Skopuh in pijanec
Šla sta skopuh in pijanec v mesto. Pijauec je iinel nov lep plašč, ki mu je pa med potjo delal veliko situosti. Bil je namreč zel6 težak, a solnee je pripekalo, da je bilo joj! Pijanec reče skopuhu: ,,Prijatelj! huda žeja me tare, posodi mi goldinar, da si kupim piti v bližnjem mestu." Toda skopuh pijancu ue upa. Pijanec ga še enkrat poprosi in reče: ,,N6, pa vzemi plašč v zastavo; če ti goldinarja ne povernem, obderžiš lehko plašč, ki je gotovo več vredeu, nego ubogi goldinar. S tem je skopuh zadovoljeu, ki je že dolgo obračal svoje oči po lepoin plašču, iu hitro privleče iz žepa nekaj bankovcev ter poda eaega pijaucu. Pijanec vzanie goldiuar in prav prijazno ogerne svoj plašč skopuhu okrog pleč. Tako potujeta dalje, zadovoljna in vesela, ter kmalu prideta do mesta. Pijanec zdaj postoji, obeme se k svo-jemu tovaršu, ponudi mu bankovec uazaj iu reče: ,,Jaz sem stvar nekoliko bolj prevdaril. Denar, ki si mi ga dal, bil bi hitro zapit iu Bog vddi, ali bi ti ga še kedaj veruiti mogel! Vzemi torej svoje in daj mi moje. Tukaj je dobra voda, za katero mi ni treba deuarjev." Skopuhu ue ostane drugega, nego da mora plašč nazaj dati, katerega je moral pijancu nositi tako daleč in v tako hudej vročiui. Pijauec pa se je prav debelo smejal v pjst, da je skopuha tako dobro za nos zvodil.  J. Peterman   *.