Gustav Strniša
Vest
Kadar je globoka noč,                     Koliko Ijudem si dal,
čuje se najtišji vzdih,                      koliko zapravil sam?
bdi o naravi tajna moč,                   Si v dobroii tekmoval,
svet je ues zasanjan, tih.                 ali te je sebe sra/n?«
Vest tedaj se oglasi,                        Kadar je globoka noč,
človek spi, ne čuje nič,                    nest se tiho oglasi,
oest pa drzno ga budi:                    je prečudna njena moč,
»Daj mi sztoj račun brez prič!       s&j mol č e vse prekriči!