------    243   ------
O naši književnosti.
Blezo vsi kraji naše mile slovenske domovine so v tem ali unem oziru jako znameniti. Nektere občudujejo zgolj zavoljo njih naturne lepote, drugim pa zopet njih zgodovinski pomen daje pravo veljavnost. Pač dosti bi se dalo pisati o ljutih bojih, v kterih je hotel izkoreniti kruti Otoman pešico naroda z neizbrojnimi armadami; upepelil je sicer mnogo gradov in vasi, zaterl marsiktero hrabro rodovino, naroda vendar do čistega zatreti ni mu bilo mogoče. Minulo je skoro tri sto let, odkar je zadnjikrat prihrul v naše kraje; al spomin se je ohranil do danes med ljudstvom v pesmih in povestih. Veliko se jih je že priobčilo v raznih časnikih, več pa jih je tega in enakega značaja še med ljudstvom skritih, kterih marljiva roka domoljubov ni še zapisala; še vedno čakajo nabiravcov sposobnih in rodoljubnih glavic, ki bi jih že skoro pozabljivosti oteli. Al žalibog! da ni vsakemu dano, hoditi od kraja do kraja nabirat narodsko blago; večidel je le dijakom (šolskim učen-com) dana priložnost o šolskih praznikih.
Da se toraj tehtnega pregovora ;,Bezectne jest, we vvlasti swe cizincem byti", krivih ne store, bi bilo želeti, in skoro je dolžnost, da mladenči, ki imajo rodoljubno serce, obhodijo kraje svoje domovine, in med ljudstvom marljivo nabirajo narodske stvari: povesti in pesmi.
Komur je znano, kakošne vrednosti so, bi gotovo ne deržal rok križem. Pesmi narodne kot tudi povesti so zer-kalo narodnosti; one nam živo pred oči stavijo življenje naših prededov, ko so nam ravno v njih zapustili spomenike zgodovinske in basnoslovne. Pa kaj bi široko in dolgo razkladal njih ceno; prepričaš se lahko sam s kakošnim duhom so prešinjene, če jih le nekoliko umno preberaš.
Pri tej priliki moram zaverniti mnenje nekterih, ki terdijo, da se mora izkoreniniti vse in pokončati do dobrega, kar ni zgolj v pobožnem duhu zapetega. Tega pa nihče  ne   bo   terjal,   kterega  obz;r po svetu  je  kaj   širji
'»*
------    244------
kakor le iz izbe  kake kmečke samice, v kteri je večidel svojega življenja preživel.
Prašam: Bi H bile dospele krasne serbske narodne pesmi na tako stopnjo imenitnosti, da jih v obče tudi drugi neslovanski narodi po pravici hvalijo, ko bi bil nabiravec njih visokoučeni Vuk Stefanovic izpuščal vse tako zvane ^pjesne ljubovne #) i ženske", kterih v zbirki njegovi ni malo.
Rusi imajo bogatirski (junaški) spev Igor S ve topi a vi č, Cehi neprecenljivi rokopis kraljedvorski, Serbi lepo število junaških pesem, v kterih popevajo njih junaka, kraljeviča Marka, pri vsem tem pa imajo še ti in ostali narodi slovanski lepe zbirke, erotičnih in drugih pesem, na ktere so po vsi pravici lahko ponosni; in le Slo ven co m, ki so s trudom nekoliko oteli pozabljivosti, bi se zamerilo, če nabirajo in razglašujejo bisere domače! le samo pri nas bi se moralo vse, kar še krepke kali poganja, do čistega zatreti! Da bi tako ravnanje napačno bilo, vsak, kdor ni enostranec, lahko spozna. 8 tem pa ni rečeno, ako bi morebiti kdo mislil, da mi dopade vsaka kvanta. Gotovo ne. Razločiti je tudi tu treba čisto klasje od snetjavega.
Ne žali me skoro nobena reč bolj, kakor če slišim ponočnjake razsajati njih čveteroverstne, jednoglasne in dostikrat umazane poskočnice, v kterih, izuzemši jih nekoliko, ni ne spredej ne zadej kaj spomina vrednega. To pa me žali zlasti zato, ker vidim, da se ravno tudi s tem zanemarjajo veliko spodobniše narodne, ki so gotovo znane.
Toliko naj bo rečeno memogrede, ker nas je ravno priložnost k tem napeljala.   Drugače pa brez zamere.
Nabirati toraj in zapisovati narodne pesmi, povesti in druge narodske drobtinice naj bo geslo o šolskih praznikih vsakega mladenča, kteremu bije rodoljubno serce in mu je skerb za razcvet književnosti domače.
Gr. Krek.
*) Vse pesmi   ljubovne   pa   niso   erotičnega zapopadka;   Vuk imenuje vse pesmi tako, ki se ne dade pevati na gosli.        Pis.