LETO IV. ŠT. 30(175)/TRST, GORICA ČETRTEK, 29. JULIJA 1999 NOVI SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1 124 - 6596 CENA 1500 LIR/0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 ZAŠČITNI ZAKON V PARLAMENTU PRED UKINITVIJO GORSKIH SKUPNOSTI V teh dneh poteka v rimski poslanski zbornici splošna razprava o zaščitnem zakonu za Slovence v Italiji. Veliko smo že pisali - in seveda še pišemo - o tem perečem in za nas življenjskem vprašanju. Prav v podobnih vročih poletnih dneh se je že odvijala v italijanskem parlamentu razprava o slovenski manjšini. Julija leta 1961 smo namreč dobili znani ustanovni šolski zakon za slovenske šole v goriški in tržaški pokrajini (brez videmske) in to po zaslugi takratne goriške SDZ in njenih predstavnikov dr. Avgusta Sfiligoja in dr. Antona Kacina. Ta je kasneje dosegel še izpopolnitev z zakonom št. 932 iz leta 1973, po predlagateljih imenovanim zakon Belci-Škerk. Ali bo tudi sedanji zakon izšel iz poletne vročine? Ko to pišemo, še ne vemo, kakšen zaščitni zakon bo izšel z glasovanja v parlamentu. Upamo, da bo vladna večina znala kompaktno zavrniti poskus desne opozicije (zlasti AN-NZ) in tako omogočila odobritev zakona. Masellijev osnutek gotovo ni za slovensko manjšino idealna rešitev. Mora pa vsaj potrditi nekatera načelna temeljna izhodišča, ki lahko zakonu opravičijo ime "zaščitni". Za kaj torej gre? Zakon bo lahko dober, manj dober ali slab. Slovenci si seveda pričakujemo in želimo dober zakon, ki bo res zaščitil našo narodno skupnost. Dejanske razmere pa kažejo, da bo verjetno ta zakon manj dober (v našem smislu), čeprav bi lahko še prišlo do izboljšanja. Vsekakor pa si ne želimo slabega zakona, saj bi ta v resnici vse prej kot zaščitil našo narodno skupnost v Italiji. Skoraj popolno zaščito imajo danes že južnotirolski Nemci in francosko govoreči prebivalci Doline Aosta. Ti so jo v različnih obdobjih - nekateri že v zgodnjih povojnih letih - dosegli tako z notranjo kot z zunanjo odločilno podporo (kar velja zlasti za južnotirolski primer). Slovenci pa smo imeli drugačno usodo. Do leta 1954 se je vse zavlačevalo zaradi Trsta in njegovega vprašanja. V tem letu je sicer nastal znani Londonski memorandum s priloženim Posebnim statutom, ki dejansko ni nikdar stopil v veljavo, čeprav ga je tudi italijanska oblast v določenih primerih upoštevala. S tem so npr. tržaški Slovenci vsaj formalno dobili neko posebno pravno orodje, na katerega so se lahko sklicevali (iz česar izhajajo npr. dvojezične izkaznice v slovenskih občinah, posebne ugodnosti na šolskem področju v odnosih z Jugoslavijo itd.). Leta 1975 pa je bil podpisan Osimski sporazum, ki je dejansko prenesel vse pristojnosti za manjšinsko zaščito na notranjo raven. Vendar je ta pogodba vedno bila pravno priznana in nanjo smo se lahko Slovenci, zlasti tržaški, sklicevali. Naj omenimo še deželni posebni statut iz leta 1964, ki v svojem 3. členu govori o enakopravnosti vseh narodnostnih skupnosti v deželi. Vse to so danes sicer že zgodovinski, a še zmeraj veljavni temelji in orientacijske točke bodoče manjšinske zakonodaje. Naj jim danes še dodamo znane evropske dokumente o tem vprašanju, zlasti Listino o deželnih in manjšinskih jezikih, ki je danes postala nekako osnovno načelno merilo za manjšinsko zaščito in zakonodajo v državah Evropske unije oz. Evrope nasploh. Parlamentarna razprava (o kateri poročamo na drugem mestu) se nadaljuje v poslanski zbornici in bo verjetno zaključena šele v mesecu septembru. Kasneje bo celotno zadevo obravnaval še senat. ANDREJ BRATUŽ VEC KAMENČKOV ISTEGA MOZAIKA? IVAN ŽERJAL Deželna vlada namerava do konca leta pripraviti nov zakon, ki naj bi urejal položaj gorskih skupnosti. Načrt je znan samo v glavnih obrisih, saj je predvideno skoncentrirale v štiri večje gorske skupnosti v deželi, od katerih bi ena segala od Kanalske doline do Krasa (v bistvu bi šlo za združitev gorskih skupnosti s Krasa, iz Brd in Nadiških dolin). Vendar gre le za glavne obrise, za osnutek, od le-tega do pravega zakona pa je še daleč. Kot je na manifestaciji v Repnu (na sliki), ki sojo priredili župani občin, ki spadajo v Kraško gorsko skupnost, dejal predsednik KGS dr. Mario Lavrenčič, do konca leta deželni upravi ne bo uspelo pripraviti zakona. Kdo bo torej upravljal teritorij in kako? Predsednik Lavrenčič in drugi govorniki so na repen-ski manifestaciji imeli prav, ko so v svojih posegih poudarjali nedemokratični način delovanja deželne uprave, ki nekaj ukinja brez razloga in ne poskrbi za alternativne rešitve. Gre za udarec samoupravi občin in prebivalcev, ki so prisotni na teritoriju gorskih skupnosti. Le-te namreč predstavljajo jamstvo, da avtonomno upravljajo teritorij ljudje, ki na njem živijo, in to kljub hibam, napakam in nedorečenostim, ki so povezane s temi ustanovami. Slovenci, ki živimo na območju obmejnih gorskih skupnosti, pa vidimo v potezi deželne uprave še drugo nevarnost, ki je bila ravno tako o-menjena na repenski manifestaciji: namreč to, da se u-dari po ustanovah, ki so pomembne tudi za ohranitev slovenskega značaja teh krajev. To je občutiti zlasti na področju Kraške gorske skupnosti, ki bi po predvidevanjih V začetku prejšnjega tedna se je večje število ljudi zbralo na osrednjem trgu v Repnu, da bi protestiralo proti nameri deželne uprave Furlanije-Julijske krajine, da z januarjem leta 2000 uvede komisarsko upravo v gorskih skupnostih, ki so prisotne na deželnem ozemlju. Gre v bistvu za ukinitev obstoječih gorskih skupnosti. morala upravljati snujoči se medobčinski kraški park. KGS namreč predstavlja neko jam-i stvo, da bo uprava parka o-stala v domačih rokah - in ko govorimo o domačih, mislimo na slovenske roke. Kdo bo upravljal morebitni park, če bi KGS ukinili? In kakšne bodo posledice, če bodo upravitelji, ki niso domačini, zgrešeno ravnali s teritorijem in s pre-j bivalstvom, ki živi na njem? Poteza deželne uprave, ki je v rokah desne sredine, je -če gledamo s tega zornega j kota - nov udarec proti slo-| venski narodnostni skupnosti v Furlaniji-Julijski krajini. Pred nekaj tedni smo bili pri-; če še nekemu drugemu udar-i cu, in sicer s strani tržaške pokrajinske uprave, ki je prav tako v rokah desne sredine, j Kot znano, je pristojna komi-! sija oblikovala osnutek novega statuta pokrajine Trst, iz i katerega so izpadle vse točke, ki so govorile o slovenski pri-sotnosti na tržaškem ozem-| lju. Pokrajinski upravitelji so i sicer zagotovili, da gre le za ; predlog in da se točke o slovenski manjšini ponovno vnesejo v statut, ko bo v Rimu izglasovan zaščitni zakon. ------------STRAN 2 FOTO KROMA NADALJEVANJE RAZPRAVE PO POČITNICAH Na plenarnem zasedanju poslanske zbornice se je v petek, 23. julija, začela razprava o zakonskem predlogu za zaščito slovenske narodne manjšine v Italiji. V poslanski komisiji za ustavne zadeve proučevanje zakonskega predloga sicer ni bilo izčrpano, vendar je predsednik poslanske zbornice Vio-lante uvrstil na dnevni red razpravo o tem predlogu, s čimer je dejansko naredil konec obstrukciji, ki jo je na sejah komisije izvajal tržaški poslanec Nacionalnega zavezništva Menia skupno z nekaterimi svojimi političnimi prijatelji. Na plenarnem zasedanju je o zakonskem predlogu izčrpno poročal poslanec Domenico Maselli, po katerem predlog nosi tudi ime, saj je prav ta poslanec bil izoblikoval besedilo zakonskega predloga, pri čemer je skušal upoštevati različna stališča. Četrtek 29. |ULI|A 1999 Maselli je celotno problematiko slovenske manjšine uvrstil v širši kontekst in opozoril tudi na krivice, ki jih je naša narodnostna skupnost doži-velavzadnjem stoletju. Poročevalec manjšine je bil že o-menjeni tržaški poslanec Nacionalnega zavezništva Menia, ki je v bistvu zavzel odklonilno stališče do zakonskega predloga ter med drugim ponovil svoje znano stališče, češ da zakonski predlog predvideva za slovensko manjšino privilegije. V razpravo, ki je vsega trajala dobri dve uri, so posegli še poslanec Levih demokratov Antonio Di Bisce-glie, poslanka Rosanna Morani, ki pripada stranki italijanskih komunistov, tržaški poslanec gibanja Naprej Italija Gualberto Niccolini, poslanec Zelenih Marco Boato in poslanec Nacionalnega zavezništva Riccardo Migliori. —...... DL/STRAN 2 Naše bralce in ljudi dobre volje pozivamo, naj po svojih močeh pomagajo trpečim In preganjanim s Kosova. POMAGAJMO TRPEČIM IN PREGANJANIM! Vida Valenčič OB SMRTI MAROŠKEGA KRALJA m Matjaž Rustja 20-LETNICA PD KOLONKOVEC n KS Jurij Paljk / intervju ANDREJ SIRK MBrtiirir P3 Harjet Dornik KOSTANJEVIŠKA SKUPNOST SREČANJE y ES Danijel Devetak / pogovor P. MIRKO PELICON m Marjan Drobež KONFERENCA O OBNOVI BALKANA lili EU Gorazd Bajc DRAGOCEN ZGODOVINSKI PRIROČNIK Marko Vuk KONCERT RUSKE DUHOVNE GLASBE pi Damjan Hlede ZGODOVINSKA RAZSODBA... El ES m Danijel Devetak / pogovor PETER GERDOL: SVETE VIŠARJE VABIJO Q Darove v denarju sprejema ftidi naša u-prava, ki bo poskrbela, da bodo prispevke nemudoma prejele pristojne ustanove in dobrodelne organizacije. NOVI Gl.AS ČETRTEK 29. JULIJA 1999 S 1. STRANI VEC KAMENČKOV In prav tu tiči zajec. Ob vseh teh dogodkih se človek ne more znebiti vtisa,' da so le-ti povezani med seboj, da gre torej za več kamenčkov istega mozaika. V Rimu razprava o zaščitnem zakonu, v Trstu pa klestenje gorskih skupnosti in brisanje členov, ki govorijo o Slovencih. Pri tem se človek spominja na kritike, ki so svojčas padale na račun Maselliievega osnutka. Eden izmed pomislekov je bil prav ta, da se glede izvrševanja določil zaščite (in stopnje zaščite), določitve teritorija itd. prisluhne med drugim ravno krajevnim upravam. No, sedaj sta deželna u-prava F-Jk in tržaška pokrajinska uprava verjetno dali nedvoumno razumeti, kaj mislita o zaščiti Slovencev na svojem teritoriju. Za to pa nosijo odgovornost tudi nekatere levosredinske politične sile, ki so v vladi v Italiji in ki podpirajo Masellijev osnutek: leta je zanje namreč dobra osnova in najnižja možna raven zaščite, nižje, od katere ni mogoče iti. No, sedaj te sile na krajevni ravni ostro reagirajo na poteze dežele in pokrajine, ki pa so v določeni meri tudi sad nedorečenosti Ma-sellijevega osnutka (katerega raven seje v zadnjih časih še (znižala pod tisto "najnižjo mero") v bistvenih zadevah. Zato ne bi bilo slabo, da bi si nekoliko izprašale vest. S 1 . STRANI NADALJEVANJE RAZPRAVE... i Ko pišemo te vrstice, še ne vemo, ali se bo razprava o zakonskem predlogu za zaščito slovenske manjšine ta teden nadaljevala. Poznavalci razmer pravijo, da bo nadaljevanje proučevanja zakonskega predloga gotovo odloženo na mesec september, ker bodo poslanci konec tega tedna že na poletnih počitnicah. Še prej pa mora poslanska zbornica sklepati o nekaterih drugih nujnih zadevah, i ZBIRANJE PODPISOV PROTI MILOŠEVIČU KOSOVO ŠE DALEČ OD MIRU OB SMRTI MAROŠKEGA KRALJA HASSANA II. LIBERALNI MAROKO IN NJEGOVI PROBLEMI Kot je bilo predvidevati, prihod vojaških sil na Kosovo ni omogočil ureditve razmer, zlasti pa ni do zdaj veliko prispeval k spravi med sprtimi narodnostnimi skupnostmi, zlasti ne med Albanci in Srbi. To je zelo zgovorno pokazal pokol štirinajstih srbskih kmetov v kraju Gračko, to je na o-zemlju, ki ga nadzoruje britanska vojska. Oblasti so sicer uvedle preiskavo, a so hkrati pojasnile, da bo zelo težko odkriti zločince. Predstavniki vojske za osvoboditev Kosova hitijo zatrjevati, da ta organizacija nima nobene odgovornosti, vendar je dvom o takih izjavah povsem upravičen. Še ni namreč jasno, kakšna usoda pravzaprav čaka albansko vojaško organizacijo, čeprav je bilo svoj čas sklenjeno, da morajo njeni pripadniki oddati orožje, četudi bi nekateri na to bili lahko vključeni v vrste policijskega zbora, ki naj bi skrbel za red na Kosovu. V zvezi z zadnjimi dogodki na Kosovu je spregovoril tudi predsednik italijanske republike Ciampi in med drugim naglasil, daje mir v Evropi, pri čemer je mislil zlasti na Balkan, odvisen od "izkoreninjenja agresivnega etničnega nacionalizma11. Evropa bi morala bolje organizirati -je še dejal Ciampi - svoje avtonomne vojške sposobnosti, četudi v sporazumu z Atlantsko zvezo. V zvezi s pokolom v kraju Gračko in z novim požigom neke pravoslavne cerkvice je na zasedanju Varnostnega sveta Združenih narodov spregovoril tudi visoki komisar za begunce Sadako Ogata, kije naglasil, da bi morali čimprej namestiti na Kosovo tisto število vojakov, ki je bilo določeno v mirovnem sporazumu. Sadako Ogata se je zavzel tudi za izoblikovanje programov, katerih uresničevanje naj omogoči spravo med sprtimi narodnostnimi skupnostmi na Kosovu. Medtem se v Srbiji nadaljuje zbiranje podpisov za od- stop predsednika Slobodana Miloševiča. Podpiši se zbirajo zlasti po glavnih mestih, kjer se na ulicah iznenada pojavijo stojnice, na katerih mimoidoči podpisujejo zahtevo po odstopu predsednika Miloševiča. Stojnice pa čestokrat takoj izginjajo, ker režimska policija in režimski ljudje nadzorujejo organizatorje protestniškega gibanja. SEVERNA LIGA SE KRHA V nedeljo, 25. t.m., je bil v Vareseju kongres Severne lige, ki ga je bil njen voditelj Um-berto Bossi napovedal po porazu na evropskih volitvah 13. junija. Tedaj je Bossi tudi izjavil, da zapušča mesto glavnega tajnika stranke. Kongres je potekal zelo živahno in je dokazal, da brez Bossija obstoj Severne lige ni mogoč. Za ta kongres je bila značilna velika nestrpnost, saj je prišlo do fizičnega obračunavanja med Bossijevimi pristaši in disidenti. Slednji pa so v veliki manjšini v okviru stranke. Bossi je sicer ponudil svoj odstop, a so ga udeleženci kongresa z o-gromno večino zavrnili. Kamen spotike je bil zlasti predlog Domenica Comina iz Piemonta, po katerem bi se morala Severna liga zavzemati za sklenitev sporazuma z Berlusconijem in njegovim Polom svoboščin. V svojem nastopu pa je Bossi naravnost rohnel zoper vsakršno politično zvezo tako z Berlusconijem kot s sedanjo vladno večino. Comi-no je bil izključen iz stranke. Radikalno stališče Bossija je za poznavalce razmer v Fur-laniji-Julijski krajini vsekakor zelo čudno in v dobršni meri tudi nerazumljivo, saj vemo, da Severna liga na deželni ravni tesno sodeluje z vladajočo večino, ki jo sestavlja Pol svoboščin, to je zavezništvo med Berlusconijem in Finijem. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 1,8 ■* TEL 0481 5 3 31 77 FAX 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 775419 E-MAIL nglasts@tin.it CLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LECIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMIAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 2B. 1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO S TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS IE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIIA in SLOVENIJA 70.000, p(^ INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU VIDA VALENČIČ Smrt državnih poveljnikov pomeni vedno analizo prehojene poti v državi. Reforme, družbena slika, notranji spori, odnosi s sosednjimi državami, skratka vpogled v to, kar je država danes, kar je bila v bližnji preteklosti, predvsem pa, kar bo lahko v bodoče. Maroko, ta razburkana severnoafriška država, ki se je pred kratkim s slovesnim obredom poslovila od svojega dolgoletnega kralja Hassana II., se danes kaže predvsem kot država na poti h korenitim družbenim in političnim spremembam. Javne svoboščine, predvsem pravica do svobodnega tiska, so se v zadnjih desetletjih postopoma udejanjile, v sozvočju s svobodnim sodstvom in racionalno upravno decentralizacijo. Nedvomno je na cesti do novega Maroka še veliko odkritih lukenj, ne nazadnje obstajajo še ostanki skorumpiranega upravnega sistema, (pre)bajno plačani funkcionarji ter klanske in kli-entelistične povezave. Temu je treba pripisati, da je stopnja nepismenosti še vedno zaskrbljujoča, in to predvsem med ženskami na podeželju, da so zdravstvene storitve na psu, higienske razmere pa v prenekaterih naseljih povsem neustrezne. Maroko je kompleksna država, razpeta med berbersko in arabsko kulturo (za 40 državljanov na stoje berberšči-na materni jezik) ter številnimi partikularizmi. Preminuli Hassan II. je znal biti predvsem velik politik in kot tak velik diplomat. V arabskem svetu, v katerem je avtoritarni režim stalnica, seje Maroku uspelo izoblikovati v liberalno državo kljub neštetim hudim političnim zagatam. Mladi naslednik Moham-med VI. ne bo imel lahkih rok: huda ekonomsko-družbena trenja, stalna bojazen pred izbruhom islamskega fundamentalizma, delikatno področje bivše španske Sahare in njene "maroškosti", zaradi katere se je Maroko spopadel s sosednjo Alžirijo. Danes je ta "peščena vojna" časovno oddaljena, nedvomno pa se lahko za ta pesek Maroko in Alžirija vsak trenutek razgre- jeta. Alžirija pa itak sedi na sodu smodnika, med drugim tudi zaradi dejstva, ker ostaja z Izraelom formalno še vedno v vojnem stanju. Pogreb maroškega predsednika je nasploh predstavljal priložnost za epohalna srečanja med državniki vseh tistih držav na tem koncu sveta, ki so še vedno v stalni napetosti. Združene države Amerike so se hotele spet postaviti kot mirovni posrednik, načrt o zgodovinskem izrael-sko-sirskem srečanju na pogrebu v Rabatu pa je propadel že ob samem nastanku. Nedvomno je to zgovoren dokaz, da čas za ohladitev spora med Sirijo in Izraelom še ni dozorel. Sirski predsednik Assad ne odstopa od zahteve po celotnem področju Golana, ki gaje Izrael vojaško zasedel leta '67, Izrael pa ostaja le pri obljubah, tako kot ostaja popoln umik izraelske vojske iz Cisjordanije ter obljubljena osvoboditev 750 političnih zapornikov še vedno le obljuba. Glavni protagonist na tem koščku zemlje ostaja tako še vedno Izrael. Njegov premier Barak je poudaril, da ne začenja nove poti/pač pa, da začeto (Rabinovo) le nadaljuje. V prihodnje bo prizorišče vse bolj njegovo: Sirija in Palestinska avtonomna vlada pričakujeta konkretne korake. POVEJMO NAGLAiS | JANEZ POVŠE | KOT MANJŠINA ŠE NISMO IZKORISTILI MOŽNOSTI PRENOVE V zadnjem desetletju se je svet dodobra obrnil v novo obdobje. Spremenil se je politični zemljevid Evrope, nastale so nove države. Demokratični sistem je v temelju preobrazil družbo marsikatere države, med drugimi osamosvojeno Slovenijo. Velike spremembe so se zgodile in se še dogajajo v območju same evropske demokracije, na primer v Italiji. Če gledamo na vse to z našimi očmi, z očmi manjšine, se je torej marsikaj prelomno in nepovratno spremenilo in se še spreminja. Italijanski politični prostor je docela prenovljen. Vsaka preobleka seveda še ni politična prenova, toda dejstvo je, da je nujno s časom naprej, nujno je iskati novo politično podobo, presegati staro in preživeto. Razčlenila se je italijanska levica, v simbolih popolnoma predrugačena je italijanska desnica. Skratka, novi čas povzroča v številnih državah sodobne Evrope nujo hitrih preobrazb, novega političnega organizatorja, veliko družbeno dinamiko, ki naj ustvari pogoje za zahteve prihodnosti. V tej luči postane jasno, da mi kot manjšina vseh svojih možnosti še nismo izkoristili. Kot manjšinska narodnostna skupnost smo se morali prilagoditi velikim spremembam v Sloveniji, moramo se prilagajati velikim spremembam v Italiji. V vsem tem vrvenju smo ugotovili, da tistega, kar je bilo prej, tudi pri nas nikoli več ne bo. Že to spoznanje nam je vzelo veliko časa, vendar je bilo osnovni pogoj, da pričnemo razmišljati tudi o svoji lastni prenovi. Tukaj pa je očitno, da svojih možnosti nismo docela izkoristili, vsaj zaenkrat ne. Nemara smo se zavedeli svoje politične razdrobljenosti, vendar ne v tolikšni meri, da bi jo premostili. Nemara smo pravilno prepoznali bistvo sprememb novega časa v Evropi, vendar ne v tolikšni meri, da bi se odločilno zavedali, kako potrebujemo podobno odločno prenovo tudi mi sami. Nemara smo iskreno ugotovili, da z izročilom povojnega obdobja ni mogoče v prihodnost in v odpiranje v njeni smeri, vendar ne v tolikšni meri, da ne bi še naprej ostali navezani na pravila povojnega časa. Ob tem smo prav gotovo vsi skupaj uvideli, kako je prav, da se navznoter zbližujemo, ustvarjamo vse učinkovitejše oblike medsebojnega sodelovanja in srečnega sobivanja, čeprav smo svoje politično-organizacijske oblike in s tem bistvo starih razdalj ohranili. P tej osvetlitvi pa ni dvoma, da je znotraj nas še ogromno možnosti temeljitejše in korenitejše prenove, od katere je odvisna usoda prav vsakega manjšinskega pripadnika. P kolikor namreč ne bomo na ravni skupne organiziranosti celotne manjšine temeljito napredovali, bo čas storil svoje: še bolj se bomo drobili oziroma nam bodo oblike naše organiziranosti pripravljali drugi in nas razmeščali po svojih načelih in praktičnih potrebah. AKTUALNO INTERVJU / ANDREJ SIRK "ZAVIHAJ Sl ROKAVE IN ZAČNI Z DELOM!" JURIJ PALJK Predstavite se prosim našim bralcem. Rodil sem se leta 1962 v Gorici. Osnovno in srednjo šolo ter kasneje gimnazijo sem opravil v Gorici. Po klasičnem liceju Primož Trubar sem odšel v Trst na univerzo in tam diplomiral iz kemijskega inženirstva. Po končanem študiju sem iskal zaposlitev in so mi takoj ponudili delo pri podjetju Danieli v Buttriu pri Vidmu. Mislil sem, da imam prednost pred kolegi, ker sem Slovenec in se lahko v kratkem času naučim ruščino. To je bil tudi eden od vzrokov, da so me sprejeli v službo. Ko pa sem začel delati, sem po tednu dni moral oditi z ruskega tržišča na tržišče Daljnega vzhoda, ki se je takrat zelo odpiralo. Tam sem ostal več let, postal sem tudi vodja za komercialo na Daljnem vzhodu, kar je bila velika stvar, če povem, da je Danieli na Daljnem vzhodu takrat uresničeval okrog 30% vseh prihodkov. Več časa sem živel na Daljnem vzhodu, in sicer na Tajvanu, v obeh Korejah, Singapurju in drugod. Veliko sem potoval, saj sem na Daljnem Vzhodu bil tudi več kot 200 dni na leto. Delo mi je bilo izredno všeč, s časom pa mi je začelo težiti predvsem to, da sem se zavedel, Kako izgubljam korenine. Vsak dan sem se zbujal v drugi državi in postalo mi je vseeno, ali sem v Rimu ali v Tajvanu ali v ZDA ali v Švici. Izgubljal sem navezanost na domačo zemljo. To je bilo leta 1994; takrat je bila firma Yulon v postopku privatizacije in ena najbolj verjetnih skupin, ki naj bi privatizirala podjetje, je bila grupacija Bonazzi iz Italije. Takrat so me kontaktirali, ker so zame vedeli prek znanstev. Iskali so nekoga, ki naj bi imel večje in uspešne izkušnje v večji italijanski firmi in bi odlično govoril slovensko. Iskali so nekoga, ki ima delovno kulturo zasebne italijanske industrije, a hkrati tudi dobro pozna slovensko, da bi tvoril most med delovno kulturo lastnika in tisto slovenskih ljudi. Oni so namreč že prej privatizirali neko podjetje pri Kranju in so tam nastopili z vodilnim kadrom iz Italije; to pa je privedlo do tega, da je bil dialog v podjetju izjemno težak. Cel kup razlik med obema kulturama gotovo ni pripomogel k uspešnosti delovnega procesa. Ko so me kontaktirali, sprva nisem hotel pustiti dela pri Danieliju, ker mi je bilo tisto delo všeč. Verjetno pa je bila to še edina možnost v življenju, da se vrnem k domačim koreninam; zato sem se odločil za Ljubljano. Leta 1995 sem prišel v Yulon in od takrat sem tu. Danes ste generalni direktor podjetja. Zanima nas, kaj ste najprej delali v Yulonn; predstavite nam podjetje, ki ga vodite. Generalni direktor sem od konca leta 1997. Ko sem prišel v Ljubljano, je bil tukaj tudi eden od glavnih