¥ V/ i i
Poezija, dar nebeški!
Komur v sercu ti cvetova«,
V	gorcem letu blad mu delaš,
V	merzli zimi ga ogrevaš.
M. Vilhar.
§. 1. f|zmed vseh umetnij, kar jih slajša človeku življenje, je poezija najlepša, najžlahtniša cvetica. Njenih pre-čudnili barv se raduje vsako oko, njeno rajsko vonjavo slastno serče vsako serce. V resnici je ni na zemlji umetnije nad mično poezijo. Milo se dete smehlja, če mu zapoje ljuba mamica; pogumno se širi mladenču sercé, če mu iz pers vneta pesem vrè; v radosti se možu lice vedri, če mu lepa pesem k sercu doni; celo starčku ob palici se vnema ok<5, če mu vbranih pesem glas udari na uhé : nepopisljiva je moč rajske poezije. — V pesmih raste vojščaku sercé, kedar za dom in cesarja na vojsko gré; na perotih svetih pesem se nam vzdiguje duša iz doline solz in skerbi v domačijo neskončne radosti; s petjem si lajša delo svojih rok kmet na polju, kosec na travniku, dervar v samotnem gozdu: vse si poje in prepeva, da si serce vedri in kratek čas dela. Pesem le tam slišati ni, kjer ni poštenih ljudi.
Poezija je človeškemu sercu pa tudi najblažja dušna zabava. Posebno je za-njo vneta nedolžna mladina, kteri požlaht-nuje um in serce in jo navdušuje za vse, kar je lepo in krasno. Poezija je tako rekoč ključ do mladostinega serca. Torej je vsakemu šolniku v svojem nauku perva skerb, da odgerne svoji mladini mičnost in krasoto narodove poezije in jo po nji navda z ljubeznijo do sladke materinščine. To bodi tudi naša prizadeva, ako hočemo slovensko mladež v resnici za slovenščino predobiti. Žalibog je pa v naših berilih ravno poezija — najpotrebniša tvarina v jezikoslovnem nauku — skorej najbolj v nemar puščena, ktera okoljščina gotovo tudi ovira zaželjeni napredek v slovenščini. Da se temu pomanjkanju, ki ga brez dvoma čuti vsak učitelj slovenskega
jezika, vsaj nekoliko v okoin pride, je zagledala beli dan pričujoča nabera slovenskih pesem, nabranih po livadah domačega pesništva. Naj ogreva naši mladini serca za milo domovino in sladko materno besedo!
0 pevskem zlogu.
§. 2. Pevska mera. Pesništvo je lepoznanska vednost, ki lepe, visoke misli in djanja v lepi, mični besedi razodeva. Notranji red in vunanja lepa podoba je torej pesmi neobhodna potreba. V ta namen služi pesniku pevski ali poetični slog, ki se tudi vezani govor imenuje, ker je po pevski meri t. j. ravnomerni premenjavi dolgih (naglaše-nih, zategnjenih) in kratkih (nenaglašenih) zlogov, umetno v vezi djan. Sploh se deva naglas ali navdarek na koreninski zlog. Kratki zlogi se zaznamujejo z znamnjem u, dolgi pa z _ n. pr. nedolžnost, rodovina; nad zloge pa, ki jih zdaj kratke, zdaj dolge rabimo, stavljamo znainnje « ali
§. 3. Stopice. Stopice so zložene iz dveh, treh ali štirih zlogov. Najnavadniše so pa:
1.	trohejska stopica:	na	primer: sla val
2.	jambiška	„	„	„	nebo.
3.	spondejska	„ --„	„	moj Bog.
4.	daktilska	„	„	„	rožici.
5.	anapeška	„	w ^ _ „	„	govori.
6.	kretiška	„	_w_ „	„	Nov! grad.
7.	amfibrahiška	„	~ - _ „	„	r"e c i m^o.
8.	chorijambiška	„	- _ ^ — „	„	ustanovi.
§.4. Stihi. Iz stopic se zlagajo stihi ali verzi t. j. umetno po pevski meri ubrane verstice. Po številu stopic so stihi dve-, tri-, štiri- peterostopni; pa se jih nahaja tudi večstopnih. Verstice z zategnjeno končnico imenujemo sploh možke, z nezategnjenim koncom pa ženske stihe ali verze. Zavoljo blagoglasja se po navadi možke verstice ravnomerno z ženskimi prebirajo: saine možke so nekaj preokorne, same ženske premehkotne.
Najnavadniši stihi v slovenščini so:
a) trohejski, v kterih najrajši mirne in resnobne čutila razodevamo. Peterostopni trohejski verzi se sploh serbski troheji imenujejo, ker so lastni serbskim narodnim pesmam.
b)	jamb i ski, ki izrazujejo večidel krepke in strastne po-čutke, in pa
c)	daktilshi, ki so veselega, in če jih je več vkup, tudi slovesnega značaja.
Med daktilskimi stihi je najimenitmši šestomer (hexameter) in pa petomer (pentameter). — Šestomer je tisti šeste-rostopni verz, kterega šesta stopica je spondej ali trohej, peta vselej daktil, štiri perve pa daktili ali pa troheji in spondeji; petomer pa ima za tretjo in šesto stopico samo eden zategnjen zlog, za četerto in peto stopico pa same daktile. Petomer se samv za-se nikdar ne rabi, ampak se vedno šestomeru druži. Šestomer s petomerom združen se pa imenuje distihon ali elegibni stih, ker so ga Gerci in Rimljani navadno v elegijah upotrebovali, n. pr. Bogatinu
Starec! povej mi, kaj leži bogatinu na sercu?
Zgrabljeni težki denar stiska, teži mu serce.
Omeniti se mora v verzih tudi oddihlej (caesura), ki je navadno med drugo in tretjo stopico, kjer se pri branju ali petju vselaj nekaj oddahnemo in pa samoglasnibno povzetje (elisio in synicesis), ko se včasi dve sarnoglasnici (na koncu ene in od kraja sledeče besede) v eno dvoglasno povzemate, n. pr.
V rumeno solnce ozira se solnenica.
§.5. Kitice. Posamne verstice si ali zaporedama slede ali pa so nabrane v kitice ali sloke (strofe) po dva, tri, štiri, šest in več verzov. Slovenščini so sploh manje kitice po godu ; najnavadniše so ji kitice z dvema in štirimi versticami.
Kitice razpadajo v domače, kakor jih sploh kažejo naše pesme, in v tuje, ki jih je slovanščina od nekdanjih klasičnih ali od poznejih romanskih in iztočnih narodov povzela.
Izmed klasičnih kitic se v odah najrajši rabi savina ali alkejska sloka, po sledečem obrazcu. ,
savina:	alkejska:
V slovenščini se pa perva in druga le redko kedaj nahaja; navadniše so sledeče romanske kitice:
a)	stane a (otava rima), ki šteje osem peterostopnih jambiških verstic s sledečim soglasjem: abababcc, n. pr. J. Zemlja v svoji epični pesmi .Sedem sinov":
Visoeih reveži ne zavidajte! Vsi skup nezmožna ste in slaba stvar, Nad njih bliščobo se ne spodtikajte. Po volji vse tud' njim ne gre nikdar; Mars'kdaj raztergane so bolje bajte Kot Pluta, Venere, Atene dar; Ni mati še rodila ga sloveča, Da bi po godu bla mu vstregla sreča.
Tudi izverstni Prešernov „Kerst pri Savici (razun vvoda) in še nektere druge slovenske pesme so zložene v stancah.
b)	tercina, ki šteje po troje peterostopnih jambiških stihov, kakor kaže sledeči obrazec: aba, beb, ede, . . .; samo poslednja tercina ima štiri verstice: xyxy. Primeri „Vvod" v „Kerstu pri Savici".
c)	décima, ki je zložena iz desetih čveterostopnih tro-hejskih verstic s sledečim soglasjem: abbaaccddc. V decimah so zložene glose. (Primeri gloso „Ozir v nebo.)
d)	sonet, spleten iz 14peterostopnih jambiških verstic, ki so v štiri kitice nabrane. Pervi dve kitici štejete štiri verstice s soglasjem abba, abba, ostali dve pa tri z dvema ali tremi sroki: ede, ded ali ccc, ddd ali ede, ede ali ccd, eed i. t. d. Umetno uglajen sonet zapopada v pervi kitici vvod, v drugi kako primero, v tretji se h koncu nagiblje in v poslednji pa glavno misel ali jedro cele pesmice izrazuje. — Ker v enem sonetu ni mogoče kake obširniše misli razplesti, so iznašli sonetni venec, ki je iz 15 sonetov tako spleten, da se zadnja verstica vsacega soneta stavi za pervo verstico sledečega in poslednja verstica štirnajstega ob enem za začetno verstico pervega soneta, petnajsti sonet magistrale je pa zložen iz začetnih verstic vseh štirnajstih sonetov. Posebno siovi zavoljo prekrasnih svojih sonetov laški pesnik Petrarka in češki pevec „Slavy dcere" J. Kollar. (Glej iz tujih vertov presajene cvetice).
e)	Glosa, iz španščine v druge jezike presajena, ima kitico iz kake druge pesme za temelj, ki služi štirim troliej-skim slokam, decime imenovanim, za podlago; vsako kitico pa sklepa ena temeljna verstica. (Glej „Ozir v nebo*.)
f)	Gasela, iz iztočnih literatur v Evropo presajena cvetica s sledečim soglasjem: aa, ba, ca, da i. t. d., nema črez osemnajst verzov ; n. pr. Prešernova :
Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi;
Eden hvali in spet drugi vpije: „Fej te bodi!"
Ta veli mi: poj sonete; uni, poj balade;
Tretji bi bil bolj prijatelj Pindarovi odi.
Bo prijeten morebiti temu glas gazelic ;
Uni bo pa rekel : kaj za Vodnikom ne hodi ? i. t, d.
Drugih kitic, kakor so: kancona, sestina, madrigal, triolet, kolô i. t. d. slovenščina še malo pozna.
§.6. Stik ali srok (rim). Stik ali srok je soglasje enega ali več zlogov na koncu posamnih verstic; včasi se nahaja soglasje pa ludi v sredi verstic. Starim klasičnim narodom stik ali srok še ni bil znan, tudi najstaršim slovanskim narodnim pesmam sploh še ni navaden; sedanje dni pa je mnogim pesniškim izdelkom postal neobhodna potreba.
Soglasne versticc si ali zaporedama sledé, ali pa se med sebo prebirajo.
Namesto stika se rabi včasi asonanca t. j. ponavljajo se taiste samoglasnice v sredi besedi, n, pr.
Z zlatim opasom	Strinjaš milotno,
Zemljo, nebesa	Jutranja zarja!
Prav redke so v slovanščini alileracije (najstarši nemški poezii lastne) t. j. ponavljanje taistih soglasnic v začetku besedi, n. pr.
Dan se za dnevom	Leto za letom
Dalje pomika,	Lahno poteka.
Namesto posamnih pismen ponavlja Slovan rajši cele besede ali verstice, kakor nam kažejo slovanske narodne pesme.
Kako se razdeluje pesništvo?
§. 7. Poezija razpada s ozirotn na pesnika v a) narodno in b) umetno poezijo.
Narodna poezija zapopada vse tiste pesme, ktere narod prepeva od roda do roda in od kterih se ne vé, kdo jih je zložil; umetna pa vse tiste pesniške izdelke, ki so jih skovali posamezni izobraženi pesniki. — Visoke vrednosti je umetno pesništvo, pa še veče cene je narodna poezija, ki je verno ogledalo narodovega življenja in tako rekoč cvet njegovih čutov in misli. Vsak narod ima svojo narodno poezijo; pa tako lepe in tako bogate poezije skorej ni, kakor je naša slovanska. Pri vseh druzih evropejskih narodih že omaguje moč lastnega stvarjenja; le pri Slovanih, posebno pri Serbih in Rusih,' še zmiraj v cvetje gré.
Po snovi ali predmetu razpada poezija a) v pevno ali lirično, b) v pripovedno ali epično in c) v delotvorno ali dramatično pesništvo.
Lirične ali pevne poezije, ki so iz serca pesnikovega kali pognale, nam razodevajo kot verno zercalo vse njegove čute in želje in celo njegovo notranje življenje. Lirične jih imenujemo, ker so jih starodavni Gerki k liri prepevali, pevne pa zato, ker so večidel za petje zložene.
Epične ali pripovedne poezije, ogledalo vunanjega življenja, nam pripovedajo razne dogodbe iz nekdanjih ali iz sedanjih časov. Imenujemo jih tudi junaške pesme.
V dramatični ali delotvorni poeziji nam predstavljajo delajoče osebe razne djanja, da se snujejo pred našimi očmi. Dramatika je cvet združene epike ali lirike. Pa tudi lirične in epične poezije se rade prelivajo ena v drugo, v nekterih so celo vse tri verste združene.
Namen vse poezije je duhovna zabava (dušno razvese-lovanje); zato se šteje pesništvo k lepim umetnijam. Včasi je pa poetičnim izdelkom namen tudi podučevanje in takim pesmam se pravi d) naučno ali didaktično pesništvo, o kterem hočemo v posebnem razdelku govoriti.
A. Lirika.
§. 8. Lirika, ogledalo notranjega življenja pesnikovega , je mnogoverstna, kakor so mnogoverstni predmeti, ki utegnejo pesniku serce vneti ali ganiti. Sploh pa razpada lirika v a) pesme, b) ode (himne, dithyrambe), c) elegije, d) popevke (kantate) in e) v sonete, glose in druge iz tujih vertov presajene cvetice.
a) Pesem.
§. 9. Pesem se imenuje vsaka pesniška cvetica, ki razodeva v prijetni obliki in blagoglasni besedi, da je za petje pripravna, naravne počutke človeškega serca. Vse naj je v pesmi nežno, naravno in olikano, da bravcu in pevcu serce ogreva; zato je ptimi tudi soglasje neobhodna potreba. Nar bolj po godu so pesmam tri- ali štiristopne soglasne verstice, ki se lepo med sebo prebirajo.
Kakor mnogoverstna je v svojih razmerah in prikaznih cela stvarnica, ravno tako različni so tudi pevski izdelki liričnega pesnika. — Posebno lepe so narodne pesmi, o kterih pravi g. M. Majar : „One niso zavite, zapletene in meglene, temoč lahko razumljive, vsakemu Slovencu kakor domače; če kdo
pesmico dvakrat sliši, jo že blizo zna; so nežne kakor lepo dišeče rožice, ki same od sebe na zeleni tratici rastejo; so kratke, najlepše in najstariše imajo navadno samo po dve, tri, k večemu po štiri verstice v eni kitici; so živahne in jederne, kakor Slovenci; v teh pesmih vse živi, vse se giblje, vse govori in odgovarja, ne samo ljudje med sebo, temuč tudi vse druge stvari. Mladeneč praša lipo: „Kaj mi lipa pri-cvetuješ, ko mi sadja ne neseš?* Lipa mu odgovarja. On se prepira z žerjavom, govori s kukovico: ravno tako se tudi deklica pogovarja v ogradi: „Rasti, rasti rožmarin, druge rože tudi ž njim," Sploh naše narodove pesmi rade začenjajo z besedami: „Leži, leži ravno polje... Stoji, stoji lipica..."
Pesme razpadajo po svojem zapopadku v posvetne in svete. Predmet posvetnih pesem so razne človeške razmere vsakdanjega življenja: veselje in žalost, domovina, prijateljstvo i. t. d., zapopadek svetih pesem so pa čutila, ki jih rodijo razmere in zveze med človeškim in nadčloveškim življenjem. Tiste svete pesmi, ki jih posebno po cerkvah in po druzih pobožnih družbah prepevajo, se vele cerkvene pesmi.
Posvetne pesmi.
i. Zatertl.
(Zložil M. Kastelic.)
1. Tjekaj gori se ozrimo, Kjer svetov ne zmer' ok6; Jarma žulje preterpimo, Tam verige se razsp6.
2. Tam kraljuje Oče mili, Vidi, šteje nam solzž, Ž njim se bomo veselili, Ker nam poka tu sercž.
2. Zvezde.
(Zložil U. Jarnik.)
1. Tukaj gori se neznani, Velki sveti sučejo, Z lučjo sonca so obdani, Krogle pote tekajo. Zvezda zvezdi je soseda, Njih za nas števila ni, Ena v drugo svitlo gleda, Vsaka božjo čast gori.
2. Svitla cesta je razpeta Crez nebž, bi^zkončni zid, Tam se vozi čast Očeta, Viža pote zvezdnih rid; Vse je kroglo, vse se miga, Vsfe' od ognja sveti se, Vse oznanja, da velika Roka svet stvarila je.
3. Zvoiiikarjcva.
(Zložil BI. Potočnik.)
1. Ko dan se zaznava Danica priplava, Se sliši zvonenje, Čez hribe, čez plan:
Cvet slov. poezije.
Zvonovi, zvonite! Na delo budite, Ker naše življenje Je kratek le dan.
2
2.	Kdor hoče živeti In srečo imeti, Naj dela veselo, Pa moli^naj vmes. Zvonovi zvonite! K molitvi vabite, Ker prazno je delo Brez sreče z nebčs.
3.	Če delav'c se vpeha Terpljenje mu neha, Ga delopust vabi, Večer ga hladi:
Zvonovi, zvonite 1 Nedeljo znanite, Gospod ne pozabi Plačilo deli.
4. Oh! naglo nas mino Ves trud, bolečine; Utruden se vleže Na pare terpin: Zvonovi, zvonite! Domu ga spremite; Gre 'z dela in teže Adamovi sin.
4. Popotnik.
(Zložil J. Strel.)
1.	Popotnik pridem čez gor6, Od doma vzamem še slovi; In kamor se ok6 ozrč, Povsod se mi nov svet odpri. Tud' tukaj sonce gre okrog, Dolino vidim, hrib in log; Pa sonce naše bolj blišči
In hrib naš lepše zeleni.
2.	Tud' tu cvetč cvetličice, Po njih šumi bučelice; Pa naših rož je lepši cvet, Bučelic naših slajši mčd.
Skoz mesta hodim in vasi, Povsod drugač se govori; Jaz ptuj'c nikogar ne poznam In sred ljudi povsod sem sam.
3. Dežela ljuba, kje ležiš, Ki jezik moj mi govoriš? Kjer znanci moji še živ6, Prijatli moji v grobih spč? Zdihujem, prašam vedno: kje? Prijatli! k vam želi sercž. Perut imeti si želim, Da k vam domti ko ptič zletim.
5. Življenje.
(Zložil J. Uršič.)
1.	Popotvanje, bratje! Je naše življenje, Mož modrih od nekdaj Je to govorjenje; Skoz ktere dežele Pa pot nas peljA,
Naj pesmica moja Na znanje vam d4.
2.	Po travnikih perva Nas pisanih pelje, Marjefce, zlatice,
V	stezice nam stelje; Otroci brezskerbni Po trav'ci tek6,
V	rumenkaste lasce Cvetice plet6.
3.	Mladenčev, dekličev Je druga dežela, Razlega se petje Vesel'ga kerdela; Si delajo sanje
Od zlatih gradov; Pa skušnje jim manjka, Modrosti darov.
4.	Po tretji hladn6 je, Gre pot čez višave, Se kri umiri, se Razjasnijo glave;
Se trudijo z delom Postavni možjč, Sad truda berejo, Za prihod skerbč.
5, Čez gole verhove V oeterti so pota, Je merzlo že v sercu, Ne greje gorkota;
Pa starčikom kmalo Dežele je kraj; Tak6 je na zemlji Le kratek naš raj !
6. Kam in kje?
(Zložil M. Valjavec.)
1.	Kam derži na desno cesta, Kam derži na levo pot? Mož! povejte mi po skušnji: K j e se lože ognem zmot ?
2.	Pot, ki vidiš jo na pravo, Te prinese v mesta kras, Ki derži na levo steza, Te pripelje v prosto vas.
3.	Če nameriš jo na mesto, Kras zidovja najdeš hiš,
če se pa na vas oberneš, Pa nasprotno vse dobiš.
4.	Kam tedaj se naj obernem, Al se v mesto naj podam, Ali naj na vas jo mahnem, Srečo boljšo kje imam?
5.	Vidiš, to ti je vse ena: Kakor se obnašal boš, Lahko v mestu, lahko v vasi Si, če hočeš, srečen mož.
7. Sreče dom.
(Zložil J. Virk.)
1.	Kdor kol' pod milim Bogom živi, Vsaki pač srečen biti želi,
Cesar na tronu, kmetic na polji, Prosi od Boga sreče po volji; Tud' jaz je iščem križem 3 vet A: Kje nek' prebiva, kje je domi?
2.	Tam, kjer cvetlice krasno čvet6, Mislim, da sreči venec plet6; Solnce pa revce ves dan pripeka, Kosec jim slednjič glavce poseka; Kodar pa smertna kosa kosi, Sreče ni prave, jok se glasi.
3.	'Z verta na polje grem je iskat, Tam se raduje kmetic bogat. On si bogato žetev obeta, Sreča pšenice venec mu spleta; Toča prihruje, žito zdrobi, Sreča veselja ž njive zbeži.
4.	Ptice vesele, zelen je gaj, Mislim, tu ima sreča svoj raj; Zima prikima, ptice zbežijo,
Hribci pod merzlim snegom ječijo; Glasa veselja čuti ni več, Gaj le žaluje, sreča je preč.
5.	V mestih imajo mnogo blaga, Tamkaj bo sreča najberž doma; Kes se bogateč tam napihuje, Pa še več revnih milo zdihuje; Kjer pa s'romaštva solze tek6, Nihče po sreči prašal ne bo.
6.	Cesar mogočni, kakor s'romak, Otrok in starček, kmet in vojščak, Srečo si voši, sreče si iše:
Ali le z lica solze si briše; Človek do groba sreče želi, Pa si le prazne pene lovi.
7.	Kje neki ima sreča svoj dom? Kdo mi povč, kje našel je bom?
V	čistem le sercu ona kraljuje, Serce nedolžno razveseljuje; Sreča prebiva v sredi serca,
V	sercu poštenem ti je doma.
8. Yse mine.
(Zložil V. Orožen.)
1.	Kje bo moje rožice, Pisane in bele, Moj'ga serca ljubice Žlahtno so cvetele? — Oh spomlad je šla od nas, Vzela jih je zima, mraz.
2.	Kje so moje tičice, Kam so zdaj zletele, Oh nedolžne pevčice, Kak so žvergolele? — Zanjke b'le nastavljene, Tič'ce so se vjele vse.
3.	Kje je hladni potok moj, Kjer sem se sprehajal, Kjer skušnjav nevarni boj Mene je obdajal? Velka, velka suša b'la, Zemlja je popila ga.
4.	Kje je moja utica, Utica zelena,
Kje je hladna senčica, Z lipice spletena? Hud vihar poderl je jo, Oh zelena več ne bo!
5.	Kje je tista deklica, V vertu je sedela, Lepa kakor rožica, Pesmice je pela? — Hitro, hitro mino čas, Mine tudi lep obraz.
6.	Kje je fantič zdaj vesel, Ki je to popeval,
Da bi enkrat še zapel, Kratek čas nam delal? — Hitro, hitro mine čas, Ah, ne bo ga več pri nas.
9. Lastovki t sIoto.
(Zložil V. Orožen.)
1.	Merzel sever tebe žene, Drobna lastovka, od nas, Ki iz lipice zelene
Si mi pela kratek čas! Vsako jutro, tička moja! Zgodaj si prepevala, Vsako noč je pesem tvoja Sladko me zazibala!
2.	Koljkorkrat si ti zletela
V	svoje majhno gnjezdice, Toljkokrat si mi zapela Milo pesem v serčice. Zdaj iz bel'ga turna line Zadnjo pesem žvergoliš, Ki črez hribe in doline
V	tople kraje si želiš.
3.	Tje, kjer toplo sonce sije, Kjer nobene zime ni, Tje naj veter te zavije, Tam prijatel moj živi;
Oh, povej mu, da ga ljubim, Ljubim kakor svoje oko, In zvestobo mu obljubim, Dokler serce živo bo.
4.	Zleti tudi ljubeznjiva
V	tisto majhno mestice, Mile solze kjer preliva Serce moje sestrice;
O povej ji, ljubka mila! Da ji dobro vse želim, Da ljubezen ni minila In ne bo, dokler živim.
5.	Blizo mesta vertec zali, Išči vertec ograjen,
V	njem ti najdeš hribček mali, Z rožcami je obsajen;
V	černi zemlji tam počiva, Bratec, ljubi bratec moj; Tič'ca moja ljubeznjiva, Lepo milo tam zapoj.
6.	Pride spet pomlad vesela, Prideš tička ti nazaj, Spet boš meni žvergolela, Oj to bo veseli raj!
O da b' cvetje mlad'ga leta Skoraj se prikazalo! Ah znabit' pa bodeš vjeta, Viditi te več ne bo.
7. Zdaj boš zapustila mene, Ah kak serce me boli! Sever merzel tebe žene, Pojdi, kam te veseli! —
Ah, dami ni perje dano, Rad, o rad bi spremljal te, Pa v te kraje zakovano Moje revno serce je!
10. Zima.
(Zložil M. Vilhar.)
1.	Ako se terta je sadja znebila, Žalost se precej nam séli v sercé; Polje in dol sta lepoto zgubila, Zvonci planinski se več ne glasé.
2.	Ivje pokrilo je log in drevesa, Belo pogernjen za hišo je vert; Ni je cvetice, pa ni ga peresa, Da bi ne bila objela ga smert.
3.	Gore, ki derzno do néba stermijo, Solze pod snegom debelini lijó; Vode, ki glasno prot morju germijo, Komaj pod ledom jih sliši uhó.
4.	Ljube prijatlice, tičiee blage! Kam ste bežale? Kje imate dom? Kmalo zapojte mi pesmice drage, Da razveselil nad vami se bom!
5.	Žarki nebeški! vi ste obledeli, Zgubili svojo ognjeno ste moč! V ledu utrinja se mesec prebeli, Zvezde gorijo, pa merzla je noč!
6.	Zima! ti mojo si radost vmorila; Dolgo pa terla ne bodeš me več: Pomlad prijazna se bode rodila, S cvetkami bo zapodila te preč!
1.	Ko pomlad se bliža, Svoj vertec gradim, In orjem in sejem, In terte sadim.
2.	Po letu koševam Planine, doli,
In serpe bruševam, Ko žito zori.
3.	V jeseni gozdarim, Otavo kosim, Pšenico omlatim, Pa grozdje mestim.
4.	Po zimi počivam — Kmet truden je vsak — Orodje popravljam,
In puham tobak.
1. Kmet.
;il M. Vilhar.)
5.	Ves teden se trudim, Si žulim roke,
V nedeljo hladim si Glavico, sercž.
6.	Če nimam le preveč Na rami nadlog, Vertim se in vriskam, Daravno sem vbog.
7.	Ak peče serce me, Pa vender molčim, Ker vem, da sem rojen, Da največ terpim.
8.	Ce kdo zaničava Težavni moj stan, Ta nima al serca, Al nima možgan.
12. Senoseška.
(Zložil V. Kurnik.)
1.	Dozorjena trava zadosti je že, Iz odrov na svitlo, senoseki, kosé! Preglejte kosišča,
Čeljusti grabljišča.
Da jutri poprave nas kaj ne mudé.
2.	Kosó oklepati zná vsaki kavsan, Ostrino ji dati, je redko vsejan; Jez bom jih nakačil,
Jim tumpe potlačil,
Da bodo ko britve žvižgale čez plan.
3.	Le kviško, tovarši, že svita se dan; Molimo na srečo, pa pojmo na stan, Bogu bodi slava!
Prelepa je trava;
Vodirje krog ledja, — vse drugo na stran!
4.	Obrijmo naj pervo ledine ravni, Potem pa, tovarši, v senožeti s termi! Ce trava je gosta,
Visoka ko hosta,
Kosci mi tega ne strašimo se!
5.	Zapojmo, vriskajmo, tovarši na
glas,
Da grabljovkam zjasnil se bode obraz,
Da bode kaj smeha;
Brez jeze in greha
Gre delo od rok nam, pa kratek je čas.
6.	Cvetlice dišeče, travi in osat — Kar kosa doseže, se zverne nakrat. Enaka nas čaka,
Ko smert prikoraka.
Da! nji se ne ustavi, je star ali mlad!
13. Čebelar.
(Zložil Fr. Cegnar.)
1.	Bučelice, rojite, Iz ula izletite! Po pisani livadi
Se ziblje dih pomladi! Razpnite perotnice, Preljube sirotice!
2.	Skopneli so snegovi, Potihnili vetrovi, Že rožice cvetijo, In kronice dišijo; Bučelice, rojite,
Na pašo izletite!
3.	Po nebu solnce plava, Vesela je narava; Metulj po polji leta
Od cveta pa do cveta; Bučelice, rojite, Na cvetje poletite!
4.	Le pojdite po polji Po cveticah okoli, Medli mi naberite, Na dom ga nanosite, Da boste svoje cele Za zimo preskerbele.
5.	Naložite nožice Za božične potice, Napolnovajte stene, Za svečnike cerkvene; Bučelice, rojite,
Iz ula izletite!
14. Ob rodi.
(Zložil Rodoljub Ledinski.)
1. Kak mirne so vodi, Kak bistre, krasne; V nje sijejo zvezdi, Tak svitle, jasne!
2. Pa kane kapljica, Sred vode kane; In voda zašumljA, Se v krogu gane.
3.	In dalj in dalj na sir Verti se krogi;
Pa koj se verne mir, Je vse spet v slogi.
4.	Spet mirne so vodi, Spet bistre, krasne, V nje sijejo zvezdi, Tak svitle, jasne.
5.	Serce, naj bi ti b'lo Enako .vodi,
Tak mirno in jasn6 Pri vsaki zgodi.
6.	Naj, kdar strasti prepir Začutiš v sebi,
Bi hitro vernil mir Se tudi tebi; _
7.	Da strastni bi te šum Ne gonil v krogi, Da ti in bistri um Sta vedno v slogi;
8.	Da božja milost v te Jasno sijala
Bi, kakor na vodi Zdaj zvezda zala!
15. Planinar. t/'
(Zložil BI. Potočnik.)
1.	Visoko verh planin stojim, V veselji rajskem tli živim; Tam dol ljudje prebivajo, Veselje redko vživajo; Prid' verh planin,
Nižave sin!
2.	Men' pervo solnee zablišei, Ko zajde, meni še svetli; Mrakovi dol stanujejo
In serea omerzujejo, Prid' verh planin, Nižave sin 1
3.	Je poln čverstih cvetic moj stan, Stoji viharju, zimi v bran; Tam dol mehkužne hirajo,
Se razcveti, že umirajo; Prid' verh planin, Nižave sin !
4.	Men' čiste sape zrak vedri, Mi bistrijo glavo, serce; Tam dol megle se vlačijo, Duha mori in tlačijo; Prid' verh planin, Nižave sin!
5.	Studenci tihi men' teki, Poji mi čedo in travi; Tam dol se reke zberajo, Jezove, breg poderajo; Prid' verh planin, Nižave sin I
6.	Po jasnem meni solnee gri, Al zvezde migljejo svetli! Tam doli strele švigajo, Med gromom hiše vžigajo; Prid' verh planin, Nižave sin!
16. Na Halen.
(Zložil M. Vilhar.)
1.	Na Kalcu pribivam, Kjer Pivkin je vir; Po zemlji slovenski Krog mene je mir.
2.	Čez ložo planinsko Triglav mi stermi, Med zvezde se dviga, In v snegu blišči.
3.	Gorici mu triski Ob čelu germi; Al vendar orjaka Iz sanj ne zbudi.
4.	Pod njim pa Slovenec Stezuje roki,
In moli in prosi, In briše solzi.
5.	Kjer solnce zahaja, Naš Nanos stoji, In skale bobnečo V doline vali.
6.	Na temenu cvete Prijazna pomlad; Iz drevja mu plete, lz trav zelenjad.
7.	Pod Nanosom terta Ipavska zori,
In joče in joče, In vince rodi.
8.	Tam Javornik černi Zaslanja izhod;
Po Notranjski zemlji Pozdravlja naš rod.
9.	Jezero cerkljansko Mu pere nogž,
Pa bukev in javor Hladita serce.
10.	Snežnik mu je sosed, Ki megle redi,
In glavo zeleno Prot solncu derži.
11.	Pošilja čez mejo Pogled velikan: Kam plavajo ladje, Kaj dela Istran.
12.	Pred mano se steza Moj ljubljeni svet, Vsa lepa dolina,
Ki Krasu je cvet.
13.	Po dolih prijaznih Lej, Pivka hiti, Igraje, šeptaje
Po lokah šumi.
14.	Na levi, na desni, Za gričem je grič, Drevo za drevesom, Za tičem je tič.
15.	Po sivem kamenji So čversti ljudje; Iz glave otožnost Jim burjo podé.
16.	Pogumen je Pivčan In zvest siromak, Narodu in domu Branitelj krepak.
17.	In breme, ki nanj ga Osoda loži, Junaško ga nosi,
Če prav se poti.
18.	Zdihuje in prosi Vladarja neba, Naj jasneje daje Mu solnce na tla.
19.	Zdihuje in prosi Vladarja sveta, Naj z dola in serca Odide temá.
20.	Jaz tudi z rojaci Zdihujem, terpim, In želje goreče Sred Pivke topim.
21.	Ker vslišane bile Se niso dozdej, Pogrezni jih zemlja — Pod zemljo naprej!
22.	Naprej do dežele, Kjer Sava bobni,
Med brate, med sestre, Med naše ljudi!
17. Domovina.
(Zložil A. Praprotnik.)
1. Beseda sladka, domovina! Ne prideš več mi iz spomina; Kot iskra živa v sercu tliš, Ljubezen k sebi mi budiš.
2. Ko solnca žar na tebe sije, Serce veselo v meni bije; Al žalost terga mi duhS, Megla nesreč ak te obda.
g. Obličje ak je jasno tvoje, Veselo moja struna poje; In če oko se ti solzi, V potokih moje se topi.
4. O sijaj, sijaj, solnee milo, Na ljube domovine krilo! Obličje jasni ji tamn6, In krasi s cvetjem jo ljub6!
18. Hoj spominek.
(Zložil V. Vodnik.)
1.	Kdo rojen priiiodnih Bo meni verjel,
Da v letih nerodnih Okrogle sem pel.
2.	Ne žvenka ne cvenka, Pa bati se nič;
Živi se brez plenka O petju ko tič.
3.	Kar mat' je učila, Me mika zapet, Kar starka zložila, Jo lično posnet.
4.	Redila me Sava Lubljansko poljč!
Navdale Triglava Me snežne kopé.
5.	Veršaca Parnasa Zgol svojega znam, Inacega glasa
Iz gosli ne dam.
6.	Latinske, helenske Tevtonske učim, Za pevke slovenske Živim in gorim.
7.	Ne hčere, ne sina Po meni ne bó, Dovolj je spomina: Me pesni pojó.
19. T spomin Valentina Todnika.
(Zložil Fr. Prešern.)
1.	V Arabje puščavi Se tiček rodi;
V	odljudni goščavi Sam za-se živi.
2.	So zvezde sestrice, Mu mesec je brat; Ni dano mu tiče Si ljubico zbrat'.
3.	Zanj družba ne mara
In on ne za njo;
V	samoti se stara, Mu leta tek6.
4.	Nar slajše dišave, Ki zanje sam ve, Nar žlahtniše trave, Kadila drage,
M iIot. poeiije.
5.	In miro nabera Nevtruden vse dni, Se vbada, se vpera, Za smert le skerbi.
6.	Germado 'z njih dela Prileten samce,
Ko pride smert bela, Na nji se sožge.
7.	Vun plane 'z plamena, S svitlobo obdan, Sloveč'ga imena
Tič Penis na dan.
8.	Tak pevec se trudi, Samoten živi,
Se v slavi, ko zgrudi Ga smert, prerodi.
20. Blagor pesnikov.
(Zložil J. Hašnik.)
1.	Pel bi rad!
Serce se zopet raduje, Nedrije više dviguje; Peti imam želje, Svoje veselje Hočem ljudem razodeti, In pa spet eno zapeti.
2.	Pel bi rad!
Naj mi pa tudi prilaga, Kterim kol radost je draga; Zložne pesmice So veselice
Dobrega serca na sveti, Znalo da v raju bo peti.
3.	Pojem rad!
Kader mi sončice sije, Tudi če megla ga krije, Radost al žala, Ktera se dala, Ktera mi serce zagneti, Sleherna sili me peti.
4.	Pojem rad!
Ako mi ravno ne steče, Kakor so želje goreče, Saj po viharji Z lepšimi žari Sonce prijazno nam sveti, Vabi veselo zapeti.
5.	Pel bom rad!
Če ovsenjak mene siti, Vrelec le daja mi piti, Bivam na slami V revnemu hrami, Moram le pičlo živeti, Moje bogastvo je peti.
6.	Pel bom rad!
Dokler mi dani so glasi, Naj se preminjajo časi, Starost me krivi Glavico sivi,
Vedno rad hotel bom peti, Dokler ne moram umreti.
21. Moje pesmice.
(Zložil L. Toman.)
1.	Kdor bere moje pesmice, Naj misli, da so rožice, Ki bodo lepše razcvetele, Od sebe slajši duh puhtele, Ko gnale bodo cvetnice.
2.	Kdor bere moje pesmice, Naj misli, da so tičice, Ki bodo više gor zletele, Ko bodo krasneje imele In urniše perutnice.
3.	Kdor bere moje pesmice, Naj misli, da so kapljice, Ki bode vkupej zašumele, Naprej, naprej kot val hitele, Ko zderejo zatornice.
4.	Kdor bere moje pesmice, Naj misli, da so iskrice,
Ki so se v mladem sercu vnele In bodo žarneje gorelte, Ko vplamijo jih sapice.
5.	Kdor bere moje pesmice, Naj misli, da so samčice Zaperte skoraj ovenele, Ker rev'ce niso smele Zapeti 'z skrivne izbice.
6.	Kdor sliši moje pesmice, Naj misli, da so strunice, Ki bodo vedno glasno pele, Čast, slavo materne dežele, Slovenje, drage ljubice.
22. Tojaška.
(Zložil J. Koseski.)
1.	Kaj bliska se v jasnem, kaj votlo
doni
Pred nami na levi, na pravi? Od sela do sela v okrogu verši, Kot jeka v zaperti dobravi. Orožje se sveti, vojaški je šum, Nabira se čuda okinčenih trum. Vitezi cenjeni! Kam ste namenjeni, Kaj vam zažiga v obrazu pogum?
