Zorana: O žetvi. 15 Jesen. Hrvaški napisal za „Slovenko" Vladimir Jelovšek. Prclo/.ila „Z". V gosposkem parku. Semkaj od reke veje oster veter. Razpenja se skozi vejevje visocega drevesa kakor vzdihljej skozi redke lase osivele suhe žene. In stresa pred me na gladka in zavita pota ru- meno listje. Jesen. Ona neprijetna rana jesen, s katero se brezupno bori poletje. A človeško srce ne ve: bi-li oplakovalo tople dneve in vedro neljo in blagodejni dež, ali pa bi z navdušenim vzklikom pozdravilo tužno in trepetajočo polutemo, skozi katero se zdi, kakor bi od daleč mamljivo zvenkljali kraguljčki sani, žvenket drsalnic in razuzdani smeh raz- posajenega Karnevala. 16 Vladimir Jelovšck : Jesen. In veter veje semkaj od reke in stresa pred me na g-ladka in zavita pota rumeno listje, Jesen. Zamišljeno se sprehajam. K meni odmeva vesel smeh lahko- mišljene mladine. Prodirajoče me gledajo oči strastnih deklet. A jaz se mirno sprehajam z navadno brazdo na belem čelu. A veter veje semkaj od reke in stresa pred me na gladka in zavita pota rumeno listje. Jesen. Krvavo-žolt list se mi zavrti pred očmi. Proti meni stopa osivela žena in vodi za roko malo, zdravo, debelu.šasto dete, povsem zavito v debelo, belo kožuhovino. Ono kriči in neće iti, kamor je vleče starka. Z izredno vztrajnostjo mu curljajo curkoma po polnem lici debele solze. Rezek glas stroge starke za- hrešči. Njena desnica zamahne parkrat zamolklo se zadušenim jekom po telesci otrokovem. On se strese pa gre nazadnje po onem potu, po katerem je hotela starka-. Le trepet pritajenega ihtenja in mrk pogled očij je motilo to tiho harmonijo. Jaz sem šel dalje in gledal pred se. Brazda na čelu se je gotovo zarezala nekoliko globje. A veter veje semkaj od reke ostro in hladno ter stresa pred me na gladka in zavita pota rumeno listje. Starka je upokojila malo dete. Jesen se zmagonosno vleče skozi vejevje. Toda . . . nekoč legne slabotna starka. Dihala bode težko. Tedaj pa pride mali in stal bode poleg nje. Gledal jo bode dolgo. Ona pa bodo obrnila z brezupnim pogledom oči vanj. In čez kak trenotek jej bode mali mirno zatisnil mrtve oči. Morda bo šepetal kako molitvico . . . Veter se zaganja in mi razposojeno sipa pred noge rumeno listje. Jesen. Ali jaz sem se zravnal smelo in oholo : — — — In jesen je prišla — in za njo pride zima. Ali tudi sredi mrtvila često kipi vse obvladujoča mladeniška sila, katera prehaja iz nežne spomladi v močno poletje. V poletje sveta, ki si sam prižiga svoje SOLNCE, ki se na njem greje — dokler je okrog zima, mraz, led. In gledal sem mirno, brez brazde v svojem čelu, kako mi sipa veter pred noge rumeno jesensko listje. Praga, kraj Vita ve 17. oktobra 1898.