~JJ~ii~lin!ijtu~jle prakse Svet divjega petelina - Smrekovec1 Človek je del narave, zato se do nje ne bi smel obna- šati ošabno in domišljavo, saj z njenim uničevanjem pravzaprav uničuje samega sebe. Vsak obisk narave, opazovanje življenja okoli sebe in njegovo razume- vanje napolnjuje človeka z nevidno energijo. Ko pa se med človekom in naravo stkejo tudi tiste prvobi- tne vezi, je medsebojna simbioza že skoraj popolna. Ljudem, ki to zmorejo, ni potrebo razlagati in dopove- dovati tistega, kar je v živalskem svetu nekaj povsem samoumevnega. Živali natančno vedo, kje je njihov življenjski prostor in le redko posegajo v drugega, pra- vila življenja pa imajo tako ab tako že davno zapisana v svoj ih gen ih. Prelep svet Smrekovškega pogorja, razdeljen med zgornjo Savinjsko, Šaleško in Mežiško dolino, se od Slemena preko Smrekovca, Kernesa, Komna in Tra- vnika razteza vse do Raduhe. To je svet vulkanskih kamenin, izoblikovanih v zaob lj ene kopaste vrhove s položnimi pobočji, razčlenjenimi z globačami in pora- sbmi z obsežnimi sklenjenimi gozdovi. Ti gozdovi nudijo zavetje eni naših najbolj skrivnostnih živali , divjemu petelinu (Tetrao uro gallus L.). Divji petelin že dolgo buri duhove ljudi tako zelo močno, da je števil- nim pomenil navdih za literarne ali likovne stvaritve, drugim je nekaj pomenila le njegova trofeja, tretjim pa je že samo stik z njim prinesel veliko notranjega zadovoljstva. Divji petelin je zares skrivnostna žival, ki jo imajo možnost videti redki, in še to v glavnem le v času paritve, ko je ljubezen močnejša od vsake previdnosti. V Sloveniji, ki je po gozdnatosti druga država v Evropi, živijo predstavniki štirih vrst gozdnih kur: divji petelin, ruševec, belka in gozdni jereb in za vse velja, da so neprilagodljive živali, ki zelo težko prenašajo spremembe v svojem življenjskem okolju in se nanje odzivajo tako, da ga zapustijo. Avtorji filma o divjem petelinu prihajamo iz različ­ nih okolij in poklicev, druži pa nas ljubezen do narave. Kdo ve, koliko ur smo preždeli v različnih skrival iščih, in kdo ve, koliko ur smo nemo preživeli v opazovanju življenja okoli sebe. Marsikdaj smo odkrivali za nas neznan svet, se iz njega učili in ga s pomočjo kamere in fotografskih aparatov zabeležili tudi našim zanamcem. Med potikanjem po skritiJJ kotičkih gozdov so nam pomagali mnogi lovci, tisti pravi, ki vedo, kaj je narava in kaj je življenje v njej. Le pravi ljubitelji narave se v dežju, snegu, mrazu, megli in vročini , podnevi ali ponoči odpravijo opazovat skrivnostni svet narave. 1 Nekoliko prirejen tekst za film o divjem petelinu avtorjev Milana Cerarja, Toma Čonkaša in DamijanaKijajiča 402 "Velikega petelina", kot imenujemo divjega petelina domačini, in ruševca opazujemo avtorji filma že več let skupaj z našimi spremljevalci, med katerimi sta prav gotovo najbolj vztrajna član LO Smrekovec Šoš- tanj , Anton Časl, in član LO Velenje, Marjan Rošer. Za opazovanje tako plašnih živali, kot so gozdne kure, se je treba seveda temeljito pripraviti. Ne samo zato, da bi jih lahko opazovali in posneli, temveč tudi zato, dajili pri njihovem vsakdanjem življenju ne bi motili. To je njihov svet, ljudje smo tu le vsiljivci. V bližini njihovih stalnih rastišč, dostikrat še v snegu, si že zgodaj spo- mladi iz naravnih materialov pripravimo skrivališča ali zaklone, iz katerih potem opazujemo