2.	Mi čversti Slovenci smo, gremo
naboj
Za pravdo, za dom, za cesarja, Zakonu domačemu viteški roj, Protivnemu groza viharja, j Obraze bojari nam hrabrosti blesk, Desnica, če vdari, razruši ko tresk; Ude trum ločimo, Grade naskočimo,
Tabor pred nami drobi se ko pes'k,
3.	Podravske, posavske planjave so
nas
Iz krepkega jedra rodile, Neplašba, svoboda, premaga tačas So tri rojenice nam bile.
Železo nam perva je dihnila v dlan, Svoboda domovja naročila bran, Zmaga le gledala, Nekaj povedala, Slišali boste, če bliža se dan.
4.	Naj bo ga ko listja sovražnika
broj,
Ko trave po gorah slovenskih; Serdito razkačen pripelji ga v boj Sam vojvoda brezdnov peklenskih! Ce terdega snopja skerbi te nasad, Mlatiče slovenske povabi na mlat; Kadostno vrisnejo, Krepko pritisnejo, Udrijo serčno, ne štejejo klad.
5.	Nabita je risanca, oster je meč, Obilno v kartušu je blaga,
V	junaškemu sercu poguma še več, Na vraga, o bratje, na vraga! Stoletni raztergati v migleju hrast, Je dana nevihti gotova oblast; Hujše mi planemo,
Urniše zmanemo,
V	prah jo spremenimo vražno
pošast!
Svete pesmi.
23. Juterna.
(Narodna iz Verlmiške okolice, zapisal P. Hicinger.)
Oj sveti, sveti, beli dan! Da pride Jezus, kralj močan, S presveto svojo materjo, Z Marijo rožo 'zvoljeno.
Že petelinčki pojejo, Nam beli dan sporočajo. Pod nebom tiče letajo In beli dan pozdravljajo. Po morju rib'ce plavajo Se v beli dan ozirajo.
Na polju rož'ce rastejo, ■ Se v beli dan razcvetajo. Angelčki Bogu spevajo, Za beli dan ga hvalijo.
Oj sveti, sveti, beli dan ! Da pride Jezus, kralj močAn, S presveto svojo materjo, Z Marijo, rožo 'zvoljeno.
24. Božje okó.
(Zložil L. Jeran.)
1.	Naj stojim na zemlje lici Ali me skriva njena sreda, Skriti se ne da pravici: Božje ok6 povsod me gleda.
2.	Naj me jasno solnce obseva, Naj berli v me luna bleda, Naj me cerna noč odeva: Božje oko povsod me gleda.
3.	Vidi dela, dobre, hude, Skrita njemu ni beseda, Tehta misli, želje, trude: Božje ok6 me vedno gleda.
4.	Naj le sam si priča bivam, Al z meno tovaršev čeda, Naj že delam al počivam: Božje oko me vedno gleda.
5.	Naj veselje me obdaja, Al me žalost, jeza vjeda, Naj bolezen, smert prihaja: Božje oko me vedno gleda.
6.	Človek! kon'c bo šale, smeha, Smert povsod ti je soseda;
Noč in dan se vari greha: Božje oko te vedno gleda.
25. OcetoTa roka.
(Zložil J. O. Lepstanski.)
1.	Da zvezde po nebu igrajo, Da sonce in mesec sveti,
Po stropu nebeškem migljajo : Očetova roka stori.
2.	Da strašno germi in se bliska, Da zemlja, nebo se majé,
Da toča po polju peliska: Očetova roka stori.
3.	Da sever sovražno popiha, In drevje zelenje zgubi, In rožicam glave zaviha: Očetova roka stori.
4.	Da beli sneg zemljo pokriva, In burja nam led naredi,
In zemlja pod snegom počiva: Očetova roka storil
5.	Da dežek pohlevno ^»maka, In travica spet zeleni,
Da jagnje veselo tam skaka: Očetova roka stori.
6.	Po vejah se tičji rod ziblje, In tako lepo žvergoli,
In v prahu červiček se giblje Očetova roka stori.
7.	Petelin ponoči se glasi,
Ko mirno in sladko vse spi, In ljudi zbuduje po vasi: Očetova roka stori.
8.	Če jokaš in solze prelivaš, In se ti otožno godi,
Ali pa dost dobrega vživaš: Očetova roka stori.
9.	Ti človek! očeta se deržf, Prav milo on zate skerbi, Se roki njegovi podverzi: Vse modro in prav on stori.
27. Pepelnicna.
(Zložil Rodoljub Ledinski.)
1. Pomisli človek, da si sad prahu, Da, va-nj verniti se, je tvoj namen, In da pod soncom vse je rop begu, Da bo vesolj nost clo kdaj časa plen.
2.	Neznan je tu počitek, ptuj pokoj, Kjer sonce meri nam kratkobo dnev; Minljivost bije že svoj strašni boj
S prirodo, kar je svet domija rev.
3.	Le enkrat cvete roža, in nikdar
Se več ne verne njen begljivi cvet; Na nje cvetila pust, razdert oltar Obeša vence pomlad drugih let.
4.	Ko zbežno val hiti tje v okean, Tak hitro zbegne detešce z igriš; In val, detešce in igriša plan Raznese časa vijorepna piš.
5.	Tu pušča mož otroku pol skerbi, Tam gre počivat sivček, sonca sit; Kolovrat bitij vedno se verti, — Pa le motoz mu je nar daljša nit.
6.	Kaj veš, če ne boš zdihal poln solzil Tam, kjer poji te zdaj veselja zbor; Vse, kar miluješ, čislaš v dnu serca, Ti vtegne vzeti jutro rani zor.
7.	Naj čelo venča venec ti kraljev, Al brije piš naj krog beraških las; Ne gleda smert na čast, ne loči rev: Enako gre berač in kralj k nji v vas.
8.	Enako tare kron demantno vez, Ženinov ven'c, nevestin šapelj zlat; Na en kup meče žezlo, bergljic les, Beraški plajš tik na kraljev škerlat.
9.	Edin'ga ne zadene smertna 6st, Naj bo še bolj napeta nje tetiv: Kristjanstva blagodarni cvet — krepost — Bo sabo vzel mem smerti mlad in siv.
10.	Tedaj pomisli, ljubček svetnih klam, Ki ceniš strast in radosti razsaj:
Da, vjet v goljufne zanjke hudih zmam, Na prah le zidaš, kjer si staviš raj.
11.	Naj bo v spomin današnji ti pepel: Le bogoljubu ptuj je groba strah, Da le krepost mem smerti bodeš vzel, Kdar strast in slast zdrobila se bo v prah.
r '
6} Oda, Mtntut. psalmi,
§. 10. Oda (gerški «5>j, t. j. pesem) je tista lirična pesem, ki z visokim navdušenjem ali svetim ognjem visoke misli v visokih besedah razodeva. Bog, človeštvo in natora so najvredniši predmeti takim pesniškim izdelkom. Visok duh, žlahtno serce in krasna beseda so tri lastnosti, ki so odi posebno potrebne. — Pobožne ode, v kterih razodeva pesnik občutke, obujene po premišljevanju Gospoda nebes in zemlje, imenujemo himne, med kterimi je naj bolj znan ambrozijanski hvalni spev Te Deum laudamus. Najveličastniše himne in krona vsega pesništva so Davidovi psalmi.
Tisti kot oda navdahnjeni pesniški izdelki, ki so posebno svobodni v zvunanji obliki in se ne derže enega pevskega merila, se kličejo dithyrambi. Stari Gerci so jih svojemu bogu Bahu na čast prepevali.
27. Na moje rojake.
(Zložil V. Vodnik.)
1. Kraj'nc! tvoja zemlja je zdrava, Za pridne nje lega najprava, Polje, vinograd, Gora, morje, Ruda, kupčija Tebe redi.
Um ti je dan, Najdel jo boš, ak Nisi zaspan.
3. Glej, stvarcrica vse ti ponudi, Le jemat od nje ne zamudi:
2. Za uk si prebrisane glave, Pa čedne in terdne postave; Išče te sreča,
Lenega čaka Stergan rokav, Pal'ca beraška, Prazen bokal.
28. Veršac.
(Zložil V. Vodnik.)
1, Na Veršacu doli sedi,
Neznan svet se teb' odpre; Glej, med sivih pleš v sredi Zarod žlahtnih rož cvete.
4. Ak vihar dervi valove,
Beži v skale plašni trop, Stresa votli glas bregove, Grom maje nebeški strop.
2. Sklad na skladu se vzdiguje Golih verhov kamni zid, Večni mojster ukazuje: Prid zidar se les učit.
5. Kmalo sonce čisto seje, Iz jezžr stokrat blešči; Star mecesen redi veje, Vetru, zimi v bran stoji.
3. Divja koza prosto skače, Od muh daleč je goved,
Po sneg' lovec išče sled.
Planšar z Mino po domače,
6. Tukaj bistra Sava zvira, Mati pevske umnosti, Jezer dvanajst kup nabira Šola zdrave treznosti.
7, Tje pogledaj na višave, Kjer Triglav kipi v nebo; Štej snežnikov goličave, Kar derži nardalj oko.
g. Tamkaj ravno Forlanijo, Beneeansko tu morje, Dol globoko Hrovatijo, Švajca bele gor glavi.
9.	Bliz' je polje.Goratana, Orat' vidim Štajerca, Bližni sosed mi Ljubljana, Zilska, T'rolska majerca.
10.	Pod velikim tukaj Bogom, Breztelesni bit' želim, Ciste sape sred mej krogom Menim, da na neb' živim.
r
j.
29. Opomin k reselju.
(Zložil Fr. Levstik.)
1.	Veseli bodimo, bratje, veseli! Vetrovom skerbi moreče Ptistimo, tugo in žalost, Pustimo kasanje.
2.	Še sije na nebu luna sreberna, . Še verne se vsako leto
Pomlad, se verne zelenje In cvetje na drevje.
Še cvete, zori še terta po solnčnih Goricah, in vino zlato Preganja skerb in težave, Preganja oblake.
4. Med travo se bistri potok razliva NaVdolj po svitlem kremenu, V germiču zraven prepeva Na vejici slavec,
•'ti.Kaklepaje zemlja, kak je nebeška! Ko vstane iz morja zjutraj Spet solnce, rože cvetejo, Prepevajo tiče.
6- Na zemlji je raj, na zemljo nebesa Kapljajo so vsako zarjo, Jehova dih se razliva Po berdih, po dolih.
7.	Priliznjene sapice zibljejo v drevja
Verheh se, šumljajo kakor Kerubskih citer šeptanje, Ko pesem nebeška.
8.	In bratje! v pozemskih tacih
nebesih! Ki vredne so dane biti Serafom v dom in svetnikom, Ne bomo veseli?
9.	Dokler mi še persi bodo dihale, Oživljala duša truplo,
Iz žile v žilo kri tekla, Se čem veseliti.
10.	Vzamite muhe, protne radosti, V etrovi! skerbi moreče Vzamite, tugo in žalost, Vzamite kasanje!
30. Zvonček.
(Zložil K. Dežman.)
1.	Ko zagledam tvoje lice belo, Zvonček, zemlje pervi sinek mladi, Bije v pursih jerce mi veselo, Izbujene slišim glas spomladi.
2.	Moralo ti (postlano je ležišče, Ker v ažni sever še razsaja, Malokdaj ta- solneice obišče, Ker te zavidljivi germ obdaja.
3.	Ni ti dano hladne rose pivo, Tud' ne duh vijolice dišeče, Pa oblačilo tvoje sramožljivo Sramoti vertnice cvet rudeče.
4.	Prižvenkljaš čez hribe, čez doline, V cvetje vabiš slednjo stvar narave! Angeljc snežni! tihe 'maš stopinje, Pa jih sliš'jo gore in dobrave.
5. Tak nam skoz ledeno zemlje krilo
Zdaj nedolžnost tvoja prot' pri-cveta,
Tak pokoja unkraj oljko milo Stanovitni duši grob obeta.
6. Torei tebe hočem le slaviti, Ki po logih, gričih zdaj kraljuješ, In ponižno glavco znaš kloniti, Če tud pervi med cvetlicam' slu-ješ.
31. Perra pomladnja bučela.
(Zložil Fr. Levstik.)
•"V-1
1. Pozdravljena bodi, draga bučela, 6. Poslušaj, nedolžna bučelica, mene, I Pomladi tadaj si pervi klicar?	Iz serca le tvoje sreče želim!
Dviguje se v persih mi duša vesela, Dokler so po gričih proge snežene, Ko vgledal sem tebe, nedolžna stvar! Za tvoje življenje se vedno bojim!
2.	Al vedi, vedi, nevarno da brije Čez njivo in trato še veter hladan, Prijetno po berdih nam solnee ne sije, Za hribom se hrib dviguje snežan.
3.	„Mehak si veter igra čez planine, Na griči počiva spet solnčice, Studenec brez leda se vije v ravnine, Vijole po vertih razsipljejo se!"
4.	Al sever in burja se bosta vernila, Vijolam samotnim umorila cvet, Ti žalostna bodeš polje popustila, Če bo prizanesel ti mraz in led.
5- „Pogledi nad sabo jasne višave, Pogledi solnea nebeškega plam, Pogledi berstja dreves in planjave! Al ni vse vesele pomladi znam?"
7.	„Kopervacvetlicazemljebokalila, Izsrebati moram sladki ji med,
Da perva bo moja družina rojila, Jaz rožice perve okusila cvet."
8.To	reče, in dvigne se,urno brenčaje, J Pa jaderno veje čez ravno poljč; f Mladeneč, bučelo z očmi spremljaje, j Govoril za njo besede je te:
9.	Bučelica, ljuba hčerka pomladi! Med cvetom rojena, med cvetom živiš, j V domovji obdajejo rajske te sladi, Ko zove pomlad, pa iz ula zletii".
10.	Ognejo naj tvojih perut se vetrovi, j Da sever bi tebe nikdar ne moril! J Prijazni vhajali naj bodo ti dnovi,
Za mlajem naj mlaj se ti sladek rodil!
32. Brala dreves.
(Zložil A. Oliban.)
1.	Prav ljube se mi zde drevesa, Prav po otročje se jih veselim, Da dale so nam jih nebesa
V prijatle, se iz njih učim.
2.	Z radostjo dečka že napaja, Se smeja mu serce in oko, Kader ga cvetja sneg obdaja, Ki trosi ga spomlad' drev6:
3.	In ak mladenču ni nobena Doslej po sreči se izšla — Drevesa veja ga zelena Tolaži, novi up mu di.
4.	Poldanski že sopar pripeka, Slabeti moč moža začne,
Tu hladno senco čez človeka Drev6 dobr6tljivo razpnfe.
r pogreša starček tud' odeje, ¿a tare mraz in lakota, Drevo po zim' mu izbo greje, Drevo mu sad v živež dA.
6 In ko obišče smert neznana
konc' posvetnih nas želj A, Nam trudnim od dreves poslana Je postljica šestvoglata.
7.	In kader davno že človeka Spomin pozabljen v grobu spi, Zvesto, lej! sama mila beka Mu na zeleni mah solzi.
8.	Od tod so ljube mi drevesa, Zat6 se tak jih veselim,
Da dale so nam jih nebesa V prijatle, se 'z tega učim.
. 33. Po AtiloTi smerti.
(Zložil Fr. Cegnar.)
1.	Miruje gonjba.
Ne tepe več narodov šiba božja, Železni roj ne brusi več orožja; Zdrobila ga krepka je roka, Objela ga jama globoka; Gonitelj počiva,
2.	Počiva strašni.
Palila solzno zemljo blisk in strela, Pred njim, za njim je smert narode žela;
Ne vžiga več blisk iz oblakov, Ni čuti rožljanje vojščakov, In mir je na zemlji.
3.	Na zemlji vlada,
Na prestol ljudstev vsedla se je sprava.
Po celem svetu se ji venča glava; Pogreznil, ki tepel narode, Se v brezdno je strašne osode, Pogreznil v pogubo.
4.	V pogubo tresla
Te je ohola, svetohlepna želja; Kervava slava, strast in slast veselja,
Je v jezeru solz utonila, Ki jih je sirota točila Na grobljah merličev.
5.	Drobil si mesta,
Teptali tvoji konji so planjave, Spremenil cvetne polja si v puščave; Zori spet rumena pšenica, Obrača se jaderno žnjica, Dvigujo se mesta,
6.	Dvigujo ljudstva, Poklekvajo na grobe knezov svojih, Ki padli so za dom v viharnih
bojih;
Pa ti, ki po kronah si segal, Po zvezdah nebeških se stegal, Tvoj grob je temota.
7.	Ne stoji kamen,
Nad tvojim grobom ne lalujo beke, Pozabljen, mertev si na veke! Do temnega groba ne roma Tvoj vnuk iz razsutega doma, Na veke si mertev!
Pozabljen, mertev! Pozabljene in mertve trume tvoje, Kazgrudil červič je železne roje, Raznesli njih prah so vetrovi; Od tebe tepeni rodovi Se danes živijo!
34. Bog. (Zložil M. Vilhar.)
1. Stvar sem Tvoja, stvarnik siloviti! Tvoj življenja vsaki dih je v meni! Um in serce je darilo Tvoje; Ti si večno, neizmerno bitje!
Cvet tlov. poezije.
2. Kdo je trate, gaje ozelenil? Kdo cvetlice sejal po livadah? Kdo drevesa vsadil med pečine? Kdo je stavil gozde na stermine?
4
3.	Kdo na skalo je naslonil skalo? Kdo je skladal gore velikanske? Kdo votline dolbel in doline? Kdo pogernil zemljo rodovito?
4.	Kdo je vstvaril jezera, potoke? Kdo razliva reke v širno morje? Kdo užiglje treske gromovite? Kdo pošilja dež in roso belo?
5.	Kdo nad nami je razpel obnebje ? Kdo uterdil nebu svitle zvezde? Kdo udružil mirno luno zvezdam? Kdo žaržči svit posodil solncu?
6.	Kdo po cvetji kaže pot bučeli? Kdo postervi d k plavuti bistre? Kdo ubral je slavcu mile strune? Kdo jelenu dal je berze noge?
7.	Kdo je vstvaril modrega človeka? Kdo mu čelo proti nebu dvignil? Kdo izročil mu vladarstvo zemlje? Kdo udihnil dušo mu nesmertno?
35. Posrečeno
(Zložil J.
1.	Zadonite združeni svetovi, Vse danice, zvezde vse višin, Zemlje toki, morskih rek valovi, Zraka piš, kreposti globočin! Zadonite trombe kerubimske, Harpe svete korov angelskih, Zadonite pesmi serafimske: Hosiana bitju bitij vsih!
2.	Sveto, sveto, sveto vedno bodi Tvoje ime pravice silni Bo£!
Na kolena zemlje vsi narodi, Pojte „Sveto, Sveto, Sveto" krog! Sveto ime neskončnega spomina, Da častim te vredno, daj, o daj! Posvečeno v duhu tvoga sina Bodi tu in tam in vekomaj!
3.	Ko se cvetje krasne tulipane Letnih ur iz popja zablešči;
Ko svitlost prikazni še neznane Nočni mrak obnebja preleti; Ko po zraku zime jasno studne Tisučerno zvezdic blesketž: Se zavzame človek zgodbe čudne, Serce mu stermenja duh navd4.
8.	Kdo za rožo ve, kader ovene? Kdo za prah, ki se od skale ruši? Kdo za kapljo v morski globočini? Kdo za červa, ki pregradi deblo?
9.	Kdo je času dal perut ubčžno? Kdo narodom čudno pota meri? Komu moli se molitev sveta?
In uklanja komu se človeštvo?
10.	Tebi, večno, neizmerno bitje, Ki v prostoru, času meje nemaš ? Ki te čuti v sercu svojem človek, Kazumeti, viditi ne more?
11.	Verjem, da si stvarnik vsemo-
gočen !
Upam, da je duša moja večna! Bolj Te ljubim, kakor svet in sebe!
V prahu je pred Tabo pesem moja!
bodi troje ime.
Koseski.)
4.	To pa je o blesku tvoje slave, Kar ob soncu žar večerni je;
Iz odsvita večne luči prave Le utrinka blede iskrice. In stermenje tebi zaderžali, Pozabili tvojo slavo bi? Bi češčenja tebi ne skazali, Ki te luči žive jedro si?
5.	Ko posvetni bliža se visosti, Ki kot on je v djanju sanj in prah, Cut obide lastne ga slabosti, Neželjen mu šine v žile strah. Se ponižno močnemu priklanja, V blesku kron mu serce trepeti, Se za čast posilnika poganja,
Ki mu ljud za nohtom smet veljž.
6.	In bi tebi slave ne zapeli, Ki si vse visosti kralj in car; Tebi, ki si oče zemlji celi,
Vsim stvarem,zvezdišču vsem vladar? Ki, ko streseš rob obleke svoje, Vse te svitle sonca otamniš, In, če migneš, novih svetov roje Iz ka<5sa vihrati storiš.
Sveto bitje ! Živi Bog ljubezni febi samo čast in slava gré; posvečeno v strahu in bojezni, posvečeno bodi tvoje imé! Tebi le spodobi se češčenje, Tebi gré, da glasno vseh strani Te žival neskončno mergolenje, pa te duh in praha sin časti.
8. Zadonite vsi tedaj svetovi, Vse danice, zvezde vse višin, Zemlje toki, morskih rfik valovi, Zraka piš, kreposti globočin; Zadonite trombe kerubimske, Harpe svete ves nebeški raj. Zadonite pesmi serafimske: Sveto, Sveto, Sveto vekomaj!
36. Od Gospodovega terpljenja.
(Poleg latinskega poslovenil H.)
1.	Žalujte oči in točite solzž,
In poka britkosti naj vsako serce, Ko zve, kaj je terpel Narvišega Sin Od grešnikov ran, bolečin.
2.	Oh glejte! služabnikov grozna derhal Napade gospoda, ki se ji je vdal; Ga tolče v obličje, in božjo glavo
S pestmi mu razbija strašno.
3.	O ljudstva, začujte! preljubi Gospod Oblit je s kervjo po životu povsod; Že trinog s tepenjem nemilim divji, Glasu pa nedolžni ne dA.
4.	Kdo solz bi ne točil? Izmislil je spet Si novo terpeženje narod nesvet; Pritisne na glavo prederznežev strast Mu ternjevo krono v nečast.
5.	Ni konca hudobe, na križ je pribit Vesoljnega sveta vladar prečastit; Smert britko stori tam in z glasom podi V Očetove roke duhA.
6.	Gospodu, ki nosil je toliko ran, Naj hvala razlega se sleherni dan; Njegovo ime naj razglaša povsod Do neba človeški ves rod !
37. Psalmi.
(Poslovenil M. Ravnikar.)
Bog je moj pastir, ničesar mi ne manjka! Na mladice spašnik me deva, Pa vodi na pohlevne studence; Tako mi življenje krepči.
Vodi me po gladkih stopinjah iz gole dobrote. Hodim naj tudi po dragah smertnega mraka, Bal se hude ne bom: Ti si pri meni! Palica tvoja in tvoja gerjača mi vzamete strah.
Ps. 22.
Kakor trava so dnevi človeka, Cvete, kakor roža na polju, Pa veter potegne, zdajci je po nji, Clo nje mesto se več ne zaznž,. Milost božja pa ostane od veka Do veka nad njimi, kateri se njega boje.
Ps. 102.
Gospod nam je pribežališče in moč, Pomoč doskušena v stiskah; Zato se ne bojmo, naj giba se zemlja, V brezno morja naj hribje hrume, Togote in kopičijo naj se njega valovi, Od njegovega serda naj gore trepetajo! Gospod je pri nas, ne tresemo se; Bog nam pomaga, on o pravem času.
Ps, 45.
e) Klfffija.
§. 11. Elegija ali ialostnica se imenuje vsaka lirična pesem, v kteri nam pesnik z mirno dušo razodeva svoje britke čutila nad nestanovitnostjo in goljufivostjo vseh po-zemskih reči. (Zalomilo mu odmevajo strune v otožni duši, ki jo stiska skerbi in nezgod morivna tropa; le od časa do časa se razjasni tužni don, ko mu žar lepših in srečniših dni iz daljave zaleskece.il Zavoljo njenega mirnega značaja so elegiji posebno trohejski stihi po godu, pa tudi jambiških in daktilskih ne zametuje.
38. Hči na groba matere.
(Zložil BI. Potočnik.)
1.	Srota, srota! ne zaspim; Polnoči mi ura bije,
Groza, strah me je samije — K materi na grob bežim.
2.	Na grobeh je tma nocoj, Zvezde gost oblak pokriva, Solz potok oči zaliva: Grob ošlatam pred seboj.
3.	Mati! mati! kje ste vi? Groba noč vas je požerla,
V zemlje merzli dom zaperla, — Vaš otrok na njem medli.
4.	Oh! zastonj je hčere stok! 0'mu li mutaste merliče Zapuščena srota kliče? Groba ne predere jok !
5.	Pridi, matern' duh meglen ! Te objeti se vzdigujem,
V černo noč roke stegujem In objamem — križ lesen.
6.	Križ! te kušnem, sveti križ! Znamnje moj'ga odrešenja, Znamnje večnega življenja! Noč duha mi razjasniš.
7 Na te, srota, se oprem. Kažeš 'z groba na zvezdišče: Gor naj duh zgubljenih išče! Upljivo se gor' ozrem.
8. Žalovala več ne bom, Le skoz tamne groba vrata Se odpre nam hiša zlata, Večnega življenja dom !
39. SIoto od mladosti.
(Zložil Fr. Prešem.)
1.	Dni mojih lepša polovica kmalo, Mladosti leta! kmalo ste minule; Rodile ve ste meni cvetja malo, Še tega rož'ce so se koj osule: Le redko upa sonce je sijalo, Viharjev jeze so pogosto rjule. Mladost! vendar po tvoji temni zarji Serce britko zdihuje: Bog te obvarji!
2.	Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! Veselja dokaj strup njegov je vmoril; Sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje Svet zanič'vati se je zagovoril; Ljubezen zvesto najti, kratke sanje! Zbežale ste, ko se je dan zazoril, Modrost, pravičnost, učenost, device Brez dot žalvati vidil sem samice.
3.	Sem vidil, da svoj čoln po sapi sreče, Komur sovražna je, zastonj obrača, Kak veter nje nasproti temu vleče, Kogar v zibeli vid'la je berača,
Da le petica da ime sloveče Da človek toliko velja, kar plača; Sem vidil čislati le to med nami, Kar um slepi z goljfijami, lažami!
4.	Te vidit', gerje viditi napake, Je Sircu rane vsekalo kervave; Mladosti jasnost vendar misli take, Si kmalo iz serca spodi in glave, Gradove svitle zida si v oblake, Zelene trate stavi si v puščave, Povsod vesele lučice prižiga
Ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga.
5.	Ne misli, da dih perve sap'ce bode Odnesel to, kar misli so stvarile; Pozabi koj nesreč prestanih škode In ran, ki so se komej zacelile, Dokler, da smo brez dna polnili sode, 'Zuče nas v starših letih časov sile; — Zato mladost! po tvoji temni zarji Serce zdihvalo bo mi, Bog te obvarji!
40. Na planini.
(Zložil Fr. Svetličič.)
1.	Kedar zarja zvezdic čedo Vžene v staje za gor6,
Ino pevke blagoglasne Po germeh prepevajo: Grem nemira gnan od doma, Ino verh planin hitim, Se natopim na višavo In čudenja ostermim.
2.	Solnee sije, čiste vidim Veličanskih gor glave, ^ Ki ob meji Kranje moje Temena v neb6 moli, Ino gledajo v nižave, Kier stanuje in slovi Miroljubni rod slovenski, Skor bi djal, kar svet stoji.
3.	Megla zgine po ravninah, Tergi, mesta se blišči,
Kot labodje razkropljeni, Ko potihnejo sape. Bele ceste, bistre reke, Kakor brazde vrezane, Vijejo se v kraj iz kraja Skoz dobrave senčnate.
4.	Vse je krasno, vse je živo, Kamorkoli se ozrem,
Vse navdaja me z veseljem; Al' — ko misliti začnem, Koliko kervi prelite Bilo je po teh stranih, Se mi serce v persih trese, Vtrinja solza mi v očih.
5.	Tam, kot plaz z višine sterme, Kedar topli jug pihljž.
Dere bojevavni Rimljan Sem skoz gozde prek gorA; Zmaga, kar se v bran mu stavi, In prededov naših svet Je odslej stan trum njegovih Sedemkrat stotero let,
6.	Tu, kot se vali neurnik Ploh kipeč za terdni jez> Ga preterga in zaHjf Nizko polje čez in ,cef; Vri osvete željne ljudstva Od izhoda, severja
Proti jugu in zapadu Tje prek gor nad Rimljana.
7.	Rim omaga, vrenje neha, Save breg pokrije noč» Ptujec. vrine se v deželo, Se košati v nji na moč: Zida grade po pečinah,
In strahuje od ondod, Kakor sokol drobne ptice, Po kotih ostali rod.
8.	Zdaj preplava tiho Kolpo Divjih Turkov grozni roj, Se zažene nad Slovence, Jih posili v strašen boj; Ropa po kmeteh in tergih, Pali sela in vasi,
Ino vleče trope vjetih V ječo britke sužnosti.
9.	Kolpa tri sto let kervava Včisti se polagoma;
Ali kmalo stresa sila Novih bojev naše tla. Kakor bljuje morje ljuto Val za valom na bregi, Se dervijo od zahoda Lčs sovražnih čet versti.
10.	Boj končan je, mir kraljuje Jasne zopet so oči,
In po sereu joka trudnem Mi veseli glas doni: Zvest Bogu in domu bil je, In bo vedno Slave sin, Dokler solnee bo zlatilo Verhe plešastih planin.
ft) JPopevHa (luint it I is).
§. 12. Popevka (kantata) je pesinotvor, ki jena več odstavkov razdeljen in v dramatični obliki notranje misli in čuvstva v posameznih ali združenih glasovih razodeva. Razločuje se v tacih pesmih: spev (duet, tercet, quartet i.t. d.), recitativ in zbor (kor). Razpadajo pa v pobožne in v posvetne popevke; unim je vzet predmet iz svetih pisem, te pa služijo navadno za povikševanje raznih prazničnih obhajil.
41. Božična-
(Zložil Fr. Levstik.)
Betlehemska okolica.
(Planjava. Od delec se vidi nebeška svitloba.)
Družbu pastirjev:
Kaj sveti se tam na planjavi? Zdaj solnca nebeškega luč ne gori, In luno, čestito kraljico noči, Oblači so skrili v višavi.
Eden iz družbe:
Od roda do roda je velik Jehova, Dobrotna in mila je roka njegova, Ker nam iz nebeške višave Pokazal je znamenje sprave.
Vsa družba:
To luč ni zore, ni plamen danice, Pogled omaguje, pokrimo si lice!
Družba angelov (dele?):
Adamovi sini v verigah so spali, Bil zemljo je Bog zavolj greha preklel,
Al dnevi rešenja so zdaj zasijali!
Eden iz družbe angelov:
Kar duh se napuha bil v prahu je vnel,
Kar volja mu stvarnika bila je čert, Zdihaval sužen je lettisuč in tisuč; Zdaj zora je počila, v sponah je smert!
Zat6 naj vesele se pesmi glasč, In zore pozdravijo novo naj luč, Duhovi človeku le sreče žele!
Vsa družba angelov:
Zato naj vesele se pesmi glasé In zore pozdravijo novo naj luč, Duhovi človeku le sreče žele!
Eden iz družbe pastirjev:
Boječe posluša uho, Kar slišalo nikdar še ni; Ta pesem se z neba glasi, Povrača se zopet v nebo!
Vsa družba pastirjev:
To pesem mladenča, to glas ni device,
Jehova je blizo, pokrimo si lice!
Angeli blizo.
Eden iz njih družbe:
Pošteni'čuvaji čede in paše! Trepetu in strahu dajte slovó! Mesia usmilil se reve je vaše, Dan sužnje je sile šel za goro. On, ki je obljubljen na zemlji in v raji,
Nocoj se rodil je v pastirski staji, On bo Izraelovo odkupil kri. Do Betlehema hitite, V jaslih ga iščite, Tam dete pokojno leži!
Družba angelov
se v zrak dviguje:
Naj čast bo Gospodu v višavah! In mir ti, Adamova kri! Deva je Mesija rodila, Peklenska pa kača zgubila Pravico do sužnjih ljudi, Mir ti, Adamova kri!
Eden iz družbi pastirjev:
Kdo nam bo čudne razjasnil besede?
Vsa družba:
Gospodovi posel nam djal čuvajem je cede,
Da v hlevu je rojen tam v Betle-hemu,
Le jaderno bratje, le jaderno k
njemu!
Betlehemskl hlev.
Družba pastirjev:
O dete, v pokoj vsi zemlji rojeno! O hvaljeno bodi, bodi češčeno!
Eden iz družbe:
Že Mozej, izvoljeni vojvoda Juda, Viditi je želel tvoj svitli obraz, Peljali k očakom so dnevi ga truda, Odločen njemu ni blagi bil čas,
Vsa družba:
Pastirjem naj pervim si milosti
svoje
Pokazal svečavo, rojeno 'z nebes, Dodelil, da lice ti gledamo tvoje; Pred tabo smo v prahu
V	ljubezni in strahu!
Kar koli je v gori zeleni dreves, Kar koli po drevji pomladnjem peres,
In kar po livadi cveteči je trave, Kar v jasni je noči nebeške svečave :
Ak tolko mi bi jezikov imeli, In vender nikoli tvoje bi slave Po vrednosti dolžni ne peli! Nocoj pa si k sebi poklical nas sam,
Nam pervim pokazal obličje si mijo, Oznanil svobodo Juda si nam: Zato pred tabo smo v prahu
V	ljubezni in strahu!
Hlev obda nebeška svitloba. Pesem angelov se čuj e iz zraka :
Naj čast bo Gospodu v višavah, In mir ti, Adamova kri! Deva je Mesija rodila, Peklenska pa kača zgubila Pravico do sužnjih ljudi, Mir ti, Adamova kri!
e) I» tujih rertov presajene cvetice.
§. 1«. Soneti. 42. flemento mori.
(Zložil Fr. Prešern.)
Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancov že zasula je lopata! Odperte noč in dan so groba vrata; Al dneva ne pove nobena pratfka.
Pred smertjo ne obvaije koža gladka, Od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, Ne odpodi od nas življenja tata Veselja hrup, ne pevcov pesem sladka.
Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta In od veselja do veselja leta, Da smertna žetev vsak dan bolj dozori.
Zna biti, da, kdor zdaj vesel prepeva, V mertvaškem perti nam pred koncom dneva Molčč trobental bo: „memento mori!"
43.
(Zložil Fr. Prešern.)
Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, Skerb vsak dan mu pomlajena nevesta, Terpljenje in obup mu hlapca zvesta, In kis čuvaj, ki se nikdar ne utrudi.
Prijazna smert! predolgo se ne mudi: Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, Ki pelje nas iz bolečine mesta Tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi,
Tje, kamor moč preganjavcov ne seže, Tje, kamor njih krivic ne bo za nami, Tje, kjer znebi se človek vsake teže,
Tje v posteljo, postlano v čemi jami, V kateri spi, kdor va-njo spat se vleže, Da glasni hrup nadlog ga ne predrami.
44.
(Zložil Fr. Prešern.)
Čez tebe več ne bo, sovražna sreča! Iz mojih ust prišlž. beseda zala; Navadil sem se, naj Bogu bo hvala, Terpljenja tvojega, življenja ječa!
Navadile so butare se pleča, In grenkega se usta so bokala, Podplat je koža čez in čez postala, Ne straši več je ternjovka bodeča.
Oterpnili so udje mi in sklepi, In okamnelo je serce preživo, Duhii so vkrotili nadlog oklepi,
Strah zbežal je, i njim upanje goljfivo; Naprej me sreča gladi ali tepi, Me tnalo najdla boš neobčutljivo. —
ilov. poeiije.
45.
(Zložil Fr. Cegnar.)
Zgodi se včasi, da drevo pobeli Na pozno jesen spomladansko cvetje, Ko se sosedno drevje že obletje, Ko so snegovi že gore odeli.
Bo zredil se iz cvetja sad veseli? Mar slane ga branilo bo zavelje? Se vrača pomlad, s pomladjo poletje ? O ne! — ves cvet mrazovi bodo vzeli.
Človeku, ko mu vse že sreča vzame, Zabliska včasi cvet vesele nade, Ko z nogo že stoji na kraju jame;
Al' preden se zavč, se vdere, pade, Za njim persti germeča teža plane, Zagrebe ga, da nikdar več ne vstane.
46.
(Zložil Fr. Cegnar.)
Ko solnce bi ne peklo iz višine, Kako zorela bi polji kraljica, Rumenoklasna resnata pšenica, In druge hčerke pisane ravnine?
Kako bi zelenile se doline? Kako se s cvetjem krasila gorica, Livada lepotičila bi lica? Kako življenje dihale planine?
Ko vroči trud bi ne potil človeka, Kako bi v persih misel se rodila In serce v blago djanje mu budila?
Kje našel bi za britke ure leka? Kako njegova duša bi vesela V višave jasne z dola solz kipela?
47. Slorencom-
(Zložil Fr. Svetličič.)
Glej! led se taja, sneg kopni, veselo Se vse budi, kar je pod njima spalo; Vse berstje, listje, cvetje je pognalo, Kar ljubo solnce zemlja je ogrelo.
Po dolih, berdih vse je oživelo; Iz germa v germ glasi se petje zalo, Na talih trat zeleno ogrinjalo Marljivo vidim letati bučelo.
Kedaj pa nam doslà bo doba mila, Da nas iz spanja bode prebudila, Ko topla pomlad pevke po dobravi?
Kedaj bo domoljubja ogenj sveti Prešinil nas, da jamemo hlepeti Po tem le, kar je v blagor očetnjavi?
48. Življenja namen.
(Zložil —č.)
Življenje naše, bratje! je oranje; Začetek, ko se pameti zavemo, In konec, ko drevo pustivši, gremo Se vleč, in nas obide smertno spanje.
Življenje naše, bratje! je sejanje, Pri kterem se poleniti ne smemo, Ker čas po bliskovo hiti, in vem6, Da, kdor je len ob setvi, malo žanje.
Poklic naš nam odločena je njiva, Noči so brazde in razori dnevi, In zerna zabranane naše dela.
Perst razdrobljena, ktera jih pokriva, Bo dala kal in rast tud' prazni plevi; Nje slama pa bo klas snetiv imela.
