ZAPISKI.
SLOVSTVO.
Veleja. Drama v treh dejanjih. Spisal Anton Novačan. V Ljubljani, 1921. Založila »Tiskovna zadruga«. Novačan je trmast umetnik, smo si mislili, ko je izšla ta knjiga. Dasi je uprizoritev v ljubljanskem gledališču pokazala tudi vso šibko stran njegovega dela, v natisku niti pike ni hotel popraviti. Tedanja kritika — če odštejemo mnenja, ki zamenjavajo literarno sodbo z vzgojeslovjem in vidijo »lepo« le v svetlem, gladkem in sladkem, — je govorila o naturalistični drami. To sodbo je treba danes v marsičem dopolniti, če že ne popraviti. Da delo res učinkuje naturalistično, ni prvi vzrok v tem, ker je Novačan brezobzirno segel pod plašč vaške morale, glavno je, da je dejanje zasidral v instinkt in ne v dušo; toda v nadaljnjem razvoju čutimo boljinbolj, kako v nekem vzgonu vse beži pred naturalizmom pa zopet in zopet pade kot usednina na dno. Tretje dejanje nosi grozna perspektiva demonske nature, meša pa se v njem nerodno - zoprna smrt Velejeva z grotesknostjo zaljubljenih starcev, Lentovi nauki z zaneseno spolnostjo Velejino. Tako je ta drama pač to, kar njen oče: neskladnost je bistvo No-vačanove umetnosti, zmes neprekvašene prvotnosti in umetne pretehtanosii, ki jo vodi dokaj bister psihološki pogled. Zdi pa se, da bi za groteskno podobo zatajil tudi težnjo po čisti lepoti. Zato končno spoznamo, da v tej drami razen sceničnih nerodnosti ni bilo mogoče ničesar izpre-meniti, če je hotel pisatelj ostati zvest samemu sebi.
Dramatično ogrodje, disakordi golih materialističnih funkcij, ki se razvežejo v diabolično melodijo ženske zle volje, je kaj močno zasnovan koncept. Velejo, ženo pijanca, pahnejo in pomandrajo, a v ponižanju   se   prelomi   vse     kar   je   še   do-
brega v nji, .in pripravlja maščevanje vsem: jokavemu Lenti, ki ga je ljubila, z zaničevanjem, bogatinu, ki jo je najočitneje pogazil, zapiše smrt pod mlinom, in pol-otrok Peter je tisti, ki mu je zapisala ta zločin v voljo. Zlo ne triumfira iz sebe, temveč po čudnih zakonih pravice in potencirane osvele mora dobro, ki se je izprevrglo v zlo, dosledno samo izravnati, kar je vede in slučajno zapleteno v krivdo. Vendar pa si iz končnega Velejinega vzklika »Vdova!« ne moremo biti na jasnem, je li to konec njene drame, tu, kjer jo druge osebe začno, ali stopa tudi ona vanjo kot »stekel pes«. Morda Novačan sam ni gotov, kljub temu, da tu lok dramatične težnosti za Velejo pade do tal.
Ta psihološki osnutek je Novačan zelo dualistično izdelal. Obrazi njegovih tipov in oseb kažejo čudne izpremembe in begajo semintja: zdaj so Novačanove in spet niso, od drugod so, pa zopet postajajo čudno domači. Tipični maski z besedami Shakespeareovimi sta oba starca Daves in Šiba, pozna pa ju dobro že biblijska Suzana. Pred seboj imamo grotesko z vso staro antitetično dialektiko prav do stavka: »Ali zdaj, ali poprej, vse jedno. Če poprej, je tudi zdaj, če zdaj, je tudi poprej. In.če se oženi, Lenta, pravim, da hudič roga ne izgubi kar čez noč. Ona pa, Veleja, vroča kri in brez otrok.« (Str. 15.) Odtod pelje pot naravnost skozi Iv. Cankarja, kjer si ti Novačanovi ljudje, napravljeni iz najbolj grobe snovi, lišpajo svoja usta z leskom simbolistične besede. Tako ni prizaneseno niti materi, ki je še najbolj prvobitna stvaritev te drame. Na str. 12. pravi: »Hudiča je prinesel, zelenega. Tisto zeleno suknjo je prinesel, nič ni prinesel... Ušiv je bil... obrštajerski klobuk s krtačo za trakom, pa zeleno suknjo je prinesel... Tak je bil kakor povod-nji mož iz tuje dežele.« Na str. 13. pa be-
188