lastnikov podjetja, Giulio Bonazzi. Takrat sem bil njegov pomočnik, ker nisem imel nobenega specifičnega znanja v tehnologiji, ki se tu uporablja. Moja specifična znanja so bila vezana na železarstvo in valjarstvo. Kar se pa tiče sintetičnih vlaken, s katerimi se ukvarja Inženir Andrej Sirk je generalni direktor uspešnega slovenskega podjetja Yulon v Ljubljani. Ker je doma iz naših krajev in predvsem zato, ker je neobičajno, da bi Slovenec iz Italije odšel na delo v Slovenijo, smo ga povabili na pogovor. naše podjetje, sem bil takrat tabu la rasa. Moje sedanje delo je v tem, da imam vse tiste pristojnosti, ki se tičejo generalnega direktorja. Seveda ne delam in odločam vsega sam! Imam odlične sodelavce in med njimi tudi zamejskega Slovenca iz Trsta; to je Damjan Kosmač, finančni direktorYulona. Podjetjese ukvarja s proizvodnjo kemičnih vlaken, ima okrog 460 zaposlenih. Še v 1.1995 je imelo podjetje za 25 milijard lir prodaje, leta 1998 pa smo z istim številom delavcev imeli 142 milijard lir prodaje. V letu 1994 je imelo podjetje štiri milijarde lir izgube, v letu 1998 pa smo imeli deset milijard lir dobička. Opravili smo veliko investicij, ki pa še niso končane, saj bomo tudi v prihodnje še veliko investirali. Tudi reorganizacija na podlagi zahodnih vzorcev še ni končana. Sledimo namreč vzorom, kakršna so ameriška podjetja in tista na Daljnem vzhodu. Čemu pripisujete uspeh vašega podjetja v razmeroma kratkem času, saj danes spadate v sam vrh uspešnih slovenskih podjetij? Zasluge ne morejo biti samo na eni strani. Mislim pa, daje največja zasluga za naš uspeh v tem, da je Yulon postal del velike grupacije in je obenem znal izkoristiti sinergije te velike grupacije, se pravi: znal je pobirati in še zna pobrati informacije po vseh podjetjih, ki so že v grupaciji na Zahodu; jasno pa je, da jih tudi sam daje. Veliko je pomenilo tudi to, da smo se postavili na tako dobro tehnično raven, ki bi jeVulon sam niti v dvajsetih letih ne dosegel. Važno vlogo so odigraletu-di velike investicije v podjetje, saj je bilo v nekaj letih investiranih v Yulonu 60 milijard lir. To niso majhne vsote! Ustvarili smo tudi tako vzdušje, da ima večina zaposlenih v Yulonu izrazito pozitiven odnos do firme in dela v njej. Že od otroških let dalje sem prepričan, da bi v vsakem podjetju lahko delali samo polovico delovnega časa, če bi zares vsi zaposleni pozitivno gledali na svoje podjetje. In gotovo bi bili dvakrat bolj uspešni kot sicer! Kako je vaše podjetje lastniško strukturirano? Kar se tiče lastništva, je velika večina v rokah italijanske grupacije Bonazzi, v kateri imajo delež tudi finančne družbe, kot so Finest, Ci-mest in druge. Kar se pa tiče delnic, jih je nekaj še v rokah majhnih delničarjev iz prejšnjega obdobja in tudi v rokah tistih, ki so sedaj zaposleni pri podjetju; to je še iz časov privatizacije iz leta 1992. Doma ste iz Gorice in pri nas smo vajeni, da naši vrhunski strokovnjaki odhajajo na delo kam v Italijo, če že morajo zapustiti rodni kraj. Vi pa ste šli v Ljubljano. Kako se v njej počutite? Ko kdo, ki je po rodu iz Gorice, diplomira in hoče v industriji kaj ' narediti, se mora izseliti. Imel sem j srečo, da sem našel prvo zaposlitev v Buttriu, pri Danieliju, ki je firma v samem svetovnem vrhu. Po-djetje Danieli me je "ustvarilo", me vzgojilo, saj po univerzi nisem znal i ne brati ne pisati na strokovnem področju, kot ne znajo niti drugi, ki končajo kako fakulteto. Tam so me formirali. Ko sem sam dosegel določeno znanje, se je verjetno do-! godilo tudi to, da je prišel čas, da tudi sam prenašam znanje na druge. Kar se pa tiče Ljubljane, lahko i rečem, da je prijetno mesto zlasti v pomladnem, poletnem in deloma tudi jesenskem času. Ljubljana je živo mesto, saj se v njem vedno kaj dogaja, polno mladih je. Pozno je-I seni in pozimi pa je Ljubljana žalostno mesto, ker je mokro, megleno in mrzlo. Vedno sem se čutil Slovenca v Italiji, kjer sem rojen; večina mojih prijateljev italijanske narodnosti je name vedno gledala in me poznala kot Slovenca. V Ljublja-i ni pa je absurdno prav to, da name gledajo kot na Italijana... Koliko ljudi iz zamejstva je zaposlenih v Yulonu? Mislim, da nas je sedaj iz zamej-[ stva pet, v teh dneh pa prihaja k nam še mlad inženir s Tržaškega. Naj povem, daje človeški faktor ti-! sti, ki je največ pripomogel k uspehu Yulona, saj zamejci v Yulonu tvorimo most med dvema kulturama, j Ko delaš v taki grupaciji, v kakršni I je tudi Yulon, kjer je sorodnih podjetij še petnajst ali več, obstaja izre-| dno dosti stikov, vezi s temi podje-tji. Ti kontakti slonijo na iskanju sinergije in ne konflikta. Zamejci smo tu kot nalašč, saj ne poznamo samo I obeh jezikov, ampak poznamo dobro obe kulturi, razumemo in tudi čutimo italijansko kulturo kot svojo; | isto seveda čutimo za slovensko kulturo, kateri pripadamo. Tako nam uspe dobiti način, da ti dve kulturi spravimo v stanje, da sodelujeta, se | dopolnjujeta in ne grestadruga mimo druge ali pa se igrata samo ping pong, če se lahko tako izrazim. Imate morda tudi stike s slovenskimi šolami v Italiji, iz katerih bi lahko črpali nove delovne sile? Stiki so zelo dobri, nekajkrat smo že spodbudili, da bi prišlo še do boljšega sodelovanja. Naš interes je, da dobimo še nekaj novih kadrov s tega območja. Jasno pa je, da to ni najbolj enostavno, ker se je težko preseliti iz Trsta ali Gorice v Ljubljano, posebno še v primerih, ko gre za prvo zaposlitev, ki je denarno gotovo manj privlačna, kot pa je v primerih, ko gre za preizkušene, "ustvarjene" kadre. Kaj bi vi svetovali mlademu človeku, če hoče priti delat v vaše podjetje? Za mlade ljudi, pa naj bodo Italijani, Slovenci ali Nemci, velja povsod isto: industrija je zelo daleč od šole. Ne govorim tega v slabem I smislu, ampak zato, da bi mladim dopovedal tole: ko dobiš po končanem študiju prvo zaposlitev v indu-; striji, moraš dejansko vse začeti znova in moraš biti pripravljen, da boš samega sebe med delom preverjal. Pripravljen moraš biti za novo šolo, ki je po svoje zelo trda, saj i se tu pridobijo nove delovne navade in novi pristopi do dela, ki jih nobena šola ne more dati. Prav je, da se mlad človek tega zaveda. Go-! tovo je najbrž bolje, da gre najprej v večjo firmo, kjer je ta šola bolj strukturirana in vpeljana. Kar se pa nas tiče; kdorkoli ima kakšno idejo ali prošrijo, naj jo pošlje ali pisno ali pq/faksu na Yulon in potem bo \ stvai^gotovo šla naprej! Tudi vaše podjetje se najbrž srečuje s težavami in izzivi, ki jih prinaša na ekonomski trg globalizacija, o kateri vsi govorimo; zelo malo ljudi pa ve, kaj to sploh je in kako globoko posega v naše življenje. Mislim, da je to, kar ste rekli, izredno točno! Z globalizacijo sem se srečal že v začetku devetdesetih let, ker sem sam vedno delal na globalnih trgih in sem vedno imel občutek, da je globalizacija v teku. To je verjetno največja sprememba v človeški družbi v zadnjih tisočletjih. Svet bo prvič v vsej zgodovini človeštva postal eden, enoten! To je prelomnica v človeški kulturi in zgodovini! Prva in druga svetovna vojna sta malenkosti v primerjavi z globalizacijo! Globalizacija uničuje ideologije, kar je dobro, če vemo, da ideologije gradijo predvsem na dezinformaciji, na zavajanju in prikrivanju drugih stvarnosti. Globalizacija pa nas vodi do tega, da vidimo, kaj je kapitalizem, kaj je kon-sumizem, kaj je budizem; dejansko bi lahko rekel, da občutimo in spo-! znamo vse in nič obenem. V Yulo-nu vemo, da so danes globalna tržišča edino uspešna in smo zato tudi mi na njih prisotni. Naše tržišče je svetovno, globalno. Prvi smo občutili azijsko krizo. Pred leti smo bili edini pripravljeni na to in smo po | letu krize danes tudi zato bolj uspešni kot drugi, ki krizo občutijo šele danes. Morda smo bolje pripravljeni, ker smo že v globalnem tržišču, na današnjem edinem tržišču. Pa se ne bojite, da bi ta globalizacija lahko tudi privedla do tega, da neko podjetje izgubi svojo identiteto? Mislim, da je globalizacija zelo velika stvar; od vsakega posameznika in podjetja je odvisno, kako se bo vanjo vključilo in jo izkoristilo. Vsak človek, podjetje ali tudi narod se v procesu globalizacije lahko utopi, stopi, izniči, a se lahko tudi uveljavi, postane še močnejši, še bolj občuti svojo identiteto. Vse je odvisno od človeka, družbe, socialnega sistema, saj globalizacija ni nekaj, kar mi hočemo ali česar nočemo; to je neizbežna posledica napredka tehnologije v komunikacijah in prevozih. Ta napredek je povzročil globalizacijo svetovnega trga, vsega sveta. Tega ne moremo ustaviti; samo je prišlo, na nas pa je, kako se bomo vtem sistemu uveljavili. Kdor se skuša upreti temu in se zapreti vase, je poraženec, saj nima možnosti, da bi uspel. Kdor pa bo skušal najti novo vizijo svojega življenja in svoje družbe v tem globalnem svetu, bo imel večje možnosti za uveljavitev, kot pa jih je imel doslej! Opišite nam svoj delovni dan; kako je z odnosom do rodne Gorice? V podjetju so delovni dnevi in tisti, ko greš na službeno pot. Tri, štiri dni na teden sem v podjetju, vsaj enega ali dva pa preživim običajno v tujini. V podjetju se pač izvajajo vsa operativna opravila in dela, ki so potrebna, da firma normalno deluje. Gre za iskanje prioritetnih nalog, podpisovanje pogodb z enim ali drugim dobaviteljem, za kadrovske spremembe itd. Izven podjetja pa imamo sestanke s kupci in sestanke v grupaciji, kateri pripadamo, j Grupacija ima svoj sedež v Veroni, a največ stikov imamo z nekim podjetjem ob Gardskem jezeru v kraju Arco di Trento in z neko drugo firmo v kraju Asola blizu Mantove. Vsaj enkrat na teden zahajam v te kraje, sicer pa potujem tudi v New York, na Japonsko, na Daljni vzhod, v Švico; teh potovanj pa ne morem niti primerjati s potovanji, ki sem jih opravljal nekoč. Gorica pa je zame posebno mesto; v Gorici sem doma in se vračam tja, če le morem, vsak konec tedna. Moj dom je v Gorici. Kaj bi svetovali mlademu človeku, ki stopa v življenje? Moja izkušnja je ta, da se člo-I vek najlažje nauči delati z delom. Sam sem se učil nemščine osem let, a se je veliko najbrž nisem naučil. Angleščine pa se nisem nikdar učil in sem stopil v podjetje Danieli brez znanja angleškega jezika. Po tednu dni so mi prinesli na mizo angleško napisano pogodbo in rekel sem jim, da vedo, da ne znam angleškega jezika, saj sem to na prošnjo za delo pač napisal. Pa so mi preprosto rekli, naj si kupim slovar. In tako sem se naučil jezika. Najvažnejša stvar, če hočeš biti uspešen pri delu, je to, da si zavihaš rokave in začneš delati! 3 ČETRTEK 29. JULIJA 1999 KRISTJANI IN DRUŽBA BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH________ V LITURGIČNEM LETU A__________ ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, I NEDELJO ZA NEDELJO zvone štrubelj I 18. N AVAD N A N E DELJ A Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike. Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: "Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpusti množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano." Jezus pa jim je rekel: "Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!" Rekli so mu: "Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi." Dejal jim je: "Prinesite mi jih sem!" In velel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žena in otrok. (Matej 14, 13-21) 4 DVANAJST POLNIH KOŠAR: ENA .......... JE TUDI ZATE! Odlomek o pomnožitvi kruha med drugim govori o 2 J. JULIjA 11 Jr v -ir 1999 sodelovanju med Jezusom in njegovimi ucenci. V samot-nem kraju, kjer je Jezus pridigal, ni bilo na razpolago hrane za večtisočglavo množico. Učenci zato Jezusu namignejo, naj odpusti množice, da gredo v bližnje vasi in si kupijo hrano. Jezus izkoristi namig učencev in jih izzove z besedami: "Vi jim dajte jesti!" Pet hlebov in dve ribi za tako veliko množico, se začudijo učenci. Kjer se končajo človeški računi in človeške zmožnosti, se začenja Jezusov božji poseg. "Vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam." Iz celotnega konteksta evangeljskih poročil, še zlasti iz Janezovega evangelija, lahko ugotovimo, da je Jezus temu čudežu pripisoval poseben, lahko rečemo, kar simbolen pomen. Vsekakor že napoveduje zadnjo večerjo. Jezus je želel, da bi apostoli postali žive priče tega dogodka. Ko so nekoč pozabili vzeti na pot potrebno zalogo hrane, jim je rekel: "Maloverni, zakaj govorite med seboj: »Kruha nimamo?« Ali še vedno ne razumete in se ne spominjate petih hlebov za pet tisoč mož in koliko košev ste nabrali?" (Mt 16, 8-9). Da, vsi so jedli in se nasitili, koščkov, ki so ostali, pa je bilo dvanajst polnih košar. Število dvanajst ni naključno. Dvanajst je bilo apostolov, ki so bili priče čudeža. Dvanajst pomeni v biblični govorici polnost, zaokroženo celoto, idealno skupnost, v primeru pomnožitve kruha pa celotno človeštvo. Kruha, ki ga Jezus daje, ne bo nikoli zmanjkalo. Dvanajst apostolov, vsak s polno košaro božjega kruha, ponazarja čudež evharistije, ki se ponavlja vsakič, ko se kristjani zbiramo ob oltarni mizi. Tako kot apostoli, ki so bili deležni Jezusove čudežne pomnožitve kruha, tudi mi kristjani pri nedeljski maši prejmemo v dar polno košaro božjih dobrot. Iz nje naj bi tudi drugim delili kruha dobrote, razumevanja, dobrih del, zastonjsko ljubezen in obilje božjih milosti. Za božjo voljo, ne pozabimo te polne košare zares vzeti domov in iz nje duhovno živeti in nesebično razdajati v tednu, ki je pred nami! PATER PAVEL LESKOVEC ZLATOMAŠNIK Na rodnih Gorah pri Idriji je obhajal zlato mašo p. Pavel Leskovec DJ . Novo mašo je imel v Gorici na Placuti v nedeljo, 9. oktobra 1949. Malo semenišče je jubilant obiskoval v Gorici, nato se je odločil za redovno življenje in stopil v jezuitski red. Kot bogoslovec je v Rimu sprejel bizantinski obred z namenom, da bi deloval med pravoslavnimi Rusi. Vzhodni ali bizantinski obred je oni, ki ga je v grško cerkev vpeljal sv. Janez Zlatousti, med Slovane pa sv. Ciril in Metod. Pri Grkih se daruje maša v grškem jeziku, pri Slovanih pa v sta- rem cerkveno-slovanskem jeziku. Po tem obredu mašujejo pravoslavni in katoliški Slovani vzhodnega obreda. Jubilantu naj gredo naše čestitke. NEZAMENLJIVA VLOGA PAPEŽEVE BESEDE O OSTARELIH Pri molitvi Angelovega češčenja v papeževi poletni rezidenci Castel Gandolfo je sveti oče Janez Pavel II. spregovoril prejšnjo nedeljo nekaj prodornih misli o vlogi ostarelih oseb danes. Verjetno ni slučaj, da je o starejših osebah govoril prav sredi poletja, ko večina ljudi misli le na to, kako bi na čim lepši in čimbolj zabaven način preživela počitniški čas. To je namreč obdobje, ko ostareli tudi zaradi visoke vročine potrebujejo še posebno nego, zdravi in mladi ljudje pa nanje prav sedaj še na poseben način pozabljajo. Kot smo lahko slišali že večkrat, je sv. oče spet poudaril, da naša družba žal "ceni osebo zgolj po tem, če je drugi m koristna, ne pa zaradi tega, kar pač je sama po sebi". To je velika rana vsake zahodne družbe, kiji jetehnološki in ekonomski napredek glavni imperativ, ki ga je treba doseči za vsako ceno. Ni torej pomembno človekovo dostojanstvo, ampak njegova učin- kovitost, sposobnost biti - tu in sedaj, kot naroča prvo načelo konsumizma - produktiven, dejaven, koristen. Kdor nima teh sposobnosti in moči, je v breme drugi m, poštenim delavcem... V sodobnem svetu so zlasti ostareli vedno manj živ del družinskega in družbenega tkiva. Če je res, da se družba ne razvija po meri družin, drži to gotovo tudi za ostarele; in tako so zaradi "neprijaznih" razmer potisnjeni na rob družbe in tako se počutijo še bolj nekoristne. Spomnimo samo na grozljive vesti, ki so vse bolj prisotne v vsakdanjih časopisnih kronikah: vedno pogosteje se namreč godi, in to tudi pri nas, da najdejo sosedje ali gasilci osamljene in ostarele osebe, mrtve že pet ali celo deset let... Sveti oče je v svojem pestrem nagovoru podčrtal tudi nezamenljivo vlogo, ki jo lahko imajo starejše osebev okviru družine. Ti namreč lahko povezujejo starejšo in mlajšo generacijo, ohranjajo zgodovinski spomin in korenine, brez katerih je vsak človek nepopolna osebnost. Ne gre prezreti dejstva, da so danes starši velikokrat prezaposleni s svojimi poklicnimi obveznostmi, kijih lahko le izjemoma opravljajo doma. Velika večina staršev je prisiljena doživljati večji del svojega dne proč od doma in od otrok, da lahko le preživljajo družino. Znano je namreč, da je ekonomska negotovost z druge strani eden glavnih razlogov, zaradi katerih se mladi zakonci le s težavo odločajo za rojstvo enega ali več otrok; iz tega izhaja negativen demografski trend po vseh zahodnih in t.i. razvitih državah. V taki družbi lahko prav starejše osebe, take, ki niso več vključene v "produktivne" sisteme, so pa zaradi svojih let in izkušenj bolj modre, "skrbijo za vzgojo in zdravo rast vnukov", je še rekel sveti oče. -----------DD VELIKA ROMARSKA SREDIŠČA V RAZCVETU SLOVENCI - ROMARSKI NAROD? VINKO POTOČNIK Raziskovalci verskega življenja že nekaj let ugotavljajo porast vernosti in zanimanja zanjo. To je mogoče opaziti tudi v romarskih središčih, saj so vedno bolj obiskana. V tujini in tudi pri nas število romarjev iz leta v leto raste. Čeprav nekatera manjša romanja (cerkvice krajevnega značaja) zamirajo ali jih ljudje nimajo več za romarske cerkve, so velika romarska središča v razcvetu. Mnogi se sprašujejo, zakaj ljudje hodijo na romanja. Ali gre pri tem za "verski turizem"? Koliko ljudt je pri nas že sploh kdaj bilo na romanju? V raziskavi vernosti Auf-bruch so vprašani odgovorili na naslednji vprašanji: Ali ste kot otrok bili kdaj na romanju? Ali ste v preteklih šestih ali osmih letih bili kdaj - in kako pogosto - na romanju? Iz odgovorov je mogoče ugotoviti, da je bila v otroštvu na romanju skoraj polovica vseh vprašanih (natančno 47%). Doživeli so romanje, imajo romarsko izkušnjo. V svojem otroštvu je bilo na romanju 61% starejših (tistih, ki imajo sedaj nad 60 let), v starosti od 45 do 60 let jih je polovica doživela to izkušnjo, mlajših (sedaj starih od 18 do 30 let) pa 34%. V mestih ima 36% ljudi otroško romarsko izkušnjo, na podeželju pa več kot polovica (60%). Od tistih, ki so dosegli srednjo, višjo ali visoko izobrazbo, je bilo v otroštvu na kakšnem romanju 37%, ostalih pa okoli 55%. Na vprašanje, ali so bili v zadnjih Romarska pot Marija Pomagaj na Brezjah letih (torej po osamosvojitvi Slovenije in demokratičnih spremembah) kdaj na romanju, je dobra tretjina (34%) vprašanih odgovorila pritrdilno. Med mladimi (18-30 let) jih je bilo v zadnjem času na romanju 25%, starih od 30 do 45 let 28%, starih od 46 do 60 let 42%, starejših nad 60 let pa 44%. Od vseh teh jih je bila ena tretjina na romanju enkrat, ostali pa večkrat. Razen pri najmlajši generaciji, med katerimi je več tistih, ki so se le enkrat podali na romarsko pot. Primerjava med podatki o romanju v otroštvu (to pomeni romanja pred toliko in toliko leti) in romanji v tem desetletju sicer kaže, daje tistih, ki hodijo na romanja, zdaj nekoliko manj, vendar ti romajo pogosteje. Zanimivo je tudi, da se na romanja ne podajo le verni ljudje. Ena petina tistih, ki o sebi trdijo, da niso verni, je izjavila, da so bili v otroštvu na romanju (od neodločnih pa 35%). Dobrih 5% neverujočih pa je romalo tudi v zadnjem času (neodločnih 23%). Ali smo Slovenci po prikazanih podatkih romarski narod? Nekaterim se bo zdelo, da romarjev ni veliko. Če pa pomislimo, da se ima za verne nekaj nad polovico prebivalcev Slovenije, je podatek o rqmarjih visok. To potrjuje tudi primerjava z razširjenostjo romanj v srednjeevropskem prostoru. Glede romanj (nekoč, v otroštvu in tem desetletju) je daleč na prvem mestu Litva. Sledi ji naša soseda Hrvatska, njej pa le z malo nižjimi rezultati Slovenija. V vseh ostalih deželah je ; romanje manj razširjeno. Celo v katoliški Poljski je delež romarjev (nekdaj in danes) komaj nekaj nad polovico slovenskega. In zakaj se ljudje podajajo na romanje? Najpogosteje srečamo dva poglavitna razloga. Najprej potrebo po očiščenju. Že s tem, ko človek zapusti domači kraj, se poslovi, oddalji, delno odmre staremu življenju. V romarskem središču pa išče predvsem doživetje svetega. Čeprav je domača cerkev ravno tako sveta kot romarska, sčasoma postane vsakdanja. Na romarskem kraju pa je lažje doživeti, da je sveti kraj nekaj izrednega. Obogaten s tem doživetjem, se romar vrača v svoj kraj. (IZ DRUŽINE, 18.7.1999) POGOVOR PRED POSVEČENJEM / P. MIRKO PELICON OD ŠTUDIJA DO VSAKDANJOSTI DANIJEL DEVETAK Kako se pripravljaš na posvečenje? Na posvečenje se pripravljam tako, da se učim sprejeti, živeti in razlikovati to, kar mi Bogvsvoji previdnosti pripravlja in postavlja na pot vsakdanjosti. V vseh letih dosedanje formacije znotraj Družbe Jezusove (DJ) sem imel priložnost, da sem sebe preverjal v različnih okoliščinah, kako odgovarjam na Gospodov klic. Ko te Gospod kliče v katerikoli življenjski stan, se mi zdi najpomembnejše to, kako odgovoriš na njegov klic. Pot, ki si jo izbereš, če gre za pot, na katero te je Bog poklical, te potrjuje iz dneva v dan v ljubezni oz. ti omogoča, da v ljubezni dozorevaš in se v njej odpiraš ljudem. V tem duhu gledam na svojo do sedaj prehojeno pot in zaupam v Gospodovo milost, da bom zmogel še naprej hoditi po tej poti. Zavedam se, da je maš-niško posvečenje šele začetek zaupanega poslanstva, na katerega sem se v teh letih pripravljal. Blizu so mi besede pokojnega p. Pedra Arru-peja, nekdanjega vrhovnega predstojnika DJ: "Jezuit se pripravlja in uči do smrti". Katero božjo besedo najbolj 'premlevaš" v pripravi na ta dogodek? Precej božje besede sem že premlel, a ne zadosti. Velik ideal vsakega meniha je prepojiti svoje življenje z duhom božje besede. Njen duh je namreč Sv. Duh, zato prek nje sam božji Duh oblikuje človeka po podobi in sličnosti Boga samega. V zadnjih dveh letih "premlevam" besede iz knjige preroka Jeremije. V prvem poglavju te knjige vpraša Gospod Jeremijo, kaj vidi. Prerok mu odgovori, da vidi mandljevo vejo. Gospod mu odgovori, da vidi prav, saj on (Gospod) bdi nad svojo besedo, dokler je ne bo uresničil (Jer 1,11 -12). V slovenskem prevodu najdemo zapisano mandljevo vejo. V hebrejskem Sv. pismu piše"sha-qed", kar dobesedno pomeni "drevo, ki bdi". Mandljevo drevo cvete namreč pred drugimi drevesi. Zato je postalo prispodoba drevesa, ki bdi pred cvetenjem vseh ostalih dreves; nekako pripravlja, o-pozarja na prihod pomladi. V hebrejskem izvodu Sv. pisma gre za besedno igro, saj, ko reče Gospod Jeremiji: “Jaz bdim...", najdemo zapisano "shoqed", podobno kot "sha-qed". Zato je Jeremija v prispodobi mandljeve veje prav videl: zaznal je Gospoda, ki bdi, da se njegova beseda dokončno uresniči. Uresničitev Gospodove besede pa pris-podablja pomlad. Izbral sem te besede iz Jeremijeve knjige, ker Gospodov angel bdi nad menoj, dokler ne bo Gospod uresničil tistega, za kar sem bil poklican. Lahko opišeš svojo dosedanjo pot v DJ? Pater jezuit Mirko Pelicon bo posvečen v duhovnika skupno z Davidom Brescianijem in Frančkom Bertolinijem 4. septembra v cerkvi sv. Ignacija v Gorici. Razmišljujoče narave, je bil že v pripravi na duhovniški stan postavljen pred zanimive izzive. Po drugem letu jezikovne fakultete v Vidmu sem leta 1989 stopil v DJ. V Mariboru sem opravil dve leti noviciata; to je obdobje spoznavanja DJ, njene duhovnosti, poslanstva znotraj Cerkve doma in po svetu. To je obdobje duhov-nih izkušenj