876
Slavko Mihalic
Vladimir Nazor (1876—1949)
VSE BOLJ SEM TOG    Vse bolj sem tog in posušen, vsak dan bolj suh, vsak dan bolj sama kost. A kljub temu: kot sipek zrnja sem ves poln sanj in kvišku upognjen kot nad reko most.
Življenje, s svojo trdo roko me ožmi! Zrel sem in žlahten je moj sok. Iz žarkov mnogih sonc zgrajeni svet žari tam, kjer na mojem mostu je najvišji lok.
Pšenično zrno ali pleva (ni mi mar),
naj se pobratim s hudo uro. Strt
v prah naj doživim ta veliki vihar
in v njem — junaško ali bedno — smrt:
bogato smrt, ki nam v trenutku plača
dolg skopih let, krivic in muk;
smrt, ki — ta čas, ko ukradeno nam vrača —
preorje nas, kot njivo zorje plug.
(Pesmi partizanke — Rudnik Tušina pri Livnu, 5. 2.1943.)