280
Ivan Cankar: Noč.
vse se zanj že navdušuje . . . Peša vera, peša nravnost . . . Žalostni so vam ti časi, časi struje te  »moderne«, teh »modernih« pevcev časi! . . Toda kaj bi se jezili, dajte, pijte no, gospoda! Trčimo na zdravje, dragi!
Bog jih živi pevce prave, Bog jih živi ideale, jasne, svetle ideale!« Zazveneli so kozarci, trčili so štirje pivci, dvignili kozarce polne, srkali v se ideale, jasne, svetle ideale . . .
Ivan Sorli,
il
Noč,
X.oč prihaja v mojo tiho sobo; luč umira pred menoj na mizi, v zadnjih iskrah že trepeče
plamen — noč prihaja v moje trudno srce.
In na stenah  vstajajo počasi temne sence z bledimi obrazi, vame gledajo oči globoke, bližajo se mrtve mi roke . . .
Izsušena že so moja lica, in izpraznjena je moja   duša .. . . vse raztrosil sem bogastvo svoje, vse do dna izpraznil svojo dušo —
Zdaj je tukaj  veliki bankrot . . . Luč umira pred menoj na mizi, vame gledajo oči globoke, bližajo se mrtve mi roke.
Ivan Cankar.
L
Resignacija.
a mojo pot ne trosi rož duhtečih —¦ temna in strašna pred menoj leži; cvetovi jasni vsi bi oveneli, v režeče maske bi okameneli smehljaji tvoji sredi te noči.
Oj Anica, vse moje lepe sanje razpadle so že davno v prst in prah; vse, kar sem ti govoril, vse zlagano — pod haljo z biseri in zlatom tkano sem skrival svoje duše blazni strah.
Pred mano hodi smrt s korakom tihim, polaga mi na pot svoj temni prt — in luč umira, moje cvetje vene . . . Oj ne žaluj — odvrni se od mene, ti ljubica — pred mano hodi smrt! . . .
Ivan Cankar.