TEDNIK GLASILO Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt P.b.b. LETNIK XXVI / ŠTEVILKA 19 CELOVEC, DNE 9. MAJA 1974 CENA 2.50 ŠILINGA Diskusija o kulturno-političnem delu koroških Slovencev Diskusijo o kulturno-političnem delu koroških Slovencev v četrtek, 2. maja, zvečer bi lahko prištevali k višku II. kulturnega festivala, ki ga je organiziralo Slovensko kulturno društvo v Globasnici. To pa tembolj, ker je bila v ospredju večera anketa o položaju koroških Slovencev, katero je pripravil pripravljalni odbor za festival. S tem pa globaško kulturno društvo ni samo osvetlilo našo situacijo na podlagi mnenj naših ljudi, temveč ponovno dokazalo problematiko organiziranega narodnega nastopa ter razvoja. Namen ankete je bil, da se poizve mnenje čim širših krogov koroških Slovencev. S tem mnenjem naj bi bile kon-frontirane naše organizacije, saj vsebuje anketa vprašanja političnega, kulturnega, gospodarskega in socialnega značaja. Ker je anketa šele delno izdelana, je njen prezentator, Joško Hudi, predstavil sicer samo nekaj izsledkov, ki pa so po tematiki bili zelo zanimivi, kar je končno tudi pokazalo, da naši ljudje kritično zasledujejo vsestranski razvoj koroških Slovencev. Krog anketiranih oseb je bil razdeljen na dva dela; prvi, to so prebivalci občine Globasnice, in sicer Slovenci z aktivno volilno pravico ter drugi del, funkcionarji naših organizacij ter večji del slovenske inteligence. V globa-ški občini so izvedli anketo študentje (od hiše do hiše); drugi del anketirancev pa je bil anketiran po pošti. Odkritosrčnost naših ljudi se brez-dvomno zrcali v odgovorih na razna v-prašanja, saj so se posebno naše osrednje organizacije slabo odrezale. To priča npr. vprašanje: „ Sto rij o osrednje organizacije vse, kar je v njihovih močeh?", na katero je odgovorilo samo 32 % globašanov in 22 % funkcionarjev (intelektualcev) z „da“. Treznost naših ljudi pa najdemo tudi v odgovorih na vprašanje: „Je potrebno, da imamo dve osrednji organizaciji?" 67% Globašanov 'n 70% funkcionarjev (intelektualcev) so odgovorili z „ne“, na vprašanje „ali bi pozdravili, če bi se obe osrednji organi-zaciji združili?" pa je odgovorilo 92% Globašanov z „da“ (80% funkcionarjev). Iz ankete je tudi razvidno, da so kmečke zadruge in slovenske hranilnice na splošnem bolj priljubljene pri ljudstvu kot ostale organizacije, saj je pretežni del zadovoljen z njihovim delom. Zelo zanimivi so odgovori na vprašanje: „Ste za samostojni nastop koroških Slovencev Pd deželnozborskih volitvah?". 74% Globašanov je za, 21 % proti; skoraj isti trend je pri funkcionarjih (intelektualcih), ki so z 72% za in z 24% proti samo-stojemu nastopu. V diskusiji, na katero so bili povabljeni vsi predstavniki slovenskih osrednjih političnih in kulturnih organizacij in katere so se udeležili samo zastopniki NSKS ter K KZ, se je delno stavilo vprašanje, v kolikor so ti izsledki sploh zanesljivi. Vendarle so vsi diskutanti pozdravili idejo te ankete, saj je to edini način, priti do mnenja našega ljudstva, tudi če je morda marsikatero vprašanje ..neobjektivno" zastavljeno. Na splošno je prevladalo mnenje, da bi morale naše osrednje organizacije nekaj takega storiti že pred leti, če bi hotele, da bi s svojim kulturnim in političnim konceptom ugodile predstavam in zahtevam ljudstva. Močna diskusija se je razvila tudi pri obravnavanju kompleksa o potrebnosti dveh kulturnih in političnih taborov, saj so bili podatki taki, da so anketiranci proti zdaj obstoječi organizacijski obliki. Zato je pokazal pretežni del naših ljudi presenečenje in razočaranje, ko so nekateri zastopniki organizacij zavrnili mnenja ljudi, ki so kritizirali v anketi trenutni ustroj osrednjih organizacij. Složnost z anketo pa je dokazala zahtevo vseh navzočih, da je samostojni nastop — tudi pri deželnozborskih volitvah — potreben in da morajo naše organizacije to voljo ljudstva tudi upoštevati. * Slovensko kulturno društvo v Globasnici je lahko ponosno na idejo, da zapusti ozkotirno kulturno udejstvovanje in tako služi našemu človeku. Čeravno je ideja prekoračila meje kulturnega dela, saj se je precej bavila tudi s politično snovjo, je ta anketa utemeljena tembolj, ker so v tem oziru vse naše osrednje organizacije kar pošteno odpovedale. H kulturi pač spada več kot samo prepevanje in rajanje. Predvsem pa pomeni ta korak poskus, dati našim ljudem pravico povedati svoje mnenje in dokazati, da je treba končno začeti proces temeljite prevzgoje. Da bo mnenje naših ljudi v demokratičnem smislu tudi upoštevano, to je naloga naših organizacij. Tozadevno pa je treba ugotoviti, da se je zadržala vsaj polovica naših osrednjih organizacij zelo nedemokratično, ker je enostavno negirala vabilo na diskusijo. Če pomeni to izraz upoštevanja in podpiranja dejavnosti naših kulturnih društev, potem je to grenka resnica, ki pa zgovorno priča za atmosfero odnosov naših društev in ljudi do slovenskih osrednjih organizacij ... h.seh-r Naste Čalovski: Avstrijska pomoč je simbc v 17. številki NT smo prinesli por 9a Je predložila Avstrija pred odboi j! „rasni diskriminaciji OZN v Nev °nes prinašamo odgovor jugoslov znanstvenika Naste Čalovskega, | Makedonca. Udeleženci te debate t 'e še en sam primer, ko se o debatiralo v imenovanem odb it u- ? ^oro®ki: šlo je tedaj za Rc Atriki, kjer vlada rasistični režim b v£mrnm0m'Črncem ne P"zna nobc ‘ (Por°cilo beri na 5. strani) vsak naj sedaj sam presodi, ka niča — besedičenje v KTZ, V Z, Kleine Zei-timg ali pa to, kar smo mi pisali! Senzacionalni odstop Brandta BONN. — Nenadni odstop nemškega zveznega kanclerja Willyja Brandta v noči na torek, je ves svet vzel na znanje s skrbjo in negotovostjo. Politični opazovalci Zahoda in Vzhoda so si edini v tem, da je v nevarosti sedanja evropska kot tudi vzhodna politika. Tako menijo, da bo zavzel Brandtov naslednik Helmut Schmidt Ugotavljanje manjšine na šolah Prejšnji teden so bile menda vsem avstrijskim šolam centralno z Dunaja razposlane uradne pole „Osterreichische Schul-statistik, Sondererhebung Muttersprache/ Staatsbiirgerschaft, Schuljahr 1973/74.“ Namen tega posebnega poizvedovanja ni jasen, toda oglejmo si uradno polo! Na prvem mestu je seve navedena nemščina kot državni jezik Avstrije. Nato pa so našteti z ustreznimi rubrikami lepo po abecedi vsi evropski in tudi izvenevrop^ki jeziki, začenši z albanščino, arabščino, bolgarščino itd. Vseh jezikov je naštetih 30 (30. madžarščina kot „ungarisch“). Na 31. mestu je naveden z ustrezno rubriko znanstveno neobstoječi jezik „windisch“, na 32. mestu se pola končuje z rubriko „drugi jeziki". Jeziki avstrijskih narodnostnih manjšin, ki jih ima uradna Avstrija pred OZN samo za jezike jezikovnih manjšin, so enostavno uvrščeni v abecedni red: hrvaščina je na 13, slovenščina na 26, češčina na 28 in madžarščina na 30. mestu. Pristojna oblast se očividno noče zavedati dejstva, da bi morali slediti nemškemu jeziku, ki je postavljen na 1. mesto, jeziki avstrijskih narodnostnih manjšin. Uvrstitev teh manjšinskih jezikov v goli abecedni red pomeni negiranje teh manjšinskih jezikov v smislu njihovega posebnega statusa in po Avstriji prevzetih obveznosti do njih. Škandalozno je, da se je spet pojavila v uradni listini neznanstvena navedba „vindišarščine“. g Odločno protestiramo proti dejstvu, g da so slovenščina, kot tudi ostali av- ■ strijski narodni jeziki navedeni v ime-g novani poli po golem abcednem redu g in jim s tem ni priznan njihov poseben ■ status, kot tudi proti sprejemu politič- ■ nega gesla „windisch" v vrsto jezikov, g Kar se pojavlja kot vindišarščina, je g slovensko koroško narečje. oeeoeoooeooeooeoooeeoooeeeeeooeoeoeoooooooeoooeoeooeooooeooseooeoo« VABILO Zvezna gimnazija za Slovence v Celovcu prisrčno vabi na ŠOLSKO AKADEMIJO ki bo v nedeljo, dne 19. maja 1974, ob 14.30 v Delavski zbornici (Arbeiter-kammer) v Celovcu. Na sporedu bodo pevske in instrumentalne točke z recitacijami. I. del: SOSED, TAKO TE GLEDAM II. del: PESMI NARODOV Svetujemo in prosimo, da si vstopnice pravočasno preskrbite v pisarni Zvezne gimnazije za Slovence. Ravnateljstvo Soeeeeoeeeeeeeeeeoooeeeeoeeeoeeeeoeeoeeeeeeooooeeaooaeeooeoeoeooeees Avstrijska sinoda podpira manjšine Med 1. in 5. majem je bilo na Dunaju zadnje zasedanje vseavstrijske sinode. Na tem zasedanju so pokazali delegati glede vprašanja etničnih manjšin zrela krščanska gledanja. Na sporedu sinode so bile predloge o Cerkvi v sedanji družbi ■— s posebnim poglavjem o etničnih manjšinah —, besedilo o izobraževanju in vzgoji ter vprašanja o razmerju Cerkve do sredstev javnega obveščanja. Pri razpravi o Cerkvi v sedanjem svetu je zagovarjal stališča etničnih manjšin doktor Valentin I n z k o. Predvsem je nakazal razmere na Koroškem, kjer so Slovenci v svojem obstoju ogrožani. Dejal je, da je zaščita slovenske manjšine pomanjkljiva, da ne ustreza določilom državne pogodbe in da z dosedanjimi ukrepi ni mogoče zagotoviti nadaljnjega obstoja Slovencev. ..Etnične v evropskem vprašanju ostrejšo linijo nasproti partnerjem Evropske gospodarske skupnosti. V svojem pismu predsedniku Heinemannu pravi Brandt, da je bil prisiljen odstopiti po špionažnem odkritju, v katerega je zapleten eden njegovih najožjih sodelavcev Guillau-me, ki so ga aretirali 24. aprila zaradi vohunjenja v prid Vzhodne Nemčije. Verjetno so odločitvi botrovali tudi zadnji volilni neuspehi socialdemokratske stranke. manjšine", je dejal dr. Inzko, „zato pozdravljajo prizadevanje avstrijske Cerkve, ki se zavzema v sinodalni predlogi „Cerkev v sedanji družbi" za zaščito, neoviran razvoj in tudi nadaljnji obstoj narodnostnih manjšin v državi". Dr. Inzko je spregovoril tudi tokrat na sinodi v slovenskem in nemškem jeziku. Stališča sinode o etničnih manjšinah: „Vse narodnostne skupine imajo pravico do obstoja tudi v prihodnosti in do usklajenega verskega, kulturnega, gospodarskega in družbenega razvoja ... Cerkev je poklicana, da brani obstoj narodnostnih manjšin v državi in da v dejanjih širokosrčno podpira njih razvoj... Večinski narod naj čuti dolžnost, da manjšini pomaga pri ohranitvi njenih narodnostnih posebnosti. Oboji se morajo upreti poskusom, ki bi hoteli namerno spremeniti narodnostno podobo življenjskega prostora ... Škofje škofij, v katerih žive narodnostne manjšine, in avstrijska škofovska konferenca, naj se pri državnih oblasteh zavzemajo za pravične rešitve odprtih vprašanj. Cerkev v Avstriji želi po svojih ustanovah pomagati pri reševanju narodnostnih sporov na družbenem področju in ustvariti ozračje medsebojnega razumeva ja in zaupanja ...