Za poduk in kratek čas. Mihaelu Srncu v spornin. (Konec.) Rajnik je bil velik dobrotnik cerkev. Mnoga leta od 1874. do 1887. je bil ključar farne cerkve v Rušah, in s tem storil mnogo v čast božjo. Zaradi mnogih opravil se je odpovedal tej časti, toda pri cerkvi na ruškem pokopališču je ostal ključar do svoje smrti. Ves ta čas od 1873 do 1895 je to cerkvico čisto sam oskrboval; dal je pokriti cerkev in zvonik, skrbel za svečavo in perilo, kupil novo mašno knjigo in plašče, dal večkrat orglje popraviti, oskrboval službo božjo in tako zelo mnogo žrtvoval za to cerkvico. Tudi pri jako lični cerkvici na Smolniku, katero je zidal rajni Luka Hleb, je bil poleg njega Marolt največji dobrotnik. Sploh, kedar se je pobiralo za cerkvene potrebe, bil je Marolt med prvimi, ki je z obilnim darom prihitel na pomoč. Kot veren kristjan je bil rajnik poseben prijatelj in dobrotnik duhovnikov, ter pogostno zatrjeval: »Kar sem dal duhovnikom, mi je Bog vse obilno povrnil«. Čeprav do vsakega gostoljuben, je vender posebno rad duhovnike sprejemal v svoji biši in je večkrat rekel, da ga posebno veseli, če ga obišče kak duhovnik. Ne le domače duhovnike, temveč tudi tuje je rad vabil na svoj dom. Da, 1. 1883. je celo bogoslovce mariborske povabil, da naj pridejo pri majnikovem izlelu na njegov dom, ter jih je vse, okrog 50, lepo pogostil. Zato je bil znan mnogim duhovnikom naše škofije in gotovo mnogi gospodje, prebravši te vrsticc, ga bodo v pobožni molitvi priporočili usmiljenemu Bogu. Bil je Marolt tudi sicer velik dobrotnik duhovnikov. Posebno domači kaplani so imeli v njem blagega dobrotnika. Oinenim naj le, da jih je poleg drugih dobrot skozi trideset let brezplačno oskrboval z vsemi drvami, kar so jih potrebovali. Zato so tudi k njegovemu pogrebu prišli 4 bivši ruški kaplani, izkazat mu svojo hvaležnost in Ijubczen. Še nekaj naj omenim, kar tudi znači rajnika globoko pobožnost. Kakor vsakega vernega kristjana, vleklo je tudi njega srce tje v središče sv. eerkve, v Rim, kjer stolujejo poglavar sv. cerkve. Ko so 1. 1881. potovali Slovani v Rim, zahvalit se sv. očetu, da so z okrožnico »Grande munus« tako počaslili slovanske rodovo, pridružil se jim je tudi rajni Marolt. Obiskal je razne najznamenitejše božje poti na Laškem, molil na grobu sv. Petra in imel tudi srečo, videti sv. očeta Leona XIII. 0, kako mu je vselcj veselja zažarelo oko in se mu nasmehnila lica, kadar je začel pripovedovati o tej svoji poti! S posebnim veseljem je pravil, da so ga sv. oče celo za ramo prijeli in ogovorili z besedami: >Robustus agi-icola«. — Krepak kmetovalec! — Dosti lepega bi Se imel povedali o rajnem Maroltu, toda hiteti moram h koncu in kočem le še nekaj povedati o njegovi bolezni in smrti. Kakoršno življenje, takšna smrt — uresničilo se je tudi pri njem. Lepo je bilo njegovo življenje, lepa tudi njegova smrt. Bil je rajnik velike, močne postave. Kdor ga je videl pred boleznijo, menil je, da bo še mnogo let učakal. Toda pred par leti je zaeel bolehati in ni bilo več pomoči. Lani v jeseni ga je posebno hudo napadla bolezen in od tedaj so njegove moči pešale. Žlasti hudo ga je mučila bolezen od letošnje velike noči sem. V tem času je kaj veliko trpel. Ce si ga videl, nehote si se spomnil pravičnega Joba v njegovih bolečinah. Toda rajnik je vse voljno prenašal. S prvega je sicer včasih potožil, da mu je težko, ker ne more več za to in ono poskrbeti, pa pozneje je vse izročil v roke božje in le rekel: »Naj se zgodi volja božja!« Tolažbe in moči v hudi bolezni je dobival v molitvi in večkratnem prejemanju sv. zakramentov. In tako je ves udan v voljo božjo zatisnil oči v nedeljo 25. avgusta ob drugi uri zjutraj. Kako je rajnega Mihaela Srnca vse spoštovalo in ljubilo, pokazal je njegov pogreb dne 27. avgusta. Spremilo ga je k zadnjemu počitku sedem gg. duhovnikov, šolska mladina s svojimi gg. učitelji in lahko rečem, cela ruška župnija. Tudi iz sosednih župnij jih je prišlo mnogo, izkazat mu zadnjo čast, da celo več odličnih gospodov iz Maribora, med katerimi smo opazili državnega poslanca Fr. Robiča in deželnega poslanca dr. Radaja. Domači gospod župnik so mu spregovorili na grobu ganljive besede v slovo, pevci pa so mu zapeli dve žalostinki. In sedaj se moramo, čeprav nam trga srce, posloviti se od Tebe, dragi Marolt! V naši žalosli nas le tolažijo besede sv. pisma: »Blagor mrtvim, ki v Gospodu umrjejo; odslej naj počivajo od svojega truda, zakaj njih dela g edo za njimi«. Veliko dobrega si storil v svojem življenju, gotovo ti je sedaj Gospod usmiljen sodnik in obilen plačnik. Počivaj v miru! A. G. Smešnica. Janezek, slab učenec, reče neko jutro materi: »Mati, danes mi prav debele hlače oblecite; danes dobimo šolska naznanila!«