List 14
Gospodarske stvari.
0 cepljenji na mestu.
Gospod J. Žirovnik se je oglasil v št. 12 „Novic" proti cepljenju v roki ter navaja, da je tako cepljenje običajno v kmetijski šoli v Grmu in v drevesnici kmetijske družbe v Ljubljani. Pravi, da se je tudi on tako učil, a da so ga izkušnje preučile. Gospod Žirovnik naj bode preverjen, da po večini velikih drevesnic cepijo ob prvem cepljenji v roki, toraj ta način ne more biti napačen. Ko bi gosp. Ž. bilo kedaj pocepiti nekaj tisoč drevja na mestu, in to tik tal, ne pisal bi nikdar več proti cepitvi v roki. Hrbet in kolena bi ga do dobrega prepričala, da so nauki slovečih sadjarjev kakor Lukasa, Babo-ta i. dr. vendar dobri ter da jih njegove majhne izkušnje ne morejo ovreči.
Sicer si pa gospod Žirovnik sam nasprotuje. Pravi da je dosegel ob cepitvi v roki pri jablanah 95%> pri hruškah 70—80%» ia to s kupljenimi divjaki, med katerimi je bilo mnogo slabih. On piše: „Dokler sem imel divjak v roki, obetal je še nekaj. In če se mi je tudi zoel tretje kakovcsti, cepil Fem ga in vsadil. A pognati ni hotel, posušil se je do tal*. Ako je gosp Žirovnik s takimi divjaki dosegel gori omenjeni uspeh, bil je uspeh ne le dober, ampak izvrsten. Veliko boljše seveda bi bil uspeh, ako bi bil rabil dobre divjake, zlasti pikirane hruševce. Da je jemati za cepljenje divjake tretje vrste, tega se gosp. Ž. ni učil v učiteljskem tečaji L 1884 na Slapu, niti ni bral tega v nobeni nemški ni slovenski knjigi. Z nepravilnim ravnanjem se toraj stare izkušene reči ne morejo ovreči.
Da se v roki cepljene hruške prvo leto ne izpo-našajo   dobro,   to   uče v vsakem   učiteljskem   tečaji, to
poudarja tudi Pire v svoji knjigi, in to sem tudi jaz omenjal v svoji knjigi. Čudno se nam pa zdi, da gosp. Ž. ne pove, da hruške potem s svojo rastjo dohite v drugem letu jablani in jih celo prekose. To pa je gosp. Ž. le tedaj izkusil, ako je drugače pravilno ravnal.
Kar gosp. Ž. trdi, da sneg rad polomi slabo po-gnavše cepiče, imamo pa tu v Grmu ravno nasprotne izkušnje. Sneg nam polomi dolge mladike, kratkih pa nikdar ne, celo ne od slabo pognavših hrušek. Sicer je pa škoda od snega pri enem ali drugem cepljenji skoraj popolnoma neznatna.
Kar pa gosp. Ž. o ogreih v drevesnici piše, to je pa skoraj čudno. Zakaj bi neki ogrci rajši hodili na drevesa, v roki cepljena, nego na druga? Saj tudi v roki cepljena drevesca postanejo po dve, tri in po več let stara, torej močnejša in se laže branijo ogrcu nego Žirovnikova v drugem letu cepljena. Slabiče seveda ogre hitreje uniči, a takih umen sadjar ne bode sadil, naj si cepi ob tem ali drugem času, ker divjaki morajo biti za oboj način enako pripravljeni*.)
Ne bi se bil oglasil proti članku gosp Ž. ako bi iz njega ne mogel kedo posnemati, da 1. jaz ne poučujem dobro v učiteljskim tečaji in 2. da v drevesnici kmetijske družbe v Ljubljani in v drevesnici kmetijske šole v Grmu ne goje pravilno drevja **.)
*) Za cepljanje v roki rabimo vedno močnejše divjake, nasprotno pa za okulovanje ali za cepljenje drugo leto slabejše, katere ogre torej laže uniči.                                                               Ur.
**) Mi smo bili sami namenjeni protičlanek spisati, ker je g. Ž. obravnaval reč, o kateri moramo dostikrat razne trditve zavračati. Sicer naj v drevesnici vsak po svojem išče sreče, a kmetijska družba bode ostala pri cepljenji v roki, ker s tem si prihrani časa, prostora in denarja. Če bi se družba ravnala po Ž. načelih, prodajal bi vrtnar celo zimo dolg čas, spomladi bi pa ne vzmogel dela.                                                                                        Ur.