“ Duhovno podlago za poglavje o etničnih manjšinah v vseavstrijski sinodalni predlogi so postavili sklepi celovške sinode o sožitju obeh narodnih skupin. Claus Gallerer je prikazal našo problematiko v objektivni luči Neobjektivne kritične pripombe nas bremenijo f Messnerjeve „Kritične pripombe o Gat-J tererjevem teleobjektivu — Last der i Grenze — v FS 2“ v zadnji številki Na- * šega tednika so povsem krivične in de-f loma celo neresnične. Vsakdo, ki si je \ oddajo ogledal, je moral imeti vtis, da i se je moderator te oddaje močno vži-} vel v psiho koroških Slovencev. Seveda f se da post festum o vsakem oblikovanju \ povedati še kaj dodatnega. > Govoričiti o nestrokovnem in neobjek- > tivnem v filmu pomeni delati krivico mo-f žu, ki je kot redkokdo po kratkem sooče-\ nju s problemom spoznal vso tragiko ne-i rešenega koroškega manjšinskega vpra-} sanja. Sam sem mogel že pred približno f dvema letoma — potem ko sem spoznal \ njegovo epohalno delo o Južni Tirolski i „lm Kampf gegen Rom“ — spoznati o- # sebno tudi avtorja. Presenečen sem bil f nad tem, kako je dr. G a 11 e r e r že te-j, daj z rentgenskim pogledom ocenil koli roško situacijo in vse korenine sedanje (' zagate. \ Sedaj pa k Messnerjevim posameznim I točkam. J Našel jih je kar 5, seve nobene po-} zitivne za moderatorja. Drži, da je Gat-f terer ob začetku oddaje omenil tudi ta-J ko imenovane vindišarje, vendar je i vsakdo, ki je pozorno gledal, moral spo-} znati, da so se le-ti v oddaji sami diskre-J ditirali. Kakršenkoli slavist ali germanist i bi le omehčal tisti zares groteskni vtis i ob diskusiji na pragu slovenske domači-) je: nekomentiran je prav ta prizor govo-( ril zase: sploh imam prav ta prizor za S enega izmed najbolj posrečenih, ker je j razgalil našo stvarnost in jo pripeljal ad ) absurdum. j! Glede pripombe o Guttenbrunnerju in (i njegovi „difamaciji“ pa moram Messner-V ja poučiti, da oddaje sploh prav poslušal ni. Zastopnica ORF je predsednika šol-\ skega sveta namreč vprašala, če je ne.m-J škogovoreči Korošec diskriminiran, če i1 se zavzema za pravice koroških Slovenil cev. To in le-to je Guttenbrunner zanika! in priznal difamacijo. Zato je tudi vsa f Messnerjeva 4. kritična pripomba zgraje- \ na na neresnični hipotezi. In zato je tudi 5 ves napad na SPO ob tem Guttenbrun- } nerjevem primeru udarec v vodo. Znano da se mu je ob prikazu situacije v „Last f der Grenze" pojavila želja, da bi pripa- f dal tej slovenski narodnostni skupnosti, i Tako je doumel nemško-govoreči Dunaj- J čan tendenco oddaje — in koroški Slo- f venec Messner z veseljem maha po ti- f stih osebah, ki imajo še največ razume- S vanja za naše težnje. } Kritika je potrebna — vendar mora bi- i ti objektivna, resnična, mora tudi prizna- f ti dobre poteze, ne sme odbijati. Klišej- J ski negativizem je tudi ena izmed na- 5 ših od časa do časa pojavljajočih se zna- f čilnosti. Kadar postane nezdrav, bole- J sten in razdirajoč, je na mestu tudi jas- 1 na beseda proti takim tendencam. J 0 Predsedstvo NSKS je na svoji zad- 4 0 nji seji soglasno sklenilo, da se za- f 0 hvali prof. Gattererju in prof. Veiter- S 0 ju (njegovih povsem pogumnih be- 5 0 sed o jezikovnem imperializmu na \ S Koroškem Messner seve sploh ne o- \ 0 menja!) v posebnem pismu za izra- ! 0 žito pogumen in objektiven prikaz J 0 manjšinske problematike na Koro- # 0 škem. \ za Narodni svet kor. Slovencev ) Dr. Reginald Vospernik f INFORMATION Vedno več nemško-govorečih sodeželanov je pripravljenih, da se solidarizirajo s koroškimi Slovenci v boju za narodno enakopravnost. Zanimajo se za informacije z naše strani, zlasti ker spoznavajo, da večina nemških listov postavlja naš problem v napačno luč. V našem interesu je torej, da posredujemo tistim demokratom, ki ne obvladajo slovenskega jezika, informacije in analize o vseh vprašanjih, ki se porajajo ob nedemokratični avstrijski politiki v oziru na manjšine, in sicer v nemškem jeziku. V ta namen je Klub slov. študentov ponovno začel izdajati nemški list ..INFORMATION". Prva letošnja številka obravnava sledeča vprašanja: 0 Solidarnostni komite in pomen zavezništva z nemškimi demokrati 0 Vindišarska teorija Ocena študijske komisije Kreiskyja 0 Recenzija brošure „Karnten — ein Alarmzeichen" Krajše informacije o aktualnih dogodkih na Koroškem Pozivamo vse rojake, da naročijo za svoje nemško-govoreče prijatelje in znance ..INFORMATION". Naročila pošljite na naslov: Klub slovenskih študentov, Mond-scheingasse 11, 1070 Wien. Cena posamezne številke: 5.— šilingov. ..INFORMATION" bo izhajala večkrat na leto (posebno ob politično važnih dogodkih). List je mogoče abonirati tudi za dalj časa. Klub slovenskih študentov ROJSTNA DOKLADA 16.000 ŠILINGOV DUNAJ. — Na zboru Socialistične stranke je zvezni kancler dr. Bruno Kreisky najavil, da bo vlada s 1. januarjem 1975 zvišala rojstne doklade od sedanjih 4000 na 16.000 šilingov. „To naj bo dokaz,“ je dejal zvezni kancler, „da .terminska rešitev’ (Fristenlo-sung: § 144 dovoljuje tudi splav v prvih treh mesecih nosečnosti) ni ukrep proti družini." ODNOSI MED MOSKVO IN KAIROM POSLABŠANI Moskovska „Pravda“ in še drugi sovjetski listi ugotavljajo, da je nastal v egiptovski zunanji politiki preobrat. Egipt se zdaj ne oslanja več samo na Sovjetsko zvezo, temveč tudi na Združene države Amerike. Pravi zavezniki Sovjetske zveze naj bi bili med arabskimi državami še Sirija in Libija, pa tudi Palestinci. „Pravda“ poroča, da ciprski listi protestirajo proti dejstvu, da ameriški helikopterji, ki so na delu pri čiščenju Sueškega prekopa, imajo za oporišče angleško vojaško bazo na Cipru. RABIN SESTAVLJA IZRAELSKO VLADO Po odštopu Golde Meir se je laburistična stranka v Tel Avivu odločila, naj predsednik republike zaupa mandat za sestavo nove vlade generalu Vitzhaku Rabinu, izraelskemu veleposlaniku v Združenih državah Amerike. Rabin je dejal, da bo nadaljeval politiko predsednice Golde Meir, ter bo skušal doseči mir z Egiptom in sporazum glede odmika čet s Sirijo. Volilni boi za avstrijskega predsednika se je začel DUNAJ. — Komaj so pokopali avstrijskega predsednika, Franza Jonasa, se je že začel boj za njegovega naslednika. Obe veliki stranki sta že imenovali svoje kandidate, in sicer vprav na delavski praznik, 1. maja, saj je bil prav ta dan že čisto v znamenju njihovih kandidatov. Tako je Socialistična stranka imenovala za svojega kandidata avstrijskega zunanjega ministra dr. Rudolfa Kirchschlagerja, Ljudska stranka pa innsbruškega župana dr. Alojza L u g -g e rja, čeprav je bil prvotno izbran že dr. Herman VVithalm, pa se je OVP v zadnjem trenutku odločila za dr. Luggerja. Pred okoli 20.000 Dunajčani se je na Mestnem trgu predstavil predsedniški kandidat SPO, med tem ko se je kandidat OVP predstavil na prvomajski proslavi dunajske OAAB v Zofijinih dvoranah. Zvezni svet Socialistične stranke je soglasno izvolil za predsedniškega kandidata dr. Kirchschlagerja: vseh 263 delegatov je glasovalo za ministra, pri tem pa ne smemo mimo dejstva, da je v debati bilo čuti nekatere pomisleke proti kandidatu, ki ni član Socialistične stranke. Predsednik SPO dr. Kreisky je najprej o-risal kandidatovo življenje, nato pa je dejal: „lmel sem zmerom občutek, da je dr. Kirchschlager zadovoljen in da rad sodeluje v prvem poskusu socialistične manjšinske vlade. Pozneje se je dr. Kirchschlager tako vživel v mentaliteto socialistov, kot da bi bil že od svoje mladosti pripadal tej stranki. Odločil sem se zanj, ker je, čeprav katoličan, kot državnik objektiven in socialen." Čisto mirno se je potem dr. Kirchschlager zahvalil za zaupanje, ki ni bil navzoč pri diskusiji socialističnih delegatov. Globoko je bil presunjen, ko je zvedel, da so ga izbrali za kandidata stranke, ne da bi bil njen član. Plemenita osnova socialne politike je bila tista, ki mu dela veselje, da je prevzel predsedniško kandidaturo. Pri soglasni izvolitvi innsbruškega župana dr. Alojza Luggerja na strankinem posvetu Ljudske stranke v Kapfenbergu, so politiki te stranke ostro napadali socialističnega predsedniškega kandidata dr. Rudolfa Kirchschlagerja, češ da ne igra z odprtimi kartami, medtem ko se je kandidat dr. Lug-ger izrekel nasproti protikandidatu Kirch-schlagerju za pošten volivni dvoboj. Kot je znano, bodo volitve za novega avstrijskega zveznega predsednika 23. junija tega leta. Kot je dr. Lugger dejal, je prepričan v svoj uspeh. Delegacija Slovenske skupnosti obiskala Comellija TRST. — Predsednik deželnega odbora Comelli je skupaj z odbornikom za splošne zadeve Colonijem sprejel delegacijo Slovenske skupnosti iz Trsta in Slovenske demokratske zveze iz Gorice, katero je vodil deželi svetovalec dr. Drago Štoka. Delegacija je predsedniku Comelliju orisala vrsto vprašanj, ki zadevajo slovensko prebivalstvo v deželi, med temi zahtevo po splošnem zaščitnem zakonu, regionalizacijo radijskih in televizijskih programov, v okviru katerih bi moral zaživeti tudi televizijski spored v slovenščini, nadalje vprašanja, ki se tičejo razlaščevanja in gradnje ljudskih hiš ter še nedavni zakon o javnem financiranju stranki Slovenski predstavniki so v nadaljevanju izrazili oster protest in zaskrbljenost zaradi govora fašističnega poslanca Almiranteja v Trstu, ki s ščuvanjem proti Slovencem ogroža odnose, ki so se ustvarili na tem področju. V zvezi z delovanjem deželnih uradov sta delegaciji Slovenske skupnosti in Slovenske demokratske zveze opozorili na potrebo, da se zemljiško-knjižni urad poslužuje tudi slovenskega osebja in da pri upravljanju deželnih ustanov sodelujejo tudi predstavniki slovenske narodne skupnosti. Poleg tega je razprava tekla tudi o krščanskih rezervatih, ki so tik pred ustanovitvijo. Predsednik deželnega odbora Comelli je dejal, da je srečanje dalo priložnost za ugotovitev, da je deželni odbor ubral pravilno pot. Čeprav je v zadnjem času prišlo do besednih provokacij, ki jih deželni odbor obsoja, mora sodelovanje nadaljevati, ker je taka volja prebivalstva naše dežele. Predsednik Comelli je podal stališča deželnega odbora glede prikazanih problemov s strani slovenske delegacije ter je izrazil željo, da bi — v okviru reforme in preoblikovanja italijanske radiotelevizijske ustanove in tudi z razvijanjem televizijske službe v deželnem merilu — našli primeren prostor za omenjene potrebe. V okviru splošnega vprašanja je predsednik Comelli tudi opozoril, da bo moč nekatera konkretna vprašanja začeti reševati tudi v okviru urada za vprašanja manjšine, ki je bil ustanovljen v okviru deželnega odbora. Konec diktature na Portugalskem Na Portugalskem je po enainštiridesetih letih vojska z nekrvavim udarom strmoglavila Caetanov fašistični režim. S tem je morda konec najbolj mračnjaške diktature v Evropi. Oblast je prevzela vojaška junta, ki ji predseduje general De Spinola, pred kratkim odstavljeni namestnik vrhovnega poveljnika oboroženih sil. General Spinola je narodu sporočil odločitev vojaške junte, da prekliče vsako obliko cenzure. Po drugi plati pa je obvestil predstavnike časopisov, naj ne ščuvajo či-tateljev k organizaciji pouličnih manifestacij, ker novi režim ne bi trpel nasilja na ulicah. Pozval je časopise, naj sodelujejo z vojaki, da bi dosegli rešitev številnih zapletenih vprašanj, s katerimi se bo treba spopasti. Obenem je opozoril svoje sogovornike na nevarnost, ki jo predstavljata skrajna levi-vica in desnica. Kdor zagovarja levičarske ideologije, je dejal Spinola, naj jih zagovarja umirjeno, drugi pa, in s tem v zvezi je očitno mislil na skrajno desnico, naj skušajo sodelovati z vojaškimi oblastmi. Kar zadeva vprašanja kolonij je Spinola razlikoval med neodvisnostjo in samoodlo-čitvijo. Samoodločitev je pogoj za neodvisnost, slednja pa mora biti postopna, je izjavil Spinola. Treba bo pripraviti Angolo, Mozambik in Gvinejo za samoodločitev, in če se bodo te kolonije izrekle za federacijo s Portugalsko, kot je sam predlagal, bo to pomenilo uspeh sedanjega režima, če pa bodo zahtevale popolno neodvisnost, bo to pomenilo polom za portugalsko politiko. Med udeleženci sestanka prevladuje mnenje, da bodo kmalu razpisali referendum, na katerem se bodo morali izreči o vprašanju afriških kolonij. 