prek duhovnih vaj, ki so se konkretizirale v raznih izkušnjah, kot so delo v bolnišnici, pomoč zasvojenim z mamili, delo z mladimi itd. Po noviciatu sem se umaknil v Ljubljano, kjer sem dve leti študiral filozofijo. Po študiju filozofije pa me je slovenski predstojnikjezuitov poslal v Vatikan kot pomočnika na slovensko sekcijo vatikanskega radia. V tem času sem lahko spoznal Cerkev na različnih nivojih: na karitativnem, pastoralnem, diplomatskem, predvsem pa sem lahko spremljal od blizu dejavnosti sv. očeta v Vatikanu, po rimskih župnijah in po svetu. Po izkušnji na radiu sem šel študirat teologijo na Papeško univerzo Gregoriano, kjer sem o-pravil prvi ciklus teološkega študija. Lani aprila sva prejela David Bresciani in jaz iz rok kard. Silvestrinija, prefekta kongregacije za Vzhodne Cerkve, diakonsko posvečenje. V zadnjem letu sem začel študij specializacije cerkvenega prava oz. kodeksa kanonov vzhodnih Cerkva na Papeškem vzhodnem inštitutu, na Gregoriani pa opravljam dopolnilne kurze iz cerkvenega prava latinske Cerkve. In pastoralne izkušnje? Že v noviciatu sem sodeloval v mladinskih skupinah. V času študija filozofije sem hodil s sobratom vsak konec tedna v Preddvor pri Kranju, pa še k Sv. Duhu pri Škofji Loki. Vodil sem tamkajšnji mladinski skupini. To je bil -poleg študija - čas, ko so se tkali prijateljski odnosi z mladimi in družinami. Zanje sem vodil tudi duhovne vaje. Večkrat sem hodil v Stično pomagat pri uvajanju v molitev svojemu bivšemu magistru p. Robleku; temu in tudi p. Rupniku sem pomagal voditi duhovne vaje (DV). V Italiji sem vodil DV za skupino mladih iz Toskane. V Rimu pa sem se znašel v popolnoma drugačnem okolju. Poleg dela na ra- diu in kasneje ob študiju teologije sem deloval na treh različnih pastoralnih področjih: to so pomoč mladostnikom v zaporu, oskrba in negovanje starejših onemoglih jezuitov ter sodelovanje s skupino mladih z rimske univerze La Sapienza, kjer sem bil odgovoren za duhovno animacijo skupine. Te pastoralne izkušnje so sicer majhne, vendar bogate predvsem zaradi nastalih prijateljstev. Ignacij je že v svojem času želel, da se mladi jezuit v študijskem obdobju pastoralno delno angažira, da prelije naučenost iz šolskih klopi v življenje vsakdanjosti. Kaj ti pomeni pripadnost slovenski provinci DJ? DJ šteje okrog 22.000 dejavnih jezuitov na vseh petih celinah. Družba, ki jo močno zaznamuje mednarodna razsežnost, je razdeljena po provincah, ki veliko sodelujejo med seboj. P Jeronimo Nadal, eden izmed prvih patrov komaj ustanovljene DJ, je zapisal, da so za jezuita samostani poti po svetu. Ker sem slovenskega rodu in imamo Slovenci svojo provinco, tudi če Gorica geografsko pripada italijanski provinci, sem pred desetimi leti zaprosil za vstop v slovensko provinco. Kakor si ne izbereš družine, v kateri rasteš, obenem je družina, v kateri si zrastel, dar, prav tako je z narodnostjo. Te si ne izbereš, je dar. Dar pa ni nekaj absolutnega. Z darovi razpolagaš, da Nekomu služiš tam, kamor si poklican. Katera značilnost Ignacijeve osebnosti ti je najbližja? Biti komu podoben ne pomeni biti enak, ampak biti istega duha, iste Kristusove ljubezni. Ignacij je bil zelo pogumen in to me zelo nagovarja. Razumel je, da postati Kristusov pomeni postopoma izgubiti strah, da kaj svojega izgubiš, npr. svobodo. Kaj ti pomeni vsakdanja molitev? Predstavljaj si, da živiš brez hrane. Zdržiš pet, še$t, morda več dni, potem boš začutil, da ti moči pešajo. Jesti je za človeka nekaj naravnega. Molitev je hrana za duha. Ce lahko tako rečem, človek, ki moli, se hrani s Sv. Duhom. Tudi avtomobil ne pelje nikamor brez bencina. Ruski mislec Pavel Florenskij opisuje v neki knjigi otožnost deževnega dne, težo sivine oblakov in mokrine dežja. A v trenutku mu je prišla na misel podoba njegovega duhovnega o-četa, njegovega blaženega obličja; in začutil je, kako se razpoloženje srca počasi spreminja iz otožnosti v radost. Vse je postalo preprosto lepo. Dež in sivina sta izžarevala blago lepoto. Blaženost ni prihajala od zunaj, ampak iz njegovega srca, ko se je v njegovem srcu porodil spomin na nekoga, ki je poln ljubezni - Boga. Dano mi je, da odkrivam čedalje bolj molitev ne kot golo ponavljanje obrazcev, ampak kot razpoloženje srca. V takšnem razpoloženju dobivajo najbolj preproste molitve, psalmi, beseda prerokov, evangeliji, Pavlova pisma posebno sočnost in mi dajejo veliko moči. Ko govorim o srcu, ne mislim na romantičnost čustev; mislim na celoto človekovih sposobnosti in moči, tako fizičnih in duševnih kot duhovnih. Kaj bi povedal ob koncu pogovora? Ob koncu pogovora bi se rad zahvalil mami Lojzki in očetu Darju, da sta me v življenju spremljala z vsemi starševskimi upi in skrbmi na tej poti. Rad se spominjam vseh prijateljev in prijateljic v Gorici, s katerimi sem bil povezan, vseh lepih trenutkov, ki sem jih z njimi preživel. Poseben spomin bi rad namenil pokojnemu goriškemu nadškofu Petru Cocolinu, s katerim sem bil zelo povezan. Pred dvanajstimi leti sem prvič srečal p. Marka Rupnika DJ. Nisem vedel, kaj mi Bog pripravlja na pladnju. Srečanje in prijateljstvo z njim sta pomenila odločilen korak v mojem življenju. Prek Markovih duhovnih vaj se mi je odprlo neskončno obzorje božjega usmiljenja in ljubezni. Odkril sem redovništvo, navdušil sem se nad duhovniškim poklicem, ki je zorel v meni že iz let otroštva. Prejel sem moč, da sem zapustil dom. Vem, da je bilo veliko mladih deležnih podobne izkušnje. Spoznal sem Ignacija, njegovo duhovnost, Družbo Jezusovo, vse tiste osebe, ki so mi pomagale zoreti v poklicu do tega trenutka. Hvala Marku, ki je pogosto ponavljal, da je Bog velik. Hvaležen sem vsem, ki so me pripravili na duhovništvo: to so p. Jože Roblek DJ, p.Tomaž Spidlik DJ in p. Marian Balle-ster DJ, p. Lojze Bratina in p. Lojze Cvikl, bivši in sedanji provincial. Hvala vsem, ki zame molite. Posebna zahvala naj gre tudi prijateljem iz Centra Aletti v Rimu, kamor večkrat zahajam. Nazadnje se priporočam vsem vam v molitev, da se moje življenje lahko izpolni v ljubezni do Boga in do bližnjega. SVETNIK TEDNA 31. JULIJ SILVESTER CUK . |GNAC|j LOJOLSKI, REDOVNI USTANOVITELJ Pesem v hvalnicah današnjega molitvenega bogoslužja ali brevirja, ki ga v imenu vseh vernikov molijo duhovniki, redovniki in redovnice, pravi: "Ignaciju zapojmo v čast, / ki družbo Jezusu je zbral, / bil mojster je besed, dejanj / in za Boga se vojskoval." Ignacij Lojolski (na sliki kip na Travniku v Gorici), današnji slavljenec, je bil najprej pogumen vitez v službi svetnih vladarjev, potem pa je vse svoje moči in sposobnosti posvetil nebeškemu vladarju - Kristusu. Njegova življenjska pot se je pričela leta 1491 na gradu Lojola v baskovski provinci na severozahodu Španije, kjer se je rodil kot dvanajsti ali trinajsti (in zadnji) otrok podeželskega plemiča. Pri krstu je dobil ime In igo, med študijem v Parizu ga je l. 1528 spremenil v latinsko Ignatius de Loyola. Korenina tega imena je beseda "ignis", ki pomeni ogenj. In ognja je bil Ignacij poln! Oče ga je menda hotel usmeriti v duhovniški poklic, Inigo pa se je navdu- ČETRTEK 29. JULIJA 1 999 ševal za viteško in pustolovsko življenje. Nekaj let se je vzgajal na dvoru, nato pa je odšel k podkralju v Navarro, kjer se je izkazal kot neustrašen bojevnik. Pri obrambi trdnjave Pamp Iona, ki so jo oblegali Francozi, ga je 20. maja leta 1521 zadel "milostni udarec" topovske krogle, ki mu je zdrobila kost pod desnim kolenom in je spremenila smer njegovega življenja. Ko se je zdravil na domačem gradu, si je zaželel svojega najljubšega čtiva - viteških romanov. Namesto teh so mu dali Življenje svetnikov. Ob prebiranju zgodb "vitezov nebeškega Kralja" se je v njem vedno močneje oglašala želja, da bi jih tudi sam posnemal. V začetku naslednjega leta je zapustil domači grad z namenom, da roma v Sveto deželo. Ustavil se je v znamenitem romarskem svetišču Montserrat, kjer je opravil dolgo spoved, potem pa Mariji izročil svoj viteški meč. Zaradi nepredvidenih težav je celo leto ostal v kraju Manreza, nedaleč od Montserrata. Tam je najprej veliko molil, potem pa seje lotil apostolskega dela: poučeval je katekizem in pomagal v bolnišnici. Duhoma spoznanja, ki so dozorela v njem, je zapisoval in iz teh zapiskov se je rodila nesmrtna knjižica Duhovne vaje, o kateri je sv. Frančišek Šaleški zapisal, da je "pripravila več spreobrnjenj kot pa ima črk". Čutil je, da ga Bog kliče k apostolskemu delovanju, zato je pri triintridesetih letih postal študent. Najprej je študiral v Španiji, nato pa v Parizu, kjer je s svojimi duhovnimi vajami pritegnil nekaj somišljenikov, ki so postali prvo jedro Družbe Jezusove. 15. avgusta 1534 so v kapeli na Montmartru naredili zaobljube. 24. junija 1537je Ignacij skupaj z nekaj tovariši prejel mašniško posvečenje, novo mašo pa je opravil šele na božično noč leta 1538 pri jaslicah bazilike Marije Velike v Rimu. Ignacija in njegove spremljevalce so Rimljani imenovali "romarje", sami pa so govorili, da so "iz družbe Jezusove". Do konca leta 1539je Ignacij papežu izročil listino z načrtom svoje ustanove. Pravila je potrdil papež Pavel III. 2 7. septembra 1540. Ta datum velja za rojstni dan Družbe Jezusove ali jezuitskega reda. Novost tega reda je bila ta, da je bil izrazito apostolski in zato zelo prilagodljiv. Papežu in Cerkvi je ponudil svoje služenje za prenovo tedanje Cerkve, močno prizadete zaradi protestantskega odpada. Red je naglo rastel. Za prvega predstojnika, ki se imenuje general, so izvolili Ignacija. Ob njegovi smrti, 31. julija 1556, je Družba štela že okoli tisoč članov v sto hišah po raznih državah. K nam - v Ljubljano - so jezuiti prišli leta 1597 in v slovenskem glavnem mestu ustanovili prvo visoko šolo na naših tleh. Ignacij Lojolski je bil leta 1609 prištet med blažene, leta 1622 pa med svetnike skupaj s svojim rojakom in velikim jezuitskim misijonarjem Frančiškom Ksaverijem. Danesgodujejo tisti, ki jim je ime Ignacij, Ignac ali Nace. l3ržfe&£ J) *»>■ KULTURA ČETRTEK 29. JULIJA 1999 "je, kar je" SOVRAŽIMO SOVRAŠTVO Tisoč in en nasvet za diktatorja v tretjem tisočletju bi bila prav gotovo knjižna uspešnica, toda nihče te knjige ni še napisal. In vendar bi jo bilo tudi zelo preprosto napisati. Slobodan Miloševič je šolski primer. Dovolj bi bilo na kratko pregledati vsa njegova politična dejanja in ukrepe, pa bi imeli že skoraj celo knjigo napisano. Za ostali del knjige pa bi morali pregledati delovanje vseh Miloševi-čevih posnemalcev: Karadžiča, Šešlja, pa še beloruskega predsednika Lu-kašenka in kdove še koga. Jasno je, da se vsi zavedamo diktatorskih posegov in jih znamo vedno prepoznati. Večinoma pravočasno opazimo osebo, ki skuša vpeljati nasilje v politično življenje, cenzuro, zlorabo oblasti in vsa ostala politična hudodelstva. Ne znamo oziroma ne moremo pa pravočasno ukrepati. Ko smo v Sloveniji že leta '9 7 vedeli, kam vodi politika sovraštva, nas niso razsvetljevale neke vedeževalske sposobnosti, ampak preprosta kmečka pamet: kar si sejal, to boš žel. Kar daješ, to dobiš nazaj. Pojdi ven na u-lico in prvemu, ki pride mimo, prima-ži krepko klofuto, pa boš takoj videl, kaj dobiš nazaj. Miloševič in njemu podobni so od samega začetka sejali sovraštvo. Edino sporočilo, ki ga je bi- lo možno izluščiti iz mitingov, je bilo le neverjetno sovraštvo do vseh, ki niso Srbi. Ni bilo treba veliko, da so potem te zmanipulirane mase začele še kričati: "Dajte nam orožje!" Prišli smo torej do prvega in najpomembnejšega nasveta za vse vas, ki boste hoteli postati diktatorji v tretjem tisočletju. Najdite v vaši domovini neko majhno, morda malo že pozabljeno in zastarelo sovraštvo: napetosti med delavskim razredom in industrija, sovraštvo do kake manjšine ali priseljencev ali pa versko sovraštvo. To sovraštvo potem napihujte in vsi, ki ga le malo čutijo, bodo na vaši strani in vam bodo zagotovili svoje glasove. Ne skrbite za blaginjo ali boljše življenje svojih volivcev. Ne pozabite, da so za vas volivci le živina, ki se mora dreti na vaših mitingih in pridno glasovati ob vsakih volitvah. Prejšnji teden je imela Severna Liga svoj kongres, na katerem je pokazala svojo "politično zrelost'. Bossije stranko oblikoval po svoji podobi: vulgarno, nasilno, nepismeno in diktatorsko. Od prvih let, ko je Liga še predstavljala neko zanimivo politično gibanje v prvi italijanski republiki, jo je zaradi vedno nižje miselne ravni v stranki zapustilo ogromno volivcev. Ostali so le tisti, ki so enako diktatorsko usmerjeni kot njihov voditelj. Dokaz vsega tega so dogodki na tem kongresu. Pripadniki stranke so fizično obračunali s tistimi kolegi, ki se niso popolnoma strinjali z Bossi-jem. Celo eno žensko so pretepli. Zanimivo, da tudi Miloševič razume le jezik bomb in ne besed. Najhuje pa je, da je Bossi osnoval svojo politično kariero na sovraštvu. In to bi bilo treba prepovedati. Bossi namreč ne predstavlja več nobenih realnih interesov. Industrijci iz severne Italije so ga že zdavnaj zapustili. Bossi skrbi za svojo osebno politično moč. To me pa presneto spominja na Miloševiča: še eno poglavje iz knjige za male diktatorje. Tako kot so v mestu Santa Cruz prepovedali sovraštvo, tako bi ga morali prepovedati v vsaki državi. In to mislim zelo resno. Če ustave in zakonodaje lahko prepovedujejo rasno diskriminacijo in sovraštvo, zakaj ne bi mogle prepovedati sovraštva nasploh? Vsakdo, ki v medijih ali kakorkoli javno poziva k sovraštvu, podtika sovraštvo do kogarkoli, bi moral biti kaznovan. V politiki ni sovraštvo nikoli rodilo ničesar dobrega in vendar še vedno dopuščamo, da se nekateri z njim okoriščajo. Zakaj? PETER SZABO KROŽEK ZA DRUŽBENA VPRAŠANJA V. ŠČEK / MILICA KACIN WOHINZ: LAVRENČIČ PODGORNIK IN STANGER V PARLAMENTU DRAGOCEN ZGODOVINSKI PRIROČNIK S 27. "belim priročnikom" Krožka za družbena vprašanja Virgil Šček, naslovljenim Lavrenčič, Podgornik in Stanger v parlamentu - Discorsi par-lamentari (legli on. Lavrenčič, Podgornik e Stanger, se končuje pomembna pobuda, in sicer objava vseh poslanskih govorov, vprašanj in predlogov resolucij politikov, ki so med obema vojnama zastopali slovensko manjšino v rimskem parlamentu. V prejšnjih letih je krožek že posvetil samostojne publikacije ponatisom parlamentarnih nastopov najbolj vidnih voditeljev slovenskega nacionalnega gibanja, kot so bili Virgil Šček, Engelbert Besednjak, Josip Vilfan, in jih opremil z obsežnimi življenjepisi in orisi takratne dobe. Za uvodno študijo h govorom Lavrenčiča, Podgornika in Stangerja je tokrat poskrbela odlična poznavalka primorske zgodovine med obema vojnama dr. Milica Kacin Wohinz (na sliki). Branje tega uvoda je obvezno o-pravilo, saj dr. Kacinova na jasen način osvetli zgodovinski kontekst in dinamiko delovanja takratnih politikov. Objavljeno pričevanje je namreč primaren vir za raziskovalce in zato zahteva pravilno uvodno razlago. 0 pomenu, ki ga ima uvodno besedilo, ni potrebno na dolgo razglabljati, treba pa je vseeno podčrtati neizogibnost spremljevalne strokovne razlage ob kateremkoli viru in zaradi tega, da ne bi prišlo do klavrnih izdaj, ki bi lahko zavedle ne samo poljudnega bralca, temveč tudi kakega strokovnjaka. Kot primer naj spomnimo le na nedavno objavo videokaseteLa que-stione giuliana (Luce sulla storia, Isti-tuto Luce, I. II, št. 27, Milan, 1998). Milica Kacin Wohinz najprej predstavi kratke življenjepise treh poslancev, ki so večjemu delu bralcev nepoznani. Tako spoznamo področja narodnoobrambnega delovanja in o-sebnosti treh poslancev, ki so bili leta 1921 skupaj z Josipom Vilfanom in Virgilom Sčekom izvoljeni na "Jugoslovanski narodni listi". Josip Lavrenčič je imel sorazmerno šibko politično vlogo, ker je bila njegova doba bivanja na Primorskem krajša od ostalih. Ulikse Stanger je deloval v slovensko-hrvaškem narodnem gibanju in je imel bolj vlogo svetovalca kot operativca. Karol Podgornik pa je bil pomemben pri utrditvi gospodarskega položaja Slovencev v Gorici in vsestransko trdno prepričan v emancipacijo Slovencev, zaradi česar so ga nadzorovale italijanske "varnostne sile", kot nam dr. Kacinova posreduje v svojem pregledu italijanskega državnega arhivskega gradiva. Tem trem orisom je dodan opis svojevrstnega Slovenca, Josipa Srebrniča, ki je bil leta 1924 izvoljen na listi komunistične stranke, a ni nikoli nastopal. Zaradi te njegove "pasivnosti" ga sicer ni v naslovu, a se je vsekakor dr. Kacinovi zdelo primerno, da ga vključi v uvod. Omemba Srebrniča je po mojem mnenju pravilna in umestna, saj nam daje še bolj zaokroženo podobo tedanje situacije in posreduje nezanemarljiv podatek o takratni možnosti izvolitve Slovenca na vsedržavni listi. Srebrničevo delo v parlamentu je bilo namreč sestavni del dejavnosti komunistične poslanske skupine, ki je bila podrejena skrajni disciplini, tako da je nastope in govornike določalo samo vodstvo stranke, kar je bilo odločilno za Srebrničevo govorniško neaktivnost v parlamentu (str. 35, 36). VOLITVE V poglavju, posvečenem volitvam, prikazuje Milica Kacin VVohinz volitve v italijansko poslansko zbornico v letih 1921 in 1924. Na prvih, ki so bile razpisane le dve leti za prvimi povojnimi parlamentarnimi volitvami v Italiji in so bile sploh prve po priključitvi Julijske krajine, je Politično društvo Edinost nastopilo pod imenom 'Jugoslovanska narodna stranka" in je zastopalo slovensko in hrvaško manjšino. Njegov nastop je pomenil pra- vi specifikum - z razliko od preostale Italije, kjer seje bil boj med desnico in socialisti -, saj je v Julijski krajini volilni spopad potekal med italijanskimi nacionalisti s fašisti vred in slo-vensko-hrvaškimi narodnjaki. Poleg tega je bil italijanskemu nacionalnemu bloku pravi trn v peti nastop komunistične stranke, h kateri so po njeni ustanovitvi v Livornu pristopili tudi nekateri Slovenci in Hrvati. Zaradi tega je bilo pri nas toliko fašističnega predvolilnega nasilja. Volilni izidi pa so pokazali, da je italijanskemu bloku (34,08 %) šlo le 8 stotink več glasov kot Jugoslovanski narodni stranki (34 %), število mandatov ni bilo sorazmerno porazdeljeno. Nacionalisti in fašisti so dobili 8 mandatov, narodnjaki pa le 5. Dober volilni rezultat so dosegli komunisti, ki so s skoraj 15% postali pri nas tretja sila. Izid volitev, pri katerih je bila Jugoslovanska narodna stranka vTrstu poražena, je pomenil tudi začetek odcepljanja krščanskih socialcev od enotnega društva Edinost, saj polemike med strujami niso pojemale. Nezadovoljni s tržaško narodnjaško politiko so dve leti za tem goriški krščanski socialci dokončno ustanovili samostojno društvo Edinost. Volitve leta 1924 so se razlikovale od prejšnjih, saj je vodilnemu fašizmu uspelo vsiliti nov volilni zakon ("zakon Acerbo"), s katerim je stranka, ki je dosegla v vsej državi vsaj četrtino glasov, dobila dve tretjini poslanskih mest, tretjina mandatov pa seje razdelila po proporčnem sistemu ostalim strankam. S tem si je fašistična lista zagotovila večino in prevlado v parlamentu. Poleg tega so za te volitve preuredili volilna okrožja, z namenom da bi razbili kompaktnost slovenskih volivcev in na ta način dosegli, da Slovenci v nobeni izmed dveh pokrajin ne bi več imeli večine. Kljub predvolilnim razpokam so se Slovenci dogovorili za skupno listo s paritetno sestavo “Slovanske liste". Poseben položaj pa je tedaj narekovalo tudi takratno zbližanje med Italijo in Kraljevino SHS. Kljub pričakovanju, da bo italijanska država spremenila stališče do manjšine, ni prišlo do bistvenih izboljšav za Slovence in Hrvate v Italiji. Volilni rezultati so oklestili slovensko prisotnost v rimskem parlamentu. Od prejšnjih pet so sedaj sedeli le trije Slovenci: Josip Vilfan, Engelbert Besednjak in Josip Srebrnič, ki so hkrati zastopali vse tri idejne in politične usmeritve, to je narodnoliberalno, krščanskosocialno in komunistično. GORAZD BAJC Naslednje poglavje je delno kronološko nadaljevanje prejšnjega. Dr. Kacinova najprej opisuje parlamentarno delovanje Vilfana in Besednjaka v povsem novi situaciji, saj je vsa opozicija iz protesta zaradi umora socialističnega poslanca Mateottija zapustila parlament. Slovenska poslanca sta se skupaj s predstavnikoma nemške manjšine odločila, da ne smeta v opozicijo, ker bi z lojalnostjo lahko še zastopala nacionalne interese manjšine. Vztrajala sta, dokler se je pač dalo. Kljub temu da so bile novembra 1926 prepovedane vse nefa-šistične stranke, sta lahko ostala v zbornici do poteka mandata decembra 1928. BOJ IN LOJALNOST Na koncu poglavja se avtorica posveča še zgodovinski oceni takega nastopanja. Z razliko od odklonilnega pristopa jugoslovanske povojne politike, ki je očitala narodnjakom lojalnost fašističnemu režimu (Edvard Kardelj je ocenjeval nevtralno delovanje med reakcionarnimi in naprednimi silami kot posredno podporo fašizmu). Milica Kacin VVohinz takole piše: "Ko gre za obstoj ali smrt neke nacionalne skupnosti, se vse narodne sile znajdejo na skupnem imenovalcu: boj za narodno samoohranitev. V tem boju ne izbirajo sredstev in ne zaveznikov. Slovenska narodnjaška politika seje odločila za tisto pot boja, ki seje zdela v danih okoliščinah realna, to je bila pot legitimnosti in lojalnosti do oblasti, dokler je bila možna. Ni se obnesla, le za kakšno leto je podaljšala življenje kulturnih in političnih institucij. Pomembnejše pa je bilo dejstvo, da je ustvarila polje, na katerem se jo po letu 1927 naglo razvil ilegalni odpor in med vojno tudi zmagal" (str. 56, 57). Pred samimi viri (parlamentarnimi nastopi) se je avtorici zdelo pri- merno, da poda še statistične preglede izidov med Slovenci na omenjenih italijanskih volitvah in jih med sabo primerja. GOVORI Po izčrpnem uvodu se bralec lahko posveti branju govorov, ki ga popeljejo v takratno obdobje, med težave in stiske vsakdanjega slovenskega življa. Če so bili govori Ščeka, Vilfana ali Besednjaka visoko naravnani, so se Podgornik, Lavrenčič in Stanger dotikali bistva malega človeka. Kot primer so bile navedene konkretne potrebe ljudi po cestnih povezavah z Idrijo (str. 71, 72) in vodovodu v Postojni (str. 73, 74). Najpomembnejši nastopi so se vsekakor vezali na šolsko področje, saj je bilo jasno, da je italijanska država načrtno prizadevala Slovence in Hrvate v njihovi najbolj občutljivi ustanovi. Pojavljale pa so se tudi vsakdanje težave v zvezi z rabo slovenskega jezika (str. 164-167, 204-206), ponižanja (str. 84), preganjanja na sodišču in nasilja škvadri-stov (str. 88, 89, 105, 119-122, 127, 129, 130) itd. Zanimiv vir predstavljajo tudi sami odgovori, ki so se večkrat izmikali očitkom, ali pa minimizirali težave, če ne celo zanikali dejstva. Jasno je, da so Italijani vsekakor imeli podcenjevalni odnos do Slovencev in Hrvatov ter gojili prepričanje, da je celotna Julijska krajina italijanska. Zato npr. v odgovorih tudi dosledno najdemo poitalijančena krajevna imena. Še najbolj so se v napadih na slovenstvo "izkazali" tržaški poslanci. Suvich je npr. med razpravo o krajevnih imenih trmasto trdil, da so mesta v Istri samo italijanska, in zahteval, naj predsednik parlamenta ne jemlje v poštev vprašanj Ščeka, Podgornika in Lavrenčiča, ki so rabi- li slovanska imena (str, 123). Na koncu lahko poudarimo pomembnost objave teh govorov, ki so del našega skupnega zgodovinskega spomina. Če pa si še privoščimo kratko aktualizacijo, ne moremo mimo nezanemarljivega in nesprejemljivega dejstva, da so nekatere