ISSN 0040-7712

9  770040  771208

aaivool

SVA V AON


'( 031V001

le irN3ioa

,OUI?Y°

■dniis*


BUBj|qnf-|

Ne, to ni pomota!

I

/#t/ -/o/s<ji)!jipoiu -otjjut :e;sod-g 'io H? 951/10 :s W '09 06 051/10  •"/«/ YM

* mvooi oisi 'oi mio mis M

f / 7 3a?cnv  ? -o -o -p nmiti odiM M

mm,»/m zrnom  9

Aonmzi mmoodd mrmsnm

dOdtdd NI

irmmmm

vacMNOd vroum

KAZALO

4

Revija za tehniško ustvarjalnost mladih

DECEMBER 2000, LETNIK XXXIX, CENA 330 SIT,
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 1102

Revijo TIM izdaja
Tehniška založba Slovenije, d. d.

Direktorica:  Irena Junkar

Naslov uredništva:

Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541,
telefon: 01/479 02 20,
faks: 01/479 02 30,

e-pošta: joze.cuden@tehniska-zalozba.si
internet: http://www.tehniska-zalozba.si

Naročniški oddelek:

telefon: 01/479 02 24, faks: 01/479 02 30,
e-pošta: tzs-lj@siol.net

Revija izide desetkrat v šolskem letu.
Naročite jo lahko na naslovu uredništva
ali po telefonu.

Posamezna številka stane 330 SIT,
naročnina za prvo polletje pa 1 650 SIT.
Žiro račun pri Agenciji za plačilni promet
Ljubljana: 50101-601-280532
Celoletna naročnina za tujino znaša
6600 SIT (65 DEM oziroma 30 USD).
Devizni račun pri Novi ljubljanski banki,
Ljubljana d. d., Trg Republike 1,

1000 Ljubljana: 900-27620-3250/6

Glavni urednik revije:  Jože Čuden
Lektoriranje:  Ludvik Kaluža
Računalniški prelom in izdelava filmov:
Luxuria, d. o. o.

Revijo ureja uredniški odbor:

Jernej Bohm, Jože Čuden, Jan Lokovšek,
Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik,

Miha Zorec, Roman Zupančič,

Tisk:  Tiskarna Ljubljana, d. d.

Revijo sofinancirajo:

Ministrstvo za kulturo,

Ministrstvo za šolstvo in šport ter
Ministrstvo za znanost in tehnologijo
Republike Slovenije.

Na podlagi zakona o davku na dodano
vrednost (Uradni list RS št. 89/98) sodi
revija med proizvode, za katere se
obračunava in plačuje davek na
dodano vrednost po stopnji 8%.

Prispevkov, objavljenih v reviji TIM, ni
dovoljeno ponatisniti brez pisnega
dovoljenja uredništva.

Fotografija na naslovnici:

Jadrnica burja razreda F5G
hiti s polnimi jadri
zmagi naproti.

Foto: Jože Košak

KAZALO

186671

2

4

5

6
7
10

13

14

16

25

26

27

28

KOSEŠKA OLIMPIADA
LADIJSKEGA MODELARSTVA.

ZRAČNI BOJI NA TEKMI ZA
SVETOVNI POKAL V CRNGROBU

TIMOV PORTRET

NOVOST JESENSKEGA BOLŠJAKA ..
ASW 28

MODELI SLOVENSKIH JADRALNIH
LETAL (3. DEL) - INKA II.

POMOŽNI VOZIČEK ZA VZLET
JADRALNIH MODELOV
V AEROZAPREGI.

ELEKTRIČNI POGON
KRMILNIKI HITROSTI (1. DEL)

IZDELAVA DELOV ELSV
S POMOČJO POZITIVNEGA
KALUPA.

PRIPOMOČEK ZA OBDELAVO
LETVIC ZA OPLATE LADIJSKIH
MODELOV IN MAKET

Z MERCEDESOM A NA
TEKMOVALNO STEZO.

NOVO NA TRGU

TIMOVO IZLOŽBENO OKNO

29

30

31

35

36

38

39

40

F-15E STRIKE EAGLE.

AIRBUS A 321 »SWISSAIR«

HIŠNI SPLET (2. DEL)

IZDELAJMO PAPIR ZA VOŠČILNICE

JASLICE.

BOŽIČNA ZVEZDA
LATERNA

ŠATULJA IZ FURNIRJA.

NOVOLETNA JELKA
UGANKARSKI KOTIČEK

TIRI 4  december 2000

1


REPORTAŽA

Koseška olimpiada ladijskega
modelarstva

JOŽE KOŠAK

Zadnji teden v avgustu se je na Koseškem bajerju v Ljubljani v
organizaciji in izvedbi Mestne zveze društev za tehnično kulturo
odvijalo srečanje ladijskih modelarjev v vseh panogah radijsko
vodenih modelov. Namen srečanja, ki ga je organizator poime¬
noval olimpiada ladijskega modelarstva, je bil predvsem promocija
modelarstva in seznanjanje najširšega kroga ljudi s to dejavnostjo
tehnične kulture. Ves teden so se vsako popoldne odvijala tekmo¬
vanja v različnih zvrsteh radijsko vodenih ladijskih modelov. Tako
so imeli obiskovalci priložnost, poleg drugih, spoznati tudi naše
modelarje, ki sodijo v sam vrh svetovnega modelarstva na po¬
dročju hitrostnih modelov motornih čolnov na pogon z elektro¬
motorji in motorji z notranjim zgorevanjem. Veliko število pri¬
sotnih so navduševale vožnje modelov po postavljenih progah,
organizatorji pa so imeli veliko dela tudi z informiranjem gledal¬
cev, otrok in njihovih staršev o tem, kje se da take modele izdelati,
kako delujejo modelarski klubi, kakšen je letošnji program tečajev
v Mladinskem tehničnem centru in podobnem.

Poleg tekmovanj v hitrostni in spretnostni vožnji modelov
motornih čolnov so letos prvič predstavili tudi tekmovanje v pre-

Na tekmovanju modelov motornih čolnov na električni pogon se je
zbrala smetana modelarjev, ki ne samo pri nas, ampak tudi v svetu
pomenijo vrh te panoge modelarstva.

Zelo zanimivo je bilo tekmovanje modelov motornih čolnov v pre¬
badanju balonov, saj so modelarji morali prikazati veliko znanja
in spretnosti pri vodenju modela.

Gledalce je poleg spretne vožnje modelarjev navdušil tudi lep pogled
na vodno gladino, v kateri so odsevala barvasta jadra modelov
jadrnic.

Spretnostna vožnja zahteva od modelarja popolno obvladovanje
modela in zvrhano mero zbranosti.

Zadnji dan prireditve so gledalce navdušile atraktivne vožnje mo¬
delov motornih čolnov na pogon z motorji z notranjim zgoreva¬
njem.

2

december 2000 TTK.1 4

REPORTAŽA

Tik pred startom modelarji razporedijo svoje modele na mesta ob štartni liniji, za katera
menijo, da bo na njih zapihal najmočnejši veter.

badanju balonov. Model čolna, ki ima na
premcu jekleno konico, mora v eni mi¬
nuti prebosti čim več balonov, ki so po¬
stavljenih v niz in med seboj oddaljeni
približno tri metre. Disciplina je zanimiva
tudi zato, ker mora modelar poiskati
najboljši način vožnje modela, da z njim
balon preluknja, ne pa samo odrine, kar
se je manj izkušenim modelarjem pogo¬
sto dogajalo.

Posebej zanimiva so bila tekmovanja
modelov jadrnic kategorije F5G na radij¬
sko vodenje. Kljub šibkemu vetru so gle¬
dalci uživali v spretnosti modelarjev, ki so
skušali čim bolje izkoristiti razmere na
progi. Odsevi barvastih jader v vodi so
dali tekmovanju še poseben čar. Največ
znanja in spretnosti v vodenju modelov
sta prikazala oče in sin Janez in Tit Bonač.
Videlo se je, da zmogljivosti svojih mode¬
lov dobro poznata in da veliko trenirata,
saj sta suvereno zmagala v svojih katego¬
rijah.

Za popestritev tekmovanja so poskr¬
beli še raketni modelarji s svojimi modeli,
ki so gledalcem pokazali še eno zelo
uspešno dejavnost ljubljanskih modelar¬
jev, saj naši raketarji sodijo v svetovni vrh
tega področja modelarstva.

Z maketami ladijskih modelov so do¬
gajanje na vodi naredili še zanimivejše Jan
Lokovšek z modeloma podmornice in hi-
droplana, Andrej Rakar z izjemno lepim
modelom jahte in Roman Zupančič z mo¬
delom trajekta.

Ob koncu je treba povedati, da je Mes¬
tna zveza društev za tehnično kulturo s
svojo prireditvijo, ki naj bi postala tradi¬
cionalna, prikazala dejavnosti ladijskih in
drugih modelarjev širši javnosti, saj se je
vsako popoldne, ko so potekala tekmova¬
nja na bregovih Koseškega bajerja, tam
zbralo veliko število gledalcev. Na ta na¬
čin so ne le seznanili občinstvo s svojo de¬
javnostjo, ampak tudi z možnostjo soupo¬
rabe Koseškega bajerja za modelarje. Do¬
kazali so, da njihova dejavnost ne moti
življenja v vodi, tako kot bi nekateri, pred¬
vsem tamkajšnji ribiči, radi prikazali.
Želja modelarjev je, da bi pri odločanju o
uporabi voda Koseškega bajerja sodelo¬
vali enakopravno tako ribiči kot modelar¬
ji. Sedaj namreč, žal, ni tako.

TIMOVI NAČRTI

Bralce obveščamo, da imamo na zalogi vse TIMOVE NAČRTE:

TIMOV NAČRT I - motorni letalski RV-model baslc 4 star 650.00

TIMOV NAČRT 2 - RV-jadrnica lipa 1.550.00

TIMOV NAČRT 3 - jadralni RV-model HOT-94 . 650.00

TIMOV NAČRT 4 - Polmaketa letala cessna 180 . 700.00

TIMOV NAČRT 5 - RV-model katamarana KIM-1 . 550.00

TIMOV NAČRT 6 - Timov HLG, jadralni RV-model

za spuščanje iz roke. 550.00

TIMOV NAČRT 7 - jadralni RV-model HOT-95.650.00

TIMOV NAČRT 8 - Timov HLG-2, jadralni RV-model

za spuščanje iz roke.550.00

TIMOV NAČRT 9 - tomv-E, elektromotorni jadralni

RV-model.700.00

TIMOV NAČRT 10 - maketa lovskega letala Polikarpov 1-15 550.00

TIMOV NAČRT 11 - jadralni RV-model glta.700.00

TIMOV NAČRT 12 - racoon HLG-3.650.00

TIMOV NAČRT 13 - akrobat 40. trenažni motorni

RV-model. 650.00

TIMOV NAČRT 14 - maketa vodnega letala uIva-66H. 550.00

TIMOV NAČRT 15 - RV-model trajekta. 550.00

TIMOV NAČRT 16 - spltfire, RV-polmaketa za zračne boje.. 550.00
TIMOV NAČRT 17 - trener 40, trenažni motorni RV-model.. 650.00

TIMOV NAČRT 18 - lupo. elektromotorni RV-model.650.00

TIMOV NAČRT 19 P-40 warhawk. RV-polmaketa

za zračne boje.650.00

TIMOV NAČRT 20 - potepuh, RV-model motorne jahte. 650.00

TIMOV NAČRT 21 - bambl, šolski jadralni RV-model. 650,00

Načrte lahko naročite na naslov uredništva.

Revija TIM.

Lepi pot 6,

1000 Ljubljana,
tel.: 101) 479-02-24.

Pošiljko vam bomo poslali po povzetju.

Kljub pomanjkanju vetra se je med mode¬
li jadrnic bil oster boj za čim boljši položaj
na obratu ob boji, ki označuje tekmovalno
polje.

PRAVKAR IZŠLO!

KNJIGA »KAJ ČE?«

Kaj, če bi Zemlja Imela obliko kocke?

Kaj, če bi se Zemlja nehala vrteti?

Kaj, če bi lahko videli zvok?

Kaj, če bi Luna padla na Zemljo?

Kaj, če bi na Zemlji pristali Nezemljani, ki bi se že¬
leli pogovarjati le s psi?

Namesto suhoparnega razlaganja naravnih poja¬
vov knjiga s pomočjo odgovorov na nenavadna
vprašanja popelje bralca v skrivnostni svet znano¬
sti. Miselni vrtiljak zajema snov od rastlin in živali
do svetlobe in zvoka, od vetra in vode do planetov
in zvezd. Zabavne risbe in preprosti poskusi dodat¬
no pojasnjujejo in širijo razumevanje sveta, v kate¬
rem živimo.

Kljub nekoliko neobičajnemu podajanju vsebine je
knjiga primerna tudi kot dodatno didaktično gra¬
divo za zgodnje spoznavanje naravoslovja. Ponuja
svež način razmišljanja o svetu, ki nas obdaja,
hkrati pa se vsebinsko ne oddaljuje preveč od na¬
ravoslovnih vsebin v osnovni šoli.

Knjiga Je sicer namenjena otrokom od 8 do 14
leta, prav gotovo pa bo navdušila tudi starše. V
njej Je namreč veliko odgovorov na vprašanja, s ka¬
terimi mladi nadebudneži svoje starše pogosto
spravljajo v zadrego.

178 dvobarvnih strani
17 x 23,5 cm
Cena: 3.996 SIT

TIKI 4  december 2000

3

REPORTAŽA

Zračni boji na tekmi za svetovni
pokal v Crnogrobu

SAŠO BABIČ

Z dvodnevno tekmo v Crnogrobu pri
Škofji Loki, ki je štela tudi za evropski po¬
kal, se je po daljšem premoru začel drugi
del letošnjih tekmovanj v zračnih bojih.
Večina tekmovalcev je odmor dobro izko¬
ristila za priprave, saj smo imeli kaj videti.
Pestrost modelov se iz tekme v tekmo po¬
večuje. Opazili smo več novih lepo izdela¬
nih modelov, med njimi tudi nekaj v celo¬
ti iz- gotovljenih v tehniki ELSV. Piloti in
njihovi pomočniki so vse bolj izurjeni,
zato so tudi štarti modelov postali hitrejši.
Nekateri piloti so v zra¬
ku pokazali pravo vir¬
tuoznost. Boji že dolgo
niso samo nabiranje ča¬
sovnih točk, ampak po¬
strežejo z atraktivnim
pilotiranjem, ko sedem
modelov naenkrat lovi
trakove nasprotnikov,
pa ne samo lovi, saj jih v
neposrednem boju kar
nekaj porežejo. Pogosto
smo tudi priče trkov
modelov. Zanimivo je,
kako gledalci napeto
sledijo dogajanju v zra¬
ku in bučno navijajo za
svoje izbrance. Zgodi
se, da piloti ki niso ne¬
posredno vpleteni v do¬
godek, ugotovijo, kaj se
je zgodilo v zraku, samo
zaradi glasnih vzklikov
občinstva. Ob rezanju
trakov ali trkih modelov
pa občinstvo včasih do¬
besedno eksplodira.

Poleg domačih so se
tekmovanja udeležili
tudi tekmovalci iz Av¬
strije, Nemčije in Češke.

Skupno je nastopilo

dvaindvajset pilotov. Kljub močni medna¬
rodni konkurenci so se domači tekmoval¬
ci v večini dobro izkazali. V finalnem boju
smo lahko videli izredno atraktiven na¬
pad Miša Rakuše na nemškega kolega
Tima Starkloffa. Ker je Mišo pred finalno
bitko ugotovil, da je ta le mesto pred
njim, mu ni ostalo drugega kot popoln na¬
pad. S svojim thunderboltom ga je zagri¬
zeno napadal, tako da Tirno sploh ni imel
časa za predah. S hitrimi in drznimi mane¬
vri na repu sotekmovalčevega modela ga

je nekajkrat tako vznemiril, da ni dosti
manjkalo in bi Tirno zaradi nezbranosti
skoraj razbil svoj model. Po končanem
boju mu je nemški pilot pred vsemi nasto¬
pajočimi čestital za izredno pilotiranje in
priznal, da se na kaki tekmi že dolgo ni
tako preznojil.

Vrstni red niti ni bil presenetljiv, saj
sta se na vrh lestvice uvrstila oba udele¬
ženca napetega boja. Sicer pa je lahko po¬
zoren opazovalec dogajanja v zraku kaj hi¬
tro ugotovil, kateri posamezniki so naj-

Haivker hurricane Andreja Pervinška na posebni
štartni napravi, ki omogoča zelo hitro pripravo in Start
modela

F8F bearcat Vida Plevnika je v celoti iz ELSV. Vid z
njim ni tekmoval, saj meni, da je model predrag in
prelep, da biga poškodoval v zračnem boju.

Modeli na tekmah vedno ležijo vsevprek, med njimi tudi razbiti. Ne¬
kateri so že pravi veterani.

Sašo Šantelj z messerschmittom Bf-109 lastne konstrukcije. Eden lep¬
ših modelov na tekmi je bil tudi v zraku med boljšimi.

4

december 2000 iTEBEl 4

REPORTAŽA

Za gledalce je obisk takega tekmovanja
lahko izvrstna zabava.

bolj izstopali in na koncu dosegli tudi naj¬
boljše uvrstitve. Nekaterim je to uspelo z
drznim pilotiranjem, drugim z vztrajnim
in premišljenim nabiranjem točk oziroma
taktičnim letenjem. Seveda se je s final¬

nim bojem, ko so vsi napadli na vso moč,
vrstni red dodobra premešal.

Čeprav je ta disciplina pri nas razme¬
roma nova (to je šele druga res prava tek¬
movalna sezona), se je izredno hitro razvi¬
la in razširila, za kar gredo zasluge posa¬
meznim zanesenjakom. Nekateri izmed
naših tekmovalcev so se preizkusili tudi
že na tujih tekmah in se dobro odrezali,
tokrat pa so spet pokazali svoje mojstrs¬
tvo v zraku. Večina naših pilotov se lahko
enakovredno kosa s tujimi.

Tekmovanje je bilo dobro organizira¬
no. Poskrbljeno je bilo tudi za varnost gle¬
dalcev, ki so bili z mrežo zaščiteni vzdolž
celotne širine tekmovalnega polja. Škoda
le, ker je bila tabla s trenutnimi rezultati
obrnjena samo proti tekmovalcem, tako da
si gledalci niso mogli ustvariti prave pred¬
stave o dogajanju na tekmovalnem polju.

Spoštovani bralke in bralci!

Bližajo se božični in novoletni prazniki, ter z njimi čas obdarovanj. Lepo darilo
za vsakogar je tudi dobra knjiga. Predlagamo, dajo tokrat izberete med priroč¬
niki, enciklopedijami in pojmovniki Tehniške založbe Slovenije.  Vsi naslovi so
podrobneje predstavljeni v novem knjižnem katalogu, ki je pravkar izšel. V
njem boste našli kaj zanimivega tudi zase ali za svoje sorodnike in prijatelje.
Katalog vam na vašo zahtevo pošljemo brezplačno po pošti. Če imate dostop
do interneta, si lahko našo knjižno ponudbo ogledate tudi na spletni strani:
http//www.tehniska-zalozba.si.