15-letnica „Dela“ Osrednji slovenski časopis „Delo“ je minuli teden proslavil 15-letnico svojega obstoja, o čemer je podrobno govoril pomočnik glavnega urednika Vlado Jarc. Vlado Jarc je orisal petnajstletno pot tega slovenskega dnevnika, ki je povečal naklado, obogatil vsebino in se razširil z novimi rubrikami, novo tehnično opremo, sodelavci, dopisniki itd. Sedanji dnevnik „Delo“ je nastal iz združitve ..Ljudske pravice", glasila partije Slovenije in ..Slovenskega poročevalca", glasila Osvobodilne fronte. Naziv „De!o“ ni bil izbran slučajno, ker gre za ime glasila tržaških slovenskih komunistov, ki je izhajalo pod italijanskim fašizmom. r----------------------------------------'N Kaplan Martin Čedermac med koroškimi Slovenci GLEDALIŠKI JUBILEJ STANETA RAZTRESENA Borštnikovo srečanje 74 posvečeno sodelovanju slov, in hrvaških teatrov S temi besedami se je poslovil kaplan Martin Čedermac od svojih vernikov. Pretresljive so njegove besede aktualne tudi danes. Slovenski narod pod Matajurjem danes nima niti osnovnih človekovih pravic. Slovenščino zatirajo, tako državne kot cerkvene oblasti. Država prepoveduje pouk slovenščine, državne statistike nočejo priznati beneških Slovencev. Ni jih, ker jih ne sme biti. Pa jim je obljubila Italija pred več kot sto leti vse pravice, in tako so glasovali za mlado Italijo. Stara Avstrija jim je vzela pravice, ki so jih imeli za časa beneške republike. Odločili so se za Italijo, a italijanske obljube so se izkazale kaj kmalu kot gola laž. In fašizem je napel vse sile, da bi dokončno zatrl sleherni spomenik slovenstva, slovenstva pod Matajurjem. Čeprav je doživel fašizem leta 1945 strahoten poraz, vendar še živi v italijanski praksi. In cerkvene oblasti? — Pokorile so še državi. Še danes zatirajo cerkvene oblasti Slovence. Slovenske duhovnike pošiljajo v Furlanijo, v nekatere slovenske župnije pa Italijane in Furlane. Menda razume tam spodaj Bog tudi danes samo italijansko! Že zdavnaj bi bil najbrž propadel ta slovenski rod, ako ne bi imel svojih Čedermacev (zgodovinski lik Martina Čedermaca je bil Anton Kufol, 1889—1959). Pisatelj France Bevk je zlil v roman »Kaplan Martin Čedermac" vso bridko resničnost boja Beneških Slovencev za življenje (za oder ga je priredil Boris Grabnar). Zadnjo soboto in nedeljo je gostovalo med nami (Bistrica v Rožu, Železna Kapla, Škocijan) Stalno slovensko gledališče iz Trsta. Nam koroškim Slovencem ni tuja tragika, ki jo morajo doživljati Čedermac in njegovi. Med nami je precej takih Čedermacev, ki branijo z vsem življenjem zadnjo trdnjavo, kjer slovenščina še uživa svoje pravice — božji hram. In ko smo videli nakane fašističnih oblasti — grožnje in prigovarjanje, nasilnost L__________________________________________ in podkupovanje, najhujšo sramoto in obetanje lepše prihodnosti, skratka vsako sredstvo je primerno, le da se odvrne in uniči slovenska beseda —, so se nam zvrstili pred očmi vsi dogodki, minuli in sedanji. Cilj je isti. Najsi bo tam fašizem, tu nacizem. In tudi sredstva, poti se ne razlikujejo prav nič. Samo dostop do ljudi je nekoliko različen. Naslovno vlogo je igral Stane Raztresen. Z likom Martina Čedermaca je proslavil 40-letnico svojega gledališkega ustvarjanja. Živel je z vlogo. Doživljali smo tudi notranji boj tega beneškega rodoljuba. V začetku nekoliko okleva, ne ve kako bi. Čeprav ne podpiše, vendar pridiga v italijanščini. In verniki ga ne razumejo. Vernike to boli, njega še bolj, oni so razočarani, on še bolj. Na mah se je začel dvigati zid med njim in njegovo čredo. Pa gre iskat pravico. Ni je ne na prefekturi v Čedadu, ne pri nadškofu v Vidmu, tudi iz Rima je ni. Ostane sam, sam z nekaterimi beneškimi duhovniki in svojimi verniki. In se zravna, se dvigne v orjaka, se upre — in znova najde do src svojih vernikov. Seveda, mora jih zapustiti. In vsem je bilo jasno, da Raztresen te vloge ni samo igral, tako močno se je vživel v Čedermaca, da se nam je zdelo, kot da sedimo v cerkvi na Vrs-niku in poslušamo Čedermaca samega: »Toda prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas: oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti... Drugi pa bodo zasmehovani kot hudodelci, vzeti jim bodo dušni mir in zemski blagri, preklinjali jih bodo otroci in vnukov vnuki, amen!" Poleg Staneta Raztresena je treba pohvaliti vse druge igralce. Gotovo ne bo izginil nobenemu iz spomina izdajalec Zef Klinjon. Pa tudi njegova usoda se nam bo vkopala v spomin. Je pač usoda vseh izdajalcev. „Toda pravice in dobrote bodo deležni le tisti, ki so si znali ohraniti, kar so sprejeli iz božjih rok.“ Borštnikovo srečanje v Mariboru je po-osmih letih zaporednega obstajanja že potrdilo svojo nedvomno upravičenost in si pridobilo, še zlasti ob nepovezanosti slovenskega gledališkega prostora, ugled nepogrešljive pregledne manifestacije slovenske gledališke kulture. O tem in vrsti drugih odločitev je razpravljal in sklepal glavni odbor Borštnikovega srečanja pod predsedstvom akademika dr. Bratka Krefta. Osnova za razpravo je bilo poročilo ravnatelja mariborske Drame in predsednika izvršnega odbora Borštnikovega srečanja Branka Gombača o dosedanjih pripravah na Borštnikovo srečanje 74, ki bo v Mariboru od 17. do 26. oktobra. V desetih dneh se bodo na velikem in malem odru Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru zvrstile najboljše predstave poklicnih slovenskih gledališč, slovesna otvoritev srečanja pa bo pripadala najboljši predstavi Sterijinega pozorja 74. Združenje gledaliških skupin Slovenije bo letos prvič določilo tudi najboljšo amatersko predstavo, ki bo na srečanju razumljivo, sodelovala izven konkurence. Novost Borštnikovega srečanja 74 bo tudi nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije, za najboljšo predstavo, ki bo sicer podeljena na srečanju, vendar bodo zanjo kandidirale vse predstave na poklicnih odrih od zadnjega srečanja naprej. Seveda pa ob tem ostajajo nagrade Borštnikovega srečanja neokrnjene. Letošnje Borštnikovo srečanje bo posve- čeno prijateljskemu in umetniškemu sodelovanju slovenskih in hrvaških dramskih umetnikov. Temu obeležju bodo podrejene tudi vse spremljajoče prireditve in manifestacije Borštnikovega srečanja. Slovenski gledališki muzej bo pripravil razstavo na to temo, v avli SNG Maribor pa se bo doprsnim kipom zaslužnih dramskih umetnikov pridružil tudi kip Hinka Nučiča, ustanovitelja mariborskega gledališča leta 1919 in odrskega ustvarjalca, ki je kasneje umetniško pot nadaljeval na Hrvaškem. Letošnje srečanje bo popestreno tudi s predvajanjem filmov o veliki jugoslovanski igralki Viki Podgorski, Nučičev! življenjski in gledališki sopotnici, o režiserju in pedagogu dr. Branku Gavelliju, umetniški osebnosti, ki je vtisnila neizbrisen pečat marsikateri strani slovenske gledališke zgodovine, in o lanskem Borštnikovem srečanju. Glavni odbor Borštnikovega srečanja je na seji imenoval žirijo, v kateri so Primož Kozak, Andrej Hieng, Rapa Šuklje, Mire Šte-fanac, Drago Jančar in Fran Žižek. Sedmega člana bo glavni odbor imenoval sporazumno z Združenjem slovenskih dramskih umetnikov. Koroška stvarnost - v NAŠEM TEDNIKU 25-letni jubilej moškega zbora v Celju Pred kratkim je komorni moški zbor iz Celja povsem svečano zabeležil svoj srebrni umetniški jubilej. Od skromnih začetkov, ko je deloval pod patronatom Ljudskega gledališča v Celju (devet pevcev) do vseh javnih uspehov (Liangollen 1957, Arezzo 1963, Gorica 1964/65, Montreux 1965, Arezzo 1968, Ljubljana in Gorica 1969, Maribor 1972) in priznanj (Šlandrova nagrada 1961, odlikovanje Svobod II. stopnje 1964, Gallusova plaketa 1969, zlata plaketa dr. VVilhelma Engelsa DSB v Bonnu 1973), a zlasti na 652 nastopih, oziroma 225 koncertih jih je zanesljivo vodil njihov umetniški pevovodja Egon Kunej, ki se je s tem jubilejem tudi poslovil od svojega nadvse ljubljenega zbora. Petindvajset let trdega dela, toda uspešnega zanj, za zbor in slovensko pevsko kulturo. Dvaintridesetčlanska pevska družina, ki jo danes sestavljajo: delavec, kmet, obrtnik, profesor, učitelj, inženir, zdravnik itd., je pustila za seboj pomembno sled v slovenski pevski, glasbeni in preko nje splošni kulturi. ................................................................................. ....................h......ihihiiuiiiiiiiiiiii.....umu: ...........miiiiiiuiuiiiim............................................m....................................................................................m........um.................................................................................................................. (3. nadaljevanje in konec) LEV DETELA: 0 koroškem literarnem samorastništvu, njegovih težavah in možnostih V našem času je koroška slovenska literatura Postala že tako razvejana in razgibana, da je ne moremo več razdeliti na odseke MLADJE, DrUŽINA IN DOM, MOHORJEVA DRUŽBA, Slomškova založba, slovenski vestnik, Na§ tednik in KOROŠKI KOLEDAR, saj istočasno ustvarjajo tako različni besedni ustvarjal-c' kot so na eni strani Janko Messner ali Florijan Lipuš, ali Andrej Kokot in Gustav J a o u š, in na drugi strani dr. Metod Turn-* e k , Anton K u c h I i n g , avtor nove koroške Pesniške zbirke, a tudi na tiste, ki so v zadnjem oasu literarno nekoliko utihnili, a vseeno dali n°vi slovenski koroški literaturi viden delež ne smemo pozabiti, tu mislim med drugim na Kri-sta Srienca, na Karla Prušnika-Ga-a Perja, na mlajše Karla Smol leta, s Psevdonimom Miško Maček, na Erika Prunča s Pesniškim imenom Niko Darle, in na druge. Mislim pa tudi na vse tiste ustvarjalce, ki se začenjajo postopoma oglašati, ali v MLADJU, ali v naših drugih publikacijah, mislim na primer na religioznega pesnika Mirka I s o p a — in še druge. Kaj nas torej v tej specifični in izraziti situaciji povezuje in kaj nas razdvaja? Kje s° naše možnosti in kje so pasti, ki ogroža-io rast in razrast slovenske koroške literature? Kljub različnosti pisanja, kljub različnosti po-gledov, kljub različnosti estetskih izhodišč, bi slovenski koroški pisatelji morali najti neki skup-n' imenovalec, neko skupno pozicijo, ki bi sicer Popuščala vsebinski in estetski pluralizem, a vseeno upoštevala posebni položaj slovenske o-groženosti v širšem tujejezičnem svetu. © Slovenska literatura na Koroškem, a © mislim, da tudi na Tržaškem in Goriškem, @ se še vedno, kot vsesplošna slovenska © literatura sto let nazaj nahaja v narod-© noobrambnem, narodnoosveščevalnem in 9 narodno prebudnem položaju. Seveda ne 9 bi bilo prav, da bi zaradi te svoje usode © slovenska zamejska literatura postala 9 zgolj narodnoosveščevalna parola, tem-9 več bi morala, in to vedno bolj, posvečati @ veliko in še večjo pozornost estetskim in © notranje vsebinskim problemom. Kljub 9 temu ni mogoče zanikati, da ima ta za-9 mejska literatura čisto določeno pokli-9 canost in čisto določeno moralno in pe-9 dagoško dolžnost: kazati napake celotne 9 družbe in celotnega socialnega, politič-© nega in kulturnega sistema, sredi kate-9 rega se nahaja. Kazati napake v last-© nih narodnih vrstah, a tudi v drugojezič-9 nem okolju, od katerega je večkrat kot © manjšina usodno odvisna. Menim, da bi veljalo spet in spet graditi na tistem, kar je Florijan Lipuš v 11. številki MLADJA leta 1972 imenoval Diskusijska podlaga za literarni koncept koroških Slovencev. Lipuševe teze predstavljajo tisto kompetentno pomagalo, ki spominja na Levstikova vseslovenska prizadevanja o novem konceptu literature izpred sto let. Morda bi bilo prav, da tekst prečitam, da si ga spet obudimo v spominu: MLADJE 11/72, 1.