težave, s katerimi smo se Slovenci neuspešno ubadali v takratnih letih, še vedno prisotne v pričakovanjih nezaščitene in premalo upoštevane slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. ZBORNIK O DR. JOSIPU AGNELETTU LIK PRIMORSKEGA POLITIKA MILAN GREGORIČ V torek, 22. junija, je Znanstvenoraziskovalno središče republike Slovenije iz Kopra v Glasniku št. 6 poda- lo obračun svojega dela v letu 1998 in hkrati predstavilo zbornik Josip A-gneletto - Slovenski kulturnik in politik v Istri in Trstu (1884-1960). O njem sta zbranim spregovorila dr. Branko Marušič in dr. Darko Darovec. Zbornik vsebuje, ob krajšem življenjepisu, prispevke s strokovnega posveta, ki je bil v Trstu spomladi 1998 vorga-nizaciji Znanstveno-raziskovalnega središča, Narodne in študijske knjižnice vTrstu, Zgodovinskega društva za Južno Primorsko, Krožka za družbena vprašanja Virgil Šček ter Kulturnega kluba Istra iz Kopra. V njih so avtorji osvetlili vlogo in različne aspekte družbenega delovanja dr. Josipa Agneletta, zlasti na gospodarskem, kulturnem in političnem področju. Prikazan je tudi odnos med glavnimi političnimi akterji tako znotraj tržaških Slovencev kot tudi na relaciji med obema narodnostnima skupno-stima (Italijani in Slovenci). Poseben poudarek je bil dan tudi odnosu matice Slovenije do povojne politične opozicije v Trstu in osebno do Josipa Agneletta kot njenega pomembnega nosilca. In to na podlagi proučitve na novo odprtih arhivov ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani. V svoji recenziji pravi dr. Jože Pirjevec, da je s strokovnim posvetom navedena stvarnost "dobila tisto zgodovinsko razsežnost, ki je doslej manjkala". Meni tudi, "da je marsikatero vprašanje ostalo nedorečeno" in da bo zato treba "vložiti v raziskovalno delo še mnogo truda, če hočemo oblikovati podrobnejšo podobo tedanjega slovenskega političnega življenja v Trstu". Hkrati pa poudarja, da so posamezni referati, zlasti mlajših zgodovinarjev, "dali posvetu in s tem tudi publikaciji posebno svežino". CD PLOŠČA "KAKO SI?" ALENKA VIDRIH IGRALKA m PEVKA Obiskovalci novogoriškega gledališča se boste gotovo še spomnili na videz krhke igralke Alenke Vidrih, ki smo jo občudovali v številnih predstavah. Njena izredna energičnost in optimizem sta odsevali prav v vsaki vlogi, ki jo je poustvarjala, žal pa je v zadnjem času nismo več velikokrat videvali, ker je kot samostojna kulturna delavka sprejela tudi nekatere vloge v Ljubljani. Da je Alenka Vidrih izjemna oseba, smo se že prepričali; z njenim zadnjim samostojnim projektom - izdajo glasbenega albuma, pa je znova presenetila. Pred slabima mesecema nazaj je namreč izdala svojo prvo lasersko ploščo, ki jo je naslovila Kako si? V skupno 11 pesmi je prelila velik del svoje osebnosti, njeno rahločutno spoznavanje in dojemanje sveta. Tokrat jo lahko spoznavamo ne le kot odlično pevko, ampak tudi avtorico besedil in soavtorico glasbe. Pozna se vpliv francoskega šansona, ki je Alenki močno pri srcu, to pa niti ni presenetljivo, saj je dve leti živela v Parizu, kjer seje prvič poskusila tudi kot studijska pevka. Album Alenke Vidrih je težko opisati z besedami, čeprav imajo prav te v njeni glasbi velik pomen, za današnje slovenske glasbene ustvarjalce pa je to težko trditi v celoti. Mogoče je na tem mestu opozoriti še na eno dejstvo - zdi se, da so v zadnjem času na slovenski glasbeni sceni najboljši glasbeniki prav igralci - recimo Katja Levstik, Jerica Mrzel, Tanja Ribič in seveda Alenka Vidrih. Pesmi Alenke Vidrih, zbrane pod skupnim naslovom Kako si?, je potrebno ne le poslušati, ampak tudi razumeti. Morda vas bo najbolj prepričal odlomek tiste skladbe, ki jo je Alenka posvetila svojemu očetu: V eno misel te ujamem, v eno pesem te objamem, in če te ni, je le ostalo, zaupanje. KLARA KRAPEŽ OBVESTILO IZ PILONOVE GALERIJE v Ajdovščini sporočajo, da so zaradi izjemno številnega obiska v Musee du ' Montparnasse v Parizu podaljšali razstavo Pilonovih risb, grafik in fotografij do konca avgusta. Zaradi gradbenih del pa bo Pilonova galerija zaprta za občinstvo do začetka septembra. Pričeli so z namestitvijo sistema za ogrevanje in hlajenje, ki bo omogočil boljše pogoje za strokovno delo in shrambo Pilonove stalne zbirke. V teku so priprave na novo postavitev stalne zbirke, vključnos fotografskim oddelkom. IvLlLl Ul NA VIDEMSKEM GRADU DO 10. OKTOBRA KONCERT RUSKE DUHOVNE GLASBE V OGLEJU V REMBRANDTOVEM ZVOKI VZHODNEGA ZNAMENJU SAŠA QUINZI Naslov V Rembrandtovem znamenju nosi razstava na videmskem gradu, ki je posvečena grafičnemu opusu Rembrandta Harmensza van Rijna (1606-1669); lahko bi se zdel preprosto banalen, medtem ko v resnici želi poudariti tisto, kar so že sodobniki označevali kot odliko Rembrandtovih jedkanic, namreč izredno prosto vrezovanje črt - znakov na posebej pripravljeni bakreni ploščici, kar je umetniku omogočilo, daje iz grafike izvabil vso raznolikost svetlih in temnih odtenkov: spajanje likov s svetlobo in senco pa je glavno vodilo Rembrandtove slikarske poetike. Da pri tej mreži črt tudi ni odvečnih potez, zelo posrečeno prika- avtoportret. 1.3« zuje sama postavitev, kjer so le nekaj centimetrov veliki detajli spremenjeni v prave gi-gantografije: po mnenju Federica Ze-rija edinole velike mojstrovine zdržijo take povečave, ne da bi izgubile niti trohice intenzivnosti. Razstava je razdeljena po tematskih sklopih, med katerimi je najobsežnejši posvečen svetopisemskim motivom. Iz bogate umetnostne tradicije je Rembrandt črpal motive in ustvarjalni navdih za vedno nove stvaritve (Beg v Egipt, Sv. Hieronim), prizore pa je večkrat postavljal v svoj čas (Usmiljeni Samarijan). V tem bo velik zgled za mojstra beneškega roko- koja Giambattista Tiepola. Obsežen je tudi del posvečen portretom in avtoportretom - zapustil nam je nad sedemdeset lastnih podob -, v katerih je pronicljivo ujel predvsem notranjo podobo portretiranca. Sodobniki so kot edino hibo Rembrandtu očitali, da se ni odpravil na potovanje v Italijo, navezanost na Amsterdam pa se kaže v številnih vedutah tako mesta kot bližnje okolice, kjer z zanimanjem spremlja tudi življenje pre-prostih ljudi (Koledovanje, Kramar prodaja strup za miši, Svinja). Tudi pri aktih ni Rembrandta vezalo iskanje skladnih, klasičnih proporcev, temveč je v prehajanju senc "odkrival skrivno lepoto tudi navidez grdih teles", na katerih srečamo tudi realistične upodobitve "uvelih naročij, ki so nekoč daja;a življenje" (Diana). Glavni pobudnik razstave je Mednarodna giafična trienala, ob kateri so z bistveni n doprinosom prispevali videmski Mostni muzeji, Holandski univerzitetni inštitut za zgodovino u-metnosti v Fii encah in pa Rembrandtova hiša iz Amsterdama, ki je dala na posodo večino res kvalitetnih grafik. Te bodo na ogled do 10. oktobra (od torka do nedelje med 10. in 19. uro; vstopnina 10.000 lir), na voljo pa je tudi priložnostni katalog (42.000 lir), ki ob strokcvrem besedilu prinaša reprodukcije razstavljenih del. DUHA MARKO VUK V okviru koncertov, ki jih vsako poletje prirejajo v oglejski baziliki, smta v nedeljo, 25. julija, bili priča izrednemu do- gočnih fortissimov, v skladu z rusko prakso izvajanja pa skladbe poje v izredno dolgih dihih. Predvsem pa je pri tovrstni glasbi važna duhovna plat: iz nje izžareva razpoloženje ruskih šir- il,M godku. Nastopil je državni simfonični zbor iz Moskve, profesionalno pevsko telo, ustanovljeno leta 1991, ki je nastalo po združitvi državnega komornega zbora in državnega simfoničnega orkestra. Ta pevski sestav izvaja maše, oratorije, rekvieme, kantate, skladbe za zbor in orkester, upošteva pa skladatelje, kot so Vivaldi, Handel, Bruckner, Rahmaninov, Stravinski, Mozart, Schubert, Cheru-bini, Verdi, Brahms. Naravno je, da zbor posveča posebno pozornost ruski duhovni glasbi tako starejših avtorjev kot tudi tistih iz našega stoletja. Tak je bil tudi izbor nedeljskega koncerta v Ogleju, ki je obsegal skladbe Bortnjanskega, Čajkovskega, Česnokova in Rahmaninova. Več kot 50-članski mešani pevski zbor (na sliki) seje izkazal z visoko profesionalnostjo in z mogočnim zvokom z značilno slovansko polnostjo. Ruski pevci so izvajali izključno duhovne skladbe, ki se pojejo v vzhodnem pravoslavnem bogoslužju, v katerih zaznavamo na eni strani rusko ljudsko tradicijo, na drugi strani pa tudi prvine evropskih stilnih tokov, zlasti romantike. Pri poslušanju te glasbe pa ne gre le za tehnično plat, saj je bila ta pri ruskem zboru na izredni ravni; sposoben je namreč zvočnega razpona od tajinstvenih pianissimov pa do mo- jav, v njej pa še posebej zaznavamo specifično rusko duhovnost, značilno po mističnosti, izraziti čustvenosti in občudujočem zretju v božjo veličino. Tega nedeljskega večera smo v častitljivi oglejski baziliki, ki je bila za to priložnost polna, nazorno občutili veličino evropskega krščanskega duha, tokrat v vzhodni različici, zraslega iz tradicije sv. bratov Cirila in Metoda. Prisotni goriški nadškof p. Anton Vi-tal Bommarco pa je v svojem kratkem nagovoru in zahvali opozoril na povezave sv. Janeza Zlatoustega (rojen med 346 in 354, umrl 407), tvorca bizantinske liturgije, tudi z Oglejem. In še eno prvino smo zaznali: v bizantinski liturgiji je pogosto omenjen lik Marije (Bogorodice v vzhodni tradiciji), vse to pa seje na nedeljskem koncertu ruskih pevcev lepo zlivalo z osrednjim likom na freski v prezbiteriju oglejske bazilike, kjer je v mandorli naslikana Marija z Jezusom na prestolu. Skratka, občutili smo prepletanje glasbe, arhitekture, kiparstva in slikarstva, tako da je neponovljivo o-kolje bazilike prišlo polno do izraza. 7 ČETRTEK 29. JULIJA 1999 SKOZI VISOKE TURE DO TRSTA (3) Najbolj pa sem se zabaval pri o-tvoritvi železniške proge Beljak - Pod-rožica in proge Podrožica - Celovec. Ta otvoritev je bila na zunaj pač manj sijajna, ker se je ni udeležil niti cesar niti katerikoli član vladajoče hiše; najvišji državni funkcionar je bil železniški minister dr. Derschatta, po svojem mišljenju sicer nemški nacio-nalec, v drugem pogledu pa lojalen in ljubezniv človek, s katerim sem vedno prav dobro shajal. Včasih sva se pač v budžetnem odseku grdo trgala, po končani seji pa sva šla mirno skupaj obedovat ter sva se pri tej priliki prav dobro imela. Minister me je naprosil v svoj vagon, kjer so bili med drugimi tudi koroške".špice", predstojniki cerkvene, državne in deželne uprave. Tam so bili celovški škof Kaan, deželni predsednik, brat našega kranjskega Heina, deželni glavar itd. Z menoj je bil v ministrski salonski voz povabljen tudi znani koroški poslanec profesor Steinvvender, darovit in zabaven človek, pravi",Naturbursche" v dunajskem parlamentu. S Sterin-vvenderjem sem se večkrat v odsekih in na javnih sejah državnega zbora “rukal in cukal", vendar nisva slabo shajala drug z drugim. “Kaj boste tukaj v salonskem vozu, saj vidite, koliko je bebcev tu natlačenih, pojdiva rajši ven na platformo, pa si povejva katero. To boste gledali svoje VVindi- FRAN ŠUKLJE scherje, kako lepo bodo peli "Das deut-sche Lied'. Odkrito povedano, so meni moji slovenski volivci - Steinvvender je zastopal v državnem zboru kmetske občine beljaškega votivnega okraja - skoraj ljubši kakor nemški, i ker imajo več naravne inteligence in so bolj dostopni pametni besedi!'1 Tako Steinvvender. Med tem časom smo bili že na prvi postaji VVarmoad Villach - Beljaške Toplice. In giej, zares je ondotni pevski zbor zapel"Das deutsche Lied'! Mimogrede bodi povedano, da komponist tega nemškega slavospeva, po svoje rodbinskem imenu Kalivvoda, ne utegne biti čis!o germanske krvi! Iz Beljaških Toplic naprej ob Blaškem jezeru, kjer so šepa že videle zastave s slovensko trobojnico. Sedaj je pa bila vrsta na meni, da sem se nekoliko pošalil z nemškim kolegom. "Kake barve so to. gospod kolega, niso li čudovito podobne slovenski trikolori?" Steinvvender je nejevoljno zarenčal, in čim dalje smo prišli, tem več je bilo videti narodnih zastav! Ko se pa pripeljemo na postajo Podrožico, se nam je nudil v istini prizor, ki ga svoje žive dni ne bom pozabil. Na desno od proge, na nizkem hribčku, vse polno kmetskega ljudstva, mož in žena, fantov in dekličev in nešteto otrok, tam pa na slavoloku napis v narodnih barvah: ''Da tud' tukaj so Slovani, da slovensk'je Korotan, narod naš dokaze hrani!" “Prosim, gospod kolega, povejte mi no, kaj pomeni ta napis?""Tega ne razumem'', jezno zareži Steinvvender, "to je vvindisch, naj vam to predstavi poslanec Orasche, če sami ne morete!" Orasche je bil namreč kmetski državni poslanec, pač slovenskega pokolenja, a nemškega mišljenja. Sprejem na postaji Podrožicije bil sila lep. Tudi okoli postajnega poslopja mnogo občinstva! Tam so stali nemški pevski zbori, katere je vodil njih rojak in slavni komponist Kosch-at. Tudi on po rojstvu Slovenec, ki si je pridobil skoro svetovni glas s tem, da je zbiral prelepe narodne pesmi koroških Slovencev ter jih med svet razpošiljal kot "Karntner Lieder“. Poleg nemških pevcev še nemške požarne straže in nemški občinski za-stopi. V neki razdalji pa druga skupina: slovenski pevci, slovenski ognje-gasci in zastopniki slovenskih občin, izmed katerih mi je bil osebno znan vrli narodnjak Kobentar iz Šentjakoba v Rožu. Pa kaj sem videl? Beljaški okrajni glavar je pač peljal ministra k nemški skupini, predstavil posamezna društva in njih načelništva, za slovensko skupino se pa okrajni glavami kar nič zmenil. Minister dr. Derschatta je zelo vljudno govoril s predstavniki nemških občin in družb, roko jim podajal, sploh bil docela ljubezniv, za Slovence pa se, kakor je bilo videti, živ krst ni brigal, dasirav-no se je slavnost na postaji Podrožici vršila na pristno slovenskih tleh. Oči- vidno se je tu pripetila očitna nerodnost političnega vodstva koroških Slovencev. Kje so bili ti gospodje, da se nihče izmed njih ni udeležil tako pomenljive slavnosti? Ker ni bilo nikogar izmed voditeljev koroških Slovencev na mestu, ne dr. Brejca ne Einspielerja in Grafenauerja, in ker se je tako vidno obelodanila narodna zagrizenost beljaškega okrajnega glavarja, sem stopil jaz k ministru ter mu rekel: "Prevzvišenost, tam stoji skupina koroških Slovencev, njih pevski zbor, ognjegasci in občinski zastopniki, prosim, da spregovorite tudi z njimi nekaj besed, sicer bodo po pravici užaljeni in meni bi bilo posebno neljubo, ako bi Vam zaradi tega moral delati kake sitnosti!" Minister Derschatta mi takoj odgovori: "Oprostite, v tem trenotku ne morem, ker se bo vršilo takoj blagoslovljenje predora. Kakor hitro bo pa to pri kraju, stopim takoj tudi k Slovencem.“ Držal je svojo besedo! Celovški škofje po prelepem cerkvenem ritualu izprosil nebeški blagoslov na progo in na predor, ki drži pod Rožico s-koroške na kranjsko stran, in, ko je bila ta točka otvoritvenega programa gotova, se je podal minister k slovenski skupini. Sedaj je moral pač okrajni glavar predstaviti tudi Slovence, katerih prej ni hotel videti. Lepo so zapeli, potem jih je minister prijazno nagovoril in -zadovoljni so bili! Sam pri sebi sem si pa mislil: "Vigilantibus jura/" po domače: “Le tistim, kičujejo, njih pravice!" Vodstvo koroških Slovencev, sicer tako požrtvovalno in neoporečno, se je pri tej priliki vendar premalo oziralo na narodno korist! - - • DALJE 8 ČETRTEK 29. JULIJA 1999 V TEH DNEH V TRSTU ITALIJANSKI PREMIER DALEMA NA URADNEM OBISKU V TRSTU POLEG RAZSTAVE SE ŠTEVILNE DRUGE POBUDE O VZHODNIH KRISTJANIH V okviru niza manifestacij, posvečenem vzhodnokr-ščanskemu izročilu, ki se je pričel v ponedeljek, 26. julija, z odprtjem velike razstave v miramarskih konjušnicah, je oz. bo steklo veliko pobud. Tako je npr. že v torek, 27. julija, bil na trgu sv. Antona Novega v Trstu koncert skupine No smoking oz. Zabranjeno pušenje, ki jo vodi znani režiser Emir Kusturica. V sredo, 28. julija, pa so v prostorih poštnega in telegrafskega muzeja srednje Evrope na sedežu tržaške pošte odprli dve razstavi, posvečeni ikonam in | liku sv. Nikolaja iz Barija. Raz-i stavi sestavljajo številni fila-telični papirji, ki jih je dal na razpolago peioritanski filatelistični krožek iz Messine, na ogled bosta do 15. oktobra. Vedno v sredo, 28. julija, so v razstavni dvorani v ul. Teatro Romano odprli razstavo knjig iz zapuščine Dionysiosa The-rianosa, ki bo na ogled do 15. oktobra, v petek, 30. t.m., pa bodo odprli razstavo o srbski in grški skupnosti v Trstu, ki bo na ogled v palači Costan-zi ter v cerkvah sv. Spiridiona in sv. Nikolaja do 24. oktobra. NA POBUDO SINDIKALNIH ZDRUŽENJ KONCERT ZA BALKAN POKLONIL MU JE KNJIGO O RENICCIJU PRIMOŽU SANCINU USPELO GOVORITI S PREMIEROM D'ALEMO Na rob obisku italijanskega ministrskega predsednika Massima DAleme v Trstu gre omeniti tudi dejstvo, da je pripadniku društva Edinost Primožu Sancinu uspelo spregovoriti z italijanskim premieram. Sancin nam je poslal tiskovno sporočilo, v katerem med drugim piše, da se je DAlemi predstavil kot pripadnik slovenske narodne manjšine v Trstu in da mu je podaril knjigo Renicci - un campo di concentramen-to in riva al Tevere (Renicci -koncentracijsko taborišče na bregu Tibere), ki jo je napisal predsednik združenja Fiera-monti-Tarsia Carlo Spartaco Capogreco in ki opisuje, kako je fašistični režim uveljav- ljal etnično čiščenje na račun slovenskega naroda. Obenem je pripadnik Edinosti v kratkem pogovoru pozval italijanskega premiera, naj si knjigo pozorno prebere in naj že letos uradno obišče ostanke taborišča v Renicciju in se pokloni 446 slovenskim žrtvam, ki so tam umrle in so pokopane v skupni grobnici v Sansepolcru blizu Arezza. Le-ta je bila zgrajena že leta 1973, doslej pa je ni obiskal noben predstavnik oblasti. Sancinu pa ni uspelo predoči-ti ministrskemu predsedniku težav, s katerimi se srečuje tržaški Slovenec, če zahteva, da se spoštujejo njegove že priznane pravice. TRST IN F-Jk Sl LAHKO IZBORITA POMEMBNO VLOGO PRI OBNOVI BALKANSKEGA PODROČJA IVAN ŽERJAL 26. julij je bil torej pomemben dan za Trst i n F-J k, kar so v naslednjih dneh v precejšnji meri poudarila zlasti krajevna, a tudi vsedržavna sredstva javnega obveščanja. DA-lemov obisk in odprtje razstave o vzhodnih kristjanih sta predstavljala potrditev oz. o-živitev vloge tržaškega mesta kot stičišča kultur, civilizacij ir> verstev. Ta vloga je pomembna zlasti danes, ko s.e po nedavni vojni, kije razdejala Kosovo in Srbijo, začenja obdobje obnove tega območja oz. graditve trajnega miru. Italijanski premier je pri tem na odprtju razstave v miramarskih konjušnicah posebej poudaril, daje mir v tem, da se drugačnost sprejema ne kot nevarnost, ampak kot bogastvo in vrednota. Po besedah tržaškega župana Riccarda II-lyja lahko predstavlja zgled konstruktivnega sožitja med različnimi skupnostmi na Balkanu prav Trst, ki je po Uljevem mnenju model takega sožitja. To je po besedah tržaškega župana sožitje, ki sloni na integraciji različnih skupnosti, ki pa s tem ne izgubljajo svoje identitete. Ravno velika razstava Kristjani z Vzhoda, ki bo na ogled do 9. januarja leta 2000, pa je, je bilo rečeno na odprtju, ena od postaj na poti k vzpostavitvi miru. Vzpostavitev miru na Balkanu je povezana še zlasti z gospodarsko obnovo tistega področja, tu pa lahko imata Trst in celotna dežela F-Jk važno vlogo, če se pravočasno pripravita na te izzive. Ravno v ponedeljek sta predsednika vlad F-Jk in Veneta Roberto Antonione in Giancarlo Ga-lan podpisala protokol o usklajevanju gospodarskih politik za obnovo in razvoj Balkana. Premier DAlema je podpis tega protokola podprl in pohvalil, obenem pa osvojil teze župana lllyja o pomembnosti infrastruktur, še zlasti cestnih, železniških in letalskih povezav, ki so pomembne za prodor italijanskega gospodarstva v srednjo in jugovzhodno Evropo. Tudi ni naključje, daje ravno v ponedeljek v Trstu potekal posvet o vlogi podjetij pri obnovi Balkana, ki ga je priredilo združenje mešanih trgovinskih zbornic Italije za države srednje Evrope (ACCOA). Govor je bil zlasti o načinu, kako naj se podjetja vključijo v gospodarski proces obnove Kosova, Srbije, Črne gore in širšega balkanskega področja, pa tudi o škodi, ki jo je nedavna vojna na Balkanu prizadela podjetjem, včlanjenim v združenje ACCOA (le-ta znaša o-koli 26 milijard lir), ter o škodi, ki jo je vojna prizadela Zvezni republiki Jugoslaviji, ki po ocenah strokovnjakov presega 800 milijonov dolarjev. Tukajšnja podjetja - in tu imamo v mislih tudi slovenska podje- V soboto, 24. julija, je bil na Velikem trgu v Trstu nadvse uspel dobrodelni koncert, katerega cilj je bilo zbiranje sredstev za obnovo Balkana. Koncert je priredila sindikalna zveza CGIL-CISL-UIL v sodelovanju s tržaško občinsko upravo (točneje z odborni-štvom za kulturo) in z družbo Giorgeda Records. Na koncertu, ki je nosil naslov Koncert za Balkan - ob- nova in sožitje, je sodelovalo zelo veliko število glasbenikov iz različnih držav in različnih narodnosti. Naj omenimo, da sta bili prisotni tudi mladi pevki iz zamejstva, in sicer že znana in uveljavljena Ylenia Zobec, ki je pred kratkim prejela pomembno priznanje, ter mala Tanja Valentič, ki je ravno tako pred kratkim snemala tudi CD ploščo. To je bil leit-motiv obiska predsednika italijanske vlade Massima D'Aleme v našem mestu v ponedeljek, 26. julija. Italijanski premier se je srečal s tržaškim županom Riccardom lllyjem, s predsednikoma dežel Furlanija-Julijska krajina in Veneto Robertom Antonionejem in Giancarlom Galanom, z župani okoliških občin in predsednikom tržaške pokrajine Renzom Codarinom. Na koncu pa je obiskal še razstavo Jeana-Michela Basquiata v muzeju Revoltella in se udeležil slovesnega uradnega odprtja velike razstave Kristjani z Vzhoda v bivših konjušnicah miramarskega gradu. tja, ki jih je vojna prizadela -imajo torej veliko priložnost, ki je ne gre zamuditi, da tvorno sodelujejo pri obnovi prizadetega območja in pri vzpostavitvi solidne gospodarske infrastrukture, ki bo še kako potrebna za normalen razvoj področij, ki jih je prizadela vojna. V bistvu je premier DAlema postavil Trst in F-Jk pred velik izziv: dežela in njeno glavno mesto imata namreč velik potencial in velike možnosti, da odigrata pomembno in središčno vlogo v okviru italijanskih prizadevanj za obnovo balkanskega področja in za graditev in utrditev trajnega miru na njem. Italijanska država je pripravljena ju podpreti, a konkret- ne načrte in predvsem voljo, da se izpeljejo, je treba najti na krajevni ravni. Sodeč po prej omenjenih dogodkih, ka-i že, da načrti in volja obstajajo in da je italijanski premier našel ustrezne sogovornike naobčin-ski in deželni ravni. Trst in F-Jk imata torej priložnost, ki je ne smeta zamuditi. ODPRTJE RAZSTAVE O KRISTJANIH Z VZHODA POMEMBNO PRIČEVANJE O BOGASTVU VZHODNEGA KRSČANSTVA Kot poročamo na drugem mestu, seje italijanski premier Massimo DAlema v okviru svojega tržaškega obiska v ponedeljek, 26. julija, udeležil tudi slovesnega uradnega odprtja velike razstave v miramarskih konjušnicah z naslovom Kristjani z Vzhoda in podnaslovom Duhovnost, umetnost in oblast vpostbizantin-ski Evropi. Razstavo sta priredila občina Trst oz. njeno od-borništvo za kulturo in ravnateljstvo za kulturne dobrine Furlanije-Julijske krajine pod visokim pokroviteljstvom predsednika italijanske republike in drugih institucij ter ob podpori številnih uglednih sponzorjev. Strokovni kura-tor je prof. Grigore Arbore Po-pescu. Na ogled je večje število dragocenih eksponatov (ikon, liturgičnih