180 I KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 OB SEDEMDESETLETNICI TIVOLSKE RESOLUCIJE FRANC ROZMAN Kadar pomislimo na tivolsko resolucijo, ta- koj pomislimo na odnos socialne demokracije do nacionalnega vprašanja. Reči je treba, da se v zadnjih letih zlasti v zahodnem svetu tej problematiki posveča precej časa in prostora.^ Marksizem dolgo časa nacionalnemu vpraša- nju ni pripisoval posebnega pomena in tudi Marx in Engels tej problematiki nista posve- tile posebne pozornosti. Znane so njune ideje o slovanskih narodih v Avstriji, ki sta jih iz- rekla ob revoluciji 1848/49 in od njih v bistvu nista do svoje smrti odstopila. Nekako do pre- loma stoletja je nacionalno vprašanje še osta- jalo v idejnih okvirih obeh klasikov marksiz- ma, potem pa je prišlo do iskanj novih razlag in stališč. Šele abrupten razpad druge inter- nacionale ob izbruhu prve svetovne vojne je pomenil konec iluzije, da se mednarodna soli- darnost proletariata lahko uveljavi proti si- lam meščanskega nacionalizma. Leva socia- listka Roland-Holstova je leta 1915 zapisala, da je »sedanja svetovna vojna dokazala samo, da je mednarodna misel neskončno manj zako- reninjena v proletariatu, kot smo pa mislili pred desetimi leti«.^ Med teoretiki druge inter- nacionale je vsekakor treba omeniti tri, ki so marksistično teorijo o nacionalnem vprašianju razvijali naprej, to so Kari Kautsky, Karl Renner in Otto Bauer, vsi trije iz avstrijskega prostora in zadnja dva pomembna voditelja avstrijske socialne demokracije. Zanimivo in važno za nas je tudi zategadelj, ker so jih poznali in brali tudi naši socialni demokrati in iz njihovih idej prilagajali taktiko JSDS do nacionalnega vprašanja. Kautsky je v tradi- ciji nazorov Marxa in Engelsa ocenjeval na- stanek nacionalne države kot ireverzibilen proces in po njegovem mnenju bodo nacional- ne države zamenjale nadnacionalne enote. Vztrajal je pri mnenju, da je nacionalnost po- jav, povezan izključno z eksistenco kapitaliz- ma in zato nacionalnost samo posredno tangi- ra interese delavskega razreda.^ Iz drugačnih izhodišč sta izhajala Renner in Bauer, pri če- mer se je prvi bolj zadržal pri državno prav- nem pojmovanju naroda in je iskal rešitve za zaključen gospodarski prostor dvojne mo- narhije, medtem ko je Bauer po mnenju H. Mommsena skušal Rennerjeva stališča spra- viti v sklad z marksističnimi stališči.^ Bauer- jevo knjigo »Die Nationalitätenfrage und die Sozialdemokratie« ima Mommsen za odločilno revizijo v marksistični teoriji naroda. Odločil- na razlika od Marxa je v tem, da je Bauer menil, da socializem ne bo odpravil narodov v korist kozmopolitičnih struktur, ampak se bo narod šele v socializmu lahko polno social- no in kulturno uveljavil. V nasprotju z Ren- nerjem pa je Bauer tudi poudarjal različnost nacionalnih kultur. Bauer j evo prepričanje, da bodoči razvoj ne bo šel v smeri nacionalnega poenotenja, temveč nacionalne diferenciacije, je historični razvoj potrdil. Tudi Viktor Adler je od 1907 zahteval re- vizijo brnskega programa in je podobno kot Renner predlagal za izhodiščno linijo načrt ustavnega odbora parlamenta v Kromerižu iz leta 1848, kar je Renner skušal dopolniti tudi s personalistično avtonomijo. Kmalu pa se je pokazalo, da se v imperialistični epohi nacio- nalna problematika ni dala več zajeziti le s