Da bi bila odločitev lažja, lahko izkoristite

TRADICIONALNI 30-ODSTOTNI NOVOLETNI POPUST,

ki velja do 31. decembra 2000. Do popusta so upravičeni tisti redni naročniki
revij TIM  ali Življenje in tehnika,  ki imajo poravnano naročnino. Popust ne velja
za učbenike in revije! Kupnino lahko poravnate v več mesečnih obrokih, kate¬
rih število je odvisno od višine zneska. (V katalogu napisane cene so brez popu¬
sta. Popusti se ne seštevajo.)

Tudi celoletna naročnina na revijo TIM je lahko lepo darilo. Sporočite nam to¬
čen naslov obdarjenca, na katerega naj pošiljamo revijo, in naslov, na katerega
naj pošljemo položnico za plačilo naročnine. Stroške pošiljanja krije založba.
Naročniki revij imajo pri nakupu knjig, priročnikov, enciklopedij in pojmovni¬
kov Tehniške založbe Slovenije vse leto 20 % popusta.

Izpolnjeno naročilnico (objavljena je v vsaki številki Tima na strani 40) pošljite
na naslov Tehniška založba Slovenije, Lepi pot 6, 1000 Ljubljana, vaša naročila
pa sprejemamo tudi po telefonu 01/479-02-24, faksu 01/479-02-30, elektronski
pošti tzs-lj@siol.net ali prek internetne knjigarne http://www.tehniska-zaloz-
ba.si/.

Vsi , ki se v uredništvu trudimo s pripravljanjem revije TIM]
vam želimo vesel božič ter srečno t, zdravo in uspešno
novo leto 2001!

Timov portret

Andrej Vrbec se je rodil 9. 9. 1978 v
Ljubljani. Z raketnim modelarstvom se
je začel ukvarjati že kot osnovnošolec.
Prve modelarske izkušnje si je pridobil
v modelarski šoli Mladinskega tehnič¬
nega centra Mestne zveze društev za
tehnično kulturo, kmalu zatem pa se
je že vpisal v Astronavtsko raketarski
klub Vladimir M. Komarov. Prva tek¬
movanja mu niso prinesla večjih uspe¬
hov, vendar se Andrej ni vdal. Vztraj¬
nost se mu je poplačala že naslednje
leto, v sezoni 1993, ko je na mestnem
tekmovanju v kategoriji raket s pada¬
lom zasedel tretje mesto.

Od tod je šla pot samo še navzgor.
Leta 1994 je uspešno nastopil na držav¬
nem prvenstvu, kjer je zasedel prvo
mesto v kategoriji S4B tako v mladinski
kot v članski konkurenci. Našteti uspe¬
hi so mu služili tudi kot vstopnica za
mesto v reprezentanci. Na svetovnem
prvenstvu v Lesznu na Poljskem
(1994) je dosegel enega svojih večjih
uspehov, in sicer drugo mesto med
mladinci v kategoriji raket za dosega¬
nje višine S IB. Slovenska ekipa je v tej
kategoriji tudi prepričljivo zmagala. V
zadnjem času se Andrej posveča pred¬
vsem kategoriji raket s padalom, kjer
kot po pravilu sega po najvišjih mestih.
Pri tem velja omeniti zlasti dve zapo¬
redni zmagi na zadnjih državnih pr¬
venstvih in vrsto uspešnih nastopov na
Pokalu Ljubljane. Svoj največji uspeh
pa je dosegel na letošnjem svetovnem
prvenstvu v Liptovskem Mikulašu na
Slovaškem, ko je v kategoriji S3A v
izredno napetem fly-offu osvojil brona¬
sto kolajno. Kot član ekipe pa je po
izredni seriji »šolskih« poletov osvojil
srebro in le za tri sekunde zaostal za
zlato kolajno.

Andrej je športnik z vso dušo in sr¬
cem, saj se poleg raketnega modelars¬
tva dejavno ukvarja tudi z alpinizmom.

V zadnjih letih je v ARK Komarov spet
obudil dejavnost, ki so jo v klubu ne¬
koč že gojili. Gre za amatersko raketno
tehniko oziroma za razvoj in izdelavo
večjih raket in raketnih motorjev. Tudi
na tem področju uspeh ni izostal, saj je
razvil celo paleto sodobnih in zaneslji¬
vih raketnih motorjev, ki poganjajo ve¬
čino večjih raket, ki prihajajo iz klub¬
ske delavnice.

Lahko rečemo, da se je Andrejeva
modelarska pot, kljub bogatim izkuš¬
njam, šele dobro začela, in ker je ved¬
no poln načrtov in idej, smo prepriča¬
ni, da bomo o njem še veliko slišali.

V_ _ J

TEKI; 4  december 2000

5

REPORTAŽA

Novost jesenskega bolšjaka

ŽELJKO HALAMBEK
Foto: Uroš Hočevar

Jesenski bolšjak v prostorih osnovne šole Vižmarje-Brod v Ljubljani
je poleg spomladanskega največje srečanje ljubiteljev velikih in ma¬
lih vlakov.

Sejem modelne železnice ali bolšjak v
prostorih Osnovne šole Vižmarje - Brod v
Ljubljani je že zdavnaj postal tradicionalno
jesensko in pomladansko srečanje, ki ga v
imenu ljubljanskega društva ljubiteljev že¬
leznic DLŽ Železna cesta, pripravlja Matjaž
Siard. Ljubitelji in vsi, ki jih vsaj malo zani¬
ma, kaj se na tem področju dogaja, si lahko
ogledajo novosti, ki so bolj ali manj poveza¬
ne z našimi železnicami, in jih tudi kupijo.
Čeprav vse kaže, da s težko pričakovanim
komercialnim modelčkom slovenskega hi¬
trega vlaka z nagibno tehniko, pendolina, še
nekaj časa ne bo nič, so ljubitelji na jesen¬
skem bolšjaku (5.-6. novembra) videli pred¬
stavitev novega modelčka najnovejšega to¬
vornega vagona naših železnic. Po vagonih
tipa Hbis-z, Zas-z (Petrol) in teams so v av¬
strijskem podjetju Roco, ki letos praznuje
štirideseto obletnico, izdelali še Hbbins-z,
prav tako v merilu 1 : 87 ali sistemu HO.

Z vključevanjem Slovenije v mednarod¬
ne prometne koridorje se je pojavila potre¬
ba po sodobnih tovornih vagonih, ki ustre¬
zajo mednarodnim standardom in zahtevam
uporabnikov. Zato so Slovenske železnice
naročile petdeset vagonov tipa »H«. Po letu
1989 so to prvi novi tovorni vagoni, proi¬
zvodnjo pa je na podlagi Siemensove doku¬
mentacije pre- vzelo mariborsko podjetje
TVT-Nova.

Vagoni so pri¬
pravljeni za hitro¬
sti do 120 km/h in
so namenjeni pred¬
vsem za prevoz pa-
letiziranega blaga in
blaga večjih dimen¬
zij. Premične bočne
stranice, ki jih lahko
v različnih kombi¬
nacijah premikajo
po celotni dolžini
vagona, in možnost
odpiranja celotne vi¬
šine omogoča eno¬
stavno nakladanje
brez nakladalnih
klančin, saj lahko z
viličarjem dosežejo
vse dele vagona, ne
da bi morali zapelja¬
ti vanj.

Vagoni so dvoosni, prek odbijačev dolgi
14,2 metra, in z okoli štiridesetimi kubični¬
mi metri nakladalne prostornine, odvisno
od izvedbe. Dvajset vagonov tipa Hbbills-z je
opremljenih s po štirimi premičnimi stena¬
mi, s katerimi je tovor dodatno zavarovan
pred premikanjem med vožnjo. Preostalih
trideset novih vagonov tipa Hbbins-z pa je
brez pregradnih sten z možnostjo naknadne

vgraditve. In ravno natančni posnetki teh so
zdaj na voljo v merilu 1 : 87.

Poleg Roča pa je presenetil še Klein Mo-
dellbahn. Izdelali so posebno serijo vagonov
tipa Eas-z, ki jih v redni seriji izdeluje z ozna¬
kami SŽ in avstrijskimi OBB, vendar še ved¬
no z logotipom SŽ. To so posnetki vagonov,
ki so jih avstrijske železnice najele od slo¬
venskih.

Tovorni vagon SŽ Hbbins-z in pred njim legendarna Durica na
enem lepših delov modulne železnice

Posodabljanje voznega parka SŽ je opaziti tudi na modulih naših
železniških maketarjev.

To jesen je ena od novosti avstrijske firme ROCO razveselila tudi lju- Model Hbbins-z v sistemu HO (1:87) je zelo natančett posnetek naj-

bitelje Slovenskih železnic. novejše pridobitve naših železnic.

6

december 2000 .TIKI 4

PRILOGA

ASW 28

ROK EINHAUER

Nekaj besed o pravem letalu

Alexander Schleicher in njegov glavni
konstruktor Gerhard Waibel sta z novim
projektom ASW 28 še za korak izboljšala
sposobnosti letala v standardnem razredu,
pri katerem razpetina kril na sme preseči
15 metrov. ASW 28 in še nekaj letal, ki so
nastala v zadnjih letih, uporablja najnovej¬
še laminarne profile. Kot kažejo najnovej¬
še raziskave, so ti profili občutljivi za dolo¬
čena stanja turbulentne atmosfere in se
takrat obnašajo drugače kot obetajo izra¬
čuni pri preizkusih v vetrovniku. Tako naj
bi predvsem pri kroženju prihajalo do
sprememb na profilu, ki se pojavijo zaradi
nihanj in tresenja krila. Posledica tega naj
bi bili nenatančno letenje in slabše lastno¬
sti pri kroženju. Za ta pojav še ni matema¬
tične razlage, vendar pa je problem izkus¬
tveno in primerjalno vendarle že oprede¬
ljen. Zato zdaj predvsem izkušnje nareku¬
jejo razvoj novih profilov, katerih lastnosti
pa se dokončno preizkusijo v letu.

Konstruktor Waibel problem dobro
pozna, zato bo novi ASW dobil najboljši
možni profil. Tako naj bi novo letalo zmo¬
glo fineso 45, kar pomeni, da bo s tisoč
metrov višine preletelo kar petinštiride¬
set kilometrov, seveda v razmerah mirne
atmosfere. Tako drsno število uvršča ASW
28 na prvo mesto v svojem razredu. Z
uporabo najnovejših materialov (ogljiko¬
vih, aramidnih in polietilenskih vlaken)
bo prazno letalo tehtalo le 230 kg, v vgra¬
jenih vodnih rezervoarjih pa naj bi nosilo
180 1 vode za povečanje krilne obremeni¬
tve. Zaradi kar najboljše porazdelitve
vzgona je krilo izdelano v obliki trikrat
lomljenega trapeza vitkosti 21,4. Zavihki
na koncu krila so izdelani v skladu z naj¬
novejšimi spoznanji aerodinamike in so
razmeroma visoki. Trup letala je nekoliko
modificiran, prevzet pa je po štiriindvaj-
setici. Vanj bo po želji vgrajeno reševalno
padalo, tako da ga pilotu ne bo več treba
nositi.

Prototip je prvič poletel 23. 3. 2000 v
zibelki jadralnega letalstva Wasserkuppe,
z njim pa je letel kdo drug kot Alexander
Schleicher.

Odločitev o gradnji modela

V nasprotju z Alexandrom, ki je hotel
izdelati najboljše jadralno letalo na svetu,
sem jaz želel imeti najboljši model na Ja¬
kobu. Malo šale, a vseeno. Kdor pozna Sv.
Jakob nad Katarino pri Medvodah (teren
smo v Timu že podrobno opisali), bo ve¬
del, da tam za spuščanje oziroma za
pristajanje večjih modelov ni veliko pro¬
stora. Čeravno so za Jakob najprimernejši
modeli razpetine tja do 2500 mm, sem se
odločil narediti model z meter večjo raz-
petino. To je še sprejemljivo za terene z
majhnim pristajalnim prostorom, ki zah¬
teva poseben način pristajanja, ponavadi
v klanec. Tak model pa lahko brez sramu
spuščaš tudi na Vremščici ali kje drugje,
kjer velikost pomeni vse.

Izdelava modela

Krila

Krila izdelamo po postopku lepljenja
opiat iz abahijevega furnirja debeline
1,5 mm (dobi se ga v logaškem Mibu) na
jedro iz stiropora (15-20 kg/m 3 ) ter pre¬
krijemo z belo folijo oracover.

Krilo ima v korenu profil RG 15, po¬
vsod drugje pa epler 374. Ker ima krilo
dovolj aerodinamskega zvitja, geometrij¬
sko ni potrebno, če pa ga bomo kljub
temu dodali, bi zadostovalo že 1-2°.

Stiroporna jedra izrežemo iz plošč, ki
jih dobimo v trgovinah. Bolje je, če vza¬
memo debelejše plošče (vsaj 100 mm),
ker bo lepljenje natančnejše. Izrežemo
kvadre takih velikosti, da ima vsak dolži-

Prešanje krila v ka¬
lupu. Paket stiropo¬
ra stisnemo s širo¬
kim lepilnim tra¬
kom, obtežimo in
počakamo, da se le¬
pilo posuši. Lepo se
vidijo nosilec krila,
medeninasta cevka
za dodatni balast
ter žleb z nitko
za kabel servome-
hanizma v krilu.

no določenega segmenta krila. Polovici
krila sta sestavljeni iz štirih različno dol¬
gih trapeznih segmentov. Zaradi prešanja
je dobro, da so kvadri enakih širin. Nič ni
narobe, če si na posamezen segment nari¬
šemo tudi tloris krila, da lahko že takoj,
ko segmente sestavimo, vidimo, ali smo
zadeli vse kote in mere. Sledi pritrjevanje
šablon profilov na stiropor, za kar je naj¬
primernejši dvostranski lepilni trak. Za
razrez stiropora najpogosteje uporablja¬
mo uporovno žico iz cekasa (0,8 mm),
vendar ima ta pri visokih temperaturah

Prednjo letvico prilepimo z lepilom za les,
lahko pa tudi z epoksidnim lepilom. Pri na¬
stavljanju si pomagamo s širokim ličar¬
skim trakom. Letvico obdelamo v obliko
prednjega nosu profila.

iT.IKiC 4  december 2000

7

PRILOGA

Vsi glavni deli letala so v grobem gotovi. Ko jih začasno sestavimo,
se prvič prikaže zunanji videz modela.

Izdelava
zaključkov je
nekoliko
zahtevnejša,
vendar
zagotavljajo letalu
eleganco, zaradi
katere je poplačan
ves trud. Zaključke
na sliki je treba
samo še pobarvati
z dvokomponentno
barvo bukolit
(slika desno).

slabše lastnosti kot tantalova, katere trd¬
nost je med segrevanjem bistveno večja
od cekasa. Odrezani stiropor samo še na¬
rahlo zgladimo z brusilnim papirjem.

Vse segmente ene polovice krila ob-
lepljamo istočasno! Abahijev furnir najla¬
že razrežemo z modelarskim nožem ob
dolgem kovinskem ravnilu. V stiroporno
jedro vstavimo nosilec (način izdelave no¬
silca bomo opisali kasneje) in ga vlepimo
z epoksidnim ali belim lepilom za les.

Ko imamo pripravljeni dve povsem
enaki tlorisni obliki krila iz abahijevega
furnirja, ju združimo in na zadnjem robu
zlepimo z 10 mm širokim ličarskim lepil¬
nim trakom, da dobimo raven zadnji rob
krila. Furnir z notranje strani premažemo
z epoksidnim lepilom, ki ga zgostimo s
tiksotropskim polnilom, da ga furnir
manj vsrka vase. Furnir namestimo na sti¬
roporno jedro, poravnamo z robovi jedra
in pritrdimo z ličarskim trakom, da je ves
čas prešanja v pravilnem položaju. Ko je
vse na svojem mestu, formo zapremo, sti¬
snemo in oblepimo s širokim rjavim le¬
pilnim trakom. Za prešanje potrebujemo
dve ravni leseni plošči debeline vsaj
20 mm, ki morata biti veliki vsaj toliko
kot stiroporni kvader. Formo obtežimo s
težkimi predmeti, ki jih najdemo doma, z
nekaj iznajdljivosti pa si lahko izdelamo
tudi prešo. Krilo pustimo obteženo čez
noč, da se lepilo strdi, nato ga previdno

ločimo od forme. Z brusilnim papirjem,
ki ga nalepimo na ravno ploščo, odstrani¬
mo vse neravnine. Če smo vse naredili
prav, smo dobili že raven zadnji rob in z
njim nimamo kaj dosti dela. Drugače je s
prednjim robom, ki ga izdelamo iz 10 mm
debele smrekove letvice. Prednji rob
odrežemo za toliko, da bo imelo krilo, ko
nalepimo letvico, pravilno globino. Letvi¬
co pravokotne oblike prilepimo z lepilom
za les in oblikujemo nos profila.

V nosilec krila napravimo izvrtine za
bajoneta, ki ju vlepimo z epoksidnim le¬
pilom. Bajonet je iz okroglega svetlo vle¬
čenega jekla premera 12 mm in dolžine
250 mm. Preden ga vlepimo, ga dobro na-
hrapavimo z grobim brusilnim papirjem.
Tisti del, ki sega v krilo, lahko povrtamo s
svedrom 8 mm, da je lažji. Nato izdelamo
korenski in zunanji rebri. Korensko rebro
naj bo vsaj iz 10 mm debele vezane ploš¬
če, medtem ko je zunanje lahko iz 4-rni-
limetrske. Napravimo še izvrtine za čepe,
ki prenašajo torzijski moment na trup.
Predvidena sta dva čepa 0 4 mm iz svet¬
lo vlečenega jekla, puša v trupu pa je iz
medenine.

Krilo prekitamo, da odpravimo vse
neravnine. Če hočemo lažji model, upo¬
rabimo kit, ki ga pripravimo iz epoksid-
nega lepila ter mikrobalonskega ali tikso-
tropskega polnila. Sam sem kital kar s po¬
liestrskim kitom, ker se hitreje suši in la¬

že brusi. Nazadnje izrežemo krmilne po¬
vršine ter krilo prekrijemo s folijo. V kri¬
lo sem vgradil servomehanizme debeline
13 mm.

Nosilec krila

Nosilec je izdelan iz treh 5 mm debe¬
lih smrekovih letvic (resonančna smre¬
ka), zlepljenih z lepilom za les, in sicer
tako, da letnice v prečnem preseku pote¬
kajo pot kotom 45°. V drugem trapezu se
začne nosilec tanjšati, tako da je na koncu
debel le še 7 mm. Nosilec je v predelu ba¬
joneta na obeh straneh okrepljen s 4 mm
debelo vezano ploščo. Spodnja natezna
stran nosilca je okrepljena z ogljikovimi
trakovi, v predelu bajoneta pa so ti kar
oviti okoli nosilca.

Višinski rep

Višinski rep ima profil NACA 0006,
konstrukcijski vpadni kot repa pa je -3°.
Grajen je enako kot krilo, le da nima nosil¬
ca, kljub temu pa sem ga na spodnji strani
v sredini okrepil z dvema ogljikovima tra-
koma. Na trup je pritrjen z aluminijastim
vijakom M 6, oblikovanim tako, da se ta
skrije v juvidurno pušo, ki je vlepljena v
rep. Okrogli zaključki repa so iz trše balze.

