Januš Golec: 25. nadaljevanje. KRUCI Ljudska povest po zgodovinskih viritu : V prrc-eto kratkem času so se pojivile na Murskem polju radgonske četc, poveljnik gradu v Gradcu, Rabatta, se je upal s svojim oddelkom v Ptuj. Da, celo hrvaški ban, general Balfy, je bil pripravljen, da očisti roparjev Mcdžimurje. Od vseh strani so pričeli pogoni za ostanki Krucev, ki so se še skušali obdržati v Čakovcu. Pri Razkrižju so si zgradili Kruci most preko Mure, tcga so jiro razdrli ter skurili veržejski strelci. Krucevska krdela so bila povscm odrezana. Brez odpora so jih pobijali ter vesili, k*?v iclnlkom niso prizanašali. Prepozno dožla in pravzaprav nepotrebna gosposka pomoč je bila Muropoljcem celo v nadlego. Veržejci so itak zavzeli po zmagi pod Jeruzalemoro Moto, Razkrižje in Branek, kjer so hranili Kruci svoj ple«. Kmečki zmagovalci bi pravičnejše razdclili.Muropoljcem oropano in deloma zopet pridobljeno blago, nego bi to storila gospoda, ki si je lastila znaten del plena. Samoobjestno nastopanje Radgončanov ter Gračanov je silno ragljtitilo Ropoša. V- prepiru za pravico do delitve Krucem odvzetega blaga p prišlo tako daleč, da so zagroziK Veržejci resno gosposkim poveljnikom, da bodo tudi z iijimi obračunali, kakor so s Kruci! Med temi prepiri so zavzeli Hrvati Cakovec. Poveljnik radgonskega oddelka in poveljnik graškega grada sta odhitela pred Čakovec, kjer se jima je obetal boljši delež na zmagi kakor na Murskem polju. Na ta način so šele postali Veržejci gospodarji zmagoslavnega položaja po Muropolju. K njim so se zatekali izropani kmetje in oni so vračali pravim lastnikom ugrabljcno živino in razno drugo blago. Seve tudi pri izravnavanju škode pod zaščito in pravico kmečke roke ni bil vsak zadovoljen. Marsikatera bridka je padla iz bratskiV ust na ncupravičen račun Veržejcev in Miklavčanov, ki so se edini upali postaviti Krucem odločno pp robu in izvojevali nad njimi zmago, kakor nikoli poprej in ne pozneje. Nehvaležnost je plačilo svfeta! Tako je bilo tudi jia Murskem polju ob slovesu zimc v letu 1704. Po popolnem očiščenju Murskega polja je obračunal »hauptman« Ropoša s $vojimi ujetniki tako^ kakor je bil prisegel »Oberkrucu« koj po ugrabljenju edinke Vide. Pripeljati je pustil Godrnja k sebi. Pomolel mu je pod nos njegovo svojčas poslano pismo s pozivom, naj mu pošlje dva funta svojega mcsa v Bakovce. Ujetnik je gledal mrko v tla. Odgovoril ni na nobeno vprašanje kljub temu, da ga je bil stari stotnik v obrax, ga slednjič opljuval in ga napodil od sebe z besedami: »Pisal si mi po dva furtta mojega mesa, zdaj si mi prine«cl celi cent svojega(« Ropoša je »klical pod lipo krvavo rihto. Ta je zakljttčila kmalu preiskavo in jo kronala z razsodbo smrti na kolu za »Oberkruca« Godrnja in cigana Brajdiča. Ostalim zarobljenim je biia prisojena smrt na vcšalih in to pred očmi lastnega poveljnika na madžarski strani Mure. Nalogo izvriitve stnrtne obsodbe na sovražni remlji je prevzel veržejski starešina Gregor Šonaja. Krog osme ure zjutraj je bobnal veržejski tambur po trgu, trobentač je klical strelce pod lipo, kjer so čakali, obdani od močne straže, rvezani ujetniki. Ko so bili zbrani vsi konjiki pod poveljstvom Šonaja, jim je dal stotnik Karl znamenic z roko z« odhod, eam je ostal doma, Med glasnim bobnanjem in trobentanjem so prekoračili Veržejci z obsojenimi Muro. Kreniii so tik ob reki proti Ižakovcem, kjer se zavije Mura v prva kolena. Ustavili so se ob največji vijugi in se pripravili za krvniški posel, da maščujejo nad 28terimi kolovodji, kar je zagrešila po Murskem polju cela tolovajska armada. Pri pogledu na zaostreni kol je stisnil glavar Godrnja zobe, streslo ga je po celem telesu. Niti besedice ni siknil med rablje, ki so se režali na glas, ko so kopali luknji za oba kolca in tesali vešala za 26 roparjev. Le cigan Marko je jadikoval ter prosil, da bi menda omehčal vsako slovensko srce, lc veržejskega ni! Radi babjega cviljenja že pred mučenjem so ga pošteno obrcali od vseh strani tcr mu zamašili usta s cunjami. Kola sta bila pripravljena, luknji izmetani, dolga vešala so stala Pričel jc krvniški posel, ki jc bll za tedanje čase nekaj vsakdanjega, pa se jc tudi ponovil bogznaj kolikokrat med svctovno Tojno in se še danes!1 1 Navlečenja na straini kol so se naučili Slovenci od' Madiarov in ti so vidcli to muko n» Poljskem, karaor so jc zanesli divji Tatari. Glavarju Krucev in ciganu so navezali za vsako nogo vrv. Oba konca vrvi so pritrdili za vprego par konj. Ostro zaostren