konstitucionalnimi in demokratičnimi sred- stvi.5 Tudi na Slovenskem se je socialna demokra- cija morala hitro soočiti z nacionalnim vpra- šanjem, čeprav je vsaj na začetku mislila dru- gače in poudarjala le mednarodno solidarnost proletariata. Dejstvo je, da JSDS kljub zvene- čemu imenu svojega organizacijskega pod- ročja dela ni razširila nad dobršnim delom slovenskega etničnega ozemlja. Tako se nikoli ni postavilo vprašanje o organiziranju JSDS na Koroškem z izjemo agitacije ob volitvah, sicer pa je bila socialnodemokratska organi- zacija nemška. Precej podoben primer je bila Štajerska, kjer se je JSDS morala petnajst let boriti, da si je izborila celjsko okrožje, medtem ko je bil severnejši del organizacij- sko v rokah graške deželne organizacije. Aneksijska kriza, ki je v dobršni meri po- spešila špekulacije meščanskih političnih strank o bližnjem preustroju monarhije iz dualizma v trializem ali subdualizem, je tudi JSDS silila v bolj definirano stališče o bodoči viziji razvoja jugoslovanskih narodov v mo- narhiji. Misliti je bilo treba na skupno stališče s hrvatsko in novo ustanovljeno bosansko so- cialno demokratsko stranko. Tako se je izobli- koval predlog po sklicanju posebne konferen- ce jugoslovanskih socialnih demokratov, za kar sta dali idejo JSDS in hrvatska SDS, ne- odvisno od dunajskega vodstva stranke, kar je pomembno, saj je bilo takšnih samostojnih akcij malo. Dejstvo, da je od ideje do realiza- cije trajalo skoraj vse leto 1909, kaže, da stvar sploh ni bila enostavna in da je dunajsko vod- stvo imele številne pomisleke. Na sedmem zboru JSDS v Ljubljani od 31. januarja do 2. februarja 1909 je bilo sklenjeno, da se problemi in vprašanja, ki jih je izzvala aneksija, prediskutirajo na konferenci vseh KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 181 zainteresiranih socialno demokratskih strank in se zavzame skupno stališče.* V tem smislu je Etbin Kristan poslal dunajskemu vodstvu, konkretno strankinemu tajniku Ferdinandu Skaretu, 13. februarja 1909 pismo, v katerem pravi, da jugoslovanski sodrugi ne morejo enostavno ignorirati vseh problemov, ki so zdaj nastali in da te stvari ne zadevajo le ju- goslovanskih, ampak vse sodruge v Avstro- Ogrski ter sprašuje, če je dunajsko vodstvo principialno pripravljeno udeležiti se te kon- ference in kateri čas mu najbolj ustreza.' V drugem pismu čez mesec dni, točneje 15. mar- ca 1909, je Etbin Kristan sporočil, da so se vodstva JSDS in hrvatske SDS ter bosanske SDS domenila, da skličejo konferenco za ve- likonočne praznike. Predvideni sta bili dve točki dnevnega reda: Aneksi j a Bosne in Her- cegovine in njene posledice ter Kulturno in nacionalno vprašanje Jugoslovanov.^ Konfe- renca je bila nato večkrat preložena, preden se je končno 21. in 22. novembra 1909 ven- darle sestala v Ljubljani, čeprav so bili naj- prej predvideni Trst, Reka in Opatija. V začetku septembra 1909 je bil v Smichovu v Pragi zbor češke socialne demokracije, od katerega je JSDS pričakovala, da bo utrdil personalističen princip nacionalnega vpraša- nja. Ob tem je »Rdeči prapor« pisal: »Ako doseže osebnostno načelo v stranki splošno priznanje, bo to j ako važen korak. Po našem prepričanju je to sploh edina socialistična re- šitev narodnega vprašanja, dočim je avtono- mija na teritorialni podlagi le kompromis