Po«tnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - JI Grup po Katoliški Uredi lištro in uprava: Ce n a : Posamezna štev. L 20 Gorici , Riva Piazzutta štev. IB Naročnina : Mesečna L 85 Poštno ček. račun: štev. 9-12410 Za inozemstvo: Mesečno L 150 L Leto III. - Štev. 44 Gorica - 1. novembra 1951 - Trst Izhaja vsak četrtek SPOMIN MRTVIH Danes so prenovljena in okrašena z milijoni krizantem pokopališča širom cele naše slovenske domovine, ker je pač spominski dan na naše rajnke. Na tisoče in tisoče naših ljudi, nas vseh, stoji danes ob grobu svojih dragih in se spominja na srečna leta preživeta v njihovem krogu. Na milijone prošenj hiti danes k Bogu, na milijone klicev: usmili se njihovih duš, o Gospod! Kdo izmed nas ne obišče na ta dan domačega pokopališča in ne pošto ji ob nemem grobu svojih dragih, da pomoli za pokoj njihovih duš? Že prejšnje dneve se opaža na pokopališčih veliko vrvenje zaradi čiščenja grobov, a občutki prihajajo na dan šele danes! V duhu sem pri procesiji tudi jaz kot nekoč otrok in gledam g. župnika, ki nam po končani procesiji govori žalostno in pretresujoče o naših dragih pod velikim spomenikom v središču pokopališča. Ob spominu na župnikove globoke besede še opažam solze prisotnih, ki se pa spremenijo v tiho ihtenje, ko zapoje cerkveni pevski zbor žalo-stinke! Še sem pri vas tudi danes moji dragi, tudi danes v duhu klečim zbran v tihi molitvi ob vašem grobu! Tudi danes čujem župnikov govor in pa petje pevcev! Saj to je naša mila domovina, ki nam govori v srcu in ki nas poziva iz grobov naših umrlih, da ji moramo ostati zvesti tudi v težkočah. V tem trenutku ne gre moj spomin samo k umrlim svojcem, temveč tudi k vsem onim bratom, ki so častno umrli in tako izpolnili v težkem trenutku svojo dolžnost do domovine. Oh koliko grobov leži raztresenih širom Slovenije in za katere nihče ne ve! Koliko naših fantov je v njih, ki so padli za pravico, ali pa so padli v prepričanju, da se borijo za pravično stvar! Tudi pri vas sem t; duhu v Kočevskih gozdovih, dragi naši fantje. Saj nihče ne sme do vas, ker pri nas je še vedno tema. Na vas mislim in za vas molim še najbolj, ker ste padli izdani, nikdar premagani! Morda se bo dobila še kakšna zapoznela gozdna cvetlica, ki bo na današnji dan krasila vaš skupni grob, ko nihče ne more do vas? Pa tudi če ne, dovolj so vam solze celotnega slovenskega naroda, ki r okovih moli za vas, in za rešitev naše domovine! Moj spomin gre tudi k bratom v tujini. Tu dan jim je še najbolj žalosten, ker se spomnijo na svoje drage rajnke, ki jih ne morejo obiskati in počastiti na domačem pokopališču. Njihove molitve in vzklike čuje samo nebeški Oče in jih prav gotovo sprejme z velikim zadoščenjem. ker ve, da prihajajo od pripadnikov naroda, ki je veliko poizkusil. Koliko naših ljudi v tujini misli na ta dan s strahom v srcu na možnost, da bi njihovi pozemeljski ostanki počivali kdaj v krajih, kjer se sedaj nahajajo! Mislim, da je na ta dan njihova najbolj goreča želja, da bi se to nikdar ne zgodilo. Tudi če bodo umrli v tujini, njihovi zemeljski ostanki bodo vendarle počivali v domovini, v senci cipres domačega pokopališča! Ko pri nas ne bo več rdeče tiranije, bomo poiskali vse kosti naših in jih popeljali v našo svobodno domovino, da bodo počakali vstajenja dan skupno z vsemi svojimi dragimi od katerih so bili V življenju nasilno odtrgani. »Ko ho vstala ir viharja, bratje dragi, ilata zarja, o tedaj mi - žalni avatje, - bratje dragi, tihi bratje -pridemo vas počastit.« -o -ja Zasedanje OZN v Evropi V kratkem se bo začelo letošnje zasedanje Združenih narodov v Parizu. Nekateri ministri so že na poti v francosko prestolnico, drugi pa bodo kmalu prišli. Letos bodo Združeni narodi zasedali v Evropi, da tako pokažejo tudi na zunaj svojo neodvisnost, ker bi se sicer zdelo, če bi vedno zasedali v Ameriki, da so ameriška ustanova. Delo, katero čaka delegate v Parizu, je dolgo in mučno. Računajo, da bodo srečni, če ga opravijo do januarja prihodnjega leta. Posebno važna, a obenem zamotana zadeva bo ureditev korejskega spora, kontrole nad a- tomsko energijo in pa sprejem novih članic med Združene narode. Človeštvo stavi velike upe v to novo mednarodno organizacijo. To se je posebno pokazalo pretekli teden, ko so praznovali šesto obletnico ustanovitve OZN v San Franciscu. Tega dogodka so se spomnili bolj ali manj vsi odgovorni državniki in vsi vodilni časopisi v svetu. Nekateri so delali statistiko o uspehih Združenih narodov; drugi so razglabljali o tem, kaj bi morali še storiti, da bi postali bolj učinkoviti; tretji so se udajali lepim sanjam, kako bo prijetno na svetu, ko bodo vsi narodi nele sprejeli in podpisali listino Združenih narodov, temveč se je bodo tudi resnično držali. Vse to se lepo sliši in bere. Toda sv. oče je že v svoji prvi encikliki leta 1939 opozoril svet, da bo prišla prenovitev sveta iz prenovitve človeških nravi. Ljudje naj se moralno poboljšajo, potem bodo tudi Združeni narodi mogli vršiti svoje visoko poslanstvo, ki so si ga zastavili. Atomski poizkus v Nevadi Ameriška komisija za atomsko energijo je 28. oktobra poizkusila v kraju Las Vegas v Zvezni državi Nevada novo atomsko orožje. Eksplozija je bila silovita. Na daljavo 150 km., se je videlo v trenutku