Zorana: O žetvi. 15
Jesen.
Hrvaški napisal za „Slovenko" Vladimir Jelovšek. Prclo/.ila „Z".
V gosposkem parku.
Semkaj od reke veje oster veter. Razpenja se skozi
vejevje visocega drevesa kakor vzdihljej  skozi redke lase
osivele suhe žene. In stresa pred me na gladka   in zavita pota ru-
meno listje.
Jesen.
Ona neprijetna rana jesen, s katero se brezupno bori poletje. A
človeško srce ne ve: bi-li oplakovalo tople dneve in vedro neljo in
blagodejni dež, ali pa bi z navdušenim vzklikom pozdravilo tužno in
trepetajočo polutemo, skozi katero se zdi, kakor bi od daleč mamljivo
zvenkljali kraguljčki sani, žvenket drsalnic in razuzdani smeh raz-
posajenega Karnevala.
16 Vladimir Jelovšck : Jesen.
In veter veje semkaj od reke in stresa pred me  na g-ladka in
zavita pota rumeno listje,
Jesen.
Zamišljeno se sprehajam. K meni odmeva vesel smeh lahko-
mišljene mladine. Prodirajoče me gledajo oči strastnih deklet. A jaz
se mirno sprehajam z navadno brazdo na belem čelu.
A veter veje semkaj od reke in stresa pred me na gladka in
zavita pota rumeno listje.
Jesen.
Krvavo-žolt list se mi zavrti pred očmi.
Proti meni stopa osivela žena in vodi za roko malo, zdravo,
debelu.šasto dete, povsem zavito v debelo, belo kožuhovino. Ono kriči
in neće iti, kamor je vleče starka. Z izredno vztrajnostjo mu curljajo
curkoma po polnem lici debele solze. Rezek glas stroge starke za-
hrešči. Njena desnica zamahne parkrat zamolklo se zadušenim jekom
po telesci otrokovem. On se strese pa gre nazadnje po onem potu,
po katerem je hotela starka-. Le trepet pritajenega ihtenja in mrk
pogled očij je motilo to tiho harmonijo.
Jaz sem šel dalje in gledal pred se. Brazda na čelu se je gotovo
zarezala nekoliko globje.
A veter veje semkaj od reke ostro in hladno ter stresa pred
me na gladka in zavita pota rumeno listje.
Starka je upokojila malo dete.
Jesen se zmagonosno vleče skozi vejevje.
Toda . . . nekoč legne slabotna starka. Dihala bode težko.
Tedaj pa pride mali in stal bode poleg nje. Gledal jo bode dolgo.
Ona pa bodo obrnila z brezupnim pogledom oči vanj. In čez kak
trenotek jej bode mali mirno zatisnil mrtve oči. Morda bo šepetal
kako molitvico . . .
Veter se zaganja in mi razposojeno sipa pred noge rumeno listje.
Jesen.
Ali jaz sem se zravnal smelo in oholo : — —
— In jesen je prišla — in za njo pride zima.
Ali tudi sredi mrtvila često kipi vse obvladujoča mladeniška
sila, katera prehaja iz nežne spomladi v močno poletje. V poletje
sveta, ki si sam prižiga svoje SOLNCE, ki se na njem greje — dokler
je okrog zima, mraz, led.
In gledal sem mirno, brez brazde v svojem čelu, kako mi sipa
veter pred noge rumeno jesensko listje.
Praga, kraj Vita ve 17. oktobra 1898.