oblačil in predmetov, vezenin, plemiških okraskov, bojnih zastav idr.) v glavnem iz obdobja po padcu Carigrada (1453). Razstavljeni predmeti prihajajo iz Srbije, Bolgarije, Romunije, Grčije, Italije in Vatikana, nekaj predmetov (kot npr. dragocen e-vangelij, ki ji ga je v 18. stoletju darovala ruska carica Katarina II.) pa je dala na razpola- Pozlačen duhovniški pas, 18. stol, Narodni muzej v Sofiji go tudi tržaška grško-pravo-slavna skupnost. Predvideno je bilo, da bo nekaj eksponatov dala na razpolago tudi Gruzija, a seje le-ta v zadnjem trenutku premislila. Zato si je gruzijske eksponate mogoče ogledati le na straneh bogato opremljenega kataloga. Obiskovalec ima na voljo tudi panoje in didaskalije - pri le-teh lahko izbira med daljšo in strnjeno razlago - ter zemljevide, s pomočjo katerih se najprej seznani z zgodovino romunskih kneževin, ki šobile formalno v vazalnem razmerju do turškega cesarstva, a so ohranile notranjo avtonomijo. V nadaljevanju se bo srečal s položajem kristjanov, ki so bili neposredno pod tur-1 ško oblastjo (Srbov, Grkov, Bolgarov). Tu ima sakralna u-metnost še poseben pomen, saj je tem narodom pravoslavna krščanska vera bila branik pred asimilacijo za ohra- nitev lastne identitete. Lepo število ikon in predmetov prihaja iz katedrale Aleksandra Nevskega v Sofiji, Vatikan pa je dal na razpolago nekaj dragocenih ruskih ikon. Poseben del je posvečen grški sakralni umetnosti in njeni povezavi z zahodnim svetom, zlasti z Benetkami. Razstava Kristjani z Vzhoda želi biti pričevanje o umetniškem in duhovnem bogastvu vzhodnega krščanstva, le-tega pa želi tudi prikazati kot komplementarnega Zahodu, saj sta obe stvarnosti krščanske Evrope dva dela ene celote. Razstava bo odprta do 9. januarja 2000, in to vsak dan od 9. do 19. ure. Cena navadnih vstopnic je 12.000 lir. Za skupine je predvidena znižana cena 10.000 lir, za znižano vstopnico pa je treba odšteti 8.000 lir. —— IŽ TRŽAŠKA KRONIKA KONEC TEDNA V ZNAMENJU SLOVESNIH PRAZNOVANJ 95 PLODNIH LET GODBENEGA DRUŠTVA PROSEK Letos je Godbeno društvo Prosek slavilo 95-letnico delovanja. V ta namen je društvo poskrbelo za praznični konec tedna z odprtjem razstave, koncerti in mimohodom godb ter seveda s plesom in zabavo. Ob tej priložnosti pa sta izšli CD plošča in kaseta z naslovom Melodije. S 95 let je torej minilo od tistega 23. majal 904, ko je bil v Starčevi gostilni ustanovni občni zbor novega godbenega društva, za nastanek katerega je imel največ zaslug učitelj Dragotin Starc, ki je bil tudi prvi predsednik in kapelnik proseške godbe. Ustanovitelji so si takrat zadali nalogo, da sodelujejo na vseh vaških slovesnostih, tako posvetnih kot j cerkvenih. To nalogo pa God-I beno društvo Prosek izpolnjuje še danes. Praznovanja so se pričela v petek, 23. julija, ko so v dvorani proseškega Kulturnega doma v sodelovanju z Zvezo slovenskih kulturnih društev odprli likovno razstavo Tatjane Floreancig in Claudia Cla-rija. O umetnikih in njunih delih je spregovorila publicis- ! tka Jana Pečar (na kratko je spregovoril tudi Claudio Cla-ri), slovesnost pa je obogatil nastop vokalno-instrumen-talne skupine. V večernih u-rah je bil na odprtem prostoru slavnostni koncert proseške godbe pod vodstvom dirigenta Aljoše Starca. V slavnostnem govoru je predsednik Marko Rupel poudaril kulturno in narodno poslanstvo godbenega društva, kar je izhajalo tudi iz številnih čestitk in pozdravov gostov. Godbenikom so bila podeljena Gallusova odličja, odbor za ločeno upravljanje jusarskega premoženja s Proseka pa je godbi poklonil prapor. Na petkovem koncertu so tudi predstavili CD ploščo z naslovom Melodije, o kateri je spregovoril priznani dirigent, sicer pa domačin Adi Danev. Praznovanje se je nadaljevalo v soboto, 24. julija, ko je bil na sporedu koncert godbe iz Povoletta, v nedeljo, 25. julija, pa je skozi Prosek šel mimohod šestih godb. Poleg domače godbe so se ga u-deležili še Pihalni orkester Breg iz Doline, Pihalni orkester Ricmanje, Godbeno društvo Viktor Parma iz Trebč, Godbeno društvo Nabrežina in Pihalni orkester Kras iz Doberdoba. V soboto, nedeljo in ponedeljek pa je bila v večernih urah zabava ob zvokih ansamblov Adria kvintet, Zamejski kvintet in Kvintet Mi. Naj še omenimo, daje ob priložnosti 95-letnice izšla tudi lepo oblikovana brošura, ki vsebuje spored praznovanj, kratko zgodovino proseške in drugih nastopajočih godb ter kopico drugih podatkov. Izid publikacije so omogočili številni sponzorji. PROSLAVA 20-LETNICE PD KOLONKOVEC LJUDSKA KULTURA, PODLAGA ČLOVEKOVEGA ŽIVLJENJA IN ZDRAVE DRUŽBE MATJAŽ RUSTJA Predsednik društva Josip Stančič (na sliki) je v uvodnih besedah pozdravil ugledne goste in nanizal nekaj osnovnih trenutkov v zgodovini društva. V začetku leta 1979 so se začeli zbirati člani ustanovitelji društva, odbor je bil izvoljen na začetku februarja, ustanovno listino pa so predstavili notarju ob koncu marca. Grb društva je postal stari magdalenskj most, sedež pa prostori naŽenjanu. Uradna otvoritev društvenega delovanja je potekala 20. maja, zato ker je imel predhodnik prosvetnega društva svojo prvo sejo istega dne leta 1892. Takrat je začelo delovati na Kolonkovcu društvo Slava, kateremu je pozneje odmeril konec fašistični režim. Josip Stančič, prvi in današnji predsednik društva, je tako zaključil: "Namen društva je bil in je še danes ohranjevanje narodne identitete, slovenskega jezika in kulture ter prizadevanje za miroljubno sožitje med Slovenci in Italijani. Za delovanje je potrebno veliko truda in dobre volje tistih, ki so na katerikoli način angažirani v našem društvu. Za uresničevanje novih nalog potrebujemo še več podpornih in aktivnih članov. Društvo je V nedeljo, 25. julija, so nemirni in nadležni oblaki prizanesi proslavi in slavju ob 20-letnici delovanja Prosvetnega društva Kolonkovec. Na dvorišču sedeža pri Sv. Ani v Trstu (ul. Fianona 1) se je zbralo lepo število članov, starih prijateljev in vseh, ki jim je pri srcu slovenska beseda na enem izmed najbolj ogroženih predelov tržaške pokrajine. Na dvorišču so organizatorji postavili oder, ga okrasili s ponosnim napisom ob društvenem jubileju in ga ovenčali s šopki nageljnov in rožmarina. rrn - im 2Qj&Moa mam M' ; m / 'l odprto vsem, ki želijo zahajati vanj." Slavnostni govornik je bil dušni pastir, kulturni delavec in eden izmed ustanoviteljev društva g. Dušan Jakomin, ki je izrazil besede pohvale in priznanja za kulturno in družbeno delo društva. Pritegnilo je veliko ljudi k sodelovanju in jih tako osveščalo, da seje udejanjala ljudska kultura, ki je podlaga človekovega življenja in zdrave družbe (in je i prav tako pomembna kot kultura z veliko začetnico). Kultura ljudstva je potreba, želja in pravica, ko si želimo javnega priznanja svojega obstoja in možnosti spodobnega kulturnega in družabnega življenja. Niso samo intelektualci del kulture naroda, podlaga je ljudstvo, ki nima visoke kulture, ima pa srce in zdrava stremljenja. In zaradi vsega tega ne smemo prezirati ljudske kulture, marveč jo ovrednotiti. G. Jakomin se je zaustavil tudi ob dejstvu, da ima društvo sedež v novem teritoriju, ne več na Kolonkovcu, ampak pri Sv. Ani in zato bi bilo treba "razširiti svoje delovno polje, pritegniti nove ljudi in PD Kolonkovec bo dobilo novo injekcijo za svoj obstoj. Če nam je dana priložnost, je ne zamudimo, ne vze-mimo si te odgovornosti. PD Kolonkovec naj živi in ne životari!" Sledila je glasbena točka basista Alda Žerjala, na klavir gaje spremljal Andrej Pegan. Izbor šestih pesmi, ki so segale od bogate narodne zakladnice do modernih musicalov, je resnično navdušil občinstvo, da je izvajalcema ob koncu bogato zaploskalo. Po pozdravih in čestitkah sorodnih društev je v zadnji točki kulturnega programa nastopil zbor društva pod vodstvom neutrudne Dalke Šturman. Pevke in pevci so se predstavili z repertoarjem, ki vrednoti pevsko zakladnico slovenskega naroda. Jubilejni nastop zbora je uvedla Prišla bo pomlad, saj je prav ta pesem spremljala prvi nastop zbora pred 20 leti. Tedaj je z ustanovitvijo društva res prišla pomlad, proslava na vrtu slovenske osnovne šole Marica Gregorič-Stepančič pa je dokazala, da ima PD Kolonkovec še veliko načrtov in moči, ki bodo rodile še marsikatero pobudo v izpričanju in o-hranjanju slovenske kulture v tem tržaškem predmestju. OBVESTILA SINDIKAT SLOVENSKE šole obvešča, da je od 27. julija objavljen na oglasni deski Deželnega šolskega urada razpis izrednega natečaja za dosego habilitacije za poučevanje na slovenskih nižjih in višjih srednjih šolah. Prošnje sprejema pristojni Pokrajinski šolski urad (Trst ali Gorica) do 25. septembra 1999. Informacije nudi urad Sindikata slovenske šole. MESEČNAMAŠA za edinost bo v Marijinem domu v ul. Risor-ta v ponedeljek, 2. avgusta, ob 17.30. Vabi ACM v Trstu. DUHOVNEVAJF. zažene in dekleta bodo tudi letos, kot že vrsto let, v Domu blagrov. Začele se bodo v torek, 17. avgusta, ob 9. uri, končale pa v četrtek, 19. avgusta, ob 18. uri. Vodil jih bo jezuitski pater Franc Cerar. Prijavite se lahko na tel. št. 040 299409 in 040 220332. DUHOVNEVAJE za duhovnike bodo kot vsako leto v Domu blagrov (Le Beatitudini) pri Trstu, in sicer od nedelje, 22. avgusta zvečer, do srede, 25. avgusta popoldne. Vodil jih bo jezuit p. Tomaž Podobnik. Prijave sprejema msgr. Franc Vončina, tel./fax 040-415851, mobitel 0347-2414254, e-mail voncina@iol.it. SREČANJE ZAMEJSKIH duhovnikov bo prav tako v Domu blagrov (Le Beatitudini) pri Trstu teden pozneje po duhovnih vajah, in sicer od nedelje, 29. avgusta zvečer, do torka, 31. avgusta opoldne. Prijave sprejema Franc Vončina, tel./ fax 040-415851, mobitel 0347-2414254, e-mail vonci-na@iol.it. PRODAM LEPO poročno obleko z dolgimi rokavi, plahto iz volne merinos in štiri blazine. Zainteresirani naj telefonirajo na številko 040 830440. DAROVI FRANC SAKSIDA ob prodaji znamk: 100.000 lir za misijonarja Janeza Krmelja, ki deluje na Madagaskarju; 100.000 lir za misijonarja Giannija Secolija, ki deluje v Keniji. ZAMIS0ONE: AK. 170.000 lir. ZA CERKEV v Ricmanjih: Meri Tul, Krmenka, 100.000 lir; M.B., Trst, 100.000 lir. ZA KAPELO sv. Leopolda Mandiča v Domju: Anamarija Zlobec 50.000 lir; Vera Turk 200.000 lir. ANICA SLOKAR daruje ob deseti obletnici smrti dragega moža Milana po 25.000 lir za Sveto goro in Marijin dom v Rojanu ter 50.000 lir za lačne otroke. OPRAVIČILO V prejšnji številki je v članku o koncu matur med imeni dijakov oz. dijakinj, ki so prejele visoke ocene, pomotoma izpadlo imeFione Mezgec, ki je prejela 90 točk. Fio-ni se opravičujemo in ji obenem čestitamo ter voščimo obilo uspeha na nadaljnji življenjski poti. ZA ZENE IN DEKLETA TER ZA DUHOVNIKE DOM BLAGROV VABI NA DUHOVNE VAJE Tudi letos bo Dom blagrov (Le Beatitudini) nad Trstom gostil tradicionalne slovenske duhovne vaje. Kot prve bodo potekale duhovne vaje za žene in dekleta, ki bodo v torek, sredo in četrtek 17., 18. in 19. avgusta, vodil pa jih bo jezuitski pater Franc Cerar. Začetek bo seveda v torek, 17. avgusta, ob 9. uri, vaje pa se bodo zaključile v četrtek, 19. avgusta, ob 18. uri. Kdor se želi prijaviti, naj kliče telefonski številki 040 299409 ali 040 220332. Le nekaj dni pozneje, točneje v nedeljo, 22. avgusta, pa se bodo, vedno v Domu blagrov, v večernih urah začele duhovne vaje za duhovnike, i ki bodo trajale do srede, 25. j avgusta popoldne. Vodil jih bo jezuit p. Tomaž Podobnik. Teden po teh duhovnih vajah pa bo istotam tradicionalno j srečanje zamejskih duhov-| ni kov. Začelo se bo v nedeljo, 29. avgusta zvečer, in bo trajalo do torka, 31. avgusta o-poldne. Za duhovne vaje in omenjeno srečanje naj se slovenski duhovniki obrnejo na | škofovega vikarja za tržaške slovenske vernike msgr. Franca Vončino, tel./fax št. 040-415851, mobitel št. 0347-2414254,elektronska pošta voncina@iol.it. 9 ČETRTEK 29. JULIJA 1999 inlluOai i1 j' NA SKAVTSKEM TABORU KOSTANJEVISKA SKUPNOST SREČANJE PRISRČEN OBISK PRI IZVIDNIKIH BRAT SONCE IN SESTRA LUNA 10 ČETRTEK 29. JULIJA 1999 Med posebna poletna doživetja, ki živo zaznamujejo mladostnikovo rast, sodijo nedvomno poletni tabori, kjer si skavtski mladinci nabirajo izkušenj v skupnem življenju in v neposrednem stiku z naravo. Letos so si goriške izvidnice in izvidniki raztegnili šotore dlje kot običajno, v Selah onstran Karavank, v izrazito slovenski koroški vasici, na travniku s pogledom na Tolsto Košuto. Starši smo izvidnike obiskali v nedeljo, 25 julija. Z avtobusom smo se peljali prek Gorenjske in Ljubelja na prostor, ki je bil nekaterim že znan iz prejšnjih let. Vodstvu skavtov se zahvaljujemo, da so poskrbeli tudi za krdelo starejših volkov, da smo se lahko sproščeno pogovarjali in lepo počutili. Še posebno prijetno je bilo na povratni vožnji, ko so program popestrile pesmice in smešnice najmlajših Vrhovk. S tabornega ognja za starše, to je bil izbor najbolj posrečenih tedenskih škečev, vam predlagamo le prizorček z "udomačeno" skavtsko kozo, ki jo je en vod vveliko veselje najmlajših gostov privabil z bližnjega pobočja. Tam kraljuje tudi prek stoletna lipa, njenemu obsegu je kos le dvanajst ljudi. Kaj več o svojih dvotedenskih doživetjih pa vam bodo kar sami skavtje posredovali. Zadnji teden julija so na taborjenju tudi najmlajši, vol-kuljice in volčiči. Vselili so se v lovsko kočo na Paljevem pri Plavah, ki ga bodo mladi vitezi in princese za en teden spremenili v očarljivo deželo Kamelot in v sproščenem o-kolju dali duškavsej svoji ustvarjalnosti ter se navajali na samostojno odgovorno življenje izven domačega objema. 1 HD HARJET DORNIK Vstop v tako skupnost nikakor ni lahek korak, vendar je mogoče psihično odvisnost premagati le s popolno osebno odločitvijo, hotenjem po koreniti spremembi in podreditvijo zahtevni disciplini. Kdor vzdrži tri leta takega skupnega življenja, kjer veljajo načela medsebojne sprejetosti, brezpogojne ljubezni, pogovorov, samospoštovanja in medsebojne odgovornosti drug za drugega, je odrešen tega sodobnega hudiča. Čeprav v skupnosti prevladujejo krščanska načela, ne pogojujejo nikogar glede vstopa v komuno in tudi ne kasnejše veroizpoved ne opredelitve. Druga pomembna sestavina življenja v skupnosti sta disciplina in delo. Življenje v komuni izuči fante novega načina življenja, ki presega metode zgolj terapevtske narave. Ko fantje po tretjem Božiču zapustijo skupnost, obvladajo najrazličnejša dela, ker se pri vseh izmenično zvrstijo, predvsem pa obvladajo sebe. Zahtevna, a uspešna Gel-minijeva načela so se uveljavila v 170 skupnostih po Italiji in številnih drugih, razsejanih po Evropi, Aziji in Južni Ameriki, kjer se nekdanji odvisniki ukvarjajo tudi z otroki -brezdomčki. Kostanjevica je prvi kraj v Sloveniji, ki je sprejel odvisnike iz Skupnosti srečanje don Pierina Gelminija, te karizmatične osebnosti. Za njo je kot drugi slovenski kraj - Planina jih pred tremi leti ni hotela -sprejela fante iz Skupnosti IZ NAŠEGA VSAKDANA SREČANJE NEKJE NA MEJI V dnevnem časopisju pogosto zasledimo novice, da skuša vsako noč ilegalno prestopiti slovensko-italijansko mejo na desetine ljudi, ki prihajajo zlasti iz balkanskih dežel, držav vzhodne Evrope in nekdanje Sovjetske zveze. To je v zadnjih mesecih v naši zavesti že tako prisotno, da se za takimi vestmi niti več ne oziramo in o tem sploh ne govorimo. Vsak dan primerjamo le številke in kvečjemu izvor pre-bežnikov. Le malokrat pa pomislimo, da je za vsakim posameznikom, ki je zapustil domovino in s strahom v zguljenem kovčku beži iskat srečo v neznano, življenjska zgodba; prej posejana s trnjem kot pa postlana z rožicami. Zgodbica. Nekjenamejije nekoč živela lepa in vesela družinica dobrih ljudi. Starejši sin je v vročem poletnem večeru, malo pred polnočjo, videl s hišne terase mlajšega moža, kako se je plaho prestopical po stranski ulici, prav pred njegovo hišo. Mož na ulici je fanta opazil in se mu približal. Pri- šel je iz Moldavije in v nekaj dneh dospel do Italije prek Madžarske in Slovenije. Zadnjo mejo je prekoračil naskrivaj, saj ni imel vizuma za vstop v Italijo. Bil je zmenjen z nekom, ki bi ga moral pričakati takoj za mejo in peljati do Turina, potem verjetno še dlje; a tega od nikoder ni bilo, zato ni vedel, kam naj se obrne. Star je bil 25 let, čeprav jih je kazal več; o sebi je pravil, da je glasbenik, pianist in klarinetist. S sabo je imel samo potni list; denarnico z dvesto dolarji je izgubil v Sloveniji. "No sol-do, no s oldo...,“ se je pritoževal in kazal prazne žepe. Dal je tudi razumeti, da so gospodarske razmere v Moldaviji res težke za veliko ljudi. Nekaj besed je zjecljal v francoščini, malo je govoril v ruščini, drugače pa v romunščini; najlažje pa se je s člani goriške družine sporazumeval z gibi. In tako so se srečali. Gostoljubni krajani so ga nahranili, mu podarili torbo in jopič in dali nekaj denarja. Na razpolago so mu dali tudi telefon, da je posku- Na sončnem kostanjeviškem gričku so pred nekaj leti frančiškani gostoljubno dali v najem za 50 let vsa gospodarska poslopja samostana mladim fantom iz Skupnosti srečanje, ki se za vedno hočejo rešiti pogubne odvisnosti od drog. Od tistega časa se je na Kostanjevici zvrstilo kar nekaj fantov. Trenutno jih je deset, njihov prvi odgovorni pa je Zoran. J sil klicati znance po Italiji, Romuniji in Tranciji; žal vse zaman. Še isti večer so ga pospremili do nekega župnika, a ga niso našli. Poskusili so telefonirati na humanitarno ustanovo; tam so jim hladnokrvno pribili: “Peljite ga na policijo!" Ko so gostu dopovedovali, da bi lahko uredil svoj položaj s silami javnega reda, se je ustrašil. Šele ko je razumel, da tu policisti ne pretepajo, se je umiril... Pristojni javni uradnik pa je po polnoči rekel, da ob tako pozni uri ni nikogar, ki bi lahko kaj naredil. “Naj se vrne naslednji dan." Tako se je končalo, da je ostal mladi Moldavec tisto noč pri družini, ki mu je velikodušno pripravila tudi ležišče. Naslednji dan ga je starejši sin pospremil na železniško postajo, mu podaril še telefonsko kartico, plačal vlak do Turina in zaželel srečo. Če je ta zgodbica resnična ali sploh deloma oz. v celoti izmišljena, verjetno ni niti pomembno. Dejstvo je, da pre-bežniki od vsepovsod “skačejo" vsako noč po zakotnih in temnih gmajnah na to stran meje. Vsem sicer ne uspe narediti korak naproti upanju, kot je to uspelo junaku zgodbice, postavljene na našo mejo. ---------DD srečanje vasica Čadrg nad Tolminom. Dne 18. maja se je v stavbo nekdanje osnovne šole vselilo 5 odvisnikov s prvim odgovornim Zlatkom, ki je bil prej na Kostanjevici. Zaenkrat so si dobro uredili en prostor, zdaj pa pridno delajo, da bodo pred zimo preuredili še druge in kurjavo za ! sprejem še petih fantov. Skupino v Čadrgu sestavljajo mladi, ki imajo za seboj vsaj poldrugo leto življenja v skupno-j sti ter so odločni in prepričani. So obrtniki in izvedenci za razna dela, torej je zaenkrat tehnično usmerjena skupina. Tretja skupina pa bo zaživela v kratkem v Razboru v Sevnici. Od desetih don Pierinovih načel je osnovno to, da noben odvisnik ne sme ne pri delu ne pri sprostitvi ali počitku nikoli biti sam! Če je kdo v krizi ali se počuti slabo, pustijo ostali delo ter mu delajo družbo in pomagajo. Dan je razčlenjen v osem ur dela in o-sem ur spanja, osem ur pa je odmerjenih za pogovor, meditacije, branje, sestanke z odgovornimi za zunanja in notranja dela, pisanje pisem, gledanje tv dnevnika, igranje. Dela, ki jih fantje opravljajo, so različna. Najprej mora vsakdo poskrbeti za osebne zadeve, npr. za ročno pranje oblek. V hlevu skrbijo za dve kravi in mladega bikca, iz preostalega mleka izdelujejo sir, dvakrat tedensko pečejo domač kruh, kuhajo, obdelujejo zelenjavni vrt in vinograde, kletarijo, z dovoljenjem samostana popravljajo, preurejajo in prilagajajo prostore za svoje bivalne in delovne potrebe. V preteklem letu so npr. ves severni del poslopja, kjer so delavnice, štale in sirarna, prekrili z novo streho in naredili v prvem nadstropju novo cementno ploščo. V nadstropju so si zdaj uredili telovadnico z raznovrstnim telovadnim orodjem. Ti prostori so se dodali prejšnjim: rastlinjaku, pekarni, pralnici, sušilnici, shrambi, hlevu, kleti, prostoru za orodje... Dela naredijo sami ali s pomočjo zunanjih delavcev, katerim vneto pomagajo. Delavci in strokovnjaki imajo edini prost vstop v to skupnost zaprtega tipa. Na vsakem koraku srečamo iznajdljivost in domišljijo, saj mora biti v blagajni komune največ 30.000 tolarjev in za investicije jih lahko gre mesečno največ 20.000. Skromna sredstva jih prisilijo, da uporabijo vse morda že zavržene materiale. Na več kot 5 hektarov obsežnem samostanskem zemljišču, ki ga dobro polovico skrbno obdelujejo, imajo več kot tisoč trt raznih sort, kot so beli pinot, malvazija, tokaj, merlot. Vino ustekleničijo kot vrhunsko vino in ga opremijo z lepo etiketo, ki spominja na samostan in frančiškanske vrtove z izredno sončno lego nad Rožno dolino in Rafutom. Ker ga sami uporabijo omejeno količino, ga darujejo raznim dobrotnikom v zameno za usluge in prispevke. Iz tropin kuhajo tropinovec, ki ga v celoti darujejo dobrotnikom. V vrtovih pod samostanom pridelajo obilico zelenjave in krompirja, na velikih travnikih pa pridobivajo seno za kravi in bikca. Vse skupaj pa varuje priden nemški ovčar Nek. Za prehrano je predpisan obvezen jedilnik, menjujejo i le prikuho. Kar pijejo in jedo, je strogo odmerjeno. Vino lahko pijejo dvakrat tedensko po en kozarec, čaj in črno kavo prav tako. Sladkega sko- rajda ne uživajo, sira pa lahko pojedo štirikrat tedensko po 100 g. Žganja ne smejo uživati, lahko pa pokadijo do 10 cigaret dnevno. Fantje so pripravljeni za prvi enotedenski odhod domov po enem letu skupnega bivanja, naslednje leto je "dopust" daljši. S starši pa so vsekakor povezani. Ti jih lahko obiščejo vsako drugo nedeljo, enkrat tedensko se lahko pogovorijo po telefonu, fantje jim lahko pišejo pisma. Sele po tretjem Božiču pa so fantje gotovi, da so rešeni psihične odvisnosti od mamil. Takrat odpotujejo v Mulino Sil-la k don Pierinu in po prazničnem slovesu dokončno zapustijo pot droge in se utrjeni s triletnimi izkušnjami ponovno vključijo v družbo, ne da bi se bali, da jih bo ta ponovno opeharila. Nekateri ostanejo v komunah še naprej kot voditelji. Odvisnikom namreč lahko ponudijo vsestransko pomoč samo ljudje, ki so sami prehodili dolgo in težavno pot iz pekla mamil, fantje in dekleta, ki so se prekalili v ognju zahtevnega vsakdanjika in dokazali svoje sposobnosti za obvladanje najtežjih situacij v medčloveških odnosih. Kako zgledajo taki fantje, je težko opisati. Treba je doživeti srečanje z njimi v prvi osebi. Težko je opisati življenjsko zrelost in umirjenost, ki seva z njihovih obrazov in iz besed. Ob primerjavi z njimi ostali mladostniki bledijo. Srečanje z njimi je globoko doživetje. O tem se lahko sami prepričate, če obiščete skupnost edini dan v letu, ko na stežaj odpre vrata za vse ljudi. Prijave odvisnikov za vstop v tako skupnost sprejema Slovenska karitas, ki v Sloveniji skrbi za don Pierinov terapevtski program in skupno z nekaterimi podjetji in posamezniki oskrbuje komuni z drugimi življenjskimi potrebščinami. RAZSTAVA SONCE MIRU 1999 Čustva o miru in sožitju gotovo sodijo med najvišje vrednote sodobnega časa. V ta okvir spada tudi letošnja mirovna pobuda Sonce miru 1999, ki jo v galeriji Kulturnega doma v Gorici četrto leto zapored prireja kulturna zadruga Maja v sodelovanju s Kulturnim