PLANINSKI VESTNIK
PRISPEVEK K IMENOSLOVJU ZAHODNIH KARAVANK
BAVHE
STANKO KLINAR
Laskovec, Tišlerica, Mojstrovi ca Vrh Bašce in Visoki Kurji vrh (ki mu bomo zanaprej verjetno morali reči samo Visoki vrh) stojijo v stranskem grebenu, ki je obrnjen na jug in je v Kresišču zahodno ob Kepe pod pravim kotom pripet na glavni karavanški greben. Ta stranski greben se imenuje Bavhe. Vzhodno podnožje mu obliva potok Belca, zahodno Hladnik, južno podnožje tik ob Savi Dolinki se imenuje Tabre. Imena Bavhe zemljepisna znanost ne pozna, a je med domačini običajno (četudi v nekoliko ožjem pomenu, glej tukaj v nadaljevanju) in kot nalašč pri roki za skupinsko poimenovanje celotnega grebena. Na njem je položaj trenutno tak, da se imena na zemljevidu — sklicujem se na zemljevid Julijske Alpe vzhodni del (leto 1994) — stri žejo z izjavami domačinov. Ker pa se izjave domačinov strižejo tudi med sabo (nekaj je navskrižne konkurence med Belco in Srednjim Vrhom), je prav, da zemljepisna znanost poseže vmes in napravi red, kot to delata slovnica in pravopis v jeziku. Res pa je, žal, zemljepisna znanost tudi zanesljivim podatkovnikom slabo prisluhnila In je pomagala delati nered. Iz želje po jasnosti in dokončnosti predlagam, da bi se dogovorili o naslednjem: Celotni greben od (izključno) Kresišča do (vključno) Visokega vrha naj se imenuje Bavhe. ker je enovito ime za skupinico zaželeno. Domačini sicer ime Bavhe uporabljajo le za zložne vzhodne pašnike pod vrhom Mojstrovice, vendar ima ta tako odlično osrednjo lego. da je primerno In mogoče ime raztegniti na celotni greben, ki enotno poimenovanje potrebuje. (Strogi domačini se temu protivijo, ohlapni pa ime že več ali manj tako uporabljajo — kolikor ga sploh še; življenje se je tako zelo spremenilo, da je na te predele gospodarsko in lovsko vezana le še peščica ljudi.) Bavhe v ožjem pomenu naj torej ostanejo ime za vzhodne pašnike na Mojstrovici, v širšem pa postanejo ime za celotni greben. (Glede "raztegovanja« imena naj v opravičilo navedem osrednji znameniti primer: Alpe, predvsem alemanska beseda in prvotno delno doma tudi v francoščini in italijanščini, izhajajoča iz latinščine, sicer slutena že v indoevropskih časih, pomeni prvotno planina (glej Toni Hiebeier, Lexikon der Alpen); to občno(l) ime, nekoč krajevno omejeno, se danes kot lastno ime Alpe/Alpen/Alps/Alpi za po Toniju Hiebelerju »najlepše gorovje na svetu« razteza od Ažurne obale do Dunajskega gozda. Komur pa se hoče podobnih »raztegovalnih« dokazov, jih bo našel za vsakim vogalom — tudi v tem spisu, glej v nadaljevanju odstavek o Mojstrovici; na novo uvedenim predlogom je le treba dati čas, da se uležijo: dokler pomagajo delali red in mašiti vrzeli, naj bodo dobrodošli.) Prvi vrh južno od Kresišča, 1839 m, je Laskovec, 1760 m, in ne Grajžčlca, kot piše na zemljevidu, kajti Grajščica (po domače Grajšca, okoli 1600 m) je kotla-
KEpa, lepotica Karavank, z Visokega vrha
Foto: Stanko klinar
sta planlna/planja/ravan, ki jo oklepajo Murnovec, Maloško poldne, K res išče In Laskovec. Sedlič južno pod Laskovcem (v Srednjem Vrhu so vsa sedla »sed-liči«) se imenuje Velika trata in loči Laskovec od Tišle-rlce, 1757 m. Okrog slednje je bilo med domačini nekaj nesoglasja (imenovala naj bi se namreč raje Grmada), vendar je obveljalo, da se imenuje tako, a njene vzhodne pečine se imenujejo Grmade ali Grmadne peči. Pod njimi teče na vzhod Grmadni graben, Sedlič, 1641 m, južno pod Tiélerico — na ta sedlič pripelje od vzhoda (iz Belce) gozdna cesta — loči to od Gromovca, okoli 1770 m, ki je severni predvrh Mojstrovice. Zahodno od Sedliča, na jugozahodnem vznožju vrha Tišlerice, je planina Tišlerica (z vodo in koritom); južno od Sedliča. na zahodnem pobočju Gromovca, leži ovčja planina Široka planja. Izpod Sedliča in izpod Velike trate se spuščata grapi na jugozahod, vmes pa se v isto smer spušča gozdnat hrbet Sllov rob, ki loči obe grapi.