eksplozije dvigati proti nebu kratek blisk in potem gost atomski oblak, ki se je bliskovito dvignil v ogromne višave ter se kmalu razpršil. Nastala atomska megla je imela kot običajno obliko gobe. Ne ve se še kakšno naj bi bilo to na nove poii-kušeau aromsfco crtžje. To je drugi poizkus atomske eksplozije na istem mestu. Zdi se, da niso pri teh poizkusih uporabili ne zemeljskih čet ne živali sploh. Po angleških volitvah Dne 25. oktobra so bile volitve v parlament na Angleškem. Vršile so se predčasno, ker prejšnja laburistična vlada ni imela več potrebne večine v poslanski zbornici. Ko je Attlee razpisal nove volitve, je upal, da bodo ali laburisti ali konservativci dosegli pri novih volitvah razmeroma veliko večino, tako da bi sestava nove vlade in vsled tega tudi vodstvo države ne bila pretežka zadeva. Toda izidi volitev so dali sicer več poslancev konservativcem, ali njihova večina je tako pičla, da bodo čez nekaj časa v istih težavah kot so bili prej laburisti. Imajo namreč le 19 poslancev večine. Kljub temu so dobili kot najmočnejša stranka mandat za sestavo nove vlade. Stari 77 letni Churchill je tako postal zopet ministrski predsednik. Poleg tega si je pridržal tudi obrambno ministrstvo, katero je vodil že med drugo svetovno vojno in pripeljal srečno do zmage. Ko je Churchill zvedel za zmago svoje stranke, pravijo, da je bil zelo nasmejan ter da je dejal: »Težave sedanjega trenutka so velike, ali prebrodili smo jih že tudi večje.« Na svoje mesto je torej minister Churchill stopil z optimizmom in s cigaro v ustih. Upajmo, da ga ne ta ne oni ne bosta pustila na cedilu. Svoje sodelavce si je izbral iz vrst onih mož, ki so mu pomagali že med vojno. Zunanji minister je postal Eden, ki je imel to službo tudi prej od leta 1940 do 1945. Zmaga konservativcev v Angliji je nekatere zmedla, posebno pristaše socializma, ki so menili, da bo po šestih letih socializma v Angliji velika večina Angležev volila socialiste. Izidi volitev so pa 'jfirav tako neljubi nasprotnikom socializma, ker bi bili rajši videli odločnejšo zmago konservativcev. Nekaj so pa angleške volitve pokazale, to nam- reč da Angleži kompaktno odlanja-jo komunizem. Ti slednji, ki so imeli že svoje poslance v parlamentu, so pri zadnjih volitvah leta 1950 dobili še sto tisoč glasov, letos pa so nabrali komaj kakih 20 tisoč. V tem oziru so Angleži res lahko v zgled vsem ostalim evropskim narodom, ki v svoji nespameti še vedno malikujejo pred komunističnimi sistemi. Da bi povečal svojo šibko večino, je Churchill hotel poklicati v vlado tudi zastopnika liberalcev, čeprav so dobili ti slednji le šest poslancev. Vendar bi se z večino 24 poslancev lažje vladalo nego z devetnajstimi. Toda liberalci so sodelovanje odklonili, čeprav so obljubili, da bodo v parlamentu podpirali vlado. Glede bodoče Churchillove politike, si težko kdo upa kaj prerokovati. Zato bomo tudi mi rajši počakali, kaj bo začel, da ga bomo sodili. Nova mirovna sleparija V Zagrebu se je v preteklem tednu zbralo okrog 150 delegatov iz 23 držav na zborovanju za mir. Zborovanje je sklicala in pripravila jugoslovanska KP, ki je nanje poslala tudi najštevilnejšo delegacijo z Mošo Pijadom, Josipom Vidmarjem in Andrijo Štamparjem na čelu. Udeleženci so bili razni predstavniki levičarskih skupin, predvsem iz Amerike, Francije, Anglije, Italije in Zahodne Nemčije. Bila je to precej pisana družba, ki jih je družilo predvsem eno, vera v zmago materializma in socializma, kakor ga je oznanjal Marks. Prišli pa so zato, da zborujejo za mir, kot so sami rekli, nam pa se zdi, da so prišli zato, ker jih je Tito povabil, da izrazijo simpatije do »titoizma«. Tako vsaj so izvenele končne resolucije, ki so bile zasnovane tako, kakor se glasi trenutna titovska zunanja in notranja politika. Izmed Italijanov je nastopal na kongresu tudi Ferruccio Parri, bivši ministrski predsednik in voditelj akcijske stranke, ki ni pozabil pohvaliti titovski socialistični sistem. S tem se je Parri silno zameril italijanskim nacionalistom. Ameriški kongres pozna Jugoslavijo Charles J. Kersten, zvezni kongresnik iz države Wisconsin, je imel pred odborom za zunanjepolitične zadeve dolg pojasnjevalen govor, iz katerega je razvidno, da je ameriški kongres dobro in pravilno poučen o dejanskem stanju v Jugoslaviji. — Na tem mestu bomo navedli samo najvažnejše ugotovitve njegovih izvajanj, ki jih je prevzel iz kongresnega zapisnika Odbor za svobodno Evropo v New Yorku. — Med drugim je kongresnik Kersten dejal: »Predlog, da pomagamo Jugoslaviji, zahteva dolg in resen študij zaradj dejstva, da vlada Tito v Jugoslaviji s pomočjo policije in oslanja svojo oblast na nasilje in terorizem. Postavlja se sledeče vprašanje: Ali smo v svojem stremljenju, da zavarujemo svoje ameriško ljudstvo, moralno upravičeni, da pomagamo temu tiranskemu režimu. Ne smemo pozabiti, da v svoji dolgi zgodovini jugoslovansko ljudstvo še nikoli ni bilo pod hujšim terorjem, kot vlada sedaj v Jugoslaviji. Režim, ki je ta teror vpeljal, je nastal in se razvil tudi s pomočjo Združenih držav. Amerikanci bomo nekoč dajali Bogu Stvarniku odgovor za vlogo, ki smo jo igrali, ko smo pomagali ustoličiti to strahovlado nad jugoslovanskim ljudstvom. — Nobenega moralnega opravičila nimamo, da pomagamo