Po katolišlc^m svefu Praznih roiffroplicne naše hni Že nekaj let sem posvečuje slovenski narod prvo adventno nedeljo spominu onih, ki so se razšli »vprek in v šir, kamor gnala je sila življenja in srca nemir«, spominu na naše izseljence. Več ko šest sto tisoč članov šteje naša deseta banovina, ki se ubijajo po obeh Amerikah, Egiptu in Avstraliji, Westfaiiji, Holandski in Francoski in še povsod drugod. Morda jim domovina, majhna in nebogata kakor je, ni mogla dati kruha, morda jih je odpeljalo upanje, da jim tujina pomaga rešiti propadajoče domove, mogoče jih je zvabila želja po lagodnem življenju, ki ga jim dom ni obetal. Odhajali so leto za letom in slovenski rod, ki je Itako na »vetrnem«, je izgubil več kot četrt svojih najboljših moči. Tujiiia jih je sprejemala. Ene z odprtimi rokami in smehljajem, ko je videla njih Zdrava telesa, druge uradno in hladno kramarsko računajoč, zopet druge zadirčno kot nebodijihtreba pritepence. Prej ali slej pa so vsi spoznali, da je kruta mačeha tujina trdih rok, ki reže tenko sedemkrat izasluženi kruh, da je njen smeh poroga in laž. Mnogi so se vračali razočarani, drugi rili naprej in trpeli duševno nič manj ko na te- lesu. Kakor »golob izpod tujega neba trepeče nazaj«, tako se je tudi njim v trpljenju misel nenehno vračala domov, dokler jim ni dozorela v sklep, da se vrnejo. Prišli so; eni izmučeni, od dela skrivljeni, v rudnikih poškodovani, brez sreče, vsaj umirat domov, drugi morda bolj bahavo z novci, ki so bili daleč prepičla cena za žulje in znoj. Mnogi pa so v tujstvu utonili, pozabili jezik, dom in še vero; veja, ki se je na drevesu naroda tx>sušila. Kje je krivda? Ne vedno na njih, ki so postali utopljenci. »DomovLna nas je pozabila, ne skrbi in ne brlge nima«, tako so govorili in kajkrat — ne zlagano. Ko so odhajali, jih nihče ni vprašal, kako in kam. In pozneje ga ni bilo, ki bi mu bila skrb: Kako živiš? Ti je tujina vsaj pravična? Uči tvoje otroke očenaša slovenski duhovnik? — in še kaj drugega. Edina vez z domovino so bila pisma, ki jih je sprejemal, polna vzdihovanja in tožb z vedno enakim koncem: »... pošlji kaj!« Delal je in garal, da so prihajali milijoni domov, a on morda še zahvale ni dobil. Ko bomo to nedeljo vse naše misli bratom na tujem posvetili, si priznajmo tudi to in sklenimo, da bo poslej drugače. Zadnja leta so z žalostno preteklostjo prelomila. Izseljenstvo je vsak dan bolj skrb vsega našega naroda. Raf aelova družba hoče zbrati ob sebi ves narod v eni sami veliki ljubezni in brigi. Če še nisi, takoj postani njen član! fre.