49. Veliki petek.
(Zložil A. Oliban.)
O sveti dan opombe strašne, mile! — Žareče sonce otemni, se joka, Potresa zemlja se in skala poka, Merličem se odprô grobov gomile ;
Stvari prederzne, ki so se rotile, Nedolžne smerti vidijo poroka In ne žele si več kervi potoka Na-sé; — trepeče vse so zdaj vtihnile.
O večna milost ! zdaj se ura steka, Rešitve ura. — Že poslednjo srago Preliva Bog, Zveličar, sin človeka !
Na križa terdi les pribit, obešen,
Zroči Očetu svojo dušo drago,
Nagnè glavô, vmerjè — in svet je rešen.
50. (Glosa,
1.	Ni britkejše ure od take, Ko v nesreči se človeka Polasti obupnost neka, Svit merjfe tolažbe vsake! Takrat glejmo nad oblake, Tam mirú, pomoči iščimo, Vere, upa ne zgubimo; Nas je zemlja zapustila,
Se živi previdnost mila: Tjekaj gori se ozrimo!
2.	Sledna tudi luč nam vgasni. Gor mirú in večne sreče Zvezda mila nam Ieskeče,
Na nebá višavi jasni ! Dneva sončni žari krasni, Svitlo nam noči nebó Up, tolaž v serce lijó: Da vtihnili bodo joki Na visokem gor oboki, Kjer svetov ne zmer' okó.
Oiir t nebó.
zložil A. Oliban.)
Tjekaj gori se ozrimo Kjer svetov ne zmer1 okó : Jarma žulje preterpimo, Tam verige se razspó.
M- Kastelic.
3.	Torej, naj solzA nam lije, Naj nas celi svet zapuša, Serčno terpi, draga duša! Saj v solzah veselje klije! Sreče zor naj drugim sije; Temno mi stezo hodimo,
V	trudu britkem se potimo, Enkrat se bo razjasnilo, Nam tud' se nebo zvedrilo — Jarma žulje preterpimo!
4.	Po popotvi dokončani Gor počili na zvezdiši
V	našega očeta hiši, Mir vživali bomo zbrani. Stiski tukaj nam poslani, Skerb in reve, ki nas tro, Moč za vselej tam zgubó; Ti tesnoba, zdetev slepa Nam teló in duh oklepa: Tam verige se razspó!
c/ f-i + -l-f^
I /
l/,
Y j !/ ^'tu^
p-/-* V- ,



y
B. Epika.

¿-VA
§. 14. Epika ali pripovedno pesništvo je ogledalo vunanjega življenja, ki se v djanju razodeva. Liriški pesnik nam razodeva svojo znotranjščino, epični pa se peča z vu-narijščino ter nam pripoveduje razne dogodbe' človeškega življenja. Snov pripovednih pesem mora biti v resnici poetična, zanimiva in mikavna, djanje naravno in resnici po-« ■ - ■■- • - - . . i

Pt u+te
dobno, beseda pa živa in blagoglasna, da se delo bravcu na pervi mah prikupi. Navadno razpada pripovedno pesništvo: ^y' a) v pravljice in pripovedke; b) v legende; c) v balade in romance in d) v junaške pesmi. Sem gredo tudi: selanke, povest, novela, roman in drugi umotvori v nevezani besedi.
1 aA
y
As. 4 /-¿-a •
/. a) Pravljica it» pripovetlka.
§. 15. Pravljice se velé tiste pripovedne poezije, ki jih je ljudska domišljija rodila in ktere pogosto kako resnico
iz vsakdanjega življenja v priprosti oblici pojasnujejo.
■i/'«
Dela-
joče osebe v pravljicah so razun človeka pogosto živali, duhovi in druge naravne moči, ki jih je živa ljuuska fantazija z življenjem navdihnila.
Pripovedke se imenujejo tiste pravljice, kterim služi kako zgodovinsko djanje za podlago, samo da ga je ljudska domišljija po svoje preobrazila. — V ta razdel spadajo tudi pesniške pripovesti, ki so ali resnobnega ali šaljivega za-
51. Lesena riba.
(Zložil M. Vilhar.)
1.	Tam, kjer valovje Rensko Med gorami šumi,
Da Svajcu, zemlji prosti, Do dna sercâ doni,
2.	Tam hišica je stala, Oj hišica 'z lesA, Pokrita z revnim bicjem, Na breg postavljena.
3.	V tej hišici leseni Stanuje siromak; Otroke, njega, ženo Hranjeva ribji vlak.
4.	V tej hišici leseni Ni srebra, ni zlata ; Pa biva v nji družina Pobožnega sercâ.
5.	Odhajalo že solnce Za sterme je goré; Oblaki černosivi Nad bajtico visé.
6.	In pogubljive strele
V	oblacih švigajo;
V	berloge izpod neba Zveri se umikajo.
7.	Za mizo svojo ribič Z družinico sedi: Od zunaj dež uliva; On v hiši kruh deli.
9.	Cez prag duhoven stopi, In v roci križ derži; Pa brada se mu bela Ko čisti sneg blešči.
10.	„Oj hvaljen bodi Jezus !" Popotni mož je djal,
„Na večne čase, amen!" Ribar odgovor dal.
11.	„Preljubi moji ! prosim, Naj tu se posušim;
Pri vas do zore bele Pod streho naj zaspim!"
12.	Pošteni ribic pravi: „Čestiti moj gospod! Nocoj hudó je vreme Zadelo vašo pot."
13.	„Postreči vam ne morem;
Pa kolikor imam, To vam z rokó veselo, Z veselo dušo dam."
14.	Vlomite kruha z mize, Ak vam je z nami všeč; Potem se z nami grejte, Na gorko pojte leč." —
15.	Že vstaja zora zlata, In sije nad goró; Popotni mož pa jemlje Od ribčevih slovó,
8. Tačas nekdo na vrata Terd6# poterka kar! Od mize naglo vstane, Odpira gospodar,
16. In gospodar še spremi Do ceste ga vesel; Tam sede trudni starec, Ker hod ga je prevzel.
17. Rezilo v roko prime, Odreže palico, Iz palice pa dolbe Leseno ribico.
18- Nad ribo čudno moli, Nareja sveti križ, Potem veli ribarju: »Glej, da je ne zgubiš!"
19.	„Privezana ti v mrežo Bo srečo klicala, Veliko rib in ribic
Iz reke dvigala."
20.	„Al kader več ne bo je, Tud več lovi ne bo; Vsa tvoja sreča pojde, Ves blagoslov za njo!"
21.	In ribič je hvaležen Leseno ribo vzel; Domu se je povernil, Za vado jo pripel.
22.	Nalovil ž njo je blaga, Nalovil dobrih dni;
Ko tolstemu županu, Obraz mu zablešči.
23.	Ze nekaj let ni rezal Več kruha černega; Naložil v svoje hrame Srebra je in zlata.
24.	Sosedje so poznali Ribarja nekadaj;
Al s čim si je pomogel, S čim obogatel zdaj?
25.	Skrivaj za njim so vedno Obračali oči;
Pa kaj se jim pokaže? Da mnogo rib lovi.
26.	Natočijo mu vinca, Serce se mu odpre; Za ribico leseno Povedal jim je vse.
27.	Sosedje preveseli Hité od njega preč;
Al drugi dan pa v mreži Ni bilo ribe več.
28.	Zastonj je solze točil, Zastonj se je kesal!
Z družino je ubožen V prezgodnjo jamo p&l.
52. Tica
(Zložil M. Valjavee.)
Zemlje voda je vplahnila, V dve, tri morja se je zlila.
Gora vode ni dajala, Grozna žeja je nastala.
Vsi ljudje in vse živali Žeje konec so jemali.
Klice njihne Bog začuje: „Vaše sem zaslišal nuje;
Gora vodo bo dajala, In studenec terda skala;
Samo pretoke skopljite, Jih do morja prevodite,"
In ljudje so in živali Prihiteli in kopali;
Možki z rovnico, lopato Kopljejo zemljo robato;
Ženskam ropotž motika, Pridnost je povsod velika.
S klinci rujejo otroci, Perst odnašajo koj v roci,
Delala je tud živina, Ino divja vsa zverina;
Krave, junci in pa voli Zemljo so z rogovi boli;
Konj teptal je tak togotno, Da vso polt imel je potno.
Pes in mačka vkupaj stala, In sta s tacami kopala,
Kert s podgano in pa z miško Kil je perst od spod na kviško;
Medved taear, kosmatinec, Volk ovčar in vsak divjinee,
Lov mogočni, tiger hudi Bili so kopači tudi;
Berskale so s kremplji kure, S kljuni race, goske, pure;
Vrabci, orli, vrane, sove, Vse vse delalo je rove;
Ena sama, sama pivka Lena tam na strani čivka,
Pa jih gleda, zaničuje, Delavcom se posmehuje. —
Vodotoči so do morja; Rek dovolj priteče z gorja;
Vsi gase si silo žeje, Sama pivka le ne sme je,
Bog jo vklel je, da od zemlje Nikdar vode si ne jemlje,
Sam edini dež sme piti, Kar ga more v kljun vloviti.
In kedar jo žeja stiska, „Piv piv!" proti nebu vriska;
Bog pa čuje njene stoke, K malu dežja dž, potoke.
In ti slišati jo vpiti, Kosec! z mervo v kupe hiti.
Sploh pa, ki jo čuješ pivko, Pomni ter jo 'mej znanivko:
Bog nikol se ne prekane, Nikdar dolžen ne ostane,
In se vendar rad usmili, Kedar prosimo ga v sili;
Ne želi pogube grešnih, Dokaj pot on ima resnih.
53. Turški krii.
(Zložil Fr. Svetličič.)
Med Poreznom zelenim in med Čevno - Perstjč Se vije po soteski na berdo Petrovo Nevarna, ozka steza iz Sočinih ravnin, In dalje proti Savi prek Soriških planin.
Po nji beži v zavetje obraščenih gori, Kdor koli more urno, ko cara turškega Razbojne trope gori za Sočo se vale, Da tla kervi rudeče pod njimi se šibe.
Pod berdom bega trudne se reve zberajo, In mislijo za terdno, da že otete so; Al kmalo kaže žar jim zapaljenih vasi, Da Turek ropa željni za njimi še tišči.
Pomaknejo se v goro med gosto bukovje, Nasekajo za sabo o stezi debla vse, In čakajo za kupi, iz skal zloženimi, Da se priplazi v klanec, in nad-nje zaleti,
Ko stopi zadnji v senco nasekanih dreves, Se vsujejo z višine spodbite groblje v les, Ga poder6 na trumo, da zmane jo na mah, Ko težko kladvo kamen, pod sabo v droben prah.
V spomin prigodbe tčle je znamnje vsekano, Podobno križu v steno pod Robom nad potjo; Kmet „turški križ" mu pravi, in prosi mem gredč, Da bi enake sile ne blo več v kraje tč.
54. Bitva na Vipavskem.
(Zložil P. Hicinger.)
Oj leži, leži pogorje Od Triglava blizo v morje; Čez pogorje pelje cesta
V	laško zemljo, v lepe mesta; Zid za zidom pot preprega, Stolp za stolpom jo obsega. Tam na stražah so vojaki, Vsi so derzni korenjaki. Unstran hribov pa globoko Kaže se polje široko;
Oj to ni polje široko, Vojske množtvo je visoko. Vojsko zbral je knez Evgeni, Carstva ropar nepošteni; Djal verh gor malike bele,
V	roke dal jim zlate strele. Glas že pride od zahoda
V	Carjigrad tje do izhoda: „Vojsko zbral je knez Evgeni, čarstva ropar nepošteni."
Kaj stori na glas nadložni Teodozi, car pobožni? Skliče vojno, v boj se bliža, Gre pred njim pa znamnje križa. Pred še moli car pobožni: „Ti pomagaj, Bog vsemožni! Rod neverni naj ne pravi : Kam njih Bog pomoč odstavi?" Čudno naglo z vojno celo Pride car v Emono belo; Berž hiti z vojaki v gore, Verhne straže kmal premore.
Vojna v ravno iti jame, Boj serdit pa tu se vname;
V	sredi dne se noč napravi. Silna bitev cara vstavi.
V	noči moli car pobožni: „Ti pomagaj, Bog vsemožni! Rod neverni naj ne pravi: Kam njih Bog pomoč odstavi?" Truden car vtopi se v spanji, Glas dveh mož mu pride v sanji: „Nič ne boj se, car ves verni,
Ti pomaga Bog nezmerni." Z dnem se car serčno vzdiguje, Up vojake navdušuje; Čversto stopajo v višave, Gre jim vid že do ravnave.
V	ravni vojske vse se bliska, Truma druga zad pritiska; Spet pa moli car pobožni:
Ti pomagaj Bog vsezmožni!" Pot rešitve se odgerne, Sprotni trop se k caru verne; Vojno vso nov up navdahne, Kar v sovražne trume mahne; Spet pomoč z nebes prisvita, Burja vstane grozovita ;
V	sprotno vojsko silno brije, Vse orožje z rok ji vije. Zmagan, vbit je knez Evgeni, Carstva ropar nepošteni; Svet spoznal je vero pravo, Car Bogu dajal je slavo.
») Snov je vzeta iz kranjske zgodovine 1. 394.
b) Legenda.
§. 16. Legenda se imenuje vsaka epična pesem, ki pripoveda pobožne in čudežne djanja iz zgodovine svetih ali bogoljubnih mož. V legendah se kaže moč ali sila kerščanske pobožnosti. Ime jim je vzeto iz latinščine.
55. Limbarska gora. *
(Po stari narodni popravil P. Hicinger.)
Je lepa gora Limbarska, Pod njo zelena tratica, Stoji na trati hišica, Je v hiši mlada vdovica. Zenica ima le hčerko še, In toči drago vinčice. Je solnce že za goro šlo, Po cesti potva še nekdo; Sta brata dva: svet Valentin, In drug njegov, svet Peregrin. Na pragu mati ozira se, Ima pri pasu ključe vse. Svet Valentin spregovori : „Bi naji prenočili vi? Za božji dar storite to, Da vaša sreča veča bo." Se mati ošabno oglasi: „Mi veče sreče treba ni! Je v hlevu trop živiniee, In v kleti dobro vinčice; Je v skrinji več denarcov še, In v hiši piveov polno vse; Kdor bo za sladko vince dal, On bo pod mojo streho spal." Svetnik od hiše se spusti, In ženi s perstom zaproti: „Jez nisem dal, ne bom še dal, Ne bom pod tvojo streho spal; Nocoj pa boš, prevzetnica, Me še na pomoč klicala. Glej ! polnoči ne bo še preč, Ne bo vse tvoje sreče več!" — Stori se kmalo černa noč, Se čudno skaže božja moč.
Devet še ura bila ni, Goved se v hlevu poduši; In žena je vsa žalostna Do neba glasno klicala: „Pomagaj, Bog! svet Valentin, In brat njegov svet Peregrin!" Deset še ura bila ni, Iz sodov vino izkipi; In žena bolj prestrašena, Je še glasneje klicala: „Pomagaj, Bog! svet Valentin, In brat njegov, svet Peregrin!" Enajst še ura bila ni, Za mertvo hčerka obleži; In žena vsa omamljena Je s silnim vekom klicala: „Pomagaj, Bog! svet Valentin, In brat njegov, svet Peregrin !" Dvanajst še ura bila ni, Do zemlje hiša pogori; In žena vsa ponižana Je zdihovaje klicala: „Pomagaj Bog! svet Valentin, In brat njegov, svet Peregrin!" Ni bilo polnoči še preč, Vse sreče žena nima več. — Glej, človek, od napuha gnan, Sam zase slab je ves tvoj stan; Ves up postavi le v Boga, On sam ti srečo terdno da; Izvoljenih ne zaničuj, In za pomoč v nebo zdihuj: „Pomagaj, Bog, svet Valentin, In brat njegov, svet Peregrin!"
*) Limbarska gora stoji na južni strani Dunajske ceste, ktera od Ljubljane proti Štajerski pelja; verh lepega hriba stoji cerkev sv, Valentina, močno obiskovana. Mesto imenovane nesrečno hiše hoče ljudska pravljica še poznati. Na Berdu pri Podpeči je v cerkvi Matere božje tudi oltar sv. Peregrina, kdaj med ljudstvom tudi bolj znan. Legenda po pesniški šegi oba svetnika stori brata, dasiravno sta delež narazen živela.
Cvet »lov, poetije,	6
56. Topol.
(Zložil M. Vilhar.)
Mati božja rajskomila Iz nebes je sla na zemljo, Ino koder je hodila, Vse ljudi je in živali Ljubeznjivo pozdravljala, Vsem je stvarcam z belo roko Sveti blagoslov dajala. Lej, in vsaka stvar pod nebom Njej naproti je hitela, Priklanjala se je k zemlji, V slavo pesem ji zapela. Tice glasne v senčnih vejah, Slavca milega iz gaja, In skerlico izpod neba Ena misel koj navdaja, Da z nizáve in viš&ve Pred popotnico hitijo, In ji tamkaj z gladkim gerlom Sladke pesmi žvergolijo. Iz peéévja divja koza, Iz goscáve berzi jelen, Slon in tigra iz puščave, Vse, kar ima gozd jih zélen, Vse zveri hité do Déve, Do Marije blagokrasne. Tam klečijo na kolenih, Molijo molitve glasne. Iz potokov in studencov, Iz morjá, iz rek derečih, Stézajo glavé na suho, Kar je manjih rib in večih. Krog in krog se zemlja smeja, In glasnó ji svét prepeva;
Krog in krog natura uka, Da od gor do gor odmeva. Hrast kamniti, hoja mlada Pripogibljeta mladike; Vekovite krepke cedre Verhe klonijo velike. Ni je šibe, ni cvetlice, Da bi se ne priklonila; Lej in božja porodnica Vse jih je blagoslovila. Samo topol kraj potoka Glave noče upogniti, Iz napuha v terdem sercu Noče blažene čestiti, Ampak derzno pregovarja: „Jaz, ki dvigam se v nebesa, Nikdar se ne bom klanjala; Naj se druga ji drevesa, Ki so brez peres srebernih!" Bliža se ji božja mati, Tako milo jo pogleda, Da začne vsa trepetati, Trepetati kakor rosa Na cvetlicah pomladanskih.
Topol se je tresti jela, Vstaviti se pa ne more; Zato nje peresa bela Gibljejo od dne do zore, Večno bodo ji gibala, Dokler tu na zemlji pela Bode se Marii hvala.
57. Sreti Mihel.
(Zložil M. Valjavec.)
1.	Zunaj rjove sapa vihamo, Mraz je, da ude potresa, Blagor mu, komur hišico varno Dale so blage nebesa.
2.	Mihel pa nima, kam da priteče, Spodili so ga iz službe, Usmiliti se nihče ga neče, Ljudske oropan je družbe.
3.	Zadela ga je nesreče roka, V nadlogah muči se hudih,
Kako zdihuje, kako se joka, Kako trepeče po udih!
4.	Tako zdihava, da zdih prevpije Oblok palače nebeške, Zdihanje dojde clo do Marije, Lečnice reve človeške.
5.	Marija vselaj mati je blaga, Sliši ga, kdor jo zaziva, Vernemu sinu rada pomaga, Da se mu zlajsa težava.
6.	Lepo ga praša: „Mladeneč ljubi, Zakaj zdihuješ tak milo?
Kaj te zatira? V čem si na zgubi? Kaj ti je seree pobilo!"
7.	„„Kaj bi ne zdihal, kaj bi ne jokal? Treba se zla mi je bati,
Me gazda iz službe je spokal, Nič hotel plače mi dati.
8.	Da bi saj tol'ko bil mi podelil, Da bi prebil te tri dni,
Da bi se v drugo službo' preselil, Al' tak nikakor mi v prid ni.""
9.	Marija njemu milostno pravi: „Odženi, Miha, to tugo, Plakanje milo in jok ustavi, Jaz vem za službo ti drugo.
10.	Ako bi k meni želel ti v službo, Pred sveti raj te postavim, Odvagaval boš duše za družbo Al' levim ali pa pravim."
11.	„„Jaz bi že hotel vagati duše, Jaz bi že duše vagal,
Al' od te službe službe ni hujše, Težko bi, mislim, jo magal;
12.	Ah! kaj bom storil, ko zmanjka
vage,
Če greh škudelico zniža, In vidim z dalje v posmehu vrage, Kak černec duši se bliža!""
13.	„Ne boj se tega", reče Marija, „Jaz bom na strani ti stala,
Ko stlači zdelo h tlom hudobija, Duši bom vage dodala."
14.	Šel je z Marijo pred raj ne-
beški,
Kmalo se duša približa, Precej zletijo kviško pregreški, Zdelica z grehi se zniža.
15- Miha prebleda, ne ve pomoči, Al' mu Marija pomaga: Tri solze v zdelo k duši potoči, Z dušo potegne vaga.
16. In Miha klikne: Češčenabodi, Bodi češčena, devica! Tebe bo klical, ki v grehu blodi; Ti boš njegova rešnica. —
58. Legenda.
(Zložil J. Koseski.)
Si bi tacuerint, lapides clamabunt. Luc. XIX. 40.
1.	V britanski zemlji nekdaj duhoven bil je svet, Za podučenje vere neprejenljivo vnet,
Iz mesta v mesto hodil na vsaki shod in zbor, Vse snide obiskaje ni spal, ni jedel skor.
2.	Od teže let slaboten in slep od starosti, Ga clo očes temnota v dolžnosti ne mudi; Mladenča v službo vzame, in ž njim hiti okrog, On misli zadovoljen : Nar bolj a luč je Bog.
3.	Prijaznost govorjenja njegovega je znam, Beseda je vžigala ko strele živi plam, „Gospod se bliža, kliče, ogladite mu pot, Iz rodovitne brazde poplite ljulko zmot!
4.	Enkrat ob letni uri se v daljni kraj podá, Po goli tje planjavi ga vodja mlad peljá, Vročina zlo pritiska, mladenča zvije trud, Duhoven le priganja, ker se boji zamud.
5.	Do dola tak prispeta, ki, s kamni nasejan,
Je krog in krog, s pečovjem in skalami obdan, Pri potu pa hladiven, samoten dob stoji, Njegova senca vodju se prav pripravna zdi.
6.	„Veliko ljudstva čaka besede vaše tod, Veliko terdovratnih — učite kaj gospod!" To reče in raztegne se v senco fant nezvest, Vesel zvijače take se tiho smeja v pest.
7.	Pripravljen urno sivček — sumljivosti je čist — Pozdravi: „Hvaljen bodi med nami Jezu Krist!" Pokriža se pobožno, izvoli živ predmet,
Postavlja podučenja razdela dva v izgled.
8. Govor mu gladko teče, resnice je izvir, Beseda res da rani, pa v rane lije mir, Skrivnosti zakramenta, molitve moč uči, Svariti ne prejenja, zanikernim grozi.
9. Pobožno in prijazno, tak sereno vse je to, Da s curkom solze v sivo mu brado dol tekó, In kar iz serce pride, prigovor star pové, Predre kamnito steno, iz serca v serce gré.
10.	Končaje roke dvigne in stisne dlan na dlan, Pokliče milost božjo resnici vere v bran,
Ter sklene: „Mir na zemlji človeku bodi zdaj, V nebesih slava Bogu in čast na vekomaj!"
11.	In čuj — ko to izusti, se strese zemlje drob, Ko svit večerne zarje nad njim zabliska dob, Skalovje, pesk in kamen stoglasno se zbudi,
In — Amen ! Amen ! Amen ! — iz dola zagermi.
12.	Mladenča groza prime, lasé mu dvigne strah, On trepetaje pade pred učenika v prah, Britkost in živo ksanje sta zdih njegovih ust, On greha se obtoži in prosi za odpust.
13.	Svetnik mu reče rahlo: „To bodi ti spomin, Besede božje nikdar ne zasramuj, moj sin! Al nisi bral, da kamen, da zid Boga časti, Ce tega terda duša človeška ne stori.
r) Hala fin in romanca.
§. 17. Balade se imenujejo tiste epične poezije, ktere razne, po ljudski pripovesti posnete dogodbe resnobnega značaja v pesemski oblici pripovedujejo. Cele dogodbe vendar balade ne pripovedajo, ampak nam stavijo samo najime-nitniše ulomke pred oči, vse drugo pa bravcu prepuščajo, da si nadomesti s svojo mislijo. Domovina balade je iskati pod severnim nebom, kjer je najlepše cvetje pognala, kakor spričujejo tudi naše prekrasne slovanske balade.
Baladam v žlahti so romance, samo da so bolj veselega značaja, kakor balade. Najlepše se je romanca med španskim narodom razcvetela.
59. Sirota Jerica.
(Iz Srednje vasi; zapisal M. Valjavec.)
„Vstani, vstani Jerica! Vstani, ženi vole past Tjekaj v reber zeleno". „Čakajte oj, mati, vi, Da danove odzvoni, Petelinčki odpoj6," „Vstani, vstani Jerica, Vstani, ženi vole past Tjekaj v reber zeleno!" Jerica ustala je, Past voličke gnala je, Tjekaj v reber zeleno. „jPasite volički se, Da grem k svoji materi Tje na britof žegnani, Kjer so grobje velbani, Černa zemlja odpri se, Černa zemlja, matern' grob, Da vam potožila bom, Svoje serce odkrila bom." Zemlja se odperla je, Černa zemlja, matern' grob. Jerica tožila je, Tako govorila je: „Mati, mati, mamica! Pač imam hudo mačeho; Preden še dani zvoni, Petelinčki odpojo, Me pokliče, me zbudi; Moram gnati vole past Tjekaj v reber zeleno. Pri vas pa ležala sem, Da je posjalo solnčice, Mi na mehko posteljco.
Mati, mati, mamica! Pač imam hudo mačeho, Peče mi s pepela kruh, Z drobnim peskom ga soli. In kadar mi reže ga, Vreže mi tak tankega, Da se vidi skoz njega. Zraven vselej krega me. Vi ste pekli belega, Rezali debelo ga, Z maslom ste ga mazali. Mati, mati, mamica! Pač 'mam hudo mačeho Kedar ona češe me, Tak z grebeni sterže me, Da mi teče černa kri. Ko ste vi česali me Gladko ste česali me Milo božali ste me. Mati, mati, mamica! Pač 'mam hudo mačeho. Postijo imam tak terdó, Nikdar ne postelje je, Nikdar ne zrahljá mi je, Devlje v zglavje ternje mi, Devlje v znožje pesek mi, Vi ste mehko dali mi, Vsak ste dan postlali mi, Vsak ste dan zrahljali mi; Mati, mati, mamica, Biti mi ni več domá! Mati govorila je: „Pojdi, Jerica, domu, Zroč' s« milemu Bogu."
„Mati, mati, mamica, Biti mi ni več doma, Tu pri vas ostala bom Tu pri vas ležala bom." Leže Jerca k materi, Se tako mi govori: „Bolji mati so mertva,
Kakor živa mačeha," Komaj to izgovori, Svojo dušico pusti. — Kako je pač to hudo, Oj hudo za vsacega, Ki nima svoje matere, Ki ima hudo mačeho.
60. Mlada Breda.
(Iz idrijskih hribov; zapisal E. Ledinski.)
Breda vstane, ko se dan zazori, Se sprehaja semtertje po dvori; Si odpirat grede gornje line, Gledat grede doli na ravnine. Ko po ravnem polji se ozira, Vidi, kak se tam meglica zbira. Urno k svoji materi mi teče, Jo pokliče berhko, in ji reče: „Skerbna mati, urno mi vstanite, Oj vstanite in mi razložite: Al meglica ta je od vodice? Al meglica ta je od gorice? Al oblak je toče hudourne, Izpod neba zgnan od sile burne?"
Skerbna mati urno s postlje vstala, In je mladi Bredi razlagvala: „Oj poslušaj, mila hčerka moja, Kaj ti pravim, skerbna mati tvoja: Ta meglica ni ne od vodice, Ta meglica ni ne od gorice, Tud oblak ni toče hudourne, Izpod neba zgnan od sile burne ; To je sapa turških konj meglena, Ki jih polna je steza zelena. Turki po-te jezdijo, oj Breda! Ne prihajaj mi tak silno bleda".
Od strahii je Breda obledela, Od britkosti skoraj omedlela. „Kaj vas prosim, moja mila mati, Oj, nikarte mene Turku dati! Kaj počela bom v deželi ptuji? Turk je hud, njegova mat' še huji. Kar po zemlji leze ino grede, Od hudobe nje kaj pravit' vede; Osem žen je sinu že umorila, Tudi mene bi umorit' vtegnila: Strupa mi bo v vinu napivala, Ga v pogači mi bo ponujala."
„Dobro me poslušaj, hčerka moja, Kaj ti pravim, skerbna mati tvoja: Če ti huda taša bo napila, Boš pa vince ti na trato zlila; Al ga zlila boš na skalo sivo, Ki ž nje kuha apnar apno živo; Če pogače ti bo ponujala, Jo šččnetu mlademu boš dala."
Mlada Breda se zajoka huje, Materi še to-le beseduje: „Kdar mi boste balo nakladala, Nakladala, v skrinjo jo spravljala, Peco šlarasto mi dobro zvite, Jo verh vsega blaga položite; Nar popred bom peče potrebvala, Z njo si serčne rane zavezvala." Mlada Breda dalje govorila: „Kaj še pravim vam, vi mati mila! Oj, kdar bojo Turki pridirjali, In raz konje na tla poskakali; Jih za mizo gori posadite, Jih gostite, dobro napojite. Kdar si bodo jeli napivati, In po mladi Bredi poprašvati, Takrat po me, mati, vi pošljite, Takrat hudim Turkom me peljite."
Ko je mati balo nakladala, Nakladala, v skrinjo jo spravljala; Ji je pečo šlarasto povila, Jo verh vsega blaga položila.
Zdaj so Turki-svatje pridirjali, In raz konje na tla poskakali. Mati jih za mizo posadila, Jih gostila, dobro napojila; Jeli so si svatje napivati, Jeli so po Bredi vpraševati.
Skerbna mati po rjo je poslala, Hudim Turkom jo je pripeljala. Gor' za mizo so jo posadili; Ž njo rebulo, sladko vince, pili.
Mladi ženin izzad mize skoči, Se prikloni Bredi, ob dlan poči: „Kaj ti pravi turška mati moja, Mati moja, skerbna taša tvoja: Peš ne bo ne Breda mi hodila, Bi po daljnem potu se vtrudila. Jaz ji pošljem belca, mlad'ga konja, Ki je urn, ko verh gori postonja: S žametovim sedlom osediala, Z zlato berzdo sem ga oberzdala; Dajte zobati pšenice zrele, Dajte piti mu rebule bele; Na-nj mi mlado Bredo posadite,
V	diru mi jo v grad moj pripeljite."
Hlap'e pripelje belca, mlad'ga konja, Ki je urn, ko verh gori, postonja. Dajo zobati pšenice zrele, Dajo piti mu rebule bele; S žametovim sedlom osedlajo, Z zlato berzdo ga mi oberzdajo; Spenja se, ob tla z nogami bije, Spod podkvi mu jasna iskra sije, Na-nj mi mlado Bredo posadijo, Ž njo po ravnem polji v dir derčijo, Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica!
V	diru se pa Bredi konj spodtakne, Se spodtakne, se mu sedlo zmakne; "V sedlu je bodalce skrito bilo,
Se je Bredi v persi zasadilo. Konja vstavi, svojim svatom pravi: „To mi huda mati je storila, Osem žen mi je že pomorila, Se deveto mi umoriti hoče, Ki živet' brez nje mi ni mogoče." Turek-ženin dalje beseduje Hlapcu m41'mu on tak ukazuje: „Kaj ti pravim, urni hlapec mali, Oj popravi sedlo Bredi zali."
Jame hlapec se izgovarjati, Ženinu se jame ustavljati. Mladi ženin pa za stegno segne, Britko sabljo iz nožnic potegne. „Ti, in mati!" jaro on zavpije, In rekoč mu glavo proč odbije.
Mlada Breda kliče Turka k sebi: „Turek-ženin, kaj jaz pravim tebi: Ko je mati balo nakladala, Nakladala, v skrinjo jo spravljala, Mi je pečo šlarasto povila, Jo verh vsega blaga položila; Reci skrinjo pisano odpreti, Reci pečo šlarasto 'ž nje vzeti; Ž njo bom sereno rano zavezala," Beseduje dalje Breda zala: „Povej meni, ženin serca moj'ga, Je li daleč še do grada tvoj'ga?"
Ženin Bredi rano zavezuje Jo tolaži, tak ji beseduje: „Molči, molči, moja mlada Breda, Saj že nama turn nasproti gleda."
Se po ravnem polji v dir derčijo, Kakor v zraku tičice letijo, Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica.
V	diru praša Breda žen'na svoj'ga: „Je li daleč še do grada tvoj^a?"
„Molči, molči, moja Breda mlada, Že se vidi zlata streha z grada."
Se po ravnem polji v dir derčijo, Kakor v zraku tičice letijo, Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica.
V	diru praša Breda žen'na svoj'ga: „Je li daleč še do grada tvoj'ga?"
„Molči, molči Breda, roža rajska, Svetijo se tam že okna grajska."
Se po ravnem polji v dir derčijo, Kakor v zraku tičice letijo, Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica.
V	diru praša Breda žen'na svoj'ga: „Je li daleč še do grada tvoj'ga?"
„Molči, molči, moja Breda zlata, Vidijo se že sreberne vrata."
Ko so v beli grad mi pridirjali, In raz konja na tla poskakali; Jih je v dvoru pričakvala, Mlado Bredo tak ogovarjala: „Kar po svetu leze ino grede, Od lepote tvoje pravit' vede;
Vendar nisi tak cveteč'ga lica, Kakor gre od tebe govorica!"
Taša jela Bredi napivati, Ji pogačo jela ponujati: „Če boš pila vinčiee rudeče, Boš imela lice bolj cveteče; Če pogačo bodeš pokušvala, Boš po polti bela bolj postala,"
Mlada Breda vinčica ni pila, Na zeleno trato ga je zlila, Zlila ga je še na skalo sivo, Ki ž nje kuha apnar apno živo: Trata se je hipoma vsušila, Hipoma se skala razvalila, In pogačo da ščenetu jesti, Pa razpoči ščene se na mesti.
Mlada Breda taši govorila: „Kaj vam pravim, taša vi nemila, Kar po zemlji leze ino grede, Od hudobe vaše pravit' vede; Vendar toliko še ne, oj taša, Kolikoršna je hudoba vaša. Osem žen ste sinu že umorila, Tudi meni strupa ste napila, Ste v pogači mi ga ponujala." Še je Breda svoj'mu možu djala : „Kaj ti pravim zdaj, moj ženin
mladi,
Kje je moja hramba v tvojem gradi? Kje je meni spavnica odbrana? Kje je meni postelja postlana?"
Huda taša pravi ino reče: „To pa meni v glavo iti neče, Da imeli pri nas bi navado, Kdar nevesto pripeljajo mlado, Da po hrambi bi popraševala, Da bi postijo ona ogledvala; Ampak taka je navada naša, Da nevesta po ognjišču praša."
V	spavnico jo mladi ženin pelje, Reče, da se posflja ji postelje.
V	posteljo se mlada Breda vleže,' Urno serčne rane si odveže,
Se tako spregovori in pravi: „Teci, teci, serca vir kervavi! Materi te mili bom poslala, Skerbni materi v spomin te dala, Vidila me več ne bo na sveti. Da b' saj slišala od mene peti!" To je Breda še izgovorila, Zgovorila, dušico spustila. —
Mladi ženin-Turek se zajoka, Se zajoka milo in zastoka: „Kaj vam pravim, huda mati moja, Bog vam daj življenje brez pokoja, Tu pri Bredi hočem pa zaspati, Nikdar več od Brede nočem vstati."
Huda taša gor' in doli hodi, Od hudobe se ji v glavi blodi: „Kaj vam pravim, vi sosedje, bratje, In vam drugim, ki ste moji svatje, Ženitvanja so mi pričakvali — Jutri ju pa bomo pokopali."
61. tbežni kralj.
(Zložil Fr. Levstik.)
1.	Noč je temna, podkve jeklo poje; Lej, po gozdu kralj ubežen jaba, Zgubil vojsko, zgubil zemlje svoje, Skriva se ko zver po lesu plaha. Nema žene, hčere, ne sinova,
Vse mu vzela vražna je sekira;] Koča vsaka duri mu zapira; SpremljevAvca nema pot njegova.
2.	In zajezdi v gosto drevje lesa; Konj se zderzne, noče delj bežati, V stran zaherska, kviško pne ušesa; Brezno vidi pred saboj zijati. —
Kralj pa gleda in zastonj ugiblje; S konja stopi, k veji ga priveže, Plašč pogerne, nanj ves truden^leže : Sladki sen nad breznom ga zaziblje.
3. Dahnejo mu sanje v trudno glavo: „Stol kraljevi iz zemlje mu rase; „On pak seda nanj s častjo in slavo, „Bogat, venčan, ko nekdanje čase. „Zida se nad njim poslopje širno, „Razsvetljeno, v zlatu lesketAje; „Stavijo se veže na vse kraje; „Zunaj čuje straže hojo mirno."
4.	„Prebudi se bobnov ropotanje, „Prebudi se grom trobent vojaških, „Vstane žvenket in ostrog rožljanje , „Ide truma vojvodov junaških; „Gré med njimi knez iz zemlje ptuje, „Ki mu hotel je deželo vzéti; „Zmagan ide, ž njim tovarši vjéti, „Klanja se mu, silni meč daruje."
5.	„Zadonijo spet trobente glasne, „In prikaže se obraz kraljice;
„Z njo sinovi, ž njo so hčere krasne, „Njej visoke strežejo device. „Tu gospôda kralju vsa zavpije: „Bog ti slavo hrani čase večne!
„Svitlim vnukom tvojim dneve srečne!
„Hrum veseli po dvoranah bije."
6. Vzdahne v živih sanjah kralj: „carujem! Oh podobe gledal sem neznane, Da ubežen skrivam se po ptujem!" V sanjah kviško, kakor jelen, plane; Hoče k svojim — roke širi — pada! Meč z oklepom v dno brezna bren-koče;
Konj se sterga, podkve vdar ro-poče;
Krokotajo vrani iz prepada!
62. Sanje eesarja Rudolfa 1.
(Zložil Fr. Malavašič.)
1.	Na Dunaju v poslopju mogočnega cesarja Veselje s krepkim glasom v zlate strune vdarja, In s hvalo povzdiguje junakov hrabre dela,
Ki Avstrija med svoje jih vedno bode štela.