s tradicionalnimi domovinskimi nazori. Ce se spozna v osebnostnem principu rešitev prob- lema, se nam kaže, da ima današnja Avstro- Ogrska prav poseben pomen in poklic, na nje- nem ozemlju se ima izvršiti eksperiment, ki ima postati merodajen za narodno pravni raz- voj cele Evrope, morda celo zemlje. Pokazalo se bo pa tudi po strogem študiju tega prob- lema, da sploh ni rešitve nacionalnega vpra- šanja brez socializma, če se išče v resnici pra- vica in svoboda«" Ta pričakovanja se niso ure- sničila in velika večina čeških socialnih demo- kratov je bila za avtonomijo čeških dežel, ni se pa dokončno mogla odločiti, ali naj se to zgodi na teritorialnem ali personalnem prin- cipu. Predlagatelj resolucije, ki ni bila spre- jeta, je bil Bohumil Šmeral, ki je češke social- ne demokrate nato zastopal na ljubljanski konferenci. Čeprav ni mogoče reči da je v neposredni zvezi s pripravami na ljubljansko konferenco, je vendar treba omeniti ustanovitev štajerske deželne organizacije v okviru JSDS. Problem organizacijske razdelitve med graško deželno organizacijo in JSDS je bil odprt že več kot deset let, vse od 1897, ko se je avstrijska so- cialna demokracija razdelila na nacionalne stranke. Vendar pa se štajerska deželna orga- nizacija ni mogla sprijazniti z dejstvom, da v celjskem okrožju ne bi imela svojih in samo svojih organizacij, po drugi strani pa se vpra- šanje mariborskega okrožja s slovenske strani ni nikoli postavilo. Dunajsko strankino vod- stvo pa se o tem vprašanju vsaj javno ni niko- li opredelilo in tako je bil južni del Štajerske organizacijsko stalno pod vprašanjem. V za- savskih premogovnikih in v industrijskih ob- ratih okrog Celja se je JSDS vendar dovolj trdno zasidrala in končno je sklicala 28. mar- ca 1909 v Celju ustanovno konferenco štajer- ske deželne organizacije JSDS.'^ Tudi po tem se graška deželna organizacija še ni sprijaznila in šele od 1911 prenehajo na deželnih konfe- rencah štajerske nemške organizacije zahteve, da pripada celjsko okrožje njej. Po drugi strani se je takrat začel pojav ustanavljanja narodno delavskih organizacij, ki so imele največ odziva na nacionalno ogroženem ozem- lju in deželni predsednik Schwarz je tudi v tem pojavu pravilno videl strah JSDS, da bi izgubila nekaj svojega članstva in tudi to naj bi pospešilo ljubljansko konferenco.^- Tivolska resolucija, kakor je dobilo ime sta- lišče sprejeto na ljubljanski konferenci, je formulirana v marsičem nejasno in se je zato tudi različno interpretirala. Ce na kratko po- vzamemo: tivolska resolucija v programatič- nih točkah pravi, da: 1. avstroogrski Jugoslo- vani imajo za končni cilj svojega narodnopo- litičnega stremljenja popolno narodno zdru- žitev vseh Jugoslovanov ne glede na različnost imena, vere, pisave in dialektov ali jezikov. 2. Kot deli velikega enotnega naroda stremi- mo, da se konstituiramo kot enoten narod ne glede na vse umetno napravljene državno- pravne in politične pr egra je, želeči skupno nacionalno-avtonomno kulturno življenje kot svobodna enota v popolnoma demokratični konfederaciji narodov. 3. K temu končnemu cilju nas vodi le neumorno delo in boj na podlagi obstoječih realnih političnih razmer in naprav sedanje dualistične Avstro-Ogrske, boj za popolno demokratizacijo vseh narod- nih, državnih in političnih institucij.'