domom Gorica, ZSKD, Dijaškim domom S. Gregorčič, in sicer od 6. do 9. avgusta, torej v dneh, ko sta pred 54 leti "zacveteli" nad Hirošimo in Nagasakijem prvi atomski bombi. Pobuda sodi v okvir prireditev, ki se bodo zvrstile na Goriškem prihodnji teden v dneh "opomina prvega uničevanja"; obenem je to tudi eden od členov verige mirovnih in solidarnostnih akcij, ki se vrstijo celo leto v Kulturnem domu pod naslovom "vsi drugačni, vsi enakopravni." Otvoritev razstave bo v KD 5. avgusta ob 10.30. OB GLASBENI DELAVNICI ZA SOLOPEVCE PETJE, KI JE BLIZU SRCU DANIJEL DEVETAK KONCERT V KRMINU Tisti, ki jim poletni čas ne pomeni samo dopust pod žgočim soncem na morju, ampak tudi ustvarjalno "brezdelje", kulturno snovanje in iskanje umetniškega u-žitka, so imeli priložnost prisluhniti v nedeljo, 25. t.m., prijetnemu koncertu solope-vcev na trgu pred občinsko palačo Locatelli v Krminu. Poletni glasbeni večer z naslovom Petje v noč je priredil Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel pod pokroviteljstvom krmin-ske občine. Pobudo je sicer dala mlada slovenska občinska svetovalka Elena Orzan, ki ima za več vidnih kulturnih pobud na Krminskem v zadnjih mesecih velike zasluge. Sama je prejšnjo nedeljo tudi prinesla uvodni pozdrav krajevne občinske uprave in povezovala posamezne točke koncertnega sporeda. Ob klavirski spremlja- vi pianistk Ingrid Silič in Valentine Pavio so nastopili štirje najboljši obiskovalci tečaja solopetja, ki gaje v prejšnjih dneh vodil nagoriški glasbeni šoli argentinski mojster solopetja Victor Srugo (na mali sliki desno). Cenjeni gost naše ustanove je v rodnem Buenos Airesu sicer docent na Instituto Superior de Arte pri slavnem opernem gledališču Colon, že nad dvajset let pa se z lepimi uspehi posveča pedagoškemu delu. Kot smo že pisali, je vzgojil tudi lepo število slovenskih solopevcev; med temi omenimo samo Bernardo in Marka Finka terjuana Vasleta. Večer je uvedel zreli tenor Martin Srebrnič s Schubertovo arijo, nadaljevala sopranistka Erika Regulyova z biblijskimi spevi Antonina Dvoraka. Na oder je stopila mezzosopranistka Mirjam Pahor in s svojim žlahtnim temperamentom predstavila Pergolesija, Scarlattija in Caldaro. Briljantna in prikupna sopranistka Jerica Rudolf, profesorica v ajdovski glasbeni šoli, je učinkovito prikazala nekaj ženskih lastnosti z notami Pergolesija in Mozarta. Znano Handlovo Ombra mai fu je zanesljivo zapel Martin Srebrnič, ki je kasneje mojstrsko interpretiral tudi Merkujev Opoldanski psalm na besedilo Alojza Rebule. Regulyova je lepo zapela še arijo iz Puccinijeve opere, na koncu pa sta Srebrnič in Rudolfova ob spremljavi klavirskega tria (Davide Bonaldo-violina, Aleksander Sluga-čelo in David Bandelli-klavir) lepo sklenila lirični večer s tremi Beethovnovimi cvetkami Canzo-netta veneziana, Seus lindos olhos in Como la mariposa. SKLEPNI KONCERT V GORICI Na dan, ko se je končala glasbena delavnica, 27. t.m., so se gojenci prof. Victorja Sruga predstavili javnosti v FOTOBUMBACA komorni dvorani Kulturnega centra Bratuž. Tokrat je nastopilo osem gojencev, ena je zaradi bolezni odpadla. Kot je po prvi točki povedal ravnatelj SCGV Komel Silvan Kerševan, so bili med tečajniki te druge letošnje glasbene delavnice s prof. Srugom začetniki, gojenci nekje na polovici študijske poti in tudi že diplomirani so-lopevci. Na večeru so poleg že omenjenih nastopajočih v Krminu pokazali svoje znanje še JT % \ ^ % ** v * >' % F * •• r « * 'tv /a % 'Vf s> % FOTOBUMBACA baritonist Dario Bertinazzi ter sopranistki Ana Fajdiga in Sonja Makuc; vztrajen študij bo lahko tudi njim še prinesel raz-1 veseljive sadove. Tudi na tem večeru se je lepo izkazal Martin Srebrnič z globoko doživetimi interpretacijami. Mirjam Pahor je s svojim mogočnim in intenzivnim mezZosopra-I nom dokazala, da vnese veliko osebne energije v katerokoli skladbo. Erika Regulyova je poslušalce ganila s Puccinijem in z Dvorakovo napeto in obenem milo molitvijo, Jerica Rudolf pa je še zlasti s sklepno Pergolesijevo hudomušno ari-}oStizzoso, mio stizzoso še enkrat zablestela in pokazala značajen ter suveren nastop. Tečajniki so, prejeli priznanje, prof. Srugo pa je poudaril, da je v Gorici posebno lepo delati, ker se je znašel med pravimi prijatelji. POGOVOR: MARTIN SREBRNIČ O desetdnevni glasbeni delavnici solopevcev smo se pogovorili s predsednikom Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel in hkrati udeležencem tečaja Martinom Srebrničem (na sliki levo), go- glavnem z Goriškega oziroma iz slovenske Primorske. Slo je za glasbeno izobražene osebe, tako da ni bilo potrebno kako posebno uvajanje v glasbeno teorijo. Tečaj je sicer imel svoj razvoj. V začetku se je profesor posvetil iskanju ' težav vsakega posameznika; vsak glas je namreč svet zase, kot je svet zase vsaka oseba. ! Zadnje dni je bilo zelo zanimivo, ker je prof. Srugo vsakomur nakazal težavo, ki ga pri petju najbolj ovira; in prav na tem smo nazadnje največ delali. Mislim, da je bila delavnica tudi zato res kakovostna. V preteklosti sem se sicer že udeležil tudi drugih t tečajev, npr. pri Marjani Lipovšek, toda prof. Srugo zna podajati tehniko petja na bolj izčrpen in jasen način. Tudi njegov odnos do gojencev je dosti bolj neposreden. Kako bi označili lik tega mojstra? Gre za osebo, ki imaogro-| m no veselje do svojega dela, prav strastno posluša vsako-! gar. Uživa v tem, da odkriva ■ glas, in kaže korake, kako naj se še naprej razvija. Zdi se, da se je navezal na Gorico, na tovo enim najboljših tenorjev na Goriškem. Kako gledate na pravkar končano delavnico? Delavnica je potekala v jutranjih in popoldanskih urah. Zjutraj je profesor vodil tehnične vaje in analiziral težavnejše prehode v arijah, popoldne pa smo vadili s korepetitorji. Tečaj je obiskovalo devet gojencev, ki prihajajo v našo šolo in na‘nas. Morda se bo med nas še vrnil. Imate na vaši šoli kakšne posebne načrte za gojence solopetja? Nekaj časa prihaja k nam Nora Jankovič. Lani je vodila izpopolnjevalni tečaj; mislim, da se bo ta nadaljeval tudi prihodnje leto. Nekaj še snujemo, je pa vse še v povojih. Kako se lahko odkrije talent? O tem smo razpravljali tudi s profesorjem. On pravi, da je treba imeti za to nekak J šesti čut. Navedel je tudi nekaj ; primerov. Sploh je razlagal j snov z domiselnimi prispodobami, ki povedo več kot same besede. Vedno je npr. ponavljal, da mora glas "plavati v ! zraku kot ladjica". S solopetjem imate osebno opravka kar nekaj let, kot zborovski pevec ste tudi doživeli zametek kariere na slovitem italijanskem odru, potem ste pustili vse. Zakaj se sedaj izpopolnjujete? Mislim, da se lahko še vedno naučim veliko stvari. Na tej delavnici sem verjetno stopil na pravo pot. Glas je in-! strument, ki se lahko uporablja na nešteto načinov. Problem je v tem, daje pravilen i samo en način, in sicer tisti naravni, ko glasilke čim manj i obremenjuješ in pride vsa moč glasu iz resonanc, ki so ! ob nosu na obrazu. Te so neke vrste ojačevalec, ki pomnoži glas. Vsak glas se potencialno lahko razvije. Problem in težava je "samo" v pravilni uporabi tega instru-nenta. Pri vsakem instrumentu namreč lahko vidiš, kako nekdo igra, kako npr. u-porablja prste pri klavirju ali violini. Pri glasu ti pa lahko pove samo dober posluh, če je glas svoboden in če zveni na pravem mestu. Danes sicer doživljamo neko krizno obdobje, toda ko so peli veliki solisti, kot sta bila npi. Del Monaco in Callas, so množice kar norele in o-medievale. Ko je namreč glas pravilno zastavljen, je tako blizu srcu m čustvom, da te gane, presune do dna srca. Noben instrument ne zmore vsega tega, saj deluje glas tudi prek besedila in zgodbe, ne samo prek melodije. Zakaj vam je sploh všeč peti?-Včasih mislim, da je petje zame prekletstvo... Kako? Po mojem je prej blagoslov... Dejstvo je, da med potjo doživiš veliko razočaranj, zaradi katerih ostaneš frustriran. Srečen si, da si ubral pravo pot, potem pa vidiš, da ni najboljša. Sam sem začel peti skoraj "slučajno", verjetno mi je bilo dano že v genih. Vedno pa sem si želel napredovati. Prav imaš, petje je zares lahko tudi blagoslov, ko ti uspe posredovati drugim to, kar sam začutiš v glasbi, tisti notranji vzgib. OBVESTILA TRADICIONALNO GORIŠKO-TRŽAŠKO romanje na Barbano bo 6. septembra ob 11. uri. SEDEŽ SSOv Gorici bo v avgustu deloval po poletnem urniku, in sicer od ponedeljka do petka od 9. do 12. ure. Od 9. do 13. avgusta bo zaprt zaradi dopusta. OD OGLEJA do Dunaja. Ob medškofijskem romanju na Dunaj od 11. do 13. septembra pripravlja tudi dekanija Štandrež avtobus slovenskih romarjev. Božjepotno potovanje je izraz češčenja p. Marka iz Aviana, ki je 1.1683 z molitvijo spodbujal Dunajčane, da so ustavili turško vojsko. Njegovi posmrtni ostanki počivajo v Kapucinski cerkvi na Dunaju, kjer je tudi kripta s posmrtnimi ostanki članov avstrijske cesarske hiše. Cena romanja je 440.000 lir. Informacije in vpisovanje na upravi Novega glasa najkasneje do 20. avgusta 1999. Slovenske romarje bosta vodila turistični vodič in slovenski duhovnik. APOSTOLSTVOSV. Cirila in Me-toda-Gorica ter župnije Zgonik, Mavhinje in Nabrežina prirejajo romanje v Maribor ob beatifikaciji A.M. Slomška 18. in 19. septembra z udeležbo pri beatifikaciji, ki jo bo vodil papež. Vse, ki se želijo udeležiti srečanja, prosimo, naj pohitijo z vpisom, ker je potrebno potrditi rezervacijo hotela. Prijave sprejemata uprava Novega glasa (tel. 0481 5331 77 ali 040 365473) in župnija Zgonik (tel. 040 229166). DAROVI ZA CERKEV sv. Ivanav Gorici: v spomin na pokojno mater Jožico Črv daruje hčerka Elica 250.000 lir. ZA CERKEV v Gabrjah: starši ob krstu male Evelyn 50.000 lir. ZA CERKEV v Rupi: Jožica Kovic Paoletti za obnovitev cerkve 50.000, Ema in Jožko ob krstu vnukinje Erike za cvetje 50.000, Jožko Kosič ob krstu vnukinje Erike 50.000, Bogdana in Aleksander ob krstu hčerke Erike 100.000 lir. PROSVETNO DRUŠTVO PODGORA VEČER NA BRITOFU NASTOPAJO: - skupina Beneške korenine iz Beneške Slovenije pod vodstvom Davida Klodiča, - MePZ Podgora z glasbeno predstavo Lojtrca in kam-brca, glasba: dr. Mirko Špacapan. Sobota, 31. julija 1999 ob 21. uri, na trgu Lojze Bratuž, pred župnijsko cerkvijo v Podgori. V primeru slabega vremena bo prireditev v župnijski dvorani v Podgori. V ŠTANDRFŽU GROB ZA DUHOVNIKE Na štandreškem pokopališču je bilo več grobov duhovnikov, domačinov in drugih oseb, ki so službovale v vasi. Ker pa je najemnina obremenjevala župnijo, je dal štan-dreški župnik Karlo Bolčina pobudo, da bi pripravili en sam grob in vanj položili posmrtne ostanke duhovnikov. Zaradi stroškov seje obrnil na goriško občino, ker naj bi - kakor pravijo ljudje - bilo nekoč določeno, da so grobovi duhovnikov brezplačni za večno. Ker pa ni dokumenta, ki bo to uradno potrjeval, je go-riška občina odklonila tovrstno pomoč. Nakar so Štan-drežci vprašali, da bi občina poskrbela vsaj za brezplačen prekop in premik spomenikov. Zadeva je čakala na ureditev približno dve leti. Medtem seje spremenila tudi občinska uprava. Čeprav se je prejšnja odbornica zavzela za takšno ureditev, je niso novi upravitelji vzeli v poštev. Ker nazadnje občina ni nameravala prispevati, je župnija pro-sila za pomoč štandreški rajonski svet, ki je sklenil, da podpre pobudo in finančno prispeva za premik nagrobnih spomenikov; za vse to je župnik hvaležen. Na ta grob v severnem vogalu štandreškega pokopališča so postavili vse stare spomenike prejšnjih grobov. Sedaj bo tam grobnica za tri duhovnike; v njem bodo g. Ivan Pavletič, g. Go-tard Pavletič ing. Andrej Marušič, vsi trije Standrežci po rodu. Naknadno bodo prekopali še g. Josipa Kosovela in g. Jožefa Žorža. VEČER NA BRITOFU V PODGORI Narodna pesem in ljudski običaji na vasi bodo povezovalna nit na letošnjem podgorskem večeru na Britofu. Program bosta sooblikovala pevsko glasbena skupina Beneške korenine iz Beneške Slovenije ter domači pevski zbor. Beneški gostje bodo uprizorili pet ljudskih beneških pesmi v priredbi A. Qua-lizze in dirigenta Davida Klodiča. Mešani zbor Podgora pa bo tokrat izvajal izvirno slovensko glasbeno predstavo s pomenljivim naslovom Lojtrca in kambrca. Fantje se zbirajo, dekleta jih čakajo, e-nim se pustolovščina posreči, drugim ne, eni pridejo do kam-brce, drugi pa niti do lojtrce. Eni in drugi utopijo svoje upe ali razočaranja ob litrčku dobrega vina, tako da ima gostilna na vasi vedno važno mesto. Predstava sloni seveda na petju ob spremljavi harmonike, vendar bodo tokrat pevci morali tudi predstavljati dogodek na prizorišču. Vabljeni torej v soboto, 31. julija 1999, ob 21. uri, na Trg Lojze Bratuž pred podgorsko cerkvijo. 11 ČETRTEK 29. JULIJA 1999 12 ČETRTEK 29. JULIJA 1999 NOVI PRIJEMI IN VSEBINE KULTURNO POLETJE SE POSLAVLJA ERIKA JAZBAR V zadnjih številkah našega časopisa smo obsežno poročali o raznih kulturnih pobudah, kijih prirejajo v videmski pokrajini oz. Nadiških dolinah. Ob koncu julija navadno govorimo o novih prijemih in vsebinah omenjenih prireditev, ki so se žal iztekle. Pred nami je sicer še avgust, kulturno poletje pa je posebno bogato predvsem meseca julija, ko smo marsikatero nedeljo v zadregi, če imamo seveda raznolika zanimanja, saj nas kulturni delavci vabijo na najrazličnejše koncerte, prireditve, srečanja in predstave. Tradicionalna srečanja beneškega poletja se zaključijo v drugi polovici meseca julija. Tako so v nedeljo, 18. julija, zaprli šesto izvedbo Postaje Topolove, ki je tudi letos privabila v grmiško gorsko in obmejno vasico marsikaterega nepričakovanega gosta, številno in heterogeno publiko ter nudila prisotnim ob tradicionalnih instalacijah tudi zanimive večere s poezijo, gledališčem, filmom in glasbo. Škoda le, da je zadnji večer ideator manifestacije Moreno Miorelli povedal, da prihodnje leto pobude verjetno ne bo. Postajo pestijo že od vsega začetka številne težave, ki se I z leti niso ublažile; sami organizatorji so izčrpani, saj se morajo ob vseh organizacij-j skih problemih ukvarjati tudi z nerazumevanjem nekaterih I posameznikov, ki imajo oči-I tno precej moči in vpliva. Res škoda, če pomislimo na uspeh in priznanja, ki jih je imela Postaja ne le v naši deželi, temveč daleč naokrog. V večernih urah naslednje nedelje so v Čedadu zadnjič nastopili izvajalci osme izvedbe Mittelfesta. Za pobudo je tudi letos vladalo veliko pričakovan je, na njej so nastopili izvrstni kantavtorji, igralci in 1 glasbeniki, vzbudila je veliko zanimanja publike in medijev, vsakdo se je v od 17. do 25. t.m. lahko čutil v srcu Ev-| rope, saj je Mittelfest gostoval skupine iz številnih držav, ustvarjalce različnih narodnosti v iskanju stičišč in prehodov na jantarjevi poti. Idejna zamisel letošnje izvedbe j je pomenila prvo postajo tri-I letnega vsebinskega projekta odhajanja in vračanja po jantarjevi, solni in svileni poti, t.j. po poteh, ki so v zgodovini pomenile idealno nit združevanja in povezovanja različnih svetov, juga s severom, Sredozemlje z vzhodom, slovansko kulturo z latinsko itd. Tudi letos so organizatorji oz. Roberto Piaggio poskrbeli za ljubitelje lutkovnega sveta številne predstave, ki e tradicionalno potekajo v Nadiških dolinah. Prejšnji ponedeljek seje z nastopom Gorana Bregoviča v Kopru končal tudi 21. Folk-est, ki je s 40 koncerti kraljeval po zgodovinskih trgih obmejnega območja od začetka julija. Na njem so nastopili priznani kantavtorji (edini italijanski koncert Mika Oldfiel-i da) in manj poznani izvajalci, ki so predstavili številni publiki specifiko ljudskih motivov in melodij. Že več kot 20 let prirejajo na Lesah Senjam beneške piesmi. Kulturno društvo Rečan se lahko ponaša s številnimi posrečenimi inicia-tivami, vendar predstavlja o-menjena prireditev verjetno najbolj priljubljeno srečanje beneškega poletja; ne gre se torej čuditi, če se po dveh desetletjih zbirajo v grmiški občini številni pesniki in pevci, ki ob vsakoletnem toplem sprejemu publike predstavljajo svoja dela v tradicionalnih in inovativnih oblikah. Pred številnimi poslušalci so se konec prejšnjega tedna zvrstili mladi in manj mladi ustvarjalci, ki so s svojim nastopom potrdili navezanost beneškega človeka na svoj jezik, ponos na lastno kulturno specifiko ter bogastvo beneških glasbenih motivov. FOLKEST V SPILIMBERCU POEZIJA JAMESA TAYLORJA V okviru letošnjega Folke-sta je v soboto, 24. t.m., nastopil v Spilimbergu ameriški kantavtorJames Taylor. Približno dva tisoč ljudi seje zbralo, da bi prisluhnilo znanemu umetniku, ki je začel svojo glasbeno pot že v letih '60, ko je posnel prvo ploščo. Naj omenimo, dajeTaylorvsvoji karieri osvojil nešteto prestižnih nagrad. Pot in uspehi so ga spremljali vse do današnjih dni; sedaj lahko trdimo, daje eden najboljših ustvar- jalcev na področju te glasbene zvrsti. Na sobotnem koncertu je Taylor s svojo skupino izvajal svoje najbolj znane uspešnice in nekaj skladb iz zadnje CD plošle. Po uradnem programu je nagradil poslušalce še s štirimi pesmimi. Navdušenje poslušalcev, magična poletna noč in nežnost glasbe so pripomogli k uspehu koncerta, ki je ponesel poslušalce v zasanjan svet Taylorjeve glasbe in poezije. — MA O UUBEZNI, ISKRENOSTI IN PEVSKIH ZBORIH Mogoče se bo kdo vprašal, kakšna zveza je med pojmi, ki jih navajam v naslovu. Naj pojasnim. Gibalo vsega dobrega na tem svetu je ljubezen! Kot pra- vi sv. Avguštin: Ama et fac quod vis!, se pravi: Ljubi in delaj, kar hočeš! Pri tem je mislil to: kdor resnično ljubi, ne more narediti nič slabega, ker se njegove misli in dejanja rojevajo iz dobrega! Kaj pa iskrenost? Iskrenost je lepa lastnost; nekateri menijo, da je "sestra" resnici. V ljubezni pa je njen bistveni in sestavni del. Brez iskrenosti do samega sebe in do ljubljene o-sebe po definiciji ni prave ljubezni, ker lažemo sebi in drugim o tem, kar smo in kar čutimo. Brez iskrenosti in zaupanja torej ni prave ljubezni, pravega prijateljstva in niti lepih ter trajnih odnosov med ljudmi. Kaj pa pevski zbori? Pevske zbore-sestavljajo ljudje, ki naj bi jih prvenstveno povezovala ljubezen do petja. To naj bi bil skupni imenovalec članov zbora. Vsak pevec pa je osebek zase, vsak ima svoj značaj, svoje znanje in sposobnosti, želje in čustva, vsakdo je k zboru pristopil iz svojega razloga, a vendar smo prepričani, da mora biti ljubezen do petja o-ni najmanjši skupni imenovalec, ki opravičuje prisotnost vsakega pevca. Podobno velja tudi za pevovodjo. Vsak ima svoj značaj, svoje znanje in sposobnosti, svoje ambicije in cilje ter svojo mero in mejo potrpežljivosti. Vsi skupaj - pevci in njihov pevovodja - so pevski zbor. Zbor je torej občutljivo telo, je živ organizem, ki živi svoje življenje, svoje lepe in manj lepe trenutke, ki ima, kot vsako živo bitje, obdobja visokega poleta in navdušenja in trenutke bolezni in potrtosti. Takrat se pokaže, kaj je v vsakem človeku, kako zna premagovati stiske in se upirati malodušju, kako zna potrpeti in vztrajati, v prepričanju, da se da vse popraviti. Edino smrt je glede tuzemskega bivanja dokončna. V težkih časih je tudi pri pevskih zborih in pri njihovih dirigentih važna iskrenost. Pevci in pevovodje si morajo iskreno odgovoriti, kje so razlogi za težave in t.i. krize. Ko si iskreno priznamo vzroke in razloge, bomo lahko poiskali tudi izhod, če je v nas vsaj nekaj ljubezni do petja in tudi do skupine, do zbora, ki nas povezuje in v katerem s svojimi glasovi skušamo ustvariti čim bolj ubrano celoto. Če te ljubezni ni, pomeni, da nas nista v zbor povezala petje in veselje do skupnega muziciranja, ampak drugi razlogi. Vendar normalno je, da zbori navadno nastajajo iz ljubezni do petja, a včasih tudi zaradi dokazovanja ljubezni do kake osebe. Neka fantovska skupina je npr. pred kakimi 20 leti MARKO TAVČAR nastala prav zato, da sta dva izmed članov s petjem preverjala, ali ju izvoljenki marata ali ne. Pripetila se je celo komična scena, ko smo pogrešili okno in podoknico zapeli noni. Skupina pa se je razdrla, ko sta izvoljenki terjali zase vse več časa. S tega vidika lahko torej ljubezen zborom tudhškodi. V vsakem pevskem zboru pa je dobrodošlo tudi prijateljstvo. Prav prijateljstvo nam po-S maga, da marsikaj naredimo z navdušenjem in nam ni v ; breme. Nujno se nam zdi, da zbor druži tudi čut pripadnosti skupini, kar je povezano s solidarnostjo med člani. Rekli smo, da so zbori živa bitja. Vse, kar je živo, pa je podvrženo smrti, žal tudi zbo-; ri. Znano je, da zbori umirajo zaradi najrazličnejših vzrokov; najbolj boleče pa je, ko umrejo kar tako z danes na jutri, kot da bi se "uho napolnilo s po-j slušanjem", kajti Vse reči so j utrudljive", kot je že zdavnaj napisal modri Pridigar, Davidov sin, kralj v Jeruzalemu, ko j se je spraševal, "kaj koristi človeku ves njegov trud'. Pred kratkim se je v Vidmu zaključilo letošnje mednarodno zborovsko tekmovanje Se-; ghizzi in med vsemi zbori, ki i so nastopili na tekmovanju, je ' bil samo en slovenski zbor, in i sicer pevska skupina Fran Venturini od Domja, ki jo vodi Su- zana Žerjal. Ob letošnjem Se-ghizziju pa smo žalostni, ker je natečaj zapustil Gorico in ker je na njem sodeloval le en slovenski zbor. V našem prostoru je več takih zborov, ki si postavljajo za cilj svojega delovanja tudi udeležbo na tekmovanjih, a Seghizzi jim očitno predstavlja oviro. Le težko se kdo odloči, da se pomeri v tej mednarodni zborovski areni. Zborovodje m vodstva zborov verjetno mislijo, da so sposobnosti njihovih zborov prešibke, da bi v tem času sodelovali na tako zahtevnih tekmovanjih, kot je Seghizzi. Še navaden zaključni nastop je od druge polovice maja dalje zelo težko organizirati. Zborovodje se torej lahko znajdejo v stanju, da je med člani zborov le malo tiste ljubezni, ki je vztrajna in "potrpi'ji-va", da parafraziramo velikega Pavla. Hočem reči, da se verjetno zavedajo, da je ljubezen do petja bolj na koncu razlogov, zaradi katerih se ljudje zbirajo v zboru. Mogoče pa se zborovodje v trenutku iskrenega pogleda vase zavejo, da je stanje slabo, in se začnejo spraševati o svojih delih in o trudu, ki so ga imeli pri njegovem izvrševanju; mislijo na lepe dlje, ki so si jih postavili, a jih pevci niso razumeli. Takrat se kaj rado zgodi, da se zbor spremeni v "muho enodnevnico”. Nekoč so potrpljenje, vztrajnost in zvestoba v malem veljale za vrednote. Danes ni tako. Škoda, ker se nam še vedno zdi točna trditev, da je boljši "živpes ko mrtev lev," da še enkrat navedemo Pridigarja. Kaj nam pomaga imeti zbor, ki zmaga na natečaju, a pevci ne znajo drugih pesmi kot tiste, ki so jih peli na tekmovanju, ki ne znajo v trenutku veselja zapeti iz srca niti najbolj preproste ljudske pesmice, ki jim ni pri srcu, da bi šli na pogreb sorodnika svojega sopevca in mu zapeli v slovo? Ko bi nekateri uspehi temeljili na trdnih temeljih, na resnem in široko zasnovanem delu, na doslednem utrjevanju vokalnega in vsebinskega znanja, bi se jih veselili; tako pa lahko le obžalujemo, da se tudi v zbo-rovstvu stopa po poteh, ki so jih utrli športniki. Vse je upravičeno za enkratni uspeh. Ni rešitev v najemanju Ronaldov, da bo tekma lepša! Zborovstvo v našem zamejstvu stoji žal na trhlih temeljih, a še je čas, da bi lahko začeli oblikovati neko trdnejšo obliko udejstvovanja na tem področju, če nam gre za stvar. Pri tem je jasno, da se sam po sebi oblikuje tudi izrazit vrh, ki lepo stoji in je vsem v ponos, če so temelji trdni. Noben vrh, pa naj bo zborovski, kulturni ali politični, ne sme pozabiti, da je lahko ponosno