NOVI POGLEDI NA PISMENI JEZIK
Slovenci v svojih pogledih na jezik v celoti, zlasti pa na pismeni jezik, danes verjetno precej zaostajamo za drugimi Slovani. To se pozna vsem našim današnjim učnim knjigam slovenščine in tudi novemu Slovenskemu pravopisu. Ne gledamo razvoja jezika pred seboj in vnaprej, marveč nam je pogled vse preveč obrnjen nazaj, v preteklost, v zgodovino jezika in etimologijo. Pa še nekaj: vse preveč se pehamo za nekim
88
zvišenim literarnim jezikom, ki ga niti pisatelii in pesniki ne znaio in ne pišejo (in celo vsak jezikoslovec ne!), pri tem pa skoraj pozabljamo, da ima jezik še sto drugih funkcij v vsakdanjem življenju. Najbrž mnoge pri tem moti izraz književni jezik, ker si pri tem predstavljamo samo jezik v tako imenovani »lepi knjigi«, jezik književnosti. A ta jezik je le eden izmed funkcionalnih jezikov. Nekoliko manj zavaja izraz knjižni jezik, ker si z njim vsaj lahko mislimo jezik v tiskani knjigi sploh, ne samo leposlovni jezik. Gotovo je, da pri tem ne gre zgolj za stilne razlike. Toda tudi v slovenskem jeziku se tiska nešteto drugih stvari: časnikov, časopisov, propagandnih brošur, letakov, lepakov, uradnih obrazcev, raznih napisov itd., itd. Da v njih jezik ne mora in ne more biti tak kakor n. pr. v pesmih, romanih in dramah, je pač vsakemu jasno. Tn koliko se piše in danes tudi tipka, pa se nikdar ne tiska: zasebna, trgovska in podobna pisma, poročila itd. Ljudi, ki morajo vsak dan pisati v svojem jeziku neknjižne stvari, je stokrat več ko tistih, ki svoje stvari tiskajo v knjigah. 2e samo zato je izraz knjižni ali celo književni jezik mnogo preozek za vse to, kar je v njem treba pisati. Izraz, ki objame vse funkcije modernega jezika, je pismeni jezik; nemški »Schriftsprache« in češki »spisovny jazyk« povesta isto. Izraz književni jezik, po francoskem »langue litteraire«, se je pri nas začel uporabljati samo za jezik leposlovja. S tem pa so se zanemarile vse druge funkcije jezika.
Ne mislim tukaj govoriti o današnjem funkcijskem jezikoslovju, opozoril bi le na to, da si to jezikoslovje danes močno utira pot tudi v Sovjetski zvezi; prim. referat K. Horälka o knjigi prof. A. A. Reformatskega Vvedenije v jazykoznanije, Moskva 1960, v časopisu Slovo a slovesnost (CSAV), XXII, 1961, str. 147. si.
V diskusijah o pravilnem pisanju slovenščine sploh se navadno poudarja, da mora biti vsak spis vsaj gramatično pravilen. Toda kaj je gramatično pravilno? Pojem gra-matične pravilnosti je zame zelo relativen. Ze tri desetletja dvomim, da so to res le pravila slovnic, in sem ta dvom večkrat izrekel že pred vojno v svojih radijskih predavanjih Slovenščina za Slovence. Slovenska slovnica 1956 pravi na str. 9, da pismenemu jeziku določuje razvoj »ne samo ljudski govor, marveč tudi raba najboljših pisateljev« (podčrtal Kč). To razumem tako, da naj pisatelji pišejo ljudski govor in samo pisanje najboljših pisateljev naj bo norma za slovnice. Tako smo torej zopet srečno prišli do leposlovnega jezika in v tem začaranem krogu se neprestano vrtimo: vpijemo ljudski govor (pa si že s tem izrazom vsak nekaj drugega predstavlja, ker nam pojmi niso prečiščeni), a se na neštevilne potrebe pišočih ljudi in na njihov način izražanja ne oziramo. Tukaj nekaj ni v redu.
Nujno bi nam bila potrebna široka anketa o današnjem pismenem jeziku, kakor jo je priredil n. pr. Inštitut za ruski jezik Akademije znanosti SSSR, preden so se se-stavljavci ruske akademijske slovnice lotili svojega posla. — Tudi Cehi delajo tako. Ko sem si junija letos v Pragi ogledoval delo Ustava pro jazyk cesky češkoslovaške akademije znanosti, mi je predstojnik inštituta prof. Havranek govoril tudi o njihovih pripravah za akademijsko normativno slovnico češčine. Dal mi je tudi tiskani (82 strani) Dotaznik o spisovne mluvnicke norme (Vprašalnica o pismeni slovnični normi). Ze iz razgovora s prof. Havrankom in njegovimi sodelavci sem videl, da iščejo novih potov za sestavo normativne slovnice in da gledajo na problem v prvi vrsti s stališča družbene funkcije jezika. Iz uvoda v Vprašalnico in iz same Vprašalnice se dobro vidijo njihovi novi pogledi:
Kot vsak družbeni pojav se stalno spreminja tudi jezik, hitreje in vidneje v besednem zakladu, počasneje in manj vidno v glasovih, še počasneje in še bolj neopazno v slovnični strukturi, t. j. v pravilih, po katerih se ravna pregibanje in spreminjanje besed in njihovo združevanje v stavke. Tudi pismeni jezik se razvija in predeluje, čeprav je ta razvoj precej vezan in ga zavira že samo poslanstvo pismenega jezika, da je ' sredstvo za sporazumevanje celega naroda v najrazličnejših rečeh njegove gmotne in duhovne kulture; zavira pa ga tudi pisana obhka, v kateri pismeni jezik najčešče nastopa. Neogibnost razvoja jezika, ki mora zadovoljevati vedno novim m novim družbenim nalogam, se mora spraviti v sklad z zahtevo po njegovi enotnosti in ustaljenosti, ki izhaja iz osnovne družbene funkcije jezika. Zato nobena slovnica ne more biti končna, enkrat za vselej. Prav tako ne drugi jezikovni priročniki. Vsaka kodifikacija pravil pismenega izražanja tudi nujno zaostaja za živo jezikovno rabo, za njegovo družbeno obvezno normo. Zato more prej ali slej med obema v posameznostih priti do nasprotij. Taka nasprotja med teorijo in prakso, med rabo in pravili je treba odstraniti, da pravila uporabnikov pismenega jezika ne vznemirjajo in ne zavajajo v zmedo. To je potrebno zlasti danes, ko je zaradi družbenih, političnih in gospodarskih sprememb pismeni jezik postal dostopen najširšim plastem naroda.