2.	Le cesar Rudolf milo prijatle pogleduje, Serce se mu z britkostjo v persih razpokuje;
Se enkrat zlato kupo na zdravje vsim povzdigne Ter blagovoljno reče, ko pevcom molk pomigne:
3.	„Junaško dal je zmago Gospod nebes in zemlje, „Ki kraljem krone kuje in kraljem krone jemlje; „Spodobi se hvaležnost za zmago mu skazati, „Pa mertvim tudi bratom pomilovanje dati!"
4.	In bile so besede te sveto vsim povelje,
V	molitvi na kolenih puhte vsim vroče želje
V	višave zdaj nebeške za vero, dom, cesarja, Za terden mir dežele, za dušo Otokarja. —
5.	Ko polnoči odbije, že v spanji vse počiva, Le cesar Rudolf sam še britkč solze preliva;
Saj rad bi dal cesarstvo, rad zgubil svojo zmago, Da bi le Otokarju spet vdihnil dušo drago.
6.	In ko dremota perva oči mu solzne zveže In pervo sladko spanje na dušo se mu vleže, Mu zdi tako se živo, kralj Otokar da vstaja In serčno kakor bratec desnico mu podaja.
7.	Kot v jasni noči luna se po obzorju zlije Tak6 se v poslopji svitloba zdaj razvije, In korov glasno petje mu oznanuje hvalo, Da serce blago v sanjah se mu je radovalo.
Cvet il«y. poeiije.	7
8.	„Gospod je s tabo, Rudolf, in on je večna slava! „Iz groba se povernem; — pri tebi le je sprava! „Duh krepkih me narodov prebudil je iz spanja, „Sladik pokoju duše, kot rosa pomladanja."
9.	„O vodi jih po poti, po kteri se pravica „Sprehaja večno terdna, nezmagana kraljica; „In terdna bo v narodih ti tvojih v vek podpora, „Da vsak naklep sovražni razkrušiti se mora."
10.	„In davno že po tebi v časov skrivnem teku „Bo v tem sedel poslopju v mira zlatem veku „Vnuk moder in pravičen — narodov vsih veselje, „Ki bo imel za blagor vsega človeštva želje."
11.	„In rod bo tvoj Evropa še mnogo let častila, „Ker vedno le od njega se bo modrosti učila; — „N& vejico te oljke, vse sprave žlahtni kamen, „Ohrani rodovini jo svoji! — Amen! Amen!" —
12.	In v pokoj duh se spravljen spet Otokarja verne, Razšle so se nad grobom njegovim megle černe; Stoglasnih korov petje napolni visočine:
„O blagor, blagor vnukom Rudolfa rodovine!" —
ti) »Munaiika gtesetn.
§. 18. Junaške pesme se imenujejo tiste pripovedne poezije, v kterih se prepevajo slavne dela narodovih junakov. Razpadajo pa v narodne in v umetne.
Narodne pesme so ogledalo narodove preteklosti. V vsakem narodu, piše g. J. Macun, ki se je le nekaj povzdignil čez najuiži stan izobraženosti, se nahaja mnogo pripovesti, ki kažejo nazaj na njegovo [preteklost. V le-te pripovesti vliva on svojo žalost in svoje veselje; in kar ga je v preteklosti najbolj zadelo, to si rad pregledava v raznih obrazih; in on sam, ki je stvaritelj teh pravljic, jih rad posluša in rad pripovedava, kolikorkrat bi koli bilo, in ako se vsega prenasiti, to mu je vsigdar milo in prijetno. Daj takemu narodu še Ijubav do pesništva in vidil boš, da bo pesme zlagal iz vsake pripovesti. Tako je v gerškem narodu boj trojanski, v španjolskem Cid, pri Burgundih Chriemhild in Sigfried, pri Velkorusih Igorjev boj proti Polovcom, pri Serbljih pa žalosti polni boj kneza Lazara na Kosovem polju in brezkončni prepir s Turki v neštevilnih pesmah popevan.
Pojejo se pa te pesme od ust do ust, od roda do roda. Pri Gerkih, kakor pri Malorusih in Serbljih so jih posebno starci peli in pri Serbljih jih prepevajo večidel slepci, kakor se tudi o Homeru bere, da je bil slep. Če pa kdo teh pevcov najlepše tih pesem v eno veliko pesem zloži, dobiš največi pesmotvor, ki ga narodna poezija imeti more; in ta pesem se imenuje epos, in ker je iz narodnih pesem zložena, se pravi narodna junaška pesem ali narodni epos. Tako se je zložila Iliada in Odiseja, ravno tako Cid in Nibelungi. — Tudi južni Slo-veni imajo tak naroden epos : pervine so že rojene v beli svet; goslarji jih nosijo v svojih ustih, le roke še manjka, da bi jih zbraia in vredila. Kakor so se dela trojanskih junakov po gerških seliščih tako dolgo prepevale, dokler ni bilo vseh delov v eno celoto združenih, ravno tako gredo med južnimi Sloveni čini Dušana velicega, Marka, Lazarja, Miloša in druzih od ust do ust. — Previdno je iz tega, da more naroden epos samo tisti narod imeti, ki ima z junaškimi deli bogato zgodovino.
Tudi umetna junaška pesem ali epopeja imá za predmet kako veliko dogodbo, ki je važna in znamenita za celo ali vsaj za velik del človeštva. Tako je Virgili v „Eneidi", Mickievié v »Konrad Wallenrodu" vzel za predmet prigodbo domačo, Klopstok v „Mesiadi", naš Palmotic v prekrasni „Kristiadi* in Tasso v .Oslobodjenem Jeruzalemu* prigodbo za velik del celega človeštva prevažno in znamenito.
Perva potreba vsake epopije je edinost ali sredotočje; to je poglaviten del celega čina, kterega se vse drugo derži. Leta edinost se posebno vidi v glavni osebi celega čina, ki se more junak celega pesmotvora imenovati. Svojega junaka obleče pesnik z vsimi kinči, kar jih je mogoče; narisa njegovo osebo tako , da se iz nje ko iz solnca žari razpleta ves čin in da so vse ostale osebe le zató vpeljane, da od nje dobivajo in jej delé krasoto in vrednost.
Da se olepša in vzdigne glavni čin, se vpletajo episode, priložne djanja, ki se toliko tičejo glavnega djanja, da ga podpirajo ali pa ovirajo. Vpletajo se pa na mestih, kjer glavni čin tako rekoč nekaj miruje. Blizo tako govori g. Macuñ o junaških pesmih.
Po navadi razpadajo epopeje v več spevov in so večidel zložene v šestomerih, ali pa stancah in tercinah.
68. Kralj Marka.
(Narodna.)
1.	Stoji silna skala beli Grad, Notri se shaja Marka mlad, Ino mlada Alenčica, Prelepa turška devojčica.
2.	Sta zjutraj zgodaj vstajala, Vesela se sprehajala,
Sla sta na line visoke Odperat line široke.
3.	Tako Alenka govori: „Gosta megli po polji leži, No, kaj je to, kako je to? Kaj Marka kol' iz tega bo?"
4.	Tako je rekel Marka mlad: „„Tam ni nobene megle znat'; Tak6 le turški konji sopo,
Ki v gostje k meni zdaj gredo.""
5.	„„Ko Turki pridejo pod grad Jim pojdi sama prot do vrat, Ko po mladem Marku prašajo, Po turški se obnašajo.""
6.	„„Odgovor jim tako le daj: Doma ni mladega Marka zdaj, Ne bo ga tudi drevi še,
In jutro večer javeljne.""
7.	Ko so pod grad prijezdili, Samo odperat' vidili,
Z desnico je prijemala, Z levico je objemala.
8.	„No, dobro jutro, Turki hudi! Mladega Marka doma ni,
Ne bo ga tudi drevi še In jutro večer javeljne."
9.	K rumeni mizi jih posadi, Dovolj da pijače in jedi, Orožje pa jim strani djat
Ga nese v kamro sedemnajstkrat.
10.	Je Turkom zdaj napivala Je sebi v nedrije zlivala;
In sabljo brusi Marka mlad, Da se je tresel svetli grad.
11.	Tak6 en Turk mi govori: „No, kaj na verhu tak germi, Gotovo Marka je domA, Gotovo na brusu sabljo imi."
12.	Tako Alenka govori: „Zdaj mladega Marka doma ni, Ne bo ga tudi drevi še
In jutro večer javeljne."
13.	„Tako li putice grebo Ko mlade jajčica neso." Turčine je vpijanila
Pa v nedro sebi praznila.
14.	V hišo Marka prileti, Iz nožnic sablja zazveni; On vse posekal Turke je, En sam pod mizo skriva se.
15.	Tak6 mi Turk zdaj govori: „Oj čakaj, čakaj Marka ti!
Oj čakaj, čakaj Marka mlad! Ob glav'co me nikari djat'."
16.	„Le pust' me živ'ga, zdravega, Te prosim jest junaškega;
Od mene zvedel bode vsak, Kaj Marka si za en junak."
17.	Tak6 je rekel Marka mlad:
„„Usmiljenje ti čem skazat'; Te živega čem še pustit', Oj živ'mu, pa ne zdrav'mu bit'.""
18.	Hiti ga zdaj spod mize zleo', Po svoje hoče mu postree'; Polomil mu je vse kosti, Staknil mu je potlej oči.
19.	Na berz'ga konjča ga je djal, Bandero svoje v roke dal,
Ga nesti caru turškemu, Poročil tud' je bil temu:
20.	„„Če se mu kaj do mene zdi, Naj pride k meni le v gosti;
Se bova skupej skusila, Bo vidil on, kaj Marka zna.""
21.	Se vzdigne Turek in leti, V Turčijo deleč prihiti;
Pri oknu turški car serenó K sebi kliče carinjo.
22.	„Oh lesem, lesem, carinja! Vesela bo zdaj najina; Bandero Marka Turki nesó, Gotovo ga zdaj peljejo."
23.	Je Turk pod grad prijezdil bil, Se turški car je veselil, Natvegoma ga je spraš'val:
„Al si pri Marku se gost'val?"
24.	Tako mu Turk odgovori: „Bilč so čudne te gostil
Pri Marku bil sem v gostčh. Pa zlodju raj' bi bil v pestčh."
25.	„Polomil mi je vse kosti, Staknil mi je potlej oči,
Na berz'ga konjča me je djal, Bandero svoje v roke dal."
26.	„Poročil: Ako se ti zdi, Da pojdi k njemu v gosti, Se bota vkupej skusila,
Boš vidil ti, kaj Marka zna."
64. Kralj Matjaž.
(Narodna pesem.)
Se kralj Matjaž oženil je, Z Alenčico zaročil se, S prelepo mlado deklico, Kraljico ljubo ogersko. — Zadosti malo ž njo živi, Zadosti malo le tri dni. Žgoli mu tica pervi dan: „Na vojsko berž na mejo vstan', Na kraj oblasti dunajske, Dol na pokrajne ogerske." Matjaž odgovori tako: „Ne morem zdaj še na vojsko, So hlapci moji še hromi, Konjiči moji vsi bosi; Tud sablje niso brušene, Narejene tud puške ne." Ko tica drug dan to žgoli, Matjaž ji ko pred govori; Ko prišla žgolit tretji dan, Za vojsko ves je naravnan. Pokliče kralj Alenčico, Preljubo k sebi kraljičico, Tako ji pravi, govori: „It' moram berž, se mi mudi, Na kraj oblasti dunajske, Dol na pokrajne ogerske; Boš vboga dolgočas'vala, Otožnost te napadala, Preštevaj zlate rumene, Gradove varvaj zidane, Na vert naj te ne vodijo, Da Turki te ne vhitajo,"
Zajaše konja berzega, Zadirja 'z grada belega Na kraj oblasti dunajske, Dol na pokrajne ogerske. Vojaki šotor stavijo, Matjažu ga "napravljajo. Ko pride, mu zaukajo, Da unkraj Turki slišijo. Ob vojski zmiraj krog leti Gol6 pa sabljo v roci derži, Ko mahnil je al pa kaj djal, Devet je padlo vselej glav. Po nebu spet je tičica Priplavala mu pevčica, Matjaž jo ugleda, ostermi; Mu trikrat šotor obleti, Na zlati jab'ki obsedi, Zažvergoli, zagostoli: „Na konjca, konjca, kralj Matjaž! Kaj tuje opravke v čislih 'maš? Dežele meriš druge vse, Al v skerbi nisi sam svoje! Lej, tvoja ni še merjena, Kraljica ti je vplenjena, Turčini so prijahali, Alenčico ti vhitali." Ji tako reče kralj Matjaž: „Zaverat' meni kaj imaš? Ne skušaj, tica, se z meno, Jaz imam puško risanco." „Če skušam tica se s tebo, Život mi vzemi in glavo."
Kralj plane na konjičica, Na vejico ko tičica; Predrobno domu zaderči Oblak po neb' tak ne berzi, Do svoj'ga grada zidan'ga, Do svoj'ga doma belega. Hiti naprot mu družina, Naj predej grede mojškrica. Vsi tarnajo, zdihavajo, Solzice toè'jo, vekajo. Kraljic pa pravi, govori: „Ne bojte se, družina vi ! Dans tretji dan gotovo bom Kraljico dal vam spet na dom." Po turšk' obleče se vsegà, Ogerno halo do petâ, Pripaše svetlo sabljico, Na sablji vozo erdečo, Pod haljo skrije šmarni križ, Se nos' ko grom in blisk in piš; Si zbere konja iskrega, Zasede belca berzega. Zaškertne podkev, zapraši, Da pesk in ogenj se kadi; Skoz mejo dirja ogersko, V Turčijo doli globoko. Turčije v sredi globoke Stojé tri lipe zelene : Pod pervo konjce stavijo, Na raj se berhk' oblačijo ; Pod drugo raje prodajo, Pod tretjo kroglo rajajo. Kraljič pri mizi rumeni Tako jim pravi, govori: „Gospodje! ne zamerite Po čem vi raje prodate?" Se turški baša zveseli, Prijazno pravi, govori: „Jih je po zlatu rumen'mu, Jih tud' po zlatu belemu; Kater' junak pa nam je kos, Se tud' brez plače naj obnos'." Kralj seže v aržet svileni Po zlat erdečerumeni : „Po mizi mu ga zatoči, Da po nji trikrat obleti, Pred basom turškim obleži. Mu baša reče, govori: „Ta zlat je kova znanega, Matjaža kralja samega," Pa reče, pravi kralj Matjaž ; „Povem ti jo, ne bode laž,
Sem ob život Matjaža djal, Mu zlato čisto vse pobral." Pa grede si devojke 'zbrat, In reče godcom zaigrat'. Si mlado 'zvoli Alenčico, Alenčico kraljičico; Ročice si podajata, Jo urno krog zarajata. — Kraljič pa jame govoreč: „Nič teže v sercu mi ni več; Še v drugo jo zarajava, Prot' konju se zasučeva; Ko na konjiča se vihtim, Pri sebi glej da te dobim, Pa urno bodem te pobral, Odzad na belca bom te djal; Kdar sekal bom na desno stran, Se derži ti na levo stran." Jo v drugo v krog odplešeta, Prof konjn se zasučeta, Na berz'ga belca puhneta, Prot' Savi jo zaprašita. Zdaj Turki se spogledajo, Za njima v curki vderejo; Še baša brado maže si, Zasmeja se, zagovori: „Sem nekdaj bil pri njem ujet; Hite mu mojci glave snet."
V	obojo kralj pa seka stran,
V	obojo druža mika stran. Po bliskovo mu sablja gre; Za žnjico snopje stavka se, Za koscom trava v red leti, Za njim po versti Turk leži. Pa belce v dir, da prideta Gor do kovača vmazanca. Matjaž mu reče: „Kaj ti dam? Da turški kuješ si, poznam; Berž konja zbosi, preobuj, Narobe podkve mu prekuj." Turčin narobe prekoval:
Pa kralj, z levico zlat dajal, Z desnico glavo proč mu djal, Do Save konjca zapektal. Se vdere va-njo, rezgeta, Ve dobro, kaj na herbtu 'ma, Da nosi draga sebi dva: Matjaža kralja slavnega, In rešeno nevestico, Alenčico kraljičico. Čez reko plava široko Na blažno zemljo ogersko.
65. Jaroslav.
(Iz kraljedvorskega rokopisa, poslovenil Fr. Levstik.)
Oznanujem vam povest preslavno O velicih bitvali, ljutih bojih; Stojte ino ves svoj um zbirajte, Stojte, čudo bo vam poslušati!
V zemlji, tam kjer Olomuc vladuje, Tamkaj stoji gora nevisoka, Nevisoka, Hostajnov im4 ji; Na njej mati božja čuda dela.
Dolgo zemlje nam so v miru bile, Dolgo blagor je cvetel med ljudstvom,
Al od vzhoda v zemljah burja vstane, Vstane zavolj hčere Tartar-kama, Ki so jo za kamenje kristjanje, Za zlato, za biserje ubili. Kublajevna, lepa kakor luna, Sliši, da so zemlje na zahodu, Da ljudi v teh zemljah živi dosti, Šeg pogledat ptujih se odpravi. Skoči deset na noge junakov, Dve devici, v njeno spremljevanje, Berž zbero si, česar jim je treba, Vsi na ročne vsedejo se konje, Tje hitijo, kamor solnce teče. Kakor sije rana zora v jutru, Kadar vsnide nad lesove mračne: Tak sijala hči je Kublaj-kama, Krasna z rojstva in v obleci krasni. Ogernjena vsa je v zlžto, Venčana je z biserji in kamni. Čudijo se Nemci tej lepoti, Zavidajo zlo bogastvo njeno. Strežejo na potih njene ceste; Lej in nanjo padejo med drevjem, Umore jo, vzamejo bogastvo. Ko to sliši Kublaj, kam tatarski, Kaj se z drago je zgodilo hčerjo, Zbira vojske iz vseh močnih zemelj, Teče ž njimi, kamor solnce speje. Slišali so kralji na zahodu, Da hiti kam nad njih ljudne zemlje. Zberejo se hitro eden k drugu, Združijo si preveliko vojsko, In nasproti mu gredo na polje, Polože se na ravnino širno, Polože se, čakajo tam kama. Kublaj reče svojim čarodejem,
Kozelnikom, vedežem, zvezdarjem, Da prihodnost naj bi mu odkrili, Kakšen konec boj imel bi vzeti? Zberejo se precej čarodeji, Kozelnici, vedeži, zvezdarji, Y dve strani so kolo razstopili, Černi terst po dolzem položili In na dve ga poli razcepili; Pervej poli ime Kublaj dali, Drugej poli ime kraljev dali, In nad njima stare pesmi peli. Začneta se tersta bojevati, Lej in terst je Kublajev premogel. Vzradovâ se množje vsega ljudstva, Vsaki teče ročno h konjem svojim, In vojské se stavijo berž v versto. Tega znali niso nič kristjanje, Derli so brez uma v red poganov, Bili so na svojo moč prevzetni. Tu je pervi boj med njimi vdarjen, Strele dežč, kakor toča z mrakov, Lom oščepov, kakor ogenj burje. Obe strani, z nevstrah'vano silo, Ena drugi prestopiti brani. Že kristjanje gnali so pogane, Bili bi jih iiže premagali; Ali prišli so mi čarodeji v novo In prinesli razcepljena tersta. Tatarji se zlo so razpalili, Na kristjane ljuto so planili, Tako strašno jih pred sabo gnali, Da ko plaho zver jih razkropijo. Tu ščit leži, tu čelada draga, Tu konj vlači vojvoda v stremenih, Tukaj teče ta zastonj v Tataije, Uni prosi milosti od Boga.
Tako zmogli so Tatarji ljuti, In kristjanom naložili davek, In podvergli so si dve kraljestvi, Stari Kijev, Novigrad prostrani. Berž raznese to gorjé se v zemljah, Ljud začno po vsih deželah brati, Naberejo štiri krepke voje, Obnovijo vraštvo s Tatarini. Tatarji se v pravo stran ugnejo, Ko .mrak černi, ki grozi posuti Z ledom svojim sade tolstih polij: Tako slišan bil je roj od daleč.
Hitro Ogri zbirajo se v trume, Berž se ž njimi srečajo v orožji, Al zastonj je serčnost in vsa hrabrost,
In zastonj njih derzno upiranje! V sredo vojske vdarijo Tatarji, Razkropijo vse njih množne voje, Pober6 vse, kar je v zemlji bilo. Up odstopi zdaj od vsih kristjanov, To gorje med vsemi je naj veče. In prosili žalostno so Boga, Da odrešil bi jih zlih Tatarjev: „Vstani, Gospod! vstani v svojem serdu!
Sprosti vragov nas preganjajočih, Potlačiti heejo dušo našo, Stiskajo nas, ko ovcč volkovi; Boj zgubljen nam pervi, zgubljen drugi!"
Tatarji se v Poljskej razložijo, Zmirom bliže ropajo po zemljah, Priderejo ljuto k Olomucu. Tužna vstane žalost po krajinah, Nič ni bilo prosto pred pogani. Bitva pervi, bitva dan je drugi, Ne nakloni se nikamor zmaga. Razmnoži se množica Tatarjev, Ko jesen se množi trna večerna. In v povodnji tih Tatarjev ljutih Zibal se je trop kristjanov v sredi, Silama je rinil tje na hribec, Tje, kjer mati božja čuda dela. „Kviško bratje! kviško!" vpije
Vneslav, Z mečem na ščit sreberni udari, Vse se vzmoži, vsevTatarje skoči, Zberejo se v eno silo silno, In udar'jo, kakor ogenj 'z zemlje, Tjekaj v hribec iz premnož'ce vragov.
Vkreber s herbtom vračajo se v hribec,
Na podhribu v šir se razložijo, Spodej v ostro se zožijo brado,
V	pravo, levo krijejo se s ščiti, Bistra kopja polože na rame, Drugi pervim, tako družim tretji, Mraki strel tu z gore na Tatarje!
V	tem pa zemljo černa noč posuje, Razvali se k zemlji in k oblakom, In zapira oči, ki so vnete Kerščenikor, Tatarjev nasprotno.
Verh naspejo v gosti tmi kristjanje, Okrog verha skopljejo nasipe.
Ko začenja se na vzhodu jutro, Ves povzdigne se sovražni tabor; Tabor strašni ta je okrog bolma, In v daljavo nedozirno daleč. Tu na ročnih konjih gomezijo, Nosijo na kopjih nataknjene
V	šotor kama glave kerščenikov. Zdaj se množje zbere v eno silo, Merijo vsi proti eni strani,
Berž se gori pomičejo v hribec, In prestrašno zažen6 kričanje, Da razlega se iz gor in dolov. Po nasipih so kristjanje stali, Mati božja hrabrost jim dajala. Napenjali berž so toge loke, Silno z meči ostrimi mahali; Odstopiti morajo Tatarji! Razhudi se ljut tatarski narod, Razjezi se kam njih v krutem serdu.
V	tri verstč se ves razstopi tabor,
V	trijeh verstah se žen6 na hribec. Vergli dvajset so dreves kristjanje, Posekali vse, kar tam jih stalo, Privalili klade v kraj nasipa.
Koj Tatarji zažen6 se v nAsip, Rijovijo do oblakov strašno; Razmetavat' že začni nasipe, Klade močne že vale z nasipov. Te mečkajo Tatarje, ko červe, In ter6 jih daleč še na ravnem. Bilo dolgo bojevano kruto, Da je konec boju noč storila. „Aj za Boga! lejte, slavni Vneslav, Vneslav veržen od strele z nasipa! Serca vse zdaj huda žalost stisne, Strašna žeja žge jim drob nemilo, Rosno travo suhih gerl ližejo. Večer tih tu prejde in noč hladna, Noč pa v sivo spremeni se jutro; Vse je tiho v taborji Tatarjev. Dan na poldne že se razgoreva,
V	hudi žeji padajo kristjanje, Odpirajo usta zapečena, Hripavo na mater božjo pevši, K njej očesa dvigajo zmedlena, Žalostno pa lomijo z rokami, Tužno zrejo od zemlje v oklake: „Delj terpeti žeje ni mogoče, Ni mogoče v žeji bojevati; Komur zdravje, komur drag životek, Ta naj išče milosti v Tatarjih;
Huje vmrit' za žejo, ko pod mečem,
V	sužnosti bo vsaj vode zadosti!" Tako reče eden, tako drugi,
„Z mino, kdor tak misli — vpije Vestonj, —
Z mano, z mano, kogar žeja tare!" Tu Vratislav, ko tur mladi skoči, Vestonja za silne pazhe zgrabi, Reče: „Skrumba ti kristjanov večna! Vreči dobre češ ljudi v pogubo?
V	milost upat' je od Boga hvalno, Ne v sužnosti od Tatarjev divjih. Ne hitite hratje mi v pogubo! Preterpeli smo naj huje vedro, Bog podpiral nas je v žarnem
poldnu,
Bog pomoč nam pošlje upajočim. Sram, možje! vas tih besed naj bode,
Dokler hčete se junaci zvati! Ak umremo žeje na tem holmu, Ta smert bo od Boga nam poslana; Če pa mečem so podamo vragov, Umorili bomo sami sebe. Pred Gospodom sužnost je gnju-soba,
Greh je, voljno vrat podati v sužnost!
Z m&no pojte, možje! kdor tak
misli.
Tje, kjer stolec materje je božje!" Množ'ca gre za njim h kapeli sveti: „Vstani Gospod! vstani v svojem serdu!
V	zemljah vzdigni nas nad vrage
naše,
Vsliši glase k tebi upijoče! Lej zajeli so nas hudi vragi, Reši krutih nas vezi tatarskih In mokrote našemu daj drobu, Prinesemo dar ti glasnonosni! Potri v zemljah naših neprijatle, Zatri jih na vek in vekov veke!"
Glej! na na nebu na vznojenem mraček!
Dahne veter, zabobni grom strašni, Zatemi se oblak po vsem nebu, Bliski tresk tresk! na tatarski tAbor, Dež obili oživi studence.
Mine burja. Vojska v red se zgrinja, Iz dežel vsih, iz vsih krajev zemlje K Olomucu vejejo prap6ri.
Cvet «lov. poeiije.
Težki meči jim visé ob strani, Polni tuli na plečih rožljajo, Svitle kape jim na bojnih glavah, Ročni konji skačejo pod njimi. Zabučijo glasi rogov lesnih, Zaženo se gromi bobnov silnih, Zgrabite se hitro obe vojski. Povzdiguje se megla od praha, Bila bitva huja od poslednje. Vstane hrest in brenket ostrih mečev,
In kaljenih strel strašno sičanje, Lom oščepov, ropot kopij bistrih ; Bilo klanje, bilo je mahanje, Žalovanje ino radovanje! Kerv vali se, ko deževnik bistri, Mertvih leži, kakor v lesu drevja ; Temu glava je razklana v dvoje, Temu obe odsekane roci. Zvrača ta čez druzega se s konja, Ta serdito svoje vrage mlati, Ko po skalah drevje huda burja, Temu v serce meč sadi do roče, In letému Tatar uho striže. Uh, bil rik in žalostno zdih'vanje! In začeli bežati kristjanje,
V	hudi stiski gnati jih Tatarji!
Jaroslav zdaj prileti, ko orel ! Terdo jeklo na mogočnih persih, In pod jeklom serčnost ino hrabrost, Pod čelado bistro, modro pamet. Serčnost gori mu 'z oči užganih, Gre razkačen, kakor lev razdražen, Ako toplo kerv je kje zagledal, Ak ostreljen se za lovcom žene, Tak vserdi se in v Tataije terči, Čehi vsi za njim ko neba toča! Plane kruto na Kublajeviča, Bila to je sila huda bitev. Zgrabita se oba z oščepoma, Zlomita ju s prevelicim praškom. Jaroslav, ves v kervi s konjem zmočen,
Mahne z mečem po Kublajeviči, Od rame do stegna ga prekolje; Tako pade brezduh medi mertve, Zaropoče nad njim tulec z lokom.
Vstraši narod se Tatarjev hudih, Odmetavši sul'ce sežnja dolge,
V	beg je tekel, kdor je teči mogel, Tje, odkodar solnce jasno vstaja. Bila Hana prosta je Tatarjev.
ce. Kerst pri Savici.
(Povest v verzih; zložil Fr. Prešern.)
V v o d.
1.	Valjhun 1), sin Kajtimara, boj kervavi
Ze dolgo bije za kerščansko vero, Z Avreljera Droh 2) se več mu v bran ne stavi.
2.	Končano njuno je in marsiktero
Življenje, kri po Krajni, Koratani Prelita napolnila bi jezero.
3.	Gnij6 po polji v bojih pokončani
Trum serčni vojvodi in njih vojščaki, Sam Certomir se z majhnim tropom brani.
4.	Bojuje se nar mlajši med junaki
Za vero staršev, lepo bog'njo Živo 3), Za Certe, za bogove nad oblaki.
5.	On ž njimi, ki še terd'jo vero krivo,
Beži tje v Bohinj, v Bisterško dolino,
V	terdnjavo zidano na skalo sivo.
6.	Se dan današnji vidiš razvalino,
Ki Ajdovski se gradeč imenuje,
V	nji gledaš Certomirovo lastnino.
7.	Devetkrat veča množ'ca jih obsuje,
In zveste straže krog in krog postavi, Odvzame up jim vse pomoči ptuje;
8.	Visoke odre tamkaj si napravi,
Zidovje podkopuje, vrata seka, Ne polasti se njih, ki so v terdnjavi.
9.	Sest meseov moči tla kervava reka,
Slovenec že mori Slovenca, brata Kakč strašni slepota je človeka!
10.	Ko niso meč, sekira in lopata
Jih mogle, lakota nepremagljiva Perti odpreti grada terdne vrata.
11.	Dalj Certomir jim reve ne zakriva,
Besede te tovaršem reče zbranim: „Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva.
12.	Le malo vam jedila, bratje! hranim,
Branili smo se dolgo brez podpore, Kdor hoče se podati, mu ne branim;
1) Valjhiin, od latinskih pisarjev Valhunus in Valdungus imenovan, je bil koroški vojvoda in poseben preganjavec nejevernikov. Že njegov oča Kaj t imar (Chetimarus) si je veliko prizadjal kerščansko vero po Koratani in Kranji razširiti; al Slovenci so se stare vere terdo deržali, in kristjane, posebno pa misjonarje, preganjali. Poglej Valvasorja: „Ehre des Herzogsthums Kram" 7me bukve, 2go poglavje.
J) Avreli, Droh, (Aurolius, Drohoa) dva poglavarja nejevernikov. Poglej Valva-zorja na mestu rečenem.
8) Živa, boginja ljubezni, slovenska Venera,
13.	Kdor hoče vas dočakat' temne zore,
Neproste dni živet' noččm enake, Ne branim mu, al jutra čakat' m6re.
14.	S seboj povabim druge vas junake,
Vas, kterih rama se vkloniti noče: Temnk je noč, in stresa grom oblake;
15.	Sovražnik se podal bo v svoje koče,
Le majhen prostor je tje do goščave; To noč nam jo doseči je mogoče.
16.	Nar več sveta otrokom sliši Slave,
Tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi Si prosto voljo vero in postave.
17.	Ak pa naklonijo nam smert bogovi,
Manj strašna noč je v čeme zemlje krili, Ko so pod svetlim soncom sužni dnovi !"
18.	Ne zapusti nobeden ga v ti sili,
Molče orožje svoje vsak si vzame, Strahljivea v celem ni imel števili.
19.	Al komaj vrata so odpprte, vname
Se strašen boj, ne boj, mesarsko klanje: Valjhun tam s celo jih močjo objame.
20.	Tud' on se je zanesel na njih spanje,
Prelesti mislil je ozidje grada, In ponevedoma planiti nanje.
21.	Ko svojo moč nar bolj vihar razklada,
Okrog vrat straža na pomoč zavpije, In vstane šum, da mož za možem pada.
22.	Ko se neurnik o povodnji vlije,
Iz hriba stermega v doline plane, Z derečimi valovami ovije,
23.	Kar se mu zoper stavi, se ne vgane,
In ne počije pred, da jez omaga: Tak verže se Valjhmi na nekristjane.
24.	Ne jenja pred, dokler ni zadnja sraga
Kervi prelita, dokler njih kdo sope, Ki jim bili je vera čez vse draga.
25.	Ko zor zašije na merličev trope,
Leže k' ob ajde žetvi al pšenice, Po njivah tam ležč snopovja kope.
26.	Leži kristjanov več od polovice;
Med njimi, ki so padji za malike, Valjhun zastonj tam išče mlado lice Njegi, ki kriv moritve je velike. —
K e r s t.
1. Mož in oblakov vojsko je obojno Končala temna noč, kar svetla zarja, , Zlati z rumen'mi žarki glavo trojno Snežnikov krajnskih siv'ga poglavarja. Bohinsko jezero stoji pokojno, Sledu ni več vunanjega viharja; Al somov vojska pod vod6 ne mine, In drugih roparjev v dnu globočine,
2. Al jezero, ki na njegi pokrajni
Stojiš, ni Čertomir! podoba tvoja ? — To noč je jenjal vojske šum vunajni, Potihnil ti vihar ni v persih boja; Le hujši se je zbudil červ nekdajni, Ak prav uči me v revah skušnja moja, Bolj grize, bolj po novi kervi vpije, Požrešniše obupa so Harpije.
3.	Na tleh leže Slovenstva stebri stari,
V	domačih šegah vterjene postave;
V	deželi parski Tasel 4) gospodari, Ječe pod težkim jarmom sini Slave; Le ptujcom sreče svit se v Krajni žari, Ošabno nos'jo ti po konci glave,
Al, da te jenja ta skeleti rana, Ne boš posnel Katona Utikana!
4.	Prenesla pričujoče ure teže
Bi ne bili let poznih glava siva;
V	mladosti vender terdniše so mreže, Ki v njih derži nas upa moč goljfiva; Kar, Čertomir! te na življenje veže, Se mi iz tvojih prejšnih dni odkriva, Ki te vodila ni le stara vera
Tje na osredek Bleškega jezera,
5.	Tje na otok, z valovami obdani,
V	današnjih dnevih božjo pot Marije;
V	dnu zad stoje snežnikov velikani, Polji, ki spred se sprosti, lepotije Ti kaže Bleški grad na levi strani, Na desni griček se za gričem krije. Dežela krajnska nima lepš'ga kraja, Ko je z okoljšno ta, podoba raja.
6.	Tam v časih Čertomira na otoki Podoba boginje je stala Žive,
Ki so zročeni ji mladenčev stoki, Ki so ji, ve dekleta Ijubeznjive! Zročeni vaši smehi, vaši joki, Orožja, ki so mnogim zapeljive. — Tam bog'nje vežo Staroslav in lepa Njegova hči odpera in zaklepa.
7.	Hči Bogomila, lepa ko devica, Sloveča Hero je bili v Abidi, Nedolžnost vnema ji oči in lica, Lepote svoje sama le ne vidi;
4) Parski Tasel. Tasel (Tassilo), parski vojvoda, je Valjbuna, ki so ga bili Slovenci v pervih letih vojvodstva iz d«s£ele spodili, stremi trumami vojšakov nazaj pripeljal, in jim ga je zopet vsilil. Poglej Valvazoija na mesti rešenem.
Priliznjena mladenčev govorica Je ne napihne, ji serca ne spridi. Spolnila komaj je šestnajsto leto; Serce mlado ni za noben'ga vneto,
7. Dari opravit bog'nji po navadi Prinese Čertomira lahka ladja, Od tega, kar raste pri njega gradi, Od cede, žita in novine sadja. Ko bliža ž njimi se devici mladi, Zadene ga, ko se je nar manj nadja, Iz nje oči v serce ljubezni strela, Plamen neogasljiv je v njem unela.
9. O blagor, blagor Čertomir! ti vneta Je deklica od tvojega pogleda, Kak sramožljivosti je vsa prevzeta Kak gleda v tla, kak trese se beseda! Ko zarija, ki jasen dan obeta, Zarumeni podoba njena bleda, In v tvoji roci roka nje ostane, Zaderžana ji od moči neznane.—
10.	Že Čertomir je treba se ločiti,
Ne slišiš, kak glasn& trobenta poje! Pripodil s sabo je Valjhun serditi Požigat božje veže divje roje; Povsod vzdigujejo se vere ščiti, Ki si prejel od matere jo svoje, Te vere, ki ji deklica ta služi, Ki zdaj te ž njo ljubezen čista druži.
11.	Bi spomnil 1) njima zmage večno slavo, Ak bi, da jo doseči moč je, sodil;
Al preveliko trumo je čez Dravo Po Kokri doli v Krajn Valjhun pripodil. Se možu zdi, da gre le v smert kervavo, Brez da bi vero, brate osvobodil. — List pride, kak vasi in veže božje Gore; — čas, Čertomir! je vzet' orožje.
12.	In šel je boj bojv&t brez upa zmage, In skazal se je korenine prave,
Kjer suče meč, na čeli smertne srage Ležč sovražnikov trupla kervave Mertvih ali izdihajočih duše drage; Vender ne meč, ne moč gradu terdnjave Bogov ne more rešit' slavnih staršey, In ne pred smertjo ohranit' tovaršev.
13.	Premagan pri Bohinskem sam jezeri, Stoji naslonjen na svoj meč kervavi, Z očmi valov globoki brezen meri, Strašnž mu misli rojijo po glavi. Življenje misli vzet' si v slepi veri,
Al nekaj mu prederzno roko vstavi, — Bili je lepa, Bogomila! tvoja Podoba, ki speljala ga je 'z boja.
14.	Enkrat vidit' želi podobo milo, Pozdravit' prejšnjega veselja mesto; Al srečno je prestala časov silo,
Al njeno mu serce še bije zvesto, Al morebit' pod hladno spi gomilo, Al premagavec mu je vzel nevesto, Al živa, al mertvi je, zvedit m6re, Ločiti pred se iz sveta ne m6re.
15 Znan ribič priveslA od une strani, Opomni ga, kak sam sebe pozabi, Kako povsod ga iščejo kristjani, Kak z vjetimi Valjhun serditi rabi, Prijazno delj mu tam ostati brani, Stopiti k sebi ga v čolnič povabi, Da ga pripelje v varniše zavetje; Vda Certomir se v to, kar ribič svetje,
16.	In berž veslata v konec ta jezera, Kjer bistra vanjga pribohni Savica; Ker srečen veter nju roke podpera, Colnič leti, ho v zraku urna tica. Se ribič po sovražnikih ozera,
Čoln vstavi, kjer je gosta senc temnica. Ker se mu zdi, da lakota ga grudi, Junaku, kar je v torbici, ponudi.