stasit, samo ker ima široko osnovo, ki ga podpira in mu pomaga, da u-činkovito nastopa v javnosti. V trenutku ko bo ta ali drugačen vrh začel gledati z viška na spodnje nosilne kamne, je obsojen na propad. Potrebna je skrb za osebno rast in duhovno po-\ globitev vsakega pevca, da bo vedel, zakaj poje in kako naj poje. Potrebna pa je še dodatna skrb za zborovodje, da se bodo lahko izobraževali in kot osebe duhovno napredovali. Ah, kaj to pišem, saj ni nič novega pod soncem in tudi to je "nečimrnost čez nečimrnost in obtežitev duha"! SREČANJE TREH DEŽEL KRISTJANI GRADIMO NOVO EVROPO Letošnje, že 18. srečanje treh dežel, ki ga izmenjaje pripravljajo ljubljanska in videmska nadškofija ter celovška škofija, bo v soboto, 21. avgusta, z začetkom ob 11. uri v svetišču Marije misijonarke v Taržizmu (Tricesimo) v Furlaniji, na poti, ki gre od Vidma proti Kanalski dolini. Organizacijo srečanja so letos prevzeli Italijani. Organizatorji so kraj srečanja izbra- li zato, da bi skupaj z verniki iz sosednjih škofij praznovali 50-letnico tamkajšnjega Marijinega svetišča in z njim povezanega furlanskega duhovnega središča. Geslo letošnjega srečanja vernikov iz treh dežel se glasi: Kristjani gradimo novo Evropo. Zbiranje udeležencev tradicionalnega srečanja pred svetiščem bo do 10.30, nakar bo ob 11. uri sv. maša, pri kateri bodo somaševali škofje in duhovniki v štirih jezikih; po maši bo družabno srečanje. Romanja treh dežel se bodo u-deležili tudi slovenski škofje. Toplo vabljeni! PONOVNO ODPRTJE MEJNEGA PREHODA GOLO BRDO Mejni prehod Golo Brdo je zaprt že od 15. maja leta 1995, ko je na krajevno cesto na italijanski strani zdrsel zemeljski plaz in jo zaprl. To oviro so odstranjevali kar štiri leta, kar je povzročalo proteste prebivalcev vasi Golo Brdo in drugih zašel kov ob reki Idriji, ki za opravke v osrednjih Brdih oz. v občinskih uradih na Dobrovem niso mogli uporabljati bližnjice po italijanskem ozemlju. Preprečeni pa so jim bili tudi neposredni stiki s sorodniki, znanci in prijatelji v sosednji vasi Mimik in v občini Dolenje v Italiji. Zupan občine Brda Franc Mužič je za ponovno odprtje prehoda Golo Brdo posredoval pri slovenski vladi, pri mešani komisiji za izvajanje Videmskega sporazuma o maloobmejnem potniškem prometu med Slovenijo in Italijo in tudi pri predsedniku republike Slovenije Milanu Kučanu. Prav tako številna in na raznih ravneh so bila posredovanja tudi na italijanski strani. Z zadevo so seznanili tudi bivšega predsednika italijanske republikeOscarja Luigija Scalfara. Vsem je redno odgovarjal župan Dolenj Giovan-ni Crosato, češ da cesta na italijanski strani mejnega prehoda še ni obnovljena in da bi bil promet po njej nevaren. Na nedavnem sestanku na Dobrovem pa so se slovenski in italijanski predstavniki vendarle dogovorili, da bodo mejni prehod Golo Brdo ponovno odprli za promet v soboto, 31. julija. M. BENEŠKA SLOVENIJA PRIREDITEV KANALSKA DOLINA RUBRIKE NA KONFERENCI GOVOR TUDI O VLOGI SLOVENIJE KONFERENCA O OBNOVI IN STABILIZACIJI BALKANA S LOVE N I JA MARJAN DROBEZ Vlada in vodstva nekaterih političnih strank so pobude, ki so prihajale zlasti od EU, ZDA, Nemčije in drugih razvitih zahodnih držav, o ustanovitvi mednarodne organizacije, ki bi usmerjala obnovo območij, prizadetih zaradi vojn (denimo v Bosni in Hercegovini, na Kosovu in drugod) ter za vzpostavitev oziroma utrditev demokracije v državah Balkana, v začetku spremljali s pridržki in nezaupanjem. Slovenska politika je namreč ves čas po osamosvojitvi države vztrajala pri stališču, da noče imeti nič skupnega s Srbijo oz. Zvezno republiko Jugoslavijo, pa tudi z drugimi območji na Balkanu, češ da bi to Slovenijo lahko oslabilo in ji škodovalo, "saj ne spadamo na Balkan, ampak smo del Evrope." Toda po zagotovilih, da naše države ne bodo uvrstili med območja, ki so potrebna pomoči oz. nekakšnega varuš-tva bogatih in demokratičnih držav, ampak, da EL) od Slovenije pričakuje dejaven prispevek v prizadevanjih za ureditev razmer na Balkanu, se ie vlada odločila za sode- V Sarajevu se bo 30. julija začelo vrhunsko zasedanje t.i. Pakta o stabilnosti jugovzhodne Evrope, pri čemer bo Balkan deležen največje pozornosti. To bo pomembno srečanje predstavnikov okoli 65 držav, Organizacije združenih narodov in raznih drugih organizacij, ki sodelujejo v mednarodnih odnosih. Prisotna bo tudi Slovenija; njeno delegacijo bo vodil zunanji minister Boris Frlec. *rfr!' i ■ l lovanje v Paktu o stabilnosti jugovzhodne Evrope. Sodelovanje na zgolj politični oz. simbolni ravni bi seveda ne imelo posebnega pomena. Obstaja več gospodarskih in V KLINIČNEM CENTRU PREDSEDNIK DRNOVŠEK PRESTAL OPERACIJO Slovenska javnost je bi la v petek, 23. julija, presenečena ob novici, da je bil predsednik vlade Janez Drnovšek dopoldne prejšnjega dnev ljubljanskem Kliničnem centru operiran. Zaradi novotvorbe so mu odstranili desno ledvico. Operacijo je vodil dr. Gregor Homan v sodelovanju z ekipo sodelavcev iz kliničnega oddel ka za urologijo na kirurški kliniki. Predsednik je poseg dobro prestal. Predstavnik zdravniškega konzilija dr. Bojan Tršinar je po operaciji sporočil, da se bolnik glede na razmere dobro počuti. Izrezali so mu tumor, tkivo pa poslali na histološke preiskave. V naslednjih dneh se je zdravstveno stanje predsednika vlade postopno izboljševalo, o čemer zdravniški konzilij redno obvešča javnost, s čimer ravna skladno s prakso v drugih demokratičnih državah, kjer javnost natančno obveščajo o zdravstvenih težavah oseb z vrha politike in vlade. Predsednika v času bolezni nadomešča podpredse-nik vlade Marjan Podobnik. Najprej sta Janeza Drnovška v osmem nadstropju Kliničnega centra obiskala predsednik republike Slovenije Milan Kučan in podpredsednik vlade Marjan Podobnik. — M. V SLOVENIJI TUDI LETOS USPEŠNI PRI MATURI Na gimnazijah v Sloveniji je skladno s šolsko reformo letos petič potekala matura. Na 133 srednjih šolah (gimnazijah) v državi je od skupaj 8.986 kandidatov opravilo zrelostni izpit 7.410 dijakov (86,02%). Kar 25 gimnazijcev (17 deklet in 8 fantov), največ doslej, je doseglo vseh 34 točk. Neuspešni so bili 1.204 dijaki, ki bodo maturo lahko ponavljali v jesenskem roku. Ob razglasitvi izidov je državni sekretar Alojz Pluško poudaril, daje matura eden najuspešnejših šolskih projektov, ki uživajo ugled v javnosti. Dr. Sergij Gabršček, direktor državnega izpitnega centra, pa je povedal, da se je maturitetnim predmetom - bilo jih je 35 - letos prvič pridružila grščina. Med najpomembnejšimi predmeti - ti so bili slovenski jezik, matematika in angleščina - je skupna povprečna ocena med gimnazijci najvišja pri angleškem jeziku (3,22), sledita slovenščina (3,17) in matematika (3,03). V srednjih šolah je letos prvič bodisi z maturo ali pa z zaključnim izpitom - tega je opravilo 7.452 četrtošolcev -končalo srednje šolanje več kot 15 tisoč dijakov, torej bo vpis na obe univerzi in na druge visoke šole v prihodnjem šolskem letu rekorden. ■M. drugih možnosti, ki sojih slovenski predstavniki obravnavali tudi med pogovori z Bo-dom Hombachom, usklaje-! valcem Pakta stabilnosti za J jugovzhodno Evropo, ko je ta 1 v okviru priprav na vrhunsko zasedanje v Sarajevu obiskal j Slovenijo. Slovenija predvsem pričakuje, da bo aktivno sodelova-! nje v Paktu stabilnosti povečalo njene možnosti za spre-! jem v Evropsko zvezo, kar je, polegvčlanitvevzvezoNATO, osrednji strateški cilj slovenske politike. Država ima na voljo tudi finančna sredstva, s katerimi bi lahko sodelova- I la pri obnovi Bosne in Herce-! govine, Kosova, potem ko bi politične razmere to dopuščale, tudi Srbije oz. Zvezne republike Jugoslavije. Zanimivi pa so tudi razne praktične možnosti in projekti, ki bi jih v okviru Pakta lahko ures-j ničila Slovenija. Usklajevalec Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo je na primer predlagal, naj bi v Ljubljani ustanovili zasebno univerzo za izobraževanje kadrov z Balkana, in sicer na področju politi-čnih znanosti (ved), demokratizacije in sodobnega odprtega in tržno usmerjenega gospodarstva. Vladaje Paktu ponudila v oceno in morebitno potrditev nekaj slovenskih projektov, ki izhajajo iz slovenskih izkušenj in spoznanj. Pojasnili in utemeljili bi jih v sklopu treh t.i. okroglih miz; pri temi o politični stabilizaciji jugovzhodne Evrope oz. Balkana bi Slovenija sodelovala s pol-projektom o zaščiti narodnih manjšin (italijanske in madžarske); glede gospodarskega razvoja v manj razvitih območjih bi Slovenija ponudila ! v izvajanje izkušnje, ki jih je pridobila pri pospeševanju t.i. i malega gospodarstva; zaradi i izkušenj, ki jih je pridobila v Bosni in Hercegovini, pa bi lahko sodelovala ali imela celo vodilno vlogo v skladu za razminiranje in pomoč žrtvam protipehotnih min na Kosovu in drugod. O tem, kakšno vlogo in delež bosta ponujena Sloveniji, bo nemara več znanega po zaključku vrhunskega zasedanja Pakta o obnovi in stabilizaciji jugovzhodne Evrope oz. Balkana. SLOVENSKI ČASTNIKI NA KOSOVU Generalni sekretar zveze NATO Javier Solana je vodjo slovenske misije pri tej organizaciji Matjaža Šinkovca pisno obvestil, daje Severnoatlantski svet Slovenijo povabil, da s svojimi vojaki sodeluje v sestavi enot t.i. KFOR-ja na Kosovu. Kot znano, bi te enote štele nad 50 tisoč vojakov in častnikov iz raznih držav, največ iz držav članic NATA. Solana je v neki izjavi poudaril, da zavezniki pozdravljajo slovensko sodelovanje v silah KFOR in se veselijo tega deleža v mednarodnih prizadevanjih za zagotavljanje trajnega miru. Slovenija je za sodelovanje v silah KFOR na Kosovu za zdaj ponudila šest častnikov za zvezo. V TOLMINU GLASBENI FESTIVAL MAGDALENCA IN SLIKARSKI EX-TEMPORE V lanskem letu je v Tolminu prvič uspešno potekal čez poletje glasbeni festival Ma-gdalenca, katerega glavni pobudnik je bilo Turistično društvo Tolmin. Prav tako so tudi letos organizatorji s pomočjo številnih sponzorjev pripravili ta poletni festival. Dne 10. julija je v hotelu Krn nastopil Big Banda iz Nove Gorice. Istega dne so odprli tudi razstavo 1. slikarskega ex-tempora Tolmin '99 na temo naravne in kulturne lepote Tolminske; organizatorja sta krajevno Kulturno društvo slikarjev a-materjev in Turistično društvo Tolmin. Prvo nagrado je prejel za upodobitev Tolmina Sla-voljub Stankovič, drugo Ada Klinkon in tretjo Danica Kravanja iz Kobarida, slednji dve za upodobitvi reke Soče. Ex-tempora se je udeležilo kar petnajst slikarjev. Dela so razstavljena v hotelu Krn Tolmin. Za festival Magdalencaje 17. julija pri bivšem kazinoju nastopila skupina Amala s cigansko glasbo, dalje je bil 24. julija pred Paradiso barom nastop Flamenco sketches; 30. julija bo nastopil ansambel Istrianske muzikante. Konec bo 8. avgusta, ko bo Ar-mando Corsi zaigral lati no glasbo v hotelu Krn. AK POKLON DR. OTMARJU ČRNILOGARJU V VIPAVSKEM GLASli VELIKO DOMAČE KRONIKE IN DOGODKOV Tudi v novi že 49. številki Vipavskega glasa, glasila krajevne skupnosti v Vipavi, je objavljenih veliko izvirnih in aktualnih prispevkov, ki o-pisujejo razne vidike in značilnosti življenja in utripa tega naselja v preteklosti kot tudi sedanje razmere in težnje v Vipavi. Na naslovni strani časnika je objavljena fotografija grba vitezaAntona Lavrina, diplomata in raziskovalca obdobja faraonov v Egiptu. Grb si je sam omislil. Pod grbom je zapis "Non nisi moriens mu-tor" oz. po slovensko "Samo mrtev se spremenim", kar naj bi bilo vodilo njegovega življenja. V rubriki Iz naše preteklosti je objavljen zapis Franca Cerovška o vipavskem letališču in letalih. Prvo letališče seje razprostiralo v glavnem na levi strani sedanje ceste Vipava-Manče, Avstrijci pa so ga v vojaške namene uporabljali od leta 1915 do konca prve svetovne vojne. O prvi svetovni vojni in življenju v zaledju je zapisala zanimiv in bogato dokumentiran zapis Dorica Makuc. Fani Ferjančič iz Goč je napisala spomine na izgnanstvo v Italiji med drugo svetovno vojno. Sledi zapis o tem, kako je Avstro-Ogrska urejala hudournike na Vipavksem, o čemer je arhivske dokumente zbrala Ana Florjančič. Magda Rodman je napisala življenjepis in ocenila dejavnost Janeza Možeta, trgovca in fotografa amaterja v Vipavi. Sledijo drugi sestavki, denimo o Vipavi in Vipavcih v ogledalu Bleivveisovih Nov/c, žganjekuhi in financarjih v obdobju italijanske zasedbe, pa o nemški pesmi iz prve svetovne vojne za Marijo v Logu. V rubriki Predstavljamo vam je Zorica Matovič opisala človeški lik in umetniško delo pisatelja in publicista Radivoja Reharja, premalo znane osebnosti vipavske in tudi primorske preteklosti. V poročilu o delu občinskega sveta je opisana tudi pobuda, da bi v dvorcu Lan-thieri v Vipavi ustanovili t.i. večkulturni center. Zgodovinar dr. Franc Kralj, župnik na Slapu, je objavil aktualen zapis o nedavno umrlem župniku, prevajalcu in zelo dejavnem izobražencu na raznih področjih, Otmarju Črni-logarju. Zapisal je tudi naslednje: "Pri vsej raznolikosti njegovega udejstvovanja vendarle ne kaže prezreti njegove temeljne poklicanosti, duhovništva. Bil je zvest duhovnik in rad je bil duhovnik. Skoraj 32 let je posvečal svoje duhovniške moči Po-dražanom, doživljal je srečo in lepoto duhovniškega bivanja, ko duhovnik podpira ljudi, ljudje podpirajo njega. Bogastvo duhovniškega poslanstva je hotel deliti tudi z drugimi. Bil je človek velikih zamahov, pronicljiv mislec in ognjevit razpravljalec, odprt in gostoljuben, ljubitelj družabnega življenja, vesele narave, zaupljiv, zato včasih nerazumljen in v človeški slabotnosti ranljiv. Ohranil pa je vedno neomajno zaupanje v Tistega, ki premore vse, znal je prisluhniti nebeškemu Psihiatru, svojemu Odrešeniku. Gospod Otmar se je povzpel na goro Sion v nebeškem Jeruzalemu." Zadnja številka Vipavskega glasa je izšla v nakladi 650 izvodov. ■M. PODATKI MERIDIANE OGNJIŠČE NA 1. MESTU BRANOSTI MESEČNIKOV Iz podatkov o branosti, gledanosti in poslušanosti javnih občil v Sloveniji v prvem polletju letos, ki jih je objavil Inštitut za raziskovanje medijev Mediana, je očitnih več novosti. Kot je povedala direktorica Mediane Janja Božič-Ma-rolt, ljudje medije manj spremljajo, kot pa sojih v prejšnjih letih. Se zmeraj preživljajo največ časa ob poslušanju radia (196 minut na dan). V anketi je sodelovalo 4.055 prebivalcev Slovenije, anketarji pa so raziskovali 107 tiskanih medijev, 52 radijskih in 31 televizijskih programov. Med dnevniki po branosti še vedno vod\]oSlovenske novice, ki jih prebira 17,9% vprašanih. Sledi Delo s 14,4% branostjo, medtem ko so se mariborski Večer, ljubljanski Dnevnik in športni dnevnikFfapa uvrstili po vrsti na tretje, četrto in peto mesto. Po podatkih iz omenjene ankete slovenski katoliški tednik Družina bere 8,9% vprašanih. Med eno oz. dvomesečniki je po branosti prvo mesto zasedla revija Ognjišče iz Kopra: prebirajo 16,9% vprašanih. Ta revija izhaja v nakladi 85 tisoč izvodov. Kar zadeva poslušanost radijskih programov, je na prvem mestu drugi program Radia Slovenija (Val 202) z 18% poslušanostjo. Tik za njim pa je s 17% poslušanostjo prvi program Radia Slovenija. Precejšnje presenečenje pomeni visoka uvrstitev komercialne televizije POP TV, ki jo spremlja kar 52% anketiranih. Prvi kanal nacionalneTV je tako na drugem mestu s 46,8% gledanostjo. Ob tem je pomembno upoštevati, da je POP TV po številu gledalcev pred nacionalno, to je državno, televizijo, čeprav slednja s signalom pokriva skoraj 100% prebivalstva Slovenije, POP TV pa samo 80%. M. 13 ČETRTEK 29. JULIJA 1999 14 ČETRTEK 29. JULIJA 1999 NOVI GLAS / ŠT. 30 1 999 GOSPODARSTVO ZANIMIVA IZKUŠNJA OSMIH OTROK V LOGARSKI DOLINI SLOVENIJA ITALIJANSKO PRAVO V GORIŠKIH BRDIH IN NA VIPAVSKEM OBILEN PRIDELEK BRESKEV OTROCI NA KMETIJI V Goriških Brdih in v Vipavski dolini sadju letos dobro kaže, saj so po češnjah dobro obrodile tudi breskve. Na obeh območjih bodo pridelali okrog 3 tisoč ton tega sadja, pri čemer so upoštevane tudi breskve iz večjih nasadov, ki jih imajo trgovsko in pridelovalno podjetje Agro-Gorica in zasebniki v Dornberku in drugod v Spodnji Vipavski dolini. Prodaja pridelka je zagotovljena. Nekateri pridelovalci imajo o nakupu sklenjene dogovore s trgovci v Ljubljani, Slovenski Istri in v drugih večjih oziroma turističnih krajih. Večino pridelka pa bo vendarle odkupila Živilska industrija Fructal vAjdovščini, ki breskve potrebuje za predelavo v sadne sokove in druge izdelke. Potrebujejih kakih 3.500 ton letno, toliko pa jih v Sloveniji ne more dobiti, zato breskve tudi uvažajo, največ iz Italije. Pridelovalci so z odkupnimi cenami zadovoljni, saj jih Živilska industrija Fructal plačuje po 52 tolarjev kilogram, kar je več od cen breskev za industrijsko predelavo, ki veljajo v Italiji. Sicer bi družba Fructal rada pospešila oz. povečala pridelavo tega sadja v Vipavski dolini. Za vsak hektar novih nasadov prispeva po 200 tisoč tolarjev nepovratnih sredstev. ----------M. POTREBNA POSODOBITEV ZEMLJIŠKE KNJIGE Evropska zveza zahteva, da Slovenija čimprej zagoto- vi evidenco o nepremičninah v državi, za kar je treba posodobiti zlasti zemljiški kataster in zemljiško knjigo. Slovenska vlada ocenjuje, da je v državi najmanj 650 tisoč stanovanj, ki še niso vpisana v zemljiško knjigo, nekatera pa nimajo niti odmerjenih zemljišč. Dva predloga zakonov, ki ju je vlada poslala v parlamentarno obravnavo po hitrem postopku, dokazujeta, da bodo v Sloveniji poskušali dokončno odpraviti nered pri evidentiranju nepremičnin. Eden zadeva posodobitev evidentiranja nepremičnin, drugi pa je zakon o začasnih pogojih za vpis v zemljiško knjigo. Slovenija bo izvajanje obeh zakonov financirala delno iz državnega proračuna, delno pa s kreditom v višini treh milijard tolarjev, ki ga bo najela pri Mednarodni banki za obnovo in razvoj. Za: ureditev in posodobitev evidentiranja nepremičnin v državi, je program Phare EU odobril dodatnih 3,5 milijona evrov. ------M. Pred nekaj meseci smo poročali o ustanovitvi Združenja slovenskih kmečkih in podeželskih žena na Tržaškem in že tedaj smo zvedeli, da so članice vzpostavile tesne stike z Zvezo kmetic Slovenije. Med raznimi zamislimi o možnostih sodelovanja so ženske, članice združenja, sprejele sklep, da bodo izpeljale enotedensko poletno letovanje skupine svojih otrok v Sloveniji in da bi si nato domislile obliko, da bi pri nas gostile podobno skupino otrok iz matice. Tej zamisli so dale naziv Otroci na kmetiji in u-resničilaseje v dneh od 2. do 9. julija, ko je skupina osmih otrok iz Trsta, Šempolaja in Nabrežine preživela zanimive počitnice nagorski turistični kmetiji Covnik v Logarski dolini. Za otroke iz zamejstva in enako številno skupino njihovih sovrstnikov iz raznih krajev Slovenije je bila to res enkratna izkušnja, saj so spoznavali, kako se živi in dela na taki visokogorski kmetiji, ki stoji nad 1200 m nadmorske višine. Obenem, in to je bilo za otroke iz naših krajev še posebej dragoceno, je bila to tudi enkratna priložnost jezikovne obogatitve. Predstavljamo si lahko, kako koristno je enotedensko neposredno soočenje in sporazumevanje v povsem slovenskem okolju, kar je za našo mladež že skorajda redkost. Za to lepo doživetje in obogatitev se udeleženci tega letovanja morajo še zlasti zahvaliti Mateji Suhodolnik, sicer doma s kmetije Covnik, a tudi vodstvu Zveze kmetic Slovenije in še Marjani Logar ter Marku Slapniku, ki so organizirali in nato usklajevali ZA RAZVOJ KMETIJSTVA Gorica postaja iz leta v leto vse bolj pomembno raziskovalno središče za razvoj in kakovostno rast vinogradništva v deželi Furlaniji-Julijski krajini. Že ob ustanovitvi centraCETA, ki se ukvarja z raziskovalno dejavnostjo na tem področju, je bila izražena želja, da bi ta ustanova vzdrževala zveze tudi s Slovenijo, Hrvaško, Madžarsko, Avstrijo in celo Češko, in to še zlasti v luči približevanja teh držav Evropski zvezi. Tovrstno mednarodno sodelovanje pa EZ tudi politično in finančno podpira. Stiki in izvajanja določenih raziskovalnih načrtov s Slovenijo so že v teku. Zdaj pa se ustvarja možnost sodelovanja s Hrvaško. V luči mednarodnih izmenjav je bila namreč dodeljena enoletna mednarodna štipendija Mednarodnega centra za teoretsko fiziko iz Miramara, ki jo je osvojil dr. David Gluhič s Kmetijskega instituta iz Poreča. Ob predstavitvi novih oblik sodelovanja so sodelovali predsednik Deželne ustanove za razvoj kmetijstva ERSA Augu-sto Pinat, predsednik centra CETA prof. Francesco Maran-gon in ravnatelj Kmetijskega instituta iz Poreča Persurič. Predsednik ERSE Pinat in predsednik CETE Marangon sta ugotavljala, da je vsekakor zelo pozitivno ustvarjanje možnih tovrstnih oblik sodelovanja, ker se na ta način tudi zmanjšujejo razlike v normativi med državami. To pomeni, da bodo te države, ko bodo postale polnopravne članice EZ že imele urejeno zakonodajo, kar jim bo olajšalo sam postopek ob vstopu in nato delovanje. Ravnatelj pore-škega inštituta Persurič pa je u-gotavljal, da ima ta istrski kmetijski inštitut 120-letno tradicijo in da so v preteklosti že obstajali tesni stiki na ravni strokovnega sodelovanja z goriškimi kmetijskimi institucijami. ZDRUZITEV DVEH KAVNIH ZNAMK Pred nekaj dnevi je prišlo do združitve dveh znamenitih deželnih kavnih znamk, ki sta pustili neizbrisen pečat na področju trgovine s kavo tako v krajevnem kot v širšem merilu. Gre za znano tržaško podjetje Cremcaffe in za podjetje Udinese Caffe iz Vidma, ki sta združili sile z namenom, da se čimbolj o-krepita v pričakovanju na izzive tržišča tretjega tisočletja, ki je v znamenju vedno večje globalizacije in vedno bolj bojevite konkurence. Obe podjetji sta nastali v petdesetih letih in sta se razvili v deželnem okviru zlasti v sektorju prodaje po barih. Zlasti podjetje Cremcaffe se je z leti zelo razvilo in razširilo ter uspešno prodrlo tudi na slovensko, hrvaško, izraelsko in celo severnoameriško tržišče. Podjetje Udinese Caffe pa je ostalo zvesta izročilu obrtniške proizvodnje ter se je osredotočilo predvsem na kakovost proizvoda in na kapilarno prisotnost zlasti na furlanskem ozemlju. Temu podjetju pa - kljub velikim prizadevanjem - ni uspelo se razviti in doseči tiste stopnje, ki jo zahteva današnje tržišče. Združitev podjetij Cremcaffe in Udinese Caffe, piše v tiskovnem sporočilu, ki smo ga prejeli na uredništvu, pomeni za slednjega možnost, da se svojim strankam predstavi z nudenjem vseh uslug, ki jih danes potrebujejo in ki jih zahteva današnji trg. Ohranili bodo tudi tradicionalne kavne mešanice; to pa bo mogoče, ker bosta Trst in Videm delovala v sinergiji. razne dejavnosti mladih gostov. Za same organizatorje pa je bila to dragocena izkušnja in informacija o učinkovitosti prirejanja takih počitnic, saj se je pokazalo, da je to zanimiva možnost za razširjenje ponudbe na turističnih kmetijah. Združenje slovenskih kmečkih in podeželskih žena s Tržaškega bo sredi avgusta sprejelo v naših krajih skupino otrok in njihovih staršev ter spremljevalcev iz matične domovine, da bi se otroci, ki so skupaj preživeli nepozaben teden, še enkrat srečali in da bi se utrdile tudi vezi med njihovimi starši ter vsemi, ki so pomagali pri uresničitvi te zanimive in koristne pobude. MT ZGODOVINSKA RAZSODBA KASACIJSKEGA SODIŠČA DAMJAN HLEDE Združene sekcije kasacij-skega sodišča so v prejšnjih dneh z razsodbo št. 500/99 dejansko spremenile odnos med državljani in javno upravo. Spremenile so dosedanjo usmeritev sodne prakse, ki je zatrjevala nepovračljivost škode, ki jo je