Titu v okviru predloženega zakonskega načrta, ako mu s pomočjo, ki jo dajemo njegovemu režimu, pomagamo, da se drži na oblasti in zmanjšujemo možnost, da bi se kdaj vrnile jugosl. ljudstvu njegove naravne pravice in svoboščine. To je čista resnica, ki se ne ozira na to, koliko bi mogla ta pomoč koristiti Ameriki. Mi ne smemo plačevati svoje varnosti s pravicami in svoboščinami jugoslovanskih ljudstev. Tudi najlepši nameni ne opravičujejo uporabe nemoralnih sredstev. srčnim nasiljem in se ne ozira na odpor jugoslovanskega ljudstva. »Dokler ima Tito za seboj Ameriko, ki ga financira, mu ni treba biti mar posledic svojih komunističnih fantazij in posledic svojega terorističnega vladanja. V tem oziru je silno zanimivo to, kar piše »Basler Naclirichten« dne 2. novembra 1950: »Ni res, če kdo trdi, da more Jugoslavija izbirati samo med Titom in Moskvo. Iz-bera je samo ena in ta se imenuje: svoboda zasužnjenim narodom !..« »Mislim, da nihče ne. ve, kakšne so alternative v Jugoslaviji. Težko je reči, kaj bi moglo priti po zlomu Titovega terorja. Morda Stalin... morda svoboda za ljudstvo s Titom ali brez njega. Vprav zato, ker ne vidimo jasno, moramo biti skrajno previdni, da ne podaljšujemo suženjstva jugoslovanskega ljudstva, ko Titu pomagamo. Mislim, da hi morala naša vlada vezati pomoč, ki jo daje Titu, na nekatere pogoje, ki bi jugoslovanskemu ljudstvu garantirali več svobode v izvajanju svojih osnovnih pravic. Šele takrat bi dobil zagotovilo, da je naš postopek moralno opravičljiv. Danes se vsi dobro zavedamo, da smo dajali med vojno Stalinu vse, kar je od nas zahteval, ne da bi mi postavljali kakšna vprašanja ali zahtevali izpolnitev kakih pogojev. Vdajali smo se brezizgled-nim upom, da bo znal morda sam od sebe ceniti našo podporo, ki smo jo dali v duhu prijateljstva, in da bo pripravljen z nami sodelovati. No, med tem smo odkrili, kako bedasto je bilo naše ravnanje, s komunističnimi diktatorji. Zato: ne ponavljajmo istih napak! Ni prav, če jemljemo pomoč, ki smo jo z zakonom od decembra 1950 sklenil dati Jugoslaviji, za opravičilo gospodarske in vojaške pomoči, ki jo Titovemu režimu sedaj dajamo. Takrat je bilo vprašanje, ali naj pomoč pošljemo v živežu, da preprečimo splošno lakoto jugoslovanskega ljudstva. Naša odločitev, da pomagamo, je bila najbrž pravilna, ker so bila v nevarnosti življenja in zdravja ljudi. Danes v Jugoslaviji ni lakote. Zato pa je naša dolžnost, da se prepričamo, preden kaj pošljemo, če imamo moralno opravičilo. Prav tako moramo ugotoviti, ali bo imelo ameriško ljudstvo od te pomoči kakšno korist. Državno tajništvo trdi, da sta v Jugoslaviji samo dve izberi: — Tito ali Stalin in da bo Stalin prevzel oblast, ako Tito pade. Zato podpirajmo Tita! To je zgolj domneva, ki lahko drži, ali pa tudi ne. Takšna možnost ni dokazana in je vprašanje, če se sploh da dokazati. Ako pa gornja domneva ne drži in ni res, da bi Titovemu terorističnemu režimu moral slediti Stalinov, ampak bi mu sledila vlada, ki bi spoštovala osnovne svoboščine ljudstva, nimamo prav nobenega opravičila, da Titu pošiljamo pomoč.« »Jugoslovansko ljudstvo se danes bori proti Titu na način, ki mu je edini v sedanjih okolnostih še ostal. Jugoslovani nočejo za ta režim pridelovati, manj sejejo, manj obdelujejo, z delom ne hite. Mi bi storili nekaj, kar je popolnoma v nasprotju s tem, kar dela jugoslovansko ljudstvo, ako bi sedaj podprli Tita in mu pomagali iz njegovih težav, ne da bi mu postavili kakih pogojev. S tem bi lajšali Titu ono gospodarsko breme, ki mu ga hoče jugoslovansko ljudstvo povečati. Borba ljudstva na gospodarskem polju bo Tita morda le prisilila, da bo še bolj popustil ,naša pomoč pa bi mu dala samo nova sredstva, da nadaljuje s svojim brez- Italijanski proračun odobren V senatu in parlamentu dokončujejo te dni debato o državnem proračunu za tekoče finančno leto 1950-1952. Pri tem je prišlo do ostrih kritik, posebno ko je govoril minister Scelba. Ministru očitajo predvsem, da so razni policijski inšpektorji imeli tajne zveze, s sicilijanskimi roparji, posebno z znamenitim Giulianom. Kljub temu so tako v senatu kakor v parlamentu odobrili proračune vseh ministrstev. Poleg procesa zoper sicilijanske roparje v Viterbu se trenutno vrši drug velik proces v Lucci zoper skupino partizanov, ki so obtoženi, da so umorili in mučili februarja 1945 skupino italijanskih prostovoljcev v planini Porčinj v Benečiji. Partizani so bili v službi IX. Korpusa in so kot taki tudi izvršili omenjeni zločin. Sami se zagovarjajo, da je bilo to vojno dejanje ter da so nastopili zoper ozopovce, ker so li imeli zveze z okupatorjem. Vsekakor je to težko dokazati, do-čim je izpričano, da so garibaldinci svoje žrtve mučili. Okrog tega procesa pa so navezali še vrsto drugih obtožb, zlasti da so obtoženi garibaldinci bili v službi tuje velesile (Jugoslavije) in da so delali za odcepitev obmejnih pokrajin od Italije. Zato je ves proces zavzel povsem politično lice ter sodijo na njem bolj kot obtožene garibaldince titovske partizane. Jugoslavija je zaradi tega procesa že vložila pritožbo v Rim, ali do sedaj brez uspeha. Med raznimi pričami za ta proces so zaslišali tudi videmskega nadškofa msgr. Nogaro. Mednarodna zaičita živali Za to vprašanje se je začela