17.	Želi dat Čertomir mu povračilo, Al v vojski dnarji so bili razdani; Da Staroslav, se spomni, z Bogomilo Mu v skrivnem kraji tovor zlata hrani, Nju poiskati da mu naročilo,
In da mu perstan samo njima znani, Da bo pri njima storil mu resnico; Prinesti zlata reče četertnico.
18.	Po Bogomili prašat mu ukaže: Al gleda svetlo sonce, je še živa, Al so obvarvale io mokre straže, Al pred sovražniki drugej se skriva, In kod nar varniša se pot pokaže Tje, kjer zdaj draga deklica prebiva? Pri Slapu čakal jutro bo Savice, Vesele ali žalostne novice.
19.	Slap drugo jutro mu germi v ušesa; Junak premišlja, kak bolj spodej lena Vodi razgraja, kak bregove stresa, In kak pred njo se gore ziblje stena, Kak skale podkopuje in drevesa, Kak do nebes leti nje jeze pena! Tak se zažene, se pozneje vstavi Mladeneč, Certomir pri sebi pravi.
20.	Zbudi ga 'z misel tih mož govorica, Ki bližajo se z blagom obloženi Spozna koj ribica poštene lica; Neznan mož pride po stezi zeleni; Talar in štola, znaminja poklica, Povesta mu, da služi Nacareni.
Po meč bi desna se bilk stegnila,
V	ti priči se prikaže Bogomila.
21.	„O, sem na serce moje, Bogomila! Skerbi je konec, žalosti, nesreče, Se trese od veselja vsaka žila,
Kar gledam spet v obličje ti cveteče; Naj brije zdaj okrog viharjev sila, Naj se nebo z oblaki preobleče, Ni meni mar, kar se godi na sveti, Ak smejo srečne te roke objeti."
22.	Iz njega rok izmakne se počasi, In blizo se na pervi kamen vsede, In v terdnem, ali vender milem glasi Mladeneu vnetfmu reče te besede: „Ne združenja, ločitve zdaj so časi,
Šel naj vsak sam bo skoz življenja zmede; Dab' enkrat se sklenile poti naji, Me tukaj vidiš zdaj v samotnem kraji."
23.	„Povedat' moram ti, da sem kristjana, Malikov zapustila vero krivo,
Da je bežala ta, k' ob sonci slana, Da dal kerstit' je oča glavo sivo, Soseska je Marije službi vdana,
V	dnu jezera vtopila bog'njo Živo. Kako v prišla k resnice sem pogledi, Moj Čertomir! v besedah kratkih z vedi."
24.	„Večkrat v otoka sem samotnem kraji, Ko te je ladja nesla proč od mene,
Si mislila, al bo ljubezen naji Prešli, ko val, ki veter ga zažene, Al hrepenečih sere želje nar slaji Ogasil vse bo zemlje hlad zelene, Al mesta ni nikjer, ni zvezde mile, Kjer bi ljub'joče serca se sklenil«,"
25.	„Te misli, ko odšel si v hude boje, Miru mi niso dale več siroti.
V nevarnosti življenje vedit' tvoje, Zaperte vse do tebe vidit' poti, Ni vedlo, kam se djati serce moje, Tolažbe nisem najdla v taki zmoti. Obupala sem skoraj takrat reva; Kak sem želela v noči ti svit dneva!"
26.	„En dan sem prašat šla po vojske sreči, Al skozi se še ni sklenila z vami; Učil ljudi je mož bogaboječi, Duhovni mož, ki zdaj ga vidiš z nami : Kako nas vstvaril vse je Bog nar veči, Kak greh prišel na svet je po Adami, Kak se je božji Sin zato včlovečil,
Da bi o tel narode in osrečil."
27.	Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, Da ljubi vse ljudi, svoje otroke,
Da zemlja, kjer vijo viharji jezni, Je skušnje kraj, da so naš dom visoke Nebesa, da terpljenje in bolezni Z veseljem vred so dar njegove roke, Da čudno k sebi vod' otroke ljube, Da ne želi nobenega pogube."
28.	Da vstvaril je ljudi vse za nebesa, Kjer glor'ja njega sije brez oblaka, Oko ni vid'lo, slišale ušesa Veselja, ki izvoljenih tam čaka; Da sprostenim bo vsih težav telesa Se srečnim izpolnila volja vsaka, Da bodo tamkaj božji sklepi mili Te, ki se tukaj ljubijo, sklenili."
t
29.	„Ko šla domu sem, združbo najno v glavi, Me mož, ki je ta uk učil, doide; Prijazno r svoji šegi me pozdravi, Pove, da pred je štet bil med Druide, Da preobernil se je k veri pravi,
Da v naše kraje oznanvat jo pride; Ker so vasi bile mu krog neznane, Z menoj iti želi, ker noč postane."
30.	„Doma očetu, meni razodeva, Kar prerokvali nekdaj so preroki, Kak, kar grešila sta Adam in Eva, Na križi opero kervi potoki, Popiše nama strah sodnjega dneva; Vse čudeže, ki vere so poroki, Kar vedit' treba je, zloži po versti, Ker sva vse verovala, naji kersti."
31.	„Al ena skerb me je morila vedno, Da ti med njimi si, ki Bog jih čerti; Večkrat sem v sanjah vid'la glavo čedno, Bled6 ležati na mertvaškem perti;
Sem trepetala zate uro sledno, Da bi nebes ne zgrešil v britki smerti. Mož božji mi bolni serce ozdravi, Ker, da zamore vse molitev, pravi."
32.	„Kolikokratov sem od tod v samoti Klečala, klicala pomoč Marije: „„Zavreči v jezi ga, moj Bog, ne hoti, Ker v zmoti žali te, ne 'z hudobije, Ne daj v oblast sovražni ga togoti, Pred njo naj milost tvoja ga zakrije!"" In čudno te je tisto noč ohranil,
Ko ni noben tovarš se smerti vbranil."
33.	„Iz spanja svoj'ga, Certomir! se zbudi, Slovo daj svoji strašni, dolgi zmoti, Po potih se noči temnč ne trudi,
Ne stavi v bran dalj božji se dobroti, In njene milosti dni ne zamudi, Da sklenete se enkrat najni poti, Ljubezen brez ločitve da zazori Po smerti nama tam v nebeškem dvori."
Certomir.
34.	„Kak bom povernil, Bogomila draga! Ljubezen, skerb, kar si terpela zame?
V	veselji skoraj mi serce omaga,
Ki v njemu tvoja ga ljubezen vname, Dokler kervi ne vteče zadnja sraga, In groba černa noč me ne objame, Ti sužiio moje bo življenje celo, Ti gospoduj čez vero, misli, delo."
35.	Kak6 bi mogel tebi kaj odreči, Storiti tega ne, kar boš želela!
Al zmisli ran, ki jih Valjhuna meči So storili in pšic njegovih strela, Kaj vidili kervi smo v Krajni teči, Kristjanov tvojih vse prevdari dela, In mi povej, al ni Cert nar bolj jezni Njih Bog, ki kličeš ga Boga ljubezni?
Duhovni.
36.	„Po celi zemlji vsim ljudem mir bodi, Tako so peli angeljcov glasovi
V	višavah pri Mesijesa prihodi; Da smo očeta enega sinovi,
Cret il«v. poeiije,	9
Ljudje vsi bratje,	bratje vsi narodi,
Da ljubit' mor'ino	se, prav' uk tijegovi.
Valjhun ravni po	svoji slepi glavi,
Po božji volji ne,	duhovni pravi."
Certomir.
37.	„Ljubezni Vere, in miru in sprave, Ne branim se je vere Bogomile, Vem, da malike in njih službo glave Služabnikov njih so na svet rodile,
V	njih le spoštvil očetov sem postave, Al zdaj overgle so jih vojske sile.
Ak sklene me s teboj kerst, Bogomila! Kdaj bo zakona zveza me sklenila ?
Bogomila.
38.	„Odločeni so roži kratki dnovi,
Ki pride nanjo pomladanjska slana, Al v cvetji jo zapadejo snegovi; Tak mladi deklici, ki zgodna rana Sercč ji gloda, vsmerti mir njegovi, Le kratka pot je skoz življenje dana; Al je za majhen čas se združit' vredno, Da bi ločitve spet Se bala vedno?
39.	Da bi od smeiti rešil te nesrečne, In tamkaj mili Bog v nebeškem raji Z menoj te, dragi! sklenil čase večne, Pustila v nemar sem želje nar slaji, Pustila v nemar dni na svetu srečne, Sem odpovedala se zvezi naji; —
Je vslišana bili molitev moja. — Ne sinem postati jaz nevesta tvoja."
40.	Bogu sem večno čistost obljubila, In Jezusu, in materi Mariji;
Kar doživela let bom še števila,
V	želji britkosti, v upa rajskem siji, Nobena me ne bo premogla sila, Bilk da svojemu, sveti Mesiji, Nebeškemu bi ženinu nezvesta, Nikdir ne morem tvoja bit' nevesta!
41.	Duhovni reče med besede take: „Zakona sreče ta vživit' ne more, Kdor dela mojim, tvojim je enake Prederznil v časa se sejat' razore, Druid sem z zmoto jaz slepil rojake, Ak bi ne bil dajal tvoj meč podpore, Kdaj vgasnila bili bi kriva vera,
Bi vdova ne bili žen marsiktera!
42.	„Tvoj pot je v Oglej, da položil nate, Roke bo patriarh, ak duh te žene,
Ko si pogubljal jih, oteti bvqte, Duhovnega te storil bo, ko men?.
V	deželah jutra čakajo bogate Te žetve, ne zamudi je nobene, Le hitro v Oglej, tje do patriarha, Da posveti te mašnika, duš varha."
Čertomir.
43. Prav praviš, da ne smem jez upat' sreče, Ki vedno je in bo sovražna meni: Dosegel oča zmage ni sloveče, KončAl življenje v vojski je zgubljeni, Odšli je mati komej sponam ječe, Že davno jo pokriva grob zeleni. Osrečit hoče me ljubezen sladka, Al, kak sladkost bilž, je njena kratka!"
.44. „V deželi koj trobente glas zapoje, Od Bogomile drage mene loči, Junaško bili smo z Valjhunom boje, Vesele zmage dan nam ne napoči; Pomoril meč je vse tovarše moje, Beg je moj up, gozd je moj dom prič'joči. Nespametna bili bi z mano zveza, Ki me preganja vedno sreče jeza.
Bogomila.
45.	Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, Da vgasniti jo more sreče jeza; Gorela v čistem, v večnem bo plameni Zdaj in ko mi odpade trupla peza;
V	zakonu vender brani sad mi njeni Vživati z Bogom terdniša zaveza. Odkrila se bo tebi unstran groba Ljubezni moje čistost in zvestoba."
46.	„Da bodo znani božji jim obeti,
Jih oznanvat pojdi v slovenske mesta; Kar dni odločenih mi bo na sveti, Bogu in tebi bom ostala zvesta,
V	nebesih čakala bom pri očeti Čez majhen čas deviška te nevesta, Dokler žalujejo po teb' otete Kerdela, prideš k meni v mesta svete."
47.	Izmed oblakov sonce zdaj zašije, In mavrica na bledo Bogomilo Lepote svoje čisti svit izlije: Nebeški zor obda obličje milo; Jok, ki v oči mu sili, komej skrije, Da ni nebo nad njim se odklenilo, Da jev na svetu, komaj si verjame, Tak Čertomira ta pregled prevzame.
48.	Ko je minul, kar misli, da bo v sili ZlatA mu treba, si od mož ga vzame; Dar ribču da, njim, ki so ga nosili, „Kar Staroslav zlata še hrani zame, Daj ga sirotam," reče Bogomili,
Se bliža ji, preserčno jo objame, Molče poda desnico ji k slovesi, Solzi stojijo v vsakem mu očesi.
49.	„O čakaj, mi dopolni prošnjo eno! Pred, ko se loč'va," Bogomila pravi, „Da mi v skerbeh ne bo serce vtopljeno, Da lože se britkosti v bran postavi. Pred, ko greš v Oglej čez goro zeleno, Se pričo mene odpovej zmotnjavi, Dokler te posveti kerst, se zamudi, "Vodk je blizo, in duhovni tudi."
50.	Molči v to prošnjo Certomir dovoli, Z duhovnim bliža slapu se Savice, Molitve svete mašnik, on z njim moli, V imeni kersti ga sveti Trojice.
So na kolenih, kar jih je okoli, Se od veselja svet' obraz device, Ki je bilA podpora vere krive, Je opravljAla službo bog'njeŽive.
51.	Razlagajo, ko pride v Akvilejo,
Mu svete pima, proste zmote vsake; Postane mašnik, v persih umerjejo Nekdajni upi; med svoje rojake Slovence gre, in dalej čez njih mejo, Do smerti tam preganja zmot oblake.— Domu je Bogomila šla k očeti, Nič več se nista vidila na sveti. —
67. Odlomek iz Homeme lijade.
(Poslovenil J. Koseski; nekaj popravil J. N.)
Dviga iz morskih valov se ermeno prepasana Zorja, Da svitlobo deli bogovom in smertnemu bitju; Tetida zdaj prinese do bark Hefestove dela, Pri Patroklu na tleh Ahileja javkati najde Britke bolesti; okrog zdibajočih obilno tovaršev; Med nje vstopi nakrat, glej, boginja srebronožična, Sinu roko podA, izreče besedo in pravi : „Pustiva, sin, čeravno boli, tu tega ležati, Sklenjeno v nebu je tak, da smert je nemilo ga treš'la; Prejmi Hefestov dar, to krasno bliščeče orožje, Kakor enakega še ob rami človeški ni bilo,"

Boginja zdaj na tla položi pred sina orožje. Ganjenja čudno vse skup rožljajo naprave umetne, Združene strah okrog preleti, ne tvega nobeden Boginji zreti v obraz, preplašeni vsi trepetajo. Samo Ahilej, orod gledaje, še hujše jezi se, Bliskate mu ko plamena dve pod čelom očesi; Scer pa prešine ga slast v objemu bogovega dara, Ia ko dovolj s pogledom oprav nasiti si serce, Stihoma materi berž besede te krilate reče: „Da, gotovo je bog, ki poslal orožje nam to je, Nevmerjoča le dlan kaj takega zdela, ne človek. Koj se orožiti čem! Skerbi me le nekaj, o mati! Da bi tačas Menetiču moj'mu se splazile muhe V rane zasekane, tam ne vplodile gnusne červadi, Ki bi potem oskrunila drob in ude merliču — Kajti življenja v njem ni — in truplo bi gnjiti počelo."
Odgovori rekoč mu boginja stebronožična: „Serčno, predragi mi sin, za to le nikar žalovati! Meni bo skerb obvarvati ga nadlege muševja, Ki se požrešno živi, glodaje pobite junake. Ako celo ležalo bi tu, da leto preteče, Truplo ne gnjilo bi nič, le vedno bi lepše cvetelo. Združi tedaj k pogovoru koj Ahajce junake, Jezo pozabi nasprot Agamemnonu, vodniku ljudstva, Ter se podajta oba s pogumom opasana v bitvo."
Rekši pogum in silno krepost mu dehne v oserčje, Vlije ambrozije zdaj in erdečega nektara v žile Mertvemu Patroklu, gnjilobe da truplo mu varje.
Gre pak ob bregu po tem, ob morskem, sloveči Ahilej, Strašno v okrožje kriči, in šunta junake Ahajce. Tisti celo, ki varhi do zdaj so bivali v ladjah, Ki kermila so bark z izurjeno vladali roko, Al kot hišniki kruh med posle delili na brodu; Vsi ti sedaj hiteli so skup, kar hrabri Ahilej Spravlja v nesrečni se boj, za kterega dolgo ni maral. Arova tudi prišantata tje služabnika serčna, Tidejev sin, stanovitni vojak, in verli Odisej, Bližata, trudna še ran, se na piko operta počasno, Ter na perve klopi se zbornice vsedeta spredej. Najposlednejši pak Agamemnon vojvoda pride, Silnega vboda bolAn, ker v hudem terganju Koon, Sin Antenorov, bil ga je ranil s piko jekleno. Zdaj ko združeni vsi so v skupščini bili Ahajci, Dvigne z besedami tak se jedernonogi Ahilej:
„Vojvoda, bolje za naju, ki sva serditega serca Slepo se sperla zavolj Brizejde v britki togoti, Boljše bi bilo za naju, za-me in za-te gotovo, Da bi takrat Artemida s smertjo zadela jo bila, Ko sem si zbral jo v dar v Lirnesu, premaganem mestu. Toliko grizlo prahu ne bilo bi slavnih Ahajcov, Padših vražniku v pest ob času mojega serda. Unim scer to bilo je v prid — pa zdi se mi, mnogo Bodo zdihavali še Ahajci najnega krega. Toda pozabiva, kar je minulo, čeravno je britko,
PotolažVa ponos — tudi silama — v sercu junaškem; Serda se jaz clo odpovem, in nožem ti dalje Stati termast nasprot. Na noge sedaj, in poklici Brez odloga v boj Ahajce kodrolasate, Skusiti čem še Trojce enkrat, napadši jih silno, Al' so namenjeni res prenočevati pri brodili. Zdi se mi, rad bo mnogi od njih kolena priklanjal, Ako mu steče, da živ se umakne sulici naši."
Reče; kak vesele v bliščečem orožju Ahajci Velikodušnega se Pelida, da serd je potažil. Dvigne v sedežu pak vojaštva se knez Agamemnon, Take besede tedaj, ne stopivši v okrožje, izusti: „Hrabri Danajci, prijatelji mi dragi, služabniki Ara! Mirni posluh stoječemu gre; ni lepo nikakor Segati komu v govor; to tudi izurjene zmoti.
V	hrupu takem kdo govoriti, kdo slišati more? Najglasnejši se s tem govorec lahko omami. Tebi, Pelid, se bom razodel, vi drugi Ahajci Pridno pazivsi vsak premislite moje besede. Mnokrat očitali so Danajci mi mojo pregreho, Britko me karali tud', pa jaz sem nedolžen prepira; Krivi so Zen in osode zavid in temna Erinja;
Ti so mi tistega dne, ko dar sem- vzel ti po krivem, Tak omamili um, krivici da serce udal sem. Kdo ubrani se tem? To Ata slepivka vse dela, Pervorojena Zenova hči; ta vsakega zmoti. Rahlih stopinj se ziblje naprej, se tal ne dotika, Plava nad temenom glav človeškega roda na zemlji, Vabi v krivico ljudi, ter mnogo jih va-njo zaplete. Zvila celo je Zena nekdaj, ki smertnih in večnih Najmogočnejši je; in Hero, čeravno le ženska, Ga je kovarno po tem prekanila tistega dneva, Ko je Herakleja moč Alkmena imela roditi
V	taboru krasnih ograj, v ponosnem mestu tebanskem. Kar pregrešil sem, ker Zen mi je pamet otemnil, Čem spokoriti se tud', in dati obilno ti blaga. Kviško tedaj, oroži se v boj, podbodi še druge.
Jaz ti pripravim med tem darove, katere Odisej^ Včeraj obečal ti je, pozdravivši te v šotoru tvojem. Toliko mudi se le, čeravno te mika do bitve,^ Da mi tovarši iz bark darila prinesejo semkaj, In ti sam preceniti znaš, kaj krasnega dam ti." Odgovori pa tako mu jedernonogi Ahilej : „Atrejič, vojvoda trum, preslavni vladar Agamemnon, Stori, kar se ti zdi? pristojne darove prinesi Ali zaderži mi jih; le hitro na boj se podajmo! Dalje ne gre muditi se tu s pogovorom praznim, Djanje puščaje v nemar; veliko še dela je treba! Skoro Ahileja spet med pervimi vidite v bitvi, Kako podiral bo v prah Trojance s piko jeklenko; Tak imate izgled, kak treba sovražnike biti." _ Njemu opomni na to u svetih izurjen Odisej: „Bodi še tako močim, bogovom enaki Ahilej, Tirati tešč proti Iliji v boj s Trojanci nikar jih,
Kajti boritva ne bo terpela čaSa le malo, Kdar enkrat se sprimejo prav razpaljene rajde, In s pogumom oba navdajo naroda bogovi. Pusti, da prej okrepčajo se s pijačo in hrano
V	ladjah urni možje; to daje življenje in zmago. Ni ga junaka, da tešč brez hrane in pitja bi mogel Sekati vražnike ves drag dan do večernega mraka, Ce je še tako voljan obnašati serčno se v bitvi, Žeja ga stare in glad, po malem oterpnejo udje, Peša mu moč, in klenkajo mu kolena, ko hodi. Vitezu pak, če se vina in hrane prej je nasitil, Ako bojuje se tud' ves dan z vojščakom sovražnim, Serce veselo igra, ne peša mu hrabro koleno, Dokler elo poslednji vojščak iz bitve ne zgine. Ljud razpošlji tedaj; naj vsak si omisli kosila, Atrejev sin Agamemnon tačas darove prinesi
V	skupščino les, da s svoj'mi očmi jih zrejo Ahajei. Zadnjič obed naj da dragocen ti v šotoru svojem, Da se ti skaže vsa čast, ki takemu videzu grede. Atrejev sin! ti pak zanaprej s prijatelji svoj'mi Bodi pravičnejši tud', in ni sramota vladarju
Z možem umiriti se, ak' uzrok Žale mu bil je."
Spet se nasprot oglasi kerdela vladar Agamemnon: „Rad, o Laertov sin! rad tvoje besede poslušam, Ker po pravici si vse razložil in lepo govoril; Ti počakaj Ahil, čeravno te mika do bitve, Tudi vi drugi pomudite se, da pride darilo Sem iz mojih bark, in da zvezo skleneva zvesto. Tebi pa to, Laertov sin, velevam, vkazujem: Berž izvoli si najžlahtnejše mladenče ahajske, In prinesi iz bark darove, katere mu dati Včeraj namenila sva, in deklice s sabo pripelji.
V	taboru pa ahajskem naj merjasca omisli Taltibios, da zakoljemo v dar ga Apolu in Zenu."
Njemu pa reče na to tekun siloviti Ahilej; „Atrejič, vojvoda trum, preslavni vladar Agamemnon, Biti bi znala ta skerb priličnejša drugemu času, Kedar vojske vihar počitka dovoli nam uro, In togota mi tak divjala v sercu ne bode. Zdaj pa leže merliči še tam, katere je Hektor, Prijamov sin, pobil, ko čast mu zmage je Zen dal. K jedi vi vabite jih, jaz rajši bi treznim ukazal Brez prevdarka v boj podati se verlim Ahajcom, Gostovanje pa dal zvečer bi napraviti slavno, Ko oprana sramot bo naših tenja poslednja. Meni nič gotovo poprej skoz gerlo ne derkne, Bodi pijača ali jed; vzela mi smert je prijaflja,
V	šotoru tam leži, raztergan s ostrino jekla,
K vratom obernjen obraz, tovarši plakaje v okrogu-Toraj kar ne želi kaj tacega serce si moje, Ampak boj in kri in stok umirajočih."
Odgovori mu na to u svetih izurjen Odisej: „Pelejič, iskren Ahil, najviši junak med Ahajci, Boljši si ti v bitvi in lirabrejsi, res ne le malo,
Toda v modrosti bi znal mnogoterno prekositi jaz te, Kajti dalje živim, in toraj več sem izkusil; Mojemu svetu tedaj ukloni serce prijazno. Kmalu ljudje navolijo pač se bojnega hrupa, Ako železo kosi ko bilkice trudne junake; Malo celo bo prida, če vago oberne Kronion, On, ki bitev najviši vladar je človeškemu rodu. Bomo mi Ahajci mar žalovali s trebuhom za mertve? Vsakega dne zaporedoma jih pogine veliko, Kdo nadloge bi tak neskončne prenesti zamogel? Dajmo tedaj pobite može zakopati spodobno, Ter žalujtno ta dan, po tem utolažimo serce. Kar pa zadela do zdaj ni strašne bitve nevihta, Spomni se hrane, spomni se pitja, da bomo še hujše In neprenehoma v bron okorni zaviti, se bili Z moži sovražnih trum. Potem pa nihče z vojaštva Ondi ne mudi se dalj, in ne čakaj drugega klica! Kajti opomba bi ta se v pogubo tistemu stekla, Ki bi se v ladjah mudil; ob enem združeni zvesto Udrimo v grozni poboj nad izurjene jezdce Trojance."
C. Dramatika.
§. 19. Pogodbe ali djanja so predmet epičnih in dramatičnih umotvorov. Epični pesnik pripoveduje, kaj se je godilo ali se še godi, dramatični nam pa kaže, kako se je djanje veršilo ali se še verši. V dramatiki se snuje in razvija celo djanje pred našimi očmi, da ga sami vidimo in slišimo. Treba je torej dramatičnim delom :
1.	Vina ali djanja, ki nam kaže borbo človeka s prolivno osodo. Čin more biti zgodovinsk, če je pesnik svoj predmet iz zgodovine vzel. ali pa izmišljen, če si ga je pesnikova domišljija ustvarila. Bodi si pa čin zgodovinsk ali izmišljen, vselaj mora biti a) pesniške vrednosti, da povzdiguje človeka čez golo vsakdanjost; b) resnici podoben, da se po naravni poti razvijajo posledice iz uzrokov in c) edin, t. j. mora biti popolna celota od konca do kraja. Edinost je perva potrebščina vsakega dramatičnega djanja, kterega glavni deli so osnutek, zapletek in razpletek.
2.	Delajocih oseb, po kterih se djanje pred našimi očmi razvija. Ena izmed delajočih oseb je glavna oseba, ki je tako rekoč steber celega dramatičnega djanja, okoli kterega se sučejo vse druge delajoče osebe. Vse osebe morajo pa tako delati in tako govoriti, kakor je to primerno njihovemu značaju.
3. Glede na vunanjo obliko razgovora in djanj ali činov (aktov). Razgovor se razodeva kot samogovor, ali dvo~ govor ali pa višegovor.
Vsako dramatično delo razpada v djanja ali čine in vsako djanje v več ali manj nastopov ali prizorov. Navadno se šteje tri ali pet činov.
Dramatično pesništvo razpada v dva poglavitna dela v žalostno igro ali tragedijo in v veselo igro ali komedijo.
1.	Žalostna igra ali tragedija se zove vsako dramatično delo, ktero nam kaže strašni bor med človekom in višo osodo, kivga žuga popolnoma vničiti ali vsaj njegove namere zatopiti. Žalost nas prehaja, piše g. Macpn. ako vidimo, kako se naš brat, človek in lo človek više vrednosti, više cene z vsemi neprilikami, s celim svetom boriti ima; ali se nam serce tudi čudno vzdiguje, kedar vidimo njegovo visoko in nepremakljivo voljo, ki se raji življenja znebi kot doslednosti in nastopljenega pota. Odtod izvira žalostne igre čudna oblast črez vsakega človeka. Rahla žalost, ki mu serce polni, je olepšana in povzdignjena po nebeškosladkem čutu: človeška volja je veča kot vsi zaderžki, kot vse napote, ki mu zalagajo pot.
2.	Vesela igra ali komedija je vsaka dramatična igra, ki nam kaže vesele ali smešne dogodbe iz domačega življenja. Predmet jej je vzet iz vsakdanjega življenja, ki se nam v nji po svojih slabostih in abotah na vesel in šaljiv način predstavlja. Vesela igra je prava učilnica človeške modrosti, ki nas v lepi in prijetni oblici uči, kar je prav, kar ni prav.
3.	Razun gori omenjenih verst dramatičnega pesništva se nahajajo še druge igre, ki niso ne skoz in skoz žalostnega, pa tudi ne veselega značaja, ki tako rekoč v sredi med obema stoje. Sem spadajo tako imenovane drame, iinigre itd.
4.	Spevigra ali opera se pa imenuje igra, z muziko in petjem združena, v kteri delajoče osebe ne govore, am- ^ pak večidel ali pa od konca do kraja prepevajo. Razpada pa
v resnobno (opera seria) in v šaljivo opero (opera buffa).
Cvet »lov. paeiije.
68. Odlomki iz Marije Stnartote.
(Spisal Fr. Schiller, poslovenil Fr. Cegnar.)
III. djanje, pervi nastop.
Marija hitro korači zmed dreves. Bana Kenedi počasi za njo.
Kenedi.
Vi greste, ko imeli bi peruti, Ne morem vas dohajati, čak&jte!
Marija.
Pusti, da vživam novo svobodo, Bodem otrok, oj, bodi z menč! Da med zeleno stopim prirodo Z lahko in čilo, urno nogo. Sem-li iz ječe tamne stopila? Me ne derži več žalostna raka? Pusti me pusti, rada napila Bi se nebeškega, čistega zraka.
Kenedi.
Ah, draga moja gospa! Vašo ječo So le nekoliko razširili. Zidov, ki nas zapirajo, ne zrete, Ker jih zakrivajo drevesa goste.
Marija.
O hvala vam, zelene ve drevesa, Ki stene ječi moji ste zakrile! — Zakaj kališ mi sanje nade mile? V neskončni svet mi plavajo očesa : Serce mi bije zopet svobodno, Popenja duša prosto se v nebo Tam, kjer meglene gore v zrak
molijo,
Začenja meja mojih se deržav; Oblaki, ki se tje na jug podijo, Francozko morje gledajo z višav.
Zračni veslarji, berzi oblaki, Da bi vozila se z vami po zraki! Moji zibeli nesite pozdrav! Jaz sem v verigah, jaz sem jetnica, Nemam poslanca tožna kraljica! Prosto pod nebom plavate vi, Kaj vas kraljica britanska skerbi!
Kenedi.
Ah, draga gospa! Vi ste vsi iz sebe,
Prostost nenadna je prevzela vas.
Marija.
Tam ribič pripenja leseni čoln! Ta slabi me čolnič bi mogel rešiti,
V	prijatelske mesta z mano oditi. Mali čolniček bil sreče bi poln, Ribič ubogi hitro bogat,
V	mrežo zajel bi obilen zaklad, Lova nalovil, da nikdar še ne, Ko vzel bi v čolniček ribič me.
K enedi.
Kaj vam pomagajo te prazne želje? Sleduhi pazijo na vsako našo Stopinjo; temen grozovit ukaz Podi pred nama s pota vsako stvar, Ki nosi v persih serce vsmiljeno.
Marija.
Ne, moja Hana! Upam, da zastonj
se
Odperle niso vrata ječe moje. Ta milost mi oznanja dni srečneje, Ne motim se. Ljubezni mila roka Vzdiguje me iz reve in nadloge, Mogočni Lester mi razbija spone. Počasi ječo mi razširijo, Privadijo me z malim na veliko, Naposled se v njegov obraz ozrem, Ki razdrobi za vedno mi okove.
Kenedi.
Ah, jaz ne morem tega razumeti! Smert vam so še le včeraj oznanili, In danes dali vam so tako prostost! Tud tistim, pravijo, se spona jemlje, Ki se odpira jim svoboda večna.
Marija.
Čuješ, kako tam razlega lovski se
In kako poje v poljane in log! Ah, na čilega konja planila, K družbi veseli bi se verstila! Znani glas na uho mi doni, Sladke spomine v persih budi, V visokih gorskih dobravah Cula milino sem teh glasov, Ko vabil je lovski rog na lov.
V. djanje, pervi nastop.
Hana Kenedi, vsa v černi obleki, z objokanimi očmi, v veliki žalosti pečati zavitke in pisma. Večkrat globoko vzdihne in preneha v delu; vidi se, da vmes moli. Melvil pristopi.
Kenedi (zaupije, ko ga ugleda).
Melvil, vi prišli ste! Vas zopet vidim!
Melvil.
Da, zvesta Hana, vidiva se zopet!
Kenedi. O, dolga, britka bila je ločitev!
Melvil.
In žalostna in grenka je vernitev!
Kenedi.
Moj Bog! Vi prišli ste —
Melvil.
JemAt slov6 Za večno od kraljice.
Keuedi.
Zdaj še le, Ob smertni njeni uri puščajo Se pred obličje ji nekdanji znanci! O, dragi sir, ne prašam, kako se Je vam godilo, ne razkladam vam Terpljenja, ki smo ga prebili, kar Iztergali so vas zmed naše srede. Saj pride temu še pozneje ura! Melvil! Melvil! smo morali ta dan Učakati, ta dan nesreče britke! Melvil.
Nikar si ne topiva britkih sere! Dokler bom živ na svetu, jokal bom,
Nič več ne bode lic mi jamčal smeh,
Obleke černe nikdar več ne slečem! Vse žive dni za njo bom žaloval; Al dans bom stanoviten. Obljubite Mi tudi vi, da bolečine boste Krotili — in če vsi žalujejo Obupno, serce ji m i d v A dajajva, Na smertni poti bodiva podpora!
Kenedi,
Melvil! če mislite, da potrebuje Podpore najne na tej britki poti, Ste v zmoti! Ona sama daje nam Izgled poguma blazega. Nikar, Nič se ne bojte! Ko kraljica in Junakinja umeije ona.
Melvil.
Kako
Sprejela smertno oznanilo je? Čul sem, da bila ni pripravljena.
Kenedi.
Ni bila ne. — Drug strah jo je moril.
Ni tresla se zbog smerti, ampak zbog
Rešitelja, — Obljubljena je bila Svoboda nam. Da reši nas to noč Iz ječe, je obljubil Mortimer. In v upanju in strahu, v težki
dvombi, Al izročiti sme osebo svojo, Kraljevo čast prederznemu mla-denču,
Kraljica čakala je bele zore. — Nastane šum in terkanje po
gradu,
Na uho bijejo nam mnoge kladva; Menili smo, da so rešitelji. Up miga nam, življenja sladka želja Prebuja vnovič se z močjo neskončno —
Zdaj vrata se odprejo — noter
stopi
Sir Paulet in oznani, da tesarji Postavljajo pod nami smertni oder! (V veliki bolečini se od njega oberne.) Melvil.
Pravični Bog! povejte, kako je Prebila strahovito to spremembo?
Kenedi (čez nekaj časa, ko se ji spet nekoliko serčnost poverne).
Počasna ni stopinja iz življenja! Naenkrat, naglo, v enem hipu mora
Zameniti se časno z večnim; Bog Je milost dal kraljici v tem tre-nutji,
Da je od sebe vergla z dušo serčno Posvetni up in s terdno, živo vero Nebes se oklenila. Knežinje Ni osramotil bledi strah, ne tožba, Najmanjša ne besedica. Potem Se le, ko cula je, da jo izdal Nesramno je lordLester, ko je cula Osodo britko drazega mladenča, Ki za-njo padel je v pogubo strašno In ji odnesel zadnji up, so se ji Oči s solzami napolnile zarad Nesreče tuje, ne osode lastne.
Mel vil.
Kje je zdaj, smem-li stopiti pred nj<5?
Kenedi.
Ostalo noč je cula in molila, Prijatlom dala v pismih je slovo, Poslednje poročila zapisala, Sedaj počiva malo; zadnje spanje Jo krepi.
Melvil.
Je-li kdo pri njej?
Kenedi.
Zdravnik Domači Burgoin in njene ženske.
Sedmi nastop.
Marija. Melvil.
Marija.
Posvetne vse reči sem poravnala, In upam, da ne bo na uni svet Za mano tožb človeških in sovraštva.
Le nekaj težko še na duši mi Leži, ji brani, da ne more se Svobodno in veselo dvigniti.
Melvil.
Odkrij mi serce, zlajšaj svojo dušo, Prijatlu zvestemu skerbi zaupaj.
Marij a.
Stojim na stermem robu večnosti; Pred strašnega sodnika stopim
kmalo,
In še se nisem z Bogom spravila, Zaperta pot je spovedniku k meni.
Nebeške hrane svetih zakramentov Iz rok lažnjivih se duhovnov branim.
Umreti hočem v veri svoje cerkve, Edina ta je pot k zveličanju.
Melvil.
Umiri serce. Živa sveta želja Pred Bogom je v potrebi to, kar djanje.
Trinoštvo veže le rokč človeku, Pobožno serce pne se prosto k Bogu, Beseda mertva je, al vera živa.
Marija.
Ah, Melvil! serce samo si ni dosti, Poroštva vidnega zahteva vera, Da terdno svetih se nebes oklene. Zato včlovečil se je božji Sin, Dari nebeške, nevidljive je
V	telo vidljivo po skrivnosti vdih-
nil.
Visoka, sveta, božja cerkev nam Gredi naslanja na"nebeške vrata; Katoliška, vesoljna se ji pravi, Ker le občinska vera krepi vero; Kjer mnoštvo moli in časti Bogi, Se dviga plamen iz žerjavice, Popenja duh v visoke se nebesa. Ah, srečni, ki jih združena molitev
V	veselih urah zbira v hiši božji! Olepšan je oltar, prižgane sveče, Zvon poje in zažiga se kadilo,
V	opravi mašni vladika stoji, Poprime kelih, dela čezinj križ, Spreminjevanja čudež oznanuje; Pred istinitim Bogom verno ljudstvo Pokleka — Ah! odločena sem jaz Edina, k meni ne predere Nebeški blagoslov.
Me 1 vil.
O tudi k tebi Je prišel! Vsemogočnemu zaupaj! Mladike suha veja v roci vere Pognati more! On, ki storil je, da Privrel iz žive skale je studenec, Postaviti oltar ti v ječi more In kupo to, telesno okrepčavo,
V	nebeško okrepčavo premeniti. (V roko vzame kupo, ki na mizi «tojO.
Marija.
Melvil, vas prav razumem ? O, prav, prav!
Tu ni duhovnika, ni cerkve, ne Telesa resnega — al govori Zveličar: Kjer se dva človeka v
mojem Imenu združita, sem jaz med
njima.
Duhovnika Gospodu posvečuje Sercč nedolžno in življenje sveto.
—	Bodite mi, čeprav ne posvečeni, Duhovnik, božji sel, ki mir deli,
—	Vam hočem se spovedati in
jezik
Vaš naj oznani mi zveličanje.
Melvil.
Če hrepeni serce po tem tak
močno,
Kraljica, vedi, da v tolažbo dušno Storiti more tudi čudež Bog. Ti praviš, da tu ni duhovnika, Ni cerkve in ne resnega telesa.
—	Lej, motiš se. Tu je duhovnik
božji,
Tu je v telesu resnem živi Bog. (Pri teh besedah se odkrye, ter ji pokaže hostijo v zlati škudelici.)
Duhovnik prišel sem te spovedavat, Na poti smertni ti oznanjat mir, Zat6 prej41 sem sedem posvečenj, Od svetega očeta sem prinesel To hostijo, ki jo je sam posvetil.