^ Vsekakor bi bilo treba opraviti kritično so- očenje stališč Kristana in tudi Demetroviča p takratnimi študijami Bauer j a in Renner j a pa tudi Kautskyja, da bi odstrli, koliko je v njej povsem novih gledanj in koliko sledijo glavnim teoretikom avstromarksizma. Ko pra- vi Enver Redžič,'* da je tivolska resolucija politična zabloda in zgodovinska zgrešenost, le ne upošteva dovolj takratne politične situa- cije in položaja jugoslovanskih socialno demo- 182; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 kratskih strank v okviru avstrijske socialne demokracije, podobno kot ji je tudi neupra- vičeno pripisovati, da je trialistična, kot to počne Stoj an Kesič.'^ Etbin Kristan je že znat- no prej, na IX. zboru avstrijske socialno de- mokratske skupne stranke na Dunaju leta 1903 v debati o dualizmu, kjer se je stranka izjavila za odcepitev od Ogrske in se tako od- ločila za maloavstrijski koncept, v debati opo- zoril, da so Jugoslovani že tako preveč raz- deljeni in se mu zrahljan j e odnosa med Av- strijo in Ogrsko zdi za jugoslovanske socialiste še slabše. »Čeprav na prvi pogled ločitev ni videti zaželena, z višjega vidika ne preostane nič drugega kakor razdeliti to slučajno zlep- ljeno telo v njegove naravne dele, šele tedaj se bodo deli, ki spadajo skupaj, spet svobodno združili. Kajti menimo, da moderna Avstrija — morebiti to sploh ne bo Avstrija — lahko .nastane le, če se nemoderna, fiktivna Avstrija razruši.«^* Mnogo drugače tudi leta 1909 Kristan ni mislil in njegova vizija svobodnih narodov v bodočem socializmu je samo razpotje med ustaljenim mišljenjem, da bo socializem rešil nacionalno vprašanje v kozmopolitični skup- nosti ekonomsko, politično in kulturno svo- bodnih ljudi, in med novejšo koncepcijo, da tudi takrat narod ne bo izginil v socialističnem občestvu. Podobno je stališče drugega po- membnega tvorca tivolske resolucije Juraja Demetroviča, ki ga je podal v praški sociali- stični reviji »Akademie« in po katerem se v tivolski resoluciji zahteva za avstrijske Jugo- slovane narodna avtonomija po personalistič- nem principu. To pa bo mogoče uresničiti šele, ko se bo vsa Avstro-Ogrska spremenila v de- mokratično federacijo enakopravnih in svo- bodnih narodov. Istočasno pa naj bi potekal boj za proletarski socializem na gospodarskem področju,končna rešitev jugoslovanskega vprašanja pa bo dosežena v mednarodnem so- cializmu. Po Demetroviču se bo ta razvoj iz- vršil postopoma, v fazah.'^ V svojem poročilu notranjemu ministru je kranjski deželni predsednik Scwarz povsem točno zapisal, da se socialna demokracija za- vzema za zedinjevanje Jugoslovanov na kul- turnem področju, čeprav po njegovem mne- nju megleno sestavljena resolucija dopušča tudi ustanovitev nove državne tvorbe na jugu monarhije.'* Nekateri predstavniki so v svojih govorih posebej pledirali za solidarnost prole- tariata in proti pojavljanju šovinističnih idej, kar je zlasti moral občutiti Bohumil Smeral s svojimi izkušnjami ob smihovskem zboru češke socialne demokracije. Dimitrije Tucovic s sklepi konference sicer ni bil preveč zado- voljen, v jugoslovanski kulturni skupnosti pa je videl za Srbe iz kraljevine izhod iz blokade iz osamljenosti.'