Lea Fatur
Zgodba o porednem Jurčku
(Tržaška.)
-Dila je velika, bogata vas in bil je v njej ubog kajžar Jurče s svojo materjo Uršo. Kajžar ni imel repa pri hiši, razeii mišjega, pa ti pride nekega dne vaški črednik in zahieva groš od kajžarjeve krave. Mati Urša se je razjezila, Juroek je pa vprašal: »Če plačain groš, mi moreš pasti kravo, ce je ludi lesena?«
»Tudi, če je lesena,« je pritrdil čredmik.
Jurče je plača], orednik se je pa krohotal.
Popoldne je obtesal Jurče hrastov panj pred kajžo, zjutraj pa poklioal črednika:  »Hej črednik!  Ne pozabi na mojo kravo.«
»Kje jo pa imaš?« se je začudil čreduik.
»Plačal sem groš: moraš jo pasti, naj bo lesena ali železna,« je kričal Jurče.
>,..   Crednik je naložil 'tnalo na hrbet in jo pdvlekel na pašo.
»Glej, da mi jo napaeeš in da se ne zgubi, sicer mi jo plačaš!« je še naročil j urče.
Črednik je vlačil par dni tisto tnalo, se ga naveličal in ga zažgal.
Zvečer je čakal Jurče na kravo. Čredmiik se je zarežal: »\olkovi so jo požrli.«
Jurče jc groziJ: ;>Plačaj jo ali pa daj kravo za kravo!«
Čreduik ni pri.šel z denarjem. Jurčc je počakal na čredo, ubil uajlepšo župaiiovo kravo in jo privlekel domov. Gostila &ta se potem z uiaterjo m nasolila mesa za zimo. S kožo se je napotil jurče v inesto.
Prišel je v mraku do mlina in se spotnnil, da je znan z mlinarjem. Ustavi se pri svetlem oknu iiai vidi, kako sedita vaški župan iu mlinarica pri mizi, pred tijima pa bokal vina, pečena gos in kolač. »Ravno prav pxidem,« si misli Jurče in potrka na vrata. Mlinarica se obregne: »K<lo ue da miru?« Jurče prosi: »Prijatelj vašega moža ...« Mlinarica zakriči: »Zgulbi se, potepuh!« jurče sede na klop pred hišo Ln čaka.
Kmalu pride mlinar in isotrka. Jurče gleda pri oknu v sobo. A idi, kako je skrila mlinarica župana pod korkom, vino in kolač v omaro, gosko pa na ipeč. Potein oclpre in pTinese možu nezabeljene žgance in zelja. Jurče potrka, mlinar ga veselo sprejme in mu ponudi svojo večerjo. J urče zajame pai'krat, potem pa posluša pod mizo, kainor je bil vrgel svojo kožo. »Kaj ii pa ni všeč?« se zadere vanj mlinarica. »Morda žganci niso dobri za gospoda iz kajže?«
Poaaižiio odgovaija Jurče: »Dobri, dobri! Ali, če je kaj boljšega v bli-žiiii, ne gredo nezabeljeni žganci...« Mlinar hitro nastavi ušesa in vzdigne nos: »Kaj boljšega? Diši res kakor po gosji pečeuki...«
»Jaz imain vedeža pod mizo,« reče Jurče. »Pravi mi, da je na peči pečena gos.« Mlinar skoči k peči in res prinese gos. Mastita se potem, da jima teče od brade. Mlinar pomisli: »Podal bi se požirek vina in kaj sladkega.« Jurče posluša vedeža pod mizo iu poniaja z glavo: >Slišiui, da sta vino in kolač t omari.« Mlinar skoči in prinese oboje. Mliuarica grdo gleda, kako se <ledca zalagata, pa misili v strahu, kaj bo... Pomežikuje Jurčetu: »Ne povej za župana!«
Jurče poshiša pad mizo m se prestraši: »Prijatelj mlinar. sreča zate, da sem jaz tukaj! Sain zlodej je v tvoji hiši. Pa ue boj se! Vzemi debclo gorjaoo, jaz ti posvetiin. Vzdigni kadunjo in. udari!«
In je udaril. S krikom je bežal hudi duh iz hiše, mliiiaiica je pa dala-Jurčetu mošnjo s tolarji.
Zjutraj je spremil inlinar Jurčeta in ga prosil: »Prodaj mi vedeža!« Jurče, ki je komaj čakal te besede, se je branil: »Ne bi ga dal {liugemu. Pa zavoljo dabre večerje ti ga dam za st« tolarjev. Veš, na videz je kakor kaka kravja koža. Obesi vedeža v dimnik. Od tam bo videl vse. Ne vprašuj ga pa takoj! Naj se pvej udomači.«
Jurče je odšel in se zabaval par dni v mestu. Potem je privriskal v vas, se pokazal drugi dan v novi obleki, žvenkljal s tolarji in pomijal vsem pijajče. Začudenim vaščanom je pripovedoval, da «o kože v mestu siltno di-age, ker je ukazal turški sultan, da morajo nositi vsi Tunki namesto šlebedrov škaimje. Zdaj vse prodaja krave, da se je celo nieso pocenilo.
Vaščani so se gledali. Šli so domov, poklali svojo živinoi in naložili par voz s kožami. Zjxttraj so prišli v mesto in poimjali kože, gavordli o turškem sultamu in o črevljih — pa slrojarji so se smejali in uganili: »Nasedli so Juroetu, kaikor mu je nasedel mlinar, ki je kupil od njega kravjo kožo za sto tolarjev.