zanimati tudi Zveza narodov, ki je priključila k svojim organizacijam tudi mednarodno zvezo za zaščito živali, ki ima danes svoj sedež na Holandskem. Sedaj je upanje, ds bo v doglednem času tudi v Italiji prenehalo nesmiselno trebljenje ptic. Sirta 2. Petindvajseta nedelja po binkoštih Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 8, 23-27) Tisti čas je stopil Jezus v čoln in z njim so šli njegovi učenci. In glej, nastal je na morju velik vihar, tako da so čoln zagrinjali valovi — on je pa spal. In pristopili so učenci, ga zbudili in rekli: Gospod, reši nas, utapljamo se. — In Jezus jim reče: Kaj ste boječi, maloverni? — Tedaj vstane in zapove vetrovom in morju — in nastala je velika tišina. Ljudje so se pa začudili in so govorili: Kdo je ta, da so mu pokorni vetrovi in morje? * Naše življenje se prav laliko primerja vožnji po morju. Včasih je vožnja mirna, še večkrat pa je razburkana. Izpostavljeni smo mnogim viharjem. V ladjici zbrani apostoli so bili iz različnih družin. Vse je pretresal velik vihar. Nišo ga sami zakrivili. Med našimi družinami pa nastane večkrat vihar zavisti, jeze, obrekovanja in opravljanja. In tem viharjem sledi neznosno življenje v sovraštvu. Mnogo nepotrebnih prepirov je zaradi različnega političnega gledanja. Eden hoče biti za Tita, drugi za Stalina, tretji za kaj drugega — in je trajen prepir. Kakor da ho Bog nekoč vpraševal, ali si držal z enim ali z drugim. Bolj malo se pa vprašujejo za to, kar je res važno; ali sem za Boga, ali šem proti njemu. To bo odločalo večnost vsakega človeka. Jezus v takih razmerah spi. Zakaj? Zato ker se zanj ne zmenijo. Ne menijo se za božjo postavo. Ne živijo po božji postavi, ampak po trmi. Vsak hoče imeti prav in posluša le eno plat zvona in ta plat zvona oznanja vedno sovraštvo. Kaj je potrebno? Apostoli so ho- teli najprej sami premagati vihar in pripeljati ladjico v pristan. Niso uspeli. Obrniti so se morali do Jezusa. On je pa v hipu pomiril vse viharje. Tudi mi ravnajmo podobno. Najprej se sami trudimo, da ne bomo povzročali sporov in prepirov. A samo naš trud bo premalo. Jezusa moramo zbuditi. Po njegovih napovedih moramo urediti življenje. Trudimo se, da bomo vedno držali z njim in bo takoj odpadlo veliko nepotrebnih prepirov in težav. Varovati se moramo tudi zamerljivosti. Vsakemu se kdaj zgodi, da koga razžali, zato mora tudi sam potrpeti z drugimi. Če se bomo tega zavedali, bomo laže potrpeli. In končno, pogled-na križ naj nas uči odphščanja. Jezus je odpustil naj-večje krivice. Učimo se od njega in ga posnemajmo. Morda bo vkljub temu večkrat življenje viharno, toda ker bomo imeli Jezusa ob sebi, nam ti viharji ne morejo škodovati. NEDELJSKA MOLITEV O BOG, KI VEŠ, DA V TOLIKIH NEVARNOSTIH ZARADI ČLOVEŠKE SLABOSTI NE MOREMO ZDRŽATI, DAJ NAM DUŠNO IN TELESNO ZDRAVJE: DA TO, KAR ZA SVOJE GREHE TRPIMO, S TVOJO POMOČJO PRE-NESEMO. Koledar za prihodnji teden 4. novembra. NEDELJA. 25. pobinkošt-na; Karel Boromej, škof. 5. PONEDELJEK. Zaharija. 6. TOREK. Lenart, opat. 7. SREDA. Janez Gabrijel, mučenec. 8. ČETRTEK. Bogomir, škof. 9. PETEK. Teodor (Božidar), mučenec. 10. SOBOTA. Andrej Avelinski, spozn. Položaj madžarskih katoličanov Položaj madžarskih katoličanov se vslcd vedno hujšega pritiska komunističnih oblasti na madžarske škofe vedno bolj slabša. Komunisti stremijo za tem, da bi spravili na vsa vplivna cerkvena mesta duhovnike, ki pripadajo k tako zvanemu »gibanju duhovnikov pristašev miru«. Priznati moramo, da se jim je ta načrt v glavnem posrečil. Vsi sedanji generalni vikarji (namestniki škofov) in kanclerji (voditelji škofijskih uradov) so pristaši tega pro-ticerkvenega gibanja. V cerkvenem oziru je razdeljena Madžarska na enajst škofij in na štiri apostolske administrature; te zadnje so ostanki škofij, ki so prišle zaradi prve in druge svetovne vojne pod druge države. Od enajstih generalnih vikarjev jih je sedem vsilila komunistična vlada potom Državnega cerkvenega urada, ostali pa uživajo tako in tako zaupanje vlade, ker so včlanjeni v imenovano duhovniško gibanje. Škofijski kanclerji pa so bili vsi razen enega imenovani oziroma vsiljeni od vlade. Kako pa je prišlo do tega nad vse žalostnega stanja? Da na kratko odgovorimo: s prevaro in pritiskom. Med procesom kaloškega nadškofa so zaprli komunisti štiri škofe in sicer: ostrogouskeg« apostolskega administratorja, vacovskega, stolno-beligrajskega in vesprimskega škofa. Obenem so sporočili tem štirim zaprtim škofom kakor tudi ostalim, ki so bili konfinirani v svojih škofijskih dvorih, da bodo vsi skupaj uradno odstavljeni, ako ne bodo prisegli zvestobe republiki in ako se ne bodo obvezali, da ne bodo ovirali progresivnih duhovnikov v njihovem delovanju. Ta pritisk na zaprte in konfinirane škofe je dosegel svoj namen. Že 27. jun. je ostro-gonski administrator Harnves poslal predsedniku vlade pismo, v katerem zagotavlja zvestobo in lojalnost sedanji vladi. Ta korak oatrogon-skega apostolskega administratorja mor pritirajo dan za dnem nove duhovnike, katerih največji zločin je la, da so branili praviee sv. Cerkve in človeške osebnosti. Madžarski katoličani ljubijo svoje škofe in to tem bolj, ker vidijo, kako so bili ti tako bridko prevarani, ponižani in od svojih lastnih duhovnikov izigrani in