živali, ne da bi jih pri tem vznemirjali. Na pot do zaklonov se ponavadi odpravimo že zvečer, saj se parjenje gozdnih kur začne ob prvem svitu. Noči so v času rastitve še zelo hladne, a so vsi napori in mraz pozabljeni že ob prvem oglašanju ruševca ali divjega petelina. Pomlad je čas novega življenja, ko se narava po dolgi zimi spet prebuja, in čas, ko si večina živalskih vrst spleta gnezda oziroma skrbi za svoj naraščaj in s tem za nadaljevanje svoje vrste. Na območju zgor- nje gozdne meje, v pasu ruševja, s kakšnim osame- lim macesnom ter z zaraščajočimi se pašniki, je svet ruševca, skrivnostne živali, ki jo je največkrat moč videti le v času paritve, ko na sto letnih rastiščih svatuje, piha, gruli, skače in se šopiri. Vsakdo, kije imel srečo opazovati in poslušati ruševca- pri njegovi ljubezenski igri, tega prav gotovo nikoli ne bo pozabil in se bo v njegov odmaknjen svet še vračal. V Sloveniji živi divj i petelin v starejših mešanih in presvetljenih iglastih gozdovih s pritalnim rastlinstvom na nadmorski višini od 1.000 do l.600 m. Smrekovško Divji petelin (Tetrao urogallus) ob jutranjem petju na Smrekovcu (foto: D. Kljajič, glavna nagrada 4. natečaja Mobitei-DOPPS, 2000, z mednarodno udeležbo) GozdV 59 (2001) 9 1 1 1 1 i 1 Iz domače in tuje pogorje po mnenju nekaterih raziskovalcev v začetku tretjega tisočletja predstavlja enega najmočnejših babi- tatov divjega petelina v alpskem prostoru. Življenjsko okolje divjega petelina je odmaknjen o od človekovih bivališč, vendar so številne poti in ceste, pa tudi d.llJgi človekovi posegi v prostor močno ogrozili njegovo okolje. Za eno paritveno območje petelina oziroma rasti- šče je po ugotovitvah raziskovalcev potrebno vsaj 50 ha sklenjenega starega gozda, in ker se divji petelin vsako pomlad vrača na isto rastišče, se bo vanj vračal tudi, če rastišče presekama s cesto ali če posekama drevesa v njem. Vsako opuščeno rastišče pa pomeni krčenje populacije in s tem osiromašenje naravne krajine. Marsikje, kjer je nekdaj živel divj i petelin, so nanj ostali le še spomini , ki se najdejo še v starih lovskih zapisih ali upodobitvah različnih umetnikov. Zahodno obrobje Šaleške doline, zgornja Savinjska in Mežiška dolina oziroma Smrekovško pogorje pa so še vedno območja, kjer ga lahko najdemo. Divji petelin se razmnožuje oziroma rasti od sredine aprila do sredine maja. Petelini se oglašajo z različni glasovi, ki bi jim le težko rekli petje, saj včasih s petjem nimajo nobene zveze. Odrasel samec, ki je še posebej lep ravno v času rastitve, je težak okoli 4 kilograme. Petelin je po glavi čm, čmo ima tudi približno 6 cm dolgo "brado", kot imenujemo šop daljšega perja pod kljunom. Nad očmi ima rdeče obarvano izbo klino, ime- novano roža, sestavljeno iz kožnatih resic, ki je pose- bno razvita v času rastitve. Kljun petelina je močan, zakrivljen in z ostrimi robovi, zato pozimi ob poma- njkanju druge brane z lahkoto ščiplje drobne vejice in popke. Vrat petelina se zdi temno siv, ker so peresa kakor poškropljena z drobnimi čm imi in belimi pikami. Oprsje je pri petelinu kovinsko zelene barve, spodnji del oprsja in trebuh pa pokriva črno-belo perje. Rep je čm in posejan z belimi lisami, ki so po obliki, velikosti in pogostosti pri vsakem pete! inu d.llJgačne in se spre- minjajo s starostjo. z natančnim opazovanjem lahko po tem ločimo peteline med seboj. V predelu