remo: »Sprejela ga je, kakor da bi tujec bil, neznan romar iz iuje dežele. Toliko da sta si roko podala.« Kdor ne čuti nasprotja v jeziku teh dveh odstavkov, bo ostal nedirnjen pri drugih osebah, kajti odtod gre ta dualizem kvišku mimo Bo-gatina, kjer se je Anion Novačan najbol) razmahnil kot cedeč se naiuralist, dokler na gotovih mestih popolnoma ne zago-spoduje Iv. Cankar. V osebi Veleje je brez-dvomno psihološka naloga, dosledno rešena, a ta Veleja je v vsem svojem obsegu le preveč pojem: »Veš, kdo sem jaz? Te ni strah mene, Bogatin? Ne veš, da v mojih prsih gnezdijo kače, da je spočela moja glava v treh letih, kar ni bilo moža pri meni, vso hudobijo, ki si jo zamisliti moreš, da sem že videla vse tiste tvoje črne postave in da imam le korak do Vsega slabega!« (Str. 23.) Ves njen govor plava v zanosu, presekajo ga le redki pristni izbruhi hude naiure. V najbolj vsakdanjem govoru je siavčna ritmika dvo-in trodelnega pravca razpletena s tako doslednostjo, da sta oseba Veleja in njen govor dve stvari. Ta nepristnost doseže svoj vrh v Veleju. Oseba in vse na nji je od drugod, dasi je Novačan to dobro naslonil na tujino in tovarno. Če bi ponatisnil prizor med njim, Bogatinom in Lento v prvem dejanju, ga ne bi prisodili No-vačanu. Podobe kakor... »Tam je tista bela koča, tam so tista zlata okna v solncu večernem. Na pragu pa me čaka ona. Je že z eno nogo na pragu, čez prag hoče, toda spomnila se je mene in se ozrla. Pa ne gre v kočo, na pragu stoji in me čaka... O ne, ne mene z doma. Ne veš, kako je hudo po svetu,« (str. 34.) te podobe se vrste pri Veleju druga za drugo, polno jih je drugo dejanje. Res je, da je pijanec rad sentimentalen, res je Velej tik pred smrtjo, zato pa bi bil Novačan kljub temu lahko šel mimo simbolizma in Cankarja — ne v svojo škodo. Ta dualizem prav po nepotrebnem ubija to, kar je pisateljevega. Naturalistični ekspre-sionist se ni zavedel, da simbolična ritmika ne more biti govor za ljudi, ki z utrganim jecljanjem in krikom več duševne sile izbruhnejo,   kakor   more   sparjeno   živčevje
simboličnih oseb sporedih sinonimov in nanizati miselnih varijant. Neko svojsive-nost je hotel poudariti s tem, da je iupa-tam dialektično stavil besede, kar pa prvotnega ritma ni prav nič pokrilo. Saj ima Novačan pristnega, lastnega jezika, ki bi bil dovolj močan, da izpolni z njim svoje osebe. Ko bi se tega zavedel, bi bila Veleja lahko prav dobro delo.        p-   j/oblar
Dr. Fran Detela: Takšni so. Zgodovinska povest. Begunka. Drama v treh dejanjih. Slovenskih Večernic 74. zvezek. Družba sv. Mohorja na Pre-valjah. 1921. — Zgodovinska novela iz leta 1569. »Takšni so« je hvaležen poizkus, kako prikazati protestantovski problem v drugi, manj kulturnobojni luči, kakor je to delal Tavčar. Večerniški tekst je jezikovno rahlo popravljeni ponatis matice v »Domu in svetu«. Pohvalna je močna dramatika prvih prizorov. Razpletek je baladno bridek, pride nepričakovano za epično širokostjo ekspo-zicionalnosti prvega dela. Povest učinkuje kot krepek, fragmentaričen koncept, ki ga je pisatelj sam nehote tako tudi občutil, dodavši nekak epilog z bosanko o zidanju džamije Ferhadije. V prijetno lahki, ljudskim odrom priporočljivi igrici brez slednje umetniške ambicije bi omenil motiv ana-gnorizisiičnega razpletka in celo popolnoma materialno povzeto invencijo iz Plavta, čigar »c r e p u n d i a« je Detela v svoj spis
UMETNOST.
Zbirka narodnih ornameniov. — Orna-meniš naiionaux Yougoslaves. — HapoAHH opHaMeHTM. — Albert S i č, Narodni okraski na pirhih in kožuhih. — Ljubljana, 1922. Tisk tiskarne J. Blasnika naslednikov. Kli-šeji na ovitku in v uvodu iz klišarne Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani. Založila Drž. zaloga šolskih knjig in učil v Ljubljani. — Cena  100 Din (navadni papir 75 Din).
V dobi najhujše narodne depresije, takrat, ko se je moralo zdeti, da nam potekajo zadnje ure narodnega obstanka, ko je stala umetna večina bivšega avstrijskega parlamenta   na   točki   absolutne   negacije