od katerih so štirje še vedno zaprti (Mindszenty, Groesz, Miszle-nyi in Kisberk), medtem ko so o-stali škofje brez vsake oblasti. Temne so strani, ki jih piše zgodovina ogrskega katoličanstva. To so strani polne podlega izdajstva premnogih duhovnikov, a poleg teh strani je vse polno strani, ki so popisane s zlatimi črkami zvestobe do Boga in do Kristusove cerkve, pa tudi pravega mučeništva na Stotine duhovnikov in na tisoče kotoliških laikov, ki hirajo in umirajo po zaporih in koncentracijskih taboriščih. Žrtve in trpljenje teh zvestih sinov katoliške cerkve so porok, da bodo tudi madžarskim katoličanom zasijali prej ali slej lepši in boljši časi. Iz življenja Cerkve Proslava kalcedonskega cerkvenega zbora V četrtek so v Rimu v veliki dvorani »Auditorium« proslavili 1.500 letnico kalcedonskega občnega cerkvenega zbora. Proslavo je otvoril msgr. Ottaviani, nakar je pevski zbor rimskega radia zapel Reficejev »Tu es Petrus«, Slavnostni govor je imel armenski kardinal Gregor Peter XV. Aga-gianian, ki je govoril o kalcedonskem cerkvenem zboru ter o primatu rimskega papeža, ki je prišel ravno takrat do tako izrazite veljave. Omenil je tudi nevarnosti, ki so pretile takrat krščanskemu svetu od strani Hunov, ter jih primerjal z nevarnostmi, ki pretijo s strani sedanjega brezboštva. Pozval je razkolniške kristjane k povrnitvi k Petrovi Cerkvi, v kateri bodo lahko ohranili vse svoje legitimne tradicije in cerkvene obrede. Ob koncu proslave so poslušali udeleženci pozdravne besede sv. očeta, ki jih jim je poslal po radiu iz Caštel Gandolfa. Ob priliki te proslave so otvorili v avditoriju mogočne orgle, ki imajo pet klaviatur (igralnikov), 150 pojočih registrov in 14.000 piščalk. Barva registrov se razteza od baročne dobe do najnovejših časov. Trije novi svetniki Na misijonsko nedeljo je proglasil sv. oče tri nove svetnike, od katerih je bil eden škof, drugi duhovnik, tretji navaden kapucinski brat. Prvi je Anton M. Gianelli, doma z Vzhodne Riviere, ki se je že kot seme-niščnik odlikoval ne samo po pridnosti in talentiranosti, ampak tudi po visokem nravnem življenju. Ko je postal duhovnik, je deloval nekaj let kot učitelj in profesor, nakar je postal nadžupnik v Chiavariju, kjer je vršil z velikimi uspehi dušnopastir-sko delo in kjer je ustanovil poseben zavod Marijinih hčera za rešenje duš potom dobrodelnosti. Ta ustanova, ki šteje dandanes 130 redovnih hiš, je zelo razširjena po raznih državah, posebno pa v Južni Ameriki. Leta 1837 je bil Gianelli imenovan za škofa v Bohbiju, kjer je ustanovil red »oblatov sv. Alfonza«. Umrl je v Piacenzi 1846 leta. Drugi, ki je bil proglašen za svetnika, je Franc Ks. M. Bianchi, duhovnik barnabit. Njegovo glavno delovanje se je vršilo za časa francoske revolucije v Neaplju. Zaradi svojega vnetega dušnopastirskega delovanja si je zaslužil naslov »neapeljskega apostola«. Umrl je v Neaplju 1915 leta. Tretji, ki je bil povzdignjen do svetniške časti, je Ignacij da Laconi. Rodil se je in tudi živel na Sardiniji. Bil je iz kmetske družine in nepismen. Vstopil je v kapucinski red, kjer je kot kapucinski brat opravljal razna dela. Od 1741 dalje je pobiral milodare po mestu Cagliari, pri čemer je razvijal nad vse uspešno delo med reveži in grešniki. Odlikoval se je v zatajevanju, ponižnosti in ljubezni do bližnjega. Zadnja leta svojega življenja je moral poleg slepote prenašati še razne druge nadloge. Umrl je 1. 1781. je privedel do tega, da je celokupni episkopat podal podobno izjavo ter priznal komunistom naklonjeno duhovniško gibanje. Da, prišlo je 21. julija celo do slovesnega sprejema v eni izmed parlamentarnih dvoran in do slovesne prisege zvestobe in lojalnosti madžarski republiki vpričo predsednika prezidija Ronaia Sandorja. Madžarski škofje so se torej v izogib hujših posledic vdali in na prvi pogled se je celo zdelo, da so zadobili s tem popolno prostost delovanja, v resnici pa so si sami izpodkopali svojo oblast. Pokazali so sicer s tem svojo dobro voljo, da hočejo živeti s sedanjim režimom v miru, toda komunistični režim je njihovo dobro voljo temeljito zlorabil . Od tega časa dalje je začel režim vsiljevati škofom komunistični vladi naklonjene generalne vikarje in škofijske kanclerje, ki so šli takoj na delo ter uprizorili med madžarsko duhovščino pravo čistko. Cerkvi in škofom zveste duhovnike so začeli odstavljati, na njihovo mesto pa imenovali tako zvane »progresivne« duhovnike, ki so pravi propagandisti raznih komunističnih načrtov in ustanov. Duhovnika, ki hi se upal kritizirati delovanje teh vsiljenih generalnih vikarjev, ne naznanijo višji cerkveni oblasti, ampak komunističnim oblastem kot sovražnik« ljudstva in nepoboljšljivega reakcionarja. Škofijske pisarne so postale državni uradi ter centri pro-tiduhovniške špionaže. Generalni vikarji se za svoje škofe sploh ne zmenijo, ampak jih v njihovem delu eelo avirajo, tako da so ti faktično brez vaake oblasti. Kljub vsem tem žalostnim razmeram madž. katoličani niso obupali, ampak so se tem tesneje oklenili svojih duhovnikov. Njihove misli romajo v koncentracijska taborišča v Kunmadar, Kečkemet, Kaločo in v Nagismand, kjer trpi in umira ■« stotine njihovih duhovnikov in ka- (Nadaljevanje in konec) V nedeljo 7. oktobra je sprejel kongre-siste