Servomehanizem je nameščen v smer¬
nem stabilizatorju, da ne izgubljamo na¬
tančnosti hoda v kotni vagi.

Trenutek resnice: testni let modela na Vremščici. Tako velikega mo¬
dela ne preizkušamo na kakšnem klančku - za preizkusni let mora¬
jo biti zagotovljene idealne prostorske in vremenske razmere.

Sestavljanje modela je hitro in zelo preprosto. Prizor z Jakoba nad
Katarino pri Medvodah.

8

december 2000 - UTi 4

Pred poletom na Jakobu

Smerno krmilo

Smerno krmilo je prav tako iz stiropo¬
ra, prekritega z abahijevim furnirjem. Te¬
čaj krmila je izveden tako, da je med krmi¬
lom in stabilizatorjem kar se da majhna
špranja. Krmilo se vrti okoli dveh vrtišč
(jeklenih paličic 0 3 mm), ki sta na spod¬
nji oziroma zgornji strani krmila.

Krmilo je s servomehanizmom, ki se
nahaja v kabini, povezano z osemmilime-
trsko ogljikovo cevko (dobi se jo v Trivalu
Kamnik).

Krilni zaključki (vvinglets)

Prav zaradi velikih in elegantnih kril¬
nih zaključkov ASW 28 s svojo lepoto še
posebej izstopa med letali standardnega
razreda.

Za izdelavo zaključkov na modelu
ASW sem uporabil modri stirodur (proda¬
jajo ga kot izolacijski material). Zaradi laž¬
je izdelave je profil pokončnega dela si¬
metričen - NACA 0009. Kdor želi, lahko
zaključek izdela s pravim profilom (o tem
smo pisali v Timu 8/96). Šablone z dvo¬
stranskim lepilnim trakom prilepimo na
kvader iz stirodura, nato pa z brusilnim
papirjem na ravni podlagi zbrusimo v že¬
leno obliko. Ker je kvader zaradi majhnih
dimezij zelo krhek, ga lahko med bruše¬
njem z dvostranskim lepilnim trakom pri¬
trdimo na ravno podlago. Oblikujemo še
vodoravni del zaključka (ta ima profil zad¬
njega trapeza krila - epler 374) in oba
kosa zlepimo s petminutnim epoksidnim
lepilom pod ustreznimi koti (glej načrt!).
Ko se lepilo posuši, zaključek zbrusimo v
končno obliko in ga prekrijemo z 80-
gramsko stekleno tkanino in epoksidno
smolo, po pet plasti na vsako stran (debe¬
lina enega sloja je 0,08 mm). Na vodorav¬
ni del prilepimo rebro iz vezane plošče
4 mm. Nato vanj vlepimo čep premera
3 mm, v konec krila pa medeninasto pušo
z enakim notranjim premerom. Zaključek
pokitamo s poliestrskim kitom, na fino
prebrizgamo s kitom za brizganje in zgla¬
dimo z vodnobrusilnim papirjem. Očisti¬
mo ga z razredčilom ter prebarvamo. Za
svoj model sem izbral belo dvokompo-
nentno barvo bukolit.

Najbolje je, da zaključek na krilo pritr¬
dimo z izolirnim trakom, saj lahko nava¬
den lepilni trak ob odstranjevanju s povr¬
šine odlušči barvo. Z modelom sem imel
že nekaj trših pristankov, vendar so za¬
ključki še vedno celi.

Trup

Trup sem nabavil pri Urošu Bergantu
na Jezerskem (uroš.bergant@kiss.uni-lj.si)
in je narejen v celoti iz steklenih vlaken.
Zanj sem odštel 20.000 SIT, kar je za trup
take velikosti poceni. Konstruktor ga po
želji naročnika okrepi tudi z ogljikovimi
vlakni.

Ker je Urošev kalup narejen za ASW
24, ASW 28 pa ima nekoliko večjo globi¬
no krila, je treba trup na delu, kjer se stika
s krilom, nekoliko popraviti, vendar ta
poseg ni tako zapleten, kakor kaže na prvi
pogled. Nanesemo mešanico epoksidne
smole in bombaža, počakamo, da se strdi,
ter zbrusimo v želeno obliko.

Pušo bajoneta izdelamo po prilože¬
nem načrtu. Najbolje je, če jo kar vstavi¬
mo na svoje mesto v trupu. Izvrtina v tru¬

pu naj bo za 2 mm
večja od zunanjega
premera puše, da
nas ne bo ovirala
pri pozicioniranju
kril glede na trup. V
pušo potisnemo ba¬
jonet krila ter na
ravni podlagi posta¬
vimo krila in trup v
pravilen položaj.

Pri tem je najbolje,
če imamo podlago
v taki višini, da se
nam med vizira-
njem ni treba skla¬
njati. Razdalji od
koncev kril do repa
morata biti enaki,
obenem pa mora
biti smerni rep pra¬
vokoten na tangen¬
to kril (zaradi V-
loma kril). Ko nam to uspe, pušo samo za¬
časno utrdimo s petminutnim epoksid¬
nim lepilom. Ko se lepilo strdi, krili pre¬
vidno izvlečemo iz trupa in pušo dokonč¬
no zalijemo z mešanico epoksija in bom¬
baža. Hkrati lahko med prednji in zadnji
rob vlepimo deščici, namenjeni prenaša¬
nju sil, ki delujejo prek krila na trup, ka¬
dar na krilo delujejo pojemki (pri pristaja¬
nju ali celo pri strmoglavljenju letala). V
svojem modelu sem uporabil deščice iz
parjene bukovine kvadratnega prereza
15 mm.

Da nam krila ne padejo iz ležišča, jih
pritrdimo v trup na podoben način kot
pri pravem letalu. Skozi pušo in bajonet
zvrtamo luknjo za varovalko 0 2 mm. Na
ta način je razstavljanje in sestavljanje mo¬
dela hitro in preprosto.

V nos trupa lahko vgradimo tudi vleč¬
no kljuko za aerovlek.

Površino trupa še pokitamo, nanese¬
mo kit za brizganje, zbrusimo z vodno¬
brusilnim papirjem ter ga pobarvamo z
barvo bukolit.

Izdelava kabine

Zasteklitev kabine izdelamo iz acetat¬
ne vakuumske folije debeline 1 mm, lah¬
ko pa jo dobimo že izgotovljeno pri Uro¬
šu Bergantu. Za svoj model sem si pri Uro¬
šu sposodil pozitiv kalupa, saj sem se od¬
ločil zasteklitev izdelati iz modrega akril¬
nega (pleksi) stekla debeline 3 mm (to je
tudi najtanša debelina, ki jo dobimo v na¬
ših trgovinah).

V nasprotju z acetatno folijo se akril¬
no steklo zaradi večje debeline težje
preoblikuje. Sila, ki je potrebna, da se se¬
gret pleksi lepo poda po kalupu, je veliko
večja. V ta namen izdelamo dvojni okvir
za pritrditev akrilnega stekla, v katerem je
izrezana tlorisna oblika kalupa zasteklitve
(povečana za 15 mm na vse strani). Akril¬
no steklo pritrdimo z vijaki in ga enako¬
merno segrevamo z ene in druge strani,
da se povesi pod silo lastne teže. Pri se¬
grevanju moramo biti strpni, sicer se lah¬
ko v steklu pojavijo mehurji. Hkrati damo
kalup v kuhinjsko pečico, ki jo nastavimo
na 100°. To storimo zato, da se akrilno
steklo ob dotiku s hladnim kalupom pre¬
hitro ne ohladi. Da se akrilno steklo lepo
povleče čez kalup, je potrebna razmero¬
ma velika sila. Pleksi laže drsi po površini

kalupa, če ga namažemo z jedilnim oljem.
Ko se akrilno steklo utrdi, zasteklitev po¬
veznemo čez trup in začrtamo linijo, kjer
jo bomo odrezali. Sledi prilagajanje na
trup. Spodobi se, da v kabino takega mo¬
dela posadimo pilota. Figuro lahko kupi¬
mo ali pa jo izdelamo sami. Najlaže jo
zmodeliramo iz plastelina in oblečemo s
stekleno tkanino, prepojeno z epoksidno
smolo. Po strjevanju odstranimo plastelin
in možica pobarvamo. Preostane nam še,
da po robu pobarvamo okvir zasteklitve,
in kabina je gotova. Na trup jo pritrdimo z
elastiko in dvema kavljema. Ta način pri¬
de prav pri trših pristankih, saj zasteklitev
odleti iz svojega ležišča in ostane nepoš¬
kodovana.

Registrske in tekmovalne oznake

Vsako pravo letalo mora biti vpisano v
register in zato ima svojo registrsko ozna¬
ko. FAI oznaka Slovenije je S5, zato sem
svojemu modelu namenil enake oznake,
kot jih imajo prava jadralna letala.

Na trupu so številke in črke visoke
40 mm, na spodnji strani kril, enako tudi
tekmovalne oznake na smernem repu, pa
so visoke 85 mm (registrska oznaka je
S5-3601 ter tekmovalna E4; trojka pomeni
plastično jadralno letalo). Razmiki in širi¬
na črk ter številk so standardni.

Oznake so svetlosive barve, lahko pa
uporabimo katero koli temnejšo barvo.
Najbolje je, da jih damo izrezati na raču¬
nalniško krmiljen rezalnik.

Zaključek

Z modelom sem prvič letel na Vremšči¬
ci le nekaj dni po tem, ko je na Wasserkup-
pe poletelo pravo letalo. Nad njegovimi le¬
talnimi sposobnostmi sem bil prijetno
presenečen. Model je presenetljivo okre¬
ten (tudi po nagibu) in koordiniran. Zara¬
di razmeroma visoke krilne obremenitve
je zelo prodoren, zaradi svoje velikosti pa
se v zraku obnaša podobno kot pravo leta¬
lo. Bojazen, da bo smerno krmilo premajh¬
no, je bila čisto odveč. Ko sem z njim pole¬
tel tudi na Jakobu, sem v enem dnevu z
njim trikrat uspešno pristal v klanec (pihal
je močan jugozahodni veter). Model ASW
je primeren za modelarje z izkušnjami, saj
je za vodenje tako velikega modela potreb¬
nega že nekaj znanja pilotiranja.

TTE.I 4  december 2000

9

Modeli slovenskih jadralnih letal o.dei)

INKA II

ANTON PAVLOVČIČ
MARJAN KLENOVŠEK
MATEJ PAVLIČ

Prva izpeljanka šolskega jadralnega
letala inka je poletela leta 1936 (slika
1). Skonstruiral ga je inženir Anton Ku¬
helj in letalo nosi njegovo ime. Kon¬
strukcija letala je bila preprosta in je
omogočala, da so jo takratni letalski
navdušenci izdelovali sami. Kasnejše iz¬
peljanke, znane kot inka I a, inka II ozi¬
roma sokol, so imele nekoliko spreme¬
njene zaključke kril, bolj aerodinamič¬
no oblikovan trup in smerno krmilo z
aerodinamičnim izravnavanjem sil. Tik
pred 2. svetovno vojno je inko II zgradi¬
la skupina Celjanov kar v kleti sedanje
gimnazije (slika 2).

Na krilu, ki je imelo razpon 12,32 m,
površino 16,35 m 2  in vitkost 9,3, je Ku¬
helj uporabil profil gottingen 549. Leta¬
lo je bilo dolgo 6,3 m, visoko 2,05 m in
je tehtalo približno 130 kg. Imelo je dr¬
sno število (finesa) 17, pri tem pa je le¬
telo s hitrostjo 58 km/h. Najmanjšo hi¬
trost padanja 0,85 m/s je imela inka pri
hitrosti 53 km/h, najmanjša hitrost lete¬
nja pa je bila 47 km/h.

V Timu smo v šesti številki letnika
1997/98 že objavili načrt za izdelavo
inke iz papirja, tokrat pa sta pred vami
načrta za lesen leteči model in statično
maketo.

z bočnima oplatama iz balze 1 mm, ki ju
prilepimo z belim lepilom. S cianoakri-
latnim lepilom prilepimo na trup smer¬
ni stabilizator in trup obrusimo. Oba
repa sta iz balze, debele 2 mm. Nepre¬
mični deli repov in krmila so spojeni s
kratkimi koščki bakrene žice 0 0,4 mm,
da lahko pri regliranju modela premika¬
mo krmila (slika 3).

Krilo modela je izdelano iz 2 mm
debele balze in ima profil uvite plošče.
Iz balzove deščice izrežemo kos, širok
50 mm in dolg 500 mm, ter mu na
sprednjem robu prilepimo smrekovo
letvico 2x4 mm, nato pa oblikujemo

Slika 1. Inka I (slika iz knjige Letalstvo in Slovenci 2)

Inka II je bila tipično visokokrilno Izdelava modela
leseno začetniško jadralno letalo. Ske¬
let trupa je bil deloma okrepljen z veza¬
no ploščo, deloma pa prekrit s plat¬
nom, tako kot krila in oba repa. Krilo
ni imelo V-loma in je bilo na obeh stra¬
neh podprto z dvema opornicama, ki
sta povečali upogibno in vzvojno trd¬
nost krila. Kabina je bila odprta in brez
vetrobranskega stekla.

Slika 2. Inka II (revija Krila, oktober-november 1980)

Model je izdelan iz balze, le sprednji
rob in vse štiri opornice krila so iz
smrekovine, ker bi se balza prehitro
poškodovala. Trup je sestavljen iz treh
delov. Osnovni del je iz 3 do 4 mm de¬
bele balze. V njem je v sprednjem delu
izrezana luknja za svinčene kroglice ob¬
težila, na obeh straneh pa je trup zaprt

Slika 4. Izdelana rebra krila, speta z buci¬
kami

Slika 3. Sestavljen in obrušen trup z obema repoma

Slika  5. Lepljenje krila

10

december 2000 TIKT 4

mi 4  december 2000

11

Slika 6. Takšen je izgotovljen model inke II.

Slika  7. Preprostejša različica modela letala inka iz vezane plošče

krilo z brusilnim papirjem. Za rebra
izrežemo štiri letvice, dolge 62 in širo¬
ke 6 mm, iz 3 mm debele balze in eno iz
balze 5 mm. Letvice spnemo z bucikami
in jih obrusimo, kot je narisano na
načrtu (slika 4). Na kos papirja nariše¬
mo krilo s pravilnimi oznakami položa¬
ja reber. Risbo prilepimo na šablonsko
desko, jo prekrijemo s »peki« papirjem
in z bucikami pritrdimo rebra na desko,
tako da ostane med bucikami dovolj
prostora za ploščo krila. Na rebra nane¬
semo tanek sloj belega lepila in nanje
prilepimo ploščo iz balze. Da plošča
pravilno nalega na rebra in da se ne
poškoduje, si pri lepljenju pomagamo z
dvema pomožnima letvicama iz smreke
ali trše balze 5x5 mm z že nameščeni¬
mi bucikami (slika 5).

Trup, krila in vodoravni rep zaščiti¬
mo z razredčenim nitrolakom in ju zno¬
va obrusimo. Za drugo lakiranje upora¬
bimo razredčen nitrolak, ki smo mu do¬
dali nekaj smukca ali otroškega pudra.
Po brušenju takšen premaz balzi da
zelo gladko površino. Obrušen trup in
krilo s cianoakrilatnim lepilom zlepimo
v celoto, nato pa s tankim, proti vodi
odpornim črnim flomastrom na krilu
narišemo krilca, na trupu pa črte, ki
označujejo robove šestkotnega prereza
trupa. Prilepimo še vse štiri smrekove
opornice in s svinčenimi kroglicami (ši-
brami) model obtežimo tako, da je nje¬
govo težišče 18 mm za sprednjim ro¬
bom krila. Prostor za obtežitev zapolni¬
mo z vato, ga zapremo s koščkom balze
in model je pripravljen za prvi posku¬
sni let (slika 6).

Vsi tisti, ki še
nimate dovolj iz¬
kušenj za gradnjo
leteče makete le¬
tala inka, lahko
izdelate prepro¬
stejšo različico, ki
jo kažeta sliki 7 in
8. Sestavljena je
iz šestih delov:
trupa, podstavka,
glavnega in rep¬
nega krila ter
dveh opornikov
kril v obliki črke
V. Načrt najdete
na prilogi; ker je
narisan v merilu
1 : 1, vam ga ni
treba povečevati.

Dorišite le manj¬
kajočo polovico krila. Vse dele izžagajte
iz ravne in gladko obrušene 4 mm de¬
bele vezane plošče. Utori naj se čim
bolj natančno prilegajo drug drugemu,
da pri sestavljanju ne boste imeli težav.
Na stičnih mestih med opornikoma in
trupom oziroma krilom morate oporni¬
koma poševno posneti zgornji in spod¬
nji konec (slika 8).

Izžaganim delom obrusite robove,
nato pa s svinčnikom in ravnilom nari¬
šite črte, ki ponazarjajo obliko trupa,
zakrilca, smerno krmilo in vetro¬
bransko steklo v kabini. Vse dele pre¬
vlecite z nekoliko razredčenim nitrola¬
kom ali brezbarvnim zaščitnim sreds¬
tvom na vodni podlagi. Ko se lak posu¬
ši, ga narahlo obrusite s koščkom čim

strom, ki je odporen proti vodi, previd¬
no prevlecite s svinčnikom narisane čr¬
te in vse dele še enkrat prelakirajte. Pri
lepljenju sestavnih delov si pomagajte z
modelarskimi ščipalkami in elastikami.

Viri:

Gustav Ajdič, Zoran Jerin: Letalstvo in
Slovenci 2.

Inž. Boris Cijan: Vazduhoplovno jedri-
ličarstvo.

Inž. Aleš Strojnik: Človek je dobil krila
- Krila, oktober-november 1980,

TIM, 6/98.

Slika 8. Pogled na isti model v merilu 1 :25 še s spodnje strani

bolj finega in že izrabljenega brusilnega
papirja. Nato s tankim črnim floma¬

ELEKTRONIKA
V DOMAČI DELAVNICI

fil

0

Jernej Bohm

ELEKTRONIKA V
DOMAČI DELAVNICI

1 28 strani, fotografije,
risbe in sheme, 20 x 28 cm,
cena: 3985 SIT

Izšla je nova knjiga Timove knjižnice

Iz vsebine:

V knjigi lahko preberemo, kaj je mikroprocesor, kako
ga uporabiti, kako napisati enostaven program in ga
vpisati v mikroprocesorski čip, kako preizkusiti in
izpolniti zahtevno vezje v takšni meri, da elektronika
deluje, kot si zamislimo.

Knjiga je PIC-priročnik, ki pojasni osnove trenutno naj¬
popularnejših mikroprocesorjev. Namenjena je tistim,
ki želijo uporabljati mikroračunalnik pri delu ali hobi¬
ju. Tu so še vedno zanimive elektronske sheme (tudi
take brez mikroprocesorja, izvedljive v nekaj minutah)
z navodili za samogradnjo.

V knjigi je opisano, kako opremimo domačo delavnico,
si priskrbimo literaturo in raznovrstno opremo, zaščiti¬
mo elektroniko pred statično elektriko, kako pravilno
rokujemo z elektronskimi izdelki, kako napišemo pa¬
tentno prijavo ter končno, kako ukrepamo ob nezgodi
z elektriko.