konec kola so nastavili tik pred zadnjico obeh žrtev, debelejšega uprli ob skopano luknjo, kjer so ga zadržali z drogi. Po končanih pripravah so nagnali na počasno povelje oba para konj, da sta potegnila vsak svojo žrtev na kol, ki se je strahovito zasajal skozi drobovino. Konjc so odpregli, ko sta tičala kolca v obeh telesih do blizu pljuč, ju spustili v luknji in zaphali z zemljo. Navlečeni si je zasajal kol s težo lastnega telesa vedno globokejše skozi telo. Te vrste mučenje je bilo grozovitejše nego pribijanje na križ. Nesrečnež se je zvijal na kolu v nepopisnih mukah ure, da, dneve. Veliko usmiljenje je izkazal mučeniku na kolu mimoidoči ali jezdec, če ga je usmrtil, saj sneti bi ga itak ne mogel in če bi ga, bi mu nikakor ne bilo pomagano. Po opisanem načinu sta bila navlečena vsak na svoj kolec »Oberkruc« Jurij Godrnja iz Bakovec in stari ciganski glavar Marko Brajdič. Kruc je bil prepuščen mukam nezavezanih ust, da bi bil lahko vpil iz polnega grla, česar ni storil. Grozno se mu je kremžil mustačasti obraz, ko sc mu je zasadil vsled potega kol globoko med čreva in so se razpotegnila rebra za nekaj palcev eno od drugega. Nečloveški, nerazumljivi glasovi so se mu iz^ vili iz prs pri zdrku kolca z njegovim truplom v luk> njo in je obvisel on nesrečnik na leseni ostrini med nebom in zemljo. Ubogi Marko, vsa otepanja z zadnjimi od smrtnega strahu preostalimi močmi so bila zaman. Kol je opravil na njem celo ta posel, da mu jc vračal zavesi pri vedno globljem zasajanju, katero mu je odganjai poprej strah. Navlekli so oba obsojenca tik pred vislicami, da sta morala gledati zadnje potresljale vsakega od 26 obešenih in prestajati trpinčenje v zavesti: Kedai bo naklonila meni smrt zadnji stresljaj ? Ko se jc poslovil od tega sveta zadnji obešenec so zatrobili in zabobnali Veržejci na odhod. Ostala sta na kolih sama še živa mrliča Oberkruc Jurij Go drnja in stari ciganski glavar Marko Brajdič  Drugo jutro so zakrakale jate vran nad moriščem ob Muri. Spustile so se na dolgi drog vislic in suvale z glav obešenih v živalski nevoščljivosti ena drugo Zavist je dražila pticc, da so krakale za> tagnjeno ter hripavo cele ure, predno so sc priboril* do- oči in obraza mrtvecev. najmočnejše in začelr opravljati počasi pogrebni posel, ker ni bilo človeških pogrebcev. So se li raztegnile muke obeh na kol nasajenih do prileta vran? Ne! Bila sta mrtva z obešenimi vred, ko so prikrakale vrane in se obdelovale s kljuni radi deleža njunih oči in obrazov  Pod kolom starega cirjana je počivala negibno v klopčič zvita kosmata pošast, katere se ni upala lotiti dolgo časa z dolgim kljunom nobena vrana. Bil ;e Markov najzvestejši spremljevalec — šepavi medvcd Miško. Kdo mu je pošepnil na uho, da umira grozovite smrti na kolu njegov gospodar — znaj Bog! Priiepala jc odnekod iz Krajine, pogodila morišče, se »vila krog Markovega kola in poginila pri pogledu na peklenske muke od starosti onemogla žival! Dve leti za opisanimi dogodki je imela Štajerska mir pred Kruci. Karoly, zaveznik Rakočija, drugega kralja Krucev, se je obrnil leta 1705. s svojimi četami proti avstrijskemu ozemlju, kier je ropal neusmiljeno ter požigal in obiskal celo dunajsko predmestje. Kralj Rakoči je sklical deželni zbor ter se je dal proglasiti od madžarske gospode za poglavarja. Njejjove čete so bile sicer na Martinovo leta 1705. pre- maganfe in pobite pri Velikem Varadinu, a ne uničene ter so razgrajale tem grozovitejše na Avstrijskem in leta 1706. tudi na Štajerskem zlasti okoli Stradena in Kleka. Koder so divjali, se jc dvigal kvišku dim požganih hiš. Da bi ta divja druhal, ki je štela leta 1707. zopet 70.000 oboroženih mož, ne udrla ponovno na Štajersko, so postavili ob Muri močne straže. Kljub zastraženju so prilomastili Kruci leta 1708. na Štajersko. Razsajali in ropali so okoli Friedberga, po Dekanovcih in drugih tamošnjih krajih. Nekatere trume so prihrumele 31. oktobra omenjenega leta nad Ljutomer in ga oropale. Tem tolpam se je postavil po robu ormoški graščak Franc Anton Petthe. Kruci so ga premagali in pobili njegov oddelek. Tudi njega bi bila doletela smrt, da ni pobegnil pravočasno iz spopada in srečno utekel v vinograde, kjer so ga ubranili in mu oteli življenje njegovi podložniki. V zahvalo za rešitev je sporočil malo pred svojc smrtjo 1. 1700. precej dcnarja, s katerim bi se naj pozidala na mestu rešitve cerkev na čast sv. apostolu Tomažu. Do pozidanja hiše božje je prišlo na prizadevanje križnikov 1. 1717. (Konec sledi.)