na Kapitolu rimski župan. V ponedeljek so si udeleženci ogledali nov katoliški film, La Senora de Fatima, angleški »Ecoe bomo« in francoski Naravni izvor apostolata. V sredo je ital. vlada pripravila v državni operi za kongresiste slovesno predstavo Verdijeve Missa de Re-quiem. Predsednik vlade De Gasperi pa je osebno sprejel predsedstvo zborovanja, medtem ko se je predsednik ital. skupščine Gronehi enkrat osebno udeležil zborovanja. V četrtek popoldan so se vršili izleti v rimsko okolico. Ital. katoliška akcija je pripravila posamezne sprejeme, zadnjega na Angelskem gradu za medsebojno zbližanje in spoznavanje. PRI SV. OČETU Po zaključku kongresa je sv. oče sprejel vse zborovalce v posebni avdienci v Vatikanski palači. Prišel je posebej za to priliko iz Castel Gandolfo in imel na zbrane globok govor v francoščini. Poudaril je predvsem nujno potrebo laičnega apostolata, h kateremu srno vsi katoličani poklicani kot člani skrivnostnega Kristusovega telesa. Apostolat mora upoštevati in zajeti vse panoge zasebnega in javnega življenja. Čeprav je KA v apostolatu gotovo najvažnejša in prva, moramo ceniti tudi trud posameznih apostolov, n. pr. danes v zatiranih deželah, ko si prizadevajo reševati v svojem okolju duše za Boga. Pozabiti ne smemo važnosti evharistične akcije, dalje se moramo varovati malenkost-nosti in ekskluzivizma ter omogočiti svoboden razmah laičnega apostolata v vse smeri, a v harmonični povezanosti in koordinaciji dejavnosti. Hierarhija je tista, ki koordinira apostolat in je laik sodelavec pri hierarhičnem apostolatu svojega škofa, a med duhovnikom in laikom mo-rajo vladati čimprisrčnojši medsebojni odnosi, da bo pravilno usmerjen apostolat rodil čimveč duhovnih sadov. Laični apostolat že po svoji naravi tudi nujno vpliva na področje političnega življenja, ker je politika le skrb za javni blagor ljudstva in je tega nemogoče ločiti od vloge Cerkve in katoličanov pri duhovnem vodstvu narodov. Oboje »e prepleta in katoličanom nikakor ne sme biti vseeao, kakšni zakoni o šolstvu, poroki itd. se v življenjn narodov določajo. In čeprav KA ne more biti častni gostje in opazovalci: akademiki iz Španije; izobraženci in apostolski delavci iz Trsta, Holandije ih Kitajske. Vsi polni načrtov in iskrenih želja, da bi mogli posredovati čimveč prejetih duhovnih in ideoloških dobrin v teh dneh čim širšemu krogu slovenskih apostolov, raztresenih po vsem svetu in polni želja, da s svojim skromnim žrtvovanjem in trudom pomagajo uresničevati s kononikom Cardijnom krščanski ideal svetovnega miru in buditi v množicah zavest odgovornosti katoličanov na prelomnici stoletja in zgodovine. Polagoma bodo slovenski udeleženci kongresa vsaj v glavnem popisali posamezne etape kongresnega dela, ker je bilo zaradi razsežnosti akcij nemogoče udeleževati se istočasno raznih sestankov, in bo vsak pisal o tem, kar je slišal na področju, kjer je potek osebno zasledoval in sodeloval pri njegovem delu. PRO DEO 15. oktobra so se vršila še razna zborovanja mednarodnih katoliških organizacij, med temi je zelo važna Pro Deo, kjer so se kongresisti posebej porazgovorili o mednarodnih vprašanjih. Potek kongresa je vse udeležence prepričal, da moramo začeti tudi katoličani nujno z akcijo širokega formata, ki naj pospeši pokristjanjenje sveta; omogoči naj Cerkvi zmago povsod, kjer velike svetovne organizacije kot OZN in UNESCO z milijardami pričenjajo graditi z vsemi pripomočki moderne znanosti nov svet, kajti ta svet bo usmerjen proti nam, če ne bomo uspeli postaviti svoje katoliške strokovnjake v vseh panogah na vodilna mesta v mednarodnem življenju. Ob prvem svetovnem kongresu laičnega apostolata Ves katoliški svet zastopan v avditoriumu palače papeža Pija X. politična organizacija, mora nujno po posameznih članih nadnaravno usmerjati tudi skrb za javni blagor ljudstva to je politično življenje. RESOLUCIJA IN ZELJE KONGRESA Zborovanje je sestavilo jedrnate resolucije, ki naj doprinesejo svoj delež h gradnji novega sveta: 1. Poziv vsem katoličanom sveta k večjemu prizadevanju za utrditev in porast laičnega apostolata in h borbi za zmago krščanskega idealizma nad življenjskim materializmom. 2. Klic katoličanom in vsem ostalim kristjanom k pripravi nove mednarodne družbe, ki bo res človeška. 3. Nujno povabilo katoličanov k molitvi za žrtve verskega preganjanja. 4. Delo za zedinjenje vseh krščanskih cerkva v katoliški Cerkvi. 5. Prošnja »Združenim narodom« za internacionalizacijo Jeruzalema in Svete dežele. 