89i
Dalje se pravi v uvodu, da je, kar se tiče zunanje, pismene oblike češkega jezika, t. j. pravopisa, kodifikacija, ki naj popravi od časa do časa se ponavljajoča nasprotja v pisavi, že pripravljena. Besedni zaklad pismene češčine je že objavljen, v akademijskem Pfiručnem slovniku, v slovarju Vaše-Travnička in tudi v novem tridelnem akademijskem slovarju (v snopičih izhaja že II. del). Sedaj se pripravljajo na . podrobno obdelavo slovnične zgradbe pismenega jezika, ki naj bi zajela vse drobne in malo vidne spremembe, ki so se v nji izvršile od preporoda do današnje burne dobe, in ki naj bi v pravilni kodifikaciji pokazala današnjo pismeno češčino in ji zagotovila stalnost.
Takšna kodifikacija pa se mora opirati na zanesljivo poznavanje današnjega stanja pismenega jezika v vsej njegovi širini, opirati se mora na poznavanje njegove resnične sedanje norme in njegovih razvojnih tendenc, njegovih kolebanj in negotovosti. En način, da se spozna resnično stanje sedanjega jezika, je temeljito ekscerpiranje slovničnih pojavov v strokovni in lepi literaturi, dnevnem tisku itd. Takšno ekscerpiranje pa pokaže le končno fazo poti, po kateri pride beseda iz glave pišočega k bravcu, pokaže liam besedo, kakor je bila natisnjena, in tudi, kako deluje, ne pokaže pa vedno tudi resnične piščeve jezikovne zavesti in njegovega jezikovnega čuta.
To je posledica ne samo tega, da se pišoči često očitno podreja veljavni kodifikaciji tudi tam, kjer je v očitnem nasprotju z njegovim lastnim jezikovnim čutom, marveč tudi posled'ca tega, da je tiskana beseda včasih samo odraz raznih zunanjih posegov v tekst, uredniških, korektorskih ipd., ki jih avtor naknadno često niti ni odobril. Zato je nujno potrebno, da se podoba jezika, ki nam jo pokazuje ekscerpiranje tekstov, dopolni tudi s stališča lastnega jezikovnega čuta piščevega.
V prvi etapi (z omenjeno vprašalnico) so se Cehi lotili obdelovanja oblikovne strukture pismene češčine. Iz glavnih pojavov, v katerih se kaže negotovost, kolebanje ali očitno nasprotje med rabo in kodifikacijo, t. j. veljavnimi in uporabljanimi priročniki, so sestavili vprašalnico in jo razposlali osem sto ljudem vseh pišočih stanov, ki se zanimajo za češki jezik, s prošnjo, da na vprašanja v sami vprašalnici odgovorijo, kakor je v njej nakazano. Izrecno pa prosijo vse anketirance, da vprašalnico izpolnjujejo počasi in samo po svojem jezikovnem občutku pismene češčine in da v negotovosti pod nobenim pogojem ne smejo iti gledat v slovnice, pravopisna pravila ipd. Samo tako se morejo ugotoviti vse negotovosti današnjih tvorcev pismenega jezika.
Izpolnjevavec izpolnjuje vprašalnico takole:
1. Ce od dveh navedenih oblik (večinoma v stavku) uporablja samo eno, podčrta to, drugo pa prečrta.
2. Ce eni obliki daje prednost, jo podčrta, pri drugi pa dostavi: redkeje, ne uporabljam ipd.
3. Ce obe obliki enako uporablja, podčrta obe.
4. Ce med obema pismenima oblikama dela slogovno razliko, pripiše slogovno vrednost, n. pr.: umetno, uradno, samo knjižno, papirnato, samo pogovorno, famili-arno itd.
5. Ce nobene od navedenih oblik nima za pravilno, prečrta obe in pripiše obliko, ki jo sam rabi.
Podobnih načel kot navedena vprašalnica se drži tudi tipkani pregled problemov ekscerpiranih slovniških pojavov. Sintaktično vprašalnico pa šele sestavljajo.
Rudolf Kolarič