Marij a.
Tedaj na smertnem pragu mi je še Pripravljena nebeška sreča! Kakor Nebčščan na oblacih zlatih se Na zemljo spušča, kakor nekdaj je Apostelna iz ječe angel rešil. Čuvajev meč, zapah ga vzderžal ni, Z močj6 je stopil skoz zaperte
vrata,
Z nebeškim veličastvom v ječi stal: Tak stopil k meni je nebeški sel, Ko me okanil je vsak svetni rešnik!
—	Vi, nekdaj moj služabnik, ste
sedaj
Služabnik višnjega Boga, njegova Beseda! Kakor vi poklekali
Fred mano nekdaj ste, pred vami v prahu
Klečim ponižnica.
(Poklekne predinj)
Melvil
(stori križ Sez-njo.)
V imenu
Očeta, Sina in DuM! Marija, Kraljica! si sprašala svojo vest, Obljubiš in prisežeš, da resnico Boš govorila pred resničnim Bogom?
Marija. Odperto vam in njemu je serce.
Melvil.
Govori, kteri greh ti vest očita, Kar spravila si z Bogom se posled-
njič?
Marija.
Sovraštvo in zavid polnila sta Mi grešno serce, maščevanje je Divjalo v mojih persih, odpuščanja Sem upala od Boga grešnica, In sama nisem mogla zopernici Zanesti,
Melvil.
Ti je greha žal, je terden Tvoj sklep, iz sveta v spravi se
ločiti?
Marija.
Resničen, kakor upam v božjo milost.
Melvil.
Ti še kak drugi greh serce teži!
Marij a.
Ne le s sovraštvom, razžalila z
grešno
Ljubeznijo -neskončno sem dobroto. S pregrešno strastjo sem ljubila moža,
Ki bil mi je nezvest in me izdal je.
Melvil.
Ti žal je greha se je od malika K ljubezni večni serce obernilo?
Marija.
O, bil je hud in težek boj sercA, Vez zadnja grešna je raztergana.
Melvil.
Ti še kak drugi greh očita vest?
M a r i j a.
Ah, dolg kervav, spovedan davno
že,
Povraea z novim strahom se nazaj, Vali se cerno pred nebeški raj V trenutji, ko me klice Bog pred
si:
Kraljevega moža sem umorila, Roki in serce zapeljivcu dala! Cerkvene kazni ostro sem prebila, Al moja duša se ni umirila.
Melvil.
Te serce ne dolži pregrehe druge, Se nespovedane, nespokorjene?
Marij a.
Zdaj znadeš vse, kar serce mi teži.
Melvil.
Pomisli, da je blizo Vsevedoči! Na kazni misli, s kimi sveta cerkev
Zamilčanemu grehu žuga! To je Pregreha, ki zagreba v večno smert, Pregreha je na svetega Duha.
M arij a.
Naj meni večna milost zmago dade, Za druge grehe moja vest ne znade.
Melvil,
Bogu zakrivaš svoje hudodelstvo, Ki smert na glavo ti je nakopalo! Se nisi vdeležila Parijeve In Babingtonove izdaje grešne? To djanje plača s časno smertjo tebe,
Želiš, da tudi v večno te zagrebe?
Marija.
Stopiti v večnost sein pripravljena, In stopim pred sodnika strašnega, Se preden perva ura ini odbije ; Verjemi: serce grehov ti ne krije.
Melvil.
Pomisli dobro! serce je lažnjivo. Zvijačno morebiti se ognila Besede si, ki te pred Bogom toži, Čeravno v hudodelstvo privolila Je tvoja volja. Vidi, da okó, Ki gleda v serce, ni oslepljeno!
Marija.
Vse kneze na pomoč sem klicala, Da bi rešili me iz spon sramotnih, Al nikdar nisem z djanjem in naklepom
Življenja vražnice se dotaknila!
Melvil. Tedaj sta krivo pričala pisarja?
Marija. *
Kar rekla sem, to je. Kar pričala Pisarja sta, naj sodi Bog!
Melvil.
Tedaj
Na smertno klado glavo položiš Prepričana, da si nedolžna?
Marij a.
Milost
Mi Bog je skazal, da operem dolg Kervavi s smertjo nezasluženo.
Melvil,
(stori križ ¡Sez-njo).
Umrl tedaj, spokori s smertjo ga! Ko vdano jagnje na oltarji padi! Naj spravi kri, kar je grešila kri,
V	slabosti ženski v greh zabredla si, Človeških zmot, slabost seboj ne
nese
V	življenje večno duh zveličani. Z oblastjo oznanujem ti, ki jo Imám, da vežem in da razvezujem: Vsi grehi tebi odpuščeni so,
Ker spokorjena verješ, upaš, ljubiš!
(V podobi kruha jo obhaja). Zavžij v zveličanje teli presvetli t (Vzame kelih, ki stoji na mizi, blagoslovi ga in poda. Ona se obotavlja in se ga z roko brani.)
Vžij sveto rešno kri, prelito za-te!
Vžij jo! to milost skazal ti je papež!
(Pod podobo vina jo obhaja.) In kakor si s telesnim prahom zdaj Skrivnostno se združila z Bogom svojim
Se poveličan angel veselila, Na veke se z nebeščani družila Boš ondi v domovini vekoviti, Kjer ni terpljenja, kjer ni žalosti. (Postavi kelih na mizo. Zunaj se začuje šum; on se pokrije in gre na prag. Marija moli pobožno na kolenih.)
Melvil (verne se.) Terd boj še čaka te, si dovolj terdna,
Da zmagaš vse britkosti in sovraštvo ?
Melvil.
Nič več se ne bojim. Sovraštvo svoje
Sem in ljubezen Bogu darovala. Melvil.
Pripravi se tedaj, da sprejmeš lorda Burleigha ino Lestra. Tukaj sta.
69. Odlomek iz Diviee Orleanske.
(Spisal Fr. Schiller, poslovenil J. Koseski).
Predigra.
Deželaki kraj. Spredej na desni kapela s podobo matere božje, na levi hrast visok.
Pervi nastop.
Tibo d' Ar k. Tri hčere njegove. Tri mladi ovčarji, njih snubci,
Tibo d' Ark.
Sosedje dragi! dans Francozi smo, Svobodni kmetje še in stare zemlje Očetom nekdaj lastne gospodarji; Bog vč, kdo jutro nam zapoveduje. Zakaj povsod bandera premagljive Prostira Angličan; njegovi konji Eazphavajo francozko polje cvetno. Pariz ga je dobitnika spoznal In s krono staro Dagobertovo Ovenčal roda tujega mladiko. Po lastnih mora bloditi deržavah Bežljiv, obropan, naših kraljev sin; Nasprot stoji v sovražnih trumah njemu
Nar bliži stric in ipervi per; njegova
Brezdušna mati clo jih napeljuje. Vasi gore in mesta krog. Viharno Požiga, podertije dim se bliža Dolinam tem, pokojno še [živečim. — Tedaj sosedje, dans ko še za-morem,
Sem hčere preskerbeti v Bogu
sklenil;
Potreba šibki ženski varha je V nadlogah bojnih, in ljubezen
zvesta
Pomaga vsako breme dvigniti.
(Pervemu ovčarju:)
Etjčn! vi snubite Marjeto mojo Sosedno njive skup ležč, enacih So serca želj — To vterdi dober zakon!
(drugemu:)
Vi tihi ste, oKlodMari? Sramljivo Luiza moja v tla oči pobeša? Kaj bom razderal, kar je zvezal Bog,
Ker nimate se z blagom ponositi? Kdo ima blaga zdaj? Pohištvo,
skedenj
Sta vraga bližnjega al ognja rop — Le zveste persi moža verlega So bran krepak viharju tacih časov. —
Njiv trideset oranja vsaki dam S pristavo hišo, s čedo dvor — in kakor
Je mene, tak vas blagodari Bog!
M a r j e t a (Jovano objemši).
Očeta razveseli! Daj! naj sklene Današnji dan zakone srečne tri!
Tibo d'Ark.
Vse zdaj omislite! Želim, da jutro Poroko z nami cela vas praznuje. (Ramo v rami odideta oba para.)
DrugI nastop.
Tibo d'Ark. Jovana. Remon.
Tibo d'Ark.
Glej, verli ti mladen'č, nar pridniši, Doline naše krog in krog nar
jakši,
Ti je namenil serce svoje zvesto, Ln snubi te, že teče tretja jesen, S ponižnimi željami, s serčnim
trudom.
Ledena, cstra se pa ti ogiblješ, In tako tudi druge vse ovčarje, Mladenče vse odvračaš in odganjaš. Ti si v obilnosti cvetečih let, Zdaj pomlad tvoja je, zdaj upa čas,
Razširjeno života tvoj ga cvetje; Al da bi cvetlica ljubezni mile Iz njega vdarila in v persih tvojih Rodila zlati sad, zastonj le čakam. Oj, po nikakem to mi ne dopada, Natore zmoto to pomenja težko! Mi ne dopada serce, ko ledeno In ostro se zapre ob letih čuta.
R e m o n.
Ne dalje, oče d' Ark! Po njenem bodi!
Ljubezen moje pametne Jovane Je žlahtna, rahla cvetlica nebeška, Le sčasoma zori enaki sad. Zdaj rada še prebiva na višavah, Iz svobodne dobrave preseliti Pod nizko, mračno streho se boji, Kjer stiskata človeka skerb in tuga. Iz dola gledam s tihim jo zavzetjem
Velikokrat, ko na visocih tratah Telesa žlahtnega v kerdelu cede Stoji visokoravna, in poglede bistre Pobeša na sirotne kraje zemske; Tu viditi prikazen višo menim, In druzih časov stvar jo v sercu cenim.
Tibo d'Ark.
To ravno je moj strah, to žalost moja!
Veselih družb se sesternih ogiba, Samotnih hribov išče in zapušča Pred petelinskim petjem postijo svojo.
Ob uri groze, ko zaupno človek Človeku druži se, se vinika
V	okrožje temno polnoči samotne, Kot siva sova v zapuščene kraje; Se samši vstopa na razpotje križno, In nagovarja sapo pustih berd. Zakaj si le to voli vedno mesto, In goni čedo svojo ravno sem? Zamišljeno jo vidim cele ure Sedeti pod druidskim dobom tam, Katerega se srečni vsak ogiblje. To je nevaren kraj; hudoben duh Stanuje ob drevesu tim od nekdaj, Od krivoverstva starodavnih časov. Možaki stari te soseske grozne Pripovedavajo o njem dogodbe. Neznanih glasov čuden hrup in
šum
Se sliši sploh iz temnih vej njegovih;
Jez sam enkrat večerne pozne ure Po potu mem grede sem tukaj vidil
Sedeti dolgo grozovitno ženo. Iz gub debelih belega obleka Mi je nasprot molela suho roko, Ko da bi klicala. Jez urno mimo Hitel sem Bogu dušo izročivši.
Remon
Cna sveto podobo v kapeli kazajo)"
Podobe svete blagodarna bliža, Nebeški mir okol prebivajoči Sem vodi vašo hčer, ne moč peklenska.
Tibo d'Ark.
Ne, ne! Kar kaže se mi v strašnih sanjah
V	obrazih bridkih, brez pomembe ni. Sedeti v Remi sem jo trikrat vidil Na zlatemu prestolu naših kraljev, Sedmerozvezden diadem bliščeč Na njeni glavi, v rokah njenih
žeslo,
r v
Iz kega tri so bele lilje klile, In jez nje oče, sestri nje obedve, Starosti vsi in knezi, viši škofi, Ter kralj elo sam, smo se ji
vklanjali. Od kod svitlost mi pride taka v hišo?
Pomemba to je pada strašnega! Svarivne sanje tako pripodobno Razkrivajo mi prazne želje njene. Sram njene nižnosti jo je, ker Bog Ji život je obdal z lepoto mnogo, Prižgal ji v jasni glavi bister um, Čez tovaršice vidno jo povikšal, Zato redi napuh pregrešno v sercu. Napuh pa bil je angeljem poguba, In za-nj peklenski duh človeka zgrabi.
Re m on.
Kdo od pobožne vaše hčere je Ponižniši ? Ne služi ona vedno Z veseljem rada staršim, sestrama? Nar imenitniše obdarovana Pa tiho in pohlevno na-se jemlje Nar hujše opravila vboge dekle, In čudno pod rokama njenim'
množi
Se vam očitno čed in njiv bogastvo ;
Na vsem, kar se stori, prebiva vidno
Nerazumljiva, preobilna sreča. Tibo d' Ark.
Nerazumljiva sreča, res je! Groza O ti obilnosti mi ude stresa. Ne več o tem. Molčim. Molčati hočem.
Kaj bom čeruil predrago dete
lastno ?
Jez druzega ne morem ko svariti In za-njo moliti. Svariti pa Jo moram: Dreva tega se ogibaj!
Ne hodi sama, korenin ne kopaj O polnoči, pijač ne mešaj, in Ne risaj čerk na križnem potu v prah!
Hudobnih duhov zbuditi je lahko, Pod zagrinjalom tanjkim čakajo, In planejo na klie iz tmine urno,
Cvet ilov. poezije.
Ne bodi sama, — Gospodarja clo Nebes se je v puščavi satan lotil.
Ceterti nastop.
Jovana (sama).
Ob vari Bog vas, hribi ljubeznivi! Dolin cveteč, prijazno tihi raj ! Vi pašniki, vi logi, Bog vas živi! Slovo Jovana jemlje vekomaj. Jovana gre, — ozir še eden zadnji, Zelene trate vam! Bog živi vas! In tebe drevje, vas, studenci hladni, In tebe jek, doline sladki glas, Ki zvesto se z napevom pesmi
snide;
Jovana gré, in nikdar več ne
pride !
Zapuščam vas na vedno večne
čase,
O mesta moje tihe radosti! Razkropite po berdih jagnjeta se, Pastirja zdaj in varha več vam ni ! Že desna moja drugo čedo pase, Kjer na kervavem polju boj germi ; Od zgorej dano mi je to povelje, Ne" tirajo me prazne svetne želje.
Ki Mojzu na Horebovi višavi, V gorečem germu prikazaje se, Stopiti jak pred Faraona pravi, Ki Davida nekdaj, pastirja še, Zmagljivo nad sovražnika postavi, Ki milost zmir pastirju skazal je, Mi reče tak iz drevnega veršiča: „Ti moje boš na zemlji slave
priča !"
„Boš ude si z oklepi okovala, Pokrila z jeklom rahlo nedro si, Ljubezni možki nikdar serca vdala Pregrešnih želj posvetne sladnosti, Nevesta nikdar pred oltarjem stala, Na persih se ti dete ne redi, Obdati pak ti hočem svitlo glavo Nad ženskami z visoko bojno
slavo."
„Ker, kedar bo junake groza zvila, Se nagnil dan poslédni Francije, Mogočno boš moj Oriplam nosila,
11
Kot urna žnica zrelo stern podre, Ošabnega zmagavca v prah pobila, Mu stergala iz rok dobičke vse; Z navdušenjem francozki rod navdala,
In kronala v oteti Kemi kralja."
Nebesa so mi znamnje obljubile, V spomin gotov čelada dojde mi;
Neznana moč iz nje mi teče v žile, Pogum kerubski v sercu mi budi; Nevidne me v prepir ženejo sile, Viharno proč me bitve sli dervi, Vojaški klic zadeva sluhe moje, Se spenja konj, in bojna tromba poje ! (Urno odide.)
D. Didaktika.
§. 20. Navadno se didaktika ne šteje kot samostojno pesništvo, timveč se nekaj didaktičnih pesem pripovednim, nekaj pa liričnim poezijam prišteva, pa vendar se od njih v marsičem razločujejo. Razpadajo pa sploh v a) pripovedno-naucne pesme, kakor so: alegorija, basen, parabola in paramgthija in pa v b) liricnonaucne, kakor so : popisna pesem, poducna pesem, poslanica, satira in Še druga drob-njava: prigovori, nadpisi, zastavico.
a) Alegorija, parabola.
§. 2i. Alegorija (iz gerškega iX\o, drugači in ocyopsi/w, govorim) se imenuje vsaka pripovedno-naučna pesem, ki prikazuje kak predmet s pripornočjo kacega druzega podobnega predmeta, ki je našemu umu lože zapopadljiv. Nahajajo se pa alegorije ali samostojni pesmotvori aii pa so vpletene družim večim pesniškim izdelkom. Najlepše alegorije so najti v hebrejskem pesništvu in v sv. pismu novega zakona.
Alegoriji podobna je parabola, t. j. kratka pripovedka, v kteri se pojasnujejo više resnice iz dušnega življenja človeškega. Najlepše parabole se nahajajo v sv. pismu, kakor so: delavci v vinogradu, dobri pastir itd.
70. Boža med ternjem.
(Zložil Fr. Cegnar.)
1.	„Kaj pa ti sama tukaj stojiš, Cvetica krasna, cvetica mila!
V	ternju bodečem kviško moliš Belo obličje, pisane krila?
2.	Kedar te vidim, točim solze, Dete nesrečno, trikrat gorje ti! Pikalo ternje bo te v serce, Morala bodeš rano umreti.
3.	Kdo ti mertvaško postijo postlal, Kdo ti nasul bo hladno mogilo ? Nikdo ne bode groba poznal, Bodlo še v njem te ternje nemilo.
4.	Cvetice druge lepo cveto
V	pisanih vertih, rajski livadi, Pijejo roso, solnce gork6
Sije jim milo, hčerkam pomladi.
5.	Ti pa samica tukaj živiš, Družbi veseli lice zakrivaš,
V	potu obraza krono rediš,
V	hiši mrazotni tujka prebivaš." —
6.	„„Mene ne, sestra, une miluj,
V	ternju rojena, v ternju ostanem! Srečna sem tukaj, meni veruj,
V	senci stanujem, vun se ne ganem !
7.	Prišli vetrovi, prišel bo piš, Cveticam lomil krone cveteče,
Padlo bo cvetje, vtemnil njih bliš, Mene branilo ternje bodeče.
8.	Prišel bo kosec s koso ostr6,
S serpom jeklenim prišla bo žnjica:
Roža za rožo padala bo,
Jaz bom cvetela, roža samica.
9.	Peklo bo solnce gole glave, Merle sirote bodo za žejo; Da bo rosila roso na me, Bodem prosila ternjevo vejo.
10.	Padla bo inerzla slana na plan,
Smert na široko cvetke bo žela; Mene bo varval senčnati stan, Se bom živela v ternju vesela.
11.	Bala grabljivih rok se ne bom, Noge lomastne, slasti jezika: Terdna ograja varje moj dom, Ternje ga pika, kdor se dotika.
12.	Prišla bo zima, prišla bo smert, Ternje mi bode jamo skopalo, Kril bo gomilo biserni pert,
V sladkem počitku truplo ležalo,
13.	Skopnel bo sneg in stajal se led, Tiha gomila se bo odperla, Krono škerlatno, biserni cvet Krasno bom zopet k nebu prosterla." "
71. Tožeče drey6.
(Zložil L. Svetec Podgorski.)
1.	Na trati koščato drevo stoji, Med vejami veter silno šumi, In terga za listom list romen, Eaznaša široko po zemlji plen.
2.	Al drevo, vidivše zadnji kras Šumeti po travi, zatemni obraz, Uzdihne, se milo mu stori,
In veter kara, tako govori:
3.	„O grozni! kakova te žene sija, Odejo mi s silo tresti na tla?
Se Boga ne bojiš, ti pravo ni mar, Ki jemlješ pomladi mi zadnji dar?
4.	Glej! s tim sem hladilno senco dajal, Sem potnika krepil iz daljnih tal; Iz nežne cvetice sem sad rodil,
In gladnim in žejnim obilno delil.
5.	Sedaj pa, oddavši ostalo vse, Sem listje prihranil si samo še; Al že tvoj sop po zemlji dervi, Kar ude odeva, kar me redi.
6.	O če te more ganiti kaj,
Če zgubo si čutil grenko kedaj : Ne delaj krivice, pusti mi,, Kar serce tako gorko želi,
7.	Ne terjam veliko: listje za sad, Poslednjo imetje, skop zaklad,
Da duša se teši, siti oko, O vse uterpevati je hudo!
8.	In ako ne gane pravica te več, Omeči te starec milo proseč;
Ki zadnjo lepoto, edino slast Mu vzame divjih sap oblast."
9.	Al veter ne jenja, ne čuje besed, Razsaja, verševa še huje, ko pred, In listje se vsipa, piš ga dervi;
Iz šuma pa tale klic doni:
10.	Ne toži nevoljno, uteši serce, Ne gledaj peres, ki z vetrom leti, Posojeno verneš, rok veli;
Al blagor, ki dosluži ko ti!
11.	Čeravno odnaša listje ti piš, In glavo plešo v obnebje moliš: Si spolnil nalogo, obrodil sad, In svetu koristil stoternokrat.
12.	Raduj se toraj! Pomine mraz; In verne se zopet pomladni čas, Tedaj preobražen bodeš stal, Bogatši ter lepši list pognal!"
72. Umetnik.
(Zložil Fr. Levstik,)
Ko goni te z mesta, nemirno te ziblje,
Kri bije v preozke bregove sercA; Kaj širi se v tebi, kaj v persih ti giblje,
Povedati serce in um ti ne zna.
Zasveti se blisk, Udari grom!
Razmaskne se skale okorne tisk; Plasti se drobijo, terga se lom; Iz hrama zemlje pa bobni in šumi; Razvezana reka buči in germi,
V	zeleno hiti.
V	valovih solnce in luna miglja, Nad reko se kroži mavra z neba; Srečuje te lastni obraz iz vode, Tergovi in mesta, drevesa, gori. Vode se budijo;
Plavuti bliščijo,
In ribice semkaj in tje gomezijo. Po nebu se tičji poganja oblak, In reže s perutmi ujasnjeni zrak, In suče se v desno, v levo zigrava;
Kerdelo leteče Seda v valove bežeče; Tam mirno plava. Mladeneč ribič, radosti poln, Odpenja čoln,
VeslA, za veslom veselo poje, In meče na mokro mreže svoje. Ob vodi
Zeleni lovec hodi; Med bičje se vmiče, In pazi in gleda, Kam utva seda.
Po bregu pa trava se rosna dviguje, Visoko rase;
Po travi se čeda jagnjet raduje, Skakljaje pase.
Stoji siv pastir; Ne veruje lastnim oččm, In gleda nem, In vidi in ve,
Kaj nekdaj budilo je šum in nemir, Kipelo germeče v oserčji zemlje.
b) Basen.
§. 22. Basen se imenuje vsaka povestica, ki na posebnem činu pojasnuje kako nravno pravilo ali izreko iz vsakdanjega življenja. Povest sama na sebi torej ni glavna reč v basni, ampak samo obleka, v ktero je ogernjena resnica ali nauk, ki je jedro cele basni.
Predmet basni je navadno vzet iz živalstva ali rastljinja, ker se po živalih in rastljinah, kterih značaji so vedno nespremenljivi, najlože in na najkrajši način predstavljajo večno-resnične in veljavne pravila iz človeškega življenja. Vsaka basen nuj pa je prav priprosta, jasna, tudi otroškemu umu lahko zapopadljiva.
73. Kresnica.
(Zložil M. Poženčan.)
Svitla kresničica Zvečer malela, Leta po ulicah Vertih vesela. Pobič jo viditi Teče jo vjeti,
V malo jo ječico Dene medleti!
Naj bi bla trapica Skrita tičala, Ne pa po ulicah Hvale iskala!
74. Dirja roiica.
(Zložil S. Jenko.)
Na snežni gori pisana Se roža žlahtna svetila. Prišel mlad vertnar na goro, Je rožo vidil, djal tako: „Oj, rožica, lepo cveteš, Pa komu tu dopasti češ? Sem fantje ne zahajajo Dekleta tud ne šetajo. Otrebil bodem te snega, Izkopal iz sneženih tla,
Na grajski vert te bom sadil Zalival pridno, ti gnojil, Tam se gospoda zbirajo Na te naj se ozirajo." Izkoplje rožo vertnar mlad, Seboj pa nese jo na grad, Na gredo černo jo vsadi, Zaliva pridno, ji gnoji; Pa sonce žarko prisvetli — In gorska rožica — zveni.
75. Sraka in mlade-
(Zložil V. Vodnik.)
1. Sraka mlade je svarila: „Preveč blizo hiš grestč, Vas bo nagla smert pobila, Niste dovolj pametne.
2. Kedar človek se pripogne, Ali sega dol na tla, Vsaka naj se hitro ogne On pobera kamena."
3. „„Če je taka,"" rek6 mlade, „„Kaj pa bo začeti nam, Ak se človek tih prikrade, Nese kamen za herbtam?""
4. Stara pravi: „To je zmota Vse po svet' na robe gre, Doživela kaj sem s'rota? Jajce več kot puta vč,"
76. ŠčinkoTec.
(Zložil M. Vilhar.)
1.	Bival na zeleni lipi Nekdaj ščinkovec je mlad! Skakal je po senčnih vejah, In prepeval serčno rad.
2.	Lipa ga je bolj ljubila, Kakor druge tiče vse; Vejo mu je odločila, Naj si plete gnjezdice.
3.	Ko so tekli pervi časi, Lipi je hvaležen bil;
Komaj pride tretje leto, Že prederzen je grozil:
4.	„Vejica, na kteri gnjezda Pletel sem že tolikrat,
Ni več tvoja, ampak moja; Moj je les in cvet in lilad."'
5.	Lipo to do serca zbode, Strese gnjezdice mu z vej; Brez zavetja mora tiček
Iz domovja iti zdej.
77. Cena.
(Zložil M. Vilhar.)
1.	Vse, kar plava in kar leze; Vse, kar hodi, kar leti, Zbere se v presojevanje; Pred-se kliče može tri.
2.	Meč se pervi je oglasil: „Jaz sem gospodar sveta; Kamor pridem, pot si vgladim; Vse pred mano trepeta!"
3.	Govori pero modrostno: „Tmote ne terpim nikdar;
Um človeški razsvetlujem, Uk in znanje sta moj dar.„
4.	Zadnji pravi plug med njimi: „Mirno rijem pod zemlji;
Pa sem svet že preobrazil, Tiha sreča je z mano."
5.	Vse, kar plava in kar leze, Vse, kar hodi, kar leti,
Zdaj se okrog pluga zbere, Plugu venec podeli.
78. Prepirajoče trepetliki.
(Zložil Fr. Cegnar.)
Večerni mrak se vleže na jesenske gaje In zvabi me iz belih zidov pod drevesa. Po tihem logu gor in dol se sprehajaje, Zaslišim šepetati belkaste peresa Na dvojih trepetlikah, tanjkih in visocih. Kaj more v tihem mraku to šumljanje biti, Da sliši se po logih temnih in širocih? Kaj more med peresi danes se goditi?
Približam ae, poslušam, vlečem na ušesa, In slišim, da z drevesom se drevo prepira. Na eni trepetliki govore peresa: „Soseda naša, naj te treši ob tla sekira, Razcepi belo tvoje deblo na polena ! Razstelje burja perje na vse štir vetrove, Do korenin naj skolje strela te ognjena! Da bomo me imele veseleje dnove, Da nam ne boš do poldna solnca zakrivala." Na drugi trepetliki perje je šumelo: „Da bi te, sestra naša, vihra izruvala, Da deblo tvoje v černi persti bi trohnelo! Da bi pod gnjilim deblom tvoje perje gnjilo, Ne delalo nam sence od poldna do večera!" — Pustim v prepiiu perje, ko se je stemnilo, Poslušat idem zjutraj, če se še prepera. Al padla je na log po noči bela slana: Pod vejami na kupu perje je molčalo; In zopet tretje jutro idem v gaj za rana: Vihar je rjul, na deblu deblo je ležalo.
Postava zverinam je nova podana, Zatoraj si volijo urno župana; Pa kaj jim volitve koristile so, Na verbi nam sraka razlAga tako:
Zberejo medvčda; al medved je merha, Zarobljen in kosmat od pete do verha; Budil z godernjanjem prezgodaj jih je, In s tacami sodil, pravično al ne; In koj se oglasi jih sto : Le-ta nam županil ne bo!
Zber6 si jelena; pa on rogovili, Prevzeten povsod med pervake se sili; Z rogato glavico je pač darovan, Al v glavi ošabni je malo možgan; In spet se oglasi jih sto: Le-tA nam županil ne bo!
Zber6 si rujavca, iz šume lisjaka, Na kterem krivična je sleherna dlaka; Kupaval je sam, in prodajal je sam, Da z ljudsko kervjo si napolnil je hram; In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo!
(Zložil M. Vilhar.)
5.	Zberejo si zajca; al zajec neveden,
Za skerb ino čast domovinsko ne vreden, Ni poznal postave, se slednjega bal, Po noči je kimal, po dnevi je spal; In spet se oglasi jih sto : Le-ti nam županil ne bo!
6.	Zberejo si kosa potem gospodarja, Al kos pa ošabno povsod se ukvarja, Žvižgaval jim vedno iz enih je strun, Skoz okence vsako potikal je kljun;
In spet se oglasi jih sto: Le-ti nam županil ne bo!
7.	Zberejo si osla; pa osel zabiti, Nobene po všeči ni znal oberniti; Z ušesi le miga, in v prahu leži,
Pa kjer se povalja, tam dlako pusti; In spet se oglasi jih sto : Le-tA nam županil ne bo!
8.	Zberejo si palčka; al on je skakavček, Natihoma lčta priliznjen liinavček. Zverino je dražil, unemal prepir, Pobegnil iz lože je ljubljeni mir;
In spet se oglasi jih sto: Le-t4 tud županil ne bo!
9.	Od tadaj zverina, tako zapeljana, Po svetu širocem si išče župana; — Če pravega bo pripeljala na dom, Prijatli! poročil al pisal vam bom.
c) JRopisna penetn.
§. 23. Popisne pesme se zovejo tiste didaktične poezije, v kterih se popisujejo razni predmeti po njihovih zunaj-nih lastnostih. Nektei e popisne pesme so skoz in skoz epične, druge so pa bolj liričnega zapopadka, kakor sledeča:
80. Pomladnji sprehod-
(Zložil Fr. Levstik.)
1. Za mano ostani, o mesto! Z veselo te dušo pustim; Čez travnik, čez polje in cesto, Od griča do griča hitim.
2, Sijati pomlad je začela, Gorkoti umiče se mraz, Vsa zemlja je zopet vesela, Vesel je človeški obraz.
3.	Studenec in reka se taja, Vsa rast iz žemljice hiti,
In tukaj in tam se sprehaja Družina veselih ljudi.
4.	V naj krasneji dobi nam leta, Naj človek bo star ali mlad, Veselja up naj več obeta, Obeta še mnogi nam sad.
5.	O kar je življenja po sveti, In kar je na zemlji stvari,
Ko pomlad začenja cveteti, Vse giblje, in se veseli.
6.	Tud' meni serce se dviguje, Skerbi pa umičejo se;
Iz misli se misel mi snuje, Iz radosti radost cveti!
7.	Veselje mi daja peruti, Ko tiču, ki ječe je prost, Zemlje skoraj noga ne čuti, Navdaja me up in mladost.
81. Natora.
(Zložil M. Kastelic.)
Kamor se koli ozrčni, je polna natora veselja, Vse poskakuje okrog, pleše, prepeva sladko. Rože cvetó ljubeznjivo lepé, po dolinah, po gričih Lepi razširja se duh, rosa ko demant svitli. Pisan'ga cvetja goste se vdajajo vej'ce zelene, Cbelice pridne buče, v satje nalivajo méd. Loge oživlja zverina, 'z germičev pisanih tičev Mili razlega se glas, v travi kobil'ca cverči. Bister tam potok šumlja, rož, travnika žeje gasilo; Vetra tu v senco ljubo pihleji vabijo nas. Kosec glasán jo priuka, žvenče po vasi kosice, Mlade ženjice pojó, brusijo serpe hitre. Pika-pok skedni donijo, versé se kopice proséne; Vert in vinograd imá toliko lepih darov. Kamor se ganem, ozrčm, se odpirajo viri veselja: Večno prepevaj, moj duh, stvarniku hvalo svetá!
82. Zlati rek.
(Poleg Ovidija poslovenil M. Valjavec.)
Pervi rodil se zlati je vek, ki je samši brez varha, Brez postav spoštoval iz nagiba pravico in vero; Bilo ni kazni, ne straha tedij, in na plošče rudene Vesili niso grozečih besed; ni bilo še ljudstva Svojega sodnika strah, brez sodnika bili so varni. Tujih dežel ogledivat, dozd&j še na valnato morje Znižala ni se z gorskih viš&v posekana smreka; Niso poznali ljudje zun svojega drugih obrežij, Niso do zdaj še oklepali mest jim globoki okopi, Bilo ni tromb iz ravne, ne rog iz zakrivljene rude, Bilo ni mečev, ni bilo čel&d, narodi so varni Brez vojaških potreb priležni zavživali pokoj,
Citt ilov. poeiije.	12
Zemlja je ravno tako vse sama od sebe dajala Cela, z motiko nikjer ne kopana, ne ranjena s plugom, Ter zadovoljni ljudje s plodovi, ki rasli so sami, Brali 'z divjače so sad in brali so jagode gorske, Brali so dren in malince, viseče na ternju bodečem, Brali so spadli želčd s koščatega Jovčjega hrasta. Bila je vedna pomlad; cvetlice, brez semena zrasle, Božal je nježni zefir, pihljaje so sApico toplo; Kmalu rodila je tud' plod žitni zemlji neorana. Njiva je brez obravnav romenela od polnega klasja, Mlečni potoki so tekli in tekle so nektarne reke, In pa rumenkljata sterd je z zelenega kApala doba.
ti) Poslanica.
§. 24. Poslanica je tista podučna pesem, ktera v pisemski oblici razne, občno veljavne pravila razklada, čeravno je le kaki posamezni osebi namenjena. Najlepše poslanice so Horacove; slovenščina pa še nima tacih pesem; nekaj podobna je Cegnarjeva:
1.
Pomlad zbudila Se je vesela, Ondi pod goro Tica zapela.
Nogo je ustavljal Potnik stermeči,
83. Podgorskemu.
(Zložil Fr. Cegnar.)
Serce napajal V pesmi doneči,
3. Cvete še pomlad — Lepše ne more! — Kaj da ne poje Tica spod gore?
e) .Vmirun pesem.
§. 25. Natiina pesem (carmen didacticum) se zove didaktična pesem, kteri je skoz in skoz namen podučevanje v pesniški oblici. Predmet tacih pesem je večidel saino ena resnica; če jih je pa več, morajo vsaj tesno sklenjene biti. Tudi večih naučnih pesem slovenščini še manjka.
84. Rojakom.
(Zložil Fr. Cegnar.)
1.	Hej, rojaki! opasujmo uma svitle meče, Plemenita kri po krepkih naših žilah teče,
Bog nam dal je dobro serce, um in pamet zdravo; Povzdignimo krepke glase domovini v slavo!
2.	Iz pšenice, verli bratje! ljulko populimo, Zdravo seme v brazde rpjstne njive zaplodimo, Da se krepi ona od zaroda do zaroda,
Da na zemlji diči se od vzhoda do zahoda.
3.	Doveršujmo nam od zgorej dano naročilo, Da ne bo nam solnce za gorami zatonilo, Da sijalo vedno lepše bo pred naše vrata; Hej, rojaki! kviško, da nam pride doba zlata!
4.	Populimo ternje, lemež naj ledino reže, Dokler temna noč na naše grobe se ne vleže; Vreme se zjasnuje, ne bueijo več vetrovi, Taja se ledina, vzeli so slovč mrazovi.
5.	Drami se prebela Vila na zeleni gori, Sveti se ji lice in ok6 v rumeni zori; Hej, rojaki! kako poje, poje in prepeva, Da se gora trese, da nebeški strop odmeva!
85. Norice brarcom h koncu leta.
(Zložil J. Koseski.)
Habete sal in vobls et pacem inter vol.
Marc. IX. 49.
1.	Bogu dušo in vest, vladarju zvestobo do smerti, Veri zaupa poklon, glasu zakona posluh, Starosti čast, mladenču poduk, otroku ljubezen, Ženi prijazno pomoč, bratu Slovencu objem, Vezi edinstva krepost, — so naše perve naročbe.
2.	Marno poglejte po tem na polje slovenskega djanja, Mnogo ledine je še, mnogo je križama rok. Ganite jih, otrebite mah domovini do jedra,
Duhe zarotite v beg dvombe, nemarnosti, tmin, Dvignite serčno zaklad slovenskega dlana in uma.
3.	Svetu pokažite lik domače navade in misli, Biti slovenske kervi, bodi Slovencu ponos. Spomnite se imenitnosti del pokojnih očetov, Cenite vrednosti scer roda sedajnega tud; Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.
4, Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo, Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj; Kinčite ga iz lastne moči, iz lastnega vira, Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donel, Pričal vašo modrost na desno, na levo narodom.
6. Res je začetek trud, okorna beseda detinstva, Tega ne vstrašite se, moč neizmerna je sklep. Volja poprav vam bodi in skerb, izida ni dvombe; Glejte ta hrast koščat, hrastič očetu je bil, Zakon natore je tak, da iz malega rase veliko.
6.	Nepomenljivo leži nevažna peška na grivi, Nekem' otroku iz rok padla nevedama je; Kliti začne, narase drevo, se kroži, se širi, Krona mu prostre se v zrak, jablan na grivi stoji, Važno devet rodovin z obilnim sadjem previdi.
7.	Mlada zaveržena dva pobegneta v hrib aventinski, Reven osnujeta stan, komaj pastirju se vdA.
Dvigne se stan, premeni se v grad, se množi, se krepi, Zezlo prime deržav, morja si skuje trizob, Roma ponosna slovi, kraljici zemlja se vklanja.
8.	Tako iz malega stvar narase velika in slavna, Volja se zbudi tedaj, truda ne strašite se! Krasno bo sad slovenske reči ob uri dozoril. Gani se, verli ratar! sin bo veselo sejal, Cvetju se čudil unuk unuka unukove letve. •
§. 26. Prigovori so didaktične pesmice, ki z malo, pa jedernimi besedami nravne pravila in resnice izrazujejo. Najlepši so pregovori Salomonovi in drugi izreki nebeškega učitelja v novem zakonu.
f) Prigovori.
86. Na sebe.
Grem visoko pit Savico, Lepih pesmi hladni vir,
Mojstru pevcov na zdravico Naj mi teče ta požir.