Mojstrovica. 1816 m, četudi sporna, ostane (ime naj bi pomenilo prvotno le širok žleb na Hladnikovi strani; po meleh na tej isti strani imenuje domačin Vavčar vrh tudi Melč; drugi mu pravijo »Pri piramidi« zaradi nekdanje triangulacijske piramide); njena blaga travnata vzhodna pobočja so Bavhe v ožjem pomenu besede, na njih se kraj pri obeh bajarjih imenuje Mlačilo (po domače Mvačiv); tisto, kar je na zemljevidu planina Ravne, je v jeziku domačinov Terčarica, Mikulovica (nekoliko nižje na vzhodu, približno 1400 m) pa je verjetno nekoliko preveč poknjtžena: domačini pravijo Mikulica, In to je knjižno sprejemljiva oblika. (Glede izgovarjave in pisave medpone -ic- so domačini sicer nedosledni: pri «Grajšci« in »Konjšci« — ta in Vanežnica in Bašca so omenjene v nadaljevanju tega spisa — nimajo nič proti, da se pišeta "Grajščica« in »Konjščica«, pri »Tlšlerict« strogo nasprotujejo drugemu -i- in zahtevajo ¡zgovorno pisavo »Tišlerca«, pri »Mikulici« in »Vanežnici« pa celo sami knjižno pedantno izgovarjajo -ica — verjetno poznajo imena bolj iz katastrskih map kot iz živega govora — in, razumljivo,
483
zahtevajo tako pisavo; naj mi oprostijo, ker sodim, da naj se knjižno vsa ta imena, ki imajo isto poro, zapišejo enako: -ica. Izjemo zagovarjam samo pri »Bašca«, ker bi poknjižena oblika /Baščica« ??/ pomenila preveliko odtujitev — Če pa se kartografi in pisci vodnikov nazadnje vseeno odločijo za »Tišierco«, jo bomo pač sprejeli, kot smo Vratca in klopco in Polonco in njim podobne.)
Kota 1810m južno od Mojstrovice se imenuje Vrh Bašce, vmes je sedlo Konjič ica. Na vzhod se spušča Kurji graben, a sklep Kurjega grabna pod Konjščico se imenuje Javorjeva peč. 2 Vrha Bašce se spuščajo strma travnata pobočja na zahod na planino Bašca (okoli 1550 m), južno sedlo pred Visokim vrhom pa se imenuje Vanežnica,
Visoki Kurji vrh, 1820m, najjužnejši in najvišji vrh v grebenu Bavh, naj bi bilo izmišljeno ime; domačini poznajo samo Visoki vrh; tudi jugozahodni p red vrh Faj-ferca. 1573 m, naj bi bil v resnici Farjevec (po domače Farjovc; tam naj bi se bil nekoč ponesrečil neki duhovnik); jugovzhodni rob, v podaljšku vzhodni greben, je Kurji rob s koto Jurčev vrh, 1505 m, po domačiji Pri Jurču na Belci, in ne Jurčkov vrh, kot piše na zemljevidu. Zaselek v vznožju je Podkuže, ne Podkluže, in najvzhodnejša domačija v Srednjem Vrhu je Vavčar, ne Lavtižar. {Res pa je bil ta priimek tam doma — danes se pišejo flobič — kot beremo na spominski plošči: »V tej hiši seje rodil 11. decembra 1820 indijanski misijonar Lovrenc Lavtižar — zmrznil dne 3, 12. 1858 na Rdečem jezeru v Minnesoti, ZDA« — požrtvo-
NOVA KNJIGA ZA PLANINSKO KNJIŽNICO
vatni mladenič je namreč šel po Baragovih stopinjah — vendar je bilo domače ime od nekdaj Vavčar, ne glede na uradni družinski priimek.)