—2. Zgornje teze bi veljalo pozneje prediskutirati. Premaganje literarne province, to je istočasno premaganje idealiziranega pojmovanja literature. Literatura ne sme biti luksus, ki ti tu in tam preganja dolgčas v praznih urah, literatura mora zadobiti osveščevalno, kritično nalogo, postati mora integralni faktor celotnega duhovnega življenja. Naše gornje teze pa bodo gotovo še dolgo ostajale zgolj utopija. Družba, sredi katere živimo in ki je sicer formalno demokratična, mora šele postati de faeto konkretno demokratična, kar je dolgotrajen in zamuden proces, proti kateremu tudi sam čas s številnimi krizami igra na violino. Pisateljevo delo je predvsem v oblikovanju jezika s posebno izpeljano intencijo. Pisateljev jezik ni le estetski in miselni pojav, temveč tudi socialni instrument, katerega pomen in intenzivnost moramo vedno znova in znova razvozlati. Če tega ne naredimo, se more literatura zadušiti v samozadostni igri, v začaranem krogu, iz katerega ni več poti. Ta ugotovitev ne pomeni, da se mora literatura izogibati novih oblik, novih vsebinskih možnosti, da se mora bati eksperimenta in tako dalje. Nasprotno: nove senzibilitete družbe zahtevajo tudi nove senzibilitete v literaturi. Vendar morajo biti te narejene tako, da je možna neka vsaj minimalna odmevnost in komunikacija v družbi. Kot posrečeno, mestoma naravnost presenetljivo novo možnost v koroški slovenski literaturi bi med drugim imenoval Lipušev tekst, non-stop dramo ŠKORNJI iz avtorjeve nove knjige ZGODBE O ČUŠIH. Ta tekst bi štel k posebni, silno povedni, jezikovno pevni oratorični prozi. V tem tekstu nam Lipuš odkriva pretresljive nečloveške dogodke ob koncu druge svetovne vojne, ko so Nemci na zverinski način pri Peršma- nu pod Peco, vzhodno od Železne Kaple, pobili slovensko družino z otroki vred. Ta Lipušev tekst po mojem mnenju že danes sodi med klasična slovenska dela, saj je napisan z ostro in neizprosno prizadevnostjo do resnice. To je ogorčeno, prizadeto delo, ki je formalno podano na izviren način in v izvirnem, nove izrazne možnosti iščočem jeziku. Menim, da je ta tekst — in drugi podobni — možen model sodobne slovenske zamejske literature, ki ie lahko socialno in narodno angažirana, humana, a zato prav nič konservativna v tistem smislu, kot ji to nekateri pavšalno kar kot celoto očitajo. Torej, naj ob koncu vprašamo: Kaj je storiti? Je provinca zlo? Je usoda? Je nova možnost, zdravilen impulz prenove? Zagotovo je jasno, da more ob današnjem več ali manj razvitem informacijskem sistemu nova literatura nastajati povsod, v New Yorku ali Parizu, a tudi v samoti koroških gora ali kake nižinske obrobne holandske pokrajine. Ohraniti je le treba posluh za moderno senzi-biliteto sveta, ki jo je treba znati spojiti s konkretno usodo pokrajine in človeka, ob katerem živiš. Kritična senzibilitete, uporni duh, nepomirljivo iskanje, posluh za zlorabe in krivice, ki se jim moraš upreti, to so nekateri faktorji, ki premagajo samozadostno provincialnost in te povedejo iz provincialnega k občečloveški literaturi, ki je kar naenkrat model neke ožine, neke province, nekega zaprtega prostora razsvetli za širši prostor sveta v pomenljivem smislu upora proti ozkosti. To je bil traktat o sodobni slovenski koroški literaturi, pravzaprav o sodobni slovenski zamejski literaturi nasploh. To je bil traktat o prerasti provincialnega in samorastniškega. To je bil traktat o provinci in literaturi. Referat predsednika Krščanske kulturne zveze Lovra Kašlja na občnem zboru 0 Na občnem zboru Krščanske kulturne 0 zveze dne 17. aprila 1974 je podal svoj 0 glavni referat tudi njen predsednik g. # župnik Lovro Kašelj. 0 Občni zbor Krščanske kulturne zveze 0 služi poleg volitve odbora za prihodnjo 0 delovno dobo zlasti pregled njenih 0 vrst, njenega dela in njenih dosežkov, 0 načrtovanju za bodočnost v glavnih ob-0 risih, pa tudi razmišljanju in razgovoru 0 o njenih nalogah in namenih. Naslov naše organizacije že sam v sebi nosi njej zastavljeno nalogo in program. Naša organizacija je kulturna organizacija. Beseda kultura izhaja iz latinskega glagola c o I e r e , kar pomeni gojiti. Naloga in namen kulturne organizacije je torej gojiti oblikovanje in izpopolnjevanje vsega tega, kar pristoja človeku kot duhovnemu bitju ter ga dviga nad raven zgolj živalskih ali telesnih potreb in teženj, in kar narod ali narodno skupino dviga nad konglomerat telesnih bitij ter ju snuje v občestvo. Naloga kulturne politike pa je ustvarjanje ugodnih pogojev za kulturo po državi, občinah ter po ustanovah znanstvenega, verskega, narodnega ali političnega značaja. Napačno in narobe pojmovana narodna politika pa je, če imenovane ustanove kakorkoli ovirajo u-stvarjanje ugodnih pogojev za svobodni razmah kulture. Tem načelom skuša Krščanska kulturna zveza po danih ji možnostih ustrezati, hkrati pa upoštevati obveznosti, ki so izražene v pridevniku „KRŠČANSKA“. Ne smatra za svojo nalogo, da bi ta naslov izzivalno nosila kot prapor na čelu pohoda preko naših dolin in vasi. Gre ji le za to, da pri svoji dejavnosti izključuje vse, kar nasprotuje krščanskim pravnim, nravnim in verskim nazorom, ter posreduje svojim članom na kulturnem področju vse tisto, kar je v skladu s starim grškim „katdn k’ agaton (lepo in dobro) ter z oporoko Antona Martina Slomška „SVETA VERA VAM BODI LUČ, MATERINA BESEDA PA KLJUČ DO ZVELIČAVNE OMIKE". 0 V svoji eksistenci tako ogroženo na-0 rodno skupnost, kot smo koroški Slo-0 venci, je nujno potrebno kulturno sode-0 lovanje vseh in je škoda vsakega na-0 rodno zavednega člana, ki bi iz kakrš-0 nih koli vzrokov stal ob strani. Zaradi 0 tega se slej kot prej priznavam k temu, 0 kar sem izpovedal ob praznovanju 70-0 letnice globaškega kulturnega društva: 0 da ob sodobnem pluralističnem značaju 0 družbe, iz katerega tudi naša narodna oeecoooooceeeeooooeeoooeeecoesoec Potovanje in romanje v soboto, 18. in nedeljo, 19. maja 1974 MAUTHAUSEN: taborišče iz nacistične dobe MELK: ogled znamenitega samostana MARIA TAFERL: slavna Marijina romarska pot — tam prenočitev MARIA ZELL; obisk in sklepna pobožnost pri Materi Avstrije. Program je zelo pester in bo zbudil gotovo veliko zanimanja. Ker pa je število sedežev omejeno, Vas v Vašem lastnem interesu prosimo, da se čimprej pismeno prijavite. Prijave sprejema Dušnopastirski urad samo do 13. maja 1974. Cena: Za vožnjo, večerjo, prenočišče in zajtrk ter skupinsko sliko: šil. 340.—. Za kosilo med potjo si vzemite malico s seboj, na željo bo pa tudi možno zaužiti nekaj toplega. Prijavljenim bomo doposlali položnice in še druge informacije. Sporočamo Vam tudi že postaje, kjer bodo priiavljenci lahko prisedli v soboto, 18. 5. 1974, zjutraj: Železna Kapla (pri glavni šoli) ob 4.30 Rebrca (pri avtobusni postaji pri tovarni) ob 4.35 Miklavčevo (avtobusna postaja) ob 4.40 Zitara vas (Rutar) ob 4.45 Št. Lipš (cerkev) ob 4.50 Goselna vas (avtobusna postaja) ob 5.00 Dobrla vas (avtobusna postaja) ob 5.05 Sinča vas (pošta) ob 5.10 št. Rupert pri Velikovcu (Šolske sestre) 5.20 Trušnje (gostilna Rabi) ob 5.30 Vrnili se bomo v nedeljo, 19. V. 1974. približno ob 19. uri (v Dobrli vasi). Prosimo interesente, da se čimprej in s točnim naslovom prijavijo. Do svidenja Vas pozdravlja Jože Kopeinig 0 skupnost ni izvzeta, smatram dvojno o-0 srednjo kulturno organizacijo za real-0 no in normalno; pod pogojem, da se 0 združujeta v sodelovanje in skupen na-0 stop za akcije in prireditve, ki zadevajo 0 narod v celoti. Zavedam se, da s tem 0 svojim stališčem ponovno razočaram ti-0 ste rojake in prosvetarje, ki vodijo v po-0 polnem poenotenju v enem skupnem 0 vodstvu razrešitev gordijskega vozla. 0 Prav v medsebojnem tekmovanju, ne pa 0 nasprotovanju, vidim najboljše pogoje 0 za čim večjo živahnost v kulturnem pri-0 zadevanju. Poenotenje navzlic različni 0 svetovnonazorni opredeljenosti članov 0 nosi v sebi kal stagnacije, ki se prej ali 0 slej nujno pojavi. Stagnacija pride od 0 latinske besede s t a g n u m , kar po-0 meni stoječo vodo, pa tudi 0 smrdljivo mlako. Nekje sem bral 0 na novozgrajeni hiši ominozni napis 0 „Teichfriede“, mir mlake. Takega miru 0 pa bi kulturnemu življenju in kulturni 0 politiki koroških Slovencev ne želel! Prav tako želim ponovno poudariti, da kulturno delo narodne manjšine more biti plodovito in na daljši rok uspešno, le če ni odrezano od kulturnega ustvarjanja matice. Stalna komunikacija in pa stalna ustrezna podpora s strani matice sta mu nujno potrebni. Zategadelj se priznavam k skupnemu enotnemu slovenskemu kulturnemu prostoru ter odklanjam vsako enostransko ožino v katero koli smer. Poslovno dobo, ki jo zaključujemo z današnjim zborom, lahko imenujemo zelo plodovito in uspešno. Poročilo tajnika o akcijah Pevski zbor „ Danica" in trije zbori iz o-kolice Niirnberga v Zahodni Nemčiji, ki jih vodi dirigent Herbert W i 11 e k, gojijo že nekaj let prijateljske stike. Pred dvemi leti je gostovala „Danica“ prvič v Nurnbergu, lansko leto pa so Nurnberžani obiskali s sto petdesetimi pevci Koroško. Letos sta na povabilo moškega zbora iz GroBgrtindlacha in cerkvenega zbora iz Baiersdorfa gostovala pevski zbor „Danica“ in instrumentalno-vokalni ansambel „Trio Korotan" iz Št. Vida v Podjuni pod vodstvom Hanzija Kežarja od 28. 4. do 1. 