60
Viđa: Pogovori.
1.
„Gledi, ljubeč, ah pogledi,
V jugu zvezda se utrinja, Fada, pada v noč neskončno,
V nepoznani svet izginja !•'
„Naj v obraz strmim ti raje, V té strme naj luči krasne, In prevzeta duša moja ti njimi naj na to ugasne !"
Kaj ne, strupen je ta večer In zebe naju v sankali. Dasi tesno, tesno sva vkup V kožuliku in opankah.
Pa mamica že zvira čaj, In trese se ji roka ; — Bog zna, li prideta oba, Preljubljena otroka V —
Oba sva, dušica oba, To bomo se objeli ! S poljubi bomo si sladko Obrazek ves ogreli ! 3.
Še brsti nadej mi popjo, oe cveto mi rože v lici, Skoro pa se mi ospejo In bojim se po pravici . .
Časih pa mi v mehki duši Ta bojazen zatrepeče : Ko bi druge čar te zbegal, Da pri njej iskal bi sreče?
Bodem li, zvenela roža, öc spomine ti budila. Da sem v dneh pomladi svoje Tebi cvela, te ljubila ?
4.
Ljubeč, naj v tem srčnem  strahu Le nečesa te poprosim : Vduši preje mi življenje. Nego to bolest naj nosim !
„Ivo sladka moja ženka boš. Kako vesel bom vedno ! Na rokah bom te pestoval. Uzrl ti željo sledno . ."
„Ycdrila bom te na večer, Kedar boš truden dela, In kot bi ljubica bila. Te stokrat bom objela !"
Zvezde sevajo nad nama In smijo se lesketaje ; Ljubeč moj, tako si jasen, Kakor blesk noči le-ta je !
V rosi kopljejo se rože. Bele, Hki sneg v kosmiču, Ljubosumna teja sanja In trepeče na grmiču . .
Slušaj slavca mehko pesem, Ki je vglasbil čuvstvo moje. In povej, povej mi zopet, Da sem ljubo bitje tvoje !
7.
Ne vprašuj me, kaj zdaj slutim. Samo ljubi, samo ljubi ! Solze mi izpij raz lice. Teši mi srce s poljubi !
S plamenom očij veselih V dno prodri mi duše večne. In za veke vanjo vpiši Dveh življenj te hipe srečne!
Vida.