* Kot je iz spodaj objavljenih pisem razvidno, so socialni demokrati v mo- narhiji čutili potrebo formulirati svoje stali- šče pred sestankom vseh balkanskih socialnih demokratov. Taktična razhajanja in težavnost skupne politične akcije ali vsaj naravnanost so vidna tudi v pismu Etbina Kristana Ska- retu, kjer se zavzema za vodilno vlogo avstrij- skih socialnih demokratov pri reševanju bal- kanskega vprašanja.Najbrž niso bile finan- ce vzrok, da Kristan ni šel na balkansko kon- ferenco v Beograd. Vsekakor pa tivolska re- solucija razmišljanj o nacionalnem vprašanju v JSDS ni prekinila, ampak so jih politični dogodki do izbruha prve svetovne vojne še spodbudili. Kritična stališča v »Naših zapi- skih« in »Vedi«, ki so jih izražali zapiskarji, Cankar in Milan Lemež, so od meglenih, v daljnjo bodočnost uprtih iskanj, šla v smer samoodločbe naroda. OPOMBE 1. N. pr. G. Haupt, M. Lowy, C. Weill, Les marxistes et la question nationale 1848—1914, Paris, 1974; Sozialdemokratie zwischen Klasen- bewegung und Volkspartei, Frankfurt, 1974; H. Mommsen, Otto Bauer, Karl Renner und die sozialdemokratische Nationalitatätenpolitik in Österreich von 1905 bis 1914 v Studies in East European Social History, Leiden, 1977, str. 3—32; isti, Sozialismus und Nation v Soziale Bewe- gung und politische Verfassung. Beiträge zur Ge- schichte der modernen Welt, Gonze Festschrift, Stuttgart, 1976, str. 653—676; isti. Nationalitäten- frage und Arbeiterbewegung v Studien zu Jako- binismus und Sozialismus, Berlin, Bonn, Bad Godesberg, 1974, str. 189—218. — 2. Cit. po G. Haupt, Der Kongress fand nicht statt, Wien, Frankfurt, Zürich, 1967, str. 172. — 3. Mommsen, Sozialismus und Nation, str. 674. — 4. Prav tam, str. 672 ss. — 5. Mommsen, O. Bauer, K. Renner .. str. 15. — 6. Zgodovinski arhiv KPJ, torn 5, Beograd, 1951, str. 171. — 7. Allgemeines Ver- waltungsarchiv Wien, (AVA), SD Parteistellen, Karton 106. — 8. Prav tam. — 9. Rdeči prapor, št. 90, 28. 8. 1909. — 10. Mommsen, O. Bauer, K. Renner ... str. 29. — 11. Rdeči prapor, št. 24, 24. 3. 1909. — 12. AVA, Fond ministrstva za notranje zadeve Mdl Pr. N. 13359/MI, ( za opozorilo se za- hvaljujem prof. dr. J. Pleterskemu.) — 13. Zgo- dovinski arhiv, V, str. 202. — 14. Enver Redžič, Austromarksizam i jugoslovensko pitanje, Sara- jevo, 1977, str. 210—216. — 15 Stojan Kesič, Od- nosi izmed ju radničkih pokreta u jugoslovenskim zemljama do 1914 godine, Beograd, 1976, str. 286 do 288. — 16. Zgodovinski arhiv. V, str. 116. — 17. Juraj Demetrovic, Problem Jihoslovanstva a socialni demokracie, Akademie, 14, 1910, št. 4, str. 145—149. (Za opozorilo se zahvaljujem prof. dr. J. Pleterskemu). — 18. Gl. op. 12. — 19. Zgo- dovinski arhiv. V, str. 192—193. — 20. Gl. op. 7. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 183 i PRILOGE V Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja, XIII, 1973, str. 239—243 sem podpisani objavil tri pisma o tivolski resoluciji. Med tem časom je postal dostopen arhiv socialistične stranke Av- strije, ki se hrani v Splošnem upravnem arhivu (Allgemeines Verwaltungsarchiv) na Dunaju in je v njem najti tudi precej materiala o delav- skem gibanju na Slovenskem. Tako sem našel tudi pričujoča pisma, ki dodatno osvetljujejo ljubljansko konferenco novembra 1909. Tri od teh pisem je pisal Etbin Kristan dunajskemu stran- kinemu vodstvu, v strankin arhiv pa jih je uvr- stil njen takratni tajnik Ferdinand Skaret. Zad- nje pismo je bolj osebno in ga je Etbin Kristan pisal Skaretu kot prijatelju. Uvrstil sem ga pa zato, ker so v njem Kristanovi pogledi na sklic balkanske konference. Vsa pisma so pisana z ro- ko in so objavljena z vsemi originalnimi okraj- šavami in tudi nekaterimi nedoslednostmi, kot npr. Hercegovina in Herzegovina. Hranijo se v fondu SD Parteistellen, Karton 106. I Pismo Etbina Kristana Ferdinandu Skaretu iz Ljubljane, 13. 