5. v Nurnbergu. Prvi nastop je bil v ogromni telovadnici v numberškem predmestju GrolBgrundlach. Nadvse prisrčen je bil sprejem od tamkajšnjih pevcev in poslušalcev. Med njimi so bili nurnberški nadžupan dr. Andreas Urschlechter ter več mestnih svetnikov. V pozdrav je zapel tamkajšnji zbor znano nemško pesem „Lied kling in die Welt“. Že besedilo te pesmi je nakazalo odprtost ljudi, ki so nas povabili v svojo domovino, saj pravi: „DaB allen Volkern dieser Erde Frieden vverde. Lied, du vvirst des Friedens Ktinder sein, reiBe mutig alle Schranken ein!“ Po pozdravu mestnega svetnika in tamkajšnjega predsednika H. Raucha, je spregovoril za „Danico“ dr. Erik Prunč, ki je spretno povezoval posamezne pesmi. V začetku je kratko razložil okolico, iz katere prihajamo. Med drugim je omenil, da so morda bili nekateri že v okolici Klopinjskega jezera na dopustu in se sedaj vprašujejo, kje da smo bili tedaj, da nas niso zapazili. Morda nas res niso videli dovolj jasno, ker smo bili preveč zaposleni s tujskim prometom ali ker je marsikaj zakrival prah zgodovine. Vendar so nas morda zaslutili v mehkem melosu našega jezika ali liričnem, sentimentalnem napevu naših pesmi ali v vase zaprtih obrazih na slikah po naših kapelicah. Da, to smo bili mi in smo mi, majhna skupina, ki goji v okviru Avstrije dediščino svojih prednikov. Na odru, ki je bil okrašen z napisom gostiteljevega zbora in v slovenščini napisanim transparentom ..Slovenski pevski zbor Danica iz Št. Vida v Podjuni", sta predvajala zbor in trio svoj program slovenskih narodnih in umetnih pesmi. Zbor je zapel tudi nekaj nemških koroških narodnih pesmi. V prisrčnem vzdušju z nurnberškimi pevci po koncertu je izzvenel prvi večer. Drugi večer je bil sprejem pri nadžupanu mesta Nurnberga. Tudi tu so zaslutili pevci in pevke odprtost gostiteljev. Z navdušeno sprejeto pesmijo so se zahvalili za pogostitev in počastitev s tem prejemom. in prireditvah nam je prikazalo razveseljivo sliko rastočega zanimanja našega ljudstva za slovenske kulturne vrednote ter čedalje večje zavzetosti zlasti mlajše generacije za aktivno kulturno dejavnost. Zahvala za ves trud in lepe uspehe, za vso prizadevnost in zvestobo, gre članom osrednjega odbora, vsem včlanjenim društvom in kulturnim skupinam farne mladine, njihovim odborom in članom. Zahvala bodi izrečena tudi odstopajočemu deželnemu glavarju in njegovemu kulturnemu referatu za finančno podporo ob velikih prireditvah, Zvezi kulturno prosvetnih organizacij Slovenije ter drugim matičnim ustanovam za vso mnogostransko pomoč. Poverjeniki naših društev in skupin farne mladine, izvolite danes tak odbor Krščanski kulturni zvezi, ki ustreza vašim željam in predstavam, da vam bo sodelovanje z njim lahko, prijetno in uspešno. Istemu namenu hoče služiti sprememba pravil, ki vam je bila izročena v pregled in oceno in o kateri bo glasoval današnji občni zbor. Po končanem občnem zboru pa z novo dobro voljo in novim zanosom na delo za ohranitev in gojitev naše domače slovenske narodne kulture. Ko je končno le že kupljeno stavbišče za kulturni dom, se smemo nadejati, da bo v doglednem času rešeno tudi vprašanje prostorov za uradovanje kult. central in za kult. prireditve v Celovcu. Ostati hočemo in moramo živ in žilav ud na telesu slovenskega naroda. Ne smemo in nočemo postati sokrivi, da bi nas tisti, ki nas neprestano preštevajo, nekoč zdecimirali na pohlevno folklorno skupinico. V torek, 30. 4., pa je bil drugi nastop v manjšem mestecu Baiersdorfu, nekaj kilometrov severno od Nurnberga. Tudi ta večer je potekel v prav tako prisrčnem vzdušju, kot prvi. Z zahvalo za vsa doživetja in s povabilom nemških gostiteljev na Koroško se je poslovila „Danica“ od ljudi, ki niso organizirali te turneje samo z znamenito nemško natančnostjo, temveč res tudi s srcem. Vrnili smo se na Koroško z zavestjo v srcu, da lahko najdeš tudi kot pripadnik manjšine povsod odprte ljudi, da celo ljudi, ki te ravno zato, ker prinašaš besedo in pesem drugega naroda, še bolj prisrčno sprejmejo. Saj smo navajeni kot pripadniki manjšine, če se javno priznamo k njej, samo klofute. Ravno ob tej priliki pa se je marsikomu izmed nas vzbudilo vprašanje, zakaj nas na Koroškem ne morejo sprejeti takšne kakršni smo, kot pripadnike slovenske narodne skupnosti, ki so zvesti avstrijski državljani, ki pa hočejo ohraniti samo svojo besedo in svojo kulturo. Zavedamo se, da nismo imeli od te turneje samo mi pevci nekaj prijetnih doživetij, temveč tudi naša južna Koroška s tuj-sko-prometnimi kraji. Zato smo tudi obžalovali, da se škocijanski župan na naše ponovno povabilo turneje ni udeležil. Stane 0 Sedaj pa še glas iz nemškega tabo-0 ra, ki jasno priča, kako velik uspeh so 0 dosegli pevke in pevci „Danice“ ob nji-0 hovem gostovanju na Nemškem, v 0 numberškem prostoru. Tako piše list „NORDWEST“ (Mittvvoch, 1. Mai 1974) SLOVVENISCHER CHOR BEGEISTERTE IN GROSSGRUNDLACH: .Lied kling in die Welt‘ In der vollig ausverkauften GroBgrund-lacher Turnhalle boten die Sanger und San-gerinnen des »Slovensko prosvetno društvo Danica" ein gelungenes Programm von slo-vvenischen Volksstucken und -liedern. In der herzlichen Atmosphare fanden sie sehr schnell einen engen Kontakt zum Publikum. Als BegriiBungsiied sang der Veranstal-ter, der MGV Liedertafel GroBgrundlach, unter seinem Leiler Herbert VVittek an die Adresse der auslandischen Gaste: „Lied kling in die Welt.“ Hans Rauch begriiBte besonders Ober-biirgermeister Dr. Andreas Urschlechter zu-(Dalje na 8. strani) »Danica" gostovala v Nemčiji VABILO Učenke obeh gospodinjskih šol šolskih sester v Št. Jakobu v Rožu Vas vabijo na RAZSTAVO in KULTURNO PRIREDITEV Otvoritev razstave je v soboto, 25. maja, ob treh popoldne. Ogledate si jo lahko do nedelje, 26. maja, do 5. ure popoldne. Kulturna prireditev bo v soboto ob 3. uri popoldne in v nedeljo ob pol treh popoldne. Spored kulturne prireditve: 1. Pozdrav 2. Pesmi o pomladi vsi imamo radi — Dekliški zbor obeh razredov pod vodstvom g. prof. Jožefa Ropitza 3. Narodna kola 4. Govor g. prof. dr. Reginalda Vospernika 5. Martina pot do sreče (Igra) 6. Bolj so stare — bolj so lepe (Pesmi) 7. Nič nam ne zamerite, če za slovo, še enkrat zavrtimo se. Na veselo svidenje Slovensko prosvetno društvo „Bilka" v Bil-čovsu vabi na PROSLAVO MATERINSKEGA DNEVA ki jo priredi SPD »Bilka" v nedeljo, 12. maja 1974, ob 14.30 in 20.00 v dvorani pri Miklavžu. Nastopili bodo naši najmlajši s petjem, deklamacijami, šolarsko igro ter zborno deklamacijo. Sodeluje tudi moški pevski zbor, godbeni trio ... Vabimo vse, zlasti matere, da se praznovanja materinskega dneva udeležijo v čim večjem številu. Odbor Prisrčno vabimo na MATERINSKO PROSLAVO v nedeljo, 12. maja 1974, ob pol treh popoldne v farno dvorano v Železno Kaplo. Pripravili so vam jo otroci in pevci SPD „Zarja“. Slovensko prosvetno društvo „Kočna“ v Svečah vabi na MATERINSKO PROSLAVO ki bo v nedeljo, 12. maja 1974, pri Adamu v Svečah. Nastopajo domači otroci in pevci ter gostje iz Radovljice. S prireditvijo pričnemo ob pol treh popoldne. Slovensko prosvetno društvo Radiše vabi na MATERINSKO PROSLAVO v nedeljo, dne 12. majnika 1974, ob 13.30 v dvorani pri cerkvi na Ra-dišah. Nastopajo otroci z deklamacijami in petjem, mešani in moški pevski zbor SPD »Radiše" in »Radiški fantje" s petjem ter gojenke gospodinjske šole v Št. Rupertu pri Velikovcu s petjem in igro »Prisegam" v treh dejanjih. Slovensko prosvetno društvo »Zarja" v Železni Kapli vabi na KULTURNO PRIREDITEV v soboto, 18. maja 1974, ob 20. uri pri Kovaču na Obirskem. Gostujejo: Ženski komorni pevski zbor SPD in književniki ter recitatorji Kulturno umetniškega kluba Tone Čufar z Jesenic. K številni udeležbi vabi društveni odbor V nedeljo, dne 12. maja 1974, bo v Delavski zbornici, dvorana 1/1 v Celovcu OBČNI ZBOR Zveze koroških partizanov. Pričetek zbora bo ob 9.30 dop. Vsi člani Zveze koroških partizanov in njih prijatelji so na to antifašistično zborovanje iskreno vabljeni! Če greste na »materinski dan" na izlet v Rož, potem pridite v HOTEL ANTONIČ na Reki pri Št. Jakobu. Tam boste najbolje postreženi z odličnim kosilom ali dobro mavž-no. Se vljudno priporoča hotelir Antonič. Pred nami je zelo zanimivo poročilo. Vidi se, da je bilo zelo pazljivo sestavljeno. Kot smo že v drugih prilikah konstatirali, je takšen odziv rezultat pripravljenosti članic Konvencije za doslednjo izpolnjevanje odredbe naše Konvencije in za tesno sodelovanje z našim Komitejem. Mi smo to vedno pozdravljali in v tem smislu bi želel, da napotim komplimente avtorjem tega poročila. Prav tako bi želel, da pozdravim uvodne besede avstrijskega predstavnika. Vsekakor to, da je dopolnil poročilo z važnimi informacijami. Upam, da bomo dobili vsebino zakona avstrijskega parlamenta, sprejetega leta 1973, ki se nanaša na 4. člen naše Konvencije sprejete 23. 1. 1974. Prav tako bi bilo zelo interesantno slišati statistične podatke o demografskem sesta-Vu prebivalstva. Želel bi, da slišimo več o tem, posebej še o rezultatih popisov prebivalstva pred letom 1971. Toda bil sem iznenaden nad izjavo, da v Avstriji ni nacionalnih in etničnih manjšin. Avstrijski predstavnik je povedal, da so Hrvatje, Slovenci, Madžari in Čehi jezikov-ne manjšine. To je pa daleč od dejanske situacije! Vse te manjšine se čutijo za nacionalne manjšine in prepričan sem, da pomenijo Poskusi, da se le-te karakterizirajo kot religiozne ali jezikovne manjšine predstavlja žalitev njihovih nacionalnih čustev. Kakor ste opazili, sestoji poročilo dejansko iz dveh delov. V prvem delu se daje obširna informacija o zakonodajnih merilih v Avstriji, ki so relevantne za odredbe naše Konvencije; kakor tudi o nekih potrebah Evropske konvencije o človekovih pravi-Cah, Senžermenski pogodbi in Državni pogodbi iz leta 1955. Drugi del vsebuje zopet informacije v glavnem o zakonodajnih me-ri|ih, ki so bile podvzete na podlagi mednarodnih in nacionalnih poročil o položaju slo-yenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Te informacije so zelo koristne, posebno še, da se obravnavajo obveze na osnovi 5. člena Konvencije. V prvem delu poročila bi želel povedati nekaj o informaciji s pogledom 4. člena naše Konvencije, ki je iznesena na 11. strani avstrijskega poročila. Vsekakor je treba pohvaliti napore avstrijske vlade, da spravi v soglasje kazensko zakonodajo z odredbami Konvencije za odklanjanje vseh oblik rasne diskriminacije, s tem v zvezi pa sem pazljivo poslušal današnjo informacijo avstrijskega predstavnika. Toda po mojem miš-!jenju pokriva predložena odločba samo delno obveze iz člena 4. Ni mi jasno, kaj je 2 zahtevo člena 4b, naj se razglasijo za nezakonite in naj se prepovejo organizacije kot tudi organizirana propagandna dejav-n°st kot vsaka druga vrsta propagande, ki vspodbuja k rasni diskriminaciji ali ji po-maga in da se razglasi za kaznivo dejanje 0 zakonu udejstvovanje v takih organizacijah ali v taki dejavnosti. To je posebno važno, ker obstajajo v Av-®tr'ji nekatere organizacije, ki sodeč po njihovi aktivnosti delujejo nasprotno s cilji na-Konvencije. Važno je, da se aktivnost ta-'h organizacij ne dovoli. S