ramenskega sklepa ima petelin belo liso, imenovano tudi okence. Noge divjega petelina imajo 4 prste z močnimi krem- plji. Noge, ki so prilagojene za življenje na tleh in na snegu, so močne in zelo primerne za brskanje. Na prstih ima res ice, kij ib pri go litvi, to je vsakoletni zamenjavi petja in obnovi kljuna, krempljev in roževinasti IJ lusk na nogah, ob koncu petja izgubi. Divji petelin se prehranjuje z razl ično hrano ras- tlinskega in živalskega izvora. Pestrost njegove hrane je predvsem odvisna od rastlinskih vrst, ki rastejo v petelinovem življenjskem okolju. Za življenje pete- lina je zelo pomembna drevesna sestava gozda, delež GozdV 59 (2001) 9 gozdnih jas, poraščenih z borovnicami, brusnicami in malinami, ki so njegova osnovna hrana. Pozimi v nje- govi prehrani prevladuje skoraj izključno rastlinska hrana: iglice in vejice iglavcev, spomladi tudi popki listavcev, poleti in jeseni pa borovnice, bmsnice in dmgo jagodičevje. Med živalsko hrano uživa različne žuželke, pajke in zlasti mravlje, pri kebčkih pa v pre- hrani prevladujejo mravlje in njihove bube. Pri preu- čevanju divjega petelina so v njegovem želodcu našli ostanke številillh rastlinskih in živalskih vrst. Pri preba- vilih divjega petelina je zanimivo nesorazmerno veliko slepo črevo, ki ga imajo vse gozdne kure, saj služi to slepo črevo za razkrajanje celuloze in lignina, ki v prehrani divjega petelina pomenita 40 % vse hra!le. Poletje je v hribovitem svetu kratko, jesen s svojo pestro paleto barv pa že nazna1~a bližajočo se zimo. Z zimo prihaja čas, ko so živali v svojem življenj- skem okolju najbolj izpostavljene naravnim plenilcem in seveda vremenskim pogojem, ki so v svetu divjega pete] ina že dokaj ostri. V časih je lahko srečanje človeka in petelina tudi posledica naključja. Kaj občasno, zlasti pozimi, prižene divjega petelina iz odmaknjenih gor- skih predelov v nižino, v urbano okolje, nil1če zagotovo ne ve, na to vprašanje pa bo pravi odgovor verjetno zelo težko ali morda celo nemogoče najti. Divj i petelin spada med naše najbolj občutUive in neptilagodljive živalske vrste, zato je danes zaradi naj- različnejših sprememb, do katerih prihaja v njegovem življenjskem okolju, zelo ogrožen. Razen za podnebne spremembe in za redke primere bolezni je za vse drugo bolj ali manj kriv človek. Ker vedno bolj posegamo v naravo in pri tem opuščamo ukrepe za varstvo in ohranitev redkih in ogroženih živalskih vrst, ta ptič izginja. Sekanje starejših gozdov, številne gozdne ceste, izletništvo in dmge oblike turizma škodijo občutljivim živalskim vrstam, ki se umikajo in včasih celo izginejo. Upamo, da se bo ta čudovita gozdna ku ra ohranila in da jo bomo še dolgo srečevali tudi v naših krajih. Morda bomo s filmom, ki smo ga posneli, k temu pripomogli tudi avtorji filma: Milan Cerar, Tomo Čonkaš in avtor tega prispevka. Življenje pa gre svojo pot naprej . Viri MIKULETIČ, V., 1984. Gozdne kure, Biologija in gospodarjenje.- Zlatorogova knjižnica, Lovska zveza Slovenije, !984. ADAMlČ, M., 1987. Ekologija divjega petelina (Te/rao urogallus L.) V Sloveniji. -Strokovna in znanstvena dela, št. 93, 93 s. ČAS, M. , 1998. Divji petelin in ogroženo živalstvo v gorskem gozdu Slovenije.- Lovec, št. 5, maj 1998, str. 193-199. ČAS, M., 2001. Divji petelin- pokazatelj odnosa do gozda.- Lovec, št. 6,junij 2001, str. 286-289. Damijan Kljajič