Pogovori.
(Dalje.)
J. O. G.: Vaše pesmi se bero prav gladko. Tudi jih je že nekaj prinesel „Dom in svet". Pred seboj imamo Vašo „Prijateljem v slovo". Ker nam je prostor v listu bolj pičel za vse pesmi in pesmice, pa bi vendar radi rojakom, ki v tolikem številu zapuščajo domači kraj in se selijo v daljnjo Ameriko, Vaše slovo na pot izročili, dovolite, da jo natisnemo tu na platnicah:
Oh, tužni dan je vašega odhoda, predragi! Z doma, kjer ste se rodili, ljubeče svojce v žalosti pustili, odnesla vas je oceana voda.
Zasviraj lira in zapevaj oda; v ljubezni glasi ti so se vzbudili. Ljubezen zvesto bomo vam hranili, četudi nas ločila je osoda.
In zdaj Amerika vaš dom bo daljna. Bog spremljaj vas in varuj vas nesreče, in sad rode naj nade vam cveteče.
Ne bom več videl vas:  o misel žalna! Srce za Vami vzdiha hrepeneče: na svidenje v deželi večne sreče!
Da! Naj bo sreča mila našim dobrim ljudem, ki morajo za kruhom pot nastopiti v daljnje kraje, a še bolj vroča želja nam je, da bi se izpremenile okornosti na bolje tako, da bi domača tla mogla prerejati domače sinove. Hvala Vam tudi na hvaležnem priznanju, ki ste je nam ob jednem izrekli. Prosimo, da nam večkrat še pošljete kak dober svoj spev dovolj dobro uglašene lire svoje!
G. Polde: Da vidno napredujete, moramo priznati; da pa Vaše „petje" še ni popolno, kaj moremo mi za to ? Lepo je, da ste tako navdušen sin domovine in da ji hočete posvetiti vse svoje sile. Zato le porabite te sile — in ker Vam je ljubi Bog dal čuteče srce, kakor kažejo Vaše pesmice, bodete z dobro voljo pa s pozorno pazljivostjo vendar morebiti tudi obliko svojim izlivom zadeli bolje in kolikor toliko tudi pomogli, da se ob-istini, kar pojete:
Le eno željo v srcu nosim, in to vedno Boga prosim, da Slovenci bi veseli boljših časov doživeli
Druga, „Ločitev", je več ali manj znana po znanih takih pesmicah. Oblika je precej
pomanjkljiva, četudi misel, dasi ne izvirna in nova, dobra. Tako, vidite, bo šlo, če poslušate prejšnji naš svet.
G. Fr. Koseški: „Tukaj Vam pošljem dve pesmici, namreč „Voščilo k novemu letu" in „Muza" ter Vas prosim, bodite tako prijazni, da daste, ako je mogoče, prvo pesmico natisniti v prvo številko „Dom in sveta", drugo v drugo. Z odličnim" itd. — Prva, kakor ste videli, je bila natisnjena sicer ne v listu, ampak na platnicah; tudi se Vam je povedalo, da je preveč človeškega" v njej, kakor da bi se moglo verjeti o „božjem ukazu", ki Vam je velel, jo napisati. Druge, „Muza", ne damo natisniti, ker nas le še bolj potrjuje v dvomu, da bi bili pesnik.po „volji Božji". Gledate, oziroma Vaša „Muza, deklica mala", gleda nebeške prikazni — „Devico Marijo in njene spremljevalke". Povedo ji, da bo umrla čez trideset dnij, — in ona, ki je „ljubila nad vse nečimurne kratkočase in igre —, postane, ko nekdaj zjutraj vstane, vsa resna in molčeča, več jo ne veseli družba kričeča". Misel je nekam nejasna, in precej napačna je oblika, v kateri je izražena. Rimana — in še slabo rimana — proza! Kakor Vam prav pride, tako vezete besede: ali je dovolj logično, ali ne; ali slovnično prav, ali ne — to vas ne moti preveč, kaj ne? Četudi pesnikom priznavamo marsikatero prostost, tolike vendar ne moremo in ne smemo. Ko pesnik vsak bi bil, ki nam kaj spiše — no, kam bi pa prišli! Morebiti sodite o sebi, da imate uprav „pevsko žilo", čutite morebiti tudi, da „sili na dan, kar v srcu tli" — a morate brzdati svojo domišljijo in velevati ji, da naj izpolnjuje vsaj navadna pravila, ki so določena vsakemu pisatelju, bodi glede na logiko, bodi glede na slovnico. Zatorej, prijatelj dobri, ne zamerite nam, da nismo deli druge Vaše v drugo številko.