tem v zvezi bi Zelel naglasiti, da člen 7 državne pogodbe iz leta 1955 prav tako naglašuje to vpraša-Je; Tam je rečeno, „da se mora prepovedi dejavnost organizacij, ki merijo na to, a odvzamejo hrvatskemu ali slovenskemu Prebivalstvu njegov značaj in pravice kot manjšine“, kakor je to že omenjeno na stra-n' 9 Poročila. Drugi del poročila avstrijske vlade pa se, kakor sem že omenil, nanaša na zaščito slovenske in hrvatske manjšine, ki živita v Avstriji ter na mednarodne obveze, ki se nanašajo na te manjšine. Takoj moram po-^edati, da imam s tem delom poročila dosti ezav. Hotel bi nanizati rezerve in staviti Veo vprašanj. Upam, da nas bo avstrijska v,ada v naslednjem poročilu natančneje obvestila v pogledu svojih obvez po mednarodnem pravu, kako izvaja te obveze in kako nato gledajo manjšine. Prvo stvar, ki jo je treba povedati je, da Se začenja ta del poročila dosti, rekel bi d°sti konfuzno in celo tendenciozno. Po vsem je jasno, da je bil namen avtorjev po-r°čila, ki so naglasili, da živi v Avstriji skup-n° 0,69 procentov Slovencev in Hrvatov od skupnega števila avstrijskega prebivalstva, totalno zmanjšati vlogo in važnost položaja te9a dela prebivalstva v Avstriji. Še bolj me akrbi izjava, da niti ena manjšina ni nase-Jena kontinuirano v zaokroženem uprav-nem okraju. Jasen je cilj in karakter te izjave. če je ta moj vtis zgrešen, bi želel, da me popravijo. Da ne bi bilo zmote, in posebno za člane Komiteja, ki niso pobližje Seznanjeni s situacijo v tem delu sveta, že- lim podčrtati, da živijo v teh upravnih okrajih kompletne manjšine, Slovenci in Hrvati v velikem številu in to od davno. Zelo interesantno je vprašanje, zakaj avtorji poročila niso posvetili več pozornosti položaju gradiščanskih Hrvatov. Toda intencija je tudi tukaj po vsem jasna, zmanjšati do mi-nima značaj težkoč v kateri se dnevno nahajajo Hrvatje v trudu, da ohranijo svojo identiteto. Tudi v tem slučaju bi bil hvaležen, če čujem komentarje o tem vtisu. Najvažnejše je tukaj dejstvo, da manjšinske pravice niso pogojene z nobeno številko in z nobenim procentom. To bi bilo v nasprotju z mednarodnimi obvezami, ki jih je Avstrija prevzela. Poročilo korektno citira obveze na osnovi člena 7 avstrijske državne pogodbe o zaščiti manjšinskih pravic Slovencev in Hrvatov na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem. Toda na žalost ni v poročilu govora o situaciji Slovencev na Štajerskem. V poročilu so avtorji pravilno citirali najvažnejše odredbe Senžermenske pogodbe in državne pogodbe iz leta 1955. Podčrtal bi najprej obvezo Avstrije iz Senžermenske pogodbe. Člen 68 te pogodbe se glasi: „V javnem šolstvu bo avstrijska vlada zagotovila ustrezne olajšave v mestih in okrajih, kjer živi relativno veliko število avstrijskih državljanov, ki ne govori nemško, zagotovil se bo pouk otrok teh avstrijskih državljanov v osnovnih šolah v njihovem materinem jeziku. Ta določba ne bo ovirala avstrijske vlade, da uvede nemški jezik kot obvezen predmet v teh šolah". Državna pogodba iz leta 1955 jamči Slovencem in Hrvatom vrsto pravic. Tako je prevzela Avstrija na osnovi pogodbe obveznost, da njeni zakoni ne bodo diskriminirali osebe avstrijskega državljanstva zaradi njihove rase, spola, jezika ali vere na vseh življenjskih področjih (v društvenem, političnem, gospodarskem, kulturnem življenju itd.). Nadalje imajo Slovenci in Hrvati pravico do osnovnega šolstva v slovenskem ali hrvaškem jeziku in do sorazmernega števila svojih srednjih šol. Slovenščina in hrvaščina bosta uradni jezik v upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske, v katerih živi slovensko, hrvaško in mešano prebivalstvo. V teh okrajih bodo topografska terminologija in napisi v slovenskem ali hrvaškem in v nemškem jeziku. Državna pogodba za-branjuje aktivnost organizacij, ki imajo kot cilj, da jemljejo hrvaškemu ali slovenskemu prebivalstvu njihov manjšinski značaj ali pravice. Vprašanje, ki se tukaj pojavlja in o čemer bo moralo naslednje poročilo Avstrije posvetiti dosti besed je, kako so v Avstriji obveznosti izpolnili. V tem pogledu bi jaz rad posebno podčrtal, na pomen na strani 7 in 9 tega poročila, kjer se poudarja ..Avstrija je dolžna, da na osnovi sledečih mednarodnih pogodb ščiti manjšine", podčrtam besedo „dolžna“, in na strani 9 „nacional-no zakonodajstvo je dolžno (podčrtam zopet besedo „dolžno“) na osnovi mednarodnih obvez, ki jih je republika sprejela." Na tem mestu bi rad poudaril nekaj, kar ne pomeni nič novega za one, ki poznajo to področje in nikakor ne nekaj novega za predstavnika Avstrije, katerega želim v tem Komiteju pozdraviti, da je situacija takšna, da ne moremo biti zadovoljni. Predstavniki avstrijske vlade vam bodo priznali, da te obveze niso izpolnjene, ampak da se na tem dela. Mnogo nevtralnih politikov in javnih delavcev iz Avstrije vam bo povedalo, da je situacija daleč od tega stran, da bi bile obveze izpolnjene. Predstavniki manjšin, to pomeni, oni, ki najbolje vedo, kakšna je situacija, vam bodo povedali, ne samo, da so nezadovoljni s situacijo, ki je rezultat neizpolnjevanja prevzetih obveznosti s strani Avstrije, temveč da je potrebno, da se za to briga tudi mednarodna skupnost. Na žalost je po letu 1955 z raznimi zakoni in drugimi ukrepi začel proces zmanjševa- nja manjšinskih pravic, ki so bila dosežena pred letom 1955 in to tako glede na vsebino, kakor tudi glede na ozemlje, kjer se pravice izvajajo — proces, ki je v popolnem nasprotju z državno pogodbo z leta 1955. Restriktivno manjšinsko politiko v Avstriji je po letu 1955 stalno spremljala nemotena dejavnost šovinističnih in nacionalističnih organizacij, posebno od strani organizacije, ki se imeuje Karntner Heimat-dienst. Ta organizacija tudi sedaj razširja nacionalno mržnjo in nestrpnost. Nastopa proti kakršnim koli manjšinskim pravicam in njen osnovni interes je asimilacija Slovencev. Podobne organizacije so obstajale za časa nacizma, ali po sklenitvi državne pogodbe 1955 so se obnovile. Daši si je Avstrija po državni pogodbi in po naši Konvenciji obvezana (čl. 7, 5, čl. 9,4b naše Konvencije), da prepreči delovaje takih organizacij, širi organizacija Karntner Heimat-dienst v razočaranje mnogih ljudi tudi nadalje atmosfero netolerance, sovraštva in pritiska na nacionalne manjšine. Rezultat in del take atmosfere sta vidna v rušenju npr. aliiranih antifašističnih spomenikov, ki so bili postavljeni na ozemlju, kjer so koncem 2. svetovne vojne aliirane sile vodile zadnje boje proti naci-fašizmu. Oficialni or- gan te organizacije „Ruf der Heimat" je izjavil, „da ne bo miru na Koroškem, dokler eden od dveh narodov ne izgine." Ta izjava ne zahteva nadaljnjih komentarjev. Politika zmanjševanja števila Slovencev, ki živijo v Avstriji, je vidna tudi v načinu izvajanja ljudskega štetja. Zelo karakteristična je umetna tvorba tzv. „vindišarjev“. Vin-dišarji niso obstojali ne za časa Avstro-ogrske ne za časa prve avstrijske republike. Kot etnično kategorijo prebivalstva so jo uvedli ideologi nacizma pred začetkom druge svetovne voj e v namen, da bi izvedli nacistično politiko nasilne germanizacije in fizične likvidacije Slovencev. Ta specifična jezikovna kategorija pri ljudskem štetju, kakor sem to že omenil, je bila ustvarjena prvikrat s strani nacistov leta 1939. Na žalost se je uporabila s strani Avstrijske Republike tudi v popisu leta 1951 in dalje. Zanimivo je omeniti, da je bil ta koncept razvit najprej v popisu leta 1961, ko so bili Slovenci iz Koroške statistično razdeljeni v 9 kategorij. Takšna praksa mi za področje, kjer živita skupaj samo dva naroda, ni znana. Sigurno je, da ima ta praksa diskriminatoričen značaj in kaže na politiko diskriminacije in asimilacije. Zelo ilustrativno je tudi sledeče za situacijo slovenske manjšine. Zvezni zakon z dne 6. VII. 1972 o postavljanju dvojezičnih topografskih oznak in napisov na področju Koroške, o čemer je govora na 10. strani poročila (paragraf 3) ni izpolnjen enostavno zaradi tega, ker je avstrijska administracija kapitulirala pred ulično drhaljo in raznimi protislovenskimi silami. Bilo je to udobje evforije šovinističnih sil in v tej periodi so prišli do izraza skoraj vsi akti, proti katerim se moramo kot nam to nalaga Konvencija, boriti. Nobeden od storilcev nacionalističnih razgredov ni bil sodnijsko preganjan. V teku je kampanja, da avstrijska vlada odloči, da se izvede poseben popis na Koroškem. Upam, da do tega ne bo prišlo. Ta kampanja je del politike asimilacije Slovencev in je v popolnem nasprotju z obvezami, ki jih je Avstrija prevzela z našo Konvencijo in z državno pogodbo iz leta 1955. Dovolite mi, da zdaj nekaj povem o šolskem zakonu na Koroškem. Ta zakon se smatra s strani slovenske manjšine kot diskriminatoričen. Uničil je osnovna določila odloka o dvojezičnem pouku iz leta 1945, ki so bile zadovoljive. Ta akt je dal nacionalističnim silam široko polje za akcije, kot posebno diskriminatorična se smatra obveznost o privolitvi staršev. Ni si težko zamisliti, kako zelo neugodno je tem staršem, da dajo vsako leto izjavo o svoji privolitvi. Dvomim, da bi kjerkoli kaka taka stvar obstajala. Upam, da bo avstrijska vlada vse ukrenila, da se ta odredba anulira. S tem aktom je bil slovenski jezik degradiran. Namesto priznanega statusa drugega deželnega jezika je dobil status pomožnega jezika. Posledice tega zakona, sprejetega na predlog nacionalističnih sil, so bile, kar si lahko mislite, zelo negativne, skoraj katastrofalne za koroške Slovence. Nacionalistični pritisk na slovenske starše (posebno na one, ki so zaposleni pri avstrijskih delodajalcih) je bil zelo silen. Pod tem pritiskom je večina slovenskih staršev svoje otroke prijavila k pouku v nemščini. Tako se je politika diskriminacije in asimilacije nadaljevala. Samo majhen del slovenskih otrok danes obiskuje šole, kjer se uči tudi slovenski jezik, verjetno manj kot Vs slovenskih otrok. Slovenci in Hrvati nimajo niti enega otroškega vrtca, niti ene slovenske šole, razen gimnazije za Slovence na Koroškem. Situacija na Gradiščanskem za Hrvate je še težja, ker nimajo niti ene srednje šole v hrvatskem jeziku. Vse to jih postavlja v diskriminatoričen položaj na-pram večinskemu narodu in negativno vpliva na njihov razvoj. Istočasno z manjšinskim šolskim zakonom za Koroško je bil sprejet tudi zvezni zakon o izvedbi določil člena 7/3 državne pogodbe iz leta 1955 o uradnem jeziku na sodiščih. Ta zakon je prav tako nezadovoljiv za manjšine, kakor tudi zakon o manjšinskih šolah. Osnovno diskriminacijsko določilo tega zakona je to, da je veljavnost tega zakona omejena samo na tri sodnijske okraje (Borovlje, Pliberk, Železna Kapla) od 9 okrajev, v katerih živi slovensko prebivalstvo in v katerih so imeli po do tedaj veljavnih ustavnih določilih pravico do uporabe slovenskega jezika na sodiščih. Še slabše pa je, ker ta zakon predvideva možnost, da se v bodoče ukine pravica do slovenskega jezika tudi v teh