Knjiga, na katero smo dolgo čakali, ne sme manjkati v
nobeni ljubiteljski delavnici. Priporočamo jo tudi dija¬
kom in učiteljem srednjih šol za elektrotehniko.

12

december 2000 TIRI 4

Dogaja se, da za vzlet modelov v aerozapregi vzletna steza ni
vedno primerna. Včasih je treba poleteti tudi s travnate steze, in
če ta ni dovolj ravna, lahko pride do poškodbe jadralnega ali celo

MODELARSTVO

Pomožni voziček
za vzlet jadralnih
modelov v aerozapregi

ANTON PAVLOVČIČ

vlečnega motornega modela.

Iz težav si pomagamo s posebnim pomožnim vozičkom, ki
omogoča jadralnemu modelu varen vzlet.

Izdelava je zelo enostavna. Potrebujemo le 6 mm debelo ve¬
zano ploščo, iz katere izrežemo dele, ki so podani na načrtu, tri
kolesa že odslužene igrače primerne velikosti in kos varilne žice
0 4 mm za obe osi.

Ko jadralni model mirno in predvsem vodoravno leži na vo¬
zičku, ga motorni model z lahkoto potegne v višave, ne da bi ga
izpostavljal lomu ali ogrožal samega sebe.

Dimenzije vozička so take, da se bo zanj vedno našel prostor
pri transportu modelov.

mi 4  december 2000

13

Električni pogon

Krmilniki hitrosti (1. del)

BOŠTJAN PERDAN

dirne ure, s katero pošiljamo krmilne
impulze servomehanizmom, zato je
elektronika precej poenostavljena. Tak¬
šni so bili stari in ceneni krmilniki, ki
so se prvi pojavili na tržišču. Odlikuje
jih majhna velikost in masa, omogočajo
pa proporcionalno krmiljenje hitrosti
skozi celotno območje delovanja od
prostega teka do polnih vrtljajev. Njiho¬
va slabost je, da povzročajo grob tek
motorja pri delnem plinu ter da jim te-

Ena izmed prednosti električnega
pogona je natančen nadzor vrtljajev
motorja. Sprva žal ni bilo tako, saj so
modelarji uporabljali kar stikala, s kate¬
rim so upravljali prek majhnega servo-
mehanizma. Motor so lahko le vklopili
oziroma izklopili, poleg tega pa so mo¬
rali tudi paziti, da niso popolnoma iz¬
praznili pogonske baterije. Sledila so
elektronska vezja z releji. Z napredkom
tehnike so stikala in releje nadomestili
zanesljivi, lahki in relativno ceneni pro¬
porcionalni elektronski krmilniki hitro¬
sti. Ti omogočajo popoln nadzor nad
vrtljaji elektromotorja od stanja mirova¬
nja do polne moči in so sorazmerni s
pomikom ročice oddajnika, kot smo
tega vajeni pri motorjih z notranjim
zgorevanjem.

Izraz regulator je napačen, saj vrtlja¬
jev motorja ne reguliramo, temveč kr¬
milimo! Krmilnik spreminja oziroma
krmili določeno veličino, v našem pri¬
meru vrtljaje motorja, v skladu z zahte¬
vo uporabnika, regulator pa skrbi, da
ima določena veličina zahtevano kon¬
stantno vrednost ne glede na vpliv oko¬
lice. Takrat rečemo, da to veličino regu¬
liramo. Primer regulatorja je BEC, ki
ima konstantno izhodno napetost 5 V
ne glede na velikost vhodne napetosti,
ki zaradi vpliva okolice ni konstantna.

Obstajajo tudi elektronska stikala, ki
so v osnovi podobna krmilnikom, bis¬
tvena razlika pa je, da omogočajo le
vklop oziroma izklop motorja. Primer¬
na so za uporabo v jadralnih modelih,
pri katerih poredko letimo z delnim pli¬
nom. Ker imajo podobne funkcije kot
krmilniki, o njih ne bomo govorili po¬
drobneje. Ponudba slednjih je zaradi
omejene uporabe precej manjša kot po¬
nudba krmilnikov.

Princip delovanja

Elektronski krmilnik hitrosti krmili
hitrost motorja z vklapljanjem in izklap¬
ljanjem. Za ponazoritev si zamislimo
preprosto vezavo, pri kateri med motor
in baterijo vežemo stikalo (risba 1). Da
bi vključili motor, sklenemo stikalo, ki
omogoči pretok električnega toka. Če
stikalo razklenemo, prekinemo pretok
in motor se upočasni ter ustavi. Propor¬
cionalni nadzor plina dosežemo s spre¬
minjanjem dolžine časovnih intervalov,
ko je stikalo vklopljeno, v primerjavi z
dolžino intervalov, ko je izklopljeno
(risba 2). Krmilniki hitrosti torej delu¬
jejo na principu modulacije s širino
pulza. Element, ki preklaplja, je tranzi¬
stor na poljski efekt (FET - Field Effect

Slika 1. Manjši del Graupnerjeve ponudbe: pico mos  7, pico mos 35, poiver mos  75 in mc-
brushless control 35

Transistor). Tranzistor na poljski efekt
je polprevodniški element s tremi noži-
cami, ki deluje podobno kot stikalo. Če
na vrata oziroma eno izmed nožič vodi¬
mo napetost, postane FET prevoden.
Da bi dosegli enakomeren tek motorja,
mora krmilnik preklopiti nekajkrat v
sekundi.

Krmilniki so razdeljeni v štiri kate¬
gorije:

1. nizkofrekvenčni (ang.: frame rate ali
low rate),

2. visokofrekvenčni (ang.: high rate),

3. visokofrekvenčni z mikroprocesor¬
jem,

4. krmilniki za brezkrtačne motorje.

Nizkofrekvenčni krmilnik hitrosti
običajno preklopi 50-krat v sekundi.
Razlog za izbiro frekvence 50 ciklov na
sekundo oziroma hercev je, ker je to
frekvenca, izvzeta iz sprejemniške ko-

iz,kwii5ick  močno

pauc.

Zjo .1  aui

o

o

o

Položaj stikala:

0 - izklopljeno

1 - vklopljeno

Risba 1. Delovanje elektronskega krmilni¬
ka hitrosti lahko ponazorimo s preprosto
vezavo, kjer med motor in baterijo vežemo
stikalo. Krmilnik krmili hitrost motorja z
vklapljanjem in izklapljanjem.

majhne mase se obnesejo predvsem v
manjših modelih, kjer z njimi motor le
vklopimo oziroma izklopimo. Pri pol¬
nem plinu je krmilnik stalno odprt,
zato tudi frekvenca preklapljanja ni po¬
membna.

Visokofrekvenčni krmilnik preklap¬
lja s frekvenco, ki se običajno giblje
med 1000 in 4000 Hz. Izkoristek viso¬
kofrekvenčnih krmilnikov je precej
boljši od izkoristka nizkofrekvenčnih
krmilnikov v celotnem območju delo¬
vanja. Vrtljaji elektromotorja so odvisni
od napetosti, ki mu jo dovajamo. Ideal-

UM

1/4 plina, motor
je vklopljen 1/4 t.

1/2 plina, motor
je vklopljen 1/2 x.

Poln plin, motor
je stalno vklopljen.

t[s]

Risba 2. Krmilniki hitrosti delujejo na prin¬
cipu modulacije s širino pulza. Proporcio¬
nalno kontrolo plina dosežemo s spremi¬
njanjem dolžine časovnih intervalov vklo¬
pa.

14

december 2000 ITEKT 4

MODELARSTVO

ni krmilnik bi dovajal motorju enako¬
merno napetost, proporcionalno s po¬
mikom ročice oddajnika, v območju od
0 V do napajalne napetosti oziroma od
stanja mirovanja do polnih vrtljajev.
Nizkofrekvenčni krmilnik tega ni zmo¬
žen, saj motorju dovaja polno napetost
v intervalih vklopljenega stanja in nič¬
to napetost v intervalih izklopljenega
stanja. Ker so intervali razmeroma dol¬
gi, se motor vede podobno kot pri za¬
gonu iz stanja mirovanja. Zagonski tok
je namreč precej večji kot pri polni
obremenitvi. Če bi torej izmerili tok
pri delnem plinu, bi bil tudi v tem pri¬
meru večji od pričakovanega. Presežek
slednjega konča kot toplota in pri vsa¬
kem plinu nad 20 %  segreva motor ter
krmilnik. Visokofrekvenčni krmilniki
pa reducirajo napetost, ki jo dovajajo
motorju. To je mogoče, ker motor ni či¬
sto upornostno breme in ima lastnosti
induktorja, ki so razlog, da je krmilnik
bolj učinkovit. Induktor, skozi katerega
teče tok, teži k temu, da tok teče še na¬
prej. Če napetost vklopimo in izklopi¬
mo dovolj hitro, bo tok dejansko še na¬
prej enakomerno tekel skozi motor.

Mikroprocesorski krmilniki so viso¬
kofrekvenčni krmilniki, katerih delova¬
nje je podprto z mikroračunalnikom, ki
jim omogoča še dodatne funkcije, ki jih
klasični oziroma analogni krmilniki ni¬
majo. Pomemben je predvsem pouda¬
rek na večji varnosti in enostavnosti
uporabe. Na začetku serije o električ¬
nem pogonu smo pri slabostih omenili
potencialno nevarnost naključnega za¬
gona motorja. Mikroprocesorski krmil¬
niki imajo »pametno« vezje, ki dovoli za¬
gon motorja le, če so izpolnjeni določe¬
ni pogoji. Tipičen primer je, ko vključi¬
mo sprejemnik in oddajnik ter se pri
tem ne zavedamo, da se ročica plina na¬
haja na sredini ali celo v položaju pol¬
nega plina. Pri večini analognih krmil¬
nikov bi v tem primeru motor nenado¬
ma »oživel«. Pri uporabi mikroprocesor¬
skega krmilnika do tega ne more priti.
Da bi pognali motor, moramo najprej
pomakniti ročico plina na oddajniku v
položaj izklopljenega motorja in poča¬
kati nekaj sekund na potrditev krmilni¬
ka s piskom. Potem in samo v tem pri¬
meru bo motor začel delovati.

Za mikroprocesorske krmilnike je
značilno, da so samoprogramirani. To
pomeni, da se sami prilagodijo sistemu
za radijsko vodenje, ki ga uporabljamo.
Ta funkcija je za laike vsekakor dobro¬
došla, saj je uporaba nadvse preprosta,
v primerjavi z analognimi krmilniki, na
katerih je treba nastavitve opraviti roč¬
no s potenciometri. Seveda pa ti krmil¬
niki delujejo dokaj samovoljno in ne
omogočajo ročnega nastavljanja. To je
tudi vzrok, da nekateri modelarji, pred¬
vsem tekmovalci, raje uporabljajo do¬
bre stare analogne krmilnike, ki jim
omogočajo popoln nadzor nad nastavi¬
tvami. Druga pomanjkljivost pa je mož¬
nost, da se procesor med poletom zara¬
di motenj resetira in izgubi točko vklo¬
pa, ki jo zazna le ob vklopu sistema za

Slika 2. Kontronikov easy 3000 je visoko¬
frekvenčni mikroprocesorski krmilnik s
funkcijo BEC in zavoro. Napajamo ga lah¬
ko s 6 do 12 celicatni, pri čemer trajni tok
ne sme preseči 35 A.

radijsko vodenje. Posledica je izklop
motorja, ki ga je mogoče pognati šele
po izklopu in vnovičnem vklopu siste¬
ma za radijsko vodenje, ko bo krmilnik
znova zaznal točko vklopa. Na srečo je
ta pojav zelo redek in praviloma ne bi
smel povzročiti večjih nevšečnosti, zla¬
sti če smo vajeni pristajati brez delujo¬
čega motorja.

Brezkrtačni motorji so sicer prepro¬
stejši od krtačnih, vendar za delovanje
potrebujejo precej bolj zapleten krmil¬
nik hitrosti. Komutacija tu poteka elek¬
tronsko v krmilniku in ne mehansko v
motorju, kot smo tega vajeni pri krtač¬
nih motorjih. Polprevodniški elementi,
ki se uporabljajo za preklapljanje, imajo
dokaj veliko notranjo upornost, zato je
potrebna vzporedna vezava, s čimer
zmanjšamo celotno upornost elektron¬
skega sklopa. Brezkrtačni motor je tro-
fazen, zato potrebuje tri takšne sklope
in še enega za krmiljenje števila obra¬
tov. Za krtačni motor bi zadostoval
zgolj slednji. To je tudi razlog, da so to¬
vrstni krmilniki nekoliko večji in pred¬
vsem dražji, saj je elektronika precej
bolj zapletena. Praviloma so vodeni s
pomočjo mikroprocesorja, zaradi zah¬
tev po mirnem teku pa je frekvenca
preklapljanja nekajkrat večja kot pri na¬
vadnih visokofrekvenčnih krmilnikih.

Slika 3 ■ Brezkrtačni motor in krmilnik pre¬
poznamo po treh žicah, ki vodijo iz motor¬
ja do regulatorja. Na sliki sta prototip naj¬
novejšega motorja Plettenberg (oznaka še
ni znana) in krmilnik Schulze future 25 be.

Krmilnik, namenjen brezkrtačnim
motorjem, potrebuje informacijo o po¬
ložaju rotorja. To informacijo lahko pri¬
dobi prek hallovih senzorjev, ki so na¬
meščeni v motorju, oziroma iz signalov,
ki jih povzročajo fluktaeije, ki že obsta¬
jajo v pogonskih žicah. Motor s senzorji
se od motorja brez senzorjev loči po do¬
datnem kablu, po katerem krmilnik od
senzorjev dobi informacijo o položaju
rotorja. Na prvi pogled se zdi sistem
brez senzorjev enostavnejši, a obstaja
problem, da krmilnik ne more prepro¬
sto pospešiti motorja iz stanja miro¬
vanja, ker ne more ugotoviti točnega
položaja rotorja, ko ta miruje. Posledica
je kratka zakasnitev pri zagonu motorja.
Kar se tiče stroškov, sistem brez senzor¬
jev nima nikakršnih prednosti, saj je
vezje na ta račun nekoliko bolj zaplete¬
no. Največja prednost je, da krmilnik
uporablja signale, ki so že na voljo, in jih
avtomatsko optimizira in prilagodi, da
stalno povzročajo komutacijo motorja
pri optimalnem izkoristku. Brezkrtačni
motor oziroma krmilnik prepoznamo
po treh žicah, ki vodijo iz motorja do kr¬
milnika. Pri sistemu s senzorji je trem ži¬
cam dodan še tanjši petžilni kabel.

TIMOVI OGLASI

PRODAM novo dvokanalno RV-napra-
vo Graupner FM 214 (možnost razširi¬
tve na 7 kanalov) za samo 12.000 SIT;
polnilnik Robbe power pack 3 (4 do
7 celic, 1-5 A) za polnjenje celic
Ni-Cd in Ni-MH, s prikazovalnikom za

10.000 SIT;

nov motor Robbe sports 420/5 (neo-
dimski magneti, primeren za 5-12 ce¬
lic) za polovično ceno 12.000 SIT;
2-krat 12 novih celic Sanyo RC 2000
po 13.000 SIT (12 celic);
in 2-krat 7 selektiranih tekmovalnih
celic team orion V-max RC 2000 po

8.000 SIT (7 celic).

Urban Poljšak
Cankarjeva 31 c
4240 Radovljica
Tel.: (031) 538-923

e-pošta: urban.poljsak@siol.net

PRODAM motor MWS 12,7 cm 3  in
RV-jadralni model amigo z razpetino
kril 2 metra.

Tel.: (041) 585-986

PRODAM motor MWS 2,5 cm 3 , prime¬
ren za zračne boje, za 6.000 SIT, MVVS
12,7 cm 3  za 13 000 SIT in avtomobil¬
ski motor Novarossi 3,5 cm 3  pro za
13.500 SIT. Kupim pa letalski motor
OS max 15 cm 3 .

Klemen

Tel.: (01) 705-63-20, (01) 705-62-50

PRODAM modelarski letalski motor
OPS 60 cm 3  (glow), primeren za
modele z razpetino kril do 2,20 m.
Cena je 50.000 SIT.

David

Tel.: (041) 637-160 (od 8.00 do 16.00)

TIKI 4  december 2000

15

MODELARSTVO

Izdelava delov ELSV s pomočjo
pozitivnega kalupa

SAŠO BABIČ

Modelarjev, ki izdelujejo modele po
načrtih ali celo v samogradnjah, je vedno
manj, zato gredo nekatere modelarske teh¬
nike izdelave sestavnih delov modelov po¬
časi v pozabo. Poleg tega se marsičesa, kar
se za slab tisočak dobi v modelarski trgovi¬
ni, preprosto ne splača več narediti doma.
Pa tudi mnoge tuje modelarske revije se
zadnje čase iz poučnih revij vse bolj spre¬
minjajo v reklamne kataloge. Predstavljajo
samo še modele, ki so skoraj pripravljeni
za letenje, in stvari, ki že delujoče »skočijo«
iz škatle s čim manj navodili. Kljub temu
se še vedno najdejo članki, ki nam povedo,
kako narediti to in ono v domači delavni¬
ci, vendar postajajo vse redkejši.

Pred časom smo pisali o gradnji va-
kuumirne naprave za preoblikovanje ter¬
moplastov, s pomočjo katere lahko hitro,
preprosto in poceni izdelamo npr. pro¬
zorne zasteklitve kabin letalskih modelov.
Tokrat bomo spoznali način izdelave de¬
lov za modele iz epoksidnega laminata s
steklenimi vlakni (ELSV), oziroma izdela¬
vo delov ELSV s pomočjo pozitivnega ka¬
lupa. Z omenjeno tehniko lahko dobimo
nekaj kopij osnovnega pramodela.

Za pokušino se lotimo sprednjega
dela letalskega modela. Nosovi modelov
so ponavadi izdelani iz lesa. Včasih je tež¬
ko lepo oblikovati lesen nos in pokrov
motorja, pa tudi popravila v lesenem ohiš¬
ju zaprtega motorja so lahko močno ote¬
žena. Nekateri modelarji ta problem reši¬
jo tako, da iz stranic trupa podaljšajo pred
prvo rebro samo silhueto, da ostane mo¬
tor odprt. Taka rešitev je učinkovita, ni pa
lepa. S tem da naredimo nos modela iz
ELSV, veliko stvari poenostavimo, je pa
res, da si gradnjo modela s tem dokaj za¬
pletemo. Prednost takega nosu je, da je
prostor okoli motorja popolnoma prazen
in odpade skrb, ali nam olje namaka lese¬
ne dele, model z lahkoto čistimo, imamo
prost dostop do motorja za nastavljanje in
popravila, predvsem pa je tak nos izredno
lahek. Če se pri izdelavi in površinski ob¬
delavi nosu še nekoliko potrudimo, bo
končni izdelek videti res profesionalen.
Tak izdelek je trajen in ni tako dovzeten
za temperaturne spremembe in vibracije
kot npr. ABS.