državljan utrpel, ko je javna uprava prekršila nek njegov legitimni interes. Najprej je seveda treba pojasniti, kaj pomeni legitimni interes in kaj ga razlikuje od subjektivne pravice. Slednjo lahko definiramo kot prednostno pozicijo, ki je priznana neki osebi z ozirom na neko stvar. To pozicijo pravni red jamči in ščiti na popoln in neposreden način. Legitimni interes nasprotno predstavlja zahtevo po zakonitosti upravnega akta, zahteva pa je priznana osebi, ki je glede na diskrecijsko pravico javne uprave v drugačni poziciji kot drugi subjekti. Legitimni interes je na primer kršen, ko je neko podjetje nepravično izključeno iz nekega javnega razpisa, ali takrat, ko zaradi pomote ni bilo dano gradbeno dovoljenje, ali, kot v primeru, ki je dal povod za razsodbo, o kateri teče beseda, nevključitev zemljišča, ki je bilo predmet lotizacijske konvencije, v zazidljivo območje novega urbanističnega načrta. Doslej je bila sodna praksa monolitno usmerjena v prepričanje, da je nepravična škoda, ki jo predvideva člen 2043 civilnega zakonika, v u-pravnem pravu samo tista, ki jo povzroči javna uprava, ko prekrši neko subjektivno pravico, ne pa ko prekrši legitimni interes. Edino varstvo, ki gaje pravni red doslej nudil državljanu, ki je utrpel kršitev svojega legitimnega interesa, je bila možnost priziva k upravnemu sodniku za razveljavitev krivičnega akta javne uprave. Če je zaradi tega državljan utrpel tudi škodo (v dveh priznanih oblikah dejanske škode ali izgubljenega dobička), mu sodnik ni priznal povračila. Odslej ne bo več tako. Tudi kršitev legitimnega interesa bo lahko povzročila tisto "krivično škodo", ki po členu 2043 civilnega zakonika prisili avtorja kršitve k povračilu. O nepravični škodi bomo odslej lahko govorili v vsakem primeru, kadar je škoda povzročena non iure (torej brez pravnega opravičila ali utemeljitve) in prekrši katerikoli tuj interes, ki je vreden zaščite s strani pravnega reda. Odnos državljan-javna uprava je torej postavljen na drugačne temelje, pogosta nadutost javnih upraviteljev bo odslej imela razlog manj, da se bo lahko uveljavljala. Problem pa je v tem, da bodo zaradi te razsodbe sodišča doživela pravi naval prizivov, ki bodo še bolj obremenili že itak blokirano stanje italijanskega civilnega sodstva. PREPREČEVANJE POJAVA, RAZREŠEVANJE IN ZDRAVLJENJE KRIZ KRIZNI MANAGEMENT GABRIJEL DEVETAK S prestrukturiranjem podjetja in kriznim managemen-tom se skoraj dnevno srečujemo. Pojav kriznih in kritičnih razmer v podjetju, ki postavljajo vprašanje njegovega obstoja in razvoja, zahteva zelo previdno, čeprav hitro in odločno ukrepanje manage-menta, ki pa zaradi izrednega časovnega pritiska in največkrat omejenih sredstev nima na razpolago vseh podrobnih analitičnih in drugih primerljivih podlag, na katere bi se lahko pri sprejemanju poslovnih odločitev naslonil. Za lažje dojemanje problematike in strokovnega prestrukturiranja podjetja kot tudi za poglabljanje znanja o kriznem managementu je dr. Drago Dubrovski napisal strokovno knjigo Krizni ma-nagement in prestrukturiranje podjetja. Delo, ki obsega 142 strani, je pred kratkim izdala in založila Visoka šola za ma-nagement v Kopru. V knjigi nas avtor podrod-neje seznanja s podjetjem v krizi. Razčleni simptome, vzroke in povode krize ter prikaže izhod iz nje ter njeno rešitev. Krize lahko razvrščamo na: razvojne krize, krize z vidika hitrosti nastopa, stopnje intenzivnosti, ogroženosti ciljev podjetja ipd. Zelo pomembno pa je preprečevanje, razreševanje in zdravljenje akutnih kriz. V ta namen je dr. Dubrovski strokovno in pregledno podal proces zdravljenja krize, posebnosti vodenja podjetja v krizi ter sodelovanje z zunanjimi strokovnjaki. Kakor pri človeku, tako je tudi pri podjetju: bolje preprečevati kakor zdraviti. Žato je na tem področju pomembno učinkovito upravljanje in poslovodenje. Avtor je svoja izvajanja podkrepil ter ilustriral s številnimi slikami, shemami in tabelami. Preprečevanje in zdravljenje kriz s strateškim povezovanjem ter pripojitvami in spojitvami je eno od pomembnih poglavij v tej knjigi, ki bo lahko v veliko pomoč in olajšanje podjetjem, ki so bodisi pred krizo bodisi v fazi nadaljnjega razvoja in širjenja podjetja. Povezano s tem so pomembni tudi koncepti in področja prestrukturiranja. Seveda je potrebno pri pre-strukturiranju obvladati tudi filozofijo in prakso marketinga. To pomeni, da moramo stalno proučevati družbene potrebe ter spremljati plačilno sposobno povpraševanje. Na osnovi tega pa oblikujemo nove izdelke, nove storitve ter dopolnjujemo ponudbo oziroma asortiment. S tem v zvezi je pomembno ob-vladovanje marketinškega spleta (izdelek, cena, razpečava, promocija). V zaključnem delu knjige pa bomo spoznali še reinže-niring poslovanja, to je razloge za njegovo uvedbo, njegove cilje, področja, programe in nosilce reinženiringa. GOSPODARSTVO KR/VTKE V Mar del Plata (Argentina) so italijanski odbojkarji pripravili res veliko presenečenje, saj so že sedmič osvojili zlato kolajno v svetovni ligi. V finalni tekmi svetovne lige jim je namreč uspelo premagati favorizirano Kubo z izidom 3:1. Takšnega uspešnega razpleta državne reprezentance si nihče ni pričakoval, saj je novi trener "azzur-rov" Anastasi sestavil mlado moštvo s ciljem, da si mladi odbojkarji naberejo čimveč izkušenj za nastope na olimpijskih igrah, ki bodo prihodnje leto v Sydneyju. Pomlajena ekipa (najstarejši igralci pravico do nastopa na ev-Meoni, Papi, Sartoretti niso , ropskem prvenstvu, tako da še prestopili meje sedemin- \ se Mateju tokrat resnično po-dvajsetih let) seje morala so- i nuja enkratna priložnost, da očati z novimi pravili, kot so vstop prostega igralca (libe-ro), Rally Point System, to je dodelitev točke ekipi ob zaključku vsake uspešne akcije in uporaba mehkejše žoge. Novostim so se italijanski odbojkarji kmalu prilagodili, iz tekme v tekmo so prikazali boljšo igro in v velikem finalu dokazali, da jim "nova" odbojka povsem ustreza. Nedvomno pa je bil skrivnostni ključ za lep podvig izredna motiviranost mladih Italijanov, ki so si z zmago prislužili ček v vrednosti tristo tisoč ameriških dolarjev. V finalni tekmi proti Kubi sta še posebej zablestela Rosalba in Papi, ki sta dosegla vsak po dvajset točk. Na tretje mesto se je uvrstila državna reprezentanca Brazilije, ki je v malem finalu po štirih nizih premagala moštvo Rusije. Italijanska državna reprezentanca je trenutno najmočnejša na svetu, zato je še toliko bolj razveseljiva novica o klicu Mateja Černiča v najožji izbor dvajsetih igralcev. Skupina talentiranih odbojkarjev se v kraju Boario Terme pripravlja na kvalifikacijski tekmi za nastop na evropskem prvenstvu, ki bo potekalo od sedmega do dvanajstega septembra v Avstriji. Trener državne reprezentance Anastasi ni še dal seznama igralcev, ki bodo odigrali kvalifikacijski tekmi v Ukrajini in Franciji. Italija in Avstrija (organizator prvenstva) sta si že matematično zagotovili si po nastopih z mladinsko državno reprezentanco prvič v svoji že bogati odbojkarski karieri pribori mesto tudi v članski državni reprezen- tanci, ki predstavlja sam vrh svetovne odbojke. Skupaj z Matejem, našim najboljšim odbojkarjem, trenirajo v kraju Boario Terme Fangareggi, Molteni, Nuzzo (Montichia-ri), Torre (Lazio Volley), Gal-lotta (Alpitour Cuneo), Biri-banti (Fano), Bartoletti, Ravel-lino, Vermiglio (Falconara), Zlatanov, Milone (Palermo), Farina, Cisolla, (Sisley) ter veterani Gardini, Tofoli, Gravi-na in Bracci. Iz kroga teh igralcev bo zvezni selektor Anastasi izbral dvanajst imen, zgleda pa, da tokrat ne bodo prišli v poštev zmagovalci svietovne lige in veterani, tako da se Mateju odpirajo lepe možnosti za prvi nastop z državno reprezentanco. Po lanskem Bebetovem klicu predstavlja ta drugi repre-zentačni poziv lepo zadoščenje za enaindvajsetletnega odbojkarja, kateremu želimo še obilo nadaljnjih uspehov. TANJI ROMANO DRŽAVNI NASLOV Kotalkarica openskega Poleta Tanja Romano je poskrbela še za en podvig. V Nor-cii, kjer je prejšnji teden potekalo državno prvenstvo v kotalkanju, je namreč osvojila prvo mesto in seveda državni naslov v prostem programu - s točkovanjem 5,9 -in v kombinaciji v kategoriji mlajših mladink (jeunesse). To je že drugi državni naslov za poletovko, ki je pred časom osvojila tudi evropski naslov. Sicer Romanova ni začela prvenstva najbolje, saj je bila v programu obveznih likov šele osma (zmagala je GiuliaTiezzi, druga je bila Aliče Baldan, tretja pa Silvia Tra-versa). Iz izjav v časopisju sredi prejšnjega tedna izhaja, da je bila v obveznih likih premalo koncentrirana. To hibo pa je, kot kaže, odlično premagala in je z vrhunskim nastopom ter z brezhibno izvedbo najtežjih elementov v prostem programu pustila za sabo ostale tekmovalke (konkurenca je bila ostra) in osvojila dr- žavni naslov. Nato je prišel dr-' žavni naslov še v kombinaciji in se tako Tanja vrača domov i s prodornim uspehom, ki je lahko tudi priča, da se ji je vlil tudi tisti kanček samozavesti več, ki je v odločilnih trenutkih tekmovanja dragocen. Zato so obeti za prihodnost Po-letove prvakinje res dobri. ODBOJKA / ITALIJANI NAJBOLJŠI V SVETOVNI LIGI PRILOŽNOST ZA NAŠE STROKOVNJAKE, UNIVERZITETNE DIPLOMANTE, PROFESIONALCE IN OPERATERJE TRISTO IZVEDENCEV MATEJ CERNIC NA PRIPRAVAH ČLANSKE DRŽAVNE REPREZENTANCE IGOR COTIČ ŠPORTNIK IN MECEN Letošnji zmagovalec francoske kolesarske dirke Tour de France je ameriški kolesar Lance Armstrong, ki je doma iz Texasa. Z zmago na tej zahtevni dirki je dokazal, da je velik športnik. Odločilna je bila zmaga na izredno težavni gorski progi Sestriere, ko je za seboj pustil najbolj znane kolesarje na gorskih etapah. Armstrong pa je tudi dokazal, da je plemenit človek, saj je izjavil, da bo daroval posebni fundaciji za boj proti raku milijon in dvesto tisoč dolarjev, kar u-streza vrednosti dveh milijard in dvesto milijonov lir. Armstrong je namreč uspešno premagal hudo rakasto obolenje in od tega še nista potekli niti dve leti. Po tej veliki “zmagi" je ustanovil posebno fundacijo, ki nosi njegovo ime in je namenjena boju proti raku. Lance Armstrong je s svojim sklepom dokazal, da je tudi velik mecen, kar ni nekaj običajnega in vsakdanjega za današnje vrhunske športnike, za katere je običajno "mamon" žal najvišja vrednota. NAŠI JADRALCI NA MEDNARODNIH PRVENSTVIH V Angliji je potekalo evropsko prvenstvo v razredu euro-pa, na katerem so nastopili tudi zamejski predstavniki. Poleg Arianne Bogateč (Sire-na)sta nastopila tudi Johana Križnič (Čupa) in predstavnik Sirene Miran Guštin. Na Martini ki pa je potekalo svetovno prvenstvo v kategoriji optimist, na katerem je bil Jaro Furlani (Čupa) petnajsti. KONJENIŠKI TURNIR NA AJŠEVICI Konjeniški klub Mandrija, ki ima svoj sedež na Ajševici pri Novi Gorici, bo tudi letos organiziral tradicionalni konjeniški turnir v preskakovanju ovir. Potekal bo v nedeljo, 15. avgusta, v jahalnem centru tega kluba na Ajševici 81 s pričetkom ob 10. uri. Organizatorji napovedujejo, da se bodo na tem turnirju pomerili najboljši konjeniški tekmovalci, kar jih premore Slovenija. Med turnirjem in po njem bo za udeležence srečolov z bogatimi dobitki. Ko bo tekmovanj konec, bo še prosta zabava s plesom. ZA OBNOVO BALKANA •••••••••••••••••••••••••••a Sekcija za mednarodno trgovino in storitve pri Slovenskem deželnem gospodarskem združenju je v tem času zelo dejavna. Ob konfliktu na Kosovu je zbrala dokumentacijo podjetij, ki so utrpela škodo zaradi vojne, in je to posredovala pristojnemu uradu ICE v Bariju, ki ga je minister Pie-ro Fassino določil za usklajevanje pobud na področju Jugoslavije. SDGZ se je skupno s SGZ Gorica udeležilo pomembnega dvostranskega zasedanja trgovinskih zbornic, industrijskih in drugih stanovskih združenj ter specializiranih institucij (Informest, Finest) iz dežel i urlanije-Julijske krajine in Veneta v Gorici, na katerem so osnovali skupno usklajevalno telo, ki bo sledilo problematiki mednarodne obnove na Kosovu. V ožji delovni koordinaciji, ki bo vzdrževala stike z italijanskimi in drugimi pristojnimi organi, je tudi predstavnik slovenskih .mednarodnih operaterjev iz F-Jk. SDGZ v Trstu obvešča, da bo Evropska agencija za obnovo Balkana v kratkem zaposlila 300 izvedencev, ki bodo imeli nalogo, da izvedejo popis poškodovanih objektov in analizo potrekv gospodarstvu na Kosovem in v sosednjem jugoslovanskem območju po letošnjem vojnem konfliktu. Izbrani izvedenci bodo predvidoma delovali za eno oz. dve leti na sedežih Agencije v Solunu, Prištini in Skopju, kjer bodo operativno sledili raznim fazam posegov in financiranj povojne obnove. Kot je bilo slišati na več zasedanjih o obnovi Balkana - tako na nedavnem srečanju na trgovinski zbornici v Gorici kot na ponedeljkovem zasedanju ACCOA (združenja trgovskih zbornic za Srednjo Evropo, bivša Ital-Jug) v Trstu (na sliki) -, je zelo pomembno, da se v Agencijo Evropske unije vključijo krajevni univerzitetni diplomanti tehničnih usmeritev, strokovnjaki in operaterji, ki neposredno poznajo tamkajšnjo stvarnost. Gre namreč za izredno strokovno in življenjsko priložnost, a tudi za možnost neposredne povezave našega območja s posegi, ki bodo prišli v poštev pri obnovi. Glavni rekviziti, ki jih bo komisija strokovnjakov upoštevala pri izboru na osnovi poslanega strokovnega kuri-kuluma, so: neposredne izku- šnje na samem kraju; izkušnje v okviru sistema t.i. malih in srednjih podjetij; poznavanje procedur Evropske unije (že ustaljeni programi Phare, Ta-cis in novi program Obnova, ki je namenjen prav posegom na Balkanu); visoki strokovni profili in specializacije, vezani na posege na teritorij (arhitekti, inženirji, agronomi, ekonomisti, drugi profesionalci); poznavanje angleščine in drugih jezikov območja (srbohrvaščina, albanščina ipd.). Poleg profesionalcev navedenih usmeritev so zaželeni operaterji, ki razpolagajo z gornjimi rekviziti in imajo velike izkušnje glede trgov prizadetih držav, ki poleg angle-| ščine in srbohrvaščine dobro poznajo ljudi, kraje, tovarne, infrastrukture, industrijske in druge tamkajšnje dejavnosti. Med možnimi kandidati naj bi upoštevali tudi državljane iz držav, ki niso v EU, a sodelujejo pri projektu Phare oz. držav, ki so bile prizadete od vojne. Sekcija samostojnih poklicev ter sekcija mednarodne trgovine in storitev pri Združenju vabita vse zainteresirane člane, univerzitetne diplomante in izvedence, da čim-prej odpošljejo strokovni kuri-kulum, v italijanščini in angleščini, na organizacijsko tajništvo SDGZ v Trstu, ulica Cice-rone 8 (tel. 040-362949, fax 040 362692), ki ga bo posredovalo pristojnim organom. Te dni bo zadevna operativna koordinacija dežel F-Jk in Veneta, v kateri so zastopani tudi zamejski podjetniki, že ocenjevala in opravila izbor prvih prispelih prošenj. Izbor tristotih strokovnjakov nove agencije za obnovo Balkana bodo vsekakor opravili že poleti! Posredovalna vloga slovenskih gospodarstvenikov v F-Jk : je naravno in zgodovinsko vezana na balkanski in širši vzhodni prostor. Z razkrojem Jugoslavije so ti razširili svojo dejavnost, tako v smeri drugih vzhodnih držav, do ruske federacije in dlje, kot tudi v nasprotni smeri, z zastopstvi in distribucijo slovenskih in drugih vzhodnih firm na notranjem trgu in ostalih komuni-tarnih trgih. Sedaj je na vidiku nov izziv, komercial no-sveto-valska vloga na višji osnovi, ki lahko odpre novo poglavje v naši tradicionalni posredovalni dejavnosti med vzhodom in zahodom, ki je ne velja zamuditi. FOTO KROMA 15 ČETRTEK 29. JULIJA 1999 ZADNJA STRAN POGOVOR / PETER GERDOL SVETE VIŠARJE VABIJO 16 ČETRTEK 29. JULIIA 1999 Kako poteka letošnja sezona? Letošnja sezona se je začela dobro. Ze od vsega začetka smo imeli precej obiskovalcev. Nato je zaradi grdega vremena v začetku julija število obiskovalcev malo upadlo. V zadnjih desetih dneh pa smo spet nadoknadili, tako da je v zadnjih dneh približno toliko gostov kot v istem obdobju leta 1997, ko nas je v zadnjih desetletjih obiskalo rekordno število ljudi. Tokrat nismo začeli s koncem tedna, ampak v četrtek in petek, 3. in 4. junija, ob prazniku Sv. Rešnjega Telesa. Žič- Poletna sezona v priljubljenem romarskem središču Svete Višarje je v polnem teku. Naslednjo nedeljo, 1. avgusta, bo vsakoletno srečanje zamejcev in zdomcev. Ob 10.30 bo zbrane romarje nagovoril g. Janez Zdešar, ki je bil veliko let izseljeniški duhovnik v Nemčiji. Slovesno sv. mašo ob 12. uri pa bo daroval beograjski nadškof msgr. Franc Perko. Bralce želimo spomniti, da jih kabinska žičnica v Ovčji vasi lahko popelje na 1.790 m visoko goro po naslednjem urniku: ob delavnikih od 9. do 17.15, ob nedeljah in praznikih pa od 8.30 do 18.15. Maše so ob delavnikih ob 12. uri, ob nedeljah in praznikih pa ob 10., 11., 12. in 15. uri. Letos se bo poletna sezona zaradi obnovitvenih del končala malo prej kot ponavadi, in sicer že 5. septembra. Posebne ugodnosti veljajo za organizirane skupine, ki štejejo vsaj 25 oseb: te bodo namreč plačale za povratno karto žičnice samo 14.000 lir. Vse informacije lahko prejmete na tel. številki 0428 2967. V raju ob tromeji živi Peter Gerdol (na mali sliki), Tržačan po rodu, ki je že nekaj let odgovoren za mar-tating pri podjetju Promotur S.r.l. To skrbi tudi za žičnico, ki pelje k romarskemu svetišču v Julijcih. I nica je nato obratovala ob koncu naslednjih dveh tednov, od 19. junija dalje pa o-bratuje vsak dan. Odkod prihaja največje število romarjev in obiskovalcev? Letos opažamo pri tem majhno spremembo. Po tradiciji in vse do lani je prihajalo na Sv. Višarje največ Slovencev, šele potem Avstrijcev in Italijanov. Letos opažamo, da je Avstrijcev več kot Slovencev. Trend se je očitno spremenil. Letos je Avstrijcev kakih 40 odstotkov, Slovencev in Italijanov pa približno po 30 odstotkov. Katere večje pobude še čakajo obiskovalce Svetih Višarij v naslednjih tednih? Pred nami sta še dve glavni pobudi vsakoletne sezone na Sv. Višarjah. Kot ponavadi 9. AMATERSKI (DRŽAVNI) GLEDALIŠKI FESTIVAL V GORICI SKLENILI SO SE GLEDALIŠKI VEČERI NA GORIŠKEM GRADU IVA KORSIC Že devetič je tekmovalni festival pod obširnim šotorom v senci mogočnih zidov našega sugestivnega srednjeveškega gradu priredilo gledališko združenje Terzo teatro iz Gorice s svojim u-metniškim vodjem dr. Mau-rom Fontaninijem, neutrudnim gledališkim "garačem", v sodelovanju z goriškim občinskim odborništvom za kulturo in finančno podporo bančnega zavoda Cassa di Risparmio, dežele Furlanije-Julijske krajine, goriške pokrajine, furlanskega gledališkega združenja in deželne gledališke ustanove. Od 1 7. junija do 1 7. julija se je zvrstilo osem predstav v izvedbi prav toliko amaterskih gledaliških odrov, ki jih je posebna komisija izbrala med šestinštiridesetimi prijavljenimi skupinami iz cele Italije, od Tridentinskega pa do Sicilije. Vse skupine so pokazale resen pristop do gledališkega ustvarjanja in kakovostno podajanje dramskih besedil, zato šestčlanska žirija, ki ji je predsedoval režiser in avtor Francesco Macedo-nio, ni imela prav lahkega dela. Trofejo goriškega gradu -in tudi tri milijone lir - je soglasno podelila gledališki skupini La trappola iz Verone za V soboto, 17. julija, so se s slavnostno razglasitvijo nagrajencev končali dramski večeri, ki jih je ljubiteljem gledališke umetnosti podelil Amaterski gledališki festival Castello di Gorizia. natančno izdelano odrsko postavitev komedije sodobnega češkega avtorja, ki živi j v Parizu, Milana Kunderejac-ques e il suo padrone. Poleg tega sta njegova člana Carlo Properzi Curti in Gigliola Zo-j roni prejela nagrado za naj-boljšo moško oz. žensko vlogo. Skupina je bila deležna še nagrade za najučinkovitejše j kostume in sceno. Z vsemi ] temi laskavimi priznanji si je J priborila pravico nastopiti v abonmajskem programu prihodnje gledališke sezone v Gorici. Publika, ki je imela vsakokrat na razpolago glasovnice z ocenami, je nagradila skupino Piccolo teatro al Borgo iz Cava de' Tirreni (Salerno) za izvedbo igreNapoli milio-naria Eduarda De Filippa. Nagrado za najboljšo režijo je prejel Aldo Signoretti za svoj delež pri predstavi Lunasa danza dagosto irskega pisca Briana Friela v izvedbi skupine F. Campogalliani iz Mantove. V roke teh igralcev je romala tudi posebna nagrada, ki jo je izročila skupina Terzo teatro. Združenje Unio-ne italiana libero teatro je dalo gledališki skupini La Barcac-cia iz Verone nagrado za naj-| bolje prikazano delo sodobnega avtorja, in sicer za kome-dijo El conte de le Ave Marina Zampierija. Številno občinstvo si je po-I leg tekmovalnih uprizoritev lahko ogledalo še glasbeno komedijo v režiji in priredbi Maura Fontaninija, prosto ! povzeto poAnimal Farm Ge-| orga Orvvella, Fattoria deglia-nimali in"canovaccio" neznanega pisca iz sedemnajstega stoletja La moglie muta, ki so ! ga v po svoje obdelani obliki predstavili člani poklicnega gledališča Pantakin iz Benetk. | Goriški amaterski gledali-j ški festival je gotovo ena izmed najbolj obiskanih in priljubljenih poletnih ponudb našega mesta. V zadnjih letih i si je pridobil precejšnji ugled, | saj se uvršča med najpomem-l bnejše tovrstne manifestacije v Italiji, ker nudi z nastopi najboljših amaterskih skupin kakovosten vpogled v italijansko ljubiteljsko gledališko us-! tvarjalnost in se iz leta v leto j kvalitetno razrašča in izpo-I polnjuje. Novo pri Goriški Mohorjevi družbi Otmar Crnilogar STATI IN OBSTATI bo tudi letos na prvo nedeljo v avgustu tradicionalno srečanje Slovencev iz matične domovi ne, zamejcev in zdomcev. To je potekalo še v letih, ko nekateri zamejci in zdomci niso smeli zahajati v domovino in so se zato shajali na Sv. Višarjah, tako da so lahko vsaj od daleč gledali slovensko zemljo. Časi so se spremenili, tradicionalno srečanje pa se je ohranilo. Drugi pomemben trenutek je praznik Marijinega Vnebovzetja, 15. avgusta, ki je tudi velik praznik za Mariji posvečeno svetišče na Sv. Višarjah. To je tudi dan v poletni sezoni, ko nas vsa leta obiskuje še največ ljudi. Svete Višarje ne nudijo samo izlete za romarje, ampak tudi krasne sprehode po bližnjih vrhovih... Svete Višarje res niso samo verski objekt in center za romarje, ampak tudi izhodiščna tečka za razne ekskurzije; mislim bodisi naenosta- se turistična ponudba treh dežel združuje in bo v naslednjih letih še bolj z“družena, tako da nam bo vedno bolj uspevalo ponujati turistom programe za počitnice v vseh treh deželah. Na športnem področju pa bomo poskusili, če že ne z olimpiadami, kandidirati za kako drugo športno prireditev, sicer gotovo manj odmevno, lahko pa kakšno svetovno prvenstvo ali podobno prireditev, ki nas bo vseeno popeljala v svet. vne sprehode kot tudi na zahtevnejše alpinistične ture. Med sprehodi bi omenil po- ' I lurni sprehod do Planine, e-nourni sprehod do Lovcev, do Beračev ali pešpot od Svetih | Višarij v dolino, v Žabnice ali do Ovčje vasi. Glede zahtevnejših alpinističnih ekskurzij bi omenil razne vrhove v Julijcih, zlasti Viš in Montaž. Vi ste spremljali tudi pripravo kandidature Brez meja za Zimske olimpijske igre leta 2006 na tromeji. Zal se pobuda ne bo uresničila; brali pa smo vašo izjavo, da zaradi 'poraza" ne boste obupali. Imate v mislih že kakšno alternativno pobudo ali zamisel? Kandidatura se je za nas žal iztekla slabo. Prepričani pa smo, da bo iz vsega tega le izšlo kaj pozitivnega. Dobro je že to, da smo spravili skupaj tri dežele, ki so lepo sodelovale. Dobro je tudi to, da