treh okrajih in to z določilom, da so rezultati ugotavljanja manjšine osnova za določevanje sodnijskih okrajev, v katerih bo zakon v bodoče veljal. Ta zakon vsebuje tudi druga diskriminatorna določila: Predvsem ni priznana enakopravnost slovenskega jezika z nemškim jezikom na sodiščih, temveč ima le mesto pomožnega jezika. Z institucijo tolmača je slovenski strani odvzeta pravica, da neposredno kontakti ra s sodiščem; slovenski jezik je tudi diskriminiran z določilom o javnih knjigah, ki načelno priznavajo samo nemški jezik, di-skriminatorno je tudi določilo, po katerem sodniki in sodnijski uslužbenci v komunikaciji s strankami smejo uporabljati samo nemški jezik. Položaj manjšin je viden tudi iz dejstva, da ni niti enega sodnika iz njihovih vrst, ki bi znal slovenski in v slučaju, da on govori slovensko, je prisiljen, da odkloni uporabo sloveščine. Preden sem prišel na zasedanje komiteja se je zgodil primer v Borovljah, kjer je bil učitelj, Slovenec, obsojen enostavno zaradi tega, ker se je branil uporabljati nemški jezik. Potrebno je poudariti, da se ta zakon ne uporablja tudi na Gradiščanskem. Na osnovi mojih dosedanjih izpovedi prosim člane Komiteja, da se s pridržkom sklicujejo na ta dva zakona v avstrijskem poročilu in da Komite ne pride do sklepa, da bi bila v interesu nacionalnih manjšin in v soglasju z našo Konvencijo. Kar se tiče finančne pomoči kulturnim institucijam, o čemer je govora na zadnji strani poročila, bi povedal, da je to — v kolikor je to meni znano — kar avstrijska vlada daje, zares minimalno in v mnogih primerih simbolično. Na koncu bi rekel, da zelo cenim, da je avstrijska vlada posvetila toliko pozornosti problemom slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Prepričan sem, da to, kar sem rekel, za avstrijskega predstavnika nikakor ni novo. Kritika, ki sem jo iznesel, je dosti manjša od vsakodnevne kritike slovenske in hrvaške manjšine v njegovi državi. Iz poročila ni vidna jasna determinacija Avstrije, da se tem manjšinam zagotovijo vse pravice, ki jih imajo na osnovi naše Konvencije, Senžermenske pogodbe, Državne pogodbe iz leta 1955, Evropske konvencije o človekovih pravicah in dr. Upam, da bo naslednje poročilo prav tako bogato in da bo govorilo več o izvajanju številnih obveznosti glede manjšin, ki jih je Avstrija prevzela. Oproščam se, da sem bil zelo obširen in da sem vzel morda dosti dragocenega časa Komiteju. Vendar je bilo neobhodno potrebno, da opozorim Komite na slab položaj slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji, da se preko tega Komiteja avstrijski vladi pokaže resnost situacije in da pomeni samo dosledno izvrševanje prevzetih obveznosti izhod iz sedanje situacije. Manj- (Dalje na 8. strani) r-------------------- r —\ NASTE ČALOVSKI: Avstrijska pomoč je simbolična --- ^ NOGOMET SAK - Sfeuerberg 3:0 (2:0) Odprtje dveh novih otroških vasi »Rešite otroka" Postava: Hočevar; Lipusch, Hribar, Lampichler, VVoschitz; VVroiich, P. VVald-hauser, Nežmah; H. VVieser (Singer), Fera, V. VValdhauser. Igra se je pričela z hitrimi in lepimi akcijami SAK. V sredini je dirigiral igro trener Nežmah, spredaj pa je moker in blatnat teren preprečil uspehe „bombarja“ Fere. Kljub tej prepreki je ukanil Fera nasprotnega vratarja z lepim strelom s 16-meterske črte. Drugi gol za SAK je dal V. VValdhauser. V drugem polčasu je bila ista slika: hitri napadi SAK. H. VVieserja je zamenjal M. Singer, kateremu sreča ni bila naklonjena, ko se je znašel sam pred nasprotnim vratarjem. Zmago je utrdil trener Nežmah z lepim strelom v trikot. Najboljši igralec na igrišču je bil Lampichler, ki je popravil vse napake soigralcev in dirigiral igro od zadaj. # Naslednjo soboto, 11. maja, igra SAK @ ob 15. uri v Gospe Sveti (Maria Saal). ® Navijače prisrčno vabimo! Otroška vas v Boliviji Že dolgo let oskrbuje zgornjeavstrijski frančiškanski pater Alfred SpieBber-g e r, poleg svojega poklica župnika in razvojne pomoči otroške ustanove, v kateri s pomočjo nekaj žensk skrbi za zapuščene o-troke. S pomočjo mednarodne otroške vasi „Rešite otroka" si je izprosil denarno pomoč za gradnjo prvih družinskih hiš. Danes je njegov zastavljeni cilj skoraj uresničen: sedem družinskih hiš in občinska hiša tvorijo začasno otroško vas „Rešite otroka" (SOS); na farmi pa se že pase 250 repov goveda, v dveh letih naj bi ta čreda narasla na 600 živali. Zato pa je treba urediti še več pašnikov, razen tega bodo morali obdati velikansko posestvo z 20 kilometrov dolgo ograjo. Toda pater SpielBberger in njegovi sodelavci so prepričani, da bodo vse te težave prebrodili. Tako je postala otroška vas „Rešite otroka" San Jose v Boliviji pristni primer življenjske razvojne pomoči. Zapuščeni, osiroteli otroci rastejo pod skrbnim nadzorstvom novega doma, pozneje pa se v lastni otroški vasi izučijo v kmečkih poklicih, ki ustrezajo krajevnim prilikam, kajti vzhodna Bolivjia, v kateri je tudi ta otroška vas, je izključno poljedelska dežela, ter si na ta način zagotovijo življenjski obstoj. Otroška vas v Libanonu Po otvoritvi otroških vasi „Rešite otroka" v Bangladešu, Tajski, Indoneziji, Formozi in drugo v južnovietnamski vasi Dalat, je iniciator otroških vasi Hermann G m e i -n e r odprl 3. maja novo otroško vas „Rešite otroka" v Libanonu. Tri podarjene hiše so prenovili in jih dolga leta uporabljali za otroke. Iz tega je danes nastala v malem mestecu Bhersafu na izredno lepem kraju ležeča otroška vasica „Rešite otroka" (SOS), s katere se lahko ob lepem vremenu vidi 30 kilometrov oddaljeno glavno mesto Beirut. Mlad nadarjeni arhitekt je napravil za to vasico zastonj načrt, potem pa so v dveh letih zgradili sedem skromnih, a modernih hiš, ki so danes že vse polne mladih stanovalcev; v teh stanuje 85 otrok. Že od ustanovitve libanonske otroške vasi „Rešite otroka" leta 1970, je skrb in vodstvo v rokah dveh Tirolk: Helge Z u n d e I in Berte N a 11 e r, ki so se popolnoma posvetile delu v otroški vasi v Libanonu in sedaj mislita že na gradnjo druge otroške vasice. Ta načrt ni tako neizvedljiv, kot iz-gleda na prvi hip, kajti v Libanonu je javnost navdušena nad idejo gradnje otroških vasic; zato to moderno metodo skrbništva krepko podpirajo: polovico gradbenih stroškov za ta veliki načrt so mogli zbrati v deželi sami. „MIS KOROŠKE" TRETJA NAJLEPŠA AVSTRIJKA Na mednarodni cvetlični razstavi na Dunaju so izbrali najlepše avstrijske mladenke. Prvo mesto kot najlepša Avstrijka je zasedla Dunajčanka Evelyn Engleder, 2. je bila Margit S c h w a r z e r iz Tirolske, tretje mesto pa je zasedla Elke Škot-s c h i er iz Bistrice v Rožu. Kot nagrado je prejela barvni televizor in povabilo na Japonsko, da bi se udeležila lepotnega tekmovanja v Tokiu. Omeniti je še treba, da je Elke Skotschier pustila za seboj še »Mij Gradiščanske« in »Mis Nižje Avstrije«. Ramsey ni več trener angleške reprezentance Sir Alf Ramsey ni več trener angleške državne nogometne reprezentance. Angleška nogometna zveza mu je nepričakovano, potem ko je 11 let vodil reprezentanco, odvzela to nalogo. Začasno ga bo nadomestil Joe Mercer, trener Coventry Cityja. Čeprav je prišla vest o odstavitvi Ramseya nepričakovano, pa so jo dobri poznavalci angleškega nogometa vendarle nekoliko pričakovali. Potem ko je Anglija izpadla iz letošnjega svetovnega nogometnega prvenstva (izločila jo je Poljska) se je Ramseyev položaj v vodstvu reprezentance precej o-majal, zadnji bledi nastopi reprezentance pa so dodali še to, kar je manjkalo. Kljub temu so mnogi menili, da angleška nogometna zveza svojemu 54-letnemu trenerju ne bo odpovedala službe, saj je pod njegovim vodstvom reprezentanca dosegla svoje največje uspehe in je leta 1966 osvojila celo naslov svetovnega prvaka. Ramsey je bil v svojih mladih letih kot branilec 32-krat član državne reprezentance, 30-letnica Partizanskega zbora Sprva se je imenoval invalidski zbor, nastal je 23. aprila 1944 na Planini v Kočevskem rogu. Prof. Karel Pahor je sprva zbral 16 invalidov-ranjencev iz partizanske bolnišnice. Učil jih je in naučil. Bili so iz različnih krajev: preprosti fantje, ki jih je Pahor temeljito izuril. Potem so šli — ob bergljah, s palicami, na vozovih in peš širom po slovenski domovini. Peli so na položajih, na mitingih, ob raznih prireditvah in predstavah frontnega teatra, pozneje zaveznikom v Italiji in končno v osvobojeni Ljubljani. Danes imajo za seboj več kot 1800 nastopov. Še poje nekaj tistih, ki so peli že ob katere trener je postal leta 1962, ko je nadomestil VValterja VVinterbottoma. Pod njegovim vodstvom je reprezentanca odigrala 113 tekem, 69 jih je osvojila, 27 zgubila, 17 pa remizirala. V istem obdobju je reprezentanca dala 225 golov in prejela 99. Zadnji poraz je angleška reprezentanca doživela pod Ramseyevim vodstvom lani, 14. novembra na Wembleyu, proti Italiji. Za osvojitev naslova svetovnih prvakov je angleška kraljica Ramseya proglasila za barona. BOKS Buchanan premagal Pudduja Škot Ken Buchanan je v Cagliariju v Italiji osvojil naslov evropskega prvaka lahke kategorije. S tehničnim nokautom je v šestem krogu premagal dosedanjega prvaka, Italijana Antonija Pudduja. ustanovitvi zbora. Sedaj šteje zbor več kot 70 pevcev, večinoma partizanov in aktivistov z različnimi odlikovanji. Bogata je bera Partizanskega zbora, ki danes pod taktirko prof. Radovana G o b -c a prenaša tradicijo partizanske pesmi na mlajše rodove. To svoje bogastvo je zbor prikazal na proslavi svoje 30-letnice v hali Tivoli v Ljubljani. Postani član SAK! eeooeeeeeeeoeeeoseeeeeeeieooeeeoeeeeeeeeeooeoooeeoeeeeeoeoeeeoooeeeeeeeeeeoooeeeeeoeeoeoeeoeoeeeeeeeeeeoeeoeeeeeeeeeoeoeeeeeeeeeeeeeeoeeee BORIS PAHOR : 26 Parnik trobi nji Videla se je, kako spravlja svoje stvari v kovček in kako hitro zapušča sklizko stopnišče v Starem mestu, tako da se ni zavedela, kdaj se je njena dlan dotaknila njegove lakti, ne kdaj se je narahlo začela pomikati proti njegovemu zapestju; ne spominja se, da bi njena dlan kdaj koga božala, morebiti očeta, a takrat je bila čisto majhna in vtisi so imeli zadosti časa, da so se zbrisali, posebno ker so jim sledili drugi, ki so bili dosti bolj rezki in nič v sorodstvu z božanjem. Da, odkrivala je sama sebe in se začudena opazovala in presenečena sledila gibom svoje dlani. Danilo pa je govoril tudi o tem, da bi šla na občino, če bi se utegnilo to urediti pred njegovim odhodom, a ker je najbrž treba za to nekaj tednov, da bo od vojakov poslal pooblastilo Bojanu, Verinemu bratu, naj ga zastopa. Ona pa se je uprla. „Ne govori o tem," je rekla. „Bolj mi bo všeč, če bom prosta in hkrati v sebi na nekoga vezana." Da je bolj primeren njeni naravi takšen občutek, je še rekla, njegova roka ob njenem pasu pa je postala težja in tako jo je obšla samozavest, ki nanjo ni bila pripravljena in ji je zato prinesla val toplote, na katero prav tako ni bila pripravljena in ki jo bo, tako je čutila, prav gotovo opazila tudi Danilova roka. A Danilo je omenil, da