6. Klic vsem, ki so dobre volje, naj pomagajo reševati tako pereče begunsko vprašanje. POSEBNA BELA KNJIGA, ki bo izdana od kongresnega vodstva, bo vsebovala kratke življenjske oznake katoliških mučencev po vsem svetu, ki so padli kot žrtve komunizma. O kongresu in njegovem delu pa bo izšla v celoti vsa tvarina v posebni knjigi, ki bo gotovo za vse laične apostole in cerkvene asistente bogat priporočnik. Naroča se pri kongresnem tajništvu na Via Conciliazione - Palazzo Pio za predplačilo 2500 lir ali 4 USA dol. MOLITEV ZA NADŠKOFA STEPINCA Hrvatska skupina je med kongresom izdala lično kratko brošuro o nadškofu Stcpincu in jo razdelila med zborovalce z njegovo sliko vred. V cerkvi sv. Hieronima se je vršila H. 10. ob petletnici njegove obsodbe verska spominska Svečanost s precejšnjo udeležbo kongresistov. IN SLOVENCI Kot vsi preganjani narodi tudi mi nismo mogli poslati na kongres svetovne narodne delegacije. Vendar so sc ob msgr. Jagodicu iz Avstrije, asistentu p. Prešernu, dr. Robiču in g. Iskjri iz Rima zbrali delegati. Prošnja v litanijah Po razglasitvi verske resnice o Marijinem telesnem vnebovzetju, imamo novh prošnjo v litanijah: Kraljica vnebovzeta, prosi za nas. Sedaj smo zvedeli, da sta oba slovenska škofa, ljubljanski in mariborski določila, da se ne reče, vnebovzeta ampak, Kraljica t> nebesa vzeta. Razlaga pravi, da je tak izraz bolj točen, bolj pravilen in našemu ljudstvu bolj razumljiv. Na Tržaškem in Goriškem smo doslej splošno molili: Kraljica vnebovzeta. Za nas ne veljajo določila drugih slovenskih škofij. Vendar pa se le zdi, da bi se tudi mi ravnali po splošni skupni molitvi. Vse javne molitve v naših molitvenikih so za vse Slovence povsod enake. Naj bi veljala enakost tudi v litanijah. Zato svetujemo, da se povsod uvede enaka molitev tudi v litanijah. Če je zg to potrebno posebno krajevno škofijsko odobrenje, naj nam ga naši gg. dekani izposlujejo. Mi želimo le, da je molitev za ves narod enotna. Hvaležnica Po deželi obhajamo v teh tednih hvaležni«) ali zahvalno nedeljo. Bogu se s slovesno službo božjo zahvaljujemo za sadove zemlje. V nekaterih krajih je to izredno velik praznik, zlasti še tam, kjer za obhajajo skupno z praznikom Kristusa Kralja. V septembru in oktobru zlasti v vinorodnih krajih okrog velikega mesta gorečnost zelo popusti in nedeljska masa j>' slabo obiskana. Dve tri nedelje imajo ljudje delo z grozdjem in moštom. Ker so gospodarji povečini tovarniški delavci, zato -ko-ro ne moremo imeti tega trgatvenega dela za hlapčevsko delo. Pa pride spet izredni praznik, hvaležnica, in ljudstvo znova napolni božji hram in po sili prikradena mlačnost izgine, kar se mora videli tudi v naslednjih nedeljah. Nekoč so prinašali kmetje na zahvalno nedeljo pšenico ali grozdje v cerkev k darovanju. Iz teh darov so duhovniki pripravljali hostije in vino za svete maše. Danes je še ponekod navada, da se vrši darovanje za cerkev ali pa ljudje samo radi veliko več darujejo zakristanu, ko pobira cerkveno miloščino. Ko se bližajo lepi prazniki, naj starejši kristjani neprenehoma pripovedujejo mlajšim, kako so nekoč praznike obhajali. Taki spomini so vedno zelo koristni, čeprav trenutno malo pomenijo. Ko se obletijo ta iznorela brezbožna leta, ho imel zopet vsak katoličan Cerkev za ljubečo mater. Lepe stare krščanske navade bodo naše praznike dvignile. Zato jih nikar ne zapravimo in pozabimo! ZA DAROVI »SLOV. SIROTIŠČE SV. DRUŽINE« Gospod Ksist Hrovatin 1000; iz Mirnika 1000; g. štekar iz Steverjana zaboj okusnih jabolk, H. P. 500; gospodični Rina in Albina Krašček iz Kaira 7000; č. g. Angel Kraeina 2000; ga. Gravner 1000; N.N. 200. Vsem našim dobrotnikom srčna hvala in zagotovilo hvaležnosti in molitve. Leto III. > Štev. 44 KATOUSKI GLAS Stran 3. KAKŠNA SO LETOŠNJA VINA? V splošnem so mnogo boljša, kot se je prvotno mislilo. So sicer res nekoliko šibkejša, zato pa so bolj pitna. — Uradno so ugotovili, da je imel vinski pridelek letine 1950 pri nas srednjo alkoholno stopnjo 11'/„° po Malligandu. Letošnji kaže v splošnem 101/a- Seveda se dobijo tudi vina z 12 in več stopinjami alkohola, a dobijo se tudi taka z 8 in še kaj manj. Kot so pač lege in vrste, mnogo pa je zaviselo tudi od zgodnje ali pozne trgatve. Kdor je letos pozno trgal, je dobil znatno boljši niošt, a resnici na ljubo bodi povedano ,da ga je bilo manj, ker je mnogo škodila gniloba. LETOŠNJA VINA PRETOČITI! MORAMO ZGODAJ Gniloba je sploh škodila letošnji letini grozdja in s tem tudi vinil. Mnogo gnilobe je bilo vidne, ker je bilo precej gnilih, še več pa nagnitih jagod. Zelo mnogi so te gnile jagode izločili in deloma uporabili dobljeni mošt za pripravo prvovrstnega domačega kisa. — Kdor je odbiral gnile jagode, je prav storil, a si ne sme domišljati, da ni gniloba škodila tudi njegovemu vinu. Poleg vidne gnilobe je namreč tudi s prostim očesom nevidna, to so trosi gnilobe, ki so bili na jagodah, a niso imeli na razpolago dovolj časa, da bi načeli jagodo oziroma jagodno lupino. Ti gnilobni trosi so prišli z grozdjem v klet in v mošt ter se bodo vlegli po končanem vrenju v drožje. Letošnje drožje bo nevarno zaradi teh gnilobnih trosov in zato bo potrebno hitro ločiti vino od drožja, kar se pravi, da bomo morali letos prej pretočiti, kot druga leta. Čim bo končalo tudi tiho vrenje, to je, ko bo novo vino izgubilo vsak sladkobni okus, bo potrebno misliti na prvo pretakanje, ki naj se izvrši vsaj novembra meseca. — Čim bo vino napravljeno — da ne bo več sladko — ga bomo podvrgli vplivom mraza: ponoči bomo okna odprli, in mraz bo pospešil čiščenje vina: v vinu viseče oziroma plavajoče snovi se bodo strdile in padle na dno med drožje. Sesedajte bomo odpirali oken in ne bomo pustili mraza v klet, če je v kakšnem sodu še sladko vino. Takemu bi mraz škodil in bi postalo lahko vlačljivo. Če so vina šc sladka, potem moramo celo skrbeti za to, da bo v kleti vedno več kot 15" C toplote, da se vrenje čim prej dokonča. Posebno pa morajo letos paziti na vino tisti, ki niso čistili gnilih jagod. Oni niso spravili