Za izdelavo pramodela uporabimo sti-
rodur, ki je preprost za obdelavo. Ker bo
za pripravo obdelovanca najbrž treba zle¬
piti več kosov stirodura (plošče so običaj¬
no debele 5 cm), za to uporabimo 5-mi-
nutno epoksidno lepilo in pazimo, da
bodo spoji plošč na srednjicah obdelo¬
vanca. Na stirodurni blok velikosti zuna¬
njih mer nosu najprej zarišemo srednjice
(risbi 1 in 2). Na njegovo zadnjo stran
prenesemo obliko prvega rebra modela,
na stran pa stranski ris nosu. Spredaj nari¬
šemo krog kape propelerja, pri čemer pa¬
zimo na zamik motorja desno in dol. Ko
imamo na bloku vse potrebne oznake, se

lotimo obdelave. Najprej ga obrežemo s
strani (risba 3). Najhitreje bo šlo z ostrim
modelarskim nožem, rašpo in grobim
brusilnim papirjem ali z električno rezlja-
čo, s katero si lahko pomagamo tudi pri
razrezu plošč. Ko smo z obliko zadovoljni
(risba 4), še enkrat preverimo simetrič¬
nost izdelka in ga prebrusimo še z brusil¬
nim papirjem zrnatosti okoli 200. Da zaš-

16

december 2000 TIKIj 4

MODELARSTVO

čitimo zadnji rob pozitiva, nanj nalepimo
balzo ali lahko vezano ploščo debeline
3-5 mm (risba 5), kar nam bo v pomoč
pri razstavljanju. Pozitiva tako ne bomo
poškodovali in bo še uporaben. Čez obde¬
lan model povlečemo balonček (risba 6).
Balonček se mora površine dobro oprije¬
ti, kar je ena izmed omejitev pri tej tehni¬
ki. Poleg tega mora biti oblika pramodela
taka, da ga lahko na koncu izvlečemo, ne
da bi ga poškodovali (če želimo izdelati
še kakšen tak del).

Nato se lotimo laminiranja. Tkanino
nastrižemo na primerne kose, zamešamo
24-urno epoksidno smolo ter pripravimo
čopič s tršimi dlakami in zaščitne rokavi¬
ce iz lateksa. Rokavice nam pridejo prav
pri popravljanju spojev tkanine, saj to naj¬
laže naredimo kar s prsti. Na pripravljen
pramodel položimo plast tkanine in jo s
čopičem natopimo s smolo; smole nane¬
semo kolikor je najmanj mogoče (risba
7). Ker je pramodel razmeroma zahtevne
oblike in bo za eno plast tkanine potreb¬
nih kar nekaj kosov nepravilnih oblik, si
jih pripravimo že prej, ali pa nam jih
pomočnik striže sproti. Ko nanesemo
novo plast tkanine, jo najprej s prsti do¬
bro pritisnemo na spodnjo. Včasih doda¬
ten nanos smole sploh ni potreben. Če je
smole preveč, zgornja plast tkanine na
njej »zaplava«; tak izdelek je seveda tudi
težji. Med laminiranjem pazimo, da po¬
krov okrepimo na mestih, kjer je to po¬
trebno: na skrajnih točkah, na mestih pri¬
trditve, okoli izvrtin, izrezov in na spodnji
strani. Če se odločimo, da bo pokrov zara¬
di lažje dostopnosti do motorja iz več ko¬
sov, okrepimo tudi mesta, kjer bomo po¬
tem pokrov razrezali. Navadno zadostuje¬
ta dve plasti 80-gramske steklene tkanine,
na okrepljenih delih pa uporabimo vsaj
tri do štiri nanose tkanine (risba 8). Pri¬
poročam stekleno tkanino v vezavi keper,
saj se veliko lepše prilagaja oblikam kot
običajna tkanina.

Ko porabimo vso tkanino, na celotno
površino s čopičem nanesemo tanko
plast smole. Zdaj nas čaka še najbolj zah¬
teven del postopka. Na vse skupaj natak¬
nemo balonček, ne da bi na smoli pod
njim nastali zračni mehurčki. Če nam to
uspe (za to je potrebno kar nekaj vaje),
bomo dobili popolnoma gladko površino,
ki jo samo še razmastimo in je že nared za
barvanje. Ko se smola strdi (po dnevu ali
še bolje dveh), ločimo pokrov motorja od
pramodela, kar gre po balončkovi zaslugi
hitro in preprosto. Ce je pramodel bolj za¬
pletene oblike in pokrova zlepa ne more¬
mo sneti, potem stirodur izdolbemo ali
stopimo z nitrorazredčilom (to opravimo
na prostem ali ob odprtem oknu!). Po¬
krov samo še obrežemo in izrežemo luk¬
nje za kapo propelerja, uplinjač, iglo up-
linjača, valj itd.

S to tehniko lahko na enak način nare¬
dimo tudi druge dele modelov - kapljaste
zaključke kril, plovce, razne pokrove, pre¬
hode kril v trup, hrbte trupov in druge
dele bolj zapletenih oblik. Slaba stran teh¬
nike izdelave delov ELSV po pozitivu je,
da smo precej omejeni z obliko elementa,
saj na bolj razčlenjenih mestih balonček
ne more slediti obliki vdolbin in izboče¬
nih delov. Detajli tukaj žal odpadejo. Če
hočemo pokrov motorja z vsemi podrob¬
nostmi (kovice, opiate, izpušne cevi, ...),
potem si bo treba izmisliti drugačne po¬
stopke izdelave.

\

Pripomoček za  obdelavo letvic za
opiate ladijskih modelov in maket

MARJAN KLENOVŠEK

Pri izdelavi opiat ladijskih modelov in ma¬
ket z ovalnim presekom trupa moramo pogosto
izdelati celo množico tankih letvic, ki se na
enem ali na obeh koncih ožijo. Ker so razmero¬
ma tanke, jih težko obdelujemo strojno in nam
preostane le ročno brušenje ali skobljanje z
modelarskim obličem. Takšna obdelava pa je

trdili štiri ali celo šest letvic opiate. Sam sem
pripomoček uporabljal za obdelavo letvic za
model, ki ga izdeluje Mantua, zato so mere letve
prilagojene štirim letvicam preseka 1,5x5 mm.
Za obdelavo letvic drugačnih mer pa moramo
seveda presek letve prilagoditi drugačnim me¬
ram letvic opiate. Z rotacijskim ali tračnim

počasna in utrudljiva,
zato sem izdelal pre¬
prost pripomoček, ki
mi omogoča hitro
strojno brušenje le¬
tvic, povsem natančno
pa jih ob montaži
obrusim ročno.

Pripomoček izde¬
lamo iz smrekove le¬
tve s presekom prib¬
ližno 20 x 12 mm. Dol¬
ga naj bo vsaj toliko,
kot so dolge najdaljše
letvice opiate. Z rezka-
lom ali krožno žago
letev oblikujemo v
T-profil, tako da bomo
nanjo lahko hkrati pri-

5  8

Risba 1. Pripomoček za brušenje letvic

strojnim brusilnikom letev na eni strani obliku¬
jemo tako, kot želimo obrusiti letvice (risba 1).
Z bucikami nato na letev pritrdimo 4 ali 6 letvic
za oplato in jih obrusimo (sliki 1 in 2).

Pripomoček nam omogoča dokaj udobno
in varno držanje letvic pri strojnem brušenju,
hkrati pa nam služi kot vodilo oziroma šablo¬
na. Tudi če letvice brusimo ročno, nam takšen
preprost in hitro izdelan pripomoček precej
olajša delo. Krajše letvice za oplato lahko ob¬
delamo tako, da skrajšamo tudi smrekovo letev
ali pa letvice najprej obrusimo le na eni strani,
nato pa jih prestavimo in obrusimo še drugi
konec.

december 2000

25

Z mercedesom A na tekmovalno stezo

MIRAN GOSAK

Kar nekaj časa je minilo, odkar sem pri¬
pravil zadnji test RV-avtomobila, vendar
sem šele pred kratkim našel vozilce, ki je
spet pritegnilo mojo pozornost. To je
Graupnerjev model mercedes A v merilu
1 : 10. Poganja ga motor z notranjim zgore¬
vanjem. Že v osnovnem kompletu ponuja
zelo bogato opremo. Model, ki ni nič večji
od kartonske embalaže otroških čevljev,
ima štirikolesni pogon z jermenskim pre¬
nosom na dva diferenciala in oljno vzmete¬
nje. Skoraj izgotovljen model je opremljen
z motorjem vrste force z delovno prostor¬
nino 2,11 cm 3 . Po jakosti zvoka se motor
skoraj lahko primerja z brivskim aparatom,
vendar se avtomobilček z njim pri polnih
obratih spremeni v skorajda neobvladljivo
mrcino. V kompletu, ki ga lahko nabavimo
v naših modelarskih trgovinah, dobimo
skoraj izgotovljen model, ki z nekaj malen¬
kostnimi dodelavami oziroma popravki
postane pravi tekmovalni bolid.

Za sestavljanje oziroma dodelave po¬
trebujemo le nekaj osnovnega orodja, kot

je križni izvijač, vtične ključe (imbus),
klešče in nekaj dobre volje, ki nam je ob
pogledu na novo pridobitev v voznem
parku zagotovo ne bo zmanjkalo.

Karoserijo, ki jo moramo še obrezati
in pobarvati, običajno pustimo za konec.
Model začnemo sestavljati pri podvozju.
Najprej na platišča prilepimo pnevmati¬
ke in namestimo napravo za radijsko vo¬
denje, kar pomeni, da na svoje mesto pri¬
trdimo sprejemnik, akumulatorsko bate¬
rijo in servomehanizme ter nastavimo
njihove hode/pomike. Blažilniki so že se¬
stavljeni. Med pomanjkljivosti lahko šte¬
jemo le, da v sklopki motorja ni igličnega
ležaja, temveč nekakšna kovinska puša, ki
pa jo ob manjšem strošku lahko nadome¬
stimo z ležajem. Ta poseg je skoraj nujen,
saj v nasprotnem primeru ob izsušitvi olj¬
nih površin na puši izgubimo prosti tek.
Kot že rečeno, je avtomobilček skoraj
polno opremljen, vendar je proizvajalec
v dodatni opremi pripravil še vrsto prese¬
nečenj. Kot prvo naj omenim pogon z

dvema prestavama, ki ga je mogoče doku¬
piti, vendar to ni nujno potrebno, saj je
model že v osnovni izvedbi zelo hiter, do¬
volj za kategorijo 1:10, kjer so proge
zaenkrat zelo zaprte. Med dodatno opre¬
mo sodi še različno vzmetenje, močnejše
podvozje, zatezovalnik jermenskega pre¬
nosa in še in še.

Skratka, mercedes A je vrhunski RV-
avtomobil, ki modelarju z nekaj vozniški¬
mi izkušnjami omogoča, da se lahko kosa
tudi s »starejšimi brati«. To sem dokazal
tudi sam na nekaj tekmovanjih, kjer mi je
v močni konkurenci uspelo prvemu pre¬
voziti ciljno črto.

Kdor se bo navdušil nad tekmovalni¬
mi modeli avtomobilov, kakršen je Graup¬
nerjev mercedes A, se lahko z njimi udele¬
ži tekmovanj avtomobilov v merilu 1:10
z »eksplozijskimi« motorji, ki jih vsako
leto priredimo kar nekaj. To je kategorija,
ki zagotavlja obilo užitkov in je ta čas pri
nas v polnem razmahu.

VWa» se

a %rWOto'


V kompletu dobimo že v dobršni meri izgotovljen model.

Razlika v velikosti med podvozjem v merilu 1 :8 ter 1: 10 je več kot
očitna.

Sestavljen, a nepobarvan model še ni tisti pravi, ki nas bo navduše¬
val na tekmovalni stezi.

Ko pobarvamo še karoserijo, se mali mercedes pokaže v vsej svoji
privlačnosti.

26

december 2000 -TET 4

Novo na frgu

Izdelki znane modelarske hiše Jamara
so zdaj naprodaj tudi pri Mladem tehniku.
Značilnosti vrste letalskih modelov so, da
so že skoraj popolnoma izdelani - ne
samo zlepljeni, temveč tudi prekriti.

POPPY

Poppy je model vrste »slow fly« in je tudi
na električni pogon. Razpetina krila znaša
1100 mm, tehta pa dobrega pol kilogra¬
ma. Za vodenje potrebujemo trikanalno
RV-napravo. Model je pretežno iz stiropo¬
ra. Dobite ga za 20.500 SIT.

PINTO IN SOLO

Če imate raje komplete, pri katerih sami
lepite balzo in prekrivate, potem sta vam
na voljo ramenokrilec pinto (20,000 SIT)
ali leteče krilo solo (11.500 SIT). Mali gu¬
menjaki, na primer pilatus porter, pa so
še cenejši (4,900 SIT).

CARRY II

Carry II je že malce večji, razpetina krila
znaša že 2000 mm in ima pomožni elek-
tromotorček velikosti 540. Cena je
24.600 SIT.

JUNIOR

Junior je model jadralnega letala z razpe¬
tim) krila 1300 mm. Ima tudi pomožni
elektromotor velikosti 400 za vzlet. Vodi¬
mo ga s trikanalno RV-napravo. Stane
13.200 SIT.

0

"v

WESTERLY 2000

Westerly 2000 poganja motor z notranjim
zgorevanjem 4 cm 5 . Je klasični »trainer«,
to je visokokrilnik, pri katerem krmilimo
smer, višino in plin motorja. Razpetina
modela znaša 1500 mm, masa 1,4 kg, sta¬
ne pa 28.800 SIT.

Mladi tehnik, Levstikov trg 7,

1000 Ljubljana, tel.: (01) 421-87-80,

faks: (01) 426-22-43,

e-pošta: mladi.tehnik@siol.net

MEHANO

Iz izolskega Mehana prihaja cel program
od kovinskih sestavljank do električnih
železnic sistema HO po imenu »Train
Line«. Cene se začno pri 4.000 SIT. Model
mogul (T 002) stane 7.880 SIT.

Mladi tehnik, Levstikov trg 7,

1000 Ljubljana, tel.: (01) 421-87-80,

faks: (01) 426-22-43,

e-pošta: mladi.tehnik@siol.net

Še enkrat strela-1

Pri postavljanju predzadnje številke
Tima je na načrtu lahkega samohodnega
raketnega sistema strela-1 v sredinski pri¬
logi prišlo do objave napačnega maskir¬
nega vzorca leve in desne strani vozila
10022. Ker je dokumentacija zaradi tega
nepopolna, še enkrat objavljamo obe she¬
mi, tokrat pravilni. Bralcem se za nastalo
napako opravičujemo.

4  december 2000

27

a

MAKETARSTVO

Timovo izložbeno okno

F-l 5E strike eagle (Revell, kat. št. 04550, M 1 :48)

SAMO ŠTEMPIHAR

F-15E je izvedenka znanega dvose¬
dežnega lovca dolgega doleta za vsilje¬
ne bombne napade. Letalo je po videzu
enako kot F-15D, vendar vsebuje novo
avioniko, kombinirano z okrepljenim
trupom. Dva podvesna nosilca sta kom¬
binirana za sistem Lantrin (navigacijski
sistem za nizkovišinsko namerjanje in¬
frardečih žarkov) in Flir. Ta sistem
omogoča točnejše zadevanje ponoči ali
v slabemu vremenu. F-15E je opremljen
z 20 nosilci za različne »pametne« bom¬
be, štirimi nosilci za rakete sidewinder
za lastno obrambo in z Gatlingovim to¬
pom 20 mm. Brez posebnih manevrov
lahko dostavi do cilja vso oborožitev. F-
15E je prišel v armadno letalstvo ob
pravem času in doživel ognjeni krst v
zalivski vojni. Ker takrat še ni bilo do¬
volj namerilnih naprav Flir in Lantrin
za vsa letala, so letela v parih, eno z
bombami in drugo s temi napravami.
Kot zamenjavo za lovske bombnike F-
111F so jih leta 1992 v okviru 492. lov-
skobombniške eskadrilje prvič nastani¬
li v oporišču Lakenheath v Angliji. Da¬
nes je teh letal veliko v rednih operativ¬
nih enotah po vsem svetu in sodijo že
med zastarelo oborožitev.

Revellova maketa je visoko kako¬
vostna ter bogata z detajli in vgravirani¬
mi linijami, zato ni kaj dosti možnosti za
dopolnjevanje z dodatki iz epoksidnih
smol in jedkanih delov. To ni maketa za
eno noč, saj bo vsak graditelj imel obilo
dela s sestavljanjem številnih drobnih
delcev. Deli, nanizani na pet drevesc, so
odliti v svetlosivi plastiki, z izjemo pro¬
zorne zasteklitve. F-15E naj bi bil bom¬
bnik, zato so pri Revellu ponudili obe
namerilni napravi, dva dodatna rezer¬
voarja za gorivo in štiri rakete sidewin-
der, toda v škatli pogrešamo bombe!

Sestavljanje makete začnemo s kabi¬
no, vendar šele, ko temeljito preučimo
načrt. Kabina namreč vsebuje množico
visoko kakovostno odlitih delov, s kate¬
rimi se da zelo avtentično ponazoriti
njeno notranjost. Sledi izdelava prosto¬
ra za podvozje prvega kolesa. Ko se le¬
pilo in barva osušita, v spodnji polovici
trupa zvrtamo luknjice za nosilce obo¬
rožitve. Nadaljujemo po načrtu, vendar
priporočam, da vsak delec prej natanč¬
no obdelamo in sproti prilagodimo. Ko
se lepilo suši, se lotimo izpušnih šob in
vodil za njihovo odpiranje in zapiranje.
Ostane nam še priprava nekaj glavnih
delov in maketa je nared za barvanje.

F-15E strike eagle so kamuflirani v
sivi barvi po mednarodnem standardu
(koda F.S.: 36118, gunship (dark)
grey). Resna pomanjkljivost Revellovih
maket je, da omenjajo le barvne odten¬
ke iz svoje ponudbe, tako da je avten¬

tičnost vprašljiva.

Zato je dobro,
da malce pobr¬
skamo po bogati
dokumentaciji, ki
je na voljo v raz¬
nih knjigah in re¬
vijah, saj le na ta
način dobimo po¬
datke za avtentično maketo, s katero
lahko potem sodelujemo na tekmova¬
njih.

Revell ponuja dve barvni shemi, in
sicer F-15E tiger meet (Lechfeld v Nem¬

čiji, 1998) in F-15E (57. eskadrilja, zrač¬
na baza Nellis, ZDA).

Maketo priporočam, vendar ne za¬
četnikom! Revellov F-15E je zelo pri¬
merna osnova za tekmovalno maketo.

Airbus A 321 Svvissair (Revell, kat. št. 04247, M 1 : 144)

JERNEJA ŠTEMPIHAR

Airbus A 321 je v nemško letalsko
industrijo, ki slovi po bogati tradiciji,
prinesel svežino ter s tem nove možno¬
sti in dodatni zagon. Bil je tudi prvi air¬
bus, izdelan v Nemčiji. A 321 je prvič
poletel 11. marca, 1993- Doslej so pro¬
dali 250 letal A 321-100 ter A 321-200.
Poleg nemške Lufthanse in drugih več¬
jih svetovnih letalskih družb je njihova
stranka tudi Swissair, ki je nakupil 12
letal tipa A 321 za kratke ter srednje
dolge polete po Evropi.