Vaščani so se vrnili strašno jezni. Jurče je čutil na svojem hrbtu, po čem so kože, in je rekel materi: »Glava me boli; rad bi spal v postelji, da bi se prepotil.«
»Pa meujajva, Jurče, za noooj,« je reikla mati, dobra kakor vse matere. »Kuipila sem baš koš jajec in grem zjutraj zgodaj v mesto.«
Ponoč so pa prišli vaščani. Mislili so, da tepejo Jurčeta, pa so uhili niajter. J urček je našel mater mrtvo, se razjokal, jo umil, oblekel praznično, jo posadil na voz iu koš jajec pred nja. Dani se je svital, ko se je ustavil ob mostu pred mestom. Mater je prislonil k zidu in koš pred njo, sam se je pa slkril pod mostom.
Ko je odprl čuvaj mestna vraita, so začeli prihajati ljudje. Pripelje se go-spod in gospa v zlati kočiji. Gospa zagleda jajca in ppa-vi gospodu: >Kaka lepa jajca!« Gospod skoči iz kočije in vpraša: »Žena, koliko grošov za koš?« Ko žena jie odgovori, jo stresa za ramo — žemska se prevrže in pade y vodo.  Gospod prebledi.  Jurček pa skooi vanj:   »To boste plačali,  gospod!«
»Tiho, prijatelj, tiho!« prosi gospod in stisne Jurčetu. mošnjo, ipolno zlaita, v roko. jurček prižvižga v doanačo vas,. sedi v krčoni in daje za viiio. Vaščani se čudijo: ;;Odkod si se vzel, saj smo te vendar ubili!« Jurček jim razklada: »Zadnjič sem slišal, da je primanjkalo lekamam mriičev za zdravila. Kupili so me im me obudili. Poglejte!«
Pa strese denar na mizo. Možje šepetajo med seboj. Drugo jutro pride pred mesto par voz in na njih — sami mrliči... Straža je trobila alann va vpila: »Punt! Kinetje pobijajo gosposko!«
Naeiilkrat obsuje vaščane oborožena množica. Žene vaščane v mestno kišo. Ko jih mesitni očetje zaslišijo, se začne smejaii vse mesto. Osramočeni se vmejo vaščani domov in prisegajo:  »Ta je zadnja Jurčetova!«
Jurček je pricakoval, da bodo vaščane t mestu zaprli za par let. Sedel je baš v županovi krčmi in se pogavarjal, ko planejo župan, vaški kovač in mesar nanj, ga zvežejo iu vržejo v klet.
Ko je obujal Jurček v kleti kesanje nad svojioii grehi, tačas so si hladili tisti trije možje jezo z vinom in ugibali, kako bi najbolje izplaičali Jurčeta. Kovač ga je hotel ščipati z razbeljeniini kleščami, mesar ga je liotel adreti na meh, župan pa je razsodil: »Naježi, kovač, sod z žeblji, pa bomo zabili Jurčeta vanj, nesli ga na Triblek-goro in zakotalili v jezero pod njx>. Tako bo umrl trojne sinrti:  naboden bo, zadušil se bo iii utonil bo.«
Tako se je zgodilo. Zastonj je prosil in obljuboval Jurče, da ne bo uganjal več nobenih norčij. Štirje možje so nesli sod. Dolga je bila pot i>n vroče. Pod goro so se ustavili v krčmi ob jezeru, sod z Jurčetonn so pa pustili pred hišo. Tedaj je prižvižgal mimo črednik vasi ob jezeru. Jurče zaTipije: »Nočem je ne Mariine, rajšt me vrzite v vodo!« Črednik je vprašal: »Kdo pa je v sodu?« Jurče mu je povedal... Črednik se je začudil: »Bedak si prav zares, Jurče! Marina je vemdar najbogalejše dekle v devetih farah.«
Jurček hitro poprime: »Odpri sod pa zlezi ti noter in jo dobiš.« Črednik menja z Jurčetom. Jurček vrže nase črednikov plašč iz siitja, vzanme njegovo torbo in klobuik in žene ovce malo naprej ter tam počaka. Možje pridejo iz gostilne, naložijo sod in ga nesejo v reber. Črednik v sodu vpije: »Saj jo maram Marino, le izpustite me!« Možje se smejajo: »Zmešalo se mu je!« Čredniku v sodu se zazdi, da nekaj ni v redu in začne prositi: »Pustite me ven, saj nisein jaz Jurče. ivaški črednik sem.«
»Hohoho!« se zakrohotajo možje. »Ne boš nas, Jurče, nikdar več nas ne boš!« Pa sunejo sod, da se zakotali nizdol in štrbunkne v jezero.
Zadovoljni se potem vrnejo možjte z gore in postanejo ob jezeru. A čudo bažje! Glejie Jurčeta v pastirski obleki, za njim pa velika čreda ovac
in krav... Jurček pa možem razlaga: »Zelo lepo blago imajo tam doli, na dmu jezera. Kar na izbiro ga je, pasejo po širokih pašnikih pod vodo. Jaz nisem rad v mokrem, pa s«ni izplaval in zvlekel vse to za seboj. Poglejte!«
Župam pogleda može: »Jaz bom skočiil prvi. Najboljše bo moje. Ko vain poinignem, pa skočite za menoj!«
Župan res skoči iu se jaine utapljati. V stiski miga z rokamii, da bi ga rešili; kovač iai mesaT pa razumeta, naj skočka za njim. Flaueta v vodo in valovi vse tni zagrnejo.
Pravijo, da je Jurčeta ta šala vse življenje pekla in poslej ni več uganjal morcij.