bi lahko imela majhno Emo, kaj pa tedaj? Da, tedaj bi mu pisala in potem bi zares lahko tako uredil, da bi šel Bojan na občino namesto njega, seveda če ga bodo res poslali v Afriko, če ne, bo pa lahko prišel na dopust. Vendar bi rajši imela majhnega Danila, je rekla, ker je fant manj ranljiv. In tako sta sprejemala šepete noči in ji oddajala svoje, zakaj bolj kakor sklepi o prihodnosti jo je prevzemal sporazumen dogovor, ob katerem je bilo vse prav, kar sta si rekla, zakaj vse je izhajalo iz sorodnih virov, se ujemalo kakor vodne poti, ki g rej o po dveh bregovih v skupno grapo in poti v skupno morje. Da, ker prišla sta spet do morja, do njegove mladosti, ki so ji botrovali čolni in jadra kakor slehernemu ribiškemu otroku, do njene mladosti, ki ni bila seve tako neposredno povezana z morjem kakor njegova, a vendar si je brez morja ne more predstavljati; do njegovih šolskih let, ko so mu zamenjali slovnico in je on novo, italijansko, zalučal na tla, da ga je potem mama dolgo pomirjala, do njenega, Eminega odhoda iz Trsta, ko so njenega očeta premestili v Milan. In noč, se jima -je zdelo, se je sproti daljšala, da bi mogla zajeti vse njune spomine in občutke ob teh spominih. Tako da je nazadnje Danilo rekel, da se morata malce zatajevati v ti svoji požrešnosti in poskusiti zaspati. In ker na blazinjaku ni bilo prostora za oba, je odšel dol v sobo za gosta in prenesel žimnico in jo položil zraven police s knjigami. Tako spi zdaj ob nji in ona ima občutek, da sta zaradi žimnice na tleh nekakšna izseljenca, obenem pa odriva to misel in si pravi, da sta dva študenta, ki si ponoči in čez dan delita sobo. A več sta, več sta celo kakor mož in žena, ker ne potrebujeta zunanjih vezi, da bi bila zvesta z očilu svojih dedov; in misli na njegovo mamo, h kateri bo prišla, in jo vidi, krepko gospodinjo, ki krmari svojo majhno hišico kakor ribič čoln skozi razburkano morje. Hoče ji pomagati pri tem, in tudi če bo res vojska, kakor pravi Danilo in pravijo drugi, se bodo morebiti le pretolkli iz tega terorja v bolj človeško ozračje. Iz daljave prihajajo drobna zrnca svetlobe in kmalu bo videti barvo malih lesenih polken; zelena so, a prav zaradi njihove majhne oblike bo nenavadna svetloba, ki ju bo vsak čas izrisala iz mraka. Ob misli na to svetlobo in na polkna čuti, da je spet našla svojo družino iz otroških let, da je našla drugo, bolj trdno, kakor je bila njena, in da je pred njo prihodnost še vsa nedotaknjena. Na mostu se je oglasil vlak, potem je zdrvel brez ropota mimo po obronku. # Ko je sonce narisalo na zid ob oknu progo oleandrove barve, je vstal in njegovo telo se ji je približalo; poznala ga je s kopanja, telo metalca diska, a zdaj prihaja vendar kakor spremenjeno, nekako novo pred njene oči, medtem ko obenem čuti, da se v njeni notranjosti živo prebuja odziv nanj; kakor mravljinčenje je, ki se poraja ob hrbtenici in se bo začelo razsipati zdolž bokov, če ga ne bo zadržala. A že je sedel na rob postelje in se sklanjal nad njenim obrazom; čutila je njegove dlani, kako si utirajo prehod pod njenimi lasmi tik ob vratu in počasi z obeh strani obkrožajo teme. V njegovem pogledu, ki mirno išče v njenih očeh, je zagotovilo o popolni naklonjenosti; obenem pa je, kakor da se njegova ljubezen prav v tem trenutku odloča za nepreklicno zaupanje. In spet ima občutek, da jo kljub vdanosti, ki je v njegovem pogledu, bolj osvaja zdaj kakor sredi noči, mehka odločnost v njegovih očeh pa ni nič gospodovalna, ampak ima v sebi odtenek nerazločne resnosti. Potem je čutila, kako so se njegove dlani sklenile pod temenom, in že so jo vso zaposlile njegove ustnice, ki so ob njenih mehke in zahtevne. Samo za trenutek se ji zdi, da ji bo njegova bližina pretrgala dihanje, zatem pa se naenkrat preda krotkemu morju omame, ki jo v teh dveh dnevih zmeraj znova preseneti. Vendar zavestno poskuša, da bi bila z mislijo pričujoča in da bi ugotovila vrednost tega novega stanja, obenem pa okuša lepoto, v kateri je zdaj nedorasla začetnica, zdaj spet vsa v objemu opojne megle, ki jo ovija in nosi. Zdaj jo je njegova roka počasi odgrinjala, in po prvem trenutku presenečenja, ko je v sebi samogibno čutila, da se bo uprla radovednosti jutrnje svetlobe, je ostala mirna, kakor da še sama pričakuje, kakšen bo smisel novega odkritja; zakaj Danilo je bil zbran in pazljiv kakor pred ležečim kipom, ki je pokrit s prtom in katerega skrivnost Vendar je bila njegova mati... Pod čevlji je zoprno pljuskala blatna brozga. Izpod svinčeno sivih, nizkih oblakov je gosto rosilo, da je mrzla, zoprna vlaga neprijetno silila v človeka. Cesta v Mestni log se vleče. Številnih pritličnih hiš noče biti konec. Le kje je Cesta dveh cesarjev? Kako, da ima prav ta, nadvse skromni in oddaljeni mestni predel tako zveneče in bahato ime? Cesta dveh cesarjev... V megli, ki se je začela dvigati nad Ljubljanskim barjem, sem opazila obrise številnih hišic. Tu nekje mora biti, v ko-•oniji. Številke na hišah v ozkih uličicah so se Vrstile. Kaj bi še iskala! Potrkala sem na pr-Va vrata. Že po nekaj besedah sem spozna-la' da sem prišla prav. ..Da, Pandurjeva Pepa je bila naša soseda. V petek smo jo pokopali." ..Tista, ki je imela že sedem križev za seboj, da je umrla?" sem podvomila v besede. „Bo že prava. Tamle je stanovala." Skozi orošene okenske šipe, po katerih so leno polzele drobne kapljice dežja, sem na vrtu opazila kolibo. Deske, v špranjah zataknjen papir, slama in cunje ... Pred kolibo nekaj kosov opeke, sredi med njimi zoglenela drva. V osamljen lonec, ki je napol prevrnjen ležal pri ognjišču, se je lovila deževnica. To je bilo njeno ognjišče. „Ali ga v koči ni imela?" Odgovor sem kmalu dobila. Vrata so se odprla. Da, koliba je bila v resnici brez ognjišča. Četudi je starka sama znašala skupaj vratiča štedilnika in ploščo, v upanju, da bo le lahko nekoč sedela na toplem, kot ji je sin obljubil, je čakala zaman. Štedilnik so nadomestovali štirje kosi opeke, kjer je starka pristavila lonček tedaj, kadar je z barja pihal le premrzel veter. V koči je žena imela tudi posteljo, pravzaprav le posteljni okvir, brez prečnih desk in žimnice. To je nadomestovala slama in pisane cunje — vsa posteljnina zapuščene starke. Nekaj loncev je stalo ob straneh in drugovali so jim visoki čevlji, še vsi blatni od zadnje poti, ki jo je čez otajano vrtno zemljo napravila oslabela žena. Vse v baraki, ki jo je zgradil zanjo njen sin, je bilo polno njenega spomina, nje same — od pisane revščine na ležišču do zapuščenega ..ognjišča" pred kolibo. Toda nje ne bo nikdar več v to leseno bajto, da bi drhtela v strupenem mrazu, ki je silil skozi vse luknje in špranje. Dobri sosedje so videli njeno stisko. Že jeseni jo je socialno skrbstvo hotelo oddati v Dom onemoglih, pa je prišel sin in jo vzel k sebi, v svojo hišo, da bi ne bilo dolgih jezikov. A kmalu se je je naveličal. Prišla je nazaj, na Cesto dveh cesarjev, kjer je tudi ostala, dokler je niso na dan norča- J o sip Ribičič : MATI PO NARODNEM MOTIVU Ko je Marko zašel prvič na slaba pota, je potočila mati prvo solzo in rekla: »Marko, sinko moj, izpreobrni se!« Zagrohotal se je Marko in odgovoril: »Čemu naj se izpreobračam! Take so postave, da skrbi mati za otroka!« Mati se je žalostna sklonila nad delom in se mučila za dva. čez leto in dan zdrkne materi druga solza preko lica: »Marko, sinko moj edini, moči mi pešajo; kdo bo skrbel zate, ko me polože v hladni grob?« I' drugo se je zagrohotal Marko in dejal: »Čujte me, mati! Ko vas polože v hladni grob, glejte, da mi kaj ostane!« In mati je potrojila svoj trud. Dve tretjini je porabila, eno v skrinjo zaklenila. ho je čez leto in dan zajokala v tretje, je legla v hladni grob, med štiri tesne stene. Marko pa je poprodal vse, kar je ostalo, izpraznil skrinjo ter zapravljal tako dolgo, da je vse zapravil. * Čez leto dni je stal na cesti, reven in ubog, in od prijateljev zapuščen. Pomislil je, kaj in kako bi sedaj, pa si ni vedel odgovora. Z jezo v srcu je odšel opolnoči na materin grob in dejal: *Mati, zakaj niste bolje skrbeli zame?« In je zamahnil v jezi proti grobu, se spotaknil ob lesen križ, padel in se ranil. Tedaj je priletela mala ptička, drobna bela ptička, materina dušica. »Marko, sinko moj edini, ali te hudo boli?« je žalostno zapela. V kljunčku vode nanosila, rano ohladila; s perjem rano posušila. A ko je hi la ura ena, je odletela, čivkajoč v noč: »Marko, Marko, sinko moj edini!« .v I .■ i ■: :■ i ■■■j .■■■.v.v.v, ■: Mati na polju Njive, na široko razmetane, posajene so in posejane; razdrobljeno grudje jih pokriva, vse je, kot da zemljica počiva. A pod površino čudež se godi: tam vsejano žlahtno seme že kali; tiho, vendar neprestane rase nova, mlada rast v pomladne čase. Neopazno rast na dan priklije, komaj vidno lističe razvije; srka sonca tople žarke zlate, pije dež, ki porosi vse trate. Čez rastline prsti matere zdrsijo in jim nežno, mehko govorijo: »Skrbno bodo moje roke piele, da v bogat pridelek boste dozorele." Dan za dnem potem motika poje: mati se drži obljube svoje. Nanjo žarko sonce vroče sije in po licih pot ji v curkih lije. V lahnem vetru čvrsto bilje niha, mati ga neguje brez oddiha. V6: za znoj, ki ga sedaj preliva, ji bogato bo plačala njiva. i! I i j ■: ■: I :■ 5 •: \ W.,.V,,.V.,.V.V.V.,,V.W.,<,AV.,1,.V,V vesti in veselja — pusta odnesli iz bajte. Iz zakrpanega predpasnika ji je tedaj padel 500 dinarski bankovec, ki ga je materi poslal drugi sin, tam daleč nekje iz Srbije. Zadnji denar. Ona pa je rabila tako malo. Samo malce topline in ljubezni od svojega otroka, božajočo besedo in toplo roko, ob kateri bi onemogla starka našla oporo, kakršno je ona v toliki meri dajala tedaj, ko je njen sinko meril v svet prve korake ... Njena želja se ni izpolnila. „Tako zapuščena sem," je grenko potožila sosedom. In tako sama je morala oditi. # Bajta brez dimnika in pečice je bila njena smrt. V njej oslabelo telo ostarele žene ni moglo kljubovati. Dve uri po tem, ko jo je rešilni avto pripeljal v bolnišnico, jo je stisnila pljučnica. Umrla je sama. Sina in nikogar njenih ni bilo pri njej. Na Cesti dveh cesarjev pa je ostal grd spomin na nehvaležnega sina — lesena koliba, ki je bila zadnji dom betežne starke. In vendar je bila njegova mati... V. K. bo zdaj mirno in preudarno odkrival. In čutila je, da se bodo mogoče še vzdignili nekje iz ozadja razburkani va-ovi’ a da ie zdaj bolj prav, če tudi sama z mirno napetostjo sledi poti njegovih rok, ki spremljajo črte njenega tele-aa’ tako da se jih rahlo dotikajo s površino prstov in ani, a so naslednji trenutek že mimo, v odmaknjenost’ Je hkrati razdalja in bližina. In tako, ko komaj za-navno z obema dlanema oblikuje njene prsi, a spet nje-l °^e dlani skoraj samo zdrsnejo mimo kakor božajoč po-kak k° Pa Se ustav'j°’ ne Prihajajo iz njih ognjene niti tkiv°r P°noai’ ko 50 prešinjale počez in navskriž njeno lv°. ampak zadržujejo med svojima mehkima stenama svcTh aaPe^a' *