A 321 je bil zasnovan na letalu A
320, ki je bil krajši, toda z večjim obse¬
gom trupa. Porodila se je tudi ideja, da
bi A 320 zožili ter podaljšali in s tem po¬
večali zmogljivost sedežev. Nekoliko so
zožili tudi sedeže, vendar ne na račun
njihovega števila. Zamisel so uresničili
in A 320 podaljšali za 6,9 m: 4,27 m
pred krili, ter 2,63 m na zadnjem del.
Tako je nastal A 3 21.

Firma Airbus se je tudi tokrat držala
svojega standarda za trupe letal, ki mu
pripadajo tipi A 319, A 320 ter sedanji
projekt A 321. Vsi trije imajo enako ob¬
likovana krila z aerodinamičnim kotom
in krilnimi zaključki (winglets). To daje

letalu boljše aerodinamične lastnosti.
Vse izvedenke imajo tudi skoraj identič¬
ne kabine, kar pilotom omogoča pre¬
hod z enega letala na drugo brez dodat¬
nega urjenja.

Maketo sestavlja 58 natančno odlitih
delov, ki pri sestavljanju ne povzročajo
težav, saj se med seboj odlično prilega¬
jo. Kitanja in brušenja je bore malo. Do¬
dani so motorji CFM-56. Preden zlepi¬
mo obe polovici trupa, v nos namestimo
obtežilo, ki naj ga bo namesto 20 raje 30
g. Prostora je malo, zato uporabimo svi¬
nec. Po želji lahko izdelamo tudi notra¬
njost kabine, saj se ta na koncu skozi za¬
steklitev dobro vidi. Ko zlepimo še kri¬
la, se lotimo brušenja celotne makete.
Pri tem pazimo na antene. Če se držimo
priloženih navodil, dobimo na koncu
maketo z nekoliko sumljivimi barvnimi
odtenki. Pobarvamo vse notranje dele
motorjev, zlepimo, obdelamo in jih nato
pobarvamo še zunaj. Na krila jih nalepi¬
mo šele na koncu. Nalepke iz škatle so
sicer solidne in lepo nalegajo, vendar so
nekoliko pomanjkljive.

Zasteklitev kabine se odlično prile¬
ga, brez rež. Po Revellovih navodilih
okna zapolnimo s
»klearom«, vendar je

M  treba nanesti več pla-

/j  sti, da je nanos po-

vsod enak. Pri tem pa-
zimo, da se ne pojavi¬
jo zračni mehurčki.

Natančni maketar-
ji bodo iz Revellovega
kompleta lahko izde¬
lali lepo tekmovalno
maketo, ali pa za last¬
no zbirko in ogled v
vitrini. Kakorkoli že,
maketo priporočam
vsakomur.

28

december 2000 TIEl 4

Hišni splet

(2. del)

MIHA ZOREC

V prvem delu smo si ogledali postavitev
osebnega spletnega strežnika (Personal Web
Server - PWS), zdaj pa bomo spregovorili ne¬
kaj besed o povezavi preostalih računalnikov
v omrežju s strežnikom. Čeprav je osebni
spletni strežnik prvenstveno namenjen oseb¬
ni rabi (uporaba na enem računalniku), ga
lahko uporabimo kot spletni strežnik v manj¬
šem intranetu. Še posebno pa je njegova upo¬
raba zanimiva za osnovnošolske in srednje¬
šolske računalniške učilnice. Učenci lahko
po mili volji izdelujejo spletne strani (tudi z
bolj vprašljivo vsebino) in jih shranjujejo na
strežnik, saj je njihovo delo vidno le v omrež¬
ju šolske računalniške učilnice.

Hišni splet oziroma intranet lahko gradi¬
mo na več načinov. Tudi brez strežniškega
računalnika. Spletne strani (med seboj pove¬
zane besedilne, slikovne, zvočne, ... datote¬
ke) lahko v principu shranjujemo na kateri
koli računalnik v omrežju. Sestavni deli po¬
sameznih spletnih strani so lahko celo shra¬
njeni na različnih računalnikih v omrežju ali
se nahajajo kar v svetovnem spletu, vendar
ima tak razdrobljen način kar nekaj slabosti.
Slaba stran tako zgrajenega intraneta je v ne¬
zanesljivem dostopu do sestavnih delov stra¬
ni. Vsi računalniki v omrežju morajo namreč
ves čas delovati. Če računalnik, na katerem
so shranjeni določeni deli spletnih strani, ne
deluje, teh ne moremo videti. Enako velja za
dele spletnih strani, ki se nahajajo v svetov¬
nem spletu. Zato je najbolje, da v omrežju
določimo nek računalnik za strežnik in nanj
shranjujemo vse spletne strani s pripadajoči¬
mi datotekami (besedila, slike, zvočni in vi-
deozapisi...). Pri tem moramo zagotoviti ne¬
prekinjeno delovanje strežnika. Tako bodo
vse datoteke zbrane na enem mestu in ved¬
no na voljo vsem uporabnikom intraneta.
Dobra stran takega načina je, da lahko brez
težav celotni intranet arhiviramo na rezerv¬
ni trdi disk ali pa ga zapečemo na CD-ROM.

Razumljivo je, da bomo za strežniški ra¬
čunalnik izbrali računalnik, na katerem teče
spletni strežnik, kjer bomo vse spletne stra¬
ni shranjevali le v eno točno določeno mapo
- spletno mapo C:\Inetpub\wwwroot (glav¬
na mapa osebnega spletnega strežnika). Pa
da ne bo pomote: ne mislim, da bomo shra¬
njevali vse datoteke v to mapo, temveč
bomo v njej naredili za vsakega uporabnika
svojo mapo. Uporabniki bodo poljubno ure¬
jali vsak svojo mapo, v glavni mapi pa bodo
le skupne datoteke intraneta (index.htm, ...).
Dobro je mapo C:\Inetpub\wwwroot zašči¬
titi pred pisanjem, da ne bi kdo po pomoti
kaj spreminjal.

Nastavitev računalnikov za delo
v intranetu

Preden se lotimo izdelovanja intranetih
spletnih strani, moramo vse računalnike v
omrežju na to pripraviti. Pri tem moramo
biti zelo previdni, saj bomo vpisovali nasta¬
vitve za protokol TCP/IP, ki ga uporabljamo
tudi za dostop do interneta. Vendar brez skr¬
bi. To, kar bomo vpisali, se tiče le delovanja
prek omrežne kartice. Nastavitve, ki jih upo¬

rablja računalnik za delo prek modema,
bodo ostale nespremenjene. Pred kakršnim
koli spreminjanjem omrežnih nastavitev si
je te pametno zabeležiti.

Računalnikom v omrežju moramo dolo¬
čiti njihove naslove, ki pa morajo biti uskla¬
jeni z naslovom strežniškega računalnika.
Lahko bi rekli, da jih moramo dati v isto
omrežno skupino. Kakšen je naslov omrež¬
nega računalnika, zvemo, če pogledamo nje¬
gove omrežne nastavitve. Do njih pridemo,
če z desno tipko na miški kliknemo na ikono
Omrežna soseščina in izberemo Lastnosti. V
oknu, ki se odpre, izberemo nastavitve TCP/
IP za omrežno kartico (slika 1) in kliknemo

na gumb Lastnosti. V naslednjem oknu izbe¬
remo nastavitveni listič IP naslov in pogleda¬
mo, kaj je vpisano v polje IP naslov in kaj v
polje Maska podomrežja. Obe številki si za¬
beležimo.

Zdaj se lotimo vpisovanja naslovov IP na
preostalih računalnikih v omrežju. Na vsa¬
kem ponovimo prejšnji postopek. V nasprot¬
ju s strežniškim računalnikom bodo na preo¬
stalih računalnikih polja IP najbrž prazna. Če
niso prazna, pomeni, da naše omrežje že ima
določene naslove IP in jih ne spreminjamo.
Po vsej verjetnosti je omrežje že pripravlje¬
no. Če pa so ta polja prazna, vanja vpišemo
naslove IP na naslednji način: naslov IP strež¬

nika povečamo za 1, masko podomrežja pa
vpišemo enako, kot jo ima strežnik. Če je na¬
slov IP strežnika 192.168.0.1, prvemu raču¬
nalniku vpišemo 192.168.0.2, drugemu
192.168.0.3, tretjemu 192.168.0.4 ... Naslovi
morajo biti obvezno različni!

Po ponovnem zagonu računalnika pre¬
verimo še nastavitev Internet Explorerja.
Odpremo meni Orodja in izberemo Inter¬
netne možnosti. Odpremo nastavitveni listič
Povezave in pritisnemo na gumb Nastavitve
za LAN (slika 3). V okencu, ki se odpre, mo¬
rajo biti vsa polja prazna (slika 4). Nastavitev
potrdimo z gumbom V redu in preizkusimo
delovanje hišnega spleta. V brskalniku v po¬
lje Naslov vpišemo spletni naslov osebnega
spletnega strežnika, npr.: http://Miha ali
http://Miha/index.htm, če smo pred tem iz¬
delali vstopno spletno stran z imenom in-
dex.htm.

Izdelovanje hiperpovezav

Pri izdelavi spletnih strani moramo biti
posebno pozorni pri vpisovanju hiperpove¬
zav. V bistvu imamo tri načine njihovega pi¬
sanja. Najbolj preprosto je pri spletnih stra¬
neh, ki se nahajajo na strežniku v njegovi
spletni mapi C:\Inetpub\wwwroot, oziroma
v kateri izmed njenih podmap. V tem prime¬
ru ni treba vpisati točne poti do datoteke.
Zadošča le, da vpišemo ime datoteke in kje v
drevesni strukturi map se ta nahaja. Hiper-
povezava bi se glasila nekako takole: ../bese-
dila/hisni_splet.htm. Če pa se spletne strani
nahajajo zunaj spletne mape na strežniku
(kje drugje na trdem disku strežnika ali na
drugem računalniku v omrežju), moramo
napisati točno pot do želene datoteke: //
Miha/d/Spletne_strani/besedila/hisni_
splet.htm (//Miha: ime računalnika v omrež¬
ju, /d: trdi disk, Spletne_strani/besedila/hi-
sni_splet.htm: pot do datoteke skozi dreve¬
sno strukturo map). Popolnoma enako velja
tudi za sestavne dele spletnih strani. Vse sli¬
ke, zvočni dodatki itd. morajo imeti natanč¬
no vpisan naslov. Vse skupaj je še en razlog
več, da vse spletne strani s pripadajočimi do¬
datki shranimo na strežnik v njegovo splet¬
no mapo.

TIKI 4  december 2000

29

ZA SPRETNE ROKE

Izdelajmo papir
za voščilnice

ROBERT JAMNIK

Uvod

Izdelava papirja doma je zabavno in
preprosto delo. Postopek je zanimiv, saj
spoznamo, kako se izdeluje recikliran
papir. Z malo domišljije lahko izdelamo
zanimive vzorce in papir različnih ob¬
lik. Seveda to ne bo papir, na katerega
bi lahko tiskali, vendar pa bo kot nalašč
za izdelavo izvirnih voščilnic.

Včasih so v Evropi pisali predvsem
na pergament, ki so ga izdelovali iz ovč¬
je, kozje in goveje kože. Drugod po sve¬
tu so uporabljali razna rastlinska vlak¬
na. Egipčani so na primer uporabljali
papirus, Kitajci pa še danes izdelujejo
zelo kakovosten papir iz riževe slame. Z
razvojem tehnologije tiska so začeli
uporabljati tudi druge materiale za iz¬
delavo papirja. Mnoge vrste današnjega
papirja so izdelane iz lesovine, ki je po¬
ceni, vendar je slabše kakovosti, zato ji
dodajajo polnila, lepila, barvila in celu¬
lozo. Kakovost papirja je odvisna od
vlaken, ki jih uporabijo za izdelavo.

Za izdelavo našega recikliranega pa¬
pirja bomo uporabili papir, ki ga ima¬
mo doma. Izberemo svetlejšega, še po¬
sebno če bomo po njem pisali. Dodamo
lahko tudi koščke gladkega in svetleče¬
ga papirja različnih barv in tako pope-

Doma izdelan
papir je lahko
različnih oblik in v
zanimivih vzorcih.

Tak papir je kot
nalašč za izdelavo
božičnih oziroma
novoletnih
voščilnic.

strimo vzorec. Popisan ali potiskan pa¬
pir ni najbolj primeren, ker se črnilo v
vodi topi. Za začetek je najbolje, če se
odločimo za časopisni papir. Natrgamo

in uporabimo nepotiskane dele in do¬
damo nekaj barvnega papirja. Količina
je odvisna od tega, koliko papirja name¬
ravamo narediti.

Za izdelavo papirja potrebujemo primerno kadičko in sito za odce¬
janje papirne kaše (slika zgoraj).

Kadička naj bo približno enake velikosti kot sito (slika desno).

Priprava

Za začetek zadošča, če imamo 1/4 li¬
tra koščkov starega papirja. Natrgamo
ga na približno enake koščke (2 cm 2 ).
Če ga imamo več vrst, ga sortiramo,
tako da ga lahko kasneje poljubno me¬
šamo med seboj. Zelo zanimive učinke
dosežemo, če papirju dodamo bleščice,
svetleče trakce in druge dekorativne
stvari, celo cvetne lističe, seveda pa ti
ne smejo biti preveliki (trakovi do dol¬
žine 20 mm, enako tudi lističi).

30

december 2000 TTK1! 4

PRILOGA

Izdelava okvirja

Za izdelavo papirja potrebujemo
sito za odcejanje papirne mase. Okvir
sita naredimo iz lesenih letvic s prere¬
zom 15 x 20 mm. Velikost okvirja je od¬
visna od formata papirja, ki ga namera¬
vamo izdelati. Notranje mere okvirja
bodo mere našega lista. Potrebujemo še
fino pleteno kovinsko mrežo, ki mora
biti nekoliko večja od okvirja, da jo lah¬
ko napnemo čezenj. Uporabna je tudi
sintetična mreža, vendar utegnemo
imeti z njo nekaj težav, saj je preveč gib¬
ka.

Priprava papirne kaše

Pri tem bomo potrebovali pomoč
staršev, saj se papirna kaša najbolje na¬
redi z domačim multipraktikom. V me¬
šalniku zmešamo en del papirja in štiri
dele vode. Zadostuje že nekaj vrtljajev,
da dobimo fino papirno kašo. Če name¬
ravamo primešati dekorativne dodatke,
jih ne nasujemo v mešalnik na začetku,
temveč kasneje, saj bi jih sicer rezila me¬
šalnika vse sesekljala. Če hočemo imeti
daljša vlakna, jih dodamo na koncu me¬
šanja, tako da jih mešalnik preveč ne
razreže. Za izdelavo večje količine pa¬
pirne kaše mešalnik večkrat napolnimo.
Pri nalivanju kaše pazimo, da mešalnik
napolnimo le do dovoljene višine.

Izdelava papirja

Zdaj potrebujemo manjšo kad, ki bo
po možnosti enako velika kot naš okvir
in nam bo omogočila, da bomo kašo
lahko enakomerno zajeli v sito. Vanjo
stresemo papirno kašo, ki jo lahko po
potrebi tudi razredčimo, če je zmes
pregosta, vendar ne več, kot do razmer¬
ja 1 : 4. Kašo premešamo z leseno pali¬
co. Če bomo uporabili večjo količino
cvetnih lističev ali nitk, je dobro, če me¬
šanici dodamo nekaj kapljic belega mi¬
zarskega lepila.

Sito potopimo v kašo tako, da se ta
enakomerno razporedi po mrežici, nato
vse skupaj dvignemo iz kadi in počaka¬
mo, da voda odteče. Zajeti moramo kar
precej kaše, saj bo drugače papir preta¬
nek. Sprva bo najbrž treba napraviti ne¬
kaj poskusov, da bomo dobili občutek
za debelino papirja. Ko se zmes odcedi,
papirno kašo prenesemo na krpo. To
napravimo tako, da sito zvrnemo na pri¬
pravljeno tekstilno podlago, ki pa ne
sme biti pregroba, saj bi se to poznalo
na papirju. Z mrežice previdno odstra¬
nimo moker papir, ki je zdaj še precej
občutljiv. Vse skupaj prekrijemo še z
eno krpo in narahlo povaljamo s ku¬
hinjskim valjarjem, da iztisnemo odveč¬
no tekočino in se obenem pri tem vlak¬
na povežejo v čvrsto gmoto. Sedaj papir,
ki je že dovolj čvrst, da ga lahko sušimo,
počasi odluščimo s krpe. Najbolje je, če
ga obesimo, če je preobčutljiv, pa ga
položimo na ravno podlago. Papir se od¬
visno od debeline suši kake tri ure.

Iz doma narejenega unikatnega
papirja lahko izdelamo privlačne voščil¬
nice za vsakršno priložnost.

Jaslice

MATEJ PAVLIČ

Sveto pismo pravi, da sta Marija in Jo¬
žef pred 2000 leti pripotovala v Betle¬
hem, kjer pa ju nihče ni hotel sprejeti pod
streho. Tako se je njun otrok rodil v revni
staji v predmestju, kjer so pastirji pasli
ovce. Ko se vsako leto na božič spominja¬
mo tega dogodka in doma postavljamo
jaslice, se kar ne moremo izogniti postav¬
ljanju hlevčka, pastirjev in tropa ovčk na
zaplatah mahu. (Zlasti najmlajši imajo z
njihovim nenehnim premeščanjem po¬
tem vse praznike veliko opravka ...) No,
jaslice so - z nekaj »umetniške svobode« -
lahko tudi drugačne, pa se njihov pomen
zato prav nič ne spremeni. Dokaz za to
trditev je na sliki I, ki prikazuje sveto dru¬
žino na stebrišču pred stiliziranimi mest¬
nimi vrati Betlehema, katerega obrisi se
vidijo v ozadju.

Izdelava jaslic ni kdo ve kako zahtev¬
na, pa tudi z izbiro gradiva ne bi smeli
imeti težav. Obrisi kulis in figur so v meri¬
lu 1 : 1 narisani v prilogi na sredini revije
oziroma med navodili za gradnjo, mere
preostalih sestavnih delov, ki nimajo zah¬
tevne oblike, pa so navedene v kosovnici.
V pomoč pri delu vam je še štirikrat po¬
manjšana sestavna risba na prilogi in se¬
veda številne fotografije, ki kažejo posa¬
mezne stopnje izdelave.

Gradivo

Čeprav je pri prvem pogledu na jaslice
s slike 1 nemogoče ugotoviti, da so v celo¬
ti iz lesa, je to vendarle res. Osnovna ploš¬
ča, obrisi mesta in figure so iz 5 mm debe¬
le vezane plošče, vse drugo pa je iz smre¬
kovega ali jelševega lesa. Poleg tega potre¬
bujete še šest praznih tulcev od papirnatih
brisač, okroglo bukovo paličico za nabada¬
nje mesa z ražnja, nekaj rafije ali slame, za
sestavljanje pa belo lepilo za les (npr.
UHU coli express), 20-milimetrske žebljič¬
ke in nekaj različno dolgih lesnih vijakov.
Za barvanje figur lahko uporabite katere
koli barve za les (npr. Belinka ambient),
gre pa tudi z vodnimi oziroma tempera
barvami ali s flomastri. Na koncu seznama
gradiva izdajmo še skrivnost, zaradi katere
ob pogledu na te jaslice vsakdo najprej po¬
misli, da so iz kamna. V naših trgovinah za
konjičkarje je že nekaj časa moč dobiti t. i.
granitne barve v različnih odtenkih. Njiho¬
va dobra lastnost je, da se oprimejo malo¬
dane vsake podlage, hitro se sušijo, nana¬
šamo pa jih z navadnim čopičem, ki ga na
koncu operemo v vodi. Z njimi prebarva¬
mo gradivo, pa naj bo to les, mavec, kovina,
stiropor ali še kaj drugega, v resnici daje
vtis, kot da gre za kamen.