2. 1909. Werte Genossen! Der VII. südslavische sozialdemokratische Parteitag, Welcher am 31. 1., 1. 2. u. 2. 2. 1. J. Laibach tagte, beschäftigte sich auch mit der politischen Lage und mit den Fragen, welche durch die Annexion von Bosnien und Hercegovina ausgelöst wurden. Die südslavischen Genossen können all die Probleme, welche von den bür- gerlichen Parteien erörtert, poussiert und bekämpf werden, die Pläne der Regierun- gen, die Kriegshetzen u. s. w. nicht einfach ignorieren. Sie bedürfen aber, um erfolgreich Stellung nehmen zu können, vor allem einer gegenseitigen Verständigung, was ohne weiteres verständlich wird, wenn man in Betracht zieht, daß z. B. die eben erst ikonstituirte soc. dem. Partei von Bosnien und Hercegovina eine Resolution annahm, welche »die Autonomie von B. u. H. im Verbände der autonomen österreichischen Kronländer« fordert. Wir haben also hier die Brünner, dort die Sarajevoer Resolution. Der Parteitag hat nun durch einen Beschluß unsere Parteiexekutive beauftragt, alles aufzubieten, damit eine Konferenz der tangierten sozialdemokratischen Partien stattfinden und die Leitung der Partei in Kroatien-Slavonien wendet sich an uns mit dem Ersuchen die Abhaltung einer solchen Konferenz nach Möglichkeit zu beschleunigen. Wir sind nun der Ansicht, daß diese Angelegenheiten 'nicht nur die südslavischen, sondern alle Genossen in Österreich-Ungarn interessieren und laden Sie daher im Sinne unseres Parteitags- beschlüsses höfflichst ein, uns mitzuteilen, ob Sie prinzipiell am einer solchen Kon- ferenz teilnehmen möchten und welcher Zeitpunkt Ihnen im bejahenden Falle als der geeigneteste erschiene. Als entsprechende Konferenzorte wurden Fiume, Abbaz- zia, Triest vorgeschlagen. Diese Einladung richten wir auch an die übrigen Brü- derpartoien von Österreich-Ungarn (inkl. Bosnien) und Serbien. Mit. soz. dem. Grüße Etbin Kristan II Etbin Kristan Ferdinandu Skaretu iz Ljubljane 15. 3. 1909. Werte Genossen! Wie wir Ihnen schon berichteten, wurde unserer Parteiexekutive der Auftrag zuteil, eine Konferenz aller südslavischen und sonstigen an der Angelegenheit der Annexion von Bosnien interessierten Parteien anzubahnen. Nach dem wir die Zustimmung der Genossen aus Kroatien u. Bosnien erhalten haben, beruft unsere Exekutive für die beiden O.sterfeiertage eine Konferenz nach Laibach ein und proponiert folgende Tagesordnung; 1. Die Annexion von Bosnien — Herzegovina und deren Folgen. 2. Die kulturelle und nationale Frage der Südslaven. Wir geben uns der sicherer Erwartung hin, daß Sie diese allgemeine Interessen berührende Konferenz entsprechend beschicken werden und bitten Sie, uns sobald als 184 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 möglich Ihre Delegierten bekan-it zu geben, damit wir ihnen die Einladungen zusen- den können. Mit soz. dem. Gruss im Auftrage der südsl. soz. dem. Parteiexekutive Etbin Kristan III Etbin Kristan Ferdinandu Skaretu iz Ljubljane 6. 