G. /. K. v M.: To pa, to: Kar 10, reci deset pesmic ste nam poslali. „Prosim, oprostite, da Vas ... nadlegujem s ponižno prošnjo, da bi poslane pesmice blagohotno ocenili in mi povedali, ali naj se pečam s poezijo, ali ne. Ako je upati, da s pridnostjo kaj dosežem, hočem se pridno vaditi, da postanem kdaj, ako Bog da, sotrudnik Vašega
priljubljenega mi lista. Zatorej Vas prosim, da me opozorite na vse napake in mi svetujete, česa naj se v pesmih držim in kako naj se vadim v obliki. V nadi . . ." Lepo pismo, prikupljivo pisano, — tudi datum je tu! — prijazno pa skromno pismo: kdo bi ga ne bil vesel in ne naredil veselja takemu pisatelju! Ta ne sili v list, hoče samo pouka, resnega, resničnega. Torej radi prav odkrito govorimo. Ali, deset pesmic! Poglejmo jih! Torej prva:
Jutro.
Zlato solnce vzhaja, gorski vrhi se zlate; vse iz spanja vstaja, ptice ljubko žvrgole.
Vetrec lahno veje, poljubuje nežni cvet . . . srce se pa smeje, gledajoče krasni svet.
Kratka pesmica, ljubka pesmica, četudi njena misel ni nova. Kdo že ni čutil takega ob jutru ? Obliki ne moremo ničesar očitati, k večjemu, da je manjkalo vejic, katere smo dopolnili mi — iz spoštovanja do naročnikov. Sicer je pa tako preziranje vejic in drugih ločnic pri mladih pisateljih jako navadno. Seve, urednik popravljaj in dopolni, pa bo, kaj ne ? — Radi bi se ob čem ustavili, pa posebnega ne moremo reči; torej dalje! Druga:
Kdaj . . .
Minul je zopet teden . . .
O čas, kako hitro ti od nas bežiš:
a vendar se ti meni
pri vsej hitrosti prepočasen zdiš!
Kdaj pride čas, ko v srcu zavlada zaželjeni sladki mir? O, kdaj dosežem vzore, o, kdaj zašije sreče mi izvir!
Tudi kratka! To je še najboljše. Čemu veliko besedij,v če se v kratkem taka misel lahko pove! Čas Vam gre torej prepočasi? O — verjemite, le prenaglo mine, in ne brez vzroka si je marsikdo pozneje želel „nazaj v preteklost". Le počasi, le počasi! In če Vam je res mari, kdaj kaj biti in doseči: „carpe diem"! Tudi tej v obliki ne očitamo velikih hib. Vprašali bi k večjemu: kako bo neki tisto, da „z a s i j e sreče vam izvir"? Saj nosite v mladem srcu sedaj izvir sreče, samo tega ne pustite, da se morebiti usuši. — Tretja: „Dijak." No, prepisali vendar ne bomo vseh;  zmanjkalo bi platnic.  Kaj je s
to? „Prijetno je, ko človek dijakuje itd. Prav veseli nas, da čutite prijetnost dijaškega življenja že sedaj. Pozneje Vam bo spomin na lepa mladostna leta dijaška gotovo v veselje, če jih dobro porabite, kakor pojete v pesmi. Nekakšna gazela je ta pesnica. Rime dobre, čiste; beseda gladka, mirna. Tako je prav! Mislili smo si precej, da je temu mlademu možu resno, ko smo brali omenjeno pismo. O naj Vas ne opusti nikoli lepa ideja, ki jo izražate: da se trudite in delujete, da bodete kdaj mogli uspešno delovati, in za tem delom gledate na oni kraj, „kjer večno ga plačilo pričakuje". Dobri mladenič, naj bi Vam nikoli ne šlo iz spomina, kar izražate v tej pesmici! Ohranite si ideale, ki se tako lahko in rado poizgube iz mladih duš! Četrta:
Smarnici.
Pozdravljena šmarnica bela, ki tukaj na skali stojiš!
Kaj ? Na skali stoji šmarnica ? Te niste dobro videli menda. Botanika ima drugačen pojem o smarnici in ne pove, da bi na skali rastla. Vendar vsa pesem ni napačna: lepe misli, lepa čustva Vam budi ta šmarnica, torej si mislimo, da je bila poprejšnja prirodopisna opomba le „lapsus calami". Da Vam je i za Marijo „duša vneta, ki ljubi, časti jo srce", tudi to kaže, da je nepokvarjeno. Vedno bolj se nam prikupujete, ne samo radi mislij, tudi radi oblike. Da, da: če bodete tako delali in napredovali, potem bodete sotrudnik ne samo „Domu in svetu", ampak pri še imenitnejših delih za narod in za človeštvo. — Tudi „Vzorniku" svojemu ste zapeli, svojemu bratrancu. Če je tako, kakor pojete — lepo, izkušajte ga doseči; pride čas, da bodete delovali za narod in dom, kateremu se hočete posvetiti. Naj Vas ne more „Skrbi" in ne dajte v mladem srcu prostora „obupu": ako zaupate božji previdnosti, gotovo ne bodete osramočeni. — Lep je Vaš „Kres", prisrčna Vaša „Pred svetim obhajilom". Nikar se ne bojte za ono najbolj skrito, a tudi najmilejšo srečo! A držite se trdno sklepne misli:
Zatorej trdno se srce Njegovega sedaj okleni: „0 daj, da vedno ljubim Te, ostani vedno Ti pri meni!"
Tudi hvaležno je Vaše srce in to je drugo lepo svojstvo Vašega značaja, m. B.
(Dalje.)