V. Vodnik.
87. Spoznanje.
1.
2.
Prijatelje spoznati Nesreča te uči, Ker v sreči ne znaš brati, Kaj za družnikom tiči.
Dokler sreča ti cveti, Boš prijatlov dosti štel; Če pa sreča te pusti, Se boš sam pri peči grel.
U. Jarnik.
88. Resnice.
1.
C as res ternje in cvetlice
Pokosi; Al oboje koj mladice Ponovi.
M. Kastelic.
2.
Kdor sam sebe povišuje, Prazno glavo oznanuje.
3.
Dež za soncom mora biti, Za veseljem žalost priti.
A. Slomšek.
89. Življenje.
Navita ura je življenje tvoje, Premoder urar spilil je kolesa,
Postavil jo med pekel in nebesa, Da med obojim bije terde boje.
Fr. Cegnar.
90. Test.
Vest je na sercu oljkina mladika, Če po pravice blagem potu hodiš;
Če pa v slepote kužni mlaki blodiš, Je pisan gad, ki te brez mira pika.
Fr. Cegnar.
a) JVaapisi.
%. 27. Ta pesniška cvetica je vzela svoje ime od nad-pisov, ki so navadni na spominkih, obrazih, posodah in stavbah. Imenuje se pa nadpis (pušica) vsaka didaktična pesmica, ki kako posebno ostro misel prav kratko injederno izreče, da nepričakovani razpletek bravca tako rekoč prehlapi.
91. Predgovor in zagovor.
Naj misli, kogar bi pušice te zadele, Da na visoki verh lete iz neba strele.
Fr. Prešern.
92. Pred pevcu, zdaj homeopatn.
Popred si pevec bil, zdaj si homeopat, Popred si časa bil, zdaj si življenja tat.
Fr. Prešern.
93. Bahačn-
Kedar zakroka kavran, potihnejo tiče po gozdu; Kedar se dere bahač, modri možaki moleč.
Fr. Cegnar.
94 Pevcu kosmatih pesem.
Sloveucom pojem milo kakor filomela,
Mi oda ptuja ni, neznana ne gazela,
Slave balad me cele in romanc kerdela,
Res pevca takega še Slava ni imela.
Poglej znad Pegaza hripavega, oj brate!
Prebirati prenehaj lire strune zlate,
Mar skrij v zeleni gozd med smreke se koščate:
Od tal do glave pesme tvoje so kosmate.
Gr. Krek.
95. Resnica.
Kdor resnico ljubi, ušes ji ne maši, Kdor se je pa brani, zaveže še oči.
Fr. Levstik.
K) Satira.
§. 28. Satira se imenuje vsaka didaktična pesem, ki slabosti človeštva ostro graja in poboljšati skuša, ali pa norčije sveta šegavo obira in jih na smeh postavlja.
96. No? a pisarija.
(Zložil Fr. Prešern.)
Učenec. „Da zdaj, — ko že na Kranjskem vsak pisari, Že bukve vsak šušmar daje med ljudi, Ta v prozi, uni v verzih se slepari, — Jez tudi v trop, — ki se poti in trudi, Ledino orje naše poezije, — Se vriniti želim, se mi ne čudi. Prijatelj! uči mene pisarije :
Kako in kaj ušeč se Kranjcom poje, Odkrij mi proze naše lepotije."
Pisar. „Ak so pisar postati želje tvoje,
Moj zlati uk poslušaj in zastopi, Zapiši terdno ga v možgane svoje!
Ak hočeš kaj veljati v našem tropi, Besed se ptujih boj, ko hud'ga vraga, Ak kos si temu, koj na perste stopi. Naj proza tvoja bo lepote naga, Minerve nič ne prašaj, poj po sili, Pisarjem proza bo in pesem draga. Češ biti v kranjskih klasikov števili, Debelo po gorjansko jo zarobi, Vsi bomo tvojo čast na glas trobili; Ak rovtarske vezati znaš otrobi,
Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene, In pozni vnuk poroma k tvoj'mu grobi. Da kranjščina zaklad ti svoj odklene, Zapusti ročno mestne mi sosede, Tri leta pojdi v rovtarske Atene."
Učenec. „Al žlahtne kranjske tam cveto besede, Kjer govoriti dosti več ne znajo Pastirji samski, ko imena čede?"
Pisar. „Tam, kjer po stari šegi še drekajo, Kjer ne zmajejo dost al nič jezika, Besed nemškvavcov gerdih ne poznajo."
Učenec. „O srečne rovte! v vas me iti mika: Al se bojim pri rovtarji, pri kmeti, Da bera besedi ne bo velika."
Pisar. „Pečene, ljubček! piščeta na sveti Nikomur niso v gerlo priletele; Brez truda večno se ne da živeti. Besede zraščene, besede zrele,
Ne v rovtah, po planjavi ne kmetije, Nikjer ne bodo ti na nos visele. Poslušaj ga, kak6 jo on zavije, Jezika sol, lepota, da le zine, In pravo ti vezanje se odkrije. Tam pul'jo besedi se korenine; K tem deni konce: ača, išče, uha, On, ovka, ovec — druge pritikline, To terdno skupej zvari; primaruha! Lahko boš v kozji rog ugnal Slovence, In proti tebi bo Dobrovskj — muha."
Učenec. „O zlati uk! adijo mestne sence!
Apolon drugi bom jez sred kožarjev Si v rovtah pletel nevmerjoče vence. — Al naše ljudstvo nekdaj ni oltarjev Minerve in Apolona imelo, Od gerških, od latinskih so pisarjev Dobili starši učenost v deželo,
In z njo besede ptuje; — razodeni, Al saj se bode tih služiti smelo?"
Pisar. „Bog tega varji! po nobeni ceni,
Jezika nas'ga ž njimi ne ognusi!"
Učenec. Saj tudi drugi to store Sloveni;
Saj vemo, da turčuje Serb, da Eusi Tatarijo, Poljak da francozuje, Da včasih verli Ceh nemškvati mu si."
Pisar. „Lej, v knjigah njih je tol'kanj lul'ke ptuje Med lepo, čisto Slavšno zasejane, Da je noben purist več ne izruje: Al bukev naše Kranjšne spakedrane Pešičico denimo na ognjišče, Prerojen Fenis čist da 'z ognja vstane,"
Učenec. „Č'mu bo nam, prašam, prazno pogorišče? Al mutasti počakamo zijali, Da 'z njega zrase novo besedišče?"
Pisar. „Slovensko lul'ko bomo rešetali,
Hranili dobro zerno, in kar zmanjka, Iz svojih bomo to možgan' dodali."
Učenec. „Te čudne zmesi starega ostanka
In iz novink Slovenec v Koratani, Ne bo razumel Stajarc, ne Ljubljanka."
Pisar. „Gorjačarji, tatovi in cigani
Po svojem govoré; kogâ za silo Nam v bukvah jezik svoj imeti brani?"
Učenec. „Gorjačarsko, cigansko kaj berilo
Bo čudno vam pisarjem pomagalo, Ak bo se vse drugači govorilo: Sami svoj uk spoštujete premalo, Več ptujk clo tebi, ne zameri, vjide, Zakaj bi se jih moje žnablo balo?"
Pisar. „To govori se, kar na jezik pride,
Pogovor, ko na ušesa več ne bije, Ko zjutrejna se megla v nič razide; Kar v bukvah je natisnjen'ga upije, To, bratec! med učene gre linguiste, In priča od jezika lepotije. Slovenci bodo brali bukve čiste,
Ak nas ne hval'jo, naj me vzame zlodi! Cel svet posnemal kranjske bo puriste. Kar noè'te vi umeti k svoji škodi, Kar ne dopade vaši slepi buči, Častili hodo pozni to narodi."
Učenec. „Prižgal, si mojster! žark mi nove luči;
Na delapust da sodnega jaz dneva Slovim; še to, kaj pel bom, me poduči!"
Pisar. „Horaci dulce et utile veleva,
Kaj prida sliš'jo ušesa naše rade; Nam utile je zerno, dulce pleva."
Učenec. „Romance zdaj pojejo in balade, Tragedija se tudi nam obeta, Sonete slišim peti pevce mlade."
Pisar. „Od mene pesem vsaka je prekleta, Ki nima prav slovenskega imena, Naj še tak6 prijetno bo zapeta.
Ljubezen poje pevcov tih Kamena, Jeziku dela ino sereu rane, V gerdobe strela treši naj ognjena!
Balade, po Čebelici izdane,
Da bi se te med nami zamorile, Tragedije ostale nam neznane!
Da bi Krajnice strupa 'z njih ne pile, Ljubezni sladke, ki serce zapelje, Bi z Romejovo Juljo ne čutile!"
Učenec. „Res škoda bi bili, zdaj od nedelje Do druge šestkrat se serce uname, Je šega, da kdor pride pred, pred melje."
Pisar. „Balade pet' je mlatva prazne slame, Je reč pohujšljiva in zapeljiva; Lenoro bere naj, kdor ne verjame.
Romanca je s tragedijo škodljiva, Teh in sonetov in zdravljic ne piši, Sovraži vse te Muza sramožljiva.
Poj rajši to, kar treba je pri hiši, Za hleve treba, treba je na polji, Poj to, kar kmet in meščan z pridom sliši."
Učenec. „Bog ti zaplati uk, po tvoji volji
Bom pel: gosence kaj na repo varje, Kak prideluje se krompir nar bolji;
Kako odpravljajo se ovcam garje, Preganjajo ušivim glavam gnjide, Loviti miš' učil bom gospodarje."
Pisar. „O, zlati vek zdaj Muzam kranjskim pride."
i) Zastavice.
§. 29. Zastavice ali uganjke se imenujejo tiste didaktične cvetice, ki so človeškemu umu za vajo podane, da si iz naznanjenih znamenj ugiblje in sklepa po pravem predmetu, ki ga je pesnik v njih zastavil. Delijo se pa v narodne in umetne uganjke; posebno je slovenščina bogata narodnih zastavic.
Cvet »lov. poezije.	13
S c najdražo t! reč imenujem, Z b pred pustom najbolj gospodujem,
S p pri delu, na potu te vijem, Z 1 te tudi odkritega krijem;
Večkrat ko se vdariš ali spečeš, Lej brez zadnje teh čerk me izre-
češ.
A. Oliban.
. 98.
Šestero čerk je zvezanih tako, Da, če za pored ena odleti, Vendar ostanek prazen glas ne bo, Ampak zastopnost drugo zadobi.— Beseda laška je z vsemi šestimi In taka tudi s čerkami petemi, Latinska s šterimi je, kranjska s tremi,
In z dvema čerkama je spet
Kranjica,
Pri vseh narodih je doma samica.
Kraj je beseda s čerkami šestemi V kter'ga hodi marsikdo s petemi, Ki ga bodeš spoznal po napeti
štuli,
In, da le svojo, to neumno tuli; Ako nadlego meni dela, ž njim, Kar s štirimi čerkami povem, storim,
Kar šest ne bodo storile z ljudmi, Lohki storž v syntaxi čerke tri; Priganjam z dvema te, ak še se trudi
Z uganjko glava, samka se ti čudi.
Fr. Prešern.
99.
132. Vsak dan - sodim - ti na mizo hodim. 45123. Čoln me ima, parnik pa me nima. 251,4589 in 8529. Gozd zeleni govori o meni, 12749. Sadje sladko gre skoz gerlo gladko. 296. Cvetje plavo daje ti svečavo. 254. Tresem grivo po puščavi sivo. 68714. Živim siromaka in veljaka. 432. Njivo obdeljujem, 238 podeljujem. 3152. Zmir tovoril, enkrat le govoril. 319. Hudo pikam, kamor želo vtikam. 3129. Kosec nosi me ko travo kosi. 672. Iz korita hodim gnojit žita. 69274. Trem jezove in odnašam rove. 123456789. Brez števila sem otrok redila.
Fr. Cegnar.
|
100. fioror ob konca šolskega leta-
(Zložil A. Umek.)
1.	V daljavi tam mladeneč se sprehaja, Pa — brez vodnika v tamni gozd zaide, Kjer gosta senca ga ko noč obdaja,
Da dolgo dolgo spet na plan ne pride. In vedno bolj odljudno mu prihaja, Čim več na potu časa mu preide. Na enkrat ga pa močen glas zadene: Zdaj verni iz goščave so meglene!
2.	Ko bil bi glas ta strune don sreberne, Tak klic mladenču ta serce prešine, Ter naglo proti solncu se oberne, Dreves stoletnih zapustivši tmine, Livad cvetečih svet se mu odgerne
In gor zelenih jasne visočine. Pred njim razpenja se široka cesta, Ga pelje v bližnje, pelje v daljne mesta.
3.	Tam vidi starih Grekov umotvore, Okusi slast njih krasne poezije, Rimljanov bere pesmi in govore, Ki solnce jim iz Greeije prisije.
Gre še naprej, povsod spoznati more, Kako po zgledu klasične umetnije Vsak narod svojo zemljo obdeluje. — Al lastna domovina mar praznuje?
4.	Iz spanja dolzega se je zbudila, Pa krepko in izverstno napreduje. Se mičnih strun je pesem oglasila, Mladeneč, pridši iz dežele ptuje: Slovenski jezik, — oj osoda mila! Glej v logu že Modriškem se spoštuje, Dosegel bode bratov častno mesto,
Če bode le nalogo spolnil zvesto.
5.	Skopana, preorana je celina, Začetnik njen že v hladnem grobu spava: Kdo ne pozna Vodnika Valentina,
Po kterem Krajni beli dan priplava? Mladenči! zgled njegov nam iz spomina Ne sme; nam dan je um in pamet zdrava, S posnemanjem ga bomo spoštovali, In druge vse, ki so za njim orali, —
6.	Tu nočem Blavnih mož imenovati, Ki slovstvo nase dosti na visoko
50	stopnjo spravili, saj že poznati Jih mora vsak; al polje je široko, Tovaršil ki ga treba še orati,
Pa nič ni bistroumu pregloboko! Naprej, naprej! sedajni čas veleva, Povsod gibanja mnogo razodeva.
7.	Naprej tedaj, naprej, mladenči mili! Da narod bi povzdignili; te želje
51	prizadevajmo, da bi spolnili, To delo nam visoko bod' povelje! Da lepih ved bi semena sadili, To naj nar slajše naše bo veselje, Da, kar resnično, dobro je in krasno, Narodu tud' slovenskemu bo jasno!
8.	Iz male Perzide se razširjuje Kraljestvo premogočno perzijansko; Mladeneč Aleksander se vzdiguje, Dobi HelAdo, zemljo azijansko.
Stej rimske griče pred, od njih steguje Čez tri svetove vodstvo se rimljansko: Tako si tudi jezik opomore, Kar nima še, mu um stvariti more.
9.	Veseli so današnji razni glasi, Ki oznanujejo nam konec leta;
Me njimi tud slovenski se oglasi, V prihodnje si milejše dni obeta, Naproti res mu grejo zlati časi, Ak bo goreča zanj ljubezen vneta; Zatoraj bomo zvesti stari Slavi, In sveti cerkvi v kinč, in v prid deržavi!
10.	Zdaj k sklepu pa priserčno hvalo damo, Neskončno bitje, Tebi, na višavi!
Da Ti daš srečo, blagoslov, spoznamo, Da človek nič brez Tebe ne opravi. Od Tebe uma luč in vero imamo, Ti nas ohranjaš v upanji, v ljubavi. O vsemogočni! zdaj nas blagoslovi, Da srečnim sijejo nam dnevi novi!
11.	Cesarju bodimo hvaležno vdani, Ki včro in pravico tak spoštuje: Naj Večni Te še mnogo let ohrani, Pod Tabo naj se Avstrija raduje, Mogočno naj sovražnikom se brani, Nebeški^ blagoslov naj v nji kraljuje, Naj sreča se in blagor ves razlije Čez Tebe ljudstev Tvojih domačije!
12.	Iu Vam častiti varhi učenosti, Dobrotljivi, preskerbni učeniki,
Ki ste vodili nas na pot modrosti, O, koliki smo Vam zares dolžniki! Ker bije Vam seree le v prid mladosti, Vam niso nikdar trudi preveliki; Dostojno Vas zahvalit' ni mogoče, Pa vendar nam je serce hvale vroče !
13.	Končano je! — Na čelu pot ratarju Se posuši, za trud dobi plačilo.
Že mirni zrak sledi težav viharju, Počitka solnce spet je prisvetilo! — Poklon Njih Vzvišenosti, poglavarju, In vsiin, kar jih je nas tu počastilo! — Radujte sr, — vesel je zdaj Slovenec, Da serčno je dosegel slave venec!
Dodatek«
Hervaško-serbska poezija.
1. Odlomki iz junaike pesme „Osman" t 20 spevih.
(Zložil I. Gundulid.)
I. Iz pervega speva.
(Vvod to posveienje pesme. Osman ne more pozabiti, kak6 je bil minulega leta po Poljakih premagan. Britko žaluje in toži.)
1.	Ah! čim si se zahvalila, Tasta ljudska oholasti! 1) Sve što više stereš krila, Sve ceš paka niže pasti.
2.	Viekovite i bez svrhe
Ni pod suncem kriepke stvari; A u visocih gorah vrhe Najprie ognjeni triesk udari.
3.	Bez pomoči višnje s nebi
Svieta 'e stavnost svim bieguca: Satiru se sama u sebi Silna carstva i moguda.
4.	Kolo od srie<5e u okoli Vrterfi se neprestaje:
Tko bi gori, eto 'e doli, 2) A tko doli, gori ustaje.
5.	Sad vrh sablje kruna visi, Sad vrh krune sablja pada, Sad na carstvo rob se uzvisi, A tko car bi, rob je sada.
6.	Kroz nesriede srieča iznosi; Iz krvi se kruna crpe; 3)
A oni, kih se boje množi, Strah od mnozih i oni trpe.
1) čim si se zahvalila, tasta ljudska oholasti—-s čim se ponašaš, nefcimerna Človeška ošabnost (oholost); '¿) kar je bilo gori, je doli; 3) cerpsti — Črepati,
7.	Od izdajstvah i od zasieda' Ogradjena 'e glava u cara,
I u čas se sgoda ugleda, 1) Od ke nebi pametara. —
8.	O dievice ciste i blage, Ke vrh gore slavne i svete Sladkom vlasti piesni drage Svim piev6cim naričete,
9.	Narecite sad i meni : Kako iztočnom' caru mladu Smrt vitezi nesmiljeni Daše u svom Carigradu.
10.	Znam, da bi se odprie htilo, Da ja pievam, vi kažete :
Ko se on rodi sriecno i milo Caru Ahmetu prvo diete,
11.	I po smrti otca svoga S kc pomoli, s ke zasiede Vrh prestolja otmanskoga Mustafa mu dundo 2) siede;
12.	K6 li se opet carsko misto Mustafi ote, tere u slavi
Na prestolje ono isto Sultan Osman car se stavi; v 13. I on mladjahan kako paka, Željan starih slavu siiesti, Podiže se na Poljaka S mnogom šilom, s malom cesti:
14.	Ali da tim piesni ove Sasma duge neizhode, Smrti objav'te vi njegove Hude uzroke, tužne sgode.
15.	Vladislave, poljačkoga Slavna kralja slavni sinu, čim tv& puni slava mnoga Svega sviefa veličinu,
16.	Na spievanja ova obrati Veličanstvo vedra čela,
U kih ti istem prikazati Nedobitna tvoja diela.
17.	Kraljeviču glasoviti Jur u smrti cara Osmana, Svemogučom tv6m dobiti Zamniela je svaka strana.
18.	Tim s mč trublje, da sviet sliša Slavu tvoju svakčas vecu,
Ti svedj dieluj diela viša, A ja piet ih prestat necu.—
19.	Jadna u srcu uspomena Caru Osmanu bieše ostala,
Da mu 'e vojska nebrojena Od poljačke ruke pala;
20.	X da zemljom svom velikom Od toga se digla slava,
Glaseč carskim dobitnikom Kraljeviča Vladislava.
21.	Čim 3) s ovoga diete oholo Pečali se, grize i mori,
Mislec, da sviet v&s okolo Tudjom hvalom njega kori,
22.	Kliče: „Ja ti, ah! nikako Kraljeviču nezavidim; Sudjeno je bilo tako, Dobitnikom da te vidim,
23.	Nit me vede srieča muči Tebi dobra, meni huda;
Jer komu se što odluči, Viek neubiegne toga suda.
24.	Nu sve rane srca moga I muke su i žalosti
S neposluha vitežkoga I s bojničke neviernosti.
25.	Ah! neumrli vitezovi Glasoviti Turci stari,
S kim' dobiše vas sviet ovi Moji diedi, vaši cari!
26.	Gdie načini vaši bojni I diela su slavna ona,
U kih izgled jest dostojni Vitežkieh od zakona'?
27.	Vi u trudu dni vodeči, Snažna srca, smione obraze Kazahote, podnoseči
Lietna sunca, zimne mraze.
28.	U pogubah krepci uzrokom Od posluha viere čiste,
Tiekom polja, gore skokom, Eieke plovom prohodiste,
29.	Misleč, da je svake zledi Trpiet bolje, pače umriti,
Neg careve zapoviedi S neposluha prestupiti.
30.	Sve požude, sve pohlepe Vidjahu se vaše mile:
Jahat bojne konje liepe, I iz luka tratit strile.
31.	Pače svaki u odluci Za razkoše svoje obri: Sablju o pasu, kopje u ruci, Liik o plečih, konja dobra.
l)In na mah pritisnejo zgode, kterih še nikdo ni doživel; 2) stric; 3) ker.
32.	Bila su vam brašna u putu Bez razluke svaka žita,
A studenca bistra u skutu 1) Pitja od vode plemenita.
33.	Konju i vama striehe obcene Stahu nočnih sried pokojah Kudarice, opletene
Od hrastovih tancih hvojah.
34.	I vojvode i viteza, I na kopnu i sried mora, I postelja i trpeza
Bieše koža zvieri od gora'.
35.	Pače u siever posried zime Jezdeč mrazno Podunavje, Steraše vam mnokrat svime Snieg postelju, stienje uzglavje.
36.	Odieca vas resi laka, Svita sama i priprosta,
A za oklopje u junaka Srce i prsi biehu dosta.
37.	Grdjahote vi sva blaga I sva plemstva, razmi ono, Sto dobie sablja i snaga Vojujuci svedj smiono.
38.	Sudjahote, da nevolje Najvece su stat bez rati,
I da je umriet vele bolje, Neg izprazno dni trajati.
39.	Veljahote, da kndelje Žene predu doma u tmini, A junaci nepriatelje
Da zatieču na ravnini.
40.	Deržahote za čast svoju I najvecu diku i slavu:
Za vašega cara u boju Izgubiti rusu glavu.
41.	Vapjahote: smrti prieka! Nestavljamo pamet na te,
Da se carstvo prostre, a neka Životi se naši škrate!
42.	Ah! blažena i čestita Koli doba vaša scenim! Lasno 2) dobit krunu od svita Bi s vitezim tak hrabrenim.
43.	Jaoh! a sada sve je inako: I vojvode i vojnici
Sve je otišlo naopako, Nevierni su svikolici!
II. Iz tretjega speva.
(Carski poslanec na potu iz Carigrada v Varšavo, obide mnogo znamenitih krajev in pride tudi na bojišče lanskega leta.}
1.	Mraznoj zimi dodje svrha S premalietna jur dohoda; Snieg s planinskih kopneč vrha' Sto uze goram, rekam podi.
2.	Na glas tihih od vetrica' Bieše ranit zora obikla
S viencem, ki joj svi ružica U rajskieh poljih nikla,
3.	Kad sunčana zraka plaha Po nebu se pruži vedru,
A poklisar carski uzjahk Zlatnom sabljom resed bedru.
4.	S lepom družbom on se odpravi S otmanskoga Carigrada
Put državah, kim' u slavi Kralj poljački Sišman vlada.
5.	Nepoteži 3), nu ga tiera Miso, da prie sklad se uzroči Medju suncem od sievera
I miesecom od iztoči.
6.	Sada jedne, a sad druge Konje jase na promienu, Probijuči strane i luge
Po ravnini, po kamenu.
7.	U rumelska jezdi polja, Opet Srbska napried slidi, Gdie su od grada Drienopolja Vrh Marice rieke zidi.
8.	Vrh Marice rieke, koja Mnokrat brzi tiek ustavi, Kad Orfeo kraj nje poji Drage pesni od ljubavi.
9.	Kažu Srbiji i Bugari Bistre vode sedam vriela', Koja probi i udari
Na spevanja svi vesela;
10.	Spoviedaju, vihri plaši Da uzpregoše vrle sile, Slavni piesnik kad se oglasi, Pod začinke 4) svoje mile,
11.	Još govore: jato od pticah Sliedec dubja gniezda prini,
Za od razlicih čuti žicah I od glasa sklad jedini.
1) Krilo; 2) lahko; 3) ne odlaša; 4) pasem.
»
12.	Na skladanje, vele, medno Kod pievžca ljubovnika
Od razlicih zvieri' u jedno Kupljaše se množ velika.
13.	„Od Orfea ovdie prvo," Neka u vieka svak zaeinje, „Cu zvier, ptica, kami, drvo Skladne i sladke bugarkinje." 1)
14.	Bugarin ih slavni ostavi Slovinskomu svom' jeziku, Diela od slave da u slavi Bugare se u njih viku. —
15.	Jaše vezir i najbliže Goru od sedam vrielah gleda: K južnom kraju Vitoš diže Vrh u dubju niklu iz leda.
16.	Kunovica grlo od svieta K k verigom dugom veže,
I Planina Stara opeta Prostire mu se i proteže.
17.	Dno viečnoga leda i mraza, Gdie su pukle ove gore,
Starih dobah čeljad kazi Od oružja boga dvore.
18.	Da se gvozden stan nahodi Martu ovdie, bi na glasu; Gvoždje miri, gvoždje podi, Stupi i vrata od gvoždja su.
19.	Tim još i sad, gdie se reče, Da je od boja bog stanovč, Gvozdena se ruda sieče,
Miesto je zvano Samokovo.
20.	Provadiom jaše paka, I na žalih Mora Črna, Odkud svitje danja zraka, Bieli mu se grad od Varna.
21.	Pazi Varno na daleče, Gdie vojujuč jur junački Smrt Vladislav slavni steče, Kralj ugarski i poljački.
22.	Ali s vele boljom kobi Sad Vladislav novi u slavi Blizu Varna cara dobi
I u potieru s vojskom stavi.
23.	Brgarska mu sela ostaju S lieve strane, k desnoj kuča, Gdie se k morskom' stere kraju Plodna i pitna svim Dobruča.
24.	Prostrana je zemlja toli, Da tko gledi siemo tamo, Stalo mu se svud okoli
S poljem nebo vidi samo.
25.	Dva krat ovdie zlatne pčele U lieto se jedno roje,
I tolikrat ovce biele Jaganjčide kote svoje.
26.	Iz Dobruče u Zagorje Podunavjem paša slidi; Liepa miesta, drag prostor je, Sve se puno selah vidi.
27.	Kite zlatne i rumene Vise o dubju voca zriela, Pod kim traje dni ljuvene Celjad mirna i vesela.
28.	Bojna ulišta, mliečna stada, Žitne njive svak uživa; Nikopolje 'e od zapada, Darstero, odkud sunce siva.
29.	Čas poklisar neprestaja, Nu pospiešno napried hodi Uprav rieke od Dunaja,
Na Čeliah da je brodi.
30.	Čelie su grad niekada Glasovita bile imena, Obiliežja jedva sada Naziru se iz kupiena';
31.	Poharana grada zidje S desna ostavi Turčin kraja, I uprieči put, da pridje Preko rieke od Dunaja,
32.	Gdie zlamenja miesto hrani Još i ostatke male nieke
Od mostovali, koje lani Car prostrie preko rieke;
33.	Most bo oholi Dunaj neda Vrh sve rieke držat brzne,
Neg samo oni, ki mu od leda Stavi siever, ki ga smrzne.
34.	Tim poklisar cara Osmana, K6 u bogdanska polja ujaha, Vidjenje mu kobnih strana' Stupit neda bez uzdaha:
35.	Pače, sve što napried jaše, Hudja žalost svedj ga trudi, Kosti gole čim plesaše
Od pobienih turških ljudi'.
'36. Srcu odoliet moči neima, Da od bolest v&s ne trne, Pazeč šilom pred očima Turški rasap, kud se .obrne.
1) Junaške pesme; bugarin ~
peveo tacih pesem.
III. Iz petega speva.
(Velika tuga obhaja carskega poslanca, ki jaha skoz gomile turških kosti.)
1.	Kserske slavni, ki poda se Stavi iztok v&s niekada,
Kad s tisucu tisuca' se Vojske diže put zapada,
2.	Na iznosit brieg uzide, I pazeči broj bez broja Vitezovah, ki ga slide,
Bi velika radost svoja.
3.	Nu misleci, da opeta Nece od onih svih junaka' Živ bita i'edan do sto lieta, Grozno u srcu svom proplakk,
4.	Ali mladi čare Osmane, Ako se i ti obeseli,
Put Poljačke kad se strane S vojskom strašnom naprie dieli,
5.	Plakat si opet mog6 bolje, Pokli u kratko vidie vrime, Gdie se prikri cielo polje
S tvim' vitezim pobienime.
6.	Proz gomile turških kosti' Jaše paša, i naprieda
Od bolesti i žalosti Zavre rieči plač mu neda.
7.	Ali vele hudja 'e muka, Ku vidjenje njemu dava
Od skorenih suhih ruka' I od usahlih emih glava'.
8.	Cesto ciela još tielesa, Sledjena u krvi i smerznuta, Nastupajud s konjem splesit Siemo tamo preko puta.
9.	Mnokrat mu se konj poplaši, Puha, hržk, streptie u sebi;
Konj ga i konjik mrtav straši, Preko koga prod mu triebi.
10.	Pače mnokrat nase skoči Ciec 1) namiere tužne toli,
I on za milost zaže 2) oči, A suzami lice poli.
11.	Na svak čas ga uspomena Mnozih miestah gore cvielja; Od rodjaka ondi ubiena,
Ovdi od mila prijatelja.
12.	I za sve to man3)se uzmiče; Jer je usiljen putujuci
Onim istim, kih nariče, Konjskim stopam' kosti tuci.
13.	Ah, jao sasma težka jada! Ah, nevolje bez izgleda!
Pleše onih mrtvih sada, Kih najvede živih gledk.
IV. Iz osmega speva.
(Kizlar-aga, ki je obhodil mnogo krajev, pride tudi do Ljubdraga, edinega ostanka raških despotov, ki je prav siromaški s svojo hčerjo Sunčanico blizo Smederova živel.)
1.	Jur je došo Kizlar-aga K Smederevu bielu gradu, Za iznadi kcer Ljubdraga, Sunčanicu liepu i mladu.
2.	Svietla je ova dievojčica Od koliena despotskoga,
Vid žudjeni i zenica Sliepa starca, cacka svoga.
3.	Ki se unukah unuk zove Gjurgja despota i Jerine,
Od kih ime i sad slove Niz slovinske pokrajine.
4.	Zasve da su Turci hudi Gospodstvo mu staro oteli, Gospodške se kaže dudi, Plemenit se dielim veli.
5.	Prut kraljevski, niekad ki je U rukah mu diedim bio,
Njemu 'e sada štap, na ki je Težku starost naslonio.
6.	Države one, gdie niekada Vlast despotska sterala se, Kratka mu je sad livada, Vrhu koje stado pase.
7.	Straže mu su psi uzdani, Krotke ovce puk podložni,
A pastiri i gorani Prijatelji najuzmnožni.
8.	Priprosta mu 'e kucarica Mramornoga miešte hrama,
A razkošna svim ložnica Trava uvehla, suha slama.
O Zavoljo; 2) stisniti; 3) zabman, zastonj,
Citt «lov, poeiije.
9.	Šatori su izvezeni Zelenega dubja kitje, Jestojska mu 'e sat medeni, Voda i mlieko sladko pitje;
10.	A od zlata čaše izbrane, Sladka pitja u kili stoje, Euke biele i sniežane Milostive kcerce svoje.
11.	Dobri ovako starac traje Najpokonjih danah dio,
Ki od dvanaest sinova' je Čestit otae niegda bio.
12.	Ali njemu smrt nemila Kroz namieru hudu i prieku Svih je u brzo poplienila, Da neosuši lica vieku.
13.	Tim je on sada osto vece Jak obsiečen dub u gori, Komu vihar s plahe smede Grane skrši i obori.
14.	Vuk i Ljubdrag, kih slovjaše Glas s iztoka do zapada,
S puške ognjene mrtvi ostaše U podstupu Prage grada.
15.	Gojko i Uroš sried zasieda' Od turške su sablje pali,
Ki su u ognju preko leda Za cesara vojevali.
16.	Mikleuša i Stiepana More utopi na pučini,
A dopade smrtna rana Vladka od guse u planini.
17.	Glavu izgubi Grgur svoju S prijatelskih zlih prevara',
A u erdeljskom stignu boju Smrt Miloša i Lazara.
18.	Janko iLauš od svih biehu Samo ostali jošte živi
Za razgovor i utiehu Cadku u težkoj suprotivi,
19.	Ki svu ljubav složi i stavi Od dvanaest u dva ova,
I ko oči dvie u glavi 1 gleda ih i milova.
20.	Ali huda nad sve ine Do berzo mu srieca uzroči, Da mu ujedno zrak pogine
I od dva sina i od dvie oči.
21.	Janka nemože uzdržati, Da se na boj neuputi,
U bogdanskoj tim ga rati Pogubiše Turci ljuti.
22.	A Lauša u isto vrime Srietč prieka smrt na domu. Ki cackovo zovud ime Umrie u rukah cacku istomu.
23.	Tad toliko plakat uzč Od dvanaest probien strila' Tužni starac, da ga suze Osliepiše s grozna cvila,
24.	I svršio još bi u plaču Dni krog težke nepokoje, Razgovora da nezaču
Od jedine kcerce svoje.
25.	Sunčanica mlada i liepa, Od ke slovu svud krieposti, Svietlo ufanje cacka sliepa,
I štapak je u starosti.
V. Iz osemnajstega speva.
(Tuntarji zoper cara Osmana se zbero na posvetovanje.)
1.	Zviezda liepa i ljuvena Bieše obsjala nebo veče,
I razlikosti urešena Zemlja svukla črne odieče;
2.	U povojih zlatnih zora Stoprv rodjen dan iznesč:
A u sbor cieca dogovora Nabunjeni skupiše se.
3.	Starce od puka i velike Postaviše sudce siesti,
I od zakona razumnike, Ki nadhode 1) inih sviesti.
4.	Pitaše ovih : „Sto zapada Po zakonu, kad car ište
Iz carskoga preniet grada Blago, zakone i siedište?
5.	Zakonjaci odviet daše: „To nikada nebi prije; Car zakone stare naše
Ki potlača, to car nije."
6.	Cuše se istom odgovori, Ke podaše znanci siedi;
A Daut se diže gori, Usried vojske da besiedi.
7.	Bez obzira srne, kuda Nesviestni ga bies potice, Iz pogleda srčna i huda Medud oganj, vaped kliče:
i) presegati, prekositi.
8.	„Dokli ovako u mrtvilu Podnosit nam sudjeno je Plien obdeni, smrt nemilu, Bezakonja zlo svakoje?
9.	Ustanite, što čekate,
0	hrabreni vitezovi? Vojevodu mene imate, Svrz'mo s grla jaram o vi.
10.	Koga ištete veee svieta? Gdie gledate man skupljeni? Jedi dokli od dieteta
Svi budemo posiečeni?
11.	Od dieteta, koi nije Kriepak, ni bit može u sebi; Kojim svaki vietar vije,
Ki nepozna, što mu 'e triebi;
12.	Ki plahosti svom se vlada, Ki zakone po tleh mede,
Koi sluša zlobnih sada, A od dobrih svieta nec'e.
18. S lakomosti koi cienu Vecu čini od pienezah, Neg li za svu čast občeuu,
1	živote svih vitezah.
14.	Koi od earah viek je bio, Da vojnikom k staroj plati Nov dar nije priložio,
Kad se s njimi s boja vrati?
15.	Ah darovi! slavni Otmane, I vi silni cari ostali;
Sad viteze vidjte izbrane, Kih ste vašom diecom zvali,
16.	Gdie ih diete s prieke želje Bielodano kolje i davi
Vaše plešuc sve povelje, Koje drži svak na glavi;
17.	Ter ih samo s sobotn vodi, Neka ginu posried boja,
Gladni u kopnu, žedni u vodi, Goli u mrazu bez pokoja.
18.	Ah, spomen' se svak, i žali Lanjsku jesen : jao, koliei
Od leških su mačah pali Turški piešci i konjiči.
19.	Diete tašto, plaho i vrlo Kad po svieta skupi ujedno,
I svoj vojsci jedno grlo
Prikli 2) i carstvu sv6m' neredno;
20.	Na očiuh kad svim nami (Ah, vidjenje strašno dosta!) Turški miesec pod nogami Krstjanskomu križu osti.
21.	Države su opustile, Krajine su bez bojnika'; Za sinovim majke cvile, Kih posiečč sablja prika.
22.	I bez diece i bez hrane Pali u starost otci ostaju,
A svud sestre neudane Mrtvu bratju naricaju.
23.	Nevieste su udovice, Plaču vojna i dievera;
Tko ni'e mrtav dno tamnice, U verigah robstvo tiera.
24.	Od turačkih cviet mladica', Kih Kozaci i još kolju, Zvierma i pticam leži pica
Na bogdanskom ravnu polju.
25.	Bez ukopa tieme sada Tužni ostatak, gole kosti, Vietri nose, plešu stada, More izmece bez milosti.
26.	Turško ime j ur od slave Od pogrde osti svietu, Odkad sablju tamne glave Pripasaše zlom' dietetu.
27.	Ali on car pravi nije: Car vaš, car moj Mustafa je; Njemu kletvu dasmo prije, Njega vojska obrala je.
28.	Nu što velim? na sramotu Vašu i moju Osman vlada,
A zatvoren u životu Mustafa je tužan sada;
29.	I ni'e koga, da ustane, Da slobodi, da ga izvede, Da nam opet bio dan svane, Čim na carski sto svoj siede!
30.	Mustafu opet cara dobra, Mustafu opet cara sveta,
Bog i vojska koga obri, Stav'mo, a vrz'mo tja dieteta.
31.	Slied'me, slied' me, družbo hrla, Slied' me, tkogod živiet haje: Stoi nam sablja više grla; Mustafa opet car naš da je.