8. 1909. Werte Genossen! Nachdem die kroatischen Genossen schon wiederholt die Einberufung der süd- slavischen sozialdemokratischen Konforenz urgieren, deren Dringlichkeit auch auf dem bosnischen Parteitag betont wurde, bitten wir Sie höflichst, uns Ihre Ansicht bezüglich des Datums der Einberufung mitzuteilen. Für uns ist die Sache wichtig denn wir können nicht die Blinden und Tauben mimen angesichts eines Problems, welches bei uns täglich zur Diskussion steht. Auch geht es nicht, daß wir stets in Gefahr sind, als Sozialdemokraten miteinender in Widersprüche zu geraten. Dann kann aber nur durch eine Konferenz vorgebeugt werden, in welcher wir uns über die Sache aussprechen und zu einer gemeinsamen Formel gelangen. Die Konferenz kann auf keinen Fall mehr auf die lange Bank geschoben werden (podčrtal Skaret op. F. R.) Wir können es begreifen, daß den übrigen Genossen die Angelegenheit ncht so dringlich erscheint, wie der südslavischen, die direkt tangiert sind. Aber wir müssen zu dieser Konferenz, gelangen und wenn Sie uns für die Einberufung keinen Vorschlag machen können, daß müßten wir Sie im Einvernehmen mit den davon zunächst berührten Bruderparteien anberäumen. Wie wir Ihnen schon mit- geteilt haben, soll die Konferenz vor allem einen informativen Charakter haben. Für die österreichisch-ungarischen Südslaven ist eine baldige Veranstaltung der Konferenz umso wichtiger, als von den serbischen und bulgarischen Genossen eine Balkankonferenz (podčrtal Skaret op. F. R.) geplant u. wahrscheinlich in naher Zeit auch einberufen werden wird. Im Auftrage der Exekutive der südslavischen soz. dem. Partei Etbin Kristan Ivan Mlinar IV Etbin Kristan Ferdinandu Skaretu iz Ljubljane 21. 12. 1909. Lieber Freund! Die Balkankonferenz in Belgrad soll soweit ich unterichtet bin nicht nur ein Kartell der sozialdemokratischen Parteien der Balkanländer bezwecken, sondern sich in ersten Reihen mit politischen Fragen befassen — ich glaube für einen Bal- kanbund Propaganda machen. Ich muß gestehen, daß ich nicht ganz ohne Sorgen bin und würde die Anwesenheit österreichischer Delegierter durchaus für wünschens- wert halten. Ich wäre selbst sehr gern nach Belgrad gefahren, welil mir sehr daran gelegen wäre, daß in der südslavischen Frage wir, österreichischen Sazialdemokra- ten die Führung, behielten. Leider erlauben mir meine Verhältnisse die Reise nicht, denn die Arbeiter Zeitung teilte mir auf eine Anfrage mit, daß sie nur einen Bericht nach dem gewöhnlichen Satze akzeptieren könnte und damit lassen sich die Kosten einer solchen Reise nicht decken. Da ich nun nicht dort sein kann, würde ich es doppelt begrüssen, wenn Ihr einen Vertreter entsenden würde, der bei eventuell aufstellenden heicklen Momenten vermitteln und bei den zu erwartenden Beschlüsse auch für die entsprechende Betonung internationaler proletarischer Solidarität Sorge tragen würde. Aus Kroatien wurde mir zugeteilt, daß Gen. Jura j Demetrovič aus Agram und Abg. Korač aus Sid nach Belgrad fahren. Von Sarajevo habe ich noch keine Mitteilung. Wahrscheinlich ist auch eine De- legierung der ungarischen Serben. Von Berlin habe ich nichts erhalten. Nehme dies freundlichst zur Kenntnis mit meinen besten Wünschen zum Jahres- wechsel und herzlichen Gruß von Deinen Etbin Kristan