Orodje

Seznam najnujnejšega orodja za izde¬
lavo jaslic ni dolg: modelarska rezljača,
žaga lisičji rep (ali električna vbodna
žaga), električni vrtalnik, svedri za les
0 1,5, 3 in 5 mm, izvijač, škarje, vsaj dve
srednje veliki svori, manjši in večji čopič,
fina rašpa ter grob in fin brusilni papir.

Seveda pa boste delo opravili bolje, lažje
in hitreje, če imate tudi modelarski vrtal¬
nik in brusilnik.

Izdelava

Dober modelar ni samo natančen in
potrpežljiv, ampak mora biti tudi iznaj¬
dljiv. S pametno izbiro gradiv si namreč
lahko zelo olajša delo in končnemu izdel¬
ku izboljša videz. Pri gradnji jaslic s slike
1 je treba med drugim narediti tudi tri
različno visoke stebre. Komur struženje
ne dela težav, jih bo pač naredil iz lesa ter

i

Slika 2. Izdelava stebrov: iz dveh praznih
tulcev od papirnatih brisač (levo), od kate¬
rih enega prerežete, namažete z lepilom in
potisnete v drugega (na sredini), dobite trd¬
no osnovo za izdelavo t. i. debla stebra.

Slika 3■ Tulec lahko prerežete z nožem, s
škarjami ali z rezilno ploščico, vpeto v mo¬
delarski vrtalnik.

Slika 4. Modelarski brusilnik (na sliki je Mi-
nicraftov stabilni brusilnik MB 450) je zelo
uporaben pripomoček, s katerim je mogoče
hitro, natančno in učinkovito brusiti ro¬
bove.

_ IE.1 4  december 2000

31

Slika  5. Deblo stebra iz lepenke se mora te¬
sno prilegati okroglemu vložku, privitemu
na bazo oziroma kapitel stebra.

Slika 6. Vsi sestavni deli, spojeni z lepilom
oziroma z vijaki, so pripravljeni za barva¬
nje s temeljno sivo barvo.

Slika  7. Pogled na poskusno sestavljene se¬
stavne dele; portalu manjka še streha.

jim morda dodal še kak okrasek. Ker pa je
gotovo precej več takih, ki stružnice ni¬
majo, se je treba znajti drugače. Namesto
da bi prazne tulce papirnatih brisač vrgli
v smeti, jih lahko uporabite kot zelo pri¬
meren »nadomestek« romanskih stebrov
(14). Ker so tulci iz razmeroma tanke le¬
penke, ki se hitro zmečka, jih je treba utr¬
diti. To je najlažje narediti s še enim tul¬
cem, ki ga prerežete po vsej dolžini, »zoži¬
te« za približno 8 mm, dobro namažete z
(nekoliko razredčenim) lepilom za les ter
potisnete v notranjost celega tulca (sliki 2
in 3). Ko se lepilo posuši, tulce odžagajte
na pravo dolžino, ki znaša 220 mm za naj¬
nižji steber, 230 mm za srednjega in 250
mm za najvišjega. Da bi na spodnji in
zgornji konec tulcev lahko pritrdili bazo
in kapitel (kot se imenujeta spodnji in
zgornji del pravega stebra), potrebujete
šest okroglih vložkov (8), ki jih izžagate iz

M = 1 : 1

20 mm debele smrekove ali jelševe dešči¬
ce. Njihov zunanji premer mora natančno
ustrezati notranjemu premeru tulcev. Če
je prevelik, ga nekoliko zmanjšajte z bru¬
šenjem (slika 4), če pa je premajhen, na
notranjo stran tulca nalepite 2 cm širok
trak lepenke. Iz lesa izžagajte še šest kva¬
drov velikosti 60 x 60 x 20 mm in dva
kvadra velikosti 100 x 100 x 15-20 mm. Z
rašpo in brusilnim papirjem (oziroma z
modelarskim ali električnim brusilnikom
- slika 4) jim enakomerno zaoblite vse ro¬
bove.

Osnovna plošča (1) ima obliko kva¬
drata s stranico 40 cm. Pravokotno nanjo
ob levem in zadnjem robu stojita kulisi (2
in 3). Vsi trije deli so iz 5 mm debele veza¬
ne plošče, v skrajnem primeru pa lahko
uporabite tudi lesonit, čeprav je mehkejši
in bolj občutljiv za vlago. Pri izžagovanju
kulis morate biti res natančni le pri izde¬
lavi utorov, povsod drugje pa si lahko pri¬
voščite tudi manjša odstopanja od narisa¬
nih črt, saj tega zaradi razgibane oblike
kulis gotovo nihče ne bo opazil. Sredi os-

iivj  v ijh_

OLVTjl kTVJLgJ.JLJ_ x _ . _

stopnišča, sestavljen iz treh kvadratnih
kosov lesa oziroma iverne plošče (4, 5 in
6). Z grobim brusilnim papirjem jim
obrusite zgornje robove, nato pa jih na¬
mažite z lepilom, postavite drugega na
drugega (kot kaže sestavna risba na prilo¬
gi) in dobro stisnite. Stik lahko s spodnje
strani utrdite s štirimi tankimi lesnimi vi¬
jaki. Na osušen podij s pomočjo mer na
sestavni risbi pritrdite po dve bazi (7) in
vložka stebra (8). Zlepite in z vijaki utrdi¬
te tudi preostale štiri pare (slika 5). Na
dva od njih prilepite še kapitel (9).

Portal je sestavljen iz sedmih kosov.
Pravokotno na nosilca (10) prilepite in z
dvema tankima lesnima vijakoma privijte
preklado (11), kot kaže slika 7. Glavi vija¬
kov prekrijte z dvema opornikoma strehe

(12) , ki ju na zunanji strani z rašpo obde¬
lajte v poševno obliko. Nanju z nekaj kap¬
ljicami lepila in dvema žebljičkoma pritr¬
dite dve 160 mm dolgi smrekovi letvici

(13) s prerezom 10 x 10 mm, ki ponazar¬
jata streho. Na stičišču pri vrhu ju odža-


32

december 2000 TTET 4

Slika 8. Temeljni nanos sive barve (mešanica bele in nekaj kapljic
črne barve Belinka ambient)

Slika 9. Barvanje kulis iz vezane plošče z granitno barvo (Eberhard
Faber, bazalt, 118 ml)

gajte pod kotom približno 30°, zlepite in
stisnite (slika 6). Ko na osnovno ploščo
(1) prilepite še stopnički (15), ki obenem
služita kot opori za pritrditev kulis (2 in
3), pride na vrsto barvanje.

Kot je bilo že rečeno, se granitna bar¬
va oprime skoraj vsake podlage, vendar
pa jo popolnoma prekrije šele po drugem
ali celo tretjem nanosu. Ker površina
vseh delov jaslic, ki jih je treba pobarvati,
ni ravno majhna, se nepotrebni veliki po¬
rabi te barve lahko izognete tako, da vse
dele prej prebarvate z navadno belo bar¬
vo za les, v katero kanete nekaj kapljic čr-

Slika 10. Za barvanje figur uporabite čim
manjši čopič.

Slika 11. Čepki služijo za postavitev figur
na podlago. Pri Jožefu, Mariji in repatici so
zalepljeni v luknjice na spodnjem robu fi¬
gur, pri Jezuščku pa na hrbtni strani.

Slika 12. Oči, nos in usta narišite s tankim
črnim flomastrom.

ne, da dobite svetlosiv odtenek, ki čim
bolj ustreza odtenku izbrane granitne
barve. To nanašajte čim bolj enakomerno
in z dolgimi potezami. Večje površine po¬
barvajte z 20-25 mm širokim ploščatim
čopičem, za robove izrezov in težje do¬

stopna mesta pa uporabite majhen čopič
za slikanje (slika 8).

Čas med sušenjem barve izkoristite za
izdelavo figur (16, 17, 18 in 19). Njihove
obrise s pomočjo indigo papirja prekopi¬
rajte na obrušen kos 5 mm debele vezane

Stabilni brusilnik Minicraft MB 450

Stabilni brusilnik spada 7ned tiste mode¬
larske pripomočke, za katere na prvi po¬
gled mislimo, da niso tako nujno potrebni
in da lahko shajamo brez njih. Toda ko se
med delom prepričamo o njegovi vse¬
stranski uporabnosti, si natančnega bru¬
šenja brez njega preprosto ne moremo več
zamišljati. Orodje je resda sila preprosto,
toda neverjetno učinkovito. Vanj je vgra¬

jen motorček, ki lahko deluje pri napetosti
od 0 do 18 V, pri čemer se število vrtljajev
spreminja od 0 do 18.000/min. Zračno
hlajenje omogoča daljši čas delovanja.
Brusilni kolut ima premer 75 mm, kar je
za modelarske zahteve povsem dovolj. Za¬
menjava brusilnega papirja, ki ima na
hrbtni strani nalepljeno posebno tkanino
(kot trakovi velcro pri oblačilih), je pre¬
prosta in hitra. V kompletu so trije brusil¬
ni koluti različne zrnatosti.  5 pravilno
uporabo oziroma njihovo menjavo lahko
vplivamo na hitrost odvzemanja gradiva.
Čeprav brusilnik tehta 510 g, ga je zaradi
boljše stabilnosti vseeno priporočljivo do¬
datno pritrditi na delovno površino. Bru¬
silniku je dodan preprost nastavljiv kot¬
nik, ki je v veliko pomoč pri natančnem
brušenju obdelovanca pod točno določe¬
nim kotom. Za napajanje brusilnika skr¬
bi nastavljivi elektronski transformator
(Minicraft MB 751 ali MB 730), na katere¬
ga ga priključimo z 1,8 m dolgo razteglji¬
vo vrvico. Cena brusilnika je 13-120 SIT.

Natančno električno orodje MINICRAFT

Od zdaj tudi v Merkurjevih prodajnih centrih in specializiranih prodajalnah

MARIBOR

BAUMAX-X

Tržaška c. 1
2000 Maribor
Tei.: 062/320-73-20

MANTUA MODEL

Mercator center

Ptujska cesta 155
2000 Maribor
Tel./faks:

062/418-715

http:

//www.mantua-model.si

MERKUR
TC Studenci

Sokolska 58
2000 Maribor
Tel.: 062/109-21-10
Faks: 062/109-21-42

CELJE

BAUMAX-X

Mariborska c. 100
3000 Celje
Te!.: 063/404-21-01

KOVINOTEHNA

ŽELEZNINAR

Stanetova 4
3000 Celje
Tel.: 063/484-311

KRANJ

MERKUR

Koroška c. 1
4000 Kranj
Tel.: 064/267-466

Novi prodajni programi v letu 2000

Na vašo željo vam bomo poslali:

□ cenik električnega in vrtalnega orodja Black&Decker
s tehničnimi podatki

□ katalog preciznega električnega orodja Minicraft

Ime in priimek:.
Naslov: _

Poštna številka in kraj:.

I BLflCKS
DECKER

f-JVt

V3MM

MINICRAFT

G-ATSAf proizvodnja in marketing d. o. o.

Brvace 11, 1290 Grosuplje, tel,: n.c. 01/7866-500
faks: 01/786 30 23, servis tel.: 01/786 65 74
http://www.g-mm.si E-pošta: gmmig-mm.si

imr! 4  december 2000

33

%

PRILOGA

Slika 13 . Lepljenje ležišča iz koščkov rafije.
Uporabite lahko tudi slamo.

plošče, natančno izrezljajte in zgladite s
finim brusilnim papirjem. Pri barvanju
(slika 10) morate biti zelo previdni, da se
vam barva ne bo zlivala. Na koncu s tan¬
kim črnim flomastrom, ki je odporen pro¬
ti vodi, figuram narišite oči, nos in usta
(slika 12). Iz bukovih paličic za ražnjiče
naredite štiri čepke (20) in jih prilepite v
izvrtane luknjice v figurah (slika 11). Je-
zuščkovo ležišče naredite iz slame ali rafi¬
je, ki jo narežete na približno 7 cm dolge
koščke. Te položite na kos pločevine ali

Slika 16. Jaslice so konstruirane tako, da v razstavljenem stanju
zavzemajo zelo malo prostora.

Slika 1. Jaslice so lahko tudi takšne...

Slika 14. Način pritrditve kulise na osnov¬
no ploščo

podlago. Tudi figur ne prilepite. Prednost
takšnega načina se namreč pokaže šele
po praznikih, ko je treba razmeroma veli¬
ke jaslice pospraviti. Na sliki 16 lahko vi¬
dite, da v manj kot minuti razstavljene ja¬
slice zavzemajo iz¬
redno malo prosto¬
ra, in da jih lahko
brez težav spravite
v nekoliko večjo
plastično nakupo¬
valno vrečko.

Slika 15. V izvrtano luknjico na stiku obeh
kulis potisnite žebljiček tako, da ga bo ka¬
sneje, ko boste želeli jaslice razstavili, mo¬
goče brez težav izvleči.

vitroplasta, nanje kanite nekaj kapljic le¬
pila, položite novo plast koščkov, ki jo
spet namažete z lepilom, in enako naprej
do pete ali šeste plasti. Na vse skupaj
položite košček plastike (npr. pokrovček
doze za film) in stisnite (slikal3). Osuše¬
no ležišče s škarjami obstrizite, da dobite
ovalno obliko.

Ostalo je le še sestavljanje jaslic v celo¬
to. Na osnovno ploščo z zunanje strani z
dvema lesnima vijakoma pritrdite kulisi.
Izvrtini nekoliko povrtajte s posebnim
orodjem (slika 14) ali z večjim svedrom.
Da stik kulis ne bi lezel narazen, z vrha iz¬
vrtajte 1,5 mm veliko in 15 mm globoko
izvrtino ter vanjo potisnite žebljiček (sli¬
ka 16). Portal pritrdite z dvema lesnima
vijakoma, ki ju s spodnje strani potisnete
skozi izvrtini v osnovni plošči. Stebre na¬
taknite na okrogle vložke tako, kot kaže
slika 1: na podiju naj bosta stebra s kapit¬
ljem (nižji spredaj, višji zadaj), v ozadju
ob podiju pa naj bo tretji steber, ki nima
kapitlja. Stebrov ne prilepite, sicer jaslic
ne boste mogli več razstaviti! Figure lah¬
ko postavite tako, kot stojijo na sliki 1, ali
pa kako drugače. Preprosto jih vtaknite v
2,5-3 mm velike luknjice, ki jih izvrtate v

34

december 2000 TTKI] 4

Zvezda

IVICA RUS

Zvezda je zanimiv okrasek za novolet¬
no jelko. Napravimo jo samo s prepleta¬
njem in zgibanjem papirnatih trakov brez
uporabe lepila.

Postopek izdelave:

1. Nastrižemo štiri trakove velikosti
300 x 10 mm ali 600 x 15 mm ter jih pre¬
pognemo na pol.

2. Pletemo jih v kvadrat.

3. Naredimo nekakšne žepke.

4. Trakove stisnemo v kvadrat.

5. Vse skupaj obrnemo na drugo stran.

6. Prvi in drugi trak zapognemo nazaj,
tretjega in četrtega pa prepognemo in za¬
taknemo v žepek.

ZA SPRETNE ROKE

13. Vse skupaj obrnemo na drugo stran.

14. Ponovimo zaporedje korakov od 8 do
12; zvezda ima tedaj 8 krakov.

15. Izberemo en trak, ki ga uvijemo in za¬
taknemo v naslednji sosednji žepek.

8. Trak prepognemo pod pra¬
vim kotom.

9. Prepognemo ga še enkrat v
enakokraki trikotnik.

10. Trak prepognemo po višini trikotnika.

11. Zataknemo ga v žepek.

12. Zaporedje korakov od 8 do 11 pono¬
vimo z vsakim drugim trakom

16. Korak 15 ponovimo s preostalimi tre¬
mi trakovi.

17. Izdelek obrnemo in s korakom 15 na¬
redimo še štiri pentlje

18. Povlečemo vse trakove
in jih postrižemo.


ITTII 4  december 2000

35

PRILOGA

Laterna

MATEJ PAVLIČ

Če laterno s svečko postavite na praznično
pogrnjeno mizo, bo s svojimi motivi v toplih
barvah še poudarila slovesno razpoloženeje v
vašem domu. Laterno pa lahko obesite tudi na
balkon ali pred vhod, kjer bo služila kot lep
okras.

Izdelava laterne na sliki 12, ki jo sestavljajo
štiri enako oblikovane stranice z različnimi mo¬
tivi, je zelo podobna jaslicam, objavljenim v lan¬
ski decembrski številki revije Tim. Stranice so
iz 5 mm debele vezane plošče, nosilec za čajno
svečko je iz bakrene žice in koščka vitroplasta
ali bakrene pločevine, pisanost motivov pa za¬
gotavlja transparentni papir, ki ga prodajajo v
trgovinah za konjičkarje.

Obrise stranic laterne najdete na prilogi v
sredini revije. Ker so narisani v merilu 1 : 2, naj
vam jih v fotokopirnici povečajo za 200 %.  Lah¬
ko uporabite vse štiri različne motive ali pa le
enega za vse štiri stranice. Dobljenih fotokopij
ni treba prerisovati s pomočjo kopirnega papir¬
ja, ampak jih na hrbtni strani na tanko premaže¬
te z odstranljivim lepilom Scotch Attaca-Stacca
(lahko ga tudi popršite z enakim lepilom 3M
SprayMount v pršilki). Oboje je naprodaj v bo¬
lje založenih papirnicah in trgovinah s pisarniš¬
kim materialom. Papir nato pritisnete na glad¬

ko obrušeno vezano ploščo. Da bi lahko izžaga-
li notranje zaključene površine, morate v vsako
najprej izvrtati 1 mm veliko luknjico. Skoznjo s
spodnje strani potisnite v modelarski lok vpeto
žagico in jo zategnite še z vijakom na vrhu loka.
Uporabite žagice št. 3 ali 4, saj bo le tako rez
čist in gladek. Pri rezljanju bodite čim bolj na¬
tančni (slika 1).

Obrisi stranic laterne so namenoma nareje¬
ni tako, da jih lahko sestavite v kakršnem koli
zaporedju. Ko se odločite za tistega, ki vam naj¬
bolj ustreza, natančno obdelajte utore, posku¬
sno sestavite stranice, jih po potrebi začasno
stisnite z nekaj svorami ter s fino rašpo in bru¬
silnim papirjem obdelajte vse stične robove, da
bodo popolnoma ravni in gladki (slika 3). Ko
ste s tem delom gotovi, obod laterne razstavite
in označite vrstni red stranic. V vsako na sre¬
dini in dober centimeter od spodnjega roba iz¬
vrtajte 2 mm veliko luknjico - vendar ne skoz
in skoz, temveč le do globine 4 mm. Dobljene
štiri izvrtine so namenjene namestitvi držala
čajne svečke.