Na južnem pobočju in zlasti vznožju Visokega vrha med Srednjim Vrhom in Beico je še veliko (za planinca dejansko nepomembnih) imen; na zemljevid bi kazalo vnesti Tabre približno na sredi med Gozd-Martuljkom in Beico, (severno) ob glavni cesti. Tik nad Vavčarjem, na zemljevidu 3 cm zahodno od Vršiča, 1497 m, je Vavčarjev Vršič (verjetno okoli 1200 m).
Pristopi na te vrhove bodo podrobneje opisani v četrti izdaji vodnika Karavanke, vendar opisi ne bodo posebno odrešujoči. Tu ni ne markacij ne smernih tablic, mnoge steze so propadle in zarasle, nekatere na strani Belce je uničila cesta. Najbolj zanesljiv vodnik ostaneta prejkoslej zemljevid in pustolovska žilica. In pogovor z domačini, če naletimo nanje. Tako napočez je mogoče te hribe pohvaliti kot nezavratne in nehudobne, na kraje morda celo kot zelo priljudne in nenapome. Če pa kdo izziva usodo, mu seveda tudi na najpohlevnejšem hribu ni pomoči.
Za pomoč in izvirne podatke (pa tudi za kozarček rujne-ga ob vroči debati — niso vsi Gorenjci strogo pregovorni!) se zahvaljujem gospodu sodniku Mihi Kersniku iz Mojstrane, ki ima žive lovske (in po moji sitnobi tudi imenosiovne) stike z domoljubno zagretimi in domovinsko ponosno osveščenimi domačini na obeh straneh Bavh. De o gratias!
ZNAMENITOSTI KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALP
BOJAN POLLAK
Pravzaprav je nenavadno, kako (tudi) lahko nastane knjiga. Ko so na enem od zasedanj kamniške občinske skupščine obravnavali osnutek odloka o zaščiti kamniškega Starega gradu, nakar naj bi sprejeti globalno zaščito za vse spomenike naravne in kulturne dediščine v kamniški občini, je inženir Bojan Pollak, občinski svetnik, sicer pa znani gorski reševalec in vodnik ter nasploh gornik od nog do glave, pripravil seznam nekaterih naravnih posebnosti Kamniško Savinjskih Alp na kamniškem območju. «Ta seznam je videl Marijan Štele, ki je ravno takrat prevzel delo občinskega ministra za turizem,« piše v uvodu k svoji knjigi •>Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju«, ki jo je letošnjo pomlad izdala Občina Kamnik, Šlo je za promocijo turizma kamniške občine, novi občinski minister je z avtorjevim dovoljenjem objavil ta seznam »in na novinarski konferenci ob koncu poletja 1993 izjavil, da pripravljamo izdajo opisov teh znamenitosti. To me je presenetilo, saj se še nisem nameraval ukvarjati s tem. Toda nisem ga hotel postaviti na laž, ker mi je zaupat, in tako mi ni preostalo nič drugega, kot da sem začel resneje zbirati 484
podatke o naravnih posebnostih, predvsem pa jih obiskovati, preverjati in fotografirati.« Lansko jesen, ko je bila zbrana večina podatkov, se je avtor skupaj z založnikom odločil objaviti to, kar je zbral — ne vseh 52 načrtovanih znamenitosti tako, kot si je bil zamislil, pač pa toliko, kolikor je imel gradiva na voljo. »Predvidevam, da bi bile lahko manjkajoče posebnosti vključene ali v prvi ponatis, verjetneje pa v posebni knjižici, saj je zbranega že precej gradiva in tudi fotografij. Tam bi poskusili popra viti ¡udi netočnosti in napake, ki so prav gotovo v tej knjigi, če jih bomo našli, poleg tega pa dodati še kakšno poglavje, kot na primer opise izletov in tur z obiskom več naravnih znamenitosti na isti turi, izletu in podobno,« kot v predgovoru piše Bojan Pollak.
V dolgem uvodu avtor uvaja bralca v svojo knjigo in predvsem pojasnjuje, kako izkušen mora biti človek, ki se odpravi na ogled posamezne znamenitosti, kakšno opremo naj vzame s seboj, kako zahtevno pot lahko pričakuje, ali naj se morebiti celo dogovori za spremstvo izkušenega vodnika določene kategorije, od kod je najprimernejši dostop, kdaj se je najprimerneje odpraviti na pot in kakšno literaturo naj bi obiskovalec prej pregledal.