, regional-
nim in lokalnim ravnem. Za postmodernizem je značilna izguba Enega, nujnega in
transcendentnega središča, najsi bo to bog, država, napredek, bogastvo, nadomesti pa ga
supermarketinška preobilica poljubnih, naključnih, fleksibilnih in mnogokratnih središč .
To velja za strukturalni nivo, ko smo govorili o vojaških, političnih in ekonom-
skih centrih moči . Vse to se odraža seveda tudi na kulturi, komunikacijah, na psihi
74
posameznikov . Temeljno dejstvo je zelo očiten porast v informacijskem pretoku .
Ljudi bombardirajo z neštevilnimi, često protislovnimi sporočili iz neštevilnih virov
in končni vtis je največkrat kaotičen . Svet postaja obupno kompleksen, zmeden,
nedojemljiv, skrivnosten in grozeč.
Izguba moralnega in estetskega reda ima svojo ceno, na primer identiteto . Ko
človek zadovolji svoje osnovne materialne potrebe ter izgubi vero v boga in narod in
mogoče še v uspeh, nenadoma ne ve več, kaj bi s seboj, kdo sploh je in kakšen je
smisel njegovega obstoja . Tako vidimo na eni strani množično manifestacijo anomije,
na drugi pa krčevito iskanje smisla in identitete . Novi lokalizem je ena od oblik
tega iskanja, oziroma je beg iz neurejene zmede večjega sveta . Moderni človek je
ustvaril globalni sistem, ki ima veliko prednosti in privlačnosti, je pa preobsežen, da
bi bil pregleden in obvladljiv, čeprav samo intelektualno . Postmoderni človek po-
skuša oživiti majhne enklave domačnosti, intime, varnosti in razumevanje, enklave,
v katerih bi se zrcalil njihov Jaz.
V obratne procesu si to pričara s TV zasloni . Možnost, da so ljudje na podlagi
moderne komunikacijske tehnologije izpostavljeni neskončnemu številu mest, oseb,
stvari in idej, poraja toliko večjo potrebo po (kot nadomestek) centru, v katerem bi
se lahko izpolnjeval; alternativa je izguba individualnosti, subjekta, človeka samega
(in to je tudi izraziti znak postmodernizma) 15. Lahka dostopnost vsega sveta, z malo
časa in denarja, daje nov pomen potrebi po centru, od koder bi odhajali in kamor bi
se spet vračali in kjer bi se umirili : domača skupnost, domači kraj .
Na koncu naj omenimo še reakcijo na standardizacijske in homogenizacijske
učinke nacionalne centralizacije in množičnih komunikacij, ki ogrožajo preživetje
lokalnih kulturnih razlik. Zoper "enodimenzionalnost" moderne je racionalističen
poudarek uniformnosti, postmodernizem pa poudarja ekosistemsko vrednotenje raz-
14) Ukinitev človeka, posameznika iz centra dogajanja v humanlstičnih in družbenih vedah je tudi po-
teza postmodernizma . Traktat zoper 'homocentrizem', podkrepljen z argumenti Foucaqta in Derri-
daja, je sestavil C. Lemert .
15) Upoštevanje raznovrstnosti je temeljna poteza 'sistemskega' in 'ekološkega' razmišljanja, ki jo
lahko najdemo v 'aksioloških tabelah', kot na prlmer pri Joel de Rosnay : Le macroscope, (Seuil,
Paris, 1974). V ekologiji velja raznovrstnost za obrambo pred nenadnimi fluktuacijami in kot po-
goj v prid stabilnosti in evolucije.
75
novrstnosti, ki naj bi se ohranile zaradi same sebe in kot "genetska rezerva" za bodoče
evolucijske kombinacije16
Lokalizem in zakoreninjenost so tradicionalno razumevali kot zaostalost, če že
ne kot reakcionarna stališča, saj se zgodovina odpira k svetovljanstvu, univerzalizmu
in mobilnosti . Teritorialni skupnosti tipa Gemeinschaft je usojeno, da jo bo uničila
družba - Gesellschaft. Zdi pa se, da se ta trend ne more povsem uveljaviti . Naletel
je na notranje omejitve v nekaterih osnovnih č1oveških potrebah in dialektično ustva-
ril svoja lastna omejujoča protislovja in nasprotujoče sile .
Prevedla: Bojana Budič
16) O Julijski krajini glej še B . Prost: Le Frioul, Region D'affrontements (Ophyrs, Gap, 1973); D. B
Gregor: Friulian Language and literature (Olander Press, New York, Cambridge, 1975); R . Stras-
soldo : Friuli-Venezia Giulia, a Border Region, objavljeno v VV . AA., Regionalismus in Europa
(Internationales Institut fuer Nationalitaetenrechte und Regionalismus, Munchen, 1981) ; id . : The
case of Friuli, in Ethnicity and regionalism, posebna izdaja International Political Science Re-
view, 6, 2, 1985 .
76