32.	Sliedite me svi, sliedite, Hudi silnik da se iztira: Tlačte, dav'te, siec'te, bijte, Tkogod nam se uzopira!
33.	Nu što vede rieei služe, Pred očima vidjte štetu :
Na oružje, na oružje, Na oganj, na plien, na osvetu,"
ti) Gcrlo odrezati.
34.	Jak na vietra silna dmenje M6re uzavri na valove:
Tako uzrastč svačie smienje Na otrovne rieči ove.
35.	Svak se uzbuni, svak razgnjivl, Postil žamor, pače sva se
Vojska užežč u plam živi
U strašive vaped glase.
36. S golom sabljom u desnici Svak za ljudskom krvi smagne, Hrle naglo svikolici, Da prie car se s stola izagne.
2. Odlomek iz junaške pesme „Sveti Ivan i kralj Koloman" v 24 spevih.
(Zložil J. Kanavelii!; iz V. speva.)
1.	Na iztočna vedra vrata Žarko sunce iztiecaše
U Frizova ovna od zlata, Prem kad s ribah prohodjaše.
2.	Tihi vietric po dubravi Bieše počeo blag prsati
Za po cvietju i po travi Zornu rosu cielivati.
3.	Drobnom travom, ranim cvietjem Zemlja čudno nakitjena
Pred ljubljenim premalietjem Ukazi se razbudjena.
4.	Od slavica lužanina Žuberenje sladko i milo
Bieše u skladnih sto načina' ' Doba ugodno pozdravilo.
5.	Snieg s visocih vrbah i briega' Kopneči riekam snagu podi;
Od sledena zašto njega Tekuca se stvori voda.
6.	M6re, ko bi srčno prije, Ljubko sad nju u skut prima I što može najblažije Susreta je cielovima.
7.	Vile, u gorah kim je stanje I u vodah ke plivaju,
Na žudjeno uživanje Veselo se dozivaju,
8.	Ter razbludne poječ piesni Svako u vienčac cvitje kite
I razkošnoj u ljuvezni Bese prame zlatom svite.
9.	S pastiricom pastir zajedno Po livadah mirno pase Plodna stada i naredno
S njom začinja u sve glase.
10.	Zaboravlja svak nevolju, Svak vesele dni provodi: Zvier u lugu, riba u vodi, Dub u gori, cviet na polju.
11.	I Koloman, kralj srditi, U srcu je svom veseo, Zašto može boj sliediti,
U pameti ki je začeo.
12.	Tim doziva glave ureda, Liepu vojsku ki vladaju,
I nju izredit zapovieda Na ravnici pri Dunaju. —
13.	Sped Titona ostavljaše I kljucima čista od zlata Biela zora otvaraše
Suncu iztočnom jasna vrata;
14.	I prosipljuc! na sve strane Rumen trator, čemin bieli
I ružicam ruže rane, Izvodjaše dan veseli;
15.	Kad sva miesta bližnja i dalja Staše bubnji va boj zvati,
A uze na zvek od trubalja' Nebo i zemlja zamnivati.
16.	Izredjena na ove glase Vojska ugarska u brzini Pod oružjem ukazi se
Kraj Dunava na ravnini.
17.	Zatim, netom 1) iza gora' Sunce odkri zrak žudjeni, Kraljevskoga svoga iz dvora Kralj izide uzvišeni.
13. Njega vojska svakolika U radosti mnogoj primi I od malana do velika Srete dvornim pozdravimi.
1) Komaj.
19.	On svim puno lice kaže I veselja i ljubavi,
I što može liepše i draže Svih ih časti, hvali i slavi.
20.	Zatim na sto zlatni sieda, Milostivom ter besiedom Prohoditi zapovieda
Svih preda se skladnim redom.
21.	Prvi se Uroš ban ukazi, Mudar s znanja i besiede, Starih lietah, vedra obraza, Deset knezah njega sliede.
22.	Dvanest tisuc' oni vode Svojih rodnih miestah ljudi', Izabranih od gospode
S bojnih dielah slavnih svudi.
23.	Crljenim su haljinami Svikolici odieveni;
S sabljam, lueim i strielami Idu na ovi boj žudjeni.
24.	Ovo su oni, koji slavu A ne platu dvore i časte, Neštede istu svoju glavu * A da ugarsko ime raste.
25.	Njih nelede zimni mrazi, Lietno sunce njih nepeče; Skokom goru svaki uzlazi Rieku pliva, polja. teče.
26.	Slavom samo uznose se, Ku vojujuc dobivaju,
I njom samo da se urese, Straha od smrti neimaju.
27.	Drugi izide svud hvaljeni Ban Goroslav, znane sviesti,
I za njim su izredjeni Svietlih knezah šesnaesti,
23. Sestnaest tisuc" oni u broju Vode vojstva sraionoga, Ki ni u miru ni u boju Nestraše se od nikoga;
29.	Lakomi su izvan miere; Tim za grabit i ukrasti
Bez Boga su i bez viere, Bez milosti i bez časti.
30.	Uzdržati nemogu se Od sramotne lupežtine,
I za ugrabit stavljaju se Na sve zlobe i krivine.
31.	Svi naprave žute imaju, Harbe 1) nose, a na pasu Srebrne im sablje sjaju, Uzde i sedla srebrna su.
32.	Ban Radivoj jesti tredi: Petnest knezah prate njega; Svi su modroj u odiedi, Konji su im bielji od sniega.
33.	Dvaest tisucah hrabrenib Vitezovah idu š njima,
Na boj učnih i izbranih Med najboljim vitezima.
34.	Vučjim kožam oda svudi Sebe i konje odieli su,
I od konjah i od ljudi' Vidiet pravi vukovi su.
35.	Sestoperac nosi svaki I vitežku sablju uza se : Udriti je na dva jaki,
Tri dočekat neustraša se.
36.	Mučno od boja lice odvrati, I nasrce bez prepasti;
I ako pade, možeš znati, Da zamienjen hode pasti.
37.	U četvrtom ide redu Ban Družimir glasoviti; Nosi munju u pogledu, Triesk u ruci ognjeviti,
38.	Za njim jašu tridest knezah Od ne manje hrabrenosti,
Seset tisud ki vitezah S sobom vode snažnih dosti.
39.	Zelena ih resi odieca, Svaki oružjem viešto vlada; Slava ovili jest naj ve ¿a Uzlaziti mire od grada;
40.	Od gvozdene zato žice Nose odiecu na odiedi,
Za pas drže siekirice, Cordu u ruci, štit na plodi'.
41.	Kade prodje liepim redom Vojska ovako oružana, Stavnom dozvi kralj besiedom Poglavita četir bana,
. 42. Ter im veli: moji uzdani, Pomnja ima vaša biti: Kad prosine zrak sunčani Sjutra vojsku uputiti.
43.	Medju vami prvo ima Ban Goroslav miesto uzeti
S svojim vriednim bojnic.ima I svoj prvi stieg iznieti;
44.	A opet neka njega slede Bivoli oni, ki smucaju 2)
S ovnim glavam jake grede, Tvrde obzide ke valjaju.
1) Meo (metavno kopje); 2) razdirati, stirati.
45.	Ti deš uzet, Radivoju, Drugo miesto medju nami,
1 uputit vojsku tvoju Za bivolom i gredami;
46.	A za tobom triest dvoranah Najviernih hoditi ce,
Ki ce pratit triest sehsanali, 1) Koje hasnu nositi de.
47.	Na tri diela vitezove, Družimire, tvoje izredi, Ter sehsane s hasnom ove Neka jedan dio sliedi.
48.	A za njima hranu opeta Nosite ce, ka se donije
Iz dalekih stranah od svieta, Svi kameli i kočije.
49.	Drugi ce se uputiti Dio vitezah za ovima; Treci uzdana straža biti
Od života moga ima.	,
50.	A preda mnom stieg zlaceni Knez če nosit od Gemera,
Sir na komu okrunjeni Put nebesah stere pera.
51.	Čergah, odarah i šatora' Kim su pomnje naslonjene, Sustupice bez umora
Neka jezde blizu mene.
52.	A za ovim neka hode Svi trgovci i obilne Trgovine, koje vode
Za uzdržanje vojske silne.
53.	A ban Uroš vojsku svoju Najposledvvji uputit če
I običaj, ko je u boju, Nami uzdana straža bit če. —
54.	Kad kralj podi red ovaki, Na kraljevski dvor se odpravi, Gdie ban i knez sliedi svaki Njega u scieni i u ljubavi.
' 55. A u glas jedan ljubežljivi Vojska zaupi svakolika: Kralju slavni, živi, živi! Do sto lietah, do sto vika'!
56. Mi veselo sliedit demo Tve kraljevske sve stupaje I pod* tvu vlast stavit cemo Sve od svieta četir kraje. —
3. Odlomek iz junaške pesme ,.Kristyula".
(Zložil J. Palmotid.)
(Jezua razlaga učencom slike Jeruzalemske cerkve.)
1.	Gledaše se, gdi kralj viečni Pun neizmierna svitla uresa, Stvara u način neizrečni Zemlju, vode i nebesa;
2.	Voda od neba ne razdiona Zemlja od vode prazna staše,
A vrh ponora usiona Kruta tamnost kraljevaše;
3.	Kad vlast Božje veličine Stvori svietlost i dan bieli,
S kiem on' čas črne tmine I mučedu noc razdieli.
4.	Gledaše se sa svih strana' Stvoritelja svoga okolo
Od letuštih od dvorana' Neizbrojeno letiet kolo;
5 Kolo prve stvor svietlosti S neizrečenom gdi ljubavi
U veselju i u radosti	*
Svoga- stvorca hvali i slavi.
6.	Čim angjeli s dvorbom slide, On stavljaše po načinu
U svoj ures rajski zide I nebesku svu krepčinu.
7.	Vidjaše se po tom toga, Gdi od vodah bieše dio Sred prostora nebeskoga Nad krepčinu postavio,
8.	A gdi družim zapovieda, Kih saziva sinje more,
Bez krzmanja da ureda Obkruženu zemlju otvore.
9.	Bieše vidiet vlažne vale, Suhu zemlju gdi su obstrli Ter na krajne teku Žale Ovdi mirni, ovdi hrli.
1) Tovorni konj.

10.	Još ne biahu valovite Tad poznali plahe piene Kitni bori, jele vite
U pučinu prinesene;
11.	Morska polja i širine Blaži vietri gospodialra, Bez poraza, bez vrline Milostivo ki pršahu.
12.	Jedva more zemlju povi, A kamenjem opasane
Silne gore i briegovi Izrastiše po sve strane;
13.	Ostajahu pod njim tiesne I nizoke svud prodoli,
I ravnine još ne nresne I široei luži goli: 14. Kad se zemlja s mnogom slavom Plodna ukazi i zelena, Zračna cvietjem, kitna travom Gostim dubjem narešena.
15.	Svaka voc'ka svomu bitju Sličan i liep plod otvora.
U gizdavom premalitju Veseli se polje i gora.
16.	Puno dike i lieposti Videe Višnji svako vede, Božanstvenom svom kriposti Stvori žarke dvie svieče,
17.	Dvie žarke sviece, koje Redom skladnim i jednacim Nebo rese, zemlju goje Goruštima svojim' zračim'.
18.	Sunce, svieča poglavita, Biela dana kralj izbrani Vrtedi se oko svita,
U zlatnih se kolih bani,
19.	Sad vitorog, obo sada Jasni miesec sunce mieni,
4.
(Odlomek iz pesme: „Uzdasi
1.	Tim najbolje Boga znamo, Kad mislimo, što Bog nije: Ni'e Bog svietlost, ku gledamo, Ni'e Bog nebo, ke nas krije; Ni'e Bog sunce, komu plami Sunčani su pod nogami.
2.	Ni'e Bog blago, carstvo i sciena, Ni stvorene dike dio,
Neg kom služe sva stvorena';
Nodno vrieme koji vlada I veseli mukle sieni;
20.	Njega okolo, pune gizde Liepim redom, a bez broja Sjaju odasvud sitne zvizde, Ruse od višnjih perivoja'.
21.	Vidjahu se ribe nieme, Gdi po polju morskom pliju, I gdi kudam izvitime Valovite pienu biju;
22.	Nebeskome gdi širinom Ptice krila sva prostiru, I nad zemijom i pučinom Strielovite svud udiru.
23.	Ne daleče, mirna stada Gledaju se s čudnom slasti, Sred ravnine i livada' Me'ku travu skupno pasti.
24.	Vidio bi zvieri vrle, , I one, ke se po tle viju, Kao da brzim tekom hrle, U planinu da se skriju.
25.	Iz oblaka svietla i biela Rajski gospod, kad ih stvori, Cinjaše se vedra čela Da ove rieči njim' govori:
26. „O stvorenje drago moje! U veselju svi rastite Vrstu i plemen svaki svoje Vrhu zemlje uzmnožite."
27.	Najposlie črna od kala Coviek st-voren sta na svieti, Nad stvorenja sva ostala Cestit blagom od pameti.
28.	Rajskim suncem vas obkružen Vidjaše se kralj od nebi Kripostima svim sadružen Duh mu davat sličan sebi.
Bog.
Mandaljene", zložil I, Gjorgjic.)
Ni'e Bog nebo, ke nas krije, Neg prečudna i prečista Slava,_ milost, liepost ista.
3. Sto'eBog, pitaš? On je, tko je; Jer mi pri njem, riet dul), nismo: I u nam što je i koliko je, Sve mi iz njega primili smo: Sve što jesmo pod zviezdami, On je vece, neg mi, u nami.
1) HoiSern reči.
4.	Sto 'e Bog, pitaš? Onjeusebi Duh preliepi, kim sva gore: Blažen biti komu 'e triebi,
I neblažen bit nemore :
Ki je sad, sve što svedj bio je,
I svedj bit c'e, sada što je.
5.	Ste 'e Bog, pitaš ? On prie vika' U bezkrajnoj neumrlosti
Sebi 'e slava prevelika, I preuzmnožnom sebi 'e dosti, Sebi plata i dostojanje, Sebi družba, blago i stanje.
6.Sto 'eBog, pitaj sve,što gledaš: On sve 'e svemu! zavapit de. Pita' i tvoj grieh, pred kim predaš; Sve je on, što ja niesam, rit ce. Pitaj rajske sviesti, i lieti Inokupno one ee ti:
7. Neizrečan je, i neobhitni, Nepriiuierni, nesmišljeni, Nepočeti, nedospitni,
Netielesni, neockvrnjeni, Nepodložni, nedobitni, Nepomični, neizmeniti.
8.	Svojoj skroven u svietlosti Preuzvišeni Bog prebiva: Svedj na iztoku čestitosti, Svedj u p6dne bitja živa: Tako slavan, ko zamieran, 2) Tac zamieran, ko neizmieran.
9.	Svakčas stvara sve stvorenje. Čim ga hrani, pun pokoja:
Ruka mu je svoe hotienje, Stapaj mu je stavnost svoja, Rieč mu 'e dielo, pogled znanje, Život radost i uživanje.
10.	Nije on vani, i sve obtieče, Ni'e zatvoren, i sve puni:
Svud nekrenut leti i teče, Sve uzdrži, resi i kruni: Svud je, i samo ondi nije, Grieh i zloba stanom gdi je.
5. Nebesa.
(Zložil I. Mažuranic.)
1.	Nebesa su knjige od vieka, Gdie svoim prstom Višnji piše, Neka vidi, tko ga nieka, 1) Čijim duhom stvor saj diše.
2.	Viekovitim' na njih slovi, Kih neizbrisa ikoe vrime,
Ki zagradi vfa sviet ovi, Stie se višnje stvorca ime.
3.	S njih se viečna ori slava Vieenom trubljom, sviet da sliša; Božja je ovo sve država,
A kue'u mu svih je viša.
4.	S njih je liepost svaka od svieta I što uzdrži zemlja i vrieži: 2)
S njih nam četar dobe od lieta, S njih nam daždi, grmi i snieži.
6. Žirot ljudski.
(Odlomek iz pesme „Suze sina razmetnoga"; zložil I. Gundulic'.)
1. Ah, sad imam pamet hitru, Sve je, što sviet gleda i dvori, Na ognju vosak, dim na vitru, Snieg na suncu, san o zori, Trenutje oka, strela luka, Kim potegne snažna ruka.
2. Ah, ni'e život ljudski drugo Neg smutjeno jedno more, Neg plav jedna, koju dugo Biju vali kano gore. I sried ovih netom tmina' Čoek se rodi, mret počina.
1) Tajiti; 2) rediti.
3. Smrt negleda niči'e lice, Jednako se od nje tlače Siromaške kudariee I kraljevske te palače; Ona upored metje i valja Stara i mlada, roba i kralja.
4. Vedre krune, težka rala Jednom kosom ona slama; Liepost, blago, snaga i hvala Sve je pred lijom na ognju slama; Gluha i sliepa bez obzira Kud prohodi, sve satira, —
7. Dra rietriča.
(Zložil St. Vraz.)
Izza sinjeg mora a od juga Pošlje Vesna dva sinka, dva druga, Dva vietrica k iztoku studenu, Da Morani odtud diecu krenu, I navieste njen dolazak ticam, Vodam, njivam, livadam, šumicam. Prvi leti k visokoj planini, Drugi leti k zabitnoj dolini. Tek što s' ovaj stane dolom šetat, Ustma duhat, topla krila kretat, Neprolaze tri četiri dana, Pridizat se stane ved sva strana, Po prodolih bujit, cvietat trava, Zelenit se livada, dubrava, Polja šarit od zlatnih metuljah, Luži glasit od droždali, slavuljah, Sustit listje i njihat se grane. A kad vide to dieca Morane — Mraz i Zima — ljuto uplašeno Odu dalko za more ledeno. Dok to biva u sriedi doline, Sidje vietric k drugu svom s planine, V&s ozebo, pogružen u tugu, Stane ovak sborit svomu drugu: „Ah, moj brate! Bog ti dade si-ietju; Liepo j' ovdie, sve pliva u cvietju; Stvore tvoje sunce milo gleda — Ko nad zibkom majka sanakčeda: Al zlo ti je ondie sried planine,
Koju grade tvrdom stražom stine. Tu ti vise Mraz i ljuta Zima Prikovana glatnima lancima. Tu sunašce jasno sji, al hladno, Buče vihri žestoki bezvladno, Ljuti orli silnim krilma biju, Zli gavrani graktiuc krug se viju. Tu nevidiš ni zemlje ni drva, Vede leži viečni led od prva. Tu se kinih tri dni al zaludo, Tko ce stopit led, kamenje hudo? Viš, kako ti jadan v&s ozebo'!.,. Proklelo je ono miesto nebo...." Cujte, bratjo! koih duši se trude, Da prolietje što prie u nas budc: Nejte nosit ognja u višine, Vec slazite u smierne doline: Tu širite krila zdravog uma, I čestitog srdca rieč bez šuma; I do mala past ce led s naroda, Krasnim cvietom procvasti sloboda: Kad razgrielo sunce sve doline, A led sam de kopnuti s planine. Tu se Vesna udomiti blaga; Jerbo, znajte, bratjo moja draga! Gdie vidite zelene vrhunce, Tu j' vec zemlju prie razgrielo
sunce.
8. Prolietje domorodno.
(Zložil P. Preradovic.)
1. Prolietje evo nami se javlja, Nebo se čisti, zemlja ponavlja; Vietarce toplo duva kroz hvoje, Duva i šalje duhove svoje:
Cvet «lov. poezije.
Budit siemenje, pupove ganut, Mirisom sladkim cvietke nada'nut, Travu uresit zelenim resom, Lepira dignut s praha knebesom,
15
2.	Prolietje evo nami se javlja, Narod se čisti, kriepko ozdravlja; Srce mu toplo igra i poje,
Poje i šalje piesmice svoje: Budit dutjenja, k narodu ganut, Narodnom slastju žulje nada'nut, Misli uresit narodnim resom, Narod svoj dignut s praha k ne-besom.
3.	Sunašce blaženo, blažena zvanja, Malo po malo magle razganja; Sniega ved neima, led se raztaplje, Svud u potocih žive su kaplje.
Eosa počimlje padat u njive, Eosulje svuda proniču gljive. Prolietje evo nami se javlja, Nebo se čisti, zemlja ponavlja.
4. Bratinska sloga, blažena zvanja, Malo po malo smutnje razganja. Omraze neima, gnjev se raztaplje, Svuda u krvi žive su kaplje. Ljubav počimlje vladat nad svima, Ljubicah bratskih svuda ved ima. Prolietje evo nami se javlja, Narod se čisti, kriepko ozdravlja.
9. Smert Kraljeviča Marka,
(Serbska narodna.)
Poranio Kraljeviču Marko U nedielju prije jarkog sunca Pokraj mora Urvinom plauinom. Kada Marko bio uz Urvinu, Poče njemu Sarac posrtati 1), Posrtati i suze roniti. To je Marku vrlo mučno bilo, Pa je Marko jšarcu govorio: „Davor' 2), Saro, davor' dobro moje!
Evo ima sto i šeset lieta, Kako sam se s tobom sastanuo, Još mi nigda posrnuo nisi, A danas mi poče posrtati, Posrtati i suze roniti: Neka Bog zna, dobro biti nece, Ode jednom biti prema glavi Jali mojoj, jali prema tvojoj." To je Marko u riječi bio, Kliče vila s urvinske planine, Te doziva Kraljeviča Marka: „Pobratime, Kraljeviču Marko! Znadeš, brate, što ti konj posrde! Zali Sarac tebe gospodara, Jer dete se brzo rastanuti." Ali Marko vili progovara: „Biela Vilo, grlo te boljelo!
Kako bi se sa Šarcem rastao, Kad sam prošo zemlju i gradove I obišo istok do zapada, Ta od Sarca boljeg konja nema, Nit' nada mnom boljega junaka! Ne mislim se sa Sarcem rastati, Dok je moje na ramenu glave," A mu biela odgovara vila: „Pobratime,_ Kraljeviču Marko! Tebi nitko Sarca otet' ne ce, Nit' ti možeš umrijeti, Marko, Od junaka ni od oštre sablje, Od topuza 8) ni od bojna kopija. Ti s' ne bojiš na zemlji junaka; Vec ceš, bolan, umrijeti, Marko, Ja od Boga staroga krvnika. Ako 1' mi se vjerovati ne ceš, Kada budeš visu na planinu, j Pogledat ceš s desna na lijevo, Opazit češ dvije tanke jele, Svu su goru vrhom nadvisile, Zelenijem listom začinile; Medju njimay bunar 4) vode ima, Ondje odeš Sarca okrenuti; S konja sjaši, za jelu ga sveži, Nadnesi se nad bunar nad vodu Te ceš svoje ogledati lice,
1) Spotikati —- spotakniti se; 8J govoriti; 3}robata šestoperniea; 4) stadenec.
Pa ¿eš vidjet, kad ceš umrijeti." To je Marko poslušao Vile. Kad je bio visu na planinu, Pogledao s desna na planinu, Pogledao s desna na lijevo, Opazio dvije tanke jele, Svu su goru vrhom nadvisile, Zelenijem listom začinile. Ondje Marko okrenuo Sarca, S njega sjao, za jelu ga svez'o, Nadnese se nad bunar nad vodu, Nad vodom je lice ogledao; A kad Marko lice ogledao, Vidje Marko, kad ce umrijeti, Šuze proli pa je govorio: „Laživ sviete, moj lijepi cv'jete! L'jep ti bješe, pa za malo oda! Ta za malo, tri stotin' godina! Zeman dodje, da sv'jetom promje-nim."
Pa povadi Kraljeviču Marko, Pa povadi sablju od pojasa, I on podje do konja Sarina, Sabljom jBarcu osiječe glavu, Da mu Sarac Turkom ne dopadne, Da ne nosi vode ne djnguma. 1) A kad Marko posiječe Sarca, Sarca konja svoga ukopao, Bolje Sarca, neg brata Andreju; Britku sablju prebl na četvero, Da mu sablja Turkom ne dopadne Da se Turci njome ne ponose, Sto je njima ostalo od Marka, Da rišdanluk 2) Marka ne prokune. A kad Marko britku prebi sablju, Bojno koplje slomi na sedmero, Pa ga baci u jelove grane; Uzč Marko perna buzdovana, Uze njega u desnicu ruku, Pa ga baci s Urvine planine A u sinje u debelo more, Pa topuzu Marko besedio: „Kad moj topuz iz mora izišo, Onda 'vaki djevid 3) postanuo. Kada Marko saktisa 4) oružje, Onda trze divit 5) od pojasa. A iz djepa knjige bez jazije 6),
Knjigu piše Kraljeviču Marko: Kogod' dodje Urvinom planinom Medju jele studenu bunaru, Te zateče ovdje deli Marka, Neka znade, da je mrtav Marko. Kod Marka su tri ¿emera 7) blaga, Kakva blaga? Sve žute dukata, Jeden cu mu éemer alaliti 8), Sto de moje telo ukopati; Drugi demer nek se cerkve krase, Tredi demer kljastu 9) i slijepu Nek slijepi po svijetu ode, Nek spe vaju i spominju Marka." Kada Marka knjigu nakitio, Knjigu vrže na jelovu granu, Od kuda je s puta na pogledu; Zlati n divit u bunar bacio; Skide Marko zelenu dolamu, 10) Prostrije je pod jelom po travi, Prekrsti se, sede na dolamu, Samur-kalpak 11) nad oči namače, Dolje leže, gore ne ustade. Mrtav Marko kraj bunara bio . Od dan' do dan' nedjelicu dana, Kogodj prodje drumom širokijem, Te opazi Kraljeviča Marka, Svatko misli, da tu spava Marko, Oko njega daleko oblazi, Jer se boji, da ga ne probudi. Gde je sreda, tu je i nesreda, Gde nesreda, tu i srede ima: A sva dobra sreda iznijela Igumana 12) Svetogorca Vasa Od bijele crkve Vilindara Sa svojijem djakom Isaijom. Kad iguman opazio Marka, Na djakona desnom rukom maše: „Lakše, sinko, da ga ne probudiš, Jer je Marko iza sna zlovoljan, Pa nas može oba pogubiti." Gle.deč kale, kako Marka spava, Biše Marka knjigu opazio, Prema sebe knjigu proučio, Knjiga kaže, da je mrtav Marko. Onde kale konja odsjednuo, Pa privati 13) za deliju Marka, Al se Marko davno prestavio.
i) Velike kambe za vodo; 2) kristjani; 3) junak; 4) pokončati; 5) pisalo; 6) nepopisan papir; 7) tovor; 8) darovati; 9) bolnorok; 10) zverbnja obleka; 11) sobolov klobuk; 12) predstojnik; 13J prijeti.
Proli suze proiguman Vaso, Jer je njemu vrlo žao Marka; Otpasa mu tri e'emera blaga, Otpasuje, sebi pripasuje. Misli misli proigumen Vaso, Gde bi mrtva saranio Marka, Misli misli, sve na jedno smisli: Mrtva Marka na svog konja vrže, Pa ga nese morju na galiju, S mertvim Markom sjede na galiju,
Odveze ga pravo Svetoj gori, Izveze ga pod Vilindar erkvu, Unese ga u Vilindar crkvu, Časti Marka, što samrtnu treba, Na zemlji mu telo opojao., Nasried bjele crkve Vilindara Ondje starac ukopao Marka. Biljege mu nikakve ne vrže, Da se Marku za grob ne raznade, Da se njemu dušmani ne svete.
10. Kitica srbskih prisloTic.
1.	Ako cmjenau c-uijenua B04H, oóa4Ba y jaMy na^eia.
2.	BpaT 6paia na¿ jaaiy bom, ara ra y Hjy He nična.
3.	BeiHKa 4pseTa 4yro pacry, aaa 3a <iac na^iiy.
4.	Tjiac Hapo4a oac CHHa Boaíjera.
5.	4pao ce Ha 4pB0 Hacianja a loen Ha loena.
6.	Eto noJEa, a e-ro KOHja, 4a ce 0r,ie4aM0, noje ja™.
7.	JKeHa My»a hoch Ha muy, a siyat aceHy Ha KomyjifcH.
8.	3pHO 40 3pHa norata, KaiaeH 40 Kauena najma.
9.	Irja Kpo3 3iaTO h cpeópo npoia3H, na je oneT roía.
10.	ííaóyita, Koja 40Ui;aii ca3pn, 4yro cTojn.
11.	Ko HeMa coKoaa, h KyKOBHue ce Becein.
12.	Jy4 Huje hhkom mho, a ayaiy je cbíitko.
13.	Mja4 M0»e a CTap stopa ysipiijera.
14.	Haje OHaj CHpojiax, ko¡h HiiKa4 HHiuTa Hnje iraao, Hero OHai, koj'h je n.nao, na ii3ryóno.
15.	Ohomko 3hamo, komko y nametii irnaMo.
16.	n.iíihhha je h na4Ha h x.ia4Ha.
17.	P«6á 6e3 B04e n ByK 6e3 rope He mo»e atiiBeTH.
18.	CBaita ac.\[ji,a no je4Hor jyHaita xpaHii.
19.	Temno Jtonuy, ka4 ce CTaHe c kotjiom arpara.
20.	Y Eora cy ByHeHe Hore, a rB034eHe pyKe.
21.	$pnmaK h 34paB Kao >Ka6a.
22.	Xnrap 6y4H una lyra, a thx roiiopimi.
23.	UpKBa je, 4a ce Bor moih, a He, 4a ce y Hjoj 3Óopii.
24.	mncty oópa3y Maao B04e Tpeóa.
25.	IIIto tu Eor 4a, hhko th he yrpaóu.
26.	Ako je TpaBa noKomena, ocra.io je KopHjeHje.
27.	Bor 3aTBopii je4Ha Bpaia, a oiBopn CTOTHHy.
28.	Be.iHKe rocno4e Moaóa no r0T0By 3anoBijecT.
29.	rUe je UBeT, ry je Me4-
30.	4o6pa OBua MHoro ne 6iejv, an ¡»moro ByHe 4aje.
31.	5KeHa ce y34a y naaq a ayneat y aa».
32.	3a 4a®4 n 3a csipt he Tpeóa Bora momth.
33.	H 3MHja je rnjena, aun je 3ia.
34.	Je.nioM pyKOM ¿aje a ¿Bjeivia yainia.
35.	Kora Eor *iyBa, oHora nyuiKa He ÓHje.
36.	JaKiue ce nouiTeHO HannipaTii, h'ero cpaMOTHO noTe3aTH.
37.	MapHO cpue Bora mojh, a HeMiipHO cy3e poun.
38.	HeKoiie h o.ioiso MHBje, a HeKOMe h ciaina TOHe.
39.	O4 je4Hor y4apa 4yó ne na4a.
40.	IIoKpaj cyxa 4pbeta h cupobo H3ropH.
41.	PaiO H MOTHKa CRIljeT xpaHH.
42.	Oapa ioeKa He nmajy: hito Te óojm? ho: iiito Te He óojih?
43.	TeniKO o h oh cBaKOMe jyHany, hito He ciyrna cBora cia-pajera.
44.	y Bora cy nyHe pyKe.
45.	Y paiapa upiie pyi;e, a ñnje.ia norata.
46.	XBa.ia Bory Ha HjeroBy 4apy.
47.	Hap 4a.iek0, a Eor bhcoko.
48.	*IoeK ce yq«, 40k je jkhb, a oneT uyA yMpe.
49.	IIIto Bor 4aje, to je CBe 40ópo.
50.	IIIto je npaBo, to je 34paB0.
Cirilsko-slovenske	pismena v cirilskem redu:
a>	b>	v,	g,	d,	e,	ž, z,	i	j,	k,	1, m,	n,
a,	6,	b,	r,	4,	e,	3,	h,	j,	k,	j, m,	h,
a,	b,	b,	t,	A,	e,	/k, 3,	H,	J,	k,	1, m,	H,
o,	p,	r,	s,	t,	<5,	u, f,	h,	c,	Č,	S, j,	é.
o,	n,	p,	c,	t,	y,	x,	u,	1,	m, b,	i.
o,	n,	p,	c.	t,	y, <p,	X,	II,	H,	m, í,	i.
Kazalo.
Vvod ....
Pevska mera Stopice
Stihi .... Kitice .... Stik . . . . v Kako se razdeluje pesništvo
Lirika.
Pesmi posvetne
1.	Zaterti
2.	Zvezde
3.	Zvonikarjeva
4.	Popotnik
5.	Življenje . .
6.	Kam in kje .
7.	Sreče dom .
8.	Vse mine .
9.	Lastovki v slovo
10.	Zima .
11.	Kmet .
12.	Senožeška .
13.	Čebelar
14.	Ob vodi
15.	Planinar
16.	Na Kalcu .
17.	Domovina .
■ 18. Moj spominek
19.	V spomin V. Vodnika
20.	Blagor pesnikov
21.	Moje pesmice . 22 Vojaška
Pesmi svete.
23.	Jnterna
24.	Božje oko .
25.	Očetova roka
26.	Pepelnična .
ran		Stran
3	Oda, himna, psalmi	. 22
4	27. Na moje rojake .	. 22
4	28. Veršac	. 22
4	29. Opomin k veselju	. 23
5	80. Zvonček	. 23
7	31. Perva pomladnja bučela 24	
7	32. Hvala dreves	. 24
	33. Po Atilovi smerti	. 25
	34. Bog .	. 25
8	35. Posvečeno bodi tvoje	ime 26
9	36. Od Gospodovega terpljenja 27	
9	37. Psalmi	• 28
9	Elegija	. 28
10	38. Hči na grobu matere	. 28
10	39. Slovo od mladosti	. 29
11	40. Na planini .	. 30
11	Popevka , . *	. 31
12	41. Božična	. 31
12	Soneti	, 32
13	42. Memento mori	. 32
13	43-46. Soneti .	. 33
14	47. Slovencom .	. 34
14	48. Življenja namen	. 35
14	49. Veliki petek	. 35
15	Glosa	. 36
15	50. Ozir v nebo	. 36
16 17	Epika.	
17	Pravljica in p ripovedka 36	
18	51. Lesena riba .	. 37
18	52. Tica pivka .	. 38
19	53. Turški križ	. 39
	54. Bitva na Vipavskem	. 40
19	Legenda .	. 41
20	55. Limbarska gora .	. 41
20	56. Topol	. 42
20	57. Sveti Mihel	. 42
Stran
58.	Legenda . . .48 Balada in romanca .	45
59.	Sirota Jerica . .	45
60.	Mlada Breda . .	46
61.	Ubežni kralj . .	48
62.	Sanje cesarja Rudolfa	49 Junaška pesem . .	50
63.	Kralj Marka . .	52
64.	Kralj Matjaž . .	53
65.	Jaroslav ...	55
66.	Kerst pri Savici . .	58
67.	Odlomek iz Ilijade .	68
Dramatika.
Dramatična p«ezi j a .	71
68.	Odlomki iz Marije Stuart	74
69.	Odlomek iz Divice Orleanske79
Didaktiku.
Alegorija, parabola .	82
70.	Roža med ternjem .	83
71.	Tožeče drevo . .	83
72.	Umetnik ...	84 Basen . . . .	85
73.	Kresnica ...	85
74.	Divja rožica , .	85
75.	Sraka in mlade . .	85
76.	Sčinkovec ...	86
77.	Cena ....	86
78.	Prepirajoče trepetliki .	86
79.	Župan ...	87 Popisnapesem . .	88
80.	Spomladanji sprehod .	88
81.	Natora ...	89
82.	Zlati vek . . .	89 Poslanica ...	90
83.	Podgorskemu . .	90
Stran
Naučna pesem . . 90
84.	Rojakom ... 91
85.	Novice h koncu leta . 91 Prigovori . . . 92
86.	Na sebe ... 92
87.	Spoznanje ... 92
88.	Resnice ... 93 89«^ivljenje ... 93
90.	Vest.....63
Nadpisi .... 93
91.	Predgovor in zagovor 93 9#. Pred pevcu, zdaj homeo-
patu 93
' 93. Bahaču ... 94
94.	Pevcu kosmatih pesem 94
95.	Resnica ... 94 Satira . . . .94
96.	Nova pisarija . . 94 Zastavice ... 97
97—99..... 98
100.	ob koncu šolskega
leta 99
Dodatek.
1.	Odlomki iz „Osmana"	101
2.	Odlomek iz „sv. Ivana"	108
3.	Odlomek iz „Kristidtle"	110
4.	Bog . . . .	111
5.	Nebesa ....	112
6.	Život ljudski .	112
7.	Dva vietrica , . .	113
8.	Prolietje domorodno	113
9.	Smrt Kraljeviča Marka	114
10.	Kitica serbskih prislovic	¿16
Imenik pesnikov in njih poezij.
	Stran			Stran
Cegnar Fr. 14,	25, 34, 74, 83, 86,	Koseski J. 19	, 26	43, 68 79, 91.
	90, 91, 93, 94, 98.	Kurnik V-		14.
Dežman K.	23.	Ledinski R.	#	20, 46.
Gjorgjic' I.	. 111.	Lepstanski J.	O.	20.
Gundulic I.	. 101, 112.	Levstik Fr.	23,	24, 31, 48, 55,
Hašnik J. .	18.			84, 88, 94.
Hicinger P.	. 19, 27, 40, 41.	Malavašič Fr.		49.
Jarnik U.	. 9, 92.	Mažuranic I.		. 112.
Jeran L. ,	20.	01.ban O.		24, 35, 36, 98.
Kanavelic J.	• 108.	Orožen V.		12.
Kastelic M.	. 9, 89, 93.	Palmotič .	t	. 110.
Potočnik BI. Praprotnik A. Preradovic P. Prešem Fr.
17,
Poženčan M. Ravnikar M. Slomšek A. St»el J. . . Svetec L. Podgorski Svetličič Fr.
Stran . 9, 15, 28. 16" . 113. 29, 33, 32, 58, 93, 94, 98. 85. 27. ~ 93. . 10. 83.
30, 34, 39.
Toman L. Umek An t. Uršič J. Valjavec M. Virk J. . Vilhar M.
Vodnik V. Vraz Stanko Žemlja J.
Stran . . . 18.
99. 10.
11. 38, 42, 45, 89.
11.
13, 15, 25, 37, 42, 86, 87. . 17, 22, 85, 92.
. 113. 6.
Poprava.
Na strani 39 v 3. kitici naj se bere lev lS^M^lov; na strani 68 v 51. kitici 2. v. Mu mesto p ima in na strani *79 v 6. versti od zgoraj naj se ber^^Ruij a mesto Me 1 vil. Ostalih manjših pogre-škov naj si blagovoli vsa^t!ra*ec sam popraviti.