Sedaj je na vrsti barvanje (slika 2). Uporabi¬
te navadno lužilo oziroma katero koli zaščitno
sredstvo za les (npr. belton, silvanol, ambient),
ki naj bo čim temnejše barve. Tako bodo kasne¬
je s hrbtne strani osvetljeni motivi prišli bolj do
izraza. Če nameravate laterno obesiti na prosto,
jo je na zunanji strani priporočljivo pred vlago
zaščititi z nanosom brezbarvnega laka (na vod¬
ni ali nitro osnovi) ali beltopa.

Za lepljenje transparentnega papirja na
hrbtno stran izrezljanih stranic potrebujete
škarje, nož, podlago za rezanje in lepilo. Za lep¬
ljenje manjših kosov lahko uporabite npr.

UHU Stic, za večje
površine pa se zelo
dobro obnese lepilo
v pršilki (npr. UHU
spriih kleber). Izbira
transparentnega pa¬
pirja (enobarvnega

Slika 12. Pogled na laterno z ene in z druge
strani. Vidni so vsi štirje motivi.

Slika 3- Če ste bili pri žaganju utorov na¬
tančni, morajo poskusno sestavljene strani¬
ce laterne stati skupaj brez pomoči »od zu¬
naj«.

Slika 2. Tri od štirih izrezljanih, obrušenih in z lužilom prebarvanih
stranic laterne; vidne so tudi luknjice za držalo svečke, ki jih
izvrtajte z 2-milimetrskim svedrom.

Slika 1. Velika prednost odstranljivega lepila Scotch Attaca-Stacca je
v tem, da z njim premazano fotokopijo po izžagovanju preprosto
potegnete stran.

Slika 4. Za krojenje transparentnega papirja potrebujete svinčnik, Slika 5. Za stranico z motivom zvezdic lahko uporabite kar celo
škarje, nož in podlago za rezanje. polo mavrično prelivajočega se transparentnega papirja.

36

december 2000 T T EJ 4

PRILOGA

Slika 6. Za večje površine je najprimernejše lepilo v pršilki (levo), za
lepljenje manjših kosov pa lepilo v stiku (desno).

Slika  7. Držalo za svečko je sestavljeno iz 40 mm velikega krožca vi-
troplasta ali bakrene pločevine in treh odpadnih kosov debelejše
električne žice , ki jih s kleščami ukrivite v obliko na sliki (višina »po¬
globljenega« delaje 20 mm, širina pa 40 mm).

Slika 8. Dele držala za svečko sestavite s pomočjo kovinskih ščipalk
in močnejšega spajkalnika.

Slika 9- Najprej zlepite in sestavite po dve stranici oboda. Mednje
vstavite držalo za svečko.

oziroma v mavričnih ali prelivajočih se bar¬
vah) je velika, zato z nabavo ne bo težav. V vsa¬
kem primeru kupite čim debelejšega (podo¬
ben je pavsu). Najprej s škarjami in nožem
ukrojite papir glede na obliko površine, ki jo
želite prelepiti (slike 4, 5 in 6). Nato z lepilom
natančno premažite vse (!) lesene površine, ki
bodo prekrite. Papir pritisnite na lepilo in ob
robovih takoj nekoliko razvlecite, da se ne bi
začel gubati. Ob podlago ga pritisnite z zgor¬
njo stranjo nohta.

Slika 10. Stranice laterne med sušenjem le¬
pila stisnite z manjšimi modelarskimi svo-
rami.

Medtem ko se lepilo suši, izdelajte držalo za
svečko. Ker laterna ni ravno velika, je držalo na¬
meščeno bolj pri dnu; tudi ni kdo ve kako moč¬
no, saj za to ni potrebe. Za držanje čajne svečke
zadoščajo štirje odpadni kosi električne žice s
prerezom 2,5 mm 2 . Z njih odstranite plastično
izolacijo in jih ukrivite v obliko na sliki 7. Glede
na to, da je premer pločevinastega lončka s
svečko približno 40 mm, mora biti enako velika
tudi ploščica, na katero nato s spodnje strani
prispajkate koščke žice (slika 8). Da bodo stali
res pravokotno drug na drugega, jih med spaj-
kanjem stisnite s kovinskimi ščipalkami. Izdela¬
nemu držalu svečke na koncu s kleščami skraj¬
šate »izrastke«, ki molijo na vse štiri strani. Po

Slika 11. Položaj držala z vstavljeno svečko

potrebi jih nekoliko ukrivite navzdol, vsekakor
pa pustite kak milimeter daljše, da bo dno sveč¬
ke vsaj nekaj centimetrov oddaljeno od spod¬
njega roba laterne (slika 11). Stik žic in stranic
v luknjicah lahko utrdite s kapljico univerzalne¬
ga lepila.

Ostalo je še sklepno sestavljanje. Lepilo na¬
nesite zelo previdno (po možnosti z manjšim
čopičem), da ne umažete pobarvane in polaki¬
rane okolice utorov. Obod dobro stisnite z ne¬
kaj mizarskimi svorami, pri čemer pazite, da
bodo stranice pravokotne druga na drugo (sli¬
ka 10).

Kdor namerava laterno obesiti, naj v strani¬
ce na vrhu izvrta 2 mm velike luknjice in skoz¬
nje napelje močno vrvico. Če štiri vrvice zave¬
žete v vozel, od tega naprej pa pustite samo eno
vrvico, se bo nanjo obešena laterna počasi vrte¬
la okoli svoje osi.

Čeprav je za menjavanje svečke dovolj pro¬
stora, to opravilo vseeno zahteva nekaj previd¬
nosti. Prižgano svečko vstavite v držalo vedno
s spodnje strani. Ko jo želite ugasniti, to storite
s pihanjem z vrha, nato pa počakajte še nekaj
časa, da se vosek strdi. S tekočim voskom se
lahko kaj hitro opečete, pa tudi, če se »samo«
razlije po tleh, tega nihče doma ne bo ravno
vesel...

OPOZORILO: Opisana laterna je namenje¬
na uporabi izključno čajnih svečk. Te so na¬
mreč naprodaj v pločevinastih posodicah,
ki onemogočajo kapljanje raztopljenega voska
na tla.

TTEI 4  december 2000

37

ZA SPRETNE ROKE

Šatulja iz furnirja

DRAGICA MOČNIK

Od 6. razreda dalje

Cas izdelave: 2-3 dvojne ure

Naloga in motivacija:

Ob izdelavi večnamenske škatlice iz furnirja z intarzijo na
pokrovu mora učenec uporabiti risalni pribor ter ročno in elek¬
trično orodje za razrez in brušenje. Izdelek na koncu še površin¬
sko obdela - obrusi in prelakira. Pri snovanju motiva za intarzi¬
jo razvija tudi likovno ustvarjalnost.

Težišče učenja:

- skiciranje,

- zarisovanje sestavnih delov na gradivo,

- rezanje furnirja in oblikovanje obodov iz furnirja,

- žaganje dna,

- izdelava intarzije (TIM 5 /1995, TIM 9-10/1997),

- brušenje in poskusno sestavljanje,

- lepljenje sestavnih delov,

- površinska obdelava.

Gradiva, orodja in pripomočki:

- vezana plošča debeline 3 do 5 mm za dno šatulje;

- šablone: cevi različnih premerov, škatle;

- belo lepilo za les (npr. UHU coli express), pištola za to¬
plotno lepljenje (npr. UHU klebepistole), lepilni trak,
nitrolak;

- risalno orodje, ročna ali električna rezljača, modelarski
nož, grob in fin brusilni papir, čopič (slika 1).

Izdelava

Izdelava obodov

Na furnir narišemo oboda za spodnji del šatulje in pokrov.
To sta dva pravokotnika, katerih dolžina je enaka obsegu šablo¬
ne, ne smemo pa pozabiti na lepilno površino. Upoštevati mora¬
mo, da je trak za obod pokrova nekaj mm daljši, da se šatulja lah¬
ko zapira. Šatulja je lahko poljubno visoka. Furnirska trakova na¬
makamo v mlačni vodi vsaj 15-20 minut, nato ju ob šabloni ob¬
likujemo v okroglo obliko. Lepilno površino premažemo z be¬
lim lepilom za les in utrdimo s svoro. Ko sta oboda suha, preve¬
rimo, ali je obod za pokrov dovolj velik, da se bo šatulja zapirala.

Izdelava dna

Obod šatulje postavimo na vezano ploščo in z notranje stra¬
ni obrišemo obliko za dno šatulje. Del izžagamo, pobrusimo in z
lepilno pištolo z notranje strani prilepimo na obod.

Izdelava pokrova z intarzijo:

Na enak način ob obodu pokrova prenesemo obliko na dva
različna kosa furnirja, iz katerih bomo izdelali intarzijo. Posto¬
pek izdelave intarzije je bil v Timu že večkrat opisan (TIM 5/
1995, TIM 9-10/1997) (slika 2).

Obod pokrova s spodnje strani prilepimo na intarzijo za po¬
krov. Lepimo s pištolo za toplotno lepljenje, ker lahko zlepljene
površine obdelujemo naprej že po nekaj minutah. Robove po¬
krova in površino intarzije prebrusimo s finim brusilnim papir¬
jem in prelakiramo z brezbarvnim nitrolakom. Šatulja dobi pra¬
vo podobo šele po lakiranju, ko struktura in barve furnirja po¬
stanejo bolj izrazite (slika 3).

38

december 2000 i TIK I 4

Novoletna jelka

Postopek izdelave

JELKA ŠENK

V prednovoletnem času vedno razmiš¬
ljamo, kako bomo okrasili stanovanje,
kakšno smrečico bomo postavili, kako jo
bomo okrasili in s čim bomo obdarili svo¬
je najbližje. Za spremembo izdelajmo
smreko, ki ne bo plastična, in čeravno ne
čisto prava, bo vseeno naravna. Naredimo
jo iz lat, ki jih lahko dobimo pri vsakem
mizarju. Naj bo to ideja za drugačno okra¬
sitev naše sobe ali za darilo prijateljem.
Če bomo izdelek delali v šoli pri pouku
tehnične vzgoje, je primerna ekološka
tema z naslednjimi cilji:

- učenci poznajo pomen gozda kot
naravnega biotopa,

- zavedajo se pomena varčevanja z le¬
som,

- ugotovijo vlogo in pomen lesa v živ¬
ljenju,

- spoznajo vpliv lesnih premazov na
okolje oz. podtalnico,

- razvijajo občutek za estetsko do¬
življanje.

Izdelava namizne smrečice

Uporabimo odpadne late preseka 35 x
35 mm, ki jih gladko zbrusimo in razreže¬
mo na naslednje dolžine:

- ena lata dolžine 400 mm,

- dve lati dolžine 260 mm,

- štiri late dolžine 160 mm,

- dve lati dolžine 70 mm.

Late zlepimo z lepilom za les, kot kaže
risba 1. Za oporo naredimo križ iz dveh
lat dolžine 160
mm, tako da lati do
polovice izdolbe¬
mo in ju križno se¬
stavimo. Križ lah¬
ko zlepimo, točno
na sredini izvr¬
tamo luknjo pre¬
mera 10 mm in
vstavimo 70 mm
dolg moznik. Ena¬
ko luknjo izvrtamo
tudi v sredino naj¬
daljše late (deblo),
ki jo nataknemo na
križ in spoj še
okrepimo z lepi¬
lom. Izdelek povr¬
šinsko zaščitimo z
lakom na vodni os¬
novi ter okrasimo s
svečami in leseni¬
mi okraski, nareje¬
nimi iz odpadne
vezane plošče.

010x70-

Eno lato pustimo nerazrezano (za
srednjo), preostale pa razžagamo, kot
kaže risba. Dve lati razrežemo na dol¬
žine 2 x 400 mm in 2 x 100 mm, štiri
late pa na dolžine 800 in 200 mm (glej
risbo 2).

Slika 1. Mala namizna smreka

160

Izdelava večje
smreke

Večjo smreko
lahko postavimo
kjer koli v stanova¬
nju. Izdelamo lah¬
ko tudi bolj košato
smreko; ta ki jo vi¬
dimo na fotografi¬
ji, je narejena iz
sedmih metrskih
lat in je visoka en
meter.

Late prilepimo ali privijačimo na vse
štiri strani. Začnemo pri najdaljši in nada¬
ljujemo do najkrajše. Smreka ima v tlori¬
su križno obliko, zato lahko prosto stoji
brez dodatne opore. Nanjo postavimo
sveče in jo ovesimo z različnimi, doma
narejenimi okraski. Na sliki so prikazani
okraski, ki so izrezani iz vezane plošče
ter pobarvani z akrilno barvo.

Slika 2. Velika smreka

1x 4x 2x

Risba 2  - razrez lat

TIKE 4  december 2000

39

m-

Izpolnjevanka

V lik vpišite sedem besed po 5 črk, kot
jih zahtevajo opisi. Ob pravilni rešitvi
boste na označenih poljih dobili naše
voščilo bralcem revije Tim.

1. dan v tednu, 2. kar najdemo na sredi¬
ni pečkatega sadja, 3. top, 4. ime slo¬
venskega šahovskega velemojstra Par¬
me, 5. breme, 6. prva dojenčkova hra¬
na, 7. šolarjeva najpogostejša spremlje¬
valka za prenašanje šolskih potrebščin.

Logogrifna

dopolnjevanka

Opisi iskanih pojmov so pri tej uganki
razdeljeni na dve skupini: v prvi so opi¬
si za besede med drugo in tretjo debelo

UGANKARSKI KOTIČEK

navpično črto, v drugi pa opisi za bese¬
de, ki imajo spredaj dodano še eno čr¬
ko. Ob pravilni rešitvi vam bodo te do¬
dane črke v prvem stolpcu dale po¬
memben dan ob samem koncu leta.

Od druge debelejše črte do konca
lika:

1. del prsnega koša, 2. del knjige ali
zvezka, 3. ime večkratne zmagovalke v
plavanju maratona in prve Jugoslovan¬
ke, ki je preplavala Rokavski preliv (Bo-
jadži), 4. drugo ime za orača, 5- spisek,
seznam, 6. velika množica, 7. sidro, ko¬
tva, 8. ljubkovalni naziv za moževo dru¬
žico, 9- vrsta kazni, ukor, 10. ime češke¬
ga pisatelja Jiraska, 11. listavec z belim
lubjem.

Od začetka lika do konca:

I. dragocena kovina za posodo, jedilni
pribor in nakit, 2. prebivalec največje¬
ga hrvaškega polotoka, 3. mesto v Itali¬
ji, 4. portir, 5. glavno mesto ruske re¬
publike Kalmikije, 6. bolgarska reka, ki
se izliva v Egejsko morje, 7. ladja za pre¬
voz nafte, 8. vrsta hruške (tudi kruha iz
rži), 9- plot, 10. stara francoska grofija,

II. del knjige ali revije, kjer so listi
gladko obrezani (zlata, navadna).

Izpolnjevanka
s črko O

Poiščite besede, ki jih zahtevajo opisi,
in jih dodajte k že vpisanim črkam O.

1. vrsta črnega vina z otoka Visa, 2. od¬
prtina v kraških tleh, v katero izginja
voda, 3. krastača (domače), 4. mesto in
pomembno pristanišče v črnogorskem
primorju, 5. preprost plug.

Rešitev vsaj ene uganke prepišite
na dopisnico (ne trgajte revije!) in
najkasneje do 22. decembra pošlji¬
te na naslov: Tehniška založba Slo¬
venije, Lepi pot 6, 1000 Ljubljana (s
pripisom »Timove uganke«). Trije
izžrebani reševalci bodo prejeli
lepo knjigo Tehniške založbe Slove¬
nije.

Rešitvi ugank iz novembrske številke
revije TIM:

Dvojna izpolnjevanka: kladivo
Serpentine: raketno modelarstvo

Nagrade za pravilno rešeni uganki prej¬
mejo:

1. Tadej Šintler, Jelovška 2,

4264 Bohinjska Bistrica

2. Stanko Poje, Grčarice 41,

1331 Dolenja vas

3. Maruša Cvek, Retnje 17, 4294 Križe

UGODNOSTI IN NAGRADE ZA NAROČNIKE REVIJE TIM

Za vse, ki želite prejemati revijo Tim na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo
prefotokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljite na naslov: Tehniška
založba Slovenije, d.d., Lepi pot 6, 1000 Ljubljana.

Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespre¬
menjeno ceno revije, poleg tega pa še 20-odstotni popust pri nakupu knjig in
priročnikov naše založbe.

Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. decembra 2000 prispele
na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad.

Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so: Štefan in Gašper
Naglost, Vojkova 24, 5271 Vipava, Jože Mihalič, Selo 46, 4260 Bled in
Marko Levak, Lemberk la, 8322 Stopiče. Čestitamo!

NAROČILNICA

Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici.
Ime in priimek: _

Naslov:

Poštna številka in kraj:

Datum:Podpis:
Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani.

40

december 2000 LT TE .1 4

2. Vojna ladja Bismarck je bila ponos nemške mornarice.
Že na prvi bojni nalogi so jo, 27. maja 1941, 250 km pred
Brestom potopili Angleži. Franci Urh iz Ljubljane je že
davnega leta 1974 izdelal njeno maketo v merilu 1 : 200.
Maketa, ki je v dobršni meri narejena iz kovine, je plovna,
avtor pa je zanjo porabil blizu 3500 ur. Podatki o modelu:
masa 9 kg, dolžina 1250 mm, širina 180 mm, višina brez
jambora 265 mm, z jamborom 304 mm.

3. Trabakula je značilna jadrnica, kakršna je v 18. in 19.
stoletju služila obalnemu transportu in ribarjenju na Jadra¬
nu. Znani maketar Marcel Blažina iz Izole je po načrtu
trabakule iz leta 1892, ki je merila v dolžino 12 metrov in
imela nosilnost 65 ton, zgradil maketo Maestral v merilu
I : 12. Kot vse njegove makete tudi Maestral krasi bogastvo
drobnih detajlov.

4. Peter Kleva iz Kort si je pred leti zaželel ustvariti maketo
hiše, v kateri živi. Po dveh letih ali približno 2500 urah dela
je nastal natančen posnetek hiše in njene okolice v merilu
1 : 33. Tudi pri izbiri materiala za gradnjo makete se je
skušal čim bolj približati izvirniku. Kot dokaz, da mu je
ponazoritev res izvrstno uspela, za primerjavo objavljamo
še posnetek prave hiše.

Foto: M. Blažina, J. Čuden, P. Kleva in S. Ornik

1. Lesena figura pastirčka je uspešna rezbarija Srečka Or
nika iz Radizla, predsednika novoustanovljenega Združe¬
nja rezbarjev in modelarjev lesa Slovenije.

18* TIKI 4  • december 2000

m

©

©

©

N

S-

a

A

a

u

u

y

-O

S

m

H

Jaslice

Risal: Matej Pavlič
Merilo: 1:1

h>

n

22 • TIK.I 4  • december 2000 TIK.I 4  • december 2000 • 19