v mošt oziroma v vino samo gnilobnih trosov, temveč tudi one od kisa. Zato morajo laki še posebno pazili, da vino kmalu povre in da ga kmalu pretočijo. Pri tem pa ne smejo pozabiti dati pred pretakanjem metabisulfita, ker VINA BODO LETOS HUDO RJAVELA. Natoči kozarec novega vina in postavi ga za 24 ur na sod oziroma sploh na zrak. Takoj drugi dan boš ugotovil, da bo vino porjavelo. To delajo letos sploh vsa vina, katerim ni bilo ob trgatvi dodanega dovolj metabisulfita ali žveplenokislega a-monijevega fosfata. Edini odpomoček proti rjavenju je me-tabisulfit. Srednja količina za hi je 10 gramov, a če vino kmalu in močno porjavi, moramo količino zvišati na 15 ali celo na 20 gramov, potem pa ne smemo vina žveplati z drugim žveplom. OBNOVLJEN PRAZNIK DREVES Mussolini je uvedel »festa degli alberi«, sedanji minister za kmetijstvo Fanfani pa ta praznik obnovi. Za ta dan je določen 21. november, ko bodo razdelili posebne nagrade onim, ki so za pogozdovanje posebno zaslužni. V šolah bodo ta dan imeli posebna predavanja za šolsko mladino. Poudarili bodo važnost gozda za italijansko gospodarstvo, ki je v tem oziru zelo pomanjkljivo. JVGOSLOV ANSKO-1TALIJANSKA TRGOVINA Dosedanji trgovski dogovor med Jugoslavijo in Italijo je bil podaljšan do 3. avgusta 1952. Kar se tiče kmetijskih pridelkov, je v dogovoru predvideno: 1) Jugoslavija bo dobavila Italiji: 45.000 ton koruze, 150 ton hmelja, 5.000 ton fižola, 2.000 hi alkohola, 1.500 ton govejeve-ga in telečjega mesa, 500 ton drugega mesa, 1.500 ton slanine in masti, 100 ton ro-ževine, parkljev in kopit, 1000 ton perutnine in enako težo jajc, 400 ton suhih sliv, 120 ton suhih gob, 500 ton suhih korenin od cikorije, 150 ton črev. 2) Italija bo izvozila v Jugoslavijo za 100 milij. lir južnega sadja (limonov in pomaranč), za 60 milij. lir krmskih in vrtnih semen, za 150 milij. lir plutovine (za zamaške, itd.). PROPAGANDA ZA UŽIVANJE MLEKA V Italiji je trenutno mlečna kriza, ker je mleka preveč in je tudi otežkočena prodaja sira (ne pa masla!). V Ministrstvu za kmetijstvo je bila nedavno posebna konferenca, kjer so razpravljali, kako bi dvignili potrošnjo mleka. Predvideno je, da bodo razdeljevali sveže mleko predvsem šolski mladini. Ljudsko štetje v Italiji Današnji jost“ odgovarja včerajšnjemu „gostu“ Ta teden bomo imeli v Italiji in na Tržaškem svobodnem ozemlju veliko ljudsko štetje, ki bo deveto v italijanski državi. Prvo so imeli leta 1861. Pozneje so do prve svetovne vojne vršili štetje vsakih deset let, razen leta 1891, Zadnje normalno štetje smo imeli leta 1931. Od tedaj je preteklo dvajset zelo grdih let. Zato bo to ljudsko štetje še večje važnosti. Posebnost sedanjega štetja bo tudi to, da bodo istočasno kakor ljudi prešteli tudi stanovanja in njihovo higiensko stanje. Zato pa bo treba navesti na družinski poli za štetje ne samo število družinskih članov, njihovo starost, poklic, stanovsko izobrazbo, temveč tudi, koliko sob ima stanovanje in v kakšnem stanju je, navesti je treba celo, če je pri hiši stranišče, pitna voda in električna luč. Štetje se nanaša na stanje, kakršno bo v družini opolnoči med 3. in 4. novembrom, torej med soboto in nedeljo. V ta namen so razdelili po hišah posebne pole v dveh izvodih, katere je treba izpolniti, kakor je na njih naznačeno. Pole bodo potem prišli pobirat posebni občinski nastavljenci od ponedeljka 5. novembra naprej. Če bi kdo ne znal G. R. J. Marc je priobčil v »Demokraciji« svoja razmišljanja o zborniku »Tabor«. Kaj je pri tem povedal o »Taboru« kot takem, nas trenutno tukaj ne zanima, o tem bo govora kdaj drugič. Kot skromnega »trenutnega usmerjevalca« slovenskega šolstva, kot »gosta in ne-domačina« — morda po mnenju g. član-karja celo izdajalca in vojnega zločinca — me zanima tisti del članka, v katerem se je včerajšnji »gost, nedomačin in trenutni usmerjevalec« strupeno in bahaško zagnal proti Slovencem, ki so prišli v slovenski Trst iz drugih slovenskih dežel. Zato na članek v »Demokraciji«, ki se tako bahato trka na prsa in nam moli pod nos dokument italijanskega državljanstva, odgovarjam, kot sledi. Nečastno je leta 1951 govoriti o »gostih«, pa se pri tem ne zamisliti nekaj let nazaj, ko so živeli tudi neke druge vrste »gosti«, ki jih g. Mare gotovo zelo dobro pozna. Zanimivo bi bilo tudi razmerje med številom današnjih in včerajšnjih, ki bi bilo še zanimivejše, če bi pomislili na obseg ožje domovne enih in drugih. Nad vse zanimiva pa bi postala primerjava, ko bi pretehtali delovanje in »usmerjanje« obeh, njihovo pomoč »gostiteljem« in končno položaj, ki ga imamo sedanji in ki so ga imeli včerajšnji. Diktatorja Živkovič in Marušič bi znala o tem kaj povedati. Govoriti o tem, da se šole ustanavljajo predvsem zaradi mladine, ne zaradi slučajnih popotnikov, ki so pač prišli mimo in se tu ustavili, je popolnoma nepotrebno. Med »gosti« je slučajno največ takih, ki NAŠA GOVORICA Prejeli smo od hudomušnega neznanca, ki nas misli spraviti v kozji rog sledeče pismo: »Dragi urednik! Ker se napihujete z znanjem slovenščine, Vam dam za nalogo, da prestavite v lepo slovenščino la odstavek: V hramu imamo na kantirju beček, v katerega smo zlili dve ornici mošta. Naš oče ne mara vina na